52 arhitektov bilten • architect's bulletin • 228 / 229 Feministična periperformativnost arhitekture in njeni androcentrični viri Renata Šribar I. Družbenokritična teorija arhitekture od Ruskina do Adorna Pričujoče osebno vračanje k teoretiziranju arhitektu- re je zelo pozni učinek fascinacije z delom Johna Ru- skina, viktorijanskega umetnostnega in družbenega kritika, erudita in umetnika. Ruskinovo delo o arhi- tekturnem esteticizmu vključuje razmišljanje o »Bogu«, tj. transcendenci, in je socialno konotirano. Tematizacija je naključno sovpadla s širšim družbe- no-kulturnim zanimanjem za tega avtorja,1 katerega delo je konkretno naravnano proti kapitalistični pro- izvodnji, osiromašenju delavstva in ljudskemu mno- štvu odtegnjeni umetnosti. Kot eden od iniciatorjev gibanja Arts & Crafts je imel Ruskin arhitekturo v nasprotju z zgolj gradnjo »stavb« za privilegirano, vsakdanjemu življenju imanentno umetniško dejavnost.2 Njegova fascinacija z gotiko je prispevala k novemu opojmljenju ornamentike. Ta se ne dogaja samo v estetski razsežnosti in v odsotnosti (praktične) funkcije. Skupaj s kakovostjo gradbeniške izvedbe ima vlogo temeljnega namena arhitekture v nasprotju s stavbarstvom. Gre za »žrtvovanje« božje- mu, daritev, ki daje moč in nagrajuje, »sveto slu- žnost«. V soglasju s protestantsko logiko anglikanske cerkve je obvezno narediti vse, kar človek zmore. Delovni presežek je treba nujno razumeti kot dose- žek v prid lepote.3 Na strani človeškega dejavnika je tako žrtvovanje v presežnem delu in tudi materialu znamenje, metafora hvaležnosti Bogu. Samo odreka- nje ni vprašljivo, saj se odreka ničevosti. V referenčni monografiji Seven Lamps of Architecture avtor ome- nja ničevost kiča vatikanske katedrale, ki poveličuje papeža.4 Na drugi strani je esteticizem gibanja Arts & Crafts »veselje in milost« v sporočilnosti lepega zno- traj arhitekture (demokratično) podelil vsem, tudi zgolj mimoidočim (četudi revnim).5 Moralno-etična zastavitev Ruskinove konceptualizacije z aluzijami na gotiko se je kasneje udejanjala v skupnosti prerafae- litov. Walter Pater, esejist, stilist in umetnostni kritik, je razrahljal spetost praktične funkcije in estetske raz- sežnosti uporabne umetnosti. Namen ustvarjanja le- pega je prepoznal v napredovanju umovanja, v kate- rem je že prišlo do odrešitve od religijske funkcije gibanja Arts & Crafts. Ker so sledilci njegovo delo napačno razumeli, je Pater ovrgel priseganje na (po njegovem mnenju vulgarna) čustva in kot funkcijo le- pote promoviral dobro, pri čemer pa moralnost do- brega ne sme biti didaktična.6 Kar je ohranjeno ruski- novskega, je združenost delovanj: estetskega in tistega, ki presega družbeno realnost skozi izgrajeva- nje osebnosti. Konec 19. in v začetku 20. stoletja je takšno razumevanje umetnosti doseglo vrhunec v vplivni britanski dekadenci z literaturo Paterjevega učenca Oscarja Wilda. Sodobnejša arhitekturnoteoretska sled vodi od Ruski- na do Theodorja Adorna in njegovega predavanja-spi- sa »Funktionalismus heute« (tu v angleškem prevodu »Functionalism Today«).* Adornov funkcionalizem je prispeval k razpravi o dihotomičnem razmerju med arhitekturo in »stavbami«. Prevladujoči pomen funk- cionalizma, kjer so termini funkcija, namen in raba tako rekoč v razmerju istovetnosti, je bil ukinjen. V aluziji na Ruskina lahko po Adornu zapišemo, da je namen, zapisan v ornamentiranju, arhitekturi ima- nenten prav tako kot praktična uporabnost »stavb«. Ruskin je zapisal: (…) but it never loses sight of its ar- chitectural purpose, never fails in its decorative power; not a leaflet in it but speaks, and speaks far off too7 (nikoli ne izgubi svojega arhitekturnega namena, v svoji dekorativni moči ni nikoli neuspešen; ni le oglas znotraj nje, ampak govori zanjo, in to že na da- leč; prev. ur.). Po Ruskinu imajo ornamenti oziroma dekoracija sporočilno vrednost, in tudi Adorno funkci- je nepraktičnega lepega ne omalovažuje: (…) the que- stion of functionalism does not coincide with the que- stion of practical function. (…) The difference between the necessary and the superfluous is inherent in a work, and is not defined by the work’s relationship — or the lack of it — to something outside itself.8 Sub- stanca oziroma material ne predpostavlja ideje, ni sam po sebi opremljen s pomenom onkraj osnovnega pojma. Obenem ni forme, ki bi jo določil še tako čist praktični namen.9 Arhitekturi je imanentna razlika. A njen namen v smislu ustvarjanja pomena izvira iz družbenega prostora in se vanj vrača. Po Ruskinu je namen nekaj transcendenčnega, toda sami ga pač ne najdemo »v imenu Boga«, temveč v transformativni moči arhitekture. Arhitekturni objekt je »darilo«, spri- čo katerega družbeno okolje v svoji kompleksnosti ne bo več tako, kot je bilo, ampak bo boljše. Ta funkcija bi se skozi branje postmarksizma lahko poimenovala tudi delo arhitekture. Arhitektura potemtakem po Adornu transcendira stvar- na, opresivna družbena razmerja. Ta so bila konec šest- desetih let 20. stoletja ubesedena mnogo bolj poglo- bljeno kot na sredini 19. stoletja z Ruskinom, četudi je bil v nanašanju na industrijsko proizvodnjo že prevratni- ški. Svojo arhitekturno pedagogiko je utemeljil na sa- modiscipliniranju in počastitvi ali ugajanju drugemu. Bil je v opoziciji do prevladujočega čutenja »modernih ča- sov«, ko se hoče proizvajati kar največ za kar najmanjšo ceno.10 Misel je prišla v javnost leta 1849, po razočara- nju družbenih kritikov nad dometom revolucije. II. Feministično-arhitekturno uprostorjenje spolnih razmerij Vsej socialni občutljivosti navkljub je bila doslej predstavljena refleksija arhitekture nezmožna všteti spolno dimenzijo. Ruskin je bil doma v diskrimina- tornem spolnem tradicionalizmu: Yet exactly as a woman of feeling would not wear false jewels, so would a builder of honour disdain false ornaments11 (a ravno tako kot ženska z občutkom ne bi nosila po- narejenih draguljev, tudi stavbar s častjo prezira po- narejene ornamente; prev. ur.). Javni prostor je bil pod formalno in neformalno upravo moških, orna- mentiranje kot del ustvarjanja gibanja Arts & Crafts 1 Primarni bibliografski viri v Šribar, Renata, Ideje angleškega esteticizma (J. Ruskin, W. Pater, O. Wilde) in njih odmevi pri Slovencih (do leta 1918) (diplomska naloga, Filozofska fakulte- ta UL, 1982); Jones, Jonathan, »John Ruskin: The Power of Se- eing review – oddball or visionary?«, Guardian, 24. 1. 2019, pridobljeno 15. 12. 2021 (https://www.theguardian.com/ar- tanddesign/2019/jan/24/john-ruskin-the-power-of-seeing-re- view-critic-social-reformer-two-temple-place), in Ryan, Larry, »Ruskin the radical: why the Victorian thinker is back with a vengeance«, Guardian, 30. 8. 2018, pridobljeno 15. 12. 2021 (https://www.theguardian.com/culture/2018/aug/30/john- -ruskin-artists-victorian-social-critic). 2 Ruskin, John, Seven Lamps of Architecture (London: Waverley Book Company, n.d. [1849]), 8. Pridobljeno 14. 12. 2021 (https://ia803401.us.archive.org/1/items/1920sevenlampsof 00ruskuoft/1920sevenlampsof00ruskuoft.pdf). 3 Ibid., 14, 18, 21, 22. 4 Ibid., 19, 20. Odpoved rimskokatoliškemu kiču je tako poetična kot povedna: It is not the church we want, but the sacrifice; not the emotion of admiration, but the act of adoration; not the gift, but the giving (ni cerkev ta, ki jo želimo, ampak žrtvo- vanje; ne čustvo občudovanja, ampak oboževanje; ne darilo, ampak darovanje; prev. ur.). 5 Ibid., 18. 6 Pater, Walter, The Renaissance, »Conclusion« (London: Ran- dom House, 1873, spremenjeni »Conclusion«, 1877), in esej »Measure for Measure«, 1874, izvorno dostopen v rokopisu, v tiskani in elektronski obliki objavljen pri Cambridge University Press, 5. 10. 2012, pridobljeno 27. 12. 2021 (https://www. cambridge.org/core/books/abs/the-works-of-walter-pater/ measure-for-measure/B5A54ED84F8402C78597BC - 76D45AE117). 7 Ibid., 28. 8 (...) vprašanje funkcionalizma ne sovpada z vprašanjem funkci- je v praksi. (...) Razlika med nujnim in odvečnim je delu ima- nentna in ni definirana z odnosom dela – oziroma njegovo odsotnostjo – do nečesa zunaj njega.; prev. ur. 9 The Charnel-House, »Theodor Adorno's Functionalism Today« [1965], 19. 11. 2011, pridobljeno 17. 12. 2021 (https://the- charnelhouse.org/2011/11/19/theodor-adornos-functionali- sm-today-1965/). 10 Ruskin, Seven Lamps of Architecture, 11. 11 Ibid., 56. Premisleki * Slovenski prevod: Theodor W. Adorno, Funkcionalizem danes, v: Funkcija v arhitekturi. Sullivan – Meyer – Arnheim – Adorno – Pallasmaa, ur. Peter Šenk, Teoretska praksa arhitekture 2020 53arhitektov bilten • architect's bulletin • 228 / 229 Renata Šribar nikakor ni bilo v domeni javne aktivnosti žensk. Bilo je zgolj razsežnost njihovega lastnega fizičnega seb- stva. Opremljene z izdelkom so same postale orna- ment. Posledično jim ne pripada vrlina kot transcen- dentna vrednota: ženska-ornament je zgolj dokaz o obstoju višjega reda človeških vrlin,12 tj. ustvarjanju posvečenega lepega; to je po definiciji pripadalo moškim. Mimogrede, opisani Ruskinov odnos se je z viktorijansko absurdnostjo in patriarhalnim nagnje- njem do dekliškosti z njenimi atributi vred vpisal tudi v njegov nekonzumirani petletni zakon z Effie Chal- mers Gray. Po pričevanjih ni mogel sprejeti njenega razgaljenega telesa odrasle ženske.13 V nasprotju z Ruskinovim temeljnim komodificira- njem žensk velja Adornu tule očitati predvsem skli- cevanje na znamenite arhitekte časa, kar priča o ne- mosti glede razmerja med spoloma v arhitekturi.14 Temeljitejša feministična kritika Adornove spolne pristranosti zadeva njegov zagovor pornografije in ospoljenje množične kulture, pri čemer naj bi bile ženske njene manj racionalne porabnice.15 Izpostavi- ti velja, da petdeseta in šestdeseta leta 20. stoletja glede emancipacijskih projektov žensk niso bila ne- vedna, ne v filozofiji (glede na odmevnost dela Drugi spol Simone de Beauvoir) ne v babyboomerskem is- kanju novih spolnih identifikacij. Resda pa je po dostopnih virih ospoljena vednost začela spodbudno obdelovati polje arhitekture šele v sedemdesetih letih preteklega stoletja. Od tedaj do današnjega dne je mogoče tako kot na drugih po- dročjih tudi tu beležiti učinke feminističnih delovanj in mišljenj skozi zgodovino, spoznavne prelome in ambivalence; tako se je dogajalo in se dogaja prevpraševanje prisotnosti in vplivnosti žensk na področju, razumevanje in razgrajevanje socialnih in socialnopsiholoških ovir, ki jih (nas) onemogočajo, statistično argumentiranje, da je še vedno na delu patriarhat,16 zanimanje za »ženske prakse« (ki tako dekonstruirajo kot, žal, tudi reproducirajo diskrimi- nacije) ter utrjevanje prisotnosti žensk na področju skozi tradicionalne znake za ženske in t. i. ženskost (kar je danes prav tako izjemno vprašljiv postopek, saj vzpostavlja nepravično totaliteto družbene sku- pine žensk in reproducira njihove družbeno-kultur- ne vloge).17 Poučno je reševanje ospoljenih zahtev specifične arhitekture, denimo v polju šolstva, kjer je v skladu s tem področjem arhitekturnega angaž- maja spolna delitev potenciranega pomena. Sodob- ni arhitekturni pristop lahko vključuje zavedanje o pomenu ospoljenih teles v prostoru in »spolne raz- ličnosti«, po drugi strani pa zaradi odsotnosti speci- fičnega znanja s področja študijev spolov po možno- sti utrjuje tradicionalno spolno delitev. In jo morda celo utemeljuje na generalizaciji telesnih razlik, to- rej na biologizmu.18 Pod okriljem »spolno občutljive arhitekture in dizajna« utegnemo naleteti na pro- blematizacijo »spolne nevtralnosti« in razgradnjo ideje o dihotomiji moški/moškost : ženske/ženskost. V enem takih primerov je glosarij s področja spolov aktualen, vključujoč koncept prepleta spolnih deli- tev z drugimi delitvami (»intersekcionalnost« ali po- slovenjeno »medpresečnost«).19 V Sloveniji je zanimanje za razmerje arhitektura : spol realizirano v izpostavljenem refleksivnem okviru. Leta 2018 sta bila ženskam v arhitekturi posvečena dva dogodka, iniciacijska koraka v procesiranju ve- dnosti na preseku dveh disciplin. Pregledni razstavi sta znova, v drugačnih družbenopolitičnih in kultur- nih pogojih, koncipirali delo arhitektk: projekt MoWoWo je bil namenjen stotim delom arhitektk, ki so delovale v zadnjih stotih letih, v okviru projekta »Ženske oblikujejo prihodnost« pa je svojo arhitek- turno prisotnost utrdilo štirideset del avstrijskih in trideset del slovenskih arhitektk. Poleg navedenega je tu revija Outsider, zaslužna za prvo malo mono- grafsko publikacijo, posvečeno arhitektki, Plečnikovi diplomantki Gizeli Šuklje.20 V publikacijah, vključno z elektronskimi, ki obravna- vajo zadeve arhitekture in spolov, je mogoče najti že vse koncepte, ki zamejujejo mainstream oz. v dikciji ukrepov EU »uveljavljanje načela (družbene) enako- sti spolov«: biološki/družbeni spol, spolno raznoli- kost, vključevanje, družbene možnosti spolov, nasi- lje na osnovi spolov in seksualnosti, pozitivne ukrepe/akcije, usklajevanje zasebnega in poklicnega življenja, medpresečni pristop. Gotovo gre za kon- ceptualne kazalce, kako vse je mogoče misliti ospo- ljeno arhitekturo v nasprotju s hoteno ali spontano nevednostjo »spolno nevtralne« arhitekture. Večji izziv je tiste spoznavne narave, ki izhaja iz feministič- ne teorije, oplajajoče se v lingvistiki, natančneje, v tisti njenih smeri, ki se ukvarja z govornimi dejanji in njihovo performativno razsežnostjo. V sklepnem delu velja razmisliti o uporabni vrednosti koncepta »periperformativnosti« v avtorstvu Eve Ko- sofsky Sedgwick, univerzitetne profesorice, literarne teoretičarke, feministke in ene od iniciatork gibanja in teorije queer. Že dokaj dobro umeščenemu konceptu performativnosti, torej zmožnosti govora, da ustvarja realnost, dodaja novo razsežnost, ki jo predstavlja s prostorsko metaforo. Realnost ustvarjajo tudi izjave in izjavljanje, ki se kakorkoli, bodisi skozi negacijo, potr- jevanje, asociacijo ipd., nanašajo na izjavo z eksplici- tno funkcijo postvarjanja (»govorjeno-storjeno«: de- nimo »opravičujem se«, »krstim te za …«, »(žalitev) vzamem nazaj« itd.; v razširjenem pomenu tudi »de- kleta so pridna«, »fantje ne jokajo« ipd.). V periper- formativnosti gre za odnos uprostorjene stičnosti, pri čemer je eksplicitno govorno dejanje središče, peri- performativne izjave pa se širijo navzven, ne da bi bile kakorkoli prostorsko zamejene.21 Avtorica obravnava- nega koncepta je skozi branje ene najodmevnejših feminističnih in queer teoretičark ter avtorice koncep- tualizacije spola kot performansa Judith Butler22 opo- zorila na ustvarjalni pomen periperformativnih izjav, katerih moč postvarjanja je zaradi posrednosti in neo- paznosti večja kot moč središčnih, neposrednih in lah- ko zaznavnih govornih dejanj. V nanašanju periperformativnosti na arhitekturne rešitve lahko precej prozaično ugotovimo, da bo sre- diščna točka, ki naj bi po svoji estetski in praktični funkciji klicala k pozornosti, pravzaprav manj uspešna kot na prostor navezujoči se elementi, ki bodo mimo volje in želje lahko delovali subverzivno, konfliktno ali podporno. Na sublimni ravni se dogajata širjenje idej in elaboracija arhitekturnih rešitev v tihem ali gla- snem nanašanju na izvorno, »središčno« arhitektur- no realizacijo. V tem okviru je nujno treba misliti tudi transformativno moč arhitekture, ki se praviloma dogaja tako v družbeno-kulturnem polju kot v polju političnega. Dober primer je izraelski center za žen- ske, ki so bile žrtve nasilja, blizu Tel Aviva. Osrednja stavba je namenjena strokovni podpori žensk in je romantično poimenovana »srce« varnega naselja.23 Postavitev je sicer elegantna, všečna, a hierarhična. Hierarhično je tudi razmerje spolov, zaradi katerega so se ženske sploh znašle v situaciji ločenega, getoizi- ranega bivanja, kjer je svoboda komentiranja glede delovanja strokovnih in s tem tudi upravnih oblasti fizično in simbolno omejena z dvojnim zidom, ki naj bi zagotavljal varnost. Pričakovati je odpor proti obla- sti, ki izvaja strokovno obravnavo, in tesnobo zaradi zamejenosti, znaka kompleksne nesvobode. Najboljše slovenske bivalne in strokovne rešitve za ženske, ki so preživljale nasilje, so strateško drugač- ne. Varno okolje je fizično in simbolno zagotovljeno z umestitvijo v vsakdanjost, pod okriljem katere se lah- ko izmaknejo pozornosti. Strokovna pomoč poteka v obliki dvosmerne komunikacije, med katero je način, kako obravnavati moč ali nemoč za določeno delova- nje, stvar skupne presoje. Podporne, strokovne ose- be so v naselitvenem objektu gostje in iz nihanja med močjo in nemočjo v soočanju z zatiranjem na podro- čju spolov tudi same niso izvzete. V opisani primerja- vi velja »manj je več« tudi glede finančnih vložkov, česar pa seveda ne gre promovirati. 12 Ibid., 5. 13 Spartacus Educational, »Effie Ruskin Millais«, pridobljeno 28. 12. 2021 (https://spartacus-educational.com/ARTruskinE.htm). H kompleksnosti pričujoče biografske zgodbe sodi podatek, da se je Effie Ruskin leto po ločitvi poročila z Ruskinovim proteži- rancem, predrafaelitom Johnom Everettom Millaisom. 14 The Charnel-House, »Theodor Adorno's Functionalism Today«, strani niso označene; reference so arhitekti Adolf Loos, Peter Altenberg in Le Corbusier. 15 Stone, Alison, »Feminist Interpretations of Theodor Adorno«. Book review. The British Journal of Aesthetics, 47 (2007), 3. Pri- dobljeno 28. 12. 2021 (https://www.researchgate.net/publicati- on/31474189_Feminist_Interpretations_of_Theodor_Adorno). 16 Tethel, Bruce, »How architecture cheats women: results of the 2017 Women in Architecture survey revealed«, Architectural Review, 26. 2. 2016, pridobljeno 29. 12. 2021 (https://www.architectural-review.com/essays/how-architec- ture-cheats-women-results-of-the-2017-women-in-architectu- re-survey-revealed). 17 Zeiger, Mimi, »Building Sisterhood: How Feminists Sought to Make Architecture a Truly Collective Endeavor«. Metropolis, Special Issue – »Making Room. Women and Architecture«, 8. 10. 2019, pridobljeno 29. 12. 2021 (https://metropolismag. com/viewpoints/women-feminism-american-architecture/). 18 Young, Fiona, in Martin, Dany, »Learning environments: Desi- gning space for every body«, Architecture AU, 8. 3. 2021, prido- bljeno 29. 12. 2021 (https://architectureau.com/articles/lear- ning-environments-designing-space-for-every-body/). 19 Moore, Timothy, in Kalms, Nicole, »Exploring gender-sensitive design«, Architecture AU, 8. 3. 2021, pridobljeno 30. 12. 2021 (https://architectureau.com/articles/exploring-gender-sensiti- ve-design/). 20 Zanoški, Natalija, »Poskus pregleda feminističnih gibanj na spre- membe v arhitekturi«, eRast, 20. 3. 2018, pridobljeno 14. 12. 2021 (https://www.erast.si/2018/03/poskus-pregleda-femini- sticnih-gibanj-na-spremembe-v-arhitekturi/). 21 Sedgwick, Eve Kosofsky, Dotik občutka: Afekt, pedagogika, per- formativnost (Ljubljana: Zavod Emanat, 2007), 25 in sl. in 81 in sl. 22 Butler, Judith, Težave s spolom: Feminizem in subverzija identi- tete (Ljubljana: ŠKUC, 2001), 154 in sl. 23 Divisare, »Amos Goldreich Architecture: Shelter for victims of domestic violence«, pridobljeno 30. 12. 2021 (https://divisare.com/projects/385368-amos-goldreich-archi- tecture-amit-geron-jim-stephenson-shelter-for-victims-of-do- mestic-violence).