31. oktober svetovni dan varčevanja. Morda se čudno sliši, če se danes govori o varčevanju ozir. bolje rečeno o štednji. Danes že itak vsakdo komaj prisluži toliko, kolikor potrebuje za vsakdanji kruh, da bi pa celo dinarčke na kupček deval, o tem niti govora ne more biti. In kljub temu ima 31. oktober kot dan varčevanja ravno v teh hudih časih svoj poseben pomen. Kadar ima človek vsega dosti1, takrat lahko varčuje, umetnost pa postane varčevanje za onega, ki je v stiski, ki mora shajati ob malem. Toda ta umetnost je ravno za tega velevažna, ravno njemu najvcč koristi. On mora dobro varčevati, če hoče s svojimi pičlimi dohodki shajati. V tem pomenu je namreč treba vzcti besedo varčevanje ob letošnjem 31. oktobru. Nam vsem gre težko, vsi občutimo gospodarsko krizo, ki je objela ves svet. Ne smemo je pa vzeti za prehudo, za 'hujšo nego je. Mislifi ne smemo na to, kako nam je hudo, misliti moramo marveč na to, kako jo bomo preboleli, kako bomo vzdržal: in dočakali boljših časov. Kakor pride za solncem dež, ta'ko mora priti tudi za dežjem solncc. Tak je zakon narave, ki nc dopušča nobenih izjem. Na dan varčevanja bodo po vsem svetu premišljali, kako si je treba urediti življenje, da se bo shajalo z malim in da se bo morda še kaj prištedilo. Razmišljajmo o tem tudi mi. Tarnanje nam nc bo zaleglo nič. Preko vseh težav pa nas bo ponesla dobra volja in zaupanje v boljšo bodočnost. Ne kaže rlam samo čakati nanjo, kajt: s samim čakanjem ne bomo dosegli nič. Treba je varčevati! Trcba je varčevati tem bolj, čim slabše se nam godi. Upati smemo na boljše čase, a raeunati moramo s slabšimi. Ako bomo tako delali. tedaj nam bo varčevanje lah'ko. V slabih časih moramo imeti nekaj rezerve še za slabše. To načelo edino more rešiti sedanjo krizo. Omejiti se moramo v tem, omejiti v onem. Zategniti rnoramo pas, stisniti zobe in čakati in delati. Saj bo šlo, saj mora iti! Saj smo že mnogo hujše čase preživeli, pa smo še vedno tukaj. Varčevanje pomeni danes omejiti se, zadovoljiti se z manjšim. Če bodo vsi ljudje tako delali, tedaj bo kmalu konec krize. Morda bi bila še boljša formulacija tega stavka sledeča: Kadar bodo vsi ljudje tako delali, takrat bo konec krize. Ta'ko je! Kljub hudim časom imajo ljudje še vedno denar za zapravljanje. Kako žalostno je slišati vsako soboto po gostilnah, po vinotočih harmoniko in pijano petje. Kolikokrat vidimo zunaj v temi stati ženo z otrokom v naročju in čakati, kdaj pride mož iz gostilne. Ni ga bilo še domov, s plačo je šel najprvo v gostilno. Otrok pa eaka, on je lačen. Koliko je tu zapravljanja koliko bi se takim ljudem s štednjo zboljšalo življenje! Taki ljudje najglasneje tarnajo o krizi, taki!h je največ »brezposelnvh«. Mi, ki smo učitelji narodovi, moramo posvetiti z najlepšim vzgledom. Ravno sedai moramo pokazati na nas samih, kako se štedi, ka'ko se varčuje. Kajti vzgledi vlečejo, med tem, ko bcsede samo mičejo. Poleg vzgleda pa moramo seveda tudi vse silc zastaviti, da v šoli in zunaj nje propagiramo varčevanje. Vsi narodi bodo na 31. oktobra koncentrirali vse silc na to propagando. Pridružimo se jim še mi. Posvetimo nekaj časa med poukom tej stvari. Ako se zavzamemo za stvar, ako bomo sami prepričani o potrebi varčevanja, ako bomo vsak dan sami to izvajali, tedaj bodo otroci in odrasli med naš:mi besedami, v našem glasu začutili resnico tega, kar govorimo — in imeli bomo z našo propagando uspeh. Jesen je tu. Kmct je pospravil poljske pridelkc. Nekaj jih shrani zase. nekaj jih proda. Scdaj. dela načrte za bodočnost. Zato je ravno sedaj najboljši čas za propagiranje varčnosti. Saj jc ravno zato tudi izbran kot najprimernejši dan 31. oktober. Torej na delo za rešitev krize! M. Z.