493
Nika Hreljanoviča bo seme vojske. Že se zgrinjajo benečanske galeje, že tožijo Benečani, da so napadli Uskoki izdajsko Arbanase. Njihova smrt kliče maščevanje — maščevanje pride . . .
Strašno izpremenjenega obraza stopi gorostasni Vinko k mrtvemu bratu. Levico na krvavem čelu, desnico na križu v mrtvi roki govori grozno prisego maščevanja. Za njim stopajo Juriša, Daničič, Vučič, stopajo mož za možem. Poljubujejo mrzla lica, pri-
segajo:  Ne našla jim duša pokoja, če ne maščujejo smrti Nika Hreljanoviča. —
Zvene lopate ... V cerkvi, kot se spodobi plemiču, kristjanu, pred oltarjem sv. Jurja, naj počiva junak . .. Nad njim se sklene kamnita plošča — na Nehajgradu zagrme topovi. Pozdrav mrtvemu ka-stelanu. Mati se vrže na grob . . . Sosede in sorod-nice jo dvignejo in odpeljejo v Nehajgrad, v prazno stanovanje Nikovo ... Tam žaluje z narekovalkami štirinajst dni in noči, štirinajst dni in noči ne prižge ognja, se ne umije, ne naspi.
Pater Ivo pokropi grob. Drug za drugim odidejo možje. Juriša poklekne k Zori na materin grob. Rahlo stopi Ivo k bratu. Bled je Juriša, kot takrat na Trsatu . . .
Molče stisne redovnik bojevnikovo roko. Zora strmi v brata. Zaigrajo ji mišice po obrazu, razširi se zenica ... „/\h!" vzklikne. „Juriša gre — in ti ga ne ustavljaš, Ivo. I ti bi šel . .. Vsi . . . Tudi jaz . .. Mrzlo  je v grobu,  Juriša .. .   Siroto izročaš — si-
roto ... O, prazen mi bo Senj in svet brez tebe — kje si poišče sirota utehe? Je v morju, je na gorah? Nekdaj so pele vile, Juriša. Na Vratniku, vrh Vele-bita. Zdaj molče in junaki umirajo ..."
Brata se pogledata. Se vrača sestri razsodnost? Bolje zanjo? Bog ve! Maščevanje kliče — pošten Uskok se ne mudi. V cerkev se je vrnil Daničič. Naježen kot bog maščevanja kliče: „Haramija Marko poroča, da se je usidrala v mandrinski luki na otoku Pagu benečanska galeja. Načeluje ji Venier ..." (Konec.)
DRUGO TRIGLAVSKO JEZERO (1610 m)
FOT. ANT. GREGOREC