295 Ciril Zlobec Elegije Slavku Mihaliču DOMOV Nisem starec, a sam s sabo se že pogovarjam, ne kot starec: zmerom bolj prijazen, kot da hodil bi sam sebi v goste, le na hišnem pragu vsakokrat se zbegam, ker nikogar več ne srečam na dvorišču, ker pričakovanj ni več za vrati, ker ne trkam, ker zamaknjen ne zagledam se v glas ključa, ki nekoč, ko sem se vračal, mi prihitel je naproti in utihnil, da sem slišal se, kdaj stopil sem čez prag domov. 296 Ciril Zlobec TIŠINA Ne vem, če je od kod prišla ali tu bila od zmerom: z vlažnimi dlanmi večera zdaj prekriva usta utrujenim glasovom dneva. Zdaj zdaj bo stopila vame in mi začela, kakor zmerom, pripovedovati moj spomin in mojo slutnjo. Toda jaz bom, kakor zmerom, vpadel ji v besedo in jo, kot plahega otroka, ki ga utišamo z vprašanjem, spet prekričal s svojo radovednostjo in oglušen sam v sebi spet zaman se trudil, da bi v njej, tišini kraškega večera, slišal zgodbo svojega življenja. VODNJAK Stal je, sred dvorišča, kot zlat rudnik. Oče, ki nobenemu od otrok, tudi sramežljivo ne, okorno, kot ob praznikih kovanec v pest, kos kruha v žep na poti v šolo ali hruško, jabolko v razpeto srajco, ko za kravami smo se prebujali na gmajno, ni nikoli ene same samcate pohvale spustil nam v sinjino oči, da v njih bi danes, svetla zvezda, migotala mi iz pobeglega otroštva, se je rad pohvalil, da ga je izkopal s svojimi rokami. Otroci, se spominjam, smo vsak dan, vznemirjeni in skoraj s strahom, sklanjali se nad njegovo šapo in mu z dolgimi, zateglimi 0O00 odmev na dnu budili. 297 Elegije Oglašal se je težko, votlo in temno, zdel se nam je kot ujeta noč, nikoli se ni mogel dvigniti do nas, zmerom je omagal tik pod našimi obrazi in mi smo ga dražili kot privezanega psa. Nekoč pa, se spominjam: julij nam drobil je travo pod nogami, več bilo je znoja na obrazih kot v vodnjaku vode in oče je začel odmerjati nam žejo, strogo, nam in sebi bolj bolj skopuško kot živini v hlevu, da z vodnjakom v mislih legali smo spat, sanjali reke in potoke v gmajni, vročični se prebujali, kot da njegov odmev vso noč, do jutra, ležal je na nas z odprtim gobcem. Tvoj ded ga je izkopal, pravim hčerki, a ona, komaj rahlo nagnjena prek šape, s šibo brodi po gladini in se mi smeje: — Ha, vodnjak pa brez odmeva! Ni rojen niti roden, ni kot zemlja, trave, kot drevesa, živ morda v drugačnem, daljnem času, v našem le obstaja, traja brez pomladi, zim, brez znamenj staranja, poti in potovanj, peščeno zrno, grušč, prod, skala, čer, pečina, okamnela večnost: kamen — toda izpod njega, prav ta hip, prilezel je martinček in razmaknil travnato zaveso KAMEN 298 kakor kmet, ki zjutraj postoji pred hišo, ves zamaknjen v novi dan. KLET Velika kocka iz teme, široki, varni temelj hiše, tesen, a nikdar premajhen prostor za jesensko radost njiv in trt, z mogočnim, svetlim ključem, ki nikoli nismo puščali ga v vratih iz strahu pred lastno lakoto, iz sramu pred škodoželjnostjo sosedov, klet, skrivnostna kocka iz teme, po tvojem nizkem stropu, po širokih ploskvah tvojih sten brez oken sem s prižgano svečo sredi opoldneva s strašno igro senc privabljal strah v srce, ki se je v tej borilnici poguma, v tej srhljivi kocki iz teme, težko privajalo na moška leta našega otroštva. SENIK Bil je. Ni ga več. Na njem smo, v strahu drug pred drugim, spali otroci in podgane. Pod pretesno odejo se nas je tiščalo, tesno drug ob drugem, pet veselih fantov. Ciril Zlobec Elegije Kot razkrito gnezdo smo drhte od mraza, v klobčič zviti, pozaspali, v noči zbujali se prepoteni iz sanjanih objemov žensk. Zjutraj pa smo, sramežljivi, skrivoma iskali jih na paši in domov grede iz šole, a jih nismo prepoznali. Potlej pa znenada drug za drugim smo odrasli strahu, sanjam in seniku. Daleč drug od drugega zdaj pet zamišljenih ljudi grizlja vsak svoj spomin. KMET Zemlja in človek, toda le v spominu usoda, le v podobi mrtvih staršev v vsakem drobnem zrnu setve gora upanja, obupa v vsakem zrnu žetve, blaženo nasilje večnega jemanja in dajanja, iz veka v vek blagoslovljeno krvoskrunstvo lakote in obilja, toda le v spominu usoda, zdaj samo še zemlja, tudi tiho, dolgo, nič več pohujšljivo umiranje nepokošenih trav, ob zoranih opuščene njive, hrupne veselice ptic po krošnjah neobranih češenj, zdaj samo še človek, ne več ukopan v ponižnost blatnih brazd, ves spremenljiv, nestalen, 299 Ciril Zlobec z manj besed molitve in kletve sin kot oče. In z manj otrok. MED SMRTJO Nemiren, toda trden, IN POZABO s celim hrbtom vsega svojega življenja kot ljubimec ob drevo pričakovanja ob hišo očetovo prislonjen čakal sem, da pridejo: ¦utrujeni, a brez poti za sabo, razpoznavni le na kratki poti mimo mene, kot da so zašli pod ulično svetilko, kot da pot in smer so le, dokler so luč (kresnice v junijskem večeru), utrujeni koraki mrtvega očeta, utrujeni koraki mrtve matere, koraki bratov, sester, a med njimi spet ta glas, ki me prijazno ogovarja, a noče v ta moj svetli krog spomina, ves je zunaj njega, zmerom večji, zmerom bližji, zmerom bolj ves tu, povsod, edina živa stvar med smrtjo in pozabo, mehka, topla, bosa noga mojega otroštva. 300 301 Elegije OREH V letih tihih smrti in neučakanih preseljevanj od doma v daljna upanja, se oreh neopazno je razrasel na dvorišču. Zadnji našega rodu je z grenko senco svojih vej zavesil okna in črvojeda vrata mrtve hiše. Potlej pa znenada je začel vabiti v svojo krošnjo razuzdane ptice. Ne zaradi sence, le zaradi ptic so ga posekali. Ko obležal je na tleh, se je naš stari dom, poln temne žalosti v očnicah svojih oken, nadenj sklonil — razvalina. Pa prišla so leta vračanj v fatamorgano davnega otroštva in tako sem včeraj, lep nedeljski dan, pod temelji že zdavnaj mrtve hiše odkril še žive korenine starega oreha. Vso noč nocoj bom molil k veliki skušnjavi v sebi, da ob zori mogel bi verjeti v to ohrabrujočo prispodobo korenin. Iz zbirke »Kras«, ki bo v kratkem izšla pri Založbi Lipa.