BILI SO MED NAMI
Krvincova stara mama
Bila je ena tolikih preprostih ženic, ki jih je dalo naše podeželje. Ena tistih preprostih in skromnih kmečkih ljudi, ki so se skozi življenje prebijali le v potu trdega kmečkega dela: na njivah, senožetih, lazih, z rovnico, plevko, moti-ko, s srpom - z neminljivo ljubeznijo do zemlje, ki je vselej dajala samo toliko, kolikor si ti dal njej.
Za Marijo Logar ali Krivincovo staro mamo iz Horjula je bila zemlja popkovina, na katero je bila priklenjena vse svoje življenje. Vse dokler je mogla delati. Njive in scnožeti pod hoijulskimi Košeninami in v bližnji okolici. povsod se je spopadala s krhko zemljo, pa čeprav je šlo naj-večkrat le za »bohlonaj«, za gnžljaj, ki so ga doma čakali lačni otroci.
Krvincovi stari mami usoda nikoli ni bila pre-več naklonjena. Med zadnjo vojno je izgubila dva sinova (od skupno petih otrok), leta 1972 pa ie moža. Vendar je to ni dotolklo. Klonila je šele pred boleznimi, ki so jo začele nadlegovati na stara leta. Pa vendar je doiakala častitljivo sta-rost - skoraj 94 let, s čimer je zadnja leta veljala za najstarejšo Horjulčanko.
Ime Marije Logar bo ostalo zapisano tudi na onimenelih listih vaške tradidje. »Bila sem med tericami,« je povedala za Našo komuno ob svoji 90-letnici. »Trle smo, da je bilo veselje. Vse tja do konca vojne. In na potoku smo prale štrene. Vselej skupaj. Tudi zapele smo zelo rade. Danes pa lega ni več.«
Lesena trlica Krvincove stare mame je že zdavnaj onemela. Spodriniljo je čas. Zdaj je onemela tudi njena preprosta, mestoma 5e arha-ična horjulska govorica in čili spotnin, s katerim je presenečala še celo priklenjena na posteljo v zadnjib letih. Ne bodo pa zlepa zamrle besede, ki jih je izrekla ob svoji 90-letnici: »Pa me Ijudje res še niso 6sto pozabili!«
BRANKO VRHOVEC