Jezikove opomnje. (Dalje.) II. Pred vsem nam je treba — enotne slovnice. -Slovnic imamo že lepo število", pišo g. S., nvender prave še ue, katera bi ustrezala dejanjskim potrebaiu". In kaka bi morala ta ,,prava" slovnica biti? Pred vsem: ne preumetna! nTej novej slovnici bi bilo pač za podlogo vzeti Levstikovo; ali, da bolje rečem, njo bi bilo treba prirediti". Oblike v tej slovnici morajo biti kolikor moči enotne, pravila določna in jasna, ki zahtevajo naravnost: edino tako imaš prav pisati! Nikjer ne sme biti niti najmanjše dvojbe, kako naj se prav piše; pisatelj ne sme imeti na izbiro, da si vzame sam, kar mu najbolje ugaja! Čemu n. pr. pišemo v rod. množ.: ljudi, ljudij (ta nja na konci ni potreben); živali, žival, živalij; bitkosti, britkost, britkostij, — torej dve, tri oblike, ko bi nam vender ena popolnem zadostovala! Ali: velika mesta in velike mesta. Sklanja: vodja, vodje, vodji, in: vodja, vodja, vodju . . . Najboljši in narboljši. Onedve ste bili in nsta" bili! Upognen in upognjen. S postrežno roko in s postrežnoj rokoj (jaz nimara nič zoper to, ako rabi pesnik zadnjo obliko, kadar je ravno potrebuje pri rimanji; a da bi tmli v prozi pisali: med mračnoj Muro in deročoj Dravo, poleg: mračno, deročo, — je pa vender odveč). Obrniti, obrnil, obrnivši, in: obrnoti, obrnol, obrnovši (nekateri pišejo celo: obrnuti) i. t. d. Po mojih mislih bila bi velika škoda za lepoglasje našega jezika, ako bi se oblike: -natisnoti" i. t. d. obče vzprejela (primeri, kar o tem piše g. prof. Marn v svojih ,,Pomenkih o slov. pisanji"!) Sicer pa naj o tej stvari sodijo strokovnjaki! — Navadno razlogujemo besede po izreki: meg-la, is-kra, zvez-da, suk-nja, ne-beš-ka. A v novejšem času poprijeli so se nekateri nasprotne pisave: me-gla, i-skra, zve-zda, su-knja, ne-be-ška. Tu se moramo odločiti za eno ali drugo, in kakor je upati, ostanemo pri starej, doslej (z malimi izjemami) obče navadnej! Vrt ali vert? Tu ne moremo več dvomiti, kako naj pišemo! Ogromna večina Slovencev vzprejela je novi rjauk; le nekateri ravnajo se še vedno po starem pravilu. Toda v tej stvari, to je lehko vsakemu jasno, je ves napor zastonj. Kdor se neče udati, dela samo nepotrebne, škodljive razprtije ; druzega ne bode dosegel ničesar. Pisava: vert, terd, pert . . . sme se zdaj vsekako šteti mej očitne pravopisne hibe. — A besed, kakor: matern, srebern. Ogersko, cerkev, zopern i. t. d. vender ne bodemo pisali brez ae" pred r°m ?! nAustrija, philosoph, classičen, chemia, prosa", to je najnovejša jezikoslovna iznajdba! Tega nam je res še manjkalo! Lepe, lične oblike: Avstrija, filosof, klasičen, kemija, proza, gimnazija, Pavel . . . morale bi se torej umakniti tistim neokretnim: gymnasij, Paul, i. t. d. ? Upajmo, da se to ne bode zgodilo! Navadno se piše: Angležka, Francozka, možki, težko, bridkost, bržčas, z njim . . . a bolje in pravilneje je: Angleška, Francoska, moški, britkost, ž njira i. t. d. —Vsegdar, nigdar; dosledno se uiora potem tudi pisati: gdo, gdar i. t. d.; a to se meni zdf vender preveč — na debelo. Sicer pa edinost tirja, da dosledno pišemo samo eno obliko, bodi si, katera hoče! Tudi glede pisave: lj, nj in šč smo si zelo navskriž. Oineniti hočem samo nekaterih slučajev: gnezdo, upliv, ljubezniv, lažaiv, zategadel, prihodnost, daleč, ali: gnjezdo, upljiv, ljubeznjiv, lažnjiv, zategadelj, prihodnjost, dalječ . . .? — Prijatelj, -telja, ne: prfjatel, -tla; knjiga, ne: kniga; prednji, zadnji, ne: predni, zadni; kranjsk, ne: krajnsk. Pišimo: sedanji, a, e, jutranji, a, e, namreč: sedanji, jutrni, a, o. Še, ne pa: šče. Zemljišni ali zemljiščni? Ni ne eno, ne drugo prav; od samostalnikov na nišče" morejo se izvajati samo pridevniki na »išk", torej zemljiška knjiga, gledališka igra i. t. d. — Še enkrat ponavljam: enotnih, določnih, jasnih slovniških in pravopisnih pravil nam je trebal Kjer koli mogoče, nioramo se odločiti za samo eno, najboljšo obliko (pisavo); vse druge pa, ki nain niso neobhodno potrebne, moramo kot naopačne, nepotrebne iz slovnice in jezika iztrebiti. A kdo naj nam vse to stori? En sam človek nam tega ne more in ne sme izvesti. Kajti pri nas ima vsak svoj poseben okus, in posameznega človeka ne bi hotel, iii pri zdanjih razmerah tudi ne bi mogel nihče poslušati. Moj predlog je: vsi slovenski jezikoslovci ia pisatelji naj bi pri tej važnej nalogi sodelovali; in kar bi se po skupnem prizadevauji določilo, to naj bi potem obveljalo — za vselej! Na ta način bi si ustvarili enotno slovnico. nPotem bi bilo skrbeti za to, da se ta slovnica vpelje v vse učilnice slovenske, kjer naj bi bila edina učencem in — učiteljem. Vsakega slovenskega pisatelja dolžnost bi bila dalje, pustiti svoje posebnosti, svoje muhe, ter pisati rad ali nerad po tej normalnej slovnici; to bi bilo pravo rodoljubje! Zlasti časnikarji slovenski bi se morali zavezati, da bode ta slovnica sama merodajna v njih listih; in noben pisatelj bi se ne smel pritoževati, ako se mu je njegov spis prekrojil po njenih pravilih: ne jaz, ne ti, — slovnica tako govori". Mimogrede naj še oiuenim nekaterih najnavadnejših slovniških in pravopisnih naopak, da se jih bodemo v bodoče vedeli bolje ogibati. 2* Naopačna je ta-le sklanja: Rod. — gospod Petra Zajc, ali: gosport Peter Zajca, nam. prav. __ gospoda Petra Zajca: daj., mestn. = (pri) gospod Petru Zajc, ali: gospod Peter Zajcu, narn. prav. = (pri) gospodu Petru Zajcu; druž. __ (z) gospod Petrom Zajc, ali: gospod Peter Zajcem, nam. prav. = (z) gospodom Petrora Zajcem. Tisk Janez Leona, nam. prav. = Janeza Leona, ali tukaj prav za prav _= Janez Leonov. Spisi Krištof Šmida, nam. -- Krištofa Šmida; a še bolje bi se reklo = Krištof Šmidovl spisi. V Novomestu, v Belgradu. Tako se ne sme! Pravilno v Novemmestu, v Selemgradu; tudi Belgrad je naopačno, nam. _: Beligrad! Sploh nekateri ne poznajo razločka mej določnim in uedoločnim pridevnikoin: iz Maribora izvirni dopis; bodi mu blagi spomin; neki pridni, pobožni deček; nmrzel veter tebe žene ..." zelen teloh; nam. prav. __ izviren; blag; priden, pobožen; inrzli; zeleni. V mestniku ednine moškega in srednjega spola dosledno rabiti končnico nu", je, ako morebiti ne naravnost naopačno, vsaj gotovo prisiljeno: v Celju, v Gradcu, v spanju, v srcu, o delovanju, na polju, na cvetju i. t. d. Želeti pa je, da bi se določilo nekako pravilo, kdaj naj se rabi končnica 9u", a kdaj „1". Mej niz" (aus, heraus) in Bs, ~u (von, herab, zusammen) je razloček: jaz ne vstanem niz" stola (aus dem Stuhle), ampak nse" stola; iz vrta (aus dem Garten), ne: z vrta; zgled (Beispiel), ne: izgled. Vpraštti, vprašanje, ne: prašati, prašanje. — Neki, ne: nek. — Vsih Slovencov, nam. prav. — vseh Slovencev. — ,,Možaka pomeni toliko kakor = robuster Mann, torej je naopačno, pisati: hvala tistim možakoru i. t. d. Beseda nniožakar" pa ima smešen pomen. torej ne gre, da bi kdo resno ogovarjal svoje sosede: Možakarji! . . ., kakor u. p. mešetar Pipec v znanej Kodrovej povesti. — Tvojo sestro nisem videl, nam. prav. _= tvoje sestre; katero veselost ni zapustila, nam. — katere. — V teh razmerih (!), nam. = razmerah; ti kalf, nam, = te; krepki dlaa (od Koseskega se ne moremo jezika učiti), naui. = krepka. — Vso našo ljudstvo, nam. — vse naše; dva pisma (!), natn. __ dve pismi. — S družino, s zemljo, z postom, nam. = z družino, z zemljo, s postom. — Pridši, nam. — prišedši; izbajoč, nam. =r izhajajoČ. — Nekateri ne vedd razločka mej nkaj, koliko, kam", in mej nkar, kolikor, kamor". — To je se zgodilo, nam. — to se jc . . .; padneui (dijal), uara. __ padem. — Mestjan, nasiten, zarasten, nam. _= ineščan, uasičen, zaraščen. — Kaj veš ,,od" brata (iiber den Bruder), nam. — o biatu. — Vredjeu, nam. = urejen. — Bil je en oče, bila ena mati, nam. = neki, neka! (Dalje prih.)