Leto XLII. - Štev. 41 (2118) Četrtek, 25. oktobra 1990 Posamezna številka 1000 lir
Ust je nastal po združitvi goriškega tednika »Slovenski Primorec« in tržaškega »Teden«. Prva številka »Katol. glasa« je izšla 2. februarja 1949
TAXE PERCUE	GORIZIA	SETTIMANALE - REDAZIONE E AMMINISTRAZIONE: R1VA PIAZZUTTA, 18 34170 GORIZIA - TELEFONO 0481 - 533177 - DIRETTORE RESPONSABILE: MONS. MOČNIK FRANCESCO - REGISTR. TRIBUNALE Dl GORIZIA N. 5 DEL 28 - 01 - 1949 - SPEDIZIONE IN ABBONAMENTO POSTALE - GRUPPO 11/70% AUTORIZZAZIONE DIREZIONE PROVINCIALE P. T. Dl GORIZIA	UREDNIŠTVO IN UPRAVA: Riva Piazzutta, 18 - 34170 GORIZIA - GORICA Tel. 0481 - 533177 - Telefax 533177 Poštni t/rn 11234499 Poduredništvo: Vicolo delle Rose, 7 - 34135 Trieste - Trst - Tel. 040 - 414646
TASSA RISCOSSA	ITALY		
Ali dom Disli m sidenvaiie? TnemitBi nnnhlemi u.limnslauiii Mementomori!
Demokratični razvoj v do sedaj komunističnih deželah se odraža v vsej svetovni politiki. Ta razvoj v Sloveniji ima svoje praktične posledice tudi v našem zamejstvu, tako. pri nas na Primorskem kot na Koroškem. Ta dejanska posledica je odločitev slovenske vlade, da želi imeti enake odnose do vseh slovenskih ljudi v zamejstvu in ipo svetu.
Ne misli več nas ločevati po strankarski pripadnosti in ideološki usmerjenosti kot je to delal prejšnji režim vseh 45 let po zadnji vojni. Režim v Sloveniji je priznaval le levo usmerjene rojake, drugače orientirani pa smo mu bili »sovražniki« ali vsaj »izgubljeni otroci«.
Nekoliko se je posvetlikalo za časa Staneta Kavčiča, ko so vrgli v svet geslo »o enotnem kulturnem prostoru«. Takrat je Ljubljana oz. tedanja vlada odprla razgovore tudi s Slovensko katoliško prosveto (ZSKP) na Goriškem. Imeli smo nekaj kulturnih stikov, nekaj razgovorov, tudi drobtinico podpore. Toda kmalu se je zataknilo in v Ljubljani nas niso več poznali, kakor niso več poznali Kavčiča in njegove politične usmerjenosti.
Po demokratičnih volitvah v Sloveniji letos v aprilu in z nastopom nove demokratične vlade Republika Slovenija ne vidi več med nami Slovenci zunaj matične domovine »tovarišev« In »nasprotnikov«, marveč le Slovence. Zato po svojih močeh želi vsem priskočiti na pomoč, se zavzemati za vse enako, na vseh ravneh, na vseh področjih.
V	sredo, 17. oktobra, je minister Janez Dular bil v Trstu na obisku pri Slovenski kulturno gospodarski zvezi (SKGZ). Srečal se je z vsemi odgovornimi pri tej organizaciji. Prikazali so mu svoje dokajšnje dejavnosti in ustanove: Glasbeno matico, Narodno študijsko knjižnico, ŠZ Bor in še kaj, saj so v 45 letih s pomočjo Slovenije marsikaj lahko ustvarili. Katoliška in demokratična stran takih ustanov nimata, saj, kar Imata, sta ustvarili iz lastnimi sredstvi in z lastnim prizadevanjem. Tudi italijanska oblast, tako deželna kot državna, jima je pri tem pomagala le malenkost in še to samo v zadnjih letih, prej nas tudi naše državne in deželne oblasti niso poznale.
Pri svojem obisku je minister Dular ponovil, kar smo že večkrat slišali in tudi to pot povzemamo Iz Primorskega dnevnika z dne 18. okt.: »Pri svojem izvajanju je minister Dular izhajal iz temeljnega stališča Republike Slovenije, da skrbi za Slovence v zamejstvu in sploh za vse Slovence po svetu. Glede Slovencev v Italiji je zopet ponovil željo, da bi oblikovali skupno predstavniško telo, ki bi bilo reprezentativen sobesednik slovenskih oblasti. Stvar manjšine je, kako reši vprašanje tega predstavništva, vendar tak sogovornik je Sloveniji nujno potreben, ker se bo sicer nadaljevala škodljiva večtlr-nost.«
O takem predstavništvu razmišlja Marino Qualizza v zadnji številki Doma (15. okt.). Ta beneški duhovnik je odgovorni urednik tega lista, ki je kulturno versko glasilo beneških Slovencev. V uvodniku, ki ga je naslovil »Za pametno In mimo sodelovanje med Slovenci v Italiji«, najprej ugotovi: »Povezave s Slovenijo vseh Slovencev, ki bivajo v Italiji, imajo izreden pomen prav v telih mesecih« (ko so nastale demokratične spremembe v Sloveniji). Potem pove, da nas ne more več pred slovensko vlado zastopati ena sama stranka, kot v preteklosti, pa tudi ne ena sama nova stranka, ker bi se zamenjali samo ljudje. Nato zaključuje: »Vsi morajo biti zastopani in priznani.« V tem oziru takole razmišlja (njegove besede navajamo kot so v Domu, tj. v beneškem narečju):
Takuo, vsi morajo bit zastopani, vsi morajo bit priznani, parvo zak so, drugo zak dlelajo. Mislem, da je pametno, de vse moči, ki donas so an živd na našim teritoriju, imajo pravico, de bojo zastopane, naj so Iz Trsta, ali lz Gorice al’ pa Iz Benečije. Potlč morajo bit priznane an
podparte tiste ustanove an tiste moči, ki dielajo an ki nieso prisotne samo na praznovanjih al’ pa na papirju, zak če ne se parpelje tudi med nas tisti sistem, ki velja v Južni Italiji an ki se kliče mafia. Tuole pomeni, de adnl dielajo an drugi jedo.
Nazadnje, moramo vsi izkoristit tele izredni čas, v katerim živimo, de na zgubimo tolo veliko priložnost, ki nam jo daje zgodovina. Možnosti so velike za premostit tiste hude čase, kadar sovraštvo an sard sta bila merilo politike posebno par nas. Če kristjanski an človeški duh je dospeu do naše dežele, trieba je, de mo odpremo z veliko simpatijo naše sar-ce an našo pamet. Prav v telem času se mora zaries zgodit, kar že osam liet prosimo na srečanjih treh dežel, ki so jih naši škofjd ustanovili. Ljudje se morajo pomat, se morajo spoštovat, se morajo ljubit, če so kristjani. Mi imamo veliko srečo, de živimo v teli izredni dobi, v telim čudovitim času. Ne moremo zgubit tele gnade, ki nam Jo daje sam Bog. Bodimo tada odparti teli novosti!
Poziv Marina Qualizze ne sme veljati samo za nas kristjane, temveč za vse demokratično čuteče Slovence. Zaradi tega mislim, da bi nas moralo združiti dvoje: prvič, da smo Slovenci, drugič, da smo demokrati. Ce to dvoje iskreno in brez pridržkov združimo, bi ne smelo biti pretežko priti do enotnega slovenskega demokratičnega predstavništva.
K. HUMAR
Od 9. do 11. oktobra je iv Zagrebu zasedala Jugoslovanska škofovska konferenca, katere se je udeležil tudi nuncij msgr. G. Montalvo iz Beograda in tržaški škof L. Bellomi.
Na dnevnem redu so imeli več važnih vpraSanj, npr. spremembo statuta, ki naj bi v prihodnje predvideval v okviru JSK ustanovitev treh pokrajinskih škofovskih konferenc. Škofje pač vidijo, kako se sučejo stvari v državi, kako nastajajo nove suverene republike in da je zato treba novim političnim razmeram prilagoditi tudi delovanje katoliške Cerkve.
Sklenili so nadalje, da se ob škofovski konferenci ustanovi poseben tiskovni urad. Danes je pač važno pravilno obveščati javnost, v Jugoslaviji pa še posebej, kot so javna sredstva obveščanja tako pristranska, zlasti v Srbiji.
Ustavili so se tudi ob vse bolj pogostih napadih na katoliško Cerkev in Vatikan, ki jih širijo nekateri mediji v vzhodnem delu države, je zapisano v tajniškem poročilu. Pri tem se izogibajo imenom, vemo pa, da gre za del srbskega tiska, tako strankarskega kot tudi pravoslavne Cerkve. Z ozirom na to je konferenca izdala 10. oktobra naslednjo izjavo:
Nekatera sredstva družbenega obveščanja na vzhodu naše države v zadnjem času objavljajo neresnične In hude napade na katoliško Cerkev in Vatikan. Vatikan naj bi bil po teh trditvah mednarodno središče zarote zoper srbski narod ter srbsko pravoslavno Cerkev.
Hudo nas žalostijo takšni lažnivi zapisi In trditve, saj se tako ustvarja sovraštvo med našimi narodi, ogroža se mimo sožitje verskih skupnosti ter ljudi različnih prepričanj. Sklicujemo se na vest vseh odgovornih, naj vendar poskrbijo, da bodo vsa sredstva družbenega obveščanja vedno le v službi resnice, medsebojnega spoštovanja in razumevanja.
Škofje so razpravljali še o posebnem pismu, ki ga nameravajo skupno izdati ob 100-letnici socialne okrožnice papeža Leona XIII. »Rerum novarum«. Potem o svetovnem evharističnem kongresu, ki bo leta 1993 v Sevilji v Španiji, pa o izredni sinodi evropskih škafov, ki bo naslednje
Politično življenje v Jugoslaviji je že dolgo polno nasprotij. Za trenutek se zdi, da se stvari urejajo in pomirjajo, a 'kmalu se pojavijo nova nasprotja, nove napetosti in grožnje.
V	BEOGRAJSKI SKUPŠČINI
Trenutek pomiritve je npr. (bilo zasedanje zvezne skupščine (parlamenta) v petek 19. oktobra. Za ta dan je bil napovedan govor predsednika predsedstva dr. Borisava Joviča. Moral bi prebrati svoj poseg, v katerem stavi kot predlog predsedstva federalno ureditev Jugoslavije. Svoj poseg je dal v javnost že prejšnji dan in so ga objavili vsi jugoslovanski časniki in številni tuji. Toda ko se je skupščina zbrala, Joviča ni bilo. Delegati so namreč morali najprej razglasiti Stipeta Mesiča za člana predsedstva. Mesič je Hrvat, zato Joviča na začetku zasedanja ni bilo, pojavil se je kasneje, češ da ni mogel priti do časa zaradi ovir v mestnem prometu. (Diplomatski izgovor).
Delegati so Mesiča razglasili za člana predsedstva. Zanj je glasovalo 36, proti 16, 7 se jih je vzdržalo. Jovič in Srbi so bili tako preglasovani. Mesič je prisegel in navzoči so mu čestitali. Po izvolitvi je imel časnikarsko 'konferenco. Oddajali so jo tudi po televiziji. V odgovorih je bil zelo umirjen in je poudaril spoštovanje ustave in zakonov. Ti so, kakršni so, je dejal, toda spoštovati jih moramo, dokler ne siprejmemo boljših.
Jovič, ki je prižel v skupščino po Mesi-
leto na izrecno željo sv. očeta. Potrdili so tudi odločbo, da se duhovniki ne smejo vpisovati v nobeno politično stranko ali v kako drugo politično organizacijo.
Ob koncu so se razdelili v dve pokrajinski konferenci, hrvaško in slovensko,
Odkrita Morova pisma
Nedavno so v Milanu na nekdanjem sedežu rdečih brigadistov odkrili v čudnih okoliščinah spravljena fotokopirana pisma, ki jih je pokojni predsednik DC Aldo Moro iz svojega zapora naslovil na razne osebnosti in svoje domače. Med naslovljenci je tudii papež Pavel VI.; v pismu ga ubiti politik prosi za poseg pri italijanski vladi s prošnjo za njegovo osvoboditev.
Poleg pisem svojim domačim, iz katerih izhaja prav gotovo osebna drama priprtega politika, ki se zaveda skoraj ne-možnosti svoje rešitve, pa je prišlo na dan tudi nekaj pisem takratnim politikom. Tako? recimo Saragatu, kateremu se zahvaljuje za izraz solidarnosti. Posebno dramatično pa je pismo takratnemu tajniku DC Zaccagniniju, kateremu očita pasivnost oz. nesposobnost.
Našteli smo le nekaj bolj otipljivih primerov, ki kažejo nedvomno osebno trpljenje nekdanjega državnika, obenem pa nezaupanje v same oblasti za pozitivno rešitev in osvoboditev.
Razumljivo, da je prišlo po tem odkritju do različnih komentarjev in odmevov v parlamentu, političnih strankah in javnem mnenju sploh. Nekateri se posebej sprašujejo, kako je sploh mogoče, da je toliko let to ostalo skrito. Zlasti pa še, kako da je prav danes prišlo vse na dan. Je mar kdo imel poseben interes v sedanjem političnem trenutku? Morda še posebej, ker se v enem Morovem zapisu analizirajo razne vodilne politične osebnosti takratne dobe. Tako recimo tudi sedanji predsednik Cossiga (takratni notranji minister); v pismu predsednikova figura izstopa kot oseba, ki se da vplivati — ne nazadnje od Berlinguerja — in ki dela najbolje, ko jo kdo vodi.
cevi izvolitvi, je namesto pripravljenega govora, prebral le krajše poročilo, v katerem se je tudi on zavzemal za mirno reševanje medsebojnih sporov. Uvidel je pač, da Srbi v skupščini nimajo več večine, ker so poleg slovenskih in hrvaških delegatov glasovali za Mesiča tudi Makedonci, številni iz BiH ter celo iz Črne gore. Bil je torej .trenutni poraz srbske politike.
KIP BANA JELAČIČA
Pred tem zasedanjem v Beogradu so imeli Hrvati svoje narodno slavje; v Zagrebu so namreč privlekli iz muzeja spomenik bana Jelačiča in ga znova postavili na trg, kjer je stal do leta 1948, ko ga je prejšnja oblast odstranila.
Ban Jelačič je hrvaški narodni junak zato, ker se je leta 1848 boril za avstrijskega cesarja zoper uporne Madžare, jih ukrotil ter s tem pridobil naklonjenost cesarja do Hrvatov. Ti so pozneje dobili v okviru dualistične razdelitve Avstrije v Avstro-Ogrski posebno avtonomijo pod svojimi bani.
Odkritje Jelačičevega spomenika je bil za vse Hrvate ljudski praznik, ki se je začel zvečer, trajal pozno v noč in še ves naslednji dan. Prišli so iz vse Hrvaške in iz inozemstva. Pravijo, da je za to priložnost obiskalo Zagreb milijon ljudi.
SRBI V KNINU
Ob tej hrvaški evforiji pa stoji vedno grozeči položaj Srbov v Kninu in okolici. Ta pokrajina je za časa Avstrije bila na meji proti Turkom. Vanjo so se selili v glavnem Srbi, ki so bežali pred turško nevarnostjo. Zato je danes v tej pokrajini tako veliko število Srbov, čeravno je vedno bila del hrvaške države.
V	pokrajini je še vedno nekako oboroženo stanje. Še vedno srbske straže blokirajo cestni promet, rušijo železnice, kontrolirajo vsakega. Prej so zahtevali kulturno avtonomijo (uporabo cirilice, srbske šole, lastno televizijo idr.). Sedaj je sli-išati, da zahtevajo tudi lastno politično avtonomijo, tj. praktično odcepitev od hrvaške republike, češ da ta zahteva konfederacijo in zavrača federacijo
Zagrebška vlada do sedaj ni nastopila s silo, da bi v tej pokrajini uveljavila red. Stipe Mesič je pojasnil, da hrvaška vlada ravna tako, ker se zaveda, da je vse to dogajanje med Srbi v Kninu in okolici namerno, da Miloševič želi povzročiti krvave spopade med Srbi in Hrvati zato, da bi dobil razlog za poseg vojske in s tem začetek krvavega obračunavanja med obema narodoma kot se je že dogajalo med zadnjo vojno pod ustaši.
Do kdaj bo hrvaška vlada ohranila mirno kri, se ne ve. Zavoljo tega so zaskrbljene tudi vse države zahodne Evrope, zlasti še Italija kot prva soseda.
V	SLOVENIJI
Tu vlada trenutno zatišje. Stranke prirejajo svoje kongrese, razvijajo svoje programe, debatirajo o ustavi, vlada pa se otepa predvsem s težavami v gospodarstvu. Prej so stavkali pometači v Ljubljani, nato rudarji v Zagorju in drugod. Gospodarski problemi so trenutno v Sloveniji res boleči. V Trstu, Gorici in zlasti na Koroškem pa Jugoslovani pridno kupujejo vse, kar se kupiti da. Trgovci pa izrabljajo zlato priložnost in višajo cene. Zato je Trst postal najdražje mesto v Italiji.	(r+r)
Cossiga v Vel. Britaniji
Predsednik republike Francesco Cossiga je v torek 23. oktobra prispel na državni obisk v Veliko Britanijo. Tu sta ga pričakala kraljica Elizabeta II. in edimbur-ški vojvoda Filip. Cossiga bo na skoraj šestdnevnem obisku v Angliji imel tudi razgovore s predsednico vlade Tatcherjevo. Ogledal si bo razne javne in kulturne ustanove in obiskal nekaj znanih mest. Predsednika spremlja na obisku zunanji minister De Michelis.
Vsem rajnim v spomin
Z izkušnjo, da je dolgost našega življenja kratka, je najbrž že vsak izmed nas imel opraviti, čeprav nehote. Hitimo in včasih si celo domišljamo, da nas nič ne more ustaviti, pa že pride tako, da nas ta ali oni dogodek vrže iz tira in prisili vsaj h kratkemu razmišljanju.
Te dni bomo spet stali na pokopališčih in dajali vtis, kako veliko nam rajni pomenijo. V resnici pa bomo morda samo gledali, kdo je prinesel lepše cvetje, kdo bo prižgal težjo svečo in ne nazadnje, kaj bo kdo itnel oblečeno. Modna revija za okrog stoječe, pravzaprav pa nič za naše drage rajne. Če nas vsaj duhovnik s svojimi molitvami ne bo zbudil iz naših sanj, da je vse minljivo, najbolj sigurna pa smrt, pred katero vsak dan bežimo in na katero se tako slabo pripravljamo.
Današnji človek je res čuden patron. Samo pričakuje in zahteva, dati pa pravzaprav ničesar noče — in ne more, ker pač nima. Otroke že od malega crklja-mo — z igračami in sladkarijami — in pozabljamo, da je molitev tista, ki ga bo pripeljala skozi vse viharje življenja. Da pa je seveda treba moliti kar naprej, ne samo ko nam gre »za nohte«.
Doma smo v mladosti (tudi zdaj imamo še to navado) iz pokopališča šli v cerkev, potem pa domov. Pa ne samo na toplo in k večerji, temveč k molitvi. Zbrani okrog očeta, kleče, smo zmolili vse tri dele rožnega verica. Tako lepo se mi je zdelo, tako povezana sem se čutila z rajnimi starimi starši, da tega ne bi zmogla nikdar pozabiti in opustiti. Lepo je bilo tudi zato, ker nas je bilo veliko, čeprav sva zdaj z možem sama, na to ne pozabiva, najraje pa grem domov, k staršem, da je prijetno kot nekdaj.
Zato: Skleni roke, pozabi na svet okoli sebe in vzpostavi stik z Bogom in tvojimi dragimi rajnimi. Potem tudi ti lahko pričakuješ pomoč od zgoraj. In tvoje cvetje ter sveče bodo upravičeno krasile grob.	R. B.
Italija in bližnje države
Zadnje dni sta imela predsednik vlade Andreotti in zunanji minister De Michelis kar veliko dela na mednarodni pozor-nici. V Benetkah je bil sestanek z nemškim kanclerjem Kohlom, še istega dne pa v Veroni z jugoslovanskim predsednikom vlade Markovičem. Tu je slednji sprejel tudi delegacijo slovenske manjšine.
Zunanji minister De Michelis se je udeležil seje »Pentagcmale« v Benetkah, ki povezuje Italijo, Jugoslavijo, Avstrijo, Madžarsko in Češkoslovaško. Videti je, da se zanimanje rimske vlade za nekdanjo Srednjo Evropo stopnjuje.
Zaskrbljenost katoliških škofov v Jugoslaviji
SSO v novo desetletje Razmišljanje o verski obnovi
Svet slovenskih organizacij (SSO), ena od obeh krovnih zvez, ki povezujeta večino Slovencev v Italiji, se pripravlja na redni občni zbor, ki bo v soboto, 21. oktobra v Finžgarjevem domu na Opčinah.
Občni zbor je v življenju sleherne organizacije pomemben mejnik, saj se na njem kritično pregleda opravljeno delo, nakažejo pa se tudi smernice za naprej. Mnogi bralci našega lista še s posebno pozornostjo spremljajo delovanje SSO, saj so preko svojih krajevnih društev vanj včlanjeni in jim ni vseeno, kako deluje, kakšne so njegove programske smernice, s kakšnimi sredstvi razpolaga.
Posebno važna so vsa ta vprašanja postala sedaj,	ko kaže,	da	bo prišlo v odnosih med	manjšino	in	matico	do pomembnega	preokreta,	ko	naj bi	se ideološki vidik	umaknil narodnemu.	O vsem
tem smo se pogovarjali z dvema od treh podpredsednikov SSO, Marijem Maver-jem, predsednikom Slovenske prosvete iz Trsta, in Damijanom Paulinom, predsednikom Zveze slovenske katoliške prosvete iz Gorice.
Koga pravzaprav predstavlja SSO? Je to katoliška krovna organizacija, kot včasih beremo, ali združuje tudi nekonfesionalna društva? Kakšna je bila do sedaj vloga katoličanov v SSO?
MAVER: SSO ni bil nikoli mišljen kot zaprta katoliška organizacija, vendar je razumljivo, da so se vanj vključile predvsem katoliške organizacije, ker so levičarske in laične ustanove že prej imele svojo zvezo. Čeprav je SSO odprt vsem, imajo v njej težo katoličani, saj so med njegovimi člani pomembne katoliške organizacije, kot so Zveza slovenske katoliške prosvete (ZSKP), Slovenska prosveta (SP), Zveza cerkvenih pevskih zborov (ZSPZ), Katoliško tiskovno društvo (KTD) in druge, ki s svojimi včlanjenimi društvi predstavljajo široko in množično organizirano mrežo slovenskega življa v Italiji.
Marij Maver
Ali lahko bralcem Katoliškega glasa strnete glavne misli iz vašega poročila na sobotnem občnem zboru? Kakšen bo obračun preteklega delovanja? S kakšnimi — notranjimi in zunanjimi — težavami se je SSO spopadal v zadnjih letih? Kateri so bili po vašem mnenju glavni uspehi SSO na Tržaškem, Goriškem in v videmski pokrajini?
MAVER: Glavna težava, ki je zavirala delovanje SSO tako na Tržaškem kakor tudi na Goriškem- ali v videmski pokrajini je bilo pomanjkanje neke trdne upravne strukture, ki bi povezovala vse krajevne stvarnosti, ki so sicer obstajale, a jih je bilo težko povezovati, ker za to ni bilo sredstev, če morajo odborniki za pošto, telefon in potne stroške segati v lasten žep, je jasno, da taka struktura šepa in težko izpolnjuje vse svoje naloge. Od nastanka SSO smo največ pozornosti posvetili ravno tej potrebi: povezati vse krajevne stvarnosti v enotno organizacijo.
V zadnjih letih smo na tem področju največ naredili, tudi z osebnimi žrtvami, in mislim, da je zasluga sedanje predsednice Mardje Ferletič tudi ta, da ni nikoli gledala na stvari ozko partikularistično, ampak da je skušala povezati v skupnost vse pokrajinske stvarnosti, da je imela vedno pred očmi širšo vazi jo deželnih potreb nad pokrajinskimi.
V zadnjih letih nam je uspelo ustvariti vsaj dva funkcionalna sedeža, ki nista samo na papirju, ampak predstavljata solidno strukturo organizacije (ne glede na to, da jima še veliko manjka). Zrasla sta iz niča, saj so vse članice žal razpolagale s tako skromnimi sredstvi, da na njihovo pomoč ni bilo računati. Danes se je SSO tako okrepil, da se bo v nekaj letih njegova moč gotovo vračala v posamezne krajevne skupnosti, zveze in društva. Naloga SSO ni v organiziranju lastnih pobud — čeprav se včasih, ko ni mogoče drugače, dogaja tudi to —, ampak predvsem v koordiniranju, povezovanju in predstavništvu. Največji uspeh SSO je v
tem, da so ga članice priznale za svojega glasnika in da vanj zaupajo, da so prerasle krajevne partikularizme in ljubosumnosti, ki so nas delile na skromna in šibka jedra.
SSO in pravice slovenske narodne skupnosti. Boju za ustrezno manjšinsko zaščito ni videti konca. Istočasno na raznih področjih opažamo, kako vidno pojema narodna zavest. Kaj lahko obdrži živo narodno zavest, kako si predstavljate narodno delo v današnjih razmerah, kaj lahko v tem oziru naredi SSO?
MAVER: Vprašanje je tako obširno, da bi zahtevalo članek zase. Če bi imeli odgovor na to vprašanje, bi tudi praktično rešili vse probleme našega obstoja in življenja tu na Primorskem. Res je, da danes pojema narodna zavest, da smo izpostavljeni tujemu pritisku, da pojema naša biološka moč.
Rešitev teh hudih vprašanj vidim v dveh smereh: v naši moralni prenovi in v naši naslonitvi na zdrave moči v matični domovini. Da se razumemo: ne mislim tu na kake ideološke izbire, ampak predvsem na opredelitev za vrednote. Vse kaže, da prihaja v Sloveniji do take prenove, ki pa se našega zamejstva ne dotika. Vzemimo samo primer sprave. Zdi se, da so prav tu na Primorskem največji odpori proti njej. Tudi izjave raznih borčevskih organizacij za hranitev »svetlega Titovega lika« me prepričujejo, da »capljamo« za Slovenijo — kot je na lanski Dragi izjavil prof. Ivan Verč. Res, v tem primeru capljamo in zaostajamo.
Kaj lahko torej naredi SSO? Spodbujati mora veselje do življenja, do dela, spodbujati mora razumevanje med nami in zavzemanje za vrednote. Prepričan sem, da je v naših ljudeh veliko zdravega in da so bili dolgo zaslepljeni od ideologije, ki je narodnost samo izkoriščala za svoj vzpon na oblast. Danes se je, hvala Bogu, ves ta strašni konstrukt zrušil. Ljudje so zbegani in razočarani. Ne vedo, česa bi se oprijeli. Pokazati jim moramo izhod iz te krize.
SSO in odnosi znotraj manjšine. Kakšno stališče zagovarjate v zvezi s skupnimi pobudami z ostalimi manjšinskimi kulturnimi in političnimi silami? Kakšen je bil odnos SSO do enotne delegacije?
PAULIN: Ko je šlo za važna in bistvena vprašanja, se je SSO vedno zavzemala za skupne pobude, ki so zanimale celotno narodnostno skupnost. Glede enotne delegacije menim, da je ta propadla, ker nekatere komponente, predvsem slovenski člani italijanskih strank, niso uživali pri strankinih vodstvih nobene podpore in je bilo njihovo nastopanje zgolj osebnega značaja.
SSO in matična oblast. Svet slovenskih organizacij se je že v preteklosti, pred »glasnostjo« in »slovensko pomladjo« postavil na stališče, da lahko le demokracija in svoboda omogočita slovenskemu narodu rasničen razvoj, dosego njegovih narodnih interesov ter polnopravno vključitev v Evropo narodov. Kako ste spremljali porajanje mlade slovenske demokracije in kaj si obetate v novih razmerah, posebno kar zadeva odnose z manjšino?
PAULIN: SSO je z največjim zanimanjem in upanjem spremljal dogajanja v matični domovini in, ko je prišlo do demokratizacije v Sloveniji, so se tudi za našo narodnostno skupnost izboljšali pogoji, saj imamo v novi slovenski vladi sogovornika, ki ima enakovreden odnos do vseh skupnosti Slovencev, ki živijo izven matične domovine. Tako stališče je edino pravilno in demokratično in dela čast slovenskim predstavnikom. V preteklosti pa žal ni bilo tako.
Nova situacija v Sloveniji tudi pozitivno vpliva na odnose, ki jih naša skupnost ima z večinskim narodom in oblastjo. Jasno je namreč, da Slovenija sedaj spada
v	Evropo in da države, ki spadajo v podobne ali enake družbeno politične sfere, so bolj pripravljene skupno reševati tudi delikatna vprašanja kot so tista, ki zanimajo manjšinske skupnosti.
SSO je predvsem kulturna organizacija in šele na drugem mestu politična. Naša zamejska kultura kaže znake utrujenosti in zdolgočasenosti. Včasih Ji zmanjka živ stik s slovenskimi koreninami ali pa zdrsne v prostaškost ali komercialnost. Kako Iz te zagate? Česa po vašem mnenju najbolj potrebuje slovenska kultura v zamejstvu? Kakšna naj bi bila naša kulturna ponudba In kako sl to ponudbo predstavlja SSO?
MAVER: SSO ima včlanjene predvsem kulturne organizacije, vendar pa njegova naloga ni narekovati neko kulturno politiko ali delati neke kulturne izbire. Kolikor se SSO »vmešava« v delo kulturnih
organizacij, se vmešava kot nosilna struktura, ki svojim članicam in tudi posameznikom pušča največjo svobodo delovanja in izbir. Delo Mohorjeve določa odbor Mohorjeve, uredniško politiko Mladike določa njen uredniški odbor itd., do zadnjega društva na vasi.
Edino vodilo pri kulturni ponudbi — kolikor more SSO na to vplivati — naj bi bila kvaliteta, vraščenost v slovensko tradicijo in propagiranje večno veljavnih resnic in vrednot. Pravkar prihaja iz tiskarne knjiga recenzij, ki jh je napisal pokojni prof. Jože Peterim o Slovenskem tržaškem gledališču. Ko sem prebiral te recenzije o tridesetletnem delu SSG, sem takratno situacijo, kot izhaja iz njegovega pisanja, primerjal z današnjo. Njegove ocene, njegovi napotki o kulturni politiki našega gledališča so še danes aktualni. Skoraj nič se ni spremenilo. Repertoarno politiko delajo tisti, ki so jo delali prej. Zdaj bi sicer radi reševali barko pred potopom, a še nikoli si niso temeljito izprašali vesti. Skušajo delati kompromise in ponujajo igro »za klerikalce« in igro »za komuniste«. Lepota, resnica, dobrota, slovenstvo lahko čakajo. Bojim se, da smo tu že veliko zamudili.
Damjan Paulin
Čeprav SSO ni politična organizacija, je vedno zagovarjala mnenje, da mora manjšina razpolagati s samostojnim političnim predstavništvom. Zato jo nekateri preprosto identificirajo s Slovensko skupnostjo. Koliko to drži in kakšen je odnos med SSO in SSk?
PAULIN: Dejstvo je, da SSO združuje nepolitične organizacije in torej ne more biti politična struktura. V našem prostoru imamo dva politična tabora, kar je za demokratično družbo popolnoma normalno, ki se istovetita, na nepolitičnem področju, z SSO in SKGZ. Prva združuje pretežno katoliške ustanove, 'druga pa laično-komu-nistične. Na političnem prizorišču je med Slovenci v Italiji samo ena slovenska stranka, Slovenska skupnost, ki ima kot glavni namen se zavzemati za politična in družbena vprašanja, ki neposredno zanimajo našo skupnost. S takimi stališči sa SSO popolnoma strinja, ker se dobro zaveda, da samo če smo prisotni kot subjekt in torej samostojni, se bomo lahko ohranili in utrdili. Za večjo učinkovitost so seveda nujne stalne oblike sodelovanja in konfrontacije.
Kakšen pomen bo imel po vašem mnenju skorajšnji občni zbor za življenje SSO? Slišijo se glasovi, da bi bilo treba SSO posodobiti, ga narediti bolj agilnega itd. Koliko to drži in od kod ta nenadna skrb za usodo SSO?
MAVER: En sam občni zbor v demokratični družbi ne more postaviti na glavo vsega, lahko pomaga pri spreminjanju neke kulturne ali drugačne politike. Stvari se spreminjajo počasi in kdor meni, da bo z enim samim občnim zborom obrnil smer slovenske politike ali da bo celo spreobrnil Slovence, se moti. Tu ne gre za nakup delnic v podjetju. Revolucije pa tudi ne rešujejo ničesar. Sedanje zanimanje za SSO je verjetno sad trenutnega političnega stanja, trenutnih sprememb in navdušenja. A če pogledate okoli sebe, kaj vidite? Sami ste prej omenili utrujenost, zdolgočasenost. Torej ima zanimanje za občni Zbor, če sem prav razumel, drugačna izhodišča. Nekateri morda mislijo, da bi bilo treba postaviti vse na glavo. Vi pravite, da bi bilo treba SSO »posodobiti«, drugi pravijo, da bi ga bilo treba pomladiti. Vse to je res. Toda zavedati se morate, da tisti, ki smo doslej delali v >tej organizaciji, in nismo med najbolj starimi, saj je tudi organizacija mlada, točno vemo za meje in zmogljivosti. Lahko je demagoško metati v zrak krilatice, upoštevati pa moraš stvarnost, ki je, kakršna pač je. Sredstva so, kakršna pač so. Kako smo delali in s kakšnimi sredstvi, sem povedal.
Na občnem zboru bomo podali obračun našega dela. Organizaciji smo v zadnjih
Če pogledamo v preteklo desetletje, lahko ugotovimo, da smo marsikaj dobrega storili, a tudi, da številnih naših problemov nismo rešili, če smo se jih sploh dotaknili. Ob ljudskem misijonu v post-nem času leta 1989 so se naši ljudje le zavedeli, kako je z nami. Pokazali so precej pripravljenosti za novo pot h krščanski obnovi, ki jo pričakuje in celo zahteva današnji svet.
Od 28. do 2. maja letos je bilo v Gra-dežu in Ogleju medcerkveno srečanje Treh Benečij o krščanskih skupnostih in njiho-
vi	bodočnosti. To nas še bolj vzpodbuja k novi zavzetosti in novemu delu tudi za našo rast in napredek. Zato se med nami že dolgo govori o potrebi, da se tudi Slovenci zberemo, proučimo naš sedanji položaj in sprejmemo sklepe, ki jih moremo ali moramo izvesti.
Škof Bellomi je to pobudo po posvetovanju tudi z italijanskimi duhovniki rad odobril. 1. maja je imenoval tudi posebno delovno skupino, pri kateri ima glavno besedo g. Dušan Jakomin, ki naj to pastoralno razmišljanje in posvetovanje pripravi in izvede.
Gospod škof je delovno ekipo 24. julija sprejel in v razgovoru nakazal nekaj smernic za pripravo tega posvetovanja in dialoga. Poudaril je misel, da vse delovanje spada v pričevanje ljubezni. Zato je treba pritegniti k tej pobudi čimveč Slovencev. Potrebna je mobilizacija vseh sil. Kjer so težave ali celo malodušje, tam naj pride do izraza enotnost in še večja prizadevnost. Glavne poteze naj bodo vera, pripadnost Cerkvi in udejanjanje na socialnem polju.
Da bo to posvetovanje obrodilo dober sad, bo treba precej časa in zavzetosti. Najprej se moramo o delovnem načrtu pogovoriti po župnijah in organizacijah. K temu delu so poklicani vsi. Šele nato bo mogoče imeti skupno posvetovanje za sprejetje določenih smernic za pastoralno delo, zlasti za sodobno evangelizacijo.
Čemu naj bi to služilo? Za prenovo. Sleherna prenova pa sloni na globoki veri, ta pa na božji besedi in božji milosti.
Razmišljanje ali posvetovanje ne bo doseglo svojega cilja, če ga ne bo spremljala iskrena molitev. S to začnimo takoj!
LOJZE ŠKERL
OKNO V DANAŠNJI SVET
VIII. škofovska sinoda
Osma škofovska sinoda je zaključila prvi del svojega dela: obravnavala je nekatera splošna vprašanja o vzgoji novih duhovnikov. Spregovorili so škofje zastopniki posameznih škofovskih konferenc iz celega sveta. Ko so nekateri hoteli načeti razgovor o celibatu (neoženjenosti) duhovnikov, je zastopnik Kongregacije za kler vsako razpravo o tem prekinil, češ da je o tem razpravljal II. vatikanski koncil in se nedvoumno izrekel za celibat duhovnikov v zahodni katoliški Cerkvi.
Med drugimi škofi sta na sinodi govorila tudi koprski škof M. Pirih in nadškof Lojze Ambrožič iz Toronta.
Sedaj škofje razpravljajo v ožjih krogih po jezikovnih skupinah. Največ jih je v angleškem jeziku, potem v španskem, italijanskem, nemškem, francoskem. Letos je prvič tudi krog slovanskih škofov, kateremu se je pridružil tudi škof Pirih. Ni nam pa znano, v katerem slovanskem jeziku razpravljajo. Sinoda se zaključi prihodnji teden.
f msgr. Franc Mikuž
Ob srečanju naših misijonarjev letos v Logu je bil navzoč tudi msgr. Franc Mikuž, nacionalni direktor papeških misijonskih družb za Slovenijo. Bil je župnik v Šmartnem pod Šmarno goro. Učakal je komaj 45 let, ko ga je smrt nenadoma odpeljala
Pokojni je bil rojen v Dobrovi pri Ljubljani 4. oktobra 1945. Po teoloških študijah je bi'l posvečen v mašnika 29. junija 1969. Po nekaj letih kaplanske službe so ga poslali v Rim, kjer je bival v Slove-niku. Po vrnitvi domov je prevzel skrb za misijone na Slovenskem. Bil je tihega in mirnega značaja. Kot direktor misijonskih družb je imel pregled čez vse misijonsko delo med Slovenci doma in v inozemstvu. Doma v župniji in pri misijonih sta mu veliko pomagala tudi laična misijonarka Anica Tomažič in pa njegov kaplan Stanislev Kerin. Letos je že začel pripravljati II. vseslovenski misijonski kongres, ko ga je Bog poklical k sebi tako nenadoma.
Počasi, a le one naorei
Po daljšem zavlačevanju je ožji odbor ustavne komisije, ki se ukvarja z zaščitnim zakonom, vendarle obnovil svoje delo. Na seji ,ki jo je vodil koordinator Guzzetti (DC), je bilo spet postavljeno vprašanje obiska v naši deželi, da bi preverili stališča raznih komponent do ključnih problemov zaščitnega normativa. Verjetno bo do obiska in srečanj prišlo še pred koncem tega meseca.
Zatem se je pričelo tudi vsebinsko so-
letih postavili temelje in to predvsem po zaslugi zvez in društev, ki so nas v tem podpirala. Skušali smo okrepiti nosilne stebre naše organizacije v Trstu in Gorici. (V videmski pokrajini nam je to uspelo nekoliko manj, iz razlogov, ki jih morda tu ne gre razkladati.) Od tega dela bomo imeli korist vsi — ker samo v slogi, v skupnosti je moč. Tega smo se zavedali tudi takrat, ko smo se odločili za ustanovitev SSO, potem ko smo ugotovili, da so nam posamezne zveze premalo.
(Pogovarjal se je Tomaž Simčič)
očanje, v katerega sta aktivno posegla senatorja Spetič (PCI) in Mkolini (DC).
Razprava se je sukala okoli vprašanja, kako določiti ozemlje, na katerem bi veljal zaščitni zakon. Zdi se, da prevladuje mnenje, naj bi se o tem izrekla dežela, pri tem pa je treba zagotoviti neposredno sodelovanje manjšine in njenih predstavnikov.
Na seji so tudi sklenili vključiti med gradivo zadnji odgovor vlade o izvajanju posebnega statuta Londonskega memoranduma in osnutek evropske pogodbe o zaščiti narodnih manjšin, ki jo je pripravila posebna komisija evropskega sveta, kateri predseduje bivši minister La Pergola. O pogodbi so se te dni v Benetkah pozitivno izrekli predsedniki ustavnih sodišč zahodne in vzhodne Evrope, evropski svet pa jo bo najbrž osvojil šele potem, ko bo zbral mnenja zainteresiranih manjšin.
Rimsko srečanje manjšin
V	eoboto 20. oktobra je bil na rimskem deželnem sedežu Doline Aosta sestanek strank liste Federalizem. Udeležili so se ga predstavniki UV, PSdAZ, SSk, MAO, Unione Pop. Veneto, Južnega gibanja in Siidtirol. Za Slovensko skupnost sta na sefji sodelovala deželna podtajnik A. Bratuž in član deželnega tajništva A. Terčon. Od parlamentarcev pa skupni evropski poslanec Melis in valdostanski poslanec Caveri. Na seji so manjšinski predstavniki razpravljali o načrtu za Listino narodnih manjšin, bi naj bi jo potem predložili v Strasbourgu. Posebej so se tudi domenili za študijsko zborovanje na Sardiniji prihodnjo pomlad. Beseda je tekla še o splošnih organizacijskih vprašanjih.
Bližnji vzhod — vroč
Na Bližnjem, vzhodu je vedno vroče, če je iraška kriza nekoliko ustaljena (čeprav bistveno nič na boljšem) se je zadnje dni zanimanje svetovne javnosti preneslo v Palestino, pa še v Libanon. Tu je sedaj terorizem dosegel kar zvrhano mero. Po obsodbi Izraela s strani OZN po znanem poboju v Jeruzalemu se skoraj iz dneva v dara vrstijo teroristične akcije skrajnežev, ki so ponekod že pravi pokoli.
Prejšnje dni se je mudil v Bagdadu nekdanji britanski vladni predsednik Heath in se pogovarjal z diktatorjem Sad-damom Husseinom. Ta mu je baje obljubil izpustitev dela angleških talcev. Verjetno pa taka romanja v Bagdad služijo prav Husseinu, ld tako le v neskončnost zavlačuje vsakršno resno in humano rešitev krize.
Naš koledar 1991
Naš koledar za prihodnje leto prihaja med nas in napoveduje, da se naglo bliža konec tega leta. Ohranil je že ustaljeno obliko in velikost, kar omogoča pregleden tisk In velike umetniške fotografije. Na naslovni strani je izvir Timave. Posamezne mesece spremljajo lepe slike goriških in tržaških cerkva ali njihovih notranjosti. S sliko je prisoten tudi Slovenik iz Rima in Mirenski Grad z onstran meje.
Koledar je na voljo pri vseh duhovnikih in čaka na odjemalce, da bo mogel kazati dneve in spominjati na svetniške godove v vsaki slovenski družini.
Miklova Zala na Primorskem Romari| lz R°iana v Hazariih
Letošnja Koroški dnevi na Primorskem so se zaključili z Miklovo Zalo. Menim, da bi bolj pomembnega zaključka ne mogli izbrati, kot je ravno Miklova Zala, simbol Koroške, Zala, ki je zvesta Bogu in narodu, pogumna, navezana na svojo Koroško.
V	nedeljo 21. t. m. pa ni šlo za igro o Miklovi Zali, temveč za 'kantato s tem naslovom. Pri tem smo zvedeli, da je besedilo zanjo zložil Tomaž Holmar, napev ji je dal Anton Nagele. Kantata je bila komponirana že pred zadnjo vojno, na uprizoritev je pa morala čakati. Lani je kompozicijo priredil za orkester Radovan Gobec, v roke jo je vzel prof. Milosavljevič in jo postavil na oder. Pri tem se je oprl na dva koroška zbora, zbor Danica iz Šentvida in na zbor Podjuna-Pliberk. Tudi solisti so bili člani obeh zborov, le orkester je bil od RTV iz Ljubljane.
Pogled na oba združena zbora in soliste na odru je bil nekaj izrednega: 150 pevcev in pevk v narodnih nošah, pod odrom pa orkester. To res ni vsakdanji prizor. In vsi ti pevci iz Podjune so bili amaterji in ne poklicni pevci. Zato smo jih toliko rajši poslušali, saj smo se zavedali, koliko truda in vaj je bilo potrebnih, da so pripravili tako zahtevno predstavo.
Kantato so že izvedli na Koroškem in so takrat sredstva javnega obveščanja več o njej pisala in ocenila tudi s strokovnega vidika. Tu naj bo dovolj, če povemo, da smo vse nastopajoče nagradili s prisrčnim in navdušenim aplavzom in jih spremljali, ko so prihajali in odhajali z odra.
Korošci so s kantato nastopili v nedeljo ob 16. uri v Kulturnem domu v Trstu, ob 20. uri pa v Katoliškem domu v Gorici.
Toda koroški pevci niso prišli k nam samo z omenjeno kantato, temveč so pred njo nastopili tudi posamezno. Najprej oktet iz Raven na Koroškem. Ta je pred-
stavil štiri pesmi.. Ravne so sicer v Jugoslaviji, a so še vedno na Koroškem, zato je naravno, da med seboj sodelujejo, zlasti sedaj, ko so meje odprte za vse.
Za njimi je stopil na oder mešani zbor Danica. Tudi’ ta je odpel štiri pesmi. Za tem zborom se je zvrstil mešani zbor Podjuna-Bliberk. Ta zbor je še številnejši kot Danica. Izbral si je med drugimi Vrabčevo »Samo milijon nas je« in zaključil s koroško »Rož, Podjuna, Zilja«.
Pri pevcih obeh zborov smo opazili, da jim bolj ležijo pri srcu njih domači koroški napevi. Ko je zadnji zbor odpel svoj program, so stopili na oder še ostali pevci in orkester je zasedel svoje mesto. Začel se je zadnji, najbolj slovesen del večera: »Kantata o Miklovi Zali«.
* * *
Koroški dnevi pri nas so se s tem iztekli. Bili so bolj pestri kot prejšnji. Prinesli so za vsakega nekaj; za otroke Juri Muri, s katerim so nastopili po raznih šolah na Goriškem in Tržaškem; za mlade glasbenike, ko so se v Katoliškem domu srečali z obeh šol; za politike ob okrogli mizi v mali dvorani Katoliškega doma v soboto 13. oktobra. Za zaključek in slovo pa kantata o Miklovi Zali, pa še razstava v Peterlinovi dvorani v ul. Doni-zetti v Trstu.
Vezi med Koroško in Primorsko, ki so se začele plesti že v petdesetih letih na pobudo prof. M. Fileja, so se s tem še bolj utrdile. Ndj bi se pletle še naprej!
* * *
Za zaključek pa pripomba, ki velja organizatorjem. Ob izvedbi kantate smo močno pogrešali besedilo tega dela ali kakor se drugače temu reče »libreto«. Samo s poslušanjem vrste melodij si ne moreš ustvariti prave slike izvedenega dela. Naj bi se v tem smislu v prihodnje bolje poskrbelo.
K. H.
MM limlcii i sumil
V	Krminu so pokopali Engelberta Zimica, znanega in zavednega Slovenca. Pogreb sta vodila župnik G. Trevisan ter msgr. Oskar Simčič, ki skrbi za nedeljsko mašo na Plešivem, kamor je pokojni rad zahajal in sodeloval v cerkvenem zboru. V cerkvi se je pokojnika spomnil dr. Oskar Simčič, na pokopališču pa dr. Zorko Harej, ki je pokojnika takole orisal:
Umrl je prijatelj, pevec, človek z zlatim srcem, ki ga bomo vedno pogrešali. Me bi si mogel misliti, da bo tako hitro in zgodaj odšel. Junak po postavi, kakor iz skale izrezan, da bi si človek mislil, da ga ne čas ne bolezen ne moreta načeti. A višja volja, nad katero nemočni tožimo, ki uravnava naše poti in določa mere našemu življenju, je bila drugačna. Objokujemo prijatelja, ki je za vedno odšel in ostaja za njim le spomin, ki bo za tem dragim fantom še dolgo živel. Pokloniti mu moremo le nekaj spominskih prijateljskih besed.
Spoznal sem ga kmalu po vojni pri moškem zboru, ki je nastal in deloval v Trstu v okviru akademskega kluba Jadran. V njem so bili akademiki in tudi neakademiki, domačini in fantje, ki so v tistih neurejenih povojnih časih prišli v Trst od drugod. Zbor jim je bil dom in družba. Engelbert - Berto je imel naraven lep drugi tenor in dober posluh. Spadal je v vrsto ljudi, ki jim je petje naravni element in se znajdejo v vsakem zboru. Bil je reden, točen, vedno na razpolago, ponižen in z vsem zadovoljen. Res dragocen zborovski pevec.
A 'imel je še posebno vrlino: bil je izredno duhovit, neizčrpen vir dovtipov, ki si jih ije izmislil ali slišal in po svoje prikrojil ter jih znal tudi primerno povedati. Bil je pravi magnet, ki je poživljal družbo in takih priložnosti je bilo dosti, ker je zbor Jadran veliko nastopal.
Zimic je bil veselega značaja, ljubezniv in prijazen. Človek, v katerem ni bilo zle misli in je za vsakogar imel dobro besedo. Junak po postavi je imel občutljivo srce za revne, stare, bolne, prizadete. Tako se je zgodilo, da se je razjokal na pogrebu desetletnega dečka, ki se je ponesrečil, čeprav ga niti ni poznal.
Pokojnik je bil navdušen pevec in vnet častilec slovenske zborovske pesmi. Bil je prisoten povsod, kjer se je pelo, bodisi da je sam pel ali poslušal. Po Jadranu, ki je trajal približno deset let, je pel še v moškem Ekivmettskem zboru.
Tudi potem smo se srečevali, ker je bil do upokojitve v službi v Trstu. Vsako
srečanje je bil majhen praznik, ko ni vedel, kako bi pokazal zadovoljstvo, da te spet vidi. Menda je bil z vsemi tako. Z, njegovim odhodom se čutimo ubožnej-ši, kakor drevo, ki izgublja liste. Odmrl je del nas samih. Hvaležni se ga spominjamo in se ga bomo spominjati, za to, kar je bil in nam je dat. Naj počiva v miru! Iskreno sožalje ženi, hčeri, sinu in krminskemu slovenskemu občestvu.
Spoznavanje za nas novih svetišč ter intenzivno doživljanje lepot naše domovine, lahko uvrstimo med prave »duhovne injekcije«. Da pa nič ne pade iz zraka samo, spomnimo se, koliko težaškega dela so opravili ljudje, ko se vozimo po udobnih avtocestah. Že Jožel II. kako se je »guncal« v svdji kočiji, ko se je leta 1788 vozil skozi Ljubljano v Trst in grajal zanič ceste med Razdrtim in Postojno. Zaukazal je tudi nadaljevanje izsuševanja ljubljanskega barja, ki ga je začela že njegova mati Marija Terezija leta 1772.
Postanek obvezne točke na Trojanah. Ob prigrizku ogromnih krofov zdrkne misel k starim Rimljanom, ki bi jim taki krofi gotovo teknili za malico, saj je tu bila važna carinska postojanka s pošto in prenočiščem. Trzin in Mengeš pa imata za seboj slavno zmago domačinov nad Francozi leta 1813.
Nekje pri Št. Rupertu zavijemo na levo v porečje Savinje. Obdano od Savinjskih in Kamniških Alp je letoviško mestece Mozirje, bogato na gozdovih, ekološko in gospodarsko očividno na višku. S splavi po Savinji in Dreti je les potoval celo do Romunije. Pojoče žage ob teh dveh rekah so se skrčile na minimum. Kaplan Orožen je v Mozirju zložil pesem »Kje so moje rožice«. Prof. G. Seidl z Dunaja (učil je latinščino in grščino v Celju) je v svoji knjigi »Wanderun'gen« opisal lepote Savinjske in Logarske doine ter v njej prevedel v nemščino tudi to pesem.
Nazarje: cilj našega romanja. Videti je nove stanovanjske bloke in vile. Ob cesti je grad Vrhovec iz leta 1248, v njem so bivali vitezi Vrbovški. Tu je bil sedež prokuratorjev oglejskega patriarha; kasneje je grad prešel v last Celjanov. Končno ga je kupila ljubljanska škofija; leta 1635 so ga kmetje oplenili in je razpadel. Obnovljen ima štirikotno obliko in tri stolpe. V Nazarje se je iz Mozirja preselila modna konfekcija in druga podjetja, kjer je zaposlenih veliko ljudi.
Na griču (389 m) je v sklopu frančiškanskega samostana Marijina cerkev; k njej vodi 193 stopnic mimo kapelic iz leta 1747. Leta 1624 je tu dal zgraditi loret-sko kapelico ljubljanski škof Tomaž Hren. Kapela služi zdaj kot prezbiterij. Samostan je pomagal graditi Hrenov naslednik ljubljanski škof Reginald Scarlichi za frančiškane, ki so sem pribežali pred Turki.
Cerkev Marija Nazaret je v renesančnem slogu z gotskimi reminiscencami. Slovenski in italijanski umetniki so si tu
Obisk nedeljske maše v Treh Benečijah
Skupina raziskovalcev je skušala prikazati sliko o obisku nedeljske in praznične maše na področju Treh Benečij. Raziskava je bila obširna in je zajela 19.000 vernikov iz 186 župnij. Vseh župnij na ozemlju je 3.389, vseh prebivalcev pa 6.500.000. Od teh redno obiskuje nedeljsko mašo nekako 2 milijona ljudi. Obisk pa je od kraja do kraja različen. Najnižji je v Trstu (16,68 %), le malo višji je v Benetkah (17,1 %), najvišji pa v Padovi (45,61 %). Med obiskovalci je več žensk (64,8 %) kot pa moških (35,2 %).
Zanimiv je podatek o starosti udeležencev. Do 14. leta znaša obisk 19,7%, od >15. do 19. leta se zniža na 10,4 % in se v letih od 20. do 29. leta še zniža na 9,5%. Potem pa se procenti višajo: na 16% v letih od 30 do 44, na 192 % od 45 do 59 in kar na 25,1 % v letih nad 60.
Razveseljiv je podatek, da ljudje obiskujejo nedeljsko mašo iz verskih potreb: 38,7 % ljudi čuti potrebo, da posluša božjo besedo, 24,2 % udeležencev išče osebno srečanje z Bogom, 19% hoče ostati zvest prejeti vzgoji, 15,3% želi moliti v skupnosti.
Raziskovalci so prišli do spoznanja, da bi bilo treba znižati število nedeljskih maš, ker bi se potem posameznih maš udeleževalo večje število ljudi. Sedaj pride povprečno na ozemlju po 160 ljudi na eno nedeljsko mašo.
Če bi bilo pri naših slovenskih mašah vsako nedeljo toliko ljudi, bi bili zadovoljni.
Iz slovenske Koroške
podajali roke v skladni harmoniji. Iz 17. stoletja je samostanska lekarna, ki je izdelovala »Salomonov obliž« po p. Salomonu Lipoldu. Orgle so iz leta 1763 in še danes odlično pojejo.
Samostanu je priključen Dom duhovnih vaj. Kljub krizi, o kateri se govori, je pri obilnem kosilu ni bilo opaziti.
'Po maši nam je superior p. Hieronim med drugim predstavil knjigo Fr. špeliča »Vmil se bom k Očetu«. Pretresljiv dokument zadnje bratomorne vojne. Srh grozote se veča od strani do strani.
V	samostanu klaris smo podoživljali intervju s sestro klariso, ki ga je pripravila prof. Zora Tavčar za Mladiko. Zastavili smo redovnici razna vprašanja, a iz njenih ust je govorila samo božje-človaška modrost.
Globoki vtisi srečanja s klarisami so nas spremljali na poti proti domu. Ustavili smo se za kratek čas v Gornjem gradu, mogočni nekdanji rezidenci ljubljanskih škofov. Čudili smo se impozantni ba-
SLOVENSKO STALNO GLEDALIŠČE Ivan Cankar
HLAPCI
Režija Boris Kobal v soboto, 27. t. m. ob 20.30 - Red F v nedeljo, 28. t. m. ob 16. uri - Red G v Kulturnem domu v Trstu
ročni katedrali, ki so jo pred kratkim obnovili. Dan prej je bilo v katedrali praznovanje Slomškove nedelje, zato je bila cerkev še vsa v slavolokih in vencih. V cerkvi so grobovi škofov Ravbarja, Kaci-janarja in Hrena.
Pot smo nadaljevali čez prelaz Černivec. Cesta je dobra, vendar številnih serpentin in ovinkov navzgor in navzdol kar ni hotelo biti konca. Ena izmed romaric jih očitno ni imela v seznamu svojih simpatij, zato so ji povzročali težave.
Z romanjem v Nazarje so bila naša letošnja romanja zaključena. V avtobusu so bili na vrsti še molitev in predlogi za prihodnje leto, če bo hotel Gospod. Obisk Nazarij priporočamo tudi drugim romarskim skupinam.	F.	V.
XVII. senjan beneške cerkvene pesmi
Kulturno društvo »Rečan« prireja v nedeljo 28. oktobra ob 1430 v cerkvi sv. Malije Snežne (ad Nives) na Lesah koncert cerkvenih pesmi pod nazivom »Senjan (sejem) beneške cerkvene pesmi«. Letošnji bo že 17. po vrsti. Udeležbo toplo priporočamo.
Misijonska tombola v Celovcu
Na Misijonsko nedeljo smo se na Koroškem spomnili kar dveh jubilejev: pred 30 leti se je začelo sodelovanje z MIVO (ustanovo za pomoč misijonom), istočasno pa je bila to ustandvitev misijonske tombole.
Že dolgo pred napovedano prireditvijo so dijaki obeh Domov in tudi župniki po farah prodajali srečke za doslej najbolj bogato tombolo. Več kot 9.000 so jih prodali in s tem podprli šolanje misijonskih bogoslovcev. Sicer pa je 'vlekla najbolj prva nagrada: avtomobil Suzuki, na katerega so vsi, kljub mrazu na dvorišču Mo-destovega doma, upali do konca. Na voljo je bilo krog 100 lepih in zanimivih nagrad, med drugim računalnik, televizijski aparat, radio, kolo, pisalni stroj, razna potovanja...).
Ob 14. uri je začela igrati godba iz Šmihela, od dveh in pol pa se je začela uradna prireditev. G. Kopeinig je blagoslovil 5 misijonskih avtomobilov, ki so lepo okrašeni stali na vrtu Doma. Dva avtomobila so pripeljali iz Ljubljane (namenili so jih p. Sušniku in sestram domačinkam na Madagaskarju), dva so zbrale koroške dvojezične fare, enega pa je podaril papež Janez Pavel II. (namenjeni so v Ugando, Zaire in Zimbabtve). Salezijanski inšpektor g. Hočevar je predal ključe avtomobilov ravnatelju avstrijske MIVE g. Kumpmiillerju, ki je v svojem nagovoru kratko orisal delovanje te organizacije, ustanovljene leta 1941 v samostanu Lambach. Pri prošnjah smo se spomnili tudi ta dan pokopanega, šele 45-letnega, g. Mikuža, ki je v Sloveniji deloval v imenu MIVE.
Malo po tretji uri je p. Rafo Pinosa začel s tombolo, ki je trajala več kot eno uro. Avtomobil je šel nazadnje z mladim dekletom v Kotmaro vas. - R. B.
Dva misijonska filma
Tudi film ima svojo dušo. Oba filma »Praznih rok« in »Mati Terezija« sta bila predvajana na Misijonsko nedeljo v ul. Risorta v Trstu. Barvna filma sta, ob raznolikosti panoramične lepote, plemenita vsebini, poživljeni s čudovitimi otroškimi obrazi, učinkovala bolj kot debela pustolovska knjiga ali izklesan govor. Ob resničnih veličinah se vsakdanje namišljene veličine razblinijo kot milni mehurčki.
Organizirana duhovna avantura obeh zgodb nam je v razmeroma kratkem času zapustila globoka doživetja o lepoti misijonskega ideala, šibkosti, dvomov in zmage ter duhovne sadove življenjske žrtve. Tako je frančiškan, ki je »praznih« rok šel misijonarit v Bolivijo, bil že na tem, da se vrne v domovino, ko ga je nepredviden dogodek preusmeril, da je ostal.
Od blizu posneto delovanje m. Terezije deluje še bolj neposredno, le gube na obrazu še niso tako izrazite, ker je pač bila mlajša. Prevzela nas je strašna kaotičnost Kalkute, kjer se v gostem mravljišču gnete morje ljudi, živali in vozil. Kjer na pločnikih živi in umira množica bitij, o katerih verujemo, da so ustvarjena po božji podobi in sličnosti. In ta brezimna bitja so v srcu m. Terezije našla tisti košček ljubezni, ki je poslednjič kot droben plamenček hvaležno zažarel v očeh umirajočega... Blagoslovljeni apostolski dinamizem te čudovite žene priteguje tudi lepo število mladih moči v posnemanju lastne samopozabe za reševanje drugih...
Bog rešuje svet po ljudeh. Mogočni kralj Cir, četudi pogan, je pomagal Izraelcem iz babilonske sužnosti in jim obnovil jeruzalemski tempelj, tako smo slišali v nedeljskem berilu. Pravzaprav je za nas častno, da sodelujemo z misijonarji pri širjenju božjega kraljestva. Oba filma sta nas pretresljivo postavila pred dejstvo misijonske odgovornosti, četudi tega ne zmoremo kot legendarna mati Terezija.
Hvala g. Zupančiču za ta enkraten misijonski sprehod, šentjakobski ekipi pa priznanje za zvestobo pri misijonskem srečolovu. - F. V.
Še o zadevah na Opčinah
Gospod urednik! V četrtek 18. oktobra ste objavili pismo g. Vladamira Vremca »O zamenjavi župnika na Opčinah«. K temu pismu bi rad dal nekaj pojasnil.
V	Katoliškem glasu sem že 9. avgusta takole zapisal: »Gospoda škafa zelo skrbi, kako bi poskrbel duhovnike za slovenske vernike. Moli, prosi in išče. V tem iskanju se je pokazala možnost, da bi slovenski salezijanci prevzeli skrb tudi za opensko župnijo in s svojimi močmi vodili slovenske in italijanske vernike. Imajo že Trebče, Repentabor in Marijanišče. V teku so pogajanja in g. škof je slovenskim salezijancem že predložil načrt za prevzem župnije in za dušnopastirsko delo. In to za daljšo dobo. Ali naj to možnost, to rešitev odklonimo?«
Pogajanja so bila dolga, težav veliko. Upamo, da bo v teku tega meseca padla zadnja beseda.
Vprašujemo se: Kdo na Opčinah naspro-
tuje načrtu, da bi slovenski salezijanci iz Ljubljane prevzeli skrb za župnijo sv, Jerneja? Zakaj tako nasprotovanje? Kakšen cOj naj bi to imelo?
Kaj pa s sedanjim župnikom? Ce prevzamejo salezijanci župnijo, bo g. škof župnika g. Žerjala prestavil na drugo župnijo. (Cerkveni zakonik kan. 1748).
Ni lepo, da se našemu škofu (komu pa?) pripisuje namestitev italijanskega župnika na Opčinah in preštevanje. To ga zelo boli!
Lepa hvala in srečno!
Lojze Škerl, škofov vikar
Pravna država je zmagala
Prof. Samo Pahor oproščen. V ponedeljek 22. oktobra je prizivno sodišče v Trstu oprostilo prof. Sama Pahorja prestopka, da je motil javni red. Profesor je namreč 10. februarja 1988 hotel plačati avtomobilsko takso na položnici, sestavljeni v slovenskem jeziku. Ob tej njegovi zahtevi je prišlo do prerekanja, ker uslužbenka ni hotela sprejeti položnice v slovenščini, profesor pa je vztrajal pri svojci pravici. Pristopili so agenti javne varnosti, začelo se je prerivanje in profesor je v samoobrambi lažje ranil nekega agenta. Prijavili so ga sodišču in to ga je po hitrem postopku 16. februarja obsodilo na pet mesecev zapora in na plačilo stroškov. Takoj je vložil priziv.
V	ponedeljek je prišlo do razprave. Prizivno sodišče je prof. Pahorja oprostilo z naslednjo motivacijo: »Oproščen, ker je legitimno reagiral na samovoljno dejanje javnega uslužbenca.« Pri tem se je sodišče sklicevalo na dekret začasne italijanske oblasti iz leta 1944.
Ta razsodba prizivnega sodišča ni samo zadoščenje za profesorja, ki se je dve leti boril za svoje ustavne pravice, temveč je tudi splošnega pomena, da birokrati ne smejo ravnati samovoljno, temveč se morajo tudi sami,držati zakonov in vladnih dekretov.
Demokratična Italija je pravna država in zakoni veljajo za vse državljane enako. Škoda le, da zakonov in s tem svojih pravic vedno ne poznamo, kot jih pozna Samo Pahor, ali pa, kadar gre za naše jezikovne pravice, jih ne znamo uveljaviti.
Mačkolje
Blagoslovitev cerkve. Župnijska skupnost v Mačkoljah vabi k blagoslovitvi obnovljene cerkve, ki bo v nedeljo, 28. oktobra ob 17. uri. Maševal bo g. škof Bellomi. Po slovesnosti bo bratsko srečanje v dvorani bližnje srenjske hiše.
Romanje k su. Frančišku Asiškemu
Štiri dni je trajalo romanje slovenskih vernikov goriške. pokrajine v svete kraje Frančiška Asiškega; pridružili smo se letošnjemu poklonu vernikov iz dežele Fur-lanije-Julijske krajine svetniku, ki je tudi zavetnik Italije. Ne bi mogli našteti avtobusov, ki so se križali po poteh prelepe, zelene Umbrije, da bi se predvsem v četrtek 4. oktobra združili v skupni, pa obenem čisto svoji furlanski, italijanski, slovenski in nemški molitvi pri prazničnem slovesnem bogoslužju v asiški baziliki sv. Frančiška. Tu so ob veličastnem verskem obredu, ki ga je vodil go riški nadškof Bommarco in pozdravu predstavnikov oblasti naše dežele, tudi slovenski verniki položili svoj dar. Idrijske čipke, ■delo spretnih rok slovenskih žena, bodo nedvomno lahko kmalu krasile oltarje asiških cerkva, kot že znamenite asiške čipke.
Slikovito mesto Assisi pod goro Suba-sio in mogočnimi ostanki nekdanje trdnjave, nas je sprejelo v svoje renesančno okrilje in ob lepem sončnem vremenu verniku odkrilo vsa svoja vidna in nevidna bogastva, ki jih je slovenski vernik in popotnik s svojim očesom in dušo komaj lahko dojel.
Če smo se na predvečer praznika sv. Frančiška poklonili njegovemu življenju in trpljenju v veličasni baziliki sv. Marije Angelske in začutili njegovo svetniško prisotnost v vgrajeni Porciunkoli, potem je bil naslednjega dne obisk treh najpomembnejših in največjih cerkva čudovit obhod za vsakogar! Že zunanja podoba katedrale sv. Rufina in bazilike sv. Klare ter Frančiškove bazilike nas je presadila za nekaj stoletij nazaj, v čas žlahtne renesanse, ko je bila človeška umetnost v najvišjem razvoju. Galerijske zbirke umetnikov kot so Cimabue, Martini, Alunno, Lorencetti, Giotto in njegovi učenci so nas globoko prevzele; njihova lepota skorajda omamila! Pa vendar sem le v tihem molku preproste cerkvice samostana sv. Damijana v Assisiju in ob besedah tamkajšnjega frančiškana o. Giovannija Marije začutila, kakor da bi duša stopila iz nas romarjev in zatrepetala od doslej neznanega doživetja. V tej borni cerkvici na griču je sv. Frančišek, brat vseh stvari in oznanjevalec ljubezni, zaslišal trikratni Jezusov poziv k obnovi Cerkve: Frančišek, pojdi in popravi mojo hišo, ki se spreminja v ruševine. Tu pri Sv. Damijanu je na kamnitih tleh dotrpela sv. Klara, tu so živele njene klarise in sem se je zatekel tik pred smrtjo sv. Frančišek.
Skozi majhna okenca samostana uhaja pogled na lepoto umbrijske zemlje, posejane s srebrnimi oljkami in cipresami in oglasi se vsiljiva misel, kako da Frančiškovih bratov in Klarinih sester nista zmogli zvabiti lepota in polnost zunanje-
ga sveta? Narobe, vse od mladosti do zadnje ure so gledali v onstranstvo in trepetali za svojo dušo. Takšnih in podobnih vprašanj je bilo na naši poti po Frančiškovih stopinjah še nič koliko: nanje je odgovarjal, ne da bi mu jih sploh morali postavljati, vso dolgo pot, naš duhovni spremljevalec p. Janez s slovenske Štajerske. Njegovo bogato poznavanje duha in sporočila tega 'ljubečega svetnika, ki je poznal do dna vse človeške slabosti, nas je vedno znova navajalo k žlahtnemu in globokemu čutenju. V globinah kraških jam na višavah Taverne pa smo bili zadnji dan našega romanja še najbližje spoznanju, kako lepo je lahko človeku, ki nima na svetu nikogar razen Boga. Tako je bilo Frančišku Asiškemu, potem ko je odložil bogata oblačila, se odpovedal plemstvu in zemeljskim radostim, da bi se dvignil nad vse tisto, po čemer ihtavo seda tudi današnji človek bolj kot kdaj prej. V temnicah Perugie je Frančišek zavrgel svoje viteške sanje, v enakosti zavrženega med zavrženimi je zavetnik revnih spoznal, da nas more popolnoma osrečiti le čisto, neobteženo srce.
In v njegovi hvalnici stvarstva, ki smo jo ob bogastvu in molitvi ter zvočnosti slovenskega ljudskega petja, med potjo tudi globoko dojeli, se je odvijalo romanje goriških Slovencev v Assisi. Hvaležni smo vsem, ki so se potrudili, da se je romanje tako lepo odvijalo in nas obogatilo za doživetja, ki jih čas ne bo mogel zabrisati.
d. m.
SVET SLOVENSKIH ORGANIZACIJ sklicuje
OBČNI ZBOR
v soboto, 27. oktobra 1990 ob 17. uri
v Finžgarjevem domu na OPČINAH
Študijska štipendija
Slovensko dobrodelno društvo v Trstu razpisuje letos svojo četrto študijsko štipendijo iz sklada »Mihael Flajban«.
Štipendija bo znašala 2.000.000 lir letno in bo trajala za vso redno študijsko dobo, v kolikor bo imetnik zadostil pogojem pravilnika.
Štipendija je namenjena slovenskim zamejskim visokošolcem, ki se bodo vpisali na tržaško ali videmsko univerzo v akademskem letu 1990/91.
Za podrobnejša pojasnila o pravilniku in roku vlaganja prošenj naj se interesenti javijo na sedežu Slovenskega dobrodelnega društva v Trstu, ul. Machiavelli 22, II. nadstropje, tel. 65612, vsako sredo od 16. do 18. ure.
DUHOVNIJA SV. IVANA IN MARIJINA DRUŽBA V GORICI
obveščata, da bo v nedeljo 28. oktobra ob 16. uri
v Katoliškem domu
MISIJONSKA PRIREDITEV
s srečolovom. Nastopila bo igralska skupina PD Štandrež z igro M. Marinca
»OČE NA POLIKLINIKI«
Priredba in režija Mira Štrukelj
Nekaj rešitev in nekaj problemov na šoli
Z letošnjim šolskim letom je šlo v stalež na slov. šolah v Gorioi in Trstu 32 profesorjev, kar bo v naslednjih letih nedvomno pripomoglo, da bodo imeli dijaki večjo didaktično kontinuiteto in manj zapletov v prvem mesecu pouka zavoljo kompliciranih imenovanj profesorjev. Od teh je 12 Goričanov (štirje so dobili mesto v Trstu, medtem ko je prišlo iz Trsta (v Gorico pet šolnikov).
Sindikat slov. šole prireja v sodelovanju s pokrajinsko upravo tečaj italijanščine za dijake prvih razredov na višjih šolah (v glavnem so jugoslovanski državljani). Tečaj bo trajal od 12. nov. do 21. dec. in od 5. febr. do 16. mar. po dve uri na teden in ga bo vodila prof. Vanda Srebotnjak.
Na seji SSŠ 18. okt. so bile na dnevnem redu še naslednje' točke: Komisija po Čl. 24, tki so jo sestavljali predstavniki ATA, učiteljev in profesorjev, je bila ukinjena, zato bo po sili razmer odslej predstavljal na šolskem skrbništvu vse omenjene komponente samo en predstavnik in sicer prof. Marjan Vončina, ki je bil že več let član omenjene komisije.
Glede bodočih volitev v pokrajinski šolski svet in okraj velja spremeniti nekoristna stališča.
Trije predstavniki SSŠ iz Gorice so se v soboto 20. okt. udeležili Dneva prosvetnega delavca v Novi Gorici.
Kljub zahtevam po delitvi prvega razreda Trgovskega zavoda I. Cankar, ki ga obiskuje 32 dijakov, ni prišlo do pozitivne rešitve.
Govor je bil tudi o stolicah in sicer glede sorazmerja učnih ur. Dejstvo je, da je stolica na liceju 9 ur naravoslovnih ved (ni pismenih šolskih nalog), italijanščine na Žiga Zois pa kar 19 ur (so pismene šolsfke naloge); o tej zadevi se bo še razpravljalo in ukrepalo.
Tudi letos bo sindikalna večerja, na kateri se bomo poslovili od treh učiteljev, ki so se letos upokojili in sicer: Mladen Uršič, Violeta Sereni in Alenka Ve-scovi; kdor se misli udeležiti večerje, ki bo 16. nov. ob 19.30 pri Francetu v So-vodnjah, naj svojo prisotnost praivočasno javi odbornikom in zagotovi s predplačilom, drugače pač ne gre. - SI
Spomnili se bodo Jože Lovrenčiča
Zgodovinsko društvo za severno Primorsko - Nova Gorica prireja v sodelovanju s frančiškanskim samostanom na Sveti gori strokovno srečanje posvečeno stoletnici roj sliva pesnika, pripovedniko in tolminskega rojaka dr. Jože Lovrenčiča (1890-1952) v petek, 26. okt. v prostorih svetogorskega samostana. Začetek ob 10. uri.
Joža Lovrenčič je bil doma iz Kreda pri Kobaridu. Tam se je rodil 2. marca 1890. Pisal je pesmi (njegova je npr. Jaz bi rad.rudečih rož), povesti, urejal in prevajal. Med zadnjo vojno, ko je nemška zasedbena oblast odprla slovensko gimnazijo v šolski stavbi pod Kapelo v Gorici, je bil Joža Lavrenčič njen ravnatelj. Zavoljo tega so ga po končani vojni zaprli in obsodili na velč let zapora, češ da je sodeloval z okupatorjem. V javnosti se o njem ni smelo govoriti, še manj pa pisati.
Simpozij na Sv. gori bo prvi javni spomin na Jožo Lovrenčiča po njegovi smrti 12. decembra 1952. Slavnostni govornik bo republiški poslanec Tomaž Pavšič. Pisatelju bodo tudi odkrili spominsko ploščo, za katero so dali pobudo Slovenski krščanski demokrati iz Tolmina, izdelal pa kipar Marko Pogačnik.
Pevska revija v goriški stolnici
V soboto 27. oktobra ob 20.30 bo v goriški stolnici revija pevskih Zborov z naslovom »Borgo Castello«, ki jo organizira zbor L. Fogar iz Gorice. Zastopani bodo zbori iz vseh štirih pokrajin Furlani je-Juli j ske krajine. Slovensko manjšino bo zastopal mešani zbor Podgora, ki se bo predstavil s štirimi pesmimi: J. Ar-cadelt - Ave Maria; Palestrina - O bone Jesu; J. Deschermeier - Ave, zvonček; p. Angelik Hribar - Večerni zvon.
★
Zveza slov. katol. prosvete . Gorica bo
položila venec vojnim žrtvam v četrtek 1. novembra v Gonarsu.
★
Ena nemška škofovska konferenca
V združeni Nemčiji bo samo ena škofovska konferenca, doslej sta bili namreč dve, ker sta bili dve nemški državi. Tudi papež je že privolil, da se nemški škofovski konferenci združita v eno. Na zadnji škofovski konferenci so škofje sklenili, da bodo v prihodnje enkrat na leto priredili »Teden za življenje«.
OBVESTILA
Pokrajinski odbor za UNICEF prireja koncert v korist te mednarodne organizacije za mladino. Koncert bo v Romansu v četrtek 25. okt. ob 20.30.
»Srednja leta« Jossfa Hasldngerja je dvojezična novela ki je v teh dneh izšla pri celovški Mohorjevi družbi. V slovenščino jo je prevedel dr. France Vrbinc.
Znanstvena študija o »Valentinu Podgorcu in koroškem plebiscitu« je prav tako izšla pri celovški Mohorjevi. Delo je napisal zgodovinar dr. A. Malle.
Goriški fotograf G. Assirelli bo razstavljal v Kult. domu v Gorici od 20. okt. do 10. nov.
Na mestnem pokopališču pri Sv. Ani v
Trstu bo v nedeljo 28. okt. ob 14.30 sv. maša za vse naše pokojne, ki tam počivajo v pričakovanju vstajenja. V novi pokopališki cerkvi bo vodil bogoslužje in govoril g. Franc Vončina.
V	Društvu slov. izobražencev v Trstu bo ob slovenskem državnem prazniku, v ponedeljek 29. oktobra ob 20.30 govoril dr. Janko 'Prunk na temo: »29. oktober po dvainsedemdesetih letih«.
DAROVI
Za Zavod sv. Družine: prof. Slavko Bratina v spomin na pok. Ido Ussai vd. Ko-shuta 50.000 lir.
Za cerkev v števerjanu: N. N. 100.000; N. N. ob obletnici materine smrti 150.000; otroci Anastazija, Nežica in Jože namesto cvetja na grob očetu Danilu Bajtu 400.000; v spomin pok. Danila Bajta: sorodnica Alojzija Bajt iz Benečije 50.000, druž. 'Leban s Kala 25.000, družini Hlede in Dornik
80.000, nečaki 250.000, sekcija SSk - Štever-jan 50.000, Marica in Roman Vogrič 50.000, N. N. 50.000, uslužbenci števerjanske občine 100.000; hčerki in sinova v spomin na starše Rožič 50.000; N. N. 150.000; N. N. 100.000; Lidija Klanjšček v zahvalo Materi božji 100.000; namesto cvetja na grob Olgi Pirih vr. Terpin: Veneranda Terpin
50.000, Violanda Marega 50.000; N. N. 100.000; N. N. 50.000; N. N. v čast sv. Antonu 50.000; N. N. v zahvalo za srečno opravljeno trgatev 100.000 lir.
Za pevski zbor »Sedej« v Števerjanu: N. N. 100.000 lir.
V	spomin na rajno Ido Koshuta: Iva Gallassi za Katoliški glas 50.000, za cerkev sv. Ivana v Gorici 50.000, za Zavod sv. Družine 50.000 (skupaj 150.000) lir.
Za pevski zbor Plešivo: Marija Goljev-šček, Sovodnje namesto cvetja na grob Engalberta Zimica 50.000 lir.
Za barvna okna v cerkvi v Bazovici: Marija šuščeva 15.000, N. N. 100.000, Jurij Gividin 100.000, Marija Križmančič iz Trsta
50.000, Marija Fonda Ravalico 50.000, N. N. iz Gročane 50.000, Kristina Rapotec 50.000, Marija Kralj-čok 10.000 lir.
Za cerkev v Ricmanjih: Zofija Zulijan v spomin sina Donata 80.000; Marta Komar v spomin moža Donata 50.000 lir.
Za kapelo sv. Leopolda Mandiča: N. N. v zahvalo sv. Leopoldu 50.000; druž. Per-tot, Trst 20.000; N. N., Domjo 100.000 lir.
Za cerkev na Opčinah: N. N. 50.000; Pie-rina Sosič v spomin na mamo Terezo 20.000; Lucija Adamič 10.000; Marija Milič v spomin na moža Ivana 25.000 lir.
Za »Julija Vidali«: Elda Siri 10.000 lir.
Za Marijin dom v Rojanu: V. G. 50.000; Marta Majcen-Fasano 100.000 lir.
Za Dom srečanja - Višarje: Carlo in Marija Mantegna 1.000.000 lir.
Za lačne: N. N. 100.000 lir.
Za lačne po svetu: Nada v spomin Anice Dumik 40.000 lir.
Za misijone: sestri Jejčič 100.000; Dragica Volterrani 50.000; Marija Žerjal 50.000; Marta M. 50.000; V. G. 50.000 lir.
Za misijon p. V. Kosa: N. N. 50.000; Jelka Daneu 25.000; Tončka Sosič 50.000 lir.
Za slovenske misijonarje: N. N., Rupa 150.000; N. N. družbenica 200.000; Antonija Levstek 60.000 lir.
Za slov. misijonarje: N. N. 10.000 lir.
Vsem podpornikom našega lista in drugim darovalcem Bog povrni, rajnim pa daj večni pokoj!
Ml) M A
Spored od 28. okt. do 3. nov. 1990
Nedelja: 9.00 Sv. maša iz župnijske cerkve v Rojanu. 9.45 Pregled slov. tiska v Italiji. 10.00 Mladinski oder: »Marco Polo«. 11.00 Za smeh in dobro voljo. 11.45 Vera in naš čas. 12.00 Narodnostni trenutek Slovencev. 14,10 Varietč. 15.30 Šport in glasba. 17.00 V studiu z vami.
Ponedeljek: 8.10 Vozlišča. 9.00 Valčki in polke. 9.30 Doživljati rojstvo. 10:10 Koncert. 12.00 Portreti in srečanja. 12.40 Revije ZCPZ. Cerkveni mešani zbor iz Rojana. 13.25 Gospodarska problematika.
14.10 Otroški kotiček. 14.30 Naravoslovje nekoliko drugače. 15.30 Mi in glasba. 17.10 Aladinova svetilka. 17.40 Mladi val.
Torek: 8,10 Odprti prostor. 9.30 Žalostne zgodbe o veselih Kraševcih. 10.10 Koncert.
12.00 Vsak je svoje starosti kovač. 12.40 Revija ZOPZ. Mdšani zbor Sv. Jernej z Opčin. 14.10 Aktualnosti. 16.00 Mi in glasba. 17.10 Goriške gostilne. 17.40 Mladi val.
Sreda: 8,10 Narodnostni trenutek Slovencev. 9,10 Variete. 10.10 Koncert. 12.00 Glej, kaj ješ. 12.40 Revija ZCPZ. Dekliški zbor Devin. 13.30 in 14,10 Na goričkem valu. 16.00 Godalni kvartet Glasbene matice. 17,10 Literarne podobe. 17.40 Mladi val.
Četrtek: 9.00 Sv. maša iz župnijske cerkve v Rojanu. 9.45 Čas trobentic in čas kostanja. 10.15 Mladinski oder: »Dobri lajnar«. 10.35 Koncert v cerkvi na Opčinah.
12.00 Demetra, pridobljena zemlja. 12.40 Revija ZCPZ. Mešani zbor Mačkolje. 14.10 Dvignjena zavesa. 16.00 Mi in glasba. 17.10 Četrtkova srečanja. 18.00 Novembrski večer.
Petek: 8.10 Aladinova svetilka. 9.30 To je življenje. 10,10 Koncert. 12.40 Revija ZCPZ. Dekliški zbor Glasb, matice. 14.10 Otroški kotiček. 14.30 Od Milj do Devina.
16.00 Antologija slov. violinske glasbe.
17.10 Kulturni dogodki. 17.40 Novembrski večer.
Sobota: 9.00 Sv. maša iz župnijske cerkve v Rojanu. 10,10 Mladinski oder: »Beneški lev«. 10.30 Koncert v gledališču Ri-stori v Čedadu. 12.00 Rezija in Kanalska dolina. 12.40 Revija ZCPZ. Moški zbor Novega sv. Antona v Trstu. 14.10 Nediški zvon. 16.10 Mi in glasba. 17,10 Odprti prostor. 18.00 Pirandello: »Golo življenje«.
Sklicujem redni
OBČNI ZBOR
Slovenskega raziskovalnega inštituta, ki bo 26. oktobra 1990 ob 17.30 v prvem sklicu in ob 18. uri v drugem sklicu v Gorici, ul. Croce 3.
Aljoša Volčič
OBVESTILO UREDNIŠTVA. Ker Je prihodnji teden v četrtek praznik Vseh svetnikov, bo naš časopis Izšel dan prej, tj. v sredo 31. oktobra. Dopisi naj bodo zato na uredništvu vsaj do ponedeljka 30. oktobra ob 13. uri.
KATOLIŠKI GLAS tednik - uredništvo in uprava: Riva Piaz-zutta, 18 - 34170 Gorica - Tel. 0481/533177 -telefax 533177 - poštni tek. račun: 11234499 poduredništvo: Vicolo delle Rose, 7 - 34135 Trst - Tel. 040/414646 Registriran na goriškem sodišču pod št. 5 dne 28.01.1949 Odgovorni urednik: msgr. Franc Močnik Poštn. plačana v gotovini - skupina 11/7094 Dovoljenje pokr. poštne uprave iz Gorice Izdaja: KTD Katoliško tiskovno društvo (Societ& Tipografica Cattolica srl - Riva Piazzutta, 18 - Gorizia - P.I. 00054100318) Tiska: Tiskarna Budin v Gorici Cena posamezne številke: 1000 lir Letna naročnina: Italija	45.000
inozemstvo	70.000
zračna pošta	95.000
Oglasi: za	vsak	mm višine v širini	enega
stolpca: trgovski	oglasi in osmrtnice 500
lir, k temu dodati 19 % IVA
ZAHVALA
Ob izgubi drage mame in none
Ide Ussai vd. Koshuta
se iskreno zahvaljujemo g. Stanku Jericiju in msgr. Silvanu Cocolinu, travnišken pevskemu zboru ter vsem sorodnikom in znancem, ki so na kateri koli način z nai sočustvovali, darovali v dobre namene in se je spomnili v molitvi.
Gorica, 25. oktobra 1990
Hčerka Dora z družino