SLOVE Uredništvo: Ljubljana, Wolfova ulica št. 12 Naročnina četrtletno 15 Din, za pol leta 30 Din, za vse leto 60 Din. Posamezne številke 1*50 Din. Za inozemstvo celoletna naročnina 90 Din Ljubljana, 31. avgusta 1934. * I JA Upravništvo: Ljubljana, Wolfova ulica št. 12. Poštnočekovni račun Ljubljana št. 16,176 Rokopisov ne vračamo. Oglasi po tarifu. Tiska tiskarna Makso Hrovatin v Ljubljani. Slovenskim bojevnikom! Opazujemo in iz raznih krajev nam poročajo, da ljudje zapuščajo bojevniške vrste. To je velika napaka. Za brezbrižnega nam ni žal. Bojevniki pa, ki ]e v vas živ spomin na pokojne vzglednike slovenskih vojakov, majorja Colariča in generala Maistra, nikar ne zapuščajte bojevniških skupin! Dosledno in vztrajno zahtevajte, da se v »Boju« uveljavijo vzvišena načela čiste in prave demokracije! Ne dajte se tolažiti s tako zvano demokratizacijo. Slovani smo demokrati že po naravi in Slovenci imamo najmanj potrebe za kake pustolovske poskuse ali za kakršnekoli »fiihrerje«. Fašizem ne pozna in ne prizna vaših temeljnih načel: svoboda, pravičnost, mir! Pravilno umejte, da naša kritika ne gre za tem, da sc »Boj« zatre, ko je že tukaj, marveč da sledi načelom, izraženim 29. januarja 1933 po bivši »Zvezi bojevnikov«. Iz sv o jili vrst si izberite voditelje! Brezpogojno so vas izročili vodstvu peščice vojnih dobrovoljcev! Brezpogojno pa tudi vi odklonite vsako jerobstvo! Osvobodite »Boj«, da ne postane leglo fašizma! »Slovenija« je z vami! Dopisujte v naš slovenski list in razširjajte ga med svojimi tovariši, da skupno vodimo boj proti fašizmu in za demokracijo! Dr. Štempihar Ivo: Fašizem, sianovščina in demokracija (Konec.) IV. Das ist der Fluch der nationalen Phrase, dass sie beschenkt uns.nur mit langer Nase. Naš sestavek ni zasnovan vprav kot polemika z »Bojevci«, ki so vendar le ena izmed raznobarvnih skupin, ki plovejo k stanovščini, čeprav ona, pri kateri je menda še največ dobrovernih naivnežev. Pri verjetno iskrenem začetku tega gibanja je prav za prav uganka, kako so mogli zapasti v tisto, zanje zdaj tipično miselnostno smer, ki jih mora kompromitirati, če si uganke ne razložimo s pojavom, da so si njih voditelji osvojili »voditeljstvo«. Na tej »fronti« so pa tudi zelo lapidami; zadoščajo jim bobneči stavki, celo posamezne besede, ne da bi se potrudili, da pojasnijo njih pomen. Vzemite za primer v roke številko 29 »Preloma« z dne 2. VIII. tega leta. Uvodnik »Nove borbe« (Stare fraze?) navezuje same programatične napovedi. Takole pravi: »Gibanje je vsenarodno in vsedržavno. (To so same »polne« besede znane stranke in so tudi prav zato zadobile nekoliko čudaški pomen; sicer se ne moremo zamisliti v možnost polnarodnega ali poldržavnega gibanja, zato tudi ne moremo raz-tumelti »Prelomovega« jezika drugače, kakor M a hoče reči, da je gibanje ljudsko in zadržavno; tega pa — mislim — resnemu državljanu ni treba posebej in slovesno o sebi trditi, ker je samo po sebi umevno, zlasti ne gre o sebi trditi kaj takega kot ločilo od domnevno drugačnih sodržavljanov!) Cilj je — citiram zopet »Prelom« v izvlečku — duhovni, gospodarski! in socialni preporod Jugoslavije in vsakega izmed treh narodov. Osnova je strumna (sic!) itd. organizacija vseh, ki hočejo prelomiti s starim časom in izbojevati novo »zarjo« reda, zakonitosti, pravice in smotrnega dela v splošnem gospodarskem dvigu in obnovi dela.« O teh izvedbah programa »Bojevcev« bi se dala napisati prav čedna razprava pod zaglavjem »Stanovska dialektika«; uspeh take razpravice bi pa bila ugotovitev, da se odlikuje stanovska dialektika z mojstrskim pripovedovanjem nerazumljivih in nerazumljenih stvari. V isti številki najdete tudi poročilo o sestanku »Bojevcev« v Št. Pavlu v S. D. Tam je zanimivo zlasti to, kar poroča »Prelom« o govoru prijatelja Mirka iz Celja, drugače prav dobrega fanta; le-ta je poudarjal tri točke, namreč: njihovih bodočih pravil: a) da bodo nadstrankarska politična organizacija, b) da more biti le dober Slovenec, dober Hrvat in dober Srb dober Jugoslovan, c) da zahtevajo stanovska zastopstva. Na to bi jaz opozoril, da je Hitler vedno trdil in še trdi, da tudi narodni socializem ni strankarsko gibanje, temveč nekak vsestranski, vsepolitični, vsedržavni in vsenarodni vsepokret, ki vsevsebuje vsenarodno vsenemško vsebodočnost pod vsevednim vsevodstvom vsevodi-telja, v ostalem pa bodi zadoščeno logiki z ugotovitvijo, da se točki a) in c) bodočih pravil bijeta in je s točko c) programa vsegotovo, da postanejo »Bojevci« politična stranka stanovskega hotenja, če ne po pozitivnem pravu, pa po praktičnem učinku. S postavitvijo zahteve po stanovskih zastopstvih prehajajo »Bojevci« v tako pozicijo, ki jo formelno zanikajo, ki pa bo faktična; postali bodo torej političen, toda neodkrit faktor. Ta neodkritost bo toliko bolj občutna, kolikor dalje časa nas bodo pustili hrepeneti po razjasnitvi, kaj sami predstavljajo pod »stanovskimi zastopstvi« in kako jih mislijo uresničiti. Kakor nalašč je tudi ta »Prelom« zgovoren dokaz, da nam stanovščinarji ne bodo prej pokazali, kakšna je stanovščina, preden ne bodo v sedlu. Tako pa so napravili Benito I., Adolf II., Engel-berjt 1>}J. in Kimon IV.; odkrita fašistanovščina se ds!jwwnreč.uresničiti samo od zgoraj navzdol. Dokler je treba fašistanovščino propagirati, bo propaganda slikala gibanje kot gibanje za popravek demokracije. Ta taktična ideologija napadalne fašistžnovščine se ujema z že postavljeno ugotovitvijo, da je fašistanovščina stvarno samo nadaljnje demontiranje demokracije, pa tudi z že postavljeno ugotovitvijo, da tvorijo nosilci meščanske lažide-mokracije most od demokracije do stanovščine in da so oni povod nastanka fašistžnovščine. Kajti kar hočejo doseči fašistanovščinarji, to se v meščanski lažidemokraciji že godi; spor med njimi in med lažidemokrati je samo spor za vodstvo v obstoječem političnem redu, ali z drugimi besedami: osebni spor med bratci istega kova za oblast. Ker prvi še niso na oblasti, potrebujejo videza, da ima- Zakon resnice UVOD. Prvo poglavje. Dušeduhovna revolucija. 2. odstavek. Peterni dušeduhovni razcep. (Nadaljevanje.) (TeoretiCna in praktična kriza sveta. Borba iracionaliz-ma proti racionalizmu. Prvi razcep podzavesti in zavesti, duše in duha. Drugi razcep občutkov. Zmota Heraklitove protislovnosti. Dve stopnji dušeduhovnega razvoja. Tretji razcep podzavesti s superaktivacijo ali degeneracijo nagonov. Četrti razcep samočutnosti in sočutnosti, senzualizma in konsenzualizma. Dušeduhovna resonanca. Višek individualizma v heroični dobi Grkov. Peti razcep tenomenalizma in realizma. Neločljiva celost notranje dušeduhovnosti in zunanje stvarnosti v zaznavanju.) § 1. Kriza je zajela človeka na vseh teoretičnih in praktičnih poljih njegove dejavnosti, v vseh predelih njegovega zemeljskega bivališča. V položaju krize se nahaja vsa sodobrm znanost, morala in umetnost. Množijo se skeptični spisi in knjige o »krizi« v fiziki, psihologiji in filozofiji (spoznavni kritiki). O nobenem predmetu spoznavanja ni soglasja in splošno priznane resnice med strokovnjaki. Vse resnice, vsi znanstveni pojmi so se zabeli majati in premikati1, tako da se nič ne ve, v kaki obliki nam jih spet izkristalizira bližnja bodočnost. Socialne borbe napovedujejo preovredno-tenje vseh socialnih pojmov. V skrajnostnem nihanju umetnosti in mode se preusmerja estetično čustvovanje. Pritisek praktične krize pa čutimo vsi na lastni koži: brezposelnost, zastoj agrarne in industrijske produkcije, polomi bank in valut. Brezuspešne go-spodarstvene in razorožitvene konference dokazujejo vedno iznova, da je človeštvo zašlo z naraščajočim oboroževanjem, zadolževanjem in vzdrževa- njem brezposelnih v brezizhodno zagato, v kateri se duše in omagujejo celo najbogatejše države. Ista mrka podoba kulturnega Zapada se ponavlja na Vzhodu. Poglejmo samo v Rusijo, Indijo in Kitaj. Sočutje vsega človeštva obuja na pr. kulturna borba Gandija za duhovno in gmotno osvoboditev Indije, kakor bi se hotela tukaj vsa kriza sveta zgostiti in simboličnonazorno projicirati v eno točko zemeljske površine. § 2. Kot reflektorična reakcija na splošno popuščanje intelektualnih in moralnih zavor individualistične kulture se širi neka divja svoboda. Razvezane in sproščene iracionalne sile si dajejo duška v krvavih in nekrvavih državnih preobratih. Tu ni primerno mesto za razmišljanje posameznih revolucionarnih pokretov. Neke vsiljive, na duhovno področje posegajoče skupnosti pa ni mogoče prezreti. Nepričakovano in presenetjivo se obrača namreč sodobna revolucija pred vsem proti logičnim vezem razuma, proti razumu kot najopas-nejšemu sovražniku, to se pravi, proti človeški sposobnosti spoznavanja resnice, proti filozofiji kot spoznavnokritični vedi o resnici. Tako se nam razodeva nemirno gibanje narodov v svojem jedru kot revolucionaren upor nagonske duše (irratio) proti razumni duši (ratio, intellectus), torej kot borba iracionalizma proti racionalizmu. § 3. Kljub navidezni protilogičnosti pa je ta borba vendar — dosledno logična, namreč radikalno dosledna proti individualistični razvidovno-sti, ki jemlje za vsako teoretično in praktično merilo zgolj individualno osebo ali osebe. Posamezen analitično in individualistično usmerjen filozof seveda — le svojo. Oživela je zopet neokrnjena enota ljudske, sintetično-analitične duše. Celost osvobojenih instinktov grne proti zmotam doslejšnje analitične in individualistične filozofije, proti nasilju analitičnega in individualističnega racionaliz- ma. Nagonski iracionalizem borbe moti le navidezno, ker je iracionalna podzavest izvorni motor vsega duševnega življenja, a hoče nekritično, še vedno pod vpliVom dedne, analitično individualistične razvidevnosti ovekovečiti in poabsoluliti dediščino nekih relativnih le slučajno pridobljenih nagonov in pojmov. § 4. Individualistična vzgoja je razcepila pod vplivom neugodne izpremembe okolja prvotno, kolektivno dušeduhovno celost, je porušila prirodno ravnovesje podzavesti in zavesti, nagonske čuv-stvenosti (emocije) in razuma (intelekta), duše in duha. Analitični racionalizem si je izmislil utvaro individualistične borbe izvoljencev, izbrancev, po kateri ima samo izvoljena, izbrana oseba ali rasa pravico do obstanka in dolžnost, vse druge tekmujoče osebe ali rase zasužnjiti ali uničiti. Monistično utvaro je prenesel celo v psihologijo in kratkomalo izpodmaknil podzavestni, emocionalni temelj dušeduhovni celosti s tem, da ga je prezrl in priznal značaj dušeduhovnosti le omejenemu, odcepljenemu delu analitične, individualistično usmerjene zavesti. Ni razumel tiste vsakdanje borbe med emocijo in intelektom v človeških prsih, da ta borbeni, notranji nemir ni nikako medsebojno uničevanje, marveč le neprestano iskanje ravnovesja, sledečega izpreminjanju odnosov. V zavesti sami je razcepila analitična pozornost enotne občutke v zavestno nazornost in podzavestno nenazomost podčutkov (pričutkov) ter se omejila na nazorni senzualizem občutkov. Proti enostranskemu in omejenemu pojmovanju psihologije se je nujno uprla celostna dušeduhovnost, zlasti v obliki moderne psihoanalize: iz podzavesti izvira duševna moč in energija, ki jo zavestni duh ureja in usmerja, zavira ali pospešuje, slabi ali ojačuje. Podzavestne in nenazorne asociacije obdajajo vsak nazoren občutek kakor se medlo razsvetljeno polje izgublja SLOVENIJA jo nov program in da so množice za njimi; zato napadajo druge, ki so na oblasti in ki zato, da se otepajo prvih, branijo navidezno stari program. Brž ko se bodo pa prvi in drugi sporazumeli fllede porazdelitve položajev, ki jih daje razpolaganje z oblastjo, se bo množica, ki danes veruje stanovšči-narskim pridigam, prav tako praskala, kakor se praskajo v Nemčiji člani SA oddelkov. Stanovšči-narska taktika je tedaj posnemanje taktike tistih reakcionarnih strank, ki bo zato za žensko volivno pravico, da bi z večino, ki jo dajejo ženski glasovi, dosegli možnost sunka na desno in da bi b pomočjo demokratičnega uspeha ustvarili podstavo za naskok zoper demokracijo.* Zato tudi snubijo sta-novščinarji množico z vekovnimi sredstvi vplivanja na psihozo mase: s četverostopi, s konji, trakovi in godbami in očarana množica gre ter pomaga rušiti princip večine, moč množice. * Samo Zvezi narodov«, in sicer najkes-neje v 6 mesecih ter da na tem kongresu sklenejo mednarodno konvencijo o varstvu narodnih, verskih in plemenskih manjšin vse države »Zveze narodov«, kajti doslej so zavezane z mirovnimi pogodbami le premagane, oziroma nasledstvene države prejšnje Avstro-Ogrske, da varujejo manjšine. Velike sile, n. pr. Italija nima nobenih takih ob- Janez Kocmur: Nekaj spominov (Nadaljevanje.) Cankar se je živo zanimal za zborovanje, katerega glavno delo se je vršilo zaupno, v odsekih. Nekaj časa je bil navzoč tudi sam kot gost na galeriji. Za vstopnico mu je služila strankarska izkaznica. Iz njegovega pripovedovanja sem posnel, ua je nenavadno dobro poučen o vseh organizacijskih vprašanjih. Zlasti ni mogel prehvaliti prosvetnega dela dunajskih organizacij in požrtvovalnosti delavskih zaupnikov. Navzlic temu so mu bile zahteve Čehov simpatične, sodeč pravilno, da bi se s federativno urejeno organizacijo odbila ost na-rodnosocialistični propagandi, predvsem med Čehi; Nemci da bi sicer prvi hip nekaj izgubili, zato pa bi se ojačile organizacije drugih narodnosti. Vendar o tem nisva dosti govorila. Naenkrat je zahteval razglednice. Napisal jih je cel šop. Vse sem moral sopodpisati. Le ene nisem maral. »Zakaj ne?« se je začudil in jo glasno prebral. »Mar zato, ker ji pišem, če me ima še rada?« — »Da,« sem pritrdil. »Lahko bi bila užaljena, ker me ne pozna.;. »Prav imaš,« se je zasmejal. »Na to še mislil nisem. Lahko bi mislila, da jo zafrkujem. Tega pa ne maram.« Vtaknil je razglednico v žep in se za hip za-„ mislil. »Čakaj, da ti povem,' je začel znova. »Nič.. najprej te bom nekaj vprašal ... Toda povedati moraš po pravici, tako, kakor misliš ... Ali sem lep?« Ostrmel sem, takega vprašanja nisem pričakoval. Prvi hip nisem vedel, kaj bi; toda on je silil: »Dobro me poglej, pa povej, kakšen vtisk napravljam po tvojem na ženske.'..« Gledal me je zvedavo s trpkim nasmehom okrog ust. »Dobro, če res hočeš,« sem začel počasi v vidni zadregi, »tedaj dovoli, da ne odgovorim kar s kratkim, da ali ne!« — »Le govori, kakor misliš,« je hitel nestrpno. o>Sem res radoveden.« — »Lepota, tudi človeška, je nekaj relativnega,« sem začel. »So sicer neka pravila, a ne za vse primere. Starokla-sični kipi veljajo za vzor človeške lepote; če pa bi eden takih kipov, n. pr. ženski, nenadoma oživel in se pojavil na ulici v današnji modi, bi celo marsikateri umetnik sodil: mesarica, branjevka...« »Imenitno! Naprej!« se je zasmejal na ves glas. — Moški gleda moškega z drugačnim očesom kakor ženska. Isiotako ne gleda več moških eno in isto žensko enako. Skoraj vse ženske pa so enake v tem, da se vnemajo za moške, ki se kakorkoli odlikujejo ali imajo vidno vlogo. N. pr. za pisatelje, umetnike, pevce, sijajne govornike itd. In to brez ozira na telesne vrline oboževanca. Pri tem ima veliko vlogo intelekt. Dostikrat podzavestno. Surov pogled vidi le fizične vrline, ocenjuje zgolj oblike, tehta meso. Ni1 vseeno, kdo gleda in kako gleda. Neznanec na ulici se ti danes lahko zdi grd, odvraten — jutri ga boš presojal pa vse drugače, ko si zvedel, kdo je. Gledal ga boš ^ drugim notranjim očesom, poteze njegovega obraza ti bodo postale plemenite, dobile bodo simpatičen izraz. Jaz sem gotov. O vtisku, ki si ga napravil name pri prvem najinem srečanju, sem ti že povedal o veliki noči.« Poslušal je ves čas napeto, če bi rekel, da sem lep,« je povzel, ko sem končal, »bi vedel, da se hliniš, da lažeš. Tako si sc pa imenitno odrezal. Saj je vseeno, kakšen sem, glavno je, da sem sam s seboj zadovoljen. Da nisem lep, vem, grd pa tudi nisem. 1 isto, kar si rekel o veliki noči, bo veljalo. Vselej sem se moral smejati, kadar sem se spomnil. Toda, da povem, zakaj sem te vprašal. To je tako. Mnoga dekleta se delajo, kakor da me imajo rada. Pisarijo mi občudovalna pisma in pošiljajo pozdrave pod vsemi mogočimi pretvezami: za božič, za novo leto, za veliko noč. Če bi ne bil to, kar sem, bi me nobena še pogledala ne. Ženske imajo dober nagon, pa so zaslutile, da moje ime danes že nekaj pomeni. Tega se tudi sam zavedam in sem ponosen.« »Še nisem končal,« je začel po kratkem presledku. /Letos o veliki noči me je povabil neki moj bivši profesor na kosilo. Pred leti bi me ne. .Le čakaj,1 sem sklenil, ,malo ti zagodem1. In sem prišel namesto ob dveh šele ob treh. Ob prihodu so me pogledali, kakor da sem padel z Marsa. Kar vidno jim je odleglo. Gospa se je v zadregi opravičevala, da kosilo ne bo več dobro. Hčerka je sku- sala prikriti zmedenost s hrupnim navdušenjem: Obesila se mi je za podpazduho in me odvedla v obednico. Tu je bilo že vse kakor za svatbo. Ob-skakovala me je kakor srna, hoteč vedeti vse mogoče: če kaj pišem, kako pišem, kako se mi godi, če hodim v gledališče. Hvalila me je na vso moč in sploh: najljubše da so ji moje stvari. Še med obedom sem imel največ opravka z njo. ,Le čakaj, tudi tebe izplačam,* sem sklenil in že sem imel načrt. Prilika se je kmalu nudila. Po obedu se je stari za hip odstranil, gospa je odšla v kuhinjo pogledat kavo. Ostala sva par trenutkov sama. Tedaj jaz: ,Neka j bi te rad vprašal?1 — Ona, iznenadeno, ker sem jo prej vikal: ,Prosim, izvolite!1 Jaz: .Ali me imaš kaj rada?' — Ona, v vidni zadregi: ,Zakaj pa ne? Da, imam!1 — Jaz: ,Zares?1 - - Ona: ,Zares.* — Jaz: ,Prav zares.1 — Ona: ,Prav zares.' — Jaz: ,Zdaj povej pa po pravici: Ali sem lep?‘ S tem sem jo zmedel tako, da je zardela do temena; zajecljala je: ,Dopadete se mi — čeden ste.‘ — Jaz nato: ,Hm, samo čeden — lep pa ne? ... Dobro, pa mi povej, če bi me marala za moža?1 Kri ji je bušila v glavo s tako silo, da se je v hipu vsa oznojila. Ni vzdržala mojega pogleda. Vendar je odgovorila: ,Bi; zakaj ne?‘ Toda nisem odnehal. Prijel sem jo za obe roki in govoril počasi, kakor bi zbadal s šivanko: ,Praviš, da bi me marala, čeprav sem samo čeden ... Meni se pa zdi, da se ti dopade samo .— moje ime.. .* Ošvrknila me je z ostrim pogledom in odvršala iz obednice ... Morda to ni bilo lepo od mene, toda kaj sem hotel. Izplačal sem jo . . . Zdaj veš, zakaj ji pišem, če me ima rada. Vem, da ne bo užaljena; nasprotno, še ponosna bo. Ženske so že take. Ne vse. Zato bom vzel, če se oženim, preprosto delavko. Nalašč.« O polnoči sva se preselila v kavarno ,Fin de siecle«! Radi godbe, je dejal. Komaj je vstopil, že ga je hrupno pozdravila družba razposajenih slovenskih visokošolcev. Po naročilu dr. Dimnika, poznejšega odvetnika v Krškem, je godba takoj prenehala in zaigrala tuš. Cankar pa ni bil raz> položen. Popivši svoj obligatni čaj, se je poslovil. Ob slovesu je še zaklical za menoj: »Jutri bom pa sam. Pridi gotovo!« (Dalje prih.) SLOVENIJA vez, morale bi jih pa sedaj ravno tako prevzeti, če bi hotele ostati v »Zvezi narodov«. Poljski predlog je precej splošen, vendar je pa velikega načelnega pomena. Koliko bo imel neposrednih in takojšnjih praktičnih posledic, je težko reči, treba bo počakati. Neprilično je, da sedaj v »Zvezi narodov« ni ravno Nemčije, ki je najbolj interesirana na varstvu narodnih manjšin, ker je skoro V3 nemškega naroda raztresenega po drugih državah in bi zlasti Nemčija, če bi bila res demokratična kot je bila za časa Stressemanna in Bruninga, v »Zvezi narodov« lahko vodila gibanje za manjšinsko varstvo. Položaj Nemcev je prav enak položaju »Slovencev, ter je tudi več kot % vsega slovenskega naroda v Italiji in Avstriji. Res je poljski predlog predlagan v močno neugodnem času, vendar je vprašanje sproženo in ne bo kar tebi nič meni nič moglo izginiti. Varstvo manjšin je izraz resnične demokracije. Če prihaja to vprašanje izopet na dan pred samo »Zvezo narodov« današnji dan, ko lezi nad Evropo mrak diktatur, samozvancev in zabitih nacionalizmov, je povrh poljski predlog dokaz, da^ tudi v sedanjih časih tli v globinah evropske duševnosti demokratična misel in da bo zopet oživela z novo močjo ter da se bliža konec teme, ki lezi nad velikim delom Evrope. Ko pride novi dan, bo zasijal tudi Slovencem. Klic slovenske krvi! Kakor poročajo antifašistični listi, vodijo Slovenci m Hrvatje v Italiji vztrajno in trdo borbo proti raznarodovanju. To obrambo smatra fašizem za boj proti italijanski državi in s tem izgovorom vse huje preganja slovensko in hrvaško prebival-s f Y. Primorju in na Goriškem. Kljub temu pa s° ^ rasisti tako predrzni, da svojo raznarodovalno politiko m nasilja kljub vsem neovrgljivim dokazom — taje. lako trdi milanska »La Sera«, v polemiki z nekim pariškim dnevnikom, češ, da ni res, da bi fašizem prepovedal rabo slovenskega in hrvaškega jezika, ki ju prezirljivo imenuje »dialekt«, narečje, loda ne samo, da sta ta dva jezika prepovedana, marveč so tudi vse šole, društva in celo knjižnice v teh jezikih v Italiji uničene; celo petje na njihovi lastni zemlji jim je prepovedano. V javnih prosto-v bolnišnicah itd. je treba plačati za vsako izgovorjeno slovensko besedo globo do 5 lir za besedo! Slovenci in Hrvatje marljivo zbirajo dokumente vseh teh in podobnih nasilnih dejanj zatiranja njihovega jezika in njih narodne posebnosti. Slovensko petje v javnem prostoru jim je zločin proti fašizmu in proti državi. Slovenske nabornike so zaprli, ker so prepevali v svojem jeziku. Zaradi enakega dejanja je bil v Gorici obsojen Ivan Gorup na 15 dni zapora in 250 lir globe. Neki Klun je dobil tri mesece zapora zaradi slovenske pesmi. V Buzetu učitelj pošilja otroke, ki ne znajo dobro italijanski, klečat na sol in jih tam pusti, dokler ne onemorejo. »La Sera« vsa taka in druga podobna nasilja taji in jih smatra za podtikanje in obrekovanje. Tako predrzen je ta list, da trdi, da slovenski duhovniki preganjajo Italijane! Taji tudi, da rimska vlada izganja slovenske kmečke družine iz njihovih domačij v notranjost Italije, v slovenske domove pa naseljuje italijanske koloniste. To se vrši vse v velikem obsegu. Najprej so izgnali sve slovensko učiteljstvo in uradništvo z rodnih tal, slovenski duhovščini zagrenjujej« obstanek, zdaj so se pa spravili na kmečko prebivalstvo, dokler ne zatro zadnji obupni krik — umirajočega slovenstva! Slovensko trgovstvo za demokracijo Zveza trgovskih združenj je imela v nedeljo uspelo zborovanje^ v Konjicah. Kakor vsi stanovi, tudi trgovstvo občutno trpi v sedanjih razmerah. Zato je povsem razumljivo, da se je poleg čisto trgovskih zadev uveljavila na zborovanju tudi zahteva »za izvedbo prave demokracije po organiziranih stanovih, torej stanovske demokracije.« Ta izjava našega trgovstva ne bo ostala brez odmeva tudi v drugih slojih slovenskega naroda, Da pa pridejo organizirani stanovi po svoji skupni gospodarski zbornici do veljave na demokratičnem načelu, je edina pot zahteva po dvodomnem sistemu, ki naj stanovsko demokracijo in pravo demokracijo medsebojno dopolnjuje. TM! “mJ/1 M m '«! 1$ M H; tttiS m a >n\ 7M} s M M- m m riSl) m iL Spominjajte se našega tiskovnega sklada! 0 M m m sr'Iš m k m m m M m /l\ 'rk m ■ r /[A M 7,W. »Slovenija« nima namena ustanavljati politično skupino in delati propagando za kak politično-strankarski program — niti odkrito niti prikrito. Njen namen je: z vidika naših dognanih narodnih interesov in prave demokracije ter duhovne strp-Ijivosti motriti naše javno življenje in se boriti proti zlorabi in izdajstvu idealov in načel, ki jih proglašamo kot vodilna in bi nam tudi morali hiti vodilna. Kdor je mnenja, da nam je tak vsestransko neodvisen, strankarsko nevtralen list potreben, in kdor želi, da se list zunanje in vsebinsko dvigne, ga vljudno vabimo, da nas gmotno podpre s tem, da postane naš redni naročnik-plačnik. »Slovenija« se zavzema za pravo, čisto demokracijo v javnem življenju, za to, da se v praksi uveljavijo načela, ki se v teoriji proglašajo kot vodilna. Odločno borbo hoče voditi proti vsakemu slepomišenju v načelnih vprašanjih in proti dvoživ-karstvu v narodnem življenju. »Slovenija« hoče postati glasnik vseh stremljenj, težečih po duhovni svobodi in pravi demokraciji, po zbiranju in zenotenju naših sil v borbi za trajne pogoje našega obstoja kot narod. Kdor je z nami enih misli, ga prosimo, da se spomni svojih dolžnosti do lista. MALI ZAPISKI Prepovedana knjiga. Ministrstvo za notranje stvari je prepovedalo uvažati in širiti knjigo »Braunbuch iiber Reichs-tagsbrand und Hitlerterror«. Osumljen špijonaže in aretiran. V drugi polovici julija so Italijani aretirali Josipa Tofa, 26 let starega, doma iz Rateč št. 37. Ko je šel od doma na rateške skupne pašnike, ki so na italijanskem ozemlju, se je spotoma ustavil na neki vzpetini in počival. Italijanska straža, ki je stalno okrog obmejnih vojaških naprav, ga je opazila in ga takoj aretirala. Osumljenega špijonaže so Tofa dolgo časa zasliševali, ga preiskali in dobili pri njem tudi nekaj papirja, kar je bilo za aretiranca zelo obtežilno. Vendar pa ni imel pri 'ivsfp' Razširjajte naš tednik in spominjajte se tiskovnega sklada! Aretiran in baje tudi obsojen radi špijonaže V začetku meseca funija t. 1. je bil na meji med Ratečami in Trbižem aretiran od italijanskih obmejnih straž Franc Jerše, star 37 let, stanujoč v Ratečah št. 27. Jerše je oče šestero nedoraslih otrok in se je, odkar je bival v Ratečah, bavil z branjerijo. Pred kakšnimi tremi leti je bil odpuščen iz službe na trbiški železniški postaji, kjer je bil zaposlen kot uradnik. Nastanil se je potem v Ratečah in se skromno preživljal s tem, kar je zaslužil z branjerijo. Vzrok aretacije ni znan. Jerše je imel, kot vsi Ratečani, obmejno prelaznico in ko je nekega dne prekoračil mejo, se ni več vrnil. Kje se nahaja in kaj se godi ž njim ni znano. Po izjavah brigadirja obmejne karabinjerske stražnice v »Fusine-Laghi«, je bil od izrednega sodišča že obsojen na 4 leta ječe. Vendar pa do danes ni nikakšnih točnejših vesti o usodi aretiranca. Potrebno bi bilo, da se za aretiranca, ki je naš državljan, zainteresirajo jugoslovanske oblasti. »Istra.« Listnica uredništva. Borec, Lj. — Prosimo za točen naslov. Bojevnik, Mar. — Hvala, toda pri najboljši volji ne moremo priobčiti. Informacije bomo porabili. Sejmar. — Oglasite se ge kaj. Drugi dopisi pridejo postopno na vrsto, kolikor so za javnost. sebi nobenega svinčnika ali kaj podobnega, s čimer naj bi si bil zapisoval. Na intervencijo rate-škega župana je bil po 24urnem zaporu izpuščen. »Istra.« »Pristna« bojišča. Italijanska vlada, ki ne ve, kaj bi počela z zlatom, ki obiluje v njenih blagajnah, se je odločila, da bo dala celo vrsto bojišč iz svetovne vojne restavrirati v obliki, kakršno so imeli tedaj. Pred kratkim so otvorili z velikimi slavnostmi bojišče na Monte Grappi, in sicer tako zvano galerijo Viktorja Emanuela, ki so jo vojaki zgradili 1. 1917. Sedaj je opremljena kakor takrat, samo topove in strojnice morajo pripeljati tja. Budžetski deficit 4 milijarde plus pasiva trgovinske bilance 3 milijarde plus deficit itd. »Istra.« Vojaška zarota v Grčiji je bila odkrita in sta bila aretirana dva generala in več višjih častnikov, ki so hoteli vzpostaviti diktaturo generala Plastirisa. Rojaki, pravi Slovenci, ki Vam slovenstvo ni prazna beseda, spominjajte se tiskovnega sklada za naš tednik! Prispevke pošiljajte na upravo tednika »Slovenije«, Ljubljana, Woilova ulica 12. Naš čekovni račun pri poštni hranilnici ima štev. 16176. Vsak prispevek za naš tiskovni sklad je dokaz, da je darovalec vojščak v slovenskih okopih. Vse časopise domačinov v Tunisu in Maroku je francoska vlada prepovedala. Teh je 314. Tudi znamenje časa! Med mesto sladkorja so začeli uporabljati kmetje v okolici Vrbasa, ker je sladkor predrag. Prav kakor med svetovno vojno. Tudi v Bolgariji je vlada Georgijeva internirala prve svoje pol. nasprotnike. Pokvarjeni pa so vsi bivši vodilni politiki, da jih Čaka ista usoda, če ne prenehajo s kritiko vladnega dela. Zadnjih 40 italijanskih častnikov, ki so bili v Albaniji za inštruktorje, je zapustilo Albanijo. Resnejši in globokeje misleči ljudje med nami so utihnili. Otopeli so in stoje ob zidu. Brez žrtev ni boljšega življenja, brez trpljenja ni odrešenja-Kdor odpre oči in jasno in brez strahu pogleda v življenje občestva, v katero spada sam, se bo zavedel in se mu bo zbudila vest in zavest dolžnosti — če ni moralno pokvarjen in ni koristolovec, ne smrdljiva cunja, ki jo vlači veter po cestnem blatu; ne bo imel gobezdal za preroke in ne žlohudranja puhloglavcev za razodetje. Urodnik in izdajatelj Pran RadcSček v Ljubljani.