Ciganska poezija
387
CIGANSKA POEZIJA (Iz cikla »Cigan in volk«
Evald Flisar
1
Nikdar nisem srečal
volka,
le čul sem ga včasih,
kako mi je v srcu
klal mir
in mi renčeč
praskal v vrata
krvavoledeni strah.
Žena je dobila zelene oči in suhe prsi
otroci strmijo v svet kot sivi kamni. Gledamo se in vemo: sedi pred vrati, preži iz grmovja.
Ujel bom
to sivo pošast,
ji s prevaranim srcem
razgrizel vrat
in se nato izdavil,
izkrvavel v samotnem
potepu
po volčjih stezah.
26*
2
Rogate živali
gredo proti domu,
rebra jim mrtvo plešejo.
V slinastih gobcih
imajo lesene obroče,
počasi gredo mimo
volka,
ki zamišljen v obzorju čepi.
Gredo pod rumenimi
brajdami,
gredo z migaj očimi hrbti
in votlim trebuhom,
kot sence se vzpno
na breg in
izginejo.
Le tri hrbtišča klonejo,
oči izbulijo.
Tam se iztegne
senca lačnega volka
do njih. Ostale gredo
naprej po sledi
parkljev,
po sledi jelenovih parkljev.
Suhi veter preletava
aleje. Bliža se
glad. Pri ciganskih bajtah
že pada sneg.
3
Jata š trkov
zleti čez vratnice.
Noč ti zagrne prag.
Prebiraš strune
na violini.
Bliža se nekaj
mračnega.
Evald Flisar
388
Znenada potrka
na okno. Odgrneš zaveso
in vidiš:
kot temna senca stoji
tam in te kliče.
Ogrneš si plašč,
vzameš nož in greš
za njim.
Dolgo gresta skozi noč. Ko pride jutro, si daleč od otrok in žene, v rokah divjine. Pot je bila zaman; on, ki nosi glad, je skrit v brlogu, kaže ti zobe.
4
Danes sem našel
njegove stopinje
med bori.
Veter treska z oknicami.
Na bregu tuli
in me osamljeno
kliče.
Grem za njim. Ostala bo sled najine vroče ljubezni, razkopan sneg, strjena kri.
A to bo vse.
Spet bova živa vsak
v svojem brlogu.
Ker sva enako močna,
se ne bova
mogla nikoli ubiti.
Ciganska poezija
389
5
Moram iti, žena,
polnoč je.
Spet bodo priletele
velike črne ptice,
ki mi zmeraj skljujejo
kos srca.
Nisem jim
zdravil ran, ko jim
je veter polomil
peruti.
Morda boš kmalu pod oknom našla skrivljene dolge stopinje. Tedaj si bom pri boru na bregu zamislil nevihto
in prosil svetleči grom, naj udari vame.
6
Sveča gori
v tvoji roki.,
Z njo trikrat zamahneš
pred oknom.
Zunaj je noč.
Tisti, ki čaka
na znamenje, se bo
priplazil do praga.
Ko potrka,
odpreš in zamahneš
s sekiro,
ubiješ.
In omahneš v krvi.
Evald Flisar
390
Sveča ne bo vec gorela. Iz gozda bo tiho zapihal veter in listje pokril na tvojo preklano lobanjo.
7
Danes sem videl
zvezdo,
ki se je utrnila
in umrla.
Prišel je konec,
moj zadnji dan,
a poln zmagoslavja.
Vlekel sem se
čez sneg proti obzorju,
da bi našel
tople šotore
in dobre cigane.
Vedel sem, da jih ni,
a hotel sem
do konca verjeti.
Na poti sem ga našel.
Bil je mrtev,
sestradan,
ščetine so mu sršele
s trebuha.
Prijel sem ga za gobec
in potešen, s smehom
umrl.
Ciganska poezija
391