Štev G.
V TRSTU, 14. Novembra 1869.
Tečaj I.
JADRANSKA ZARJA
Političen, podučiven i kratkočasen list.
Lastnik, izdajatelj in odgovorni vrednik
G. H. MARTELANEC.
Naročnina ¿naša /.a tri mesece 30 novčičev.
Koncu se bližamo!
Koncu se bli/amo! te pomenljive besede se v zadnjem času, v tem času. kar imamo liberalno ministerstvo in kakor se sploh ono še imenuje, razlegajo od enega konca naše države do druzega konca. Ne samo tega ministerstva nasprotniki, temveč celo njegovi privrženci, kteri so ga do nebeških višin povzdigovali ter Bog ve, kaj vse od njega pričakovali, vijö roke nad glavo ter izdihujejo: koncu se bližamo! Ivo smo bili tepeni pred Kraljevim gradcem, ko je stal sovražnik pred Dunajem, takrat v osodopolni nesreči nismo še čuli teh besedi, kajti bila je v državi še moralna moč, i z moralno močjo še trdna bran našej drža i. Takrat so prvi avstrijski narodi še veselo upanje gojili, da se tudi oni pokličejo kakor dobri delalci in prijatelji za gostoljubno mizo, da jim ne bo več treba pod mizo obirati oglojenih kosti. Oni so se motili. Najmnožejši, najzvestejši i naj-hrabrejši nai Ji so zdaj sirote v lastnej hiši, izgubili so vero na srečno bodočnost v lastnem domu ter govore : koncu se bližamo ! Tolažbo imajo samo v tem še, da vidijo plamen na strehi, ter sebe i svoje iz hiše še lehko otmo. — Ali ne samo ti, ki so bili prisiljeni stopiti v novo avstrijsko poslopje, temuč celo oni, ki so ga pomagali postavljati, zdaj uže kriče: koncu se bližamo! In teh število se dan na dan množi ; ker tudi vidijo, da vse razpada, zato vpijejo naj se popravi. Stavitelji, skoro sami, se temu še upirajo in upirali se bodo dotle, da jih lastno zidanje zasuje. Oni so skoro edini še, ki nečejo videti, da se koncu bližamo. Quem Dens perdere vvlt, clementat !
Da se pa v resnici koncu bližamo, to nam kažejo ozbiljna znamenja: V mirnih časih so se morali davki zdatno povišati, i vendar še ue zadostujejo potrebam. — Main m omen! Kaj bi bilo še le, ako bi huda vojna bila! Vse bi šlo narazen. — Pogledimo mej častnike; po lastnih besedah
enega izmed prvih ministrov, potrtega so duha. — Pogledimo med državne uradnike; kdo so oni zadovoljni? kdaj se je slišalo toliko o nezvestobi mej njimi, nego se sliši prav zdaj? Kdor tega ne veruje, naj odpre sodniške zapisnike. Kdaj je bila vlada v tolikim nasprotji z duhovstvom , ktero po vseli naših deželah ljudstvo še najbolj čisla i spoštuje? Zgodovina na glas govori, da še nikoli ne. Kdaj se je svoboda (sit venia verbo) še silila narodom, ktere niso hoteli, ampak jo imeli za terorizem? Se nikoli ne. Kdaj so modri državni zakoni od modre vlade še vzbujali upore, kakor se zdaj godi na Dalmatinskem? Tudi še nikoli ne. Kdaj se je slišalo, da so državni modrijani zvabili vladarja, naj so brati s tistim nezmožnikom, kterega njegovi narodi črte ? Tudi tega nam še zgodovina ne pripoveduje. Ce tedaj vse to, i še mnogo druzega premišljujemo, ali nimamo pravice vskliknoti : „Koncu se bližamo"!
Petrogradski „Golos"
odgovarja v uvodnem članku* „Rusija i njeni sosedje", „Birževim vjedomostjam", ki so ga obsodili slovanskega izdajalstva, zato, ker je govoril za zvezo Rusije z Avstrijo med drugim sledeče:
„Spoznavši pot edinodušnosti i čisto slovanske iskrenosti, kterega smo mi izbrali, za edino pravi, postavili smo vprašanje o slovanskem zedinjenji na realno stanišče, z edinim smotrom — spoznati, kaj oa nas hočejo i kakovi rolj pripisujejo Rusiji avstrijski Slovani. Prvega odgovora mi od njih, tako ali tako, nismo prejeli, i sicer iz lehko umevnih uzrokov — ker v tej dobi med avstrijskimi Slovani ni bilo najmanjše edinodušnosti. Izvzemši galicke i ogerske Ruse, kteri posebno zavoljo tega, ker so Rusi, imajo do nas posebno sočuvstvo, so začeli drugi avstrijski Slovani ali prav za prav njihovi listi nšibati se, na vsakej ctrani sami s seboj v protirečji.
Spominki Tržaški.
(Dalje.)
Malo dalje na homeu. tik angleškega, je protestanško pokopališče, zadaj za tem židovsko, na oglu proti sv. Mariji Majdaleni, vojaško. Ta pokopališča so na levo stran, na desni stranske ulice pa naj zadaj v dolcu moli z nad male mosejice turški polumesec. Nekdaj mi je kazala neka Skedenjka tje na turško kupijo in govorila: „Vidijo, tam je me z a luna (pol meseca) ker Turek ima pol sveta." — „Ce ga je kedaj imel, zdaj pa ga nima več", tako sem ji odgovoril , in Bog daj da bi tega bolnega moža prav kmalu zakopali v Evropi ; ali za zdaj
moramo stisniti ramena, ker imenitna gospoda ima Turka za živega i zdravega.
Kmalu bi bil pozabil, da pišem o mrtvih. Pustimo v miru Turka, vsaj sam kmalu segnjije, in poglejmo dalje.
Tu je gerško in pred gerškim tako zvano „slavonsko" (pravoslavnih) pokopališče. —Na vseh teh pokopališčih se mnogo lepega i zanimivega vidi ; ali tu je na „vseh duš dan" živoča oseba redka prikazen. Hitimo torej na naš „domec". Nek pregovor veli: „Vsak ljubi svoj domec, če ga nima tudi več ko za en lonec." Čuden pregovor, . ki utegne imeti svoj pomen o tem, da so nekdaj mrliče sežigali in ostanke v „lonec" (urno) devali; lonec je bil torej na svetu poslednji domec, da so pa tak dom vsi ljubili, to je težko verjetno.
Proti dolu sv. Ane se razprostira velikanski mrtvaški vrt tržaških katoličanov. Poleg ceste je z drevjem i grmjem
obrastel prostor, kamor so nekdaj po strogih zakonih pokopavali izobčene samomorce i druge po katoliškem mnenju nevredne za sveto zemljo ; sedaj je ta prostor brez potrebe, ker se zakoplje poleg kapucina „libero pensatoreNad uhodom družili pokopališč beremo izreke sv. pisma, ki mrtve blagrujejo, nad „kolonjo"*') katoliškega pokopališča je ena sama beseda: „Resureeturis", s črnimi črkami v sredo gornjega kamena usekana. — beseda edina, ki britkobna srca čudno utešuje; kakor danica oznanovalka vse-oživljajočega solnca, tako je ta besedil vernej duši krepostno hladilo, ker oznanil je vstajenje od smrti. Pravijo da je napis „Resurecturis" posnet iz pokopališnega enakega napisa v mestu „Vicence" na Laškem.**)
Čaroben pogled se ti prostira pred okom kadar vstopiš, pravi vilinski vrt, i nikakor ne tužno mrtvaško mesto. Sam ne znaš. kam bi se poprej obrnol, ali na desno, ali na levo, ali naravnost. Mnogi, ki so videli veča in večih mest pokopališča, zagotavljajo, da ni tako lehko vrstnika najti tržaškemu, v vkusnem vredjenju, lepoti, i bogastvu. V sredi posvečenega mrtvaškega polja je mala kapelica, in v primeru z obdajajočo jo krasoto preuborna. Kakor od središča križa, drže ulice spred i zad na levo i na desno, vse obdane od krasnih spominkov in olepšane lepimi cipresnimi drevoredi. Temna , vedno zelena cipresa je grobom najprimerniše drevo, zato so jo že paganska ljudstva
*) „Kolonja* je isto tako kakor „koloniea* ali klanjica slovenska beseda, in poinenja glavna vrata skoz ktere gredo kola ali voz; torej pregovor na Krasu: .Oblaki gredo nad Gorico, stavi kola pod klanjico", t. j. bo dež, deni voz na suho.
**) Brali smo ta napis na vec pokopališčih v raznih krajih; naj bo od kodar koli posnet, lepšega in velieastnejega ne bi svet izmislil, i naj se zanj razpiše milijarda nagrade. (Vred.)
Slovanskem« zjedinjenju je večina njihova tako ali tako 8očuvstvovala, ko smo jih pa mi vprašali, v čem naime mora po njihovem mnenji obstati ta edinost, ako še Slavjani ne bodo imeli občnega jezika, v kterem bi mogli potožiti drug drugemu svoje potrebe — odgovorili so nam s takimi nezadostnimi projektami, da jih mi, neželeči raztezati neprijetno polemiko, nismo začeli več podvrečevati serijoznej obsodbi, tem bolj, ker je bilo to častno delo avtrijskih Slovanov.
Od te dobe je preteklo že precej časa, ali slovanska edinost, v kakoršnej koli podobi, ni storila ni koraka naprej, kakor se pa vidi pač nekaj korakov nazaj. Ne toliko v obče niso Slovani dospeli se približati med seboj, ampak celo v posameznih slovanskih plemenih se je začela različnost. Naj oči vidne je se je to zgodilo pri Ceših, ktere smo mi nekdaj imenovali najedinodušniše vseh slovanskih narodov. Pravili so nam nekdaj, da v vsej Cehiji je samo e d n a stranka — narodna, kterej na čelu stoji g. Palacky s svojim zetom liiegrom. Sedaj se kaže, da je v tem ne naj-večem in od sorodnih mu narodov slovanske krvi odrezanem narodu taka obilica strank, da se mora človek čuditi. Pokazalo se je, da češka aristokracija sama sebe imenuje nemško, da tako imenovana narodna stranka obstoji vsečisto iz dveh strank, med zalitevanjem kterih je tak prepad, ko med pruskimi fevdalci i demokrati. — Pri drugih avstrijskih Slovanih je še men je edinodušnosti. Tudi galicki Rusi so se razdelili na dve strani, kterih nekteri, k sreči sostavlja-joči obnemoglo manjšinstvo, so sovražni svojim edinokrvnim bratom.
Med zagraničnimi Slovani mi ne poznamo niti Oeho<*, niti Hrvatov, niti Slovencev — poznamo samo Slavjane. Vsako slavjansko pleme ima svoja častna dela, v ktera se konečno ne mešajo nadobnosti. Občeslavjanski interesi nas ne morejo ne interesirati, ker smo mi — ne iz srda povemo to gospodu Duhinskemu — tudi Slovani. V nesrečo moramo povedati, da v dosego občeslavjanske celote v prihodnje nas dalječ ne žele vsa slovanska plemena podpirati i potem komaj zaslužimo kreganja, ako se ne bomo poslužili druzih sredstev I za oživljenje obče celote. Mi smo, povprek rečemo , pre- I pričani od sovražtva sedanjega dunajskega kabineta do avstrijskih Slovanov, bivši pa priče toliko prememb v no-tranjej politiki Avstrije, večkrat diametralno nasprotnih ena drugej, nikakor ne imenujemo sedanji avstrijski dualizem zadnjo besedo v notranjej avstrijskej politiki; bolje rečeno : mi smo uže prepričani, da ta dualizem doživlja poslednje dni; sistema pa, s ktero se bode zamenil, bode gotovo prijaznejša Slavjanom; i zavoljo tega je neobhodno potrebno, da bi ne bila odnošenja med Dunajem i Petrogradom so-
sadile na grobih. Ona je izraz možke zaprte, pa toliko bolj skeleče tuge, mej tem ko je verba žalostinka bolj izraz plakajoče ženske, živa podoba razkosane Majdalene, ktera je „Od žalosti ko so razpletala Belo lisce suzanf oblivala."
Množtvo drugih žalost, ali up znamenujočih cvetic i mrtvaških želišč grobje krije, mesečne vrtnice, vedno zeleni bršljan, rožmarin i venci iz žutih umetnih cvetic, ali perlinih i steklenih zrnic nanizani, visijo kot hvaležen spominek sem ter tje po umetno izdolbenih nadgrobnih kamenih. Nehote me to spominja slovenske narodne pesmi :
„Prvi venec jesena, Mal' pri nas je veselja ; Drugi venec drobnih rož, Mi imamo v Bogu trošt ; Tretji venec žalbelna, Pri nas je dosti zalega."
___(Dalje prihodnjič.)
blatna vas/;
i.
Kako Regenmož z vojske na Jančem domù pride, in kaj ljudje govore.
V nedeljo popoldne je bilo in v „blatnej vasi" so mlajši nemškutarji in nemškutarice sedeli pod košatim hrastom, ter peli prelepo narodno pesem : „Hali halo, želoda več ne bo", ali pa so se smejali, kedar je kdo iz krčme prilomil, ki je pregloboko v kozarec polukal. Nekteri liberaluhi s svojimi ženami so pa v krčmi sedeli pri bokalu, duhovne obirali, ultramontance kleli, ugibali, kdaj bode kje poroka po novem kopitu, in druge neslane
•) Odlomek veče, pa ne »e izdelane povesti.
vražna. Bez tega je zastonj pričakovati s strani dunajskega kabineta Rusiji prijaznih dejanj ; Rusiji pa nič ne more biti prijetnejšega, nego polajsanje bede avstrijskih Slovanov. To je tedaj istinita i jedina pričina, iz ktere smo se izrekli sočuvstvajoče k naznanilu o nekem zbližanji med Rusijo in Avstrijo i zavoljo tega nismo soglasni z oznanovalci nepogojne sovražnosti do Avstrije."
Pogovor o ustavni svobodi.
Jožko: Razloži mi, Jurko, vendar enkrat bolj natanko, zakaj Cehom i drugim avstr. Slovanom sedanja ustava nič kaj ne diši ? Kako to, da se tudi Slovenci z njo sprijazniti ne morejo, dasiravno njih vodniki — znani kvartet ljubljanskih oportuncev — pri vsaki priliki pred njo na kolena padejo ter jej zvestobo prisegujejo? Kaj so se Slovani sužnjega duha vže tako nalezli da čislajo več grdi absolutizem, nego ustavno svobodo ? Jurko: To ne to! marveč Slovani delajo to prav zato , ker ljubijo p r a v o ustavno svobodo, ne pa sužnosti ustavne. Sedajna ustava pa, kakor nam vsakdanja skušnja priča, ni nič druzega nego bergle, ktere si je nemški centralizem skoval, da bi po njih vsaj po Cislajtaniji štorklati i Slovane i imenu svobode daviti mogel, ker jih v Cislajtaniji brez ustavnih bergel i v Translajtaniji tudi ž njimi po stari navadi več daviti ne more. Jasno je, da taka ustavna „svoboda", ni nič bolja od sužnosti ustavne. J o ž k o: Saj imajo Slovani ravno tako kot Nemci pravico udeleževati se deželnih zborov i državnega zbora i svobodoumne postave, ktere se tu ali tam skujejo, na pr. pravica združevanja, taborovanja itd. veljajo enim ko drugim. Jurko: Kaj pomaga Slovanom, če imajo pravico udeleževati se zborovanja, če se pa v drž. zboru od umetne nemške večine sklanfajo i po pritiskanji Nemcev tudi cesarjevo potrjenje za-dobe, ktere so vse nasprotne deželni avtonomiji, materijalnim interesom, kakor tudi narodni, politični, i cerkveni svobodi Slovanov i katoličanov, pa se vendar od gospodujoče nemške stranke Slovanom silovito narivajo, rekoč: Vogel, friss oder — ! Ravno tako „ljubeznjivo" se s Slovani v deželnih zborih postopa. Ako so v manjšini i ne puste — koroškim Slovencem enako — s seboj delati kakor bedasti Pavliha z mehom, se neusmiljeno preganjajo kot reakcijonarji, klerikalni mračnjaki „stierköpfige Galgenvögel". Ce so pa v večini i le en korak store iz tisučletne sužnosti i teme proti zlatemu solncu narodne svobode, jim to nemško-liberalna vlada v strašno pregreho šteje; ona le nemško ali nemškutarsko strančico posluša i Slovencem le kolikaj pravične, v deželnem zboru ustavno i postavno storjene sklepe i postave še toliko ne čisla, da bi jih cesarju v potrjenje predložila ali vsaj na znanje dala. — Kako visoka vlada Slovencem ustavno pravico svobodnega
čenče so čenčali, sploh pa bili prav liberalne ali židane volje, kakor je že to navada, kedar sta vino in pivo po ceni.
Kar primaha v vas neznan človek, slabotne i srednje postave; oblečen je bil v črn frak, na glavi mu je stala visoka.
—	a strta pinja, ob bedru visela prelomljena preklja, kot trofeja, za pasom sta tičala dva revolverja, na rami pa je nesel razkrhane grablje. Grozno divje i plašno je mož gledal, na čelu je imel rudečo prasko, pod nosom pa so mu visele razmršene brke, da so vsi otroci pred njim bežali.
Dve stari ženici, stekleni nemškutarici, ste ga brž spoznali, ko ju je nagovoril, in rekli ste : „Lejte si no , lejte ! to je pa Regenmož, ki je zjutraj pred šestemi na vojsko šel na Janče. Hencajte vendar, kako se je spremenil, da ga človek komaj spozna! O jejmine, kako ima potrt klobuk, kako pohojene črevlje, še eno peto je zgubil, in ves je blatnat do tilnika. Kaj velja, da so ga peslajnarji po blatu povaljali!"
In ko ženici tak hrup zaženete, priteče vse, — mlado in staro — iz krčme in izpod hrasta, in kmalu je bila vsa vas okrog Regenmoža, — razen mene, ki sem doma za pečjo smrčal.
—	Regenmož vljudno pozdravlja vse svoje nekdanje znance i prijatelje, ter jim prijazno roko podaje po vrsti, tudi jim naznani, da odslej ne pojde več nikamor, razen v naj večej sili, da hoče doma ostati, ker je vendar le res, kar pravi stari narodni prigovor. „Doma naj boljše", in pa, ker je z denašnjim dnevom dokončal svojo vojaško službo.
Vsak ga je hotel v krčmo peljati, ta ga je vlekel na desno, ta na levo. „Pili ga bomo na tvoje zdravje, en poliček ga bomo spili, če nam tudi v lase skoči. Korel, ti nam boš pa kaj povedal od vojske, kako ste se kresali."
gibanja, združevanja i taborovanja i druge takove svoboščine krati, ktere Nemcem i Talijanom z zvrhano miro deli, je sploh znano i razvidno zlasti iz skušenj, ktere si so ljubljanski So-kolci, kakor tudi Slovenci v Primorji nabrali, ko so namerjavali „primorskega Sokola", d e 1 al s k o društvo i tabor pri Frnetiču osnovati. Ako se pa Slovencem tu ali tam vendar le posreči, da si od vladajočih delilcev ustavne svobode privoljenje za kako slovensko društvo ali narodni tabor flendo i petendo izberačijo, da smejo v njem svoje mnenje javno razo-deti, je li po vsem tem toliko čudo, če oni lažnjivem nemškemu liberalizmu slave ne prepevajo, marveč podeljeno jim priliko le v to rabijo, da krivico i nemški psevdoliberalizem javno bičajo i se navdušeno za pravo svobodo potezajo, ne brigaje se za tagblattarje, ki jim zarad tega grdo nehvaležnost očitajo, češ, da se Slovenci ustavnih pravic i svoboščin le zato poslužujejo, da ž njimi zoper ustavo divjajo ter jo izpodjedajo.
Jožko: Ti Nemci so, kakor vidim res nepoboljšljivi tlačitelji Slovanov. Od parntiveka se vedejo proti Slovanu, kakor volk proti jagnjetu. Kar niso mogli Slovanov poprej z absolutizmom podaviti, radi bi jih zdaj s pomočjo konštitucijona-lizma podavili. Zato bi se moral Rauscherjev „Volksfreund", ki neprenehoma kaj ljubeznjivo tem volkovom Slovane v narodnem obziru preganjati i trgati pomaga, ne Volks- ampak "VVolfsfreund imenovati i pisariti.
Jurko: Rauscherjev cerkveni volkoljub i drugi posvetni nemški volkovi naj nikar ne pozabijo, da Slovani, hvala Bogu! še nismo takovi kalini (gimpeljni), da jim se bi na njih ustavo-ljubnih limanicah poloviti i podaviti dali; kajti, uokler bodo namerjavali nas in Avstrijo kot pijonirji požrešne nemške kulture nenasitljivi Germaniji žrtovati, bodo čedalje bolj vse prave Slovane in Avstrijane na tem mrtvaško-ustavnem nemško-kulturonosnem potu pogrešali. Zlasti Slovenci, ki si so na svojo ustavo zapisali besede: „Vse za vero, dom in Avstrijo!", ne morejo i ne smejo dalje več ustave podpirati i zbora se udeleževati, kteri izpodkopuje — vero, dom in Avstrijo.
Jožko: Oho! kaj ne veš, kaj je Judež Tadej Blagotinščak v graškem deželnem zboru govoril, da le Nemci Avstrijo po konci drže i branijo, da vse skup ne pade i da razen Nemcev ni pravih Avstrijanov v Avstriji? Kaj pa to ?
Jurko: To i kar je Blagotinščak vže pri drugih prilikah o tej reči kvasil, zdi se mi ravno tako, kakor da bi kak razcart-ljani i sprideni sinček svoji materi rekel: Mati! jaz sem Vaš najbolji sin, ker Vam dajem živeti i Vas še celo podpiram i hranim, dokler mi zvesto kot dekla služite ter mi svoje druge sinove zatirati i tlačiti pomagate. Toda povem Vam, da, kakor hitro bi Vi svojim drugim sinovom za ljubav v naši hiši v prenaredbo lepega sedanjega reda privolili, postal bi jaz pri
Regenmož pa se jim lepo zahvaljuje rekoč: „Ne morem, prijatelji, ne morem, ves sem truden od dolzega popotovanja, spat grem." —Blatovaščanom pa takovo obnašanje Regenmoževo ni bilo nič kaj po volji, za malo se jim je zdelo, pod nos se jim je pokadilo, ker ni hotel ž njimi piti, niti kar nič se med njimi pomuditi; začeli so ga grdo obrekovati, vzlasti liberalne babence pa zagrizene nemškutarice, o kterih trdijo, da ne molče, da bi jim pet vozlov na jezik zadrgnil.
„Pustite ga, pustite !" govorili so nekteri in kimali s teš-kimi glavami. „Brezznačajen človek je, in tudi bedak vrh tega, še vojaški stan ga ni spametoval. Glejte, nedelja je, pa ne stopi v krčmo, da bi spil poliček vina, ali zvrnil vrček pive , ko je tako zdelan, da komaj leze, nič si ne privošči; še manj ga je v cerkev spraviti, boje se je, kot hudič križa. — Zraven tega pa dela i piše, cele vatle popirja popiše, piše od zgodnjega jutra pa pozno v noč, velé, da „testament" in mrtvaški list piše Slovencem. Sreča tudi, da ima tiste srebrne jasli, če ne, nam bi še na glavo prišel.*"
„Pustite ga!" govorili so drugi. „V vojski že nič prida ni opravil, ker nam ne vé nič povedati. Bog zna, kje je tičal, prej ko ne za kakim grmom, kakor skočni zajec. Kdo vé, kje je dobil tisto prasko na čelu ? Menda je prav vesel, da je vojski peté odnesel."
„Pustite ga!" oglasil se je Tomaž, „morebiti ga je kdo s stolom mahnil po čelu i povaljal po blatu."
„Pustite ga!" vpili so se drugi spotekaje se. „Pustite ga! le zato ne privošči nikomur lepe besede, ker meni, da ga mora vse čestiti, ker je tekel. Mu bodemo že pokazali ošabnežu , ki * naj bo vesel, da ga ne zapodimo z mokro cunjo!"
tej priči Vaš smrtni sovražnik i približal bi se za Vas i za Vaše življenje ne le začetek konca, ampak konec sam. Jožko: O uboga mati Avstrija, ki si je takega „ljubčeka" izkojila, kteri je se huji od mlade kukavice, izrejene v gnjezdu milosrčne taščice! —
DROBTINE.
(Cesar na popotovanji.) Pretekli teden je prišel cesar na svojem popotovanji v Egipt, kjer je bil z veliko slavo sprejet ; v nekterih dneh se vrne skoz Trst, kjer ga misli cesarica pričakovati, nazaj na Dunaj. Govori se tudi, da misli cesar pri tej priliki Dalmacijo obiskati. — Pri tej priliki se čutimo poklicani in dolžni izreči svoje prepričanje o tem popotovanju. Znano je sploh, do dosedanja popotovanja v zunanje dežele niso rodila sreče našej državi, opominjamo tu le na popotovanje v knežji shod v Frankobrod, ktero je Schmerling naklonil i s tem nesrečno bitvo pri Kraljevem gradeu Avstrii nakopal. Pot v Carjigrad ima pa še drug jako važen upliv na našo državo. Ves svet ve, da si turški Slovani žele oprostiti turškega jarma; če tedaj naš cesar obiskuje turškega carja, ne more jim to po všeči biti; pa tudi avstrijskim Slovanom, kterim je tako rekoč prirojeno sovraštvo do Turka, ne more to po volji biti. Tisti, ki so cesarja napravili na pot v Carjigrad, naj bi tedaj pomislili, da je ljubezen ljudstva do vladarja njegova trdnjava. Prijateljstvo s Turki pač naše države ne okrepi.
*	(§. 19.) Nek jako visok gospod, ki je z ministri v vednej dotiki, govoril je, da se §. 19 mora izbrisati iz ustave, ker sicer se ustava ne more vpeljati v življenje, in tudi svobode ne more biti med nami. — Prav ta gospod se je tudi nečemu poslancu, kterega je po svetu pognal, hudo rogal, ker mu je ta rekel, da popolnoma ne govori laškega jezika. Ali ta gospod, ki ima s Slovenci prav veliko opraviti, ne roga se sam sebi, če tudi niti besedice ne umeje slovenščine, pa tudi drugim se nič ne roga, ki Slovence sodijo ter jim ukazujejo, pa celo nič ne znajo slovenščine. Kaj hočemo, saj nam je znano, da riba od glave smrdi.
*	(Upor v Dalmaciji) še vedno traje. Dokazano je zdaj, da so ga krive same gosposke; laška stranka je spravila vlado na led, ter se v pest smeje, ker je slovansko zvestobo omajala. Vojaška sodba pa je Avstriji vsekala hudo rano s tem, da je upornike začela obešati. Take sramotne smrti dalmatinski Slovan nikoli ne pozabi, do četrtega rodu bo gojil osveto v prsih, če tudi ga vojska z orožjem zmore, moralično je za Avstrijo za vedno izgubljen.
*	(Skrb tržaških mestnih očetov do okolice) je uže tolika, da se gospodu Nabrgoju uže večkrat ni poslalo vabilo v mestno srenjo (zbor).
*	(Katoliško društvo) v Trstu prav dobro napreduje ; udov ima vedno več; prav hvalevredno je to, da društvo podpira tudi tiste uboge ude ki z b o 1 e, z denarno pripomočjo.
„Čuvajte se ga!" oglasi se nek očanec, sloveč kovač, „temu človeku ni upati nič. Bukve ima! ki jih jaz ne znam brati, morebiti še kdo drug ne. Polne so neznanih čačk, groza me je spreletela, ko sem vanje pogledal. Kaj velja, da je s škrateljnom v zvezi, i da morebiti tudi coprati zna. Njegov služabnik mi je pravil, da se ta čudni človek včasih na grabljah vzdigne v oblake. „Juri s pušo" je že večkrat pomeril vanj, vselej zadel ga, ali ne prime se ga nobena krogla ; dve ste celo nazaj odleteli v „Jurja", i ne vem, kako kaj bode z ranami.*) Ali pa „Brencelj", oh kako gaje že opikal, toda vse zastonj, nikjer se mu nič ne pozna."
„Prav imate, očka kovač, oglasi se še nek veljaven tršat nemškutar, „prav nič ni upati Regenmožu. Bral sem nekje, da je Regenmož — antikrist", in možicelj se plaho prekriža, ravno tako tudi jezične liberaluhinje i zagrizene nemškutarice. „Čuvaja, ki stojita na straži pred njegovim gradom, sta mi večkrat pripovedovala, da v skrivnej kamrici slehrno noč luč gori, ki se skozi razpoke pri oknu sveti, i neznani ljudje dohajajo in odhajajo slehrno noč. Jaz pravim, naj že bo res ali ne, da bode kmalu konec nemškutarstvu Čudna, pomenljiva znamenja se vidijo včasih na ponočnem nebu nad blatno vasjo, i črni kljunači strahotno frfočejo okrog gradu. Ali pa uno noč, ko nisem mogel spati, slišal sem „miserere" po blatnej vasi."
Kar sapo je jemalo pričujočim, ko so slišali te poslednje besede, vsi plašni so se razšli domu, i nič kaj ne obrajtali Regenmoža. —	Čapottop Indoran.
*) Državni pravdnik ga je kar naglo vrgel v trojno tožbo. — 6. pr. meseca bo sedel pred porotniki. Krepko bo nosil napeto puško po konci, pa naj ga strela udri!	(Vred.)
*	(Gosp. mestni svetovalec Valon) je oznanil, da se je odpovedal plači, ktero je vžival od magistrata kakor uradnik za cimentiranje. Ce je to tudi resnica, vendar po postavi on nima pravice sedeti v občinskem svetovalstvu, prvič zato ne , ker je bil izvoljen kakor mestni uradnik, drugič zato ne, ker je uradnik še zdaj in si je tudi pridržal prosto stanovanje. Da bi Valon bil Slovenec, ali bi on sedel v svetovalstvu ? Gotovo ne! ali nam Slovencem i Lahom se meri z dvojno mero.
*	(„Pod lipo.") Slišimo, da Slovenci bero mesečni časopis „Pod lipo" ravno tako radi, kakor naša dva lista „Jadr. Zarjo" in „Jurija s pušo". Izdajatelj gosp. J. G. Vrdelski v Trstu (Via Farnedo Časa Svetina N. 28) opominja v svojem enajstem snopiču, da kdor želi imeti omenjeni časopis prihodnje leto, naj se oglasi pri njem kakor si bodi, zlasti pa (zunaj Trsta) z bolj cenimi tako imenovanimi Correspondenz-kartami, precej po prejetji tistega snopiča, da naj začne pa plačevati naročnino, ki bo znašala 1 gld. 20 soldov za vse leto i 60 soldov za pol leta, še le potem, ko pride na svetlo prvi snopič za leto 1870. — Prinašal bo neki časopis rPod lipo" v vsakem snopiču: 1) Kratek pregled bolj važnih reči v Avstriji in v tujih deželah, 2) Odlomke (pripovedke) iz zgodovine vsega sveta, in 3) Marsikaj druzega, in bo izhajal zadnjo saboto vsaeega meseca.
*	(Šolski nadzorniki) v Istri so izvoljeni. V koprškem okraju, kjer so skoro sami Slovenci, izvoljen je Lah. ki slovenski nič ne zna Kako bo ta nadziral slov. šole, to je uganjka. Kaj bi rekli Nemci, ako bi se jim dal šolski nadzornik, ki ne bi nemškega jezika znal, ali Lahi, ako njihov nadzornik ne bi znal laščine ? Ves svet bi napolnili 3 krikom , kaka krivica se jim godi. Za Slovence, ki imajo tudi 19, pa je vse prav in dobro. Naj povemo še, kako se je zgodilo, da je bil Lah izvoljen, ne pa Slovenec. Gosposka je poslala — tako nam se je pravilo — laškim učiteljem vabilo za volitev o pravem času. slovenskim učiteljem pa še le — po končanej volitvi! Tako se sme samo z Slovani v liberalnej dobi počenjati.
*	(Tužna Istra.) Zanesljiva sporočila iz Istre pripovedujejo to-le: Grozič, župan v Draguči, ki se hoče, kakor se čuje, pisati „Grossiu, prišel je necega dne v šolo, in je iz šolskega kovčega vse hrvaške zapisnike in vse hrvaške šolske knjige (bilo jih je okoli 80, ktere je deželno namestništvo podarilo za uboge učence) pobral in na ulicah očitno sežgal. Tudi sv. razpelo, ktero je bilo v šoli, sežgal je ter takole pri tem govoril: „ V a in fogo, che ti xe anehe krajnzo!* Naznanilo se je to gosposki. Vsled tega je zadevajoči okrajni glavar precej prišel v Draguč in to dogodbo v zapisnik zapisal ter jo vtrdil, samo zastran sv. razpela ni vpraševal, ker sporočilo tega ni omenilo. — V zadnjem času se je razpisala učiteljska služba tako, da bi učitelj moral biti neduhovnik in učni jezik italijanski; sejni zapisnik, na kteri se opira župan, pokvaril je on sam, kakor se trdi. Dragnčani so se zastran teh nezaslišanih stvari tako hudo razjezili, da se županu hlače tresejo. Tako nam se je od več strani sporočalo ; mi vprašujemo deželno namestništvo v Trstu: je-li 10 res, ali ne; če ni res, naj pozve i pove resnico, dokler tega ne stori, bodemo vse to i še več verovali, ker veruje to vsa slovanska Istra in ta dogodba ni še najhujša, kolikor se jih je v Istri pripetilo. Ali ni dosti, da je v Dalmaciji upor, ki ljudstvo i novce žre, ali ga hočemo še drugod?
*	(Zadnja beseda 14. t. m. v rojanski Čitalnici) je bila zopet izvrstna. Igra „Mlinar i njegova hči" je bila vsem poslušalcem jako po všeči, ker so vsi igralci prav izvrstno igrali. Enako dobre so bile deklamacije i petje raznih čitalničnih zborov. Počastili so to besedo tudi udje daljnih čitalnic iz Gorice, Solkana i celo Tolmina, kteri so z vidnim veseljem vdeleževali se te veselice.
*	(„Slovenski tabori.") Za prosto slovensko ljudstvo, spisal dr. Jože Vošnjak, dobivajo udje slov. političnih društev v tržaškej Čitalnici zastonj, neudje pa po 10 kr. Knjižica je zelo zanimiva in podučljiva.
*	(Miran Borisove pesmi), ktere smo uže zadnjič omenili, prišle so na svitlo. Pazljivo smo jih brali i z največo zado-voljnostjo iz rok položili. Prava dika so v slovenskem pesništvu. Veljajo 60 kr. Kdor se jih hoče naročiti, naj se oglasi v tržaški Čitalnici ali pa pri g. C e g n a rj u.
*	(„Lira.") Znani hrvaški pesnik Velimir Gaj izda v kratkem dva zvezka pesem pod naslovom „Lira". Vsak zvezek velja 50 kr. Kdor se hoče naročiti naj pošlje najprej 50 kr. pesniku v Zagreb za prvi zvezek, ki izide o Božiču, za drugi zvezek lehko pozneje plača.
*	(Rocolska Ciitalnica) ima danes besedo in obletnico njene ustanovitve Vabijo se vsi rodoljubi na svečanost.
*	(Porečki škof Dobrila) je daroval noustanovljenej čitalnici v Pulji 100 gld.
MOLITEV.
Oče večni, bože vsemogočni, Ki kraljuješ na višinah nebnih! Zdihe čuj slovanskega naroda, Ki pomoči krepkim glasom prosi. Ti preženi narodove vrage, Daj, da sloga bode korenila, Ti nas zveži v zvezo obveljavno, Nas Slovence, Srbe i Hrvate, Ruse, Čehe, Poljce i Bolgare; Da bi bratovsko ljubav gojili — To te prosim, bože vsemogočni, Oče večni, kralj višin nebeških!
Poduk družbenim glavaijem katoliškega društva v Trstu.
(Opomba. Društvo je razdeljeno v družbe. Družba [drappello] je vsakih petnajst društvenih udov ali družbenikov vkup, in ima svojega družbenega glavarja.)
1. Društveni odborniki bodo volili družbene glavarje.
"2. Družbeni glavarji si bodo napravljali vsak sebi natančen zapisnik imen, priimkov, stami i stanovanja svojih petnajst družbenikov.
3.	Bodo tirjali od vsakega družbenika 10 soldov na mesec po 8 §. pravil (statutov), in drugih 10 soldov na mesec po 1. §. založile naprave za medsebojno ali vzajemno pomoč; — bodo podpisovali prejeta plačila in jih odrajtovali vsak mesec posebej društvenemu kasirju ali denarničarju.
4.	Bodo razodevali svojim družbenikom, kar jim bodo naroeevali društveni odborniki.
5.	Bodo naznanjali društvenemu odboru misli in želje, ki jih bodo razodevali družbeniki v društveni prid.
6.	Bodo povedali, če kdo odstopi :n priporočevali druge, ki bodo želeli v društvo pristopiti.
7.	Bodo predlagali društvenemu odboru spričala, ki si jih bodo oskrbeli bolni družbeniki, vsak od svojega zdra-vilnika, ako jim bo treba prositi, da bi se jim odpustilo mesečno plačilo in da bi se jim pomagalo kakor pravi 2. §. založne naprave za medsebojno pomoč.
8.	Bodo podpisovali svojim družbenikom določene po-inočke in skrbeli, da jih bodo poterdovali tudi bolniki sami ali po svojih namestnikih.
9.	Bodo na znanje dajali društvenemu odboru, kakor hitro bo ozdravil ali pa morebiti umrl družbenik, ki mu se je pomagalo.
10. "Bodo gledali, da se bodo skazovali vredne zaupanja do njih, in da njih družbeniki bodo v resnici društvu v čast.
V Trstu oktobra 1869.
V bukvarnici 1 TI * 1 1 t\ It	V SLOVENSKEM JEZIKU	V bukvarnici i n«*«i.j A n««««««*
1 Mari & Con	EVANGELIJE	i BeiM & Con
via Ponterosso N. 3	SV. MARKA.	via Ponterosso N. 3
je prišlo na svitlo	Cena: 6 soldov.	je prišlo na svitlo