Ob stoletnici rojstva Frana Levstika    Dr.Fr.Zbašnik
Še se živo spominjam. kako je stnimno, a vendar umerjeno  stopal skozi šolski drevored, kadar je šel zjutraj v svoj urad,  v licealno knjižnico. ali pa po končani službi iz nje. Glavo je nosil po koncu, a tako, da si takoj vcdel: to ni nadutost, niti ne samozavestnost, to je naravno držanje, takega je Bog ustvaril. Z nje« govega obraza je sijala neka vedrost, čelo mu je bilo gladko in jasno, oči žive, ustnice pa tesno stisnjene — znak njegove odločnosti! — ki so se pa navzlic temu skoro vedno smehljale. To je bilo v 70. letih preteklega stoletja,  takrat  ko je bil čolnič  njegovega  življenja  po    j mnogih brodolomih naposled vendar le priplul v  varen pristan. V    ¦ tistem času je imel najpotrebnejše, kaj več si v svoji skromnosti ni    ^ želel. Bil je tistikrat tudi še čvrst in zdrav, skratka: bil je zadovoljen in srečen. Kar mu je življenje prineslo prej, kar pozneje, je silno žalostno. Prej — ako izvzamemo njegova otroška leta — same grenke skrbi, bedo in stradanje, pozneje dolgo, mukepolno bolezen! —
Dne 28. septembra t. 1. je poteklo 100 let, kar se je rodil v malem selu Sp. Retje pri Vel. Laščah Fran Levstik, eden največjih mož, kar jih je naklonilo nebo nam revnim Slovencem. Clovek bi posnemaje Sv. pismo vzkliknil: Ali more priti iz tako neznatne, samo 5 hišnih številk broječe vasice kaj velikega? No, prišlo je! —
Svojo prvo mladost je preživel Levstik tako kakor mnogi izmed nas, ki smo kmečki sinovi. Prav lahko si ga predstavljam kot boso* nogega dečka, ki se poja in podi s svojimi ne baš številnimi tovariši po tistih gričastih in vegastih, na pol kraških domačih tleh. Po svojem vedenju. po svojih navadah se nemara ni ločil mnogo od drugih. mor= da celo nič. »Otrok je otrok!« tako bi kdo dejal. Toda zdi se, da je bil že tistikrat izredno sprejemljiv za vse pojave okoli sebe, da je že tistikrat njegovo uho željno prestrezalo vsak zvok in da so njegove oči vse več zapazile kot oči drugih. Zakaj skoro ni drugače mogoče, kakor da se je navzel že v svoji prvi mladosti tiste jedrovite domače govorice, ki se mu je baš zaradi tega tako vtisnila v spomin, da mu je ni mogla izriniti iz njega ne ponemčevalna šola, nc slabi zgledi, ki jih je bilo vse polno v tedanji slovenski pisavi.
Levstik je obiskaval najprej tri leta osnovno šolo v Vel. Laščah. Potem je bil dve leti na tako zvani normalki v Ljubljani, na kar je bil zaradi bolezni eno leto doma, a se je drugo jesen vrnil zopet v Ljubljano, kjer je 1. 1853. dovršil gimnazijo. Po končani 8. šoli je še! Levstik na Dunaj z namenom, da se posveti bogoslovnim študijam, od koder so ga poslali čez nekaj časa v duhovno semenišče v Olomuc na Moravsko. Kdor le količkaj pozna Levstikovo iskrenost. ne bo dvomil o tem, da se ni odločil samo zaradi »ljubega kruha« za duhov* ski stan. In vendar mu ni bilo dano, da bi bil dosegel svoj namen!         
59
Levstik. ki je čutil v sebi pevski dar, je že zgodaj zlagal pesmi in jih je leta 1854. tudi izdal. Te pesmi, ki niso vsebovale v resnici ničesar spotikljivega, so dale povod, da je moral zapustiti semenišče. Že tistikrat se je izkazal celega moža. Zahtevali so od njega, da naj obžaluje. da je izdal te pesmi. a kako bi bil mogel to, ko pa se je zavedal, da je poklonil z njimi svojemu ljubljenemu narodu dragocen dar! Scveda, nie.lažjega, kot zapisati: »obžalujem« in rešen bi bil! Toda to bi bila !až in laž mu je mrzela. Resnica je bila njemu v živ= ljenju vcdno zvezda vodnica! »Iščite resnico, hčerko božjo!« po tem se je on svoj živ dan ravnal. Seveda pa je le premnogokrat tudi iz= kusil. da »resnica oči kolje!« Ko» liko manj sovražnikov bi bil imel, da ni vsakemu resnice po= vedal in vsakega tako ocenil, ka= kor je zaslužil! A njega to ni omajalo v njegovih   načelihl  —
Iz Olomuca je šel na Dunaj. Tu bi si bil rad izpopolnjeval svoje znanje. a moral je oditi. kcr ni bilo sredstev. Napotil se ie peš proti domu. Nastopil je svoj križev pot! Lahko si misli« mr> s kako težkim srcem se je bližal svoji domovini. Ko je do< spel v svoj rojstni kraj. so se nje= tiovi starši baš selili. Prodali so bili namreč svojo domačijo v Sp. Retjah in si kupili posestvo v Prečni na Dolenjskem. Oče in vnati sta ga vabila, da naj gre z
njima, in pokazala sta s tem, da ga pomilujeta, toda ni se mogel odlo« čiti za to. Čutil je pač, da jima je le hudo, ker je prišlo tako. Kolikor« krat bi bili pogledali drug drugemu v obraz, tolikrat bi bilo enemu kot drugemu zakrvavelo srce. zato je bilo bolje, da so se ločili. Pa tudi v breme jima nemara ni hotel-več biti. Tako je ostal v Sp. Retjah pri dobrem znancu izza otroških let. Marsikdo bi bil na njegovem mestu obupal. On ni! Zavedal se je, da je svojemu narodu potreben in hotel je delati zanj!
Usoda ga je poslej nemilo metala sem in tja. V svoji rahločut= nosti tudi prijatelju ni bil rad v nadlego. Zato se je oprijel vsake prilike, ki bi mu omogočila. da bi se sam preživljal. Toda vse službe, ki jih je dobil, so bile ali že same na sebi take, da niso mogle trajati dalgo, ali pa so ga spravile v stik z ljudmi. ki ga niso hoteli razumeti in so mu podtikali namene, ki jih ni imel, tako da je bil prisiljen, obrniti jim hrbet. Pripetilo se mu je opetovano, da je bil hipoma brez

kruha. A vse to ga ni preplašilo. Postavil si je bil svoj cilj. za tem je stremil tudi v najhujših časih!
Kako velik in bistroviden duh je bil Levstik. je razvidno najbolj iz tega, da je že kot čisto mlad človek točno spoznal, kje tiči naj= večja nevaraost za njegov narod. BiJ je komaj 27 let star, ko je začel objavljati svojo znamenito razpravo o napakah slovenskega pisanja. ki jo pričenja z besedami: »Skoro vsi. ki pišemo. stavima slovenskc besede. mislimo pa nemški.« Ce pa mislimo nemški. nismo seveda več pravi Slovenci! Zatorej nazaj k nepokvarjenemu narodu, od niega se učimo misliti in govoriti! To spoznanje je bilo kakor svetel žarek, to spoznanje je rešilo morda Slovence pogina, vsekakor jim je otelo njih samoniklost in samobitnost! Hvaležnosti za to seveda ni žel, nasprotno. nakopal si je tudi s tem svojim plemenitim prizadevanjem nasprotnike, kakor pozneje z raznimi kritikami, ki je v njih razkrival puhloglavost in neznanjc. Da, lahko se rečc. da Slovenci niso imeli odličnega moža, ki bi bil imel toliko protivnikov kot on. A on se jih ni zbal! Pogumno, včasi celo srdito se je boril za svoje prepričanje. toda vselej s poštenim orožjem. dočim so njegovi nasprotniki često uporabljali laž in zavratnost. Njemu ni šlo nikdar za osebo, njemu je šlo vselej samo za stvar!
Levstik je imel že 41. leto za sabo, ko je naposled le prišel do mirnejšega življenja. I.eta 1872. je bil namreč imenovan za skriptorja v licealni knjižnici v Ljubljani, kjer se jc dobro počutil. Zal, da je tudi to tako hitro minilo. Že leta 1885. je začcl bolehati in 16. no< vembra 1887. je po hudcm trpljenju za večno zatisnil svoje blage oči. Odkar je bil bolan. se je bolj in bolj odtcgoval svetu...
Ze iz tega, kar smo navedli. razvidijo mladi »Zvončkovi« bralci, kako znamenit mož, kako odličen človek je bil Fran Levstik. Sicer pa sem prepričan, da ga vsaj od neke strani že davno poznajo. Kdo ni že kdaj kaj čital od njega n. pr. tistc tako mične in svojevrstne otroške igrice in pcsmice. ali »Ubežnega kralja«, ali pa »Krpana«, ki s svojo prisrčno in pristno domačnostjo prekaša vse, kar se je kdaj v našem jeziku napisalo?
Levstikove zasluge za naš narod so nevenljive. Dokler se bo raz= legala na zemlji slovenska govorica, se bo imenovalo s častjo njegovo ime. Z enodušno proslavo stoletnice njegovega rojstva smo vsaj de« loma popravili, kar so bili naši predniki zagrešili nad njim.
Slovenci smo doslej z neko zakrknjenostjo, da, z neko naslado grenili svojim najbolišim možem življenie. dokler so bili med nami. Dokaj zgledov bi sc dalo navesti za resničnost te trditve. pa saj za« došča to. kar ie preiel oi nas Fran 1-evstik za svojo veliko ljubezen in požrtvovalnost!
Da bi se kaj takega nikdar več ne ponovilo med nami!