JUVANOV POTOPLJENI MESEC. Juvanov pesniški prvenec* začenja v zbirki Pota mladih drugo poglavje. Doslej so v tej posebni kolekciji izšla le prozna dela mladih piscev, z Juvanom pa so se odprla vTata tudi poeziji. Vprašanje je le, kako na široko.
Do izida samostojne zbirke Potopljeni mesec smo Juvanove pesmi največ brali v bivši reviji Mlada pota, Juvan je pripadal pesniški šoli te revije, kasneje pa je objavljal domala v vseh domačih revijah. V prvo zbirko je avtor sprejel nekaj nad štirideset pesmi, verjetno gre za izbor iz dosedanje pesniške bere, za izbor, ki ustvarja vtis notranjega ravnotežja, čeprav je v njem nekaj vsebinskih in oblikovnih odmikov od sredine.
Z naslovom Potopljeni mesec je Juvan izrazil osnovno intonacijo svojega življenjskega razpoloženja, ta pa je vsaj na videz rahlo padajoča. Vendar pogostna izpoved osebne osamljenosti pri njem ne pomeni konvencionalne čustvene razbolelosti mladega človeka; iz mnogih pesmi je mogoče razbrati, da je ta osamljenost, morda zgolj nekakšna odmaknjenost, samo specifičen pesnikov odnos do sveta, v katerem živi. Juvan je ta odnos izoblikoval na črti pesnik — narava, med njima pa je lirična distanca, ki z njo avtor interpretira svojo življenjsko resničnost ali pa v njej vidimo le zunanjo pesniško gesto, golo metaforično igro. Prepričan sem, da se je Juvanu v prvih pesmih resnično posrečilo po svoje izpovedati lastno individualnost, se pravi, svoj notranji razvoj. Na prvo mesto je postavil erotiko, na drugo refleksijo. Poglavitno spoznanje, do katerega se je dokopal pesnik, je detronizacija idiličnih vizij o življenju, kar je napovedal — v uvodni pesmi Pravljica, in pa življenjska ostrina, ki jo je prepoznal v svoji najožji vsakdanjosti in ki se ji ne more izogniti. Ta neizbežnost neposrednega osebnega bivanja, ki je pesnik vanjo potopljen in jo zavestno čuti v sebi, mu je poslej najvišje vodilo in hkrati predmet pesniškega oblikovanja. Navzočnost vsakdanje peze pesnika ni demoralizirala, ampak ga etično dvignila, ker more poslej računati v svojem svetu na realne dimenzije:
Ne sovražim rok,
ki mi prihajajo
nasproti,
ne preklinjam ure,
ko sem se rodil.
* Janez Juvan, Potopljeni mesec. Mladinska knjiga 1965.
101
Nazdravljam bolečinam,
ki me ne bodo
zapustile,
in sem srečen,
da sem jih spoznal.
V pesmih Kadar se zbudim, Sebi in Pogovor z očetom je pesnik v svoji miselni izpovedi segel najdlje, s tem pa je najbrž nakazal tisto smer lastnega ustvarjanja, ki spričo tehtnosti utegne tudi v prihodnje dati največ.
Iz zbirke je razvidno, da Juvan veliko razmišlja o lastni biti, vendar refleksivne pesmi niso dominantne. Morda zato ne, ker so problemi premalo osredotočeni in ker niso v vseh pesmih enako močno izpovedani. V mladostnem iskanju se ustavlja ob mnogih drobnih, zanj sicer pomembnih, v splošnem pa manj zanimivih in nikakor ne novih momentih, iz katerih pa je predvsem razvidno nenehno razpoloženjsko nihanje, od optimističnih spodbud do različnih depresij, od drobnega nasmeha do hipne groze in nepričakovane ravnodušnosti. Da v takem notranjem trenju ni izgubil sebe, ampak našel celo svoje sidro, je ena najbolj razveseljivih ugotovitev pri vsebinski analizi zbirke. Juvan je namreč v iskanju samega sebe segel na dno vsega:
nekaj,
kar je kot zadnja
svetloba:
majhna,
nepodkupljiva misel,
da si.
S tega svojega absolutnega dna se je v svoji sklepni pesmi Spomenik začel vztrajno vzpenjati:
Nekoč pa si ostal
tako nizko,
da nisi več videl svoje sence
na belem zidu,
kako raste:
malo postrani, toda zmeraj navzgor.
Ob omenjeni miselno spoznavni prvini se v zbirki precej očitneje uveljavlja izredno slikovit izraz, ki je zvečine oprt na pojave in predmetnost narave. Od tam so številne podobe, primere in posamezne besede, ki so včasih organsko povezane s pesnikovo izpovedjo, dostikrat pa ostanejo zgolj ploskovite podobe in jih pesnik niza po preprosti zunanji estetski zakonitosti ter se zadovolji že s formalno urejenostjo besedne materije. Zaradi takega načina v mnogih pesmih stilna stran prevlada izpovedno. Verjetno gre pri Juvanu za občutek dediščine zgodnje šole, hkrati pa tudi za določeno značilnost v njegovem izraznem razvoju.
Juvan piše v nevezanem, svobodnem verzu, kot mu ga narekuje notranji ritem njegove lirične narave. Temu ustreza harmonično ubrana in metaforično
102
modificirana beseda. Verz teži v kračino in cesto skuša uveljavljati vrednost posameznih besed. Mislim, da je bilo ob tako jasnem oblikovnem konceptu nesmotrno vpletati v zbirko nekaj rimanih verzov.
V Juvanovem pesniškem prvencu je resda marsikaj, kar gre na račun vzornikov in sopotnikov. Mimo svežih, rustično obarvanih metafor (trpotcev list, cvetoče bezgove sence, prašna dlan zemlje, mah samote, truden od prsti in težkih žitnih snopov) najdemo vrsto bolj ali manj oguljenih besednih zvez, ki je zanje prej ko slej značilna neizraznost in neprepričljivost. Toda to ne more zasenčiti svetlih strani. Zbirka opozarja nase vsaj z dvema: z miselno spoznavo globin osrednjih pesmi in z občutno zavzetostjo za slikovito bogastvo čistih podob, ki v Potopljenem mesecu še niso vedno našle najustreznejše funkcije.
France  Pibernik
103