840 Marijan Zlobec ACE MERMOLJA, MED KAKTUSI KUHAM KAVO Prvi razdelek nove pesniške knjige* Aceta Mermolje je po svojem nastanku očitno starejšega datuma, saj se v ce- * Ace Mermolja, Med kaktusi kuham kavo. Opremil Franc Vecchiet. Izdala založba Lipa, 1979. loti navezuje na prejšnjo zbirko, Novo pesmarico (1975). Naslov Popevke izdaja pesniško skušnjo, ki hoče obvladati banalni tek življenjskih stvari z drobnimi refleksijami eksistencialno nemočnega značaja. Tako so popevke obrambni model pesniškega odnosa do vsakdanje kaotičnega sveta. Resnobna vdanost, ki pristaja na zakoličenost in zmernost sodobnega sveta, je najdragocenejša tedaj, ko se pomeša z ironijo, ki sicer ne presega običajnih dez-iluzionističnih digresij, a kaže, da je šlagersko opevanje sveta zavesten derivat zrelega upora. Razdelek sestavljajo kratki, trpko poantirani, skoraj anekdotični zapisi. Na primer pesem Ljubezen: Ljubim mercedes benz, / deklice s fotografij, / rakce, soufflee in vino. / Ljubim razkošje / iz filmov in modnih revij ... / Sanjam, kako kipi / med tenkimi jambori zarja. / / Moja ljubezen je velika / in čista, / ker nimam denarja (str. 28). Popevkam sledijo trije cikli, ki skušajo sistematizirati in racionalizirati opisano pesniško skušnjo in prehajajo v metaforično zastavljen idejni program. To so Jasse James, Iskalci zlata in Diogen. Jasse James je karikatura modernega avanturista, samotnega in ubogega v njegovi moralni dezorien-tiranosti in navzkrižju vrednot, nemočnega v ponižni volji, da bi postal legenda. V svet se odpravi s pištolo v roki, a v preriji je smrt enako tiha in banalna kot povsod. Jasse James predstavlja poskus odtujene in nekoliko dobre človeške kreature, ki gradi svoj in-dividualizem na zanikanju uniformiranosti, a seveda pristane v popolni nemožnosti mitične obnove. IX. pesem tega cikla pravi: Pod goro dim. / Indijance poznam. / Indijanec sem jaz, / Indijanec si ti. / Če ti polomijo živce / in zažgejo spanec, / si človek ubogi, / preplašen Indijanec. Neposredno na takšna pesniška sporočila se navezuje tudi skupina pesmi Iskalci zlata. Izpovedni premik je mini- 841 Ace Mermolja, Med kaktusi kuham kavo malen; odprto avanturo posameznika zdaj pesnik relativizira s splošno temo iskateljstva, zasledovanja smisla in pomena življenja. Zavest o avanturi je premalo, človek se uresničuje šele s poskusom njenega udejanjanja — izpoveduje osem pesmi tega razdelka, ki so v celoti najmanj izrazit del zbirke. Najpomembnejši predel Mermoljeve pesniške besede predstavlja zadnji cikel. Čeprav gre za motivno različico prejšnjih dveh, je Diogen najbolj zaokroženo in izpovedno najgloblje dejanje. Diogen, filozof, obvladujoč svet s svojo izvorno modrostjo, predstavlja razumno voljo, strpnost in odpuščanje, ki je postavljeno v središče sveta kot edini zanesljivi harmonizacijski princip. Gre za poskus racionalnega obvladovanja, ki izvira iz stiske izgubljene trdnosti pomenov in čvrste vrednostne hierarhije. Mermoljev Diogen ne predstavlja cenene ideološke rešitve in ne zahteva gole enoznačnosti pomenov. Osnovna lastnost modernega Diogena je tako »raketa razuma«, toda njegova človeška mera je podvržena zgodovinski etični izkušnji. Diogenova dobra stara modrost kot preizkušeno človeško ravnanje se zdi edina prava vizija post-kaotičnega sveta, čeprav se iz ozadja ves čas oglaša dvom. Mermoljevo pesništvo, ki sporoča iskanje razumsko trdnega oprijemališča, hoče v harmonično elementarni modrosti najti zanesljivo orientacijsko točko. To pa je tudi tista točka, kjer je šele mogoče končno ugledati razmeroma angažirano naravo Mermoljevega pesništva. Ena poslednjih pesmi zbirke se glasi: Na sončni plaži / sleče dekle haljo / in gola zaspi. / Diogena zaboli / pod srcem: / bo misel kdaj / tako enostavna / in čista? / / V lub drevesa / zareže oster vprašaj (XI., str. 67). Esteska funkcija te poezije je seveda zavestno utesnjena. Med kaktusi kuham kavo je zbirka miselno izoblikovanega in humanistično angažiranega pesnika, ki svojega poklica ne razume niti orfično in še manj odrešiteljsko, pač pa mu podeljuje praktično sporočilen pomen. Takemu izhodišču gre pripisati tudi asketizem pesniškega izrekanja.