Teorija in praksa nekega križišča
Cesta ni risalna  deska
Rekonstrukcija Celovške ceste je imela za posledico tudi hvalevredno razširitev dela križišča Celovške in Djakovičeve ulice, kjer smo avtomobilisti pridobili še en prometni pas. Risarji prometa so seveda za risalniml deskami ugotovili, da je v taki situaciji naj-bolj smotrno razdeliti pasove tako, da je vsa-ki smeri namenjen en prometni pas, torej za desne zavijalce, tiste ki vozijo naravnost na Šišensko in leve zavijalce.                         ... • •
Praksa na tem križišču očitno zahteva drugačno rešitev. Vsaj v prometnih konicah je največ tistih, sem inoramo vključiti tudi množico mestnih avtobusov, ki zavijajo na križišču levo v center mesta. Ker pa je na voljo Ie en pas, zaradi slabe ureditve križi-šča, manjka predhodna zapora smeri iz Ši-šenske za tiste, ki vozijo naravnost ali desno proti centru in dodatna puščica za leve zavi-jalce iz Djakovičeve, se križišče le počasi prazni. Zato levi zavijalci zasedejo še pas, ki je namenjen vožnji naravnost, torej v Sišen-sko ulico, tisti, ki vozijo naravnost pa zase-dejo pas, namenjen, po označbah na cestišču, desnim zavijalcem.
In tako se promet odvija hitreje, z manj zastoji, brez nesreč. In če je temu tako, zakaj vsakdanje vozniške prakse, ki jo, mimogrede rečeno, spregledajo tudi sicer strogi milični-ki, n_e uzakonimo. Saj ne bi bilo težko, razen, če bi morda komu od prvotnih načrtovalcev padla zaradi Ijudske modrosti krona z glave.
M. Pirjevec