56 SODOBNA PEDAGOGIKA 2/2015 Nataša Vujisic-Živkovic Nataša Vujisič-Živkovič Konstitutivna diskontinuiteta: šolstvo in pedagogika v socialistični Srbiji Povzetek: V prispevku je predstavljena diskontinuiteta v prosvetni politiki in pedagoški znanosti v obdobju jugoslovanskega socializma na ozemlju Srbije. Ugotavlja se, da je v tem času prišlo do konstituiranja moderniziranega izobraževalnega sistema, katerega raziskovanje je nujno, da bi dobili celovito podobo o razvoju izobraževanja v Srbiji. Posebej so predstavljene osnove srbske/jugoslovanske marksistične pedagogike, prikazane pa so tudi nekatere njene protislovnosti, razvojne faze in dometi. V navedenem kontekstu se zastavljajo vprašanja nadaljnjega preučevanja socialističnega obdobja v razvoju šolstva in pedagogike v Srbiji, da bi ta pri oblikovanju raziskovalne identitete in vloge v načrtovanju izobraževalne politike v samorefleksiji pedagoške znanosti lahko našla ustrezno mesto glede lastne prehojene poti. Ključne besede: socialistično šolstvo v Srbiji (1945-1990),jugoslovanska marksistična pedagogika, izobraževalna politika UDK: 37(091) Znanstveni prispevek Dr. Nataša Vujisic-Živkovic, redna profesorica, Univerza v Beogradu, Filozofskafakulteta, Oddelek za pedagogiko, CikaLjubina 18-20, IlOOOBeograd, Srbija; e-naslov: nvujisic@f.bg.ac.rs SODOBNA PEDAGOGIKA 2/2015, 56-68 Konstitutivna diskontinuiteta: šolstvo in pedagogika v socialistični Srbiji 57 Uvod Srbski pedagogi še zmeraj niso v zadostnem obsegu vključeni v evropsko skupnost raziskovalcev, v večji meri tudi zato, ker manjka samorefleksija zgodovinske poti, ki jo je prešla srbska pedagogika v monoideološki dobi znanstvenega socializma. Medtem ko sta raziskovalce na Zahodu, posebej po »šoku Sputnika«, zanimali teorija in praksa sovjetskega šolstva in pedagogike (Noah 1969; Brofen-brenner 1970; Morton 1972; Nigel 1979), so istočasno druge države, ki so bile pod sovjetsko dominacijo, ostajale zunaj njihovega fokusa. Danes smo tako v situaciji, ko samostojna, avtentična pot v socializem, ki se je razvijala v nekdanji Jugoslaviji, ni bila sistematično raziskana niti pri domačih niti pri tujih avtorjih. Zaradi tega menimo, da je naloga raziskovalcev preteklosti izobraževanja zapolniti to praznino v našem pedagoškem samospoznanju. Socialistično šolstvo in pedagogika v nekdanji Jugoslaviji predstavljata očitno diskontinuiteto v zgodovini vzgoje in izobraževanja južnoslovanskih narodov in narodnih manjšin, in če se le-ta ne razišče, lahko pride do trajne diskontinuitete v lastnem razumevanju pedagoškega nasledstva novih držav, ki so nastale po razpadu skupne države. Ker so kontinuitete v balkanskih državah redke, je potreba po njihovem vzpostavljanju toliko večja. Pri tem mislimo predvsem na vzpostavljanje kontinuitete kot nujnega predpogoja za notranjenacionalni dialog o razvoju izobraževanja, ne pa kot sredstva za nevtraliziranje diskontinuitete, katere raziskovanje prav tako konstituira polje objektivnega preučevanja socialistične pedagogike. Svoje raziskovanje problema zgodovine socialističnega obdobja v razvoju šolstva in pedagogike torej uvrščamo v kontekst preučevanja diskontinuitete/kontinui-tete v pedagoški preteklosti. Časovno obdobje tega raziskovanja je zgodovinsko jasno zamejeno s koncem druge svetovne vojne in vzpostavljanjem socialistične jugoslovanske države na eni ter z njenim ideološkim in formalnim razpadom na drugi strani. Pri tem pa ni lahko opredeliti prostorske omejitve tega raziskovanja. Obstoj edinstvene izkušnje izgradnje samoupravnega socializma ter medsebojno povezovanje jugoslovanskih pedagogov, tako institucionalno kot osebno, otežujeta govor o omejeno nacionalnem (republiškem) razvoju izobraževalnega sistema in znanosti o izobraževanju. Kljub temu pa bi bilo zanemarjanje nacionalnih razlik svojevrstna negacija zgodovinske realnosti v nekdanjih jugoslovanskih republikah. 58 SODOBNA PEDAGOGIKA 2/2015 Nataša Vujisic-Živkovic Zaradi tega je treba, poleg časovnega preučevanja na črti diskontinuitete/kontinu-itete, vpeljati tudi prostorsko dimenzijo na relaciji zvezno/republiško (nacionalno). Če smo tako natančneje določili časovno-prostorski okvir raziskovanja razvoja šolstva in pedagogike v socialističnem obdobju, nam preostaja, da pojasnimo še metodološki pristop raziskovanja: 1. raziskovanje tega problema mora imeti predvsem notranjejugoslovanski primerjalni značaj; 2. ne more zaobiti zgodovine idej niti se omejiti le nanjo - plodno epistemološko stališče je tisto, ki namenja enako pozornost tako idejam kot razvoju institucionalnega okvira, v katerem so se le-te razvijale; 3. družbeno-ideološka osnova socialistične dobe naše zgodovine zahteva preučevanje, ki posebej upošteva tesen odnos med izgradnjo družbene formacije in njenega ideološkega aparata ter razvoj vzgojno-izobraževalnega sistema in vlogo pedagoške znanosti pri njegovem snovanju; 4. v tem kontekstu se ne smejo zanemariti osebne preference vodilnih jugoslovanskih pedagogov, analiza dela s področja obče pedagogike in posebnih pedagoških disciplin; 5. nujno je treba spoznati značaj zveznega in republiškega organiziranja pedagogov; 6. potrebne so analiza dokumentov edine politične stranke (Komunistične partije Jugoslavije), analiza virov, ki govorijo o učinkovitosti socialističnega šolstva, analiza pedagoške periodike in drugega tiska; 7. posebno pozornost je treba nameniti napredku znanstvenoraziskovalnega dela na področju izobraževanja v socialističnem obdobju, poskusih njegove internacionalizacije, pa tudi, po drugi strani, procesu profesionalizacije na področju izobraževanja - utemeljitev poklica šolskih pedagogov; 8. stalni napredek izobraževanja preostalega prosvetnega kadra. Upoštevajoč vse prej navedeno, ima ta prispevek bolj značaj pregleda vprašanj, problemov in dilem, povezanih z raziskovanjem socialističnega šolstva in pedagogike v Srbiji, s poskusom predstavitve določenih predpostavk in argumentiranimi interpretacijami tega zgodovinskega obdobja. Poti nove izobraževalne politike v socializmu Revolucionarna zamenjava oblasti v Srbiji/Jugoslaviji leta 1945 se je močno odražala na področju vzgoje in izobraževanja. Pomenila je ostro diskontinuiteto s predvojno prosvetno politiko, ni pa mogla v celoti nadomestiti modernizacijskega primanjkljaja v gospodarskem in kulturnem razvoju Srbije. Kljub temu je bilo navdušenje, ki je bilo vloženo v izobraževanje ljudstva, brez primerjave v dotedanji srbski zgodovini vzgoje in izobraževanja. Nosilci tega entuziazma so bili učitelji, pripadniki »Naprednega učiteljskega gibanja« (Naprednog učiteljskog pokreta), nekateri izmed njih, kot npr. Miloš B. Jankovic (1885-1984), pa so imeli tudi revolucionarne izkušnje iz prvega desetletja 20. stoletja (Vukovic 1968). V njihovem obzorju so se pojavila predvsem vprašanja dostopnosti izobraževalnega sistema za revno kmečko in delavsko prebivalstvo, partijska usmerjenost pouka in vzgoje, laizacija šole (Jankovic 1981), pa tudi razvoj tehnične inteligence kot podlage za industrializacijo dežele (Pavlovic 2003). Naj poudarimo, da se revolucionarna sprememba pedagogike in šolstva ni odlikovala z razvijanjem alternativnih pedagoških smeri kot v Rusiji po oktobrski Konstitutivna diskontinuiteta: šolstvo in pedagogika v socialistični Srbiji 59 revoluciji, nasprotno, monoideološki in etatistični razvoj sistema vzgoje ni kazal nujne občutljivosti za projekte alternativnega šolstva. Kolektivistični duh vzgoje je postal jedro nove šolske in zunajšolske socializacije otrok in mladine. Prevladali so državno-nacionalni razlogi, ki so bili osnova izgradnje šolskega sistema v predsocialističnem času, zdaj s poskusi nacionalne afirmacije še nepriznanih narodov (Makedoncev in Črnogorcev) ter z vzpostavljanjem sistema šolanja narodnih manjšin. Odnos politike nacionalne afirmacije v socialistični Jugoslaviji do zdaj še ni sistematično raziskan. Prav tako ni dovolj obdelana emancipacija žensk z izobraževalnim sistemom. Mislimo, da sta bila ta dva pojma pri koncipiranju šolstva precej pomembnejša od domnevne alternative tako imenovani buržoazni pedagogiki in bi ju bilo treba posebej preučiti. Statistika kulturnega razvoja in razvoja mreže javnega pouka govori o problemih, s katerimi so se srečali tvorci prosvetne politike. Ni mogoče reči, da niso pogumno reševali podedovanih težav. Razvoj šolstva v povojni Srbiji je bil voden, kot opaža raziskovalec tistega obdobja, Tomislav Bogavac, »z romantičnim zanosom« (Bogavac 1980, str. 54). Podedovana je bila skrajno neugodna situacija v izobraževalni sferi, in to ne samo kot posledica vojnega opustošenja, ampak tudi zaradi neobstoja izgrajene funkcionalne mreže šolskih ustanov v predvojnem obdobju. Četudi je bila z zakonom iz leta 1929 uvedena obvezna osemletna osnovna šola, je ta dokument ostal mrtva črka na papirju. Zunaj osnovne šole je ostajalo okrog 30 % otrok, od tistih pa, ki so se vanjo vpisali, jo je zaključilo le okrog 50 % (Aksentijevic 1971, str. 33). Po podatkih iz leta 1931 je bilo v Srbiji 56,3 % nepismenega prebivalstva (od tega 32,6 % moških in 78,7 % žensk) (Bogavac 1980, str. 42). Obseg srednjega izobraževanja je bil še nižji, do fakultetne diplome pa je pred drugo svetovno vojno prišlo le 0,5 % prebivalstva Srbije (prav tam, str. 39). Postavlja se vprašanje, ali je predvojna Srbija imela zaokrožen izobraževalni sistem ali pa je njegovo oblikovanje pravzaprav rezultat prosvetne politike v socialističnem obdobju. Srbija je vojno končala kot pretežno agrarna družba. Takoj po vojni je opazen trend urbanizacije z naseljevanjem, predvsem Beograda, in to z nizkokvalificirano delovno silo. Prva naloga novih socialističnih oblasti se je nanašala na akcijo opismenjevanja prebivalstva. Od leta 1945 do 1948 je analfabetske tečaje obiskovalo 824.794 prebivalcev Srbije, njihova uspešnost na ozemlju celotne republike pa je znašala okrog 70 % (prav tam, str. 49). Kmalu se je pokazalo, da nepismenosti ni mogoče izkoreniniti brez splošnoizobraževalne osnovne šole, ki traja osem let. Uvajanje splošne brezplačne osemletne osnovne šole se je začelo šele s sprejetjem zveznega Splošnega šolskega zakona leta 1958 in republiškega zakona leta 1959. Že pred tem se je pravzaprav poskušalo podaljšati trajanje osnovnega izobraževanja na nižjih srednjih in tako imenovanih podaljšanih šolah. V obdobju prvega petletnega načrta 1947/48-1952/53 je osnovno šolo obiskovalo okrog 63,5 % otrok, starih od sedem do 15 let (prav tam, str. 63). Ena glavnih nalog v tem obdobju je bila boj za obvezno splošno osemletno izobraževanje z njegovim spremenjenim konceptom, ki ga je predstavljala politehnizacija izobraževanja kot ena izmed glavnih zahtev marksistične pedagogike (učenje z delom in ob njem), kar se je v praksi kazalo v uvedbi predmetov splošno tehnično izobraževanje (1958) in socialistična morala. 60 SODOBNA PEDAGOGIKA 2/2015 Nataša Vujisic-Živkovic Za popravljanje skupne izobraževalne strukture prebivalstva je bilo potrebno delo tudi na drugih ravneh izobraževanja. V srednjem izobraževanju je še naprej prevladovala klasična gimnazija z 42 % učencev vseh srednjih šol, intenzivno pa se je razvijala mreža srednjih strokovnih in nižjih strokovnih šol, ki so se pozneje razvile v šole za kvalificirane delavce (prav tam, str. 121). Delavci so imeli možnost nadaljnjega napredovanja z zaključkom tako imenovanega »tehnikuma«, vendar je bilo ocenjeno, da to ni zadosten korak v demokratizaciji (v smislu dostopnosti) izobraževanja delavskega razreda. Visoko šolstvo se je, z velikimi težavami, razvijalo ekstenzivno. Prevladovalo je mnenje, da podedovana izobrazbena struktura prebivalstva ne ustreza niti potrebam industrije po visokokvalificiranem tehničnem kadru niti potrebam posodabljanja zdravstvene zaščite in novega izobraževalnega sistema na srednji stopnji, ki je zahteval večje število visokoizobraženih učiteljev (Vujisic-Živkovic 2013). Prav tako so bile odprte številne umetniške pa tudi specialne šole, kar je ob šolah v jezikih narodnih manjšin imelo pomembno vlogo pri demokratizaciji šolstva in zaokroževanju modernega izobraževalnega sistema (prav tam). Socialistična politika vzgoje in izobraževanja se je po povojni fazi romantičnega zanosa v petdesetih in šestdesetih letih 20. stoletja preoblikovala v kompleksnejše oblike razvoja sistema izobraževanja, kulture in znanosti. Vendar se je družbenoekonomska pogojenost razvoja izobraževanja, ki so jo marksistični pedagogi zmeraj cenili, zdaj pokazala kot objektivna ovira pri doseganju načrtovanih ciljev povečanja učinkovitosti izobraževalnega sistema. Veliko se je pričakovalo od prakse družbenega upravljanja, ki se je od leta 1950 naprej začelo uveljavljati tudi v šolstvu, in to z decentralizacijo prosvetne politike po republikah, ki so uvajale svete za prosveto, na lokalni ravni pa z ustanavljanjem šolskih odborov v izobraževalnih ustanovah (Stamenkovic 1971). Vseeno pa ni mogoče govoriti o avtonomiji šol glede učnih načrtov in programov ter o poklicni avtonomiji učiteljev niti v začetni niti v poznejših fazah samoupravnega sistema. Pomanjkanje visokoizobraženega kadra se je kazalo na vseh področjih gospodarstva in tako imenovane družbene nadgradnje (Bogavac 1980, str. 101). Ravni izobraževanja delovne sile in ambicioznih emancipacijskih ciljev politike nista bili medsebojno usklajeni. Poleg tega so dežurni ideologi zmeraj imeli v mislih potrebo, da naj delavec razume naravo proizvodnih odnosov in se jih zaveda, ne pa da je le izvrševalec ročnih ali umskih del, ki jih je zahteval njegov poklic (Pavlovic 2003; Potkonjak 1994b). Vse to so problemi, ki so bili značilni za prva desetletja socialističnega preoblikovanja šolstva v Srbiji. Zelo težko je ugotoviti, v kolikšni meri je to, po sovjetski dominaciji, sledilo tokovom izobraževanja v evropskih državah, ker so bili nekateri reformski koraki, ki so bili očitno podobni tistim v zahodni Evropi in jih je podpiral UNESCO, prikrivani z našo avtentično retoriko (Vujisic-Živ-kovic 2010). Ugotovimo lahko, da precejšnje število emancipacijskih korakov naprej v izobraževanju, kot povečevanje enakopravnosti žensk in manjšinskih narodnih skupnosti ter povečevanje dostopnosti izobraževanja za kmečko in delavsko mladino, pomeni pomembno dediščino jugoslovanskega socializma tega obdobja. Konstitutivna diskontinuiteta: šolstvo in pedagogika v socialistični Srbiji 61 Od sredine petdesetih do sredine šestdesetih let prejšnjega stoletja je v Srbiji na vseh ravneh izobraževalnega sistema prišlo do stabiliziranja uresničenih sprememb. Delež otrok v osemletni osnovni šoli se je na začetku šestdesetih let povečal na 73 %, v srednjih šolah je znašal 37 % dorasle populacije, gimnazije so postale štiriletne šole, v srednjem šolstvu so zmeraj večjo vlogo dobivale strokovne šole, delež prebivalstva s fakultetno izobrazbo je leta 1952 znašal 0,66 %, do leta 1965 se je število študentov na fakultetah povečalo kar devetkrat (Bogavac 1980, str. 113 in 144), univerzitetna mreža pa je bila razširjena z odprtjem univerz v Novem Sadu in Nišu, pozneje tudi v Prištini. Ekspanzivna rast visokošolskega izobraževanja, povezana z gospodarsko krizo, je leta 1968 privedla do študentskega upora, ki je v končnem rezultatu negativno vplival na skupne spremembe v izobraževanju. Reakcija na dogodke leta 1968, kot poudarja N. Potkonjak (1980, 1988, 1994b), je bila Resolucija X. kongresa ZKJ o izobraževanju in vzgoji leta 1974 in izdelava koncepta usmerjenega izobraževanja. Ta koncept je bil v enem delu poskus odgovora na vprašanja o krizi srednješolskega izobraževanja v svetu, v drugem delu pa bi moral prispevati k izgradnji tako imenovane samoupravne šole, v kateri bo izobraževanje z delom in ob njem rešilo naraščajoče napetosti med proizvodno in izobraževalno sfero. Formalno so bile vse srednje šole preoblikovane v »šolske centre« (»izobraževalno-vzgojne organizacije«), delavskim otrokom je bil omogočen popoln dostop do srednješolskega izobraževanja, gimnazije pa so bile, kot pridobitev razredne družbe, ukinjene.1 Na vseh ravneh izobraževalnega sistema je bila velika pozornost namenjena splošnemu marksističnemu izobraževanju (Potkonjak 1980, str. 71). Poudarjamo, da je vlaganje v izobraževanje (odstotek BDP) ustrezalo tistemu v razvitejših državah (gibalo se je do 7 %) (Potkonjak 1973, str. 25). Ta radikalna reforma pa je obtičala v plitvinah šolskega egocentrizma, ki so ga spodbudile samoupravne možnosti šol, ki so medsebojno tekmovale v produkciji in množenju razdrobljenih izobraževalnih profilov. Najpomembnejša naloga reforme, povezovanje šole z gospodarstvom, se je zreducirala na čisto formalnost (Potkonjak 1994b). Posplošeno lahko kot bistvene značilnosti razvoja vzgojno-izobraževalnega sistema v socialistični Srbiji/Jugoslaviji izluščimo naslednje: 1. stalno širjenje mreže šol, vključno z ekstenzivnim razvojem univerzitetnega izobraževanja; 2. idejna marksistična usmerjenost vzgojnega in učnega dela, kar je posledično spremljano z laizacijo izobraževalnega sistema; 3. kolektivistični duh, ki se ga razvija v vzgoji, ter institucionalizacija skrbi za socializacijo otrok in mladine (Vujisic-Živkovic 2006); 4. poskus samoupravnega podružbljanja šolstva, ki je bil v nasprotju s partijsko-ideološkim monopolom, izraženim v tej sferi družbenega življenja; 5. dajanje prednosti naravoslovno-tehničnim in medicinskim znanostim v izobraževalnem sistemu, ob njihovem podrejanju dogmam dialektičnega mate-rializma in ob stalni prisotnosti leve opozicije iz vrst družboslovnih znanosti in 1 Namen preoblikovanja vseh srednjih šol v »izobraževalno-vzgojne organizacije« je bil dokončno ukiniti privilegiran položaj gimnazij glede na šole, ki so izobraževale kadre za proizvodne poklice. Ta podvojenost se je pripisovala buržoazni družbi in je bila opisovana kot svojevrsten dualizem (Potkonjak 1980, str. 30). To je ena od ključnih sprememb, ki jih je prinesel koncept usmerjenega izobraževanja, ki je v Srbiji zaživelo v drugi polovici sedemdesetih let. 62 SODOBNA PEDAGOGIKA 2/2015 Nataša Vujisic-Živkovic filozofije ter desne, konservativne opozicije, pretežno iz vrst humanistike (Pavlovic 2003); 6. poskus vzpostavljanja ravnotežja med prodorom zahodnih idej v vzgojni proces in socialistično jugoslovansko prakso (Potkonjak 1994b). Protislovja in dometi v razvoju pedagoške znanosti Prvo obdobje v konstituiranju pedagoškega mišljenja v socialistični Srbiji je potekalo v znamenju dominacije sovjetske in marksistično-leninistične pedagogike: pedagoški delavci, profesor Stjepan Pataki (Hrvaška), Borisav Stevanovic in Miloš B. Jankovic (Srbija), so leta 1945 obiskali zasedanje Akademije pedagoških znanosti RSFR; v Jugoslavijo se je prenesel kult Makarenka; leta 1947 je bil v Beogradu natisnjen učbenik Pedagogika Jesipova in Gončarova, ki je doživel več izdaj; prevajajo se zborniki s pedagoškimi razumevanji Marxa, Engelsa, Lenina, Plehanova, Stalina, Krupske in tudi sovjetska dela s področja pedagoške psihologije; posebna pozornost je namenjena spoznavanju jugoslovanskega občinstva s sovjetskim sistemom vzgoje (Vujisic-Živkovic 2006). Preusmeritev v sovjetsko pedagogiko sta pospremila tako kritika predvojne prevladujoče nemške pedagogike in idealističnih razumevanj vzgoje (Šmit 1952, str. 131-133) kakor tudi sprejetje marksistično-leninističnega pogleda kot edinega pravega v pedagoški znanosti in praksi. Obdobje sovjetske dominacije je pustilo ideološki vpliv, ki je trajal precej dlje od razhoda Jugoslavije in ZSSR leta 1948 (Potkonjak 1997b). Zaradi tega je težko določiti natančno mesto srbske pedagogike v konstelaciji odnosa Zahoda in Vzhoda v času hladne vojne. Lahko rečemo, da so bile stranske posledice sovjetske dominacije teoretski interes za predmetno-metodološka vprašanja pedagogike, za njeno zgodovino, pa tudi za pedagoško psihologijo. Ne smemo pa podceniti dejstva, da se je prav v tistem času v srbski pedagogiki razvil sistematičen interes za omenjena področja pedagoške teorije. Opaziti je, da se v povojnem obdobju v Srbiji kaže določen kadrovsko-teo-retičen deficit glede na Hrvaško in Slovenijo: tisti, ki so v Srbiji imeli izkušnje z znanstvenoraziskovalnim delom in so znali tuje jezike, niso bili ideološko primerni, medtem ko tisti, ki so bili ideološko pravilno usmerjeni, niso imeli lastnosti, potrebnih za raziskovalce na področju vzgoje in izobraževanja (Potkonjak 1994b, str. 23). Leta 1946 je prišlo do organiziranja Zveze pedagoških društev Jugoslavije - ZPDJ (Savez pedagoških društava Jugoslavije) in do ustanovitve njenega časopisa Sodobna šola, pa tudi do organiziranja ustreznih republiških društev (Potkonjak 1994a). Ustanovitev teh društev je bila v skladu s partijsko politiko ustanavljanja znanstveno-strokovnih združenj, katerih delo se ni omejevalo le na področje strokovnega usposabljanja, ustanavljanja sekcij in časopisov, ampak je moralo pokriti celotno področje družbenega angažiranja pedagogov ter njihovega znanstvenega potrjevanja. Od leta 1958 naprej se je postopoma vzpostavljala služba šolskih pedagogov kot strokovnih sodelavcev v šolah in del ambiciozno zamišljenega strokovnega tima šole (Trnavac 1997). To je bil pomemben korak v nadaljnjem napredovanju pedagoškega izobraževanja, predvsem na Oddelku za pedagogiko Filozofske fakultete Konstitutivna diskontinuiteta: šolstvo in pedagogika v socialistični Srbiji 63 v Beogradu, pa tudi za družbeno uveljavitev pedagoškega poklica. Odnos poklica in znanstvene discipline se je spremenil, kar je imelo tako pozitivne kot negativne strani. Pozitivna stran se je navezovala na profiliranje izobraževanja pedagogov, negativna pa na proces »čiščenja« ali »purifikacije«, kot je podoben proces v Nemčiji imenoval Edwin Kainer (2002, str. 91): na eni strani je bilo omogočeno, da se pedagogika intenzivneje razvija kot teoretsko-raziskovalna disciplina, medtem ko je na drugi strani prišlo do svojevrstnega izključevanja širšega kroga učiteljev iz preučevanja pedagoške problematike. Ta proces je značilen za vse evropske države, četudi je pri nas slabo opažen in malo raziskan (Vujisic-Živkovic 2009). V istem času se je pedagogika borila za svojo uveljavitev kot raziskovalna disciplina. Ta boj ni bil niti lahek niti zmeraj uspešen. Obstajalo je veliko odporov dogmatske narave, ki so pedagoško znanstveno delo reducirali na dedukcijo partijske politike v izobraževanje. Prav tako so se splošna prizadevanja socialističnega režima, da legitimira svojo znanstveno zasnovanost (znanstveni socializem), lomila tudi na pedagoškem področju. Uvodni referat profesorja Stjepana Patakija na prvem kongresu pedagogov Jugoslavije, ki je potekal v Beogradu leta 1952, je že s svojim naslovom Naloge in metodologija znanstveno-pedagoškega raziskovalnega dela v zvezi z resolucijo III. plenuma CKKPJ izražal prej omenjeno dvojnost pri pristopu k tej temi. »Socialistična pedagogika je sploh še mlada znanost [...], ki mora zavreči idealistično iluzijo o svoji avtonomnosti v odnosu do družbene stvarnosti, je pa znanost, ki s preučevanjem prakse odkriva svoje [...] zakone, principe in pravila« (Pataki 1952, str. 4). Da bi to zmogla, poudarja Pataki, mora spremeniti svojo metodološko osnovo in sprejeti metode in instrumente empiričnega raziskovanja (prav tam). Pozneje je profesor Vlado Schmidt v knjigi Kako danes pri nas razvijamo pedagoško znanost zagovarjal stališče, da pedagoške znanosti ni mogoče razvijati mimo družbene stvarnosti, zaradi česar atribut »socialistična« njene znanstvenosti ne bo motil, ampak ji bo celo koristil (Šmit 1958). Schmidt je bil vztrajen borec proti metodološkemu dualizmu v pedagogiki oziroma prevelikemu poudarjanju deduktivnih ali induktivnih metod v pedagoškem raziskovanju, čemur je posvetil veliko svojih del, tudi poglavje o metodologiji v jugoslovanskem učbeniku Pedagogika.2 Ker je bilo to obdobje v razvoju jugoslovanske socialistične pedagogike povezano s šolsko reformo leta 1958, bi morala metodološka preusmeritev služiti konkretnim ciljem napredka izobraževanja in vzgoje oziroma izobraževalni politiki. Pedagogiko so najvišji partijski funkcionarji, kot je bil Vladimir Bakaric, obtožili za »zaostajanje« (Potkonjak 1994a, str. 6). Na to obtožbo so pedagogi odgovarjali s sklicevanjem na stališče A. S. Makarenka, da gre za »najbolj dialektično znanost« (Makarenko 1949, str. 29), zaradi česar je najtežje odgovoriti na izzive na tem področju. Kljub temu od začetka šestdesetih let prihaja do nekaterih bistvenih sprememb na področju metodološke usmeritve v pedagogiki. Na temelju metodoloških priročnikov UNESCA, prevedenih v drugi polovici petdesetih let, se je oblikovala metodologija pedagoškega raziskovanja kot znanstvena in učna disciplina, leta 1961 je bil ustanovljen Inštitut za pedagoška 2 Krneta, Potkonjak, Schmidt in Šimleša 1964. 64 SODOBNA PEDAGOGIKA 2/2015 Nataša Vujisic-Živkovic raziskovanja Srbije3 (Institut za pedagoška istraživanja Srbije), leta 1962 pa se je zvezni časopis Sodobna šola (Savremena škola) preoblikoval v znanstveno-teore-tični časopis Pedagogika (Pedagogija) (Vujisic-Živkovic 2006). Spodbujena z delovanjem ZPDJ in Zvezne komisije za pedagoške znanosti je znanstvena skupnost leta 1963 odgovarjala s posvetom na Sljemenu pri Zagrebu. Glavni referent na posvetu, profesor Dragutin Frankovic (1963), je predstavil nevesele podatke o majhnem številu pedagogov raziskovalcev ter njihovem obsežnem pedagoškem delu in si prizadeval za izdelavo sedemletnega programa pedagoškega raziskovanja v Jugoslaviji ter za ustanovitev Zveznega pedagoškega inštituta. Prediskutirali so stanje na vseh področjih pedagoškega znanstvenoraziskovalnega dela in sprejeli smernice za njegov napredek. Od načrtovanih ciljev pedagoške raziskovalne skupnosti v Srbiji je bilo uresničenih le malo, in to zaradi več razlogov. Val samoupravljavske pedagogike v sedemdesetih letih je namreč v pedagoška besedila prinesel tudi vrnitev frazeologije, globalna kriza pedagogike v osemdesetih letih pa se je odražala tudi na stanju v Srbiji. Poleg tega se je iskanje naše avtentične poti v pedagogiki pogosto zreduciralo na proces »nacionalizacije pedagoškega znanja« (Vujisic-Živkovic in Spasenovic 2010). Z dajanjem znanstvene legitimnosti političnim spremembam v izobraževanju so pedagogi iskali legitimnost za svojo izvirno znanstveno pot, ki je pogosto pomenila izolacijo pred sodobno pedagoško teorijo. Po drugi strani pa oblasti, ki so bile sicer zainteresirane za promocijo jugoslovanskega samoupravljanja v svetu, niso pozitivno odgovorile na težnjo, da bi mednarodni pedagoški kongres leta 1978 potekal v Jugoslaviji, ker so vodilne pedagoge ocenjevale kot nezanesljive, kot tiste, ki očitno kažejo težnje po tako imenovani praxis filozofiji4 (Potkonjak 1994b, str. 127). Ugotoviti je treba, da je v sedemdesetih letih v Srbiji izšlo več monografij, ki so obravnavale posamezne metodološke probleme, njihov vrhunec pa leta 1977 predstavlja knjiga Teoretično-metodološki problemi pedagogike - epistemologija pedagogike (Teorijsko-metodološki problemi pedagogije - epistemologija pedagogije) profesorja Nikole Potkonjaka, ki je najbolj zaokroženo delo srbske socialistične pedagogike. V njem si avtor prizadeva za pedagogiko kot enotno znanost o vzgoji. Po svojem značaju je uporabna znanost, vendar ne na škodo relativne znanstvene avtonomije in stalne potrebe po teoretskem preučevanju. V sedemdesetih in osemdesetih letih je Jovan Dordevic (1977, 1983, 1986) v Srbiji izvedel temeljne raziskave problemov intelektualne in moralne vzgoje, viden je bil precejšen napredek izvirnih raziskav Radivoja Kvaščeva (1978, 1980a, 1980b) na področju pedagoške psihologije, ki so doživele mednarodno priznanje, Aleksandra Marjanovic (1977) in Nedeljko Trnavac (1983, 1987) sta občutno prispevala k razvoju predšolske in šolske pedagogike, potekal pa je tudi vztrajen boj andragogov, ki ga je vodil Dušan Savicevic (1983, 1986, 1989), za njihovo osamosvojitev od pedagogike. Kljub temu pa kriza discipline, ki jo je bilo občutiti tudi v mednarodnih okvirih, ni ostala brez posledic na domači pedagoški sceni, kjer se je vse glasneje 3 Programi Instituta za pedagoška istraživanja Narodne republike Srbije 1961. 4 Praxis filozof ija je dobila ime po istoimenskem časopisu, ki je izhajal v Zagrebu, okrog njega pa so se zbirali jugoslovanski filozofi, zagovorniki marksističnega koncepta dezalienacije in demokratičnega socializma. Konstitutivna diskontinuiteta: šolstvo in pedagogika v socialistični Srbiji 65 promovirala ideja, da ni možna enotna znanost o vzgoji in izobraževanju ali pa da jo je treba reorganizirati v skladu z zahtevami tako imenovane edukologije. Taka stališča so zagovarjali predvsem avtorji iz Hrvaške (Nikola Pastuovic). »Eduko-loški« pogledi niso bili podprti s kakšnimi novimi znanstvenimi spoznanji, razen z lastnim upravičevanjem, in jih je danes v precejšnji meri mogoče razumeti kot najavo razgradnje enotnega jugoslovanskega pedagoškega prostora (Potkonjak 1994b). Sklenemo lahko, da so bili za srbsko socialistično pedagogiko značilni naslednji spori: - prizadevanje za avtentično pot v razvoju pedagoške znanosti ob zavračanju ali prevrednotenju prispevka buržoazne pedagogike, od leta 1948 tudi sovjetske (revizionistične) pedagogike; - dvomi o predmetnem področju pedagogike, ki so se sčasoma, ob osamosvajanju andragogike, razvoju pedagoške psihologije in sociologije izobraževanja, povečevali; - počasen napredek v razvoju metodologije pedagoškega raziskovanja, uporabe njegovih rezultatov v praksi ter izobraževanju bodočih prosvetnih delavcev; - postopen razvoj univerzitetnih kateder za pedagogiko in stalna kritika praktikov, sodelujočih v zveznem in republiških pedagoških društvih, da pedagoška znanost ni uporabna v praksi; - nezadostna koncentracija raziskovalcev v posameznih pedagoških disciplinah, ki se jo je delno nadomestilo z dobrim medrepubliškim sodelovanjem; - nezadostna komunikacija s tujimi pedagoškimi avtorji, četudi je bilo od petdesetih do sredine sedemdesetih let 20. stoletja čutiti stalen napredek v tej smeri; - širjenja mreže institucij za pedagoško izobraževanje ni v zadostni meri spremljalo ustvarjanje visokokvalificiranega predavateljsko-raziskovalnega kadra v teh ustanovah; - partijski monopol nad teoretskim, raziskovalnim in praktičnim delom na področju izobraževanja, pri čemer je bilo ukvarjanje s pedagoško teorijo pogosto razumljeno kot obdelava predhodno sprejetih partijskih stališč; - razkorak med verbalnim prizadevanjem za induktivni pristop k vzgojno-izobra-ževalni problematiki in stalnim deduktivističnim poudarjanjem marksističnega cilja vzgoje vsestransko razvite humane osebnosti; - počasen prodor pedagoške metodologije med nosilce metodičnih raziskav, kar je objektivno vodilo do zaostajanja metodik učnih predmetov in do njihovega ostajanja na normativno-deskriptivni ravni; - zavračanje »presežene« pedagoške dediščine, potem pa tudi pedagogike kot enotne znanosti o vzgoji in izobraževanju med vzpostavljanjem izhodišč samoupravne pedagogike v sedemdesetih in osemdesetih letih 20. stoletja, kar sovpada s krizo izobraževanja in pedagoške znanosti v zahodnih državah, v Jugoslaviji pa je to vsebovalo tudi znamenja prihodnjega razpada državne skupnosti. 66 SODOBNA PEDAGOGIKA 2/2015 Nataša Vujisic-Živkovic Namesto sklepa - teze za nadaljnjo razpravo in raziskovanje V nadaljnjem raziskovanju šolstva oziroma celotne vzgoje v socialistični Srbiji/Jugoslaviji je treba kritično osvetliti nove vire za preučevanje tega obdobja naše zgodovine. To se nanaša zlasti na politiko KPJ/ZKJ do izobraževalno-vzgojne sfere. V zvezi s tem je treba rekonstruirati marksistično-leninistično osnovo celotnega vzgojno-izobraževalnega sistema in pedagoške znanosti. Prav tako je treba z uporabo relevantnih socioloških raziskav natančneje določiti prepustnost izobraževalnega sistema za nižje statusne skupine oziroma socialno mobilnost v srbski/jugoslovanski družbi v drugi polovici 20. stoletja. Neposredna naloga zgodovinarjev pedagogike se nanaša tudi na preučevanje šolskih reform in graditev izobraževalnega sistema, ki ga je treba opazovati v njegovi celovitosti, od predšolske vzgoje do izobraževalne vloge vojske, delovnih organizacij, medijev. S tem bi dobili realnejši vpogled v domet srbskega socializma na področju vzgoje in izobraževanja, prav tako pa bi bilo mogoče zanesljiveje presojati o razkoraku med uradno ideologijo in politiko ter realno prakso. Posebno pozornost je treba nameniti preučevanju znanstvenoraziskovalne identitete discipline, njenega odnosa do sorodnih družbenih znanosti in metodik učnih predmetov, pa tudi oblikam institucionalne organizacije znanstvenoraziskovalnega dela. Poleg tega mora biti sistem znanstveno-strokovnega pedagoškega organiziranja predmet pozornosti vsake nacionalne pedagogike, zgodovinarji discipline pa so tukaj še posebej poklicani, da z razkrivanjem starih mrež komunikacije v znanstvenem polju prispevajo k njihovemu vzpostavljanju v novem, evropskem kontekstu. Delo pri vzpostavljanju kontinuitete v nacionalnih pedagoških šolah, ki so nastale po razpadu nekdanje Jugoslavije, bi moralo razumeti tudi upoštevanje »točk disperzije«, ki so nastale v pedagoškem diskurzu in praksi v socialističnem obdobju. Nekatera od teh mest diskontinuitete v odnosu do meščanske družbe se lahko pokažejo kot materialna načela tudi v sedanjem načrtovanju izobraževalne politike (enakopravnost spolov, multikulturalizem). Zaradi vsega tega je potrebna določneje diferencirana slika o socialističnem razvoju izobraževanja v nekdanjih jugoslovanskih republikah. Samo takšna, diferencirana in objektivno znanstveno raziskana, lahko postane tudi predmet poučevanja v okviru pouka zgodovine pedagogike na univerzi. Istočasno jo je treba primerjati z ustrezno politiko in prakso na Zahodu in Vzhodu v drugi polovici 20. stoletja. Navedene teze za nadaljnje raziskovanje kažejo, da ga je mogoče uspešno realizirati le s timskim delom. Zaželeno je, da se v to delo vključijo tudi specialisti za posamezna vprašanja obče in komparativne pedagogike ter specialisti predme-tnospecifičnih pedagoških in metodičnih disciplin. Na koncu, ampak ne na zadnjem mestu, je treba upoštevati tiste emancipa-cijske lastnosti socialistične pedagogike, ki vedo povezujejo s sodobnimi neomar-ksističnimi stališči v pedagogiki, in jih na določen način osvoboditi birokratsko-ideološkega balansiranja, ki so ga bile po logiki zgodovinskega dogajanja realno deležne. To velja tudi za metodološka prizadevanja jugoslovanskih pedagogov iz Konstitutivna diskontinuiteta: šolstvo in pedagogika v socialistični Srbiji 67 časa socializma, ki so vzdržala preizkus časa. Ta proces bo, morda, privedel k prevrednotenju vloge in prispevka, ki ju je na določen način kanonizirala sama socialistična pedagogika. Toliko bolje. Vzpostavila bi se zanesljivejša osnova za njeno prevrednotenje v kontekstu nacionalnih pedagogik, ki so se razvile v nekdanjem jugoslovanskem prostoru. Literatura in viri Aksentijevic, B. (1971). Školstvo u Srbiji izmedu dva svetska rata. V: R. Ničkovic, M. Niko-lic in L. Praštalo (ur.). Prosveta, obrazovanje i vaspitanje u Srbiji. Beograd: Zavod za izdavanje udžbenika SR Srbije, str. 33-38. Bogavac, T. (1980). Školstvo u Srbiji naputu do reforme (Razvoj škola 1945-1975). Beograd: Institut društvenih nauka. Bronfenbrenner, U. (1970). Two Worlds of Childhood: US and USSR. New York: Russell Sage Fudation. Bordevic, J. (1977). Različiti metodološki pristupi u proučavanju moralnog vaspitanja. Beograd: Institut za pedagoška istraživanja. Bordevic, J. (1983). Intelektualno vaspitanje. Beograd: Privredni pregled. Bordevic, J. (1986). Inovacije u nastavi. Beograd: Institut za pedagoška istraživanja. Frankovic, D. (1963). Stanje i problemi pedagogije u našem društvu. Pedagogija, 18, št. 3, str. 284-303. Jankovic, B. M. (1981). Članci i rasprave. Titovo Užice: Narodna biblioteka. Keiner, E. (2002). Education Between Academic Discipline and Profession in Germany after World War II. European Educational Research Journal, 1, št. 1, str. 83-98. Krneta, L., Potkonjak, N., Schmidt, V. in Šimleša, P. (1964). Pedagogija. Zagreb: Matica hrvatska. Kvaščev, R. (1978). Modeliranje procesa učenja. Beograd: Institut za pedagoška istraživanja. Kvaščev, R. (1980a). Sposobnosti za učenje i ličnost. Beograd: ZUNS. Kvaščev, R. (1980b). Podsticanje i sputavanje stvaralačkog ponašanja ličnosti. Sarajevo: Svjetlost. Makarenko, A. S. (1949). Problemi školnogo sovjetskogo vospitanija (npoSneMH mmntHoro eoBeTeKoro BocnHTaHHa). Moskva: Akademija pedagogičeskih nauk RSFSR. Marjanovic, A. (1977). Dečja igra i stvaralaštvo. Beograd: Prosvetni pregled. Morton, M. (1972). Pleasures and Palaces: The After-School Activities of Russian Children. New York: Atheneum. Nigel, G. (1979). Soviet Education. New York: Penguin Books. Noah, J. H. (ur.). (1969). The Economics of Education in UUSR. New York, Washington, London: Frederick A. Praeger Inc. Pataki, S. (1952). Zadaci i metodologija naučno-pedagoškog istraživačkog rada u vezi sa Rezolucijom III plenuma CK KPJ. Savremena škola, 7, št. 1/2, str. 1-15. Pavlovic, M. (2003). Školstvo u Srbiji 1945-1948. V: R. Petkovic, V. Krestic in T. Živkovic (ur.). Obrazovanje u Srba kroz vekove. Beograd: ZUNS, Društvo istoričara Srbije i Istorijski institut, str. 289-304. 68 SODOBNA PEDAGOGIKA 2/2015 Nataša Vujisic-Živkovic Potkonjak, N. (1973). Vaspitanje u jugoslovenskom samoupravnem socijalističkom društvu - Referat za Treči kongres pedagoga Jugoslavije. Beograd: Savez pedagoških društava Jugoslavije. Potkonjak, N. (1977). Teorijsko-metodološki problemi pedagogije - epistemologija pedagogije. Beograd: Institut za pedagoška istraživanja i Prosveta. Potkonjak, N. (1980). Sistem obrazovanja i vaspitanja u Jugoslaviji. Beograd: ZUNS. Potkonjak, N. (1988). Kuda ide srednje obrazovanje. Beograd: ZUNS. Potkonjak, N. (1994a). 45 godina Saveza pedagoških društava Jugoslavije. Beograd: Savez pedagoških društava Jugoslavije. Potkonjak, N. (1994b). Razvoj i shvatanja o konstitutivnim komponentama pedagogije u Jugoslaviji (1944/45-1991/92). Beograd: Institut za pedagogiju i Andragogiju Filozofskog fakulteta Univerziteta u Beogradu. Programi Instituta za pedagoška istraživanja Narodne Republike Srbije. (1961). Beograd: Zavod za izdavanje udžbenika Narodne Republike Srbije. Savicevic, D. (1983). Čovjek i doživotno obrazovanje. Titograd: Republički zavod za una-predivanje školstva. Savicevic, D. (1989). Koncepcija obrazovnih potreba u andragogiji. Beograd: ZUNS. Savicevic, D. (1986). Ogledi iz andragogije:prilog opštoj andragogiji. Nikšic: Univerzitetska riječ. Stamenkovic, V. (1971). Republički organi i organizacije. V: R. Ničkovic, M. Nikolic in L. Praštalo (ur.). Prosveta, obrazovanje i vaspitanje u Srbiji. Beograd: Zavod za izdavanje udžbenika SR Srbije, str. 106-114. Šmit, V. (1952). Kako da razvijamo pedagošku nauku kod nas. Savremena škola, 7, št. 5/6, str. 131-133. Šmit, V. (1958). Kako da razvijamo pedagošku nauku kod nas. Beograd: Savremena škola. Trnavac, N. (1983). Vaspitni rad u školi. Beograd: Pedagoška akademija. Trnavac, N. (1987). Školski sistem na raskršču: uticaj naučno-tehnološke revolucije na školski sistem. Beograd: Zavod za udžbenike. Trnavac, N. (1997). Bibliografija za rad školskih pedagoga. Beograd: Dositej. Vujisic-Živkovic, N. (2006). Šezdeset godina časopisa Pedagogija. Beograd: Forum pedagoga Srbije i Crne Gore. Vujisic-Živkovic, N. (2009). Proces disciplinarizacije u polju pedagoškog istraživanja i obrazovanja, drugi deo - Savremeni razvoj pedagogije kao univerzitetske discipline. Pedagogija, 64, št. 1, str. 42-59. Vujisic-Živkovic, N. in Spasenovic, V. (2010). Modernization, Ideology and Transformation of Educational Science: Former Yugoslavia Case (1918-1990). Pedagogija, 65, št. 2, str. 213-222. Vujisic-Živkovic, N. (2013). Društveno-istorijski aspekt razvoja profesionalnog obrazovanja u Srbiji. Andragoške studije, št. 2, str. 113-126. Vukovic, R. (1968). Napredni učiteljski pokret izmedu dva rata. Beograd: Pedagoški muzej. Prevod: dr. Tadej Vidmar 64 JOURNAL OF CONTEMPORARY EDUCATIONAL STUDIES 2/2015 Nataša Vujisic-Živkovic Natasa Vujisic-Zivkovic Constitutive discontinuity. Education and pedagogy in the socialistic Serbia (1945-1990) Abstract: This paper treats the discontinuity in educational policy and pedagogical science in the period of Yugoslav socialism in Serbia. It has been stated that during that period a modernized educational system was being built. Today a deeper understanding and review of that new system is necessary in order to build a comprehensive picture of the development of education in Serbia. The essential principles of Serbian/Yugoslav Marxist pedagogy are discussed in particular, and some of its contradictions, developmental stages and achievements are pointed out in detail. In this context, the particular issues on further study of the socialist period in the development of Serbian education and pedagogy are initiated, in order to find its adequate place in the explanation of the way Serbian pedagogy developed its identity and the role in creating the educational policy. Keywords: socialistic education in Serbia (1945-1990), Yugoslav Marxist pedagogy, educational policy UDC: 37(091) Scientific article Natasa Vujisic-Zivkovic, Ph.D., full professor, University of Belgrade, Faculty of Philosophy, Department of Pedagogy, 18-20 Cika Ljubina Street, 11000 Belgrade, Serbia; e-mail for correspondence: nvujisic@f. bg.ac.rs JOURNAL OF CONTEMPORARY EDUCATIONAL STUDIES 2/2015, 82-95 Constitutive discontinuity. Education and pedagogy in the socialistic Serbia (1945-1990) 65 Introduction Serbian teachers are still insufficiently integrated into the European community of pedagogical research partly because they lack self-reflection on the historic passage that Serbian pedagogy took during the mono-ideological era of scientific socialism. Although interested in theory and practice of Soviet education and pedagogy (Noah 1969; Brofenbrenner 1970; Morton 1972; Nigel 1979), especially after the "Sputnik shock", Western researchers had no curiosity about the other countries that were under Soviet domination. In spite of a tendency in former Yugoslavia to stress an independent and authentic path to socialism, the pedagogy of the socialist period has not been systematically explored either by domestic or by foreign authors. That is why we believe the task of researchers of the history of education is to restore that gap in our pedagogical self-knowledge. Socialist education and pedagogy in the former Yugoslavia represent an evident discontinuity in the history of South Slav people and ethnic minorities. If we leave it unexplored, this discontinuity can become permanent in understanding the pedagogical heritage of the states emerging from the break-up of the common state. The fact that continuities in the Balkan countries are a rather rare phenomenon makes the need to restore them even greater. Restoring continuity is a necessary precondition for the development of an intranational dialogue on education. Rather than a means for neutralizing the discontinuity, it should become a research site for a critical analysis of socialist pedagogy. Therefore, we position our examination of the issues of education and pedagogy from the socialist period in the context of historical discontinuity/continuity in pedagogy from the past. The period under study is clearly outlined by the end of World War II and the establishment of the socialist Yugoslav state on one hand, and by its ideological and formal disintegration on the other. However, the territorial boundaries are not as clear as the chronological boundaries. The existence of the former common experience of building the self-managing socialism, and the institutional and personal interconnections of Yugoslav pedagogues makes the discourse about the narrower national (intrarepublic) developments of the education systems and science of education more difficult. Since ignoring national 66 JOURNAL OF CONTEMPORARY EDUCATIONAL STUDIES 2/2015 Nataša Vujisic-Živkovic differences might neglect the historical realities in the former Yugoslav republics, chronological considerations along the continuity/discontinuity dimension should be combined with the territorial considerations along the federal/republic distinctions. With such a determined chronological-territorial framework of research of the development of education and pedagogy during the socialist period, we can now proceed to explicate the methodological approach: (1) the research should have an intra-Yugoslav comparative character; (2) the research should not ignore the history of ideas but at the same time it should not be reduced to it; a fruitful epistemological approach should pay equal attention to both the ideas and the development of the institutional framework within which the ideas were developed; (3) the social and ideological basis of the socialist period in our history forces one to pay special attention to the relationship between the construction of social formation and the ideological aspects of the development of the educational system and to the role of the pedagogic science in this process; (4) the personal preferences of leading Yugoslav pedagogues should not be ignored in such a context, nor should the theories in the domain of general pedagogy and specific pedagogical disciplines; (5) the character of federal and national organizations of pedagogues needs to be assessed; (6) the analysis should include the documents of the sole political party (Yugoslav Communist Party), the sources illustrating the efficacy of socialist education, pedagogical journals, and other printed sources; (7) the advancement of scientific research in education in the socialist period should receive special attention, as well as the efforts to internationalize the research and the process of professionalization in education (formal acknowledgement of the profession of school pedagogues); and (8) the continual advancement of education of pedagogues should be given special attention. Considering the above, this paper focuses on a review of the questions, problems, and dilemmas related to the research of the socialist education and pedagogy and suggests a few assumptions and interpretations of this historical period. New routes of educational politics in socialism The revolutionary change of government in Serbia/Yugoslavia in 1945 had significant considerations for the domain of education. It represented a sharp discontinuity with the pre-war education politics, but at the same time it was not able to fully compensate for the modernization deficits in industrial and cultural developments in Serbia. Yet, the enthusiasm invested in the edification of people was unrivaled in the Serbian history of education. The agents of that enthusiasm were teachers who belonged to the Advanced Teachers' Movement, notably Milos B. Jankovic (1885-1984), with revolutionary experience since the first decade of the twentieth century (Vukovic 1968). From their perspective, some of the main objectives were the attainability of the education system for poor rural and labor populations, an ideological focus in education, secular schools (Jankovic 1981), and the education of technical intelligence as a basis for the country's industrialization (Pavlovic 2003). Constitutive discontinuity. Education and pedagogy in the socialistic Serbia (1945-1990) 67 It is necessary to stress that the revolutionary transformation of pedagogy and education did not assume cultivation of alternative pedagogic routes as it did in Russia after the October Revolution. On the contrary, the sole ideology and centralized system of education did not encourage alternative schooling. The spirit of collectivism was the core of a new school and out-of-school socialization of children and youths. The state and national causes and the fundamental nature of building the school system in pre-socialist times prevailed in an effort to affirm the new nations (Macedonians and Montenegrins) and to establish a system for the education of ethnic minorities. The politics of ethnic affirmation in socialist Yugoslavia are still unexplored, as well as the emancipation of women through the school system. In our opinion, these two issues have a greater significance for the conception of the school system than an effort to construct it as an alternative to bourgeois pedagogy, which also has to be analyzed. The statistics of cultural development and the development of the network of public schools indicate the problems that the creators of educational policy had to contend with. Beyond a doubt, they courageously grappled with the inherited difficulties. The development of the school system in post-war Serbia was inspired by the "romantic fervor," as a researcher of this period, Tomislav Bogavac (1980, p. 54), has pointed out. The inherited situation in education was extremely unfavorable, not just as a consequence of the destruction of war but also because of the lack of a functional network of school institutions from the pre-war period. Although the 1929 law outlined a compulsory eight years of primary education, its implementation was moot. Almost 30% of children were not in the school system, and among those enrolled only some 50% graduated (Aksentijevic 1971, p. 33). According to the statistics for 1931, Serbia had 56.3% illiterate inhabitants (32.6% males and 78.7% females) (Bogavac 1980, p. 42). Enrollment in secondary education was even lower and before World War II only 0.5% of residents had a university diploma (ibid., p. 39). The question is whether pre-war Serbia had a complete school system or whether its formation was the result of educational politics from the post-war socialistic period. Serbia emerged from World War II as a dominantly agrarian society. Immediately after the war, there was a tendency toward urbanization with the immigration of mainly unqualified labor power into Belgrade, primarily. The first task of the new socialistic government was to increase the population's literacy. From 1945 to 1948, 824,794 inhabitants of Serbia were enrolled in literacy training, with a 70% success rate (ibid., p. 49). However, it became apparent that the eradication of illiteracy was impossible without a compulsory eight-year primary education. The promotion of a free eight-year primary school started with the federal General School Law in 1958 and the respective law in Serbia in 1959. Even before, there were efforts to continue the duration of primary education with prolonged primary and secondary schools. The inclusion of children of ages between 7 and 15 years in primary education during the Quinquennial Plan for 1947/48 to 1952/53 amounted to 63.5% (ibid., p. 63). The battle for compulsory eight-year primary education, with the new conception of polytechnic education as one of the main demands of Marxist pedagogy (learning during and alongside working), was reduced to only 68 JOURNAL OF CONTEMPORARY EDUCATIONAL STUDIES 2/2015 Nataša Vujisic-Živkovic one accomplished task, the inclusion of two school subjects, General Technical Education and Socialist Ethics, in the curriculum (1958). In order to improve the general education structure of population, it was necessary to also work with other levels of education. The classical gymnasium still dominated secondary education, enrolling 42% of secondary-school students, but the network of secondary and lower vocational schools was growing, and later they were transformed into schools for qualified workers (ibid., p. 121). Workers had a chance for advancement at the so-called technical schools, but it was still considered an insufficient step towards democratization in the sense of availability of education for the working class. Higher education was developing extensively in spite of numerous problems. It was considered that the inherited education structure of the population did not satisfy the needs of industry for a highly qualified technical cadre, as well as the needs of the modernized health protection system and the new secondary level educational institutions, which demanded more highly educated teachers (Vujisic-Zivkovic 2013). Art schools were also opened along with some specialized schools which, together with the schools teaching the languages of ethnic minorities, contributed to the process of democratization and the completion of a modern education system (ibid.) After the post-war phase of romantic enthusiasm, the socialist education politics from the 1950s and 1960s were transformed into the more complex forms of the development of the systems of education, culture, and science. Social and economic conditions, the most important factors according to the Marxist pedagogues, presented an objective obstacle for the development of education and for the achievement of the proclaimed goal to increase the efficacy of the education system. High expectations were related to the praxis of self-management that began to be implemented in the school system in 1950 through decentralization of education politics to the level of the republics. The Education Councils were introduced at the level of the republics, while at the local level, the school boards were established in educational institutions (Stamenkovic 1971). However, there was no trace of autonomy in designing school plans and programs either in the initial or in later phases of the self-management system. The lack of a highly educated cadre was evident in all segments of the economy and social superstructure (Bogavac 1980, p. 101). The level of workers' education and the emancipatory ambitions of politicians were not well balanced. Also, the duty ideologues had been preoccupied with the idea that workers should understand and be aware of the nature of productive relationships, rather than being merely poor performers of manual or intellectual jobs within their profession (Pavlovic 2003; Potkonjak 1994b). All these were problems characteristic for the first decades of the socialist transformation of education in Serbia. It is difficult to determine whether the period after Soviet domination was in line with the tendencies in education in European countries. Some of the reforms, which were obviously similar to those in Europe and supported by UNESCO, were presented in a manner of our authentic phraseology (Vujisic-Zivkovic 2010). One can vindicate some of the emancipatory moves in education, such as the increase in equality of women and ethnic minorities in Constitutive discontinuity. Education and pedagogy in the socialistic Serbia (1945-1990) 69 education, the increase of the availability of education to rural and the workers' youth, as a significant inheritance of Yugoslav socialism from this period. Between the mid-1950s and 1960s the realized changes stabilized at all levels of the education system in Serbia. The enrollment of children with primary education at the beginning of the 1960s was 73% and enrollment in secondary school was 37%; gymnasiums lasted for four years and the significance of vocational schools became noticeable. The percentage of people with a university diploma in 1952 was 0.66%, and between 1952 and 1965, the number of university students increased nine times (Bogavac 1980, p. 113 and 144), and the university network expanded with new universities opening in Novi Sad and Niš, and later in Priština. The expansive growth of university education, combined with economic crisis, resulted in the students' revolt in 1968 with negative consequences on general changes in education. As a reaction to the events in 1968, as discussed by Nikola Potkonjak (1980; 1988; 1994b), the Resolution of the X Congress of SKJ on Education was adopted in 1974, which was followed by the conception of a "vocationally-oriented education" (usmerjeno izobraževanje). It was partly a response to the global problems of secondary-school and partly as a contribution to the creation of the self-management school, where education during and alongside work could resolve increasing tensions between the sphere of education and the sphere of production. All secondary schools were transformed into "school centers" (educational organizations) and children with workers' backgrounds were assigned to enrollment in secondary schools, while gymnasiums as the heritage of a class society were abolished.1 Pronounced attention was paid to the general Marxist education at all levels of the education system (Potkonjak 1980, p. 71). Worth noting is that the investment in education was around 7% of GDP and comparable to such indicators for developed countries (Potkonjak 1973, p. 25). However, radical reform has been stuck in school egocentrism and competing tendencies to diminish and multiply professional profiles, in accordance with the spirit of self-management. The most important task of the reform, to establish the relationships between school and production, was reduced to a pure formality (Potkonjak 1994b). The essential characteristics of the development of the system of education in socialist Serbia/Yugoslavia can be reduced to the following: (1) the permanent extension of the network of schools and the extensive development of university education; (2) the ideological (Marxist) indoctrination of education and the consequential separation from religious institutions; (3) the collectivistic spirit and the institutionalization of socialization of children and youth (Vujisic-Živkovic 2006); (4) the effort to socialize schools in a self-managed manner, as opposed to the Communist Party's ideological monopoly prominent in this sphere of social life; (5) the domination of technical and medical sciences in the system of education, which themselves were subordinated to the dogma of dialectic materialism and 1 The aim of transformation of all secondary schools into the "educational institutions" was to finally abolish the privileged place of gymnasiums compared to the schools that educated people for the professions in production. Such discrimination was ascribed to the bourgeois society and was described as specific dualism (Potkonjak 1980, p. 30). This was one of the key changes brought on by the conception of "vocationally-oriented education," which blossomed in Serbia during the second half of the 1970s. 70 JOURNAL OF CONTEMPORARY EDUCATIONAL STUDIES 2/2015 Nataša Vujisic-Živkovic ever-present leftist opposition from the social sciences and philosophy, and the rightist, conservative one, mostly from humanistic camps (Pavlovic 2003); (6) the effort to establish a balance between the penetration of the ideas from West and the socialist Yugoslav practice (Potkonjak 1994b). Contradictions and achievements in the development of pedagogy as a science The first period in the constitution of pedagogy in socialist Serbia was signified by the dominance of Soviet, Marxist-Leninist pedagogy. A few pedagogues, professors Stjepan Pataki (Croatia), Borisav Stevanovic, and Miloš B. Jankovic (Serbia), participated in the session of the Academy of Pedagogical Science of RSFR in 1945. The cult of Makarenko was transferred to Yugoslavia. The textbook, Pedagogy, by Jesipov and Gončarov, was published in 1947 in Belgrade and had several editions; anthologies of pedagogical ideas of Marx, Engels, Lenin, Plekhanov, Stalin, and Krupskaya were published, as well as articles by Soviet writers of pedagogic psychology. Special attention was given to wide dissemination of the ideas of Soviet system of upbringing (Vujisic-Živkovic 2006). The orientation to Soviet pedagogy assumed the critique of the pre-war German pedagogy and idealistic conceptions of education (Šmit 1952, p. 131-133), and the adoption of Marxist-Leninist standpoint as the only correct one in the science and practice of pedagogy. The period of Soviet domination had ideological influences which lasted much longer beyond the break in the relationship between Yugoslavia and USSR in 1948 (Potkonjak 1997b). Because of this, it is difficult to determine the exact position of Serbian pedagogy in the relationships between the West and East during the Cold War period. We could assume that the incidental consequences of Soviet domination were theoretically relevant for the subject of the science and its methodology, for the history of pedagogy, and for pedagogic psychology. One should not undermine the fact that at that moment in Serbian pedagogy there was a systematic interest in the domains of theory of pedagogy discussed above. Compared with Croatia and Slovenia, there were some deficits in the cadres and theories in Serbia during the post-war period. In Serbia, those who had experience in scientific research and knew foreign languages were ideologically incorrect, while the ones with proper ideological orientation had no capacities for research in the domain of upbringing and education (Potkonjak 1994b, p. 23). In 1946, some important events took place: the Yugoslav Association of Pedagogic Societies (Savez pedagoških društava Jugoslavije) was established; its journal, Contemporary School, was launched; and the respective associations were organized in each republic (Potkonjak 1994a). The establishment of these associations was in accordance with the party policy to instigate scientific-professional associations whose work was not limited to professional specialization, departmentalization, and publishing the journals, but conceived to exhaust the whole area of social engagement of pedagogues and to promote their scientific accomplishments. Since 1958, the profession of school pedagogues as school collaborators was Constitutive discontinuity. Education and pedagogy in the socialistic Serbia (1945-1990) 71 gradually established as a part of an ambitious conception of the educational professional team (Trnavac 1997). This was an important step to further improve the pedagogues' education, thanks first to the Department of Philosophy Faculty in Belgrade, but also to the social promotion of the pedagogic profession. The relationship between the profession and the scientific discipline has been changed, with positive and negative effects. A positive effect was reflected in profiling the education for pedagogues, while a negative effect was the process of "cleansing" or "purification" similar to the one in Germany by Edwin Kainer (2002, p. 91). On one hand, it enabled a more intensive development of pedagogy as a theoretical and research discipline, and on another, it resulted in the banishment of a wide circle of teachers from the discussions about important issues in pedagogy. Such a process was characteristic of all European countries, but half-heartedly observed or explored (Vujisic-Zivkovic 2009). At the same time, pedagogy was striving for affirmation as a research discipline. That struggle was neither easy nor always successful. There was enormous dogmatic resistance, where pedagogical scientific work was perceived as pure deduction of party politics in education. The general determination of the socialist regime to legitimize its scientific basis ("scientific socialism") was reflected in the field of pedagogy. The introductory address by Professor Stjepan Pataki at the First Congress of the Pedagogues in Yugoslavia, organized in Belgrade in 1952, "The Tasks and Methodology of Scientific Pedagogical Research Related to the Resolution of the Third Plenum of Central Committee of Yugoslav Communist Party," expressed in advance the mentioned duality in the approach to that topic. "Socialist pedagogy is, in general, still a young science [...], which has to reject idealistic illusion of its autonomy in relation to social reality, but it is a science which through the research of the practice, discovers its [...] laws, principles and rules." In order to achieve that, Pataki stressed that pedagogy has to change its methodological grounds and accept methods and instruments of empirical research (1952, p. 4). Professor Vlado Schmidt (1958), in How to Develop our Pedagogical Science, argued that pedagogical science could not develop alongside social reality, and that is why it should not be obstructed but rather instructed by the use of the attribute "socialist". Schmidt was tenacious fighter against methodological dualism in pedagogic research and was against the overemphasis of deductive or inductive methods in pedagogic research. He discussed that aim in a significant number of papers, including the introduction to the Yugoslav textbook, Pedagogija.2 As this period in the development of Yugoslav socialist pedagogy was related to the school reform from 1958, methodological reorientation was expected to serve the concrete aims of the advancement of education and upbringing, namely, the politics in education. Even high-ranking politicians such as Vladimir Bakaric, condemned pedagogy for "lagging behind" (Potkonjak 1994a, p. 6). Most frequently, the pedagogues reacted to such accusations by calling upon the statement of A. S. Makarenko that says pedagogy is a "super-dialectic science," and it is hardest to grapple with challenges in this area (ibid.). However, by the beginning of the 2 Krneta, Lj., Potkonjak, N., Schmidt, V., and Simlesa, P. (1964). Pedagogija. Zagreb: Matica hrvatska. 72 JOURNAL OF CONTEMPORARY EDUCATIONAL STUDIES 2/2015 Nataša Vujisic-Živkovic 1960s, some essential changes of methodological orientation in pedagogy happened. In line with UNESCO's manuals for methodology, translated in mid-1950s, the methodology of pedagogical research was formed as a scientific and teaching discipline. In 1961, the Institute for Pedagogical Research of Serbia3 was established, and in 1962, the federal journal, Contemporary School, was transformed into the scientific-theoretical journal, Pedagogy (Vujisic-Zivkovic 2006). Inspired by the activities of the Yugoslav Association of Pedagogical Societies and the Federal Committee for Pedagogical Science, the researchers' community reacted with the Counselling, held on Sljeme, near Zagreb, in 1963. The keynote address during that meeting was given by Professor Dragutin Frankovic (1963), who presented some gloomy data on the number of pedagogues-researchers and their abundant teaching hours, advocating for the construction of a seven-year research program in pedagogy, and for creation of federal institute for scientific research in pedagogy. All the domains of research in pedagogy were assessed and the guidelines for improvement were outlined. Only a few of the established aims for research in pedagogy, defined by the researchers' community, have been realized in Serbia due to many reasons. Primarily, a wave of self-management in pedagogy from 1970s brought with it the return of professional texts polluted with phraseology and the global crisis of pedagogy in the 1980s, reflecting on the situation in Serbia. Besides, the search for an authentic course of pedagogy frequently ended with the process of "nationalization of pedagogical knowledge" (Vujisic-Zivkovic and Spasenovic 2010). By giving a label of scientific legitimacy to political changes in education, pedagogues were looking for legitimacy for their own autochthone scientific courses, which often isolated them from the contemporary theory of pedagogy. The government, otherwise interested in the world promotion of Yugoslav self-management, did not react positively to the pedagogues' striving to organize an international congress in Yugoslavia in 1978 because the leading pedagogues were labelled as unreliable, leaning too much toward the tendencies of the Praxis philosophy4 (Potkonjak 1994b, p. 127). In Serbia during the 1970s, a large number of monographs were printed with discussions of particular methodological issues. The most valuable book was Theoretical and Methodological Problems in Pedagogy: Epistemology of Pedagogy by Professor Nikola Potkonjak (1977), which represents the most comprehensive treatise of Serbian socialist pedagogy. The author advocated for pedagogy as a unique science of upbringing. The character of pedagogy was to be an applied science, but not at the expense of its relative scientific autonomy and constant need for reviews of theories. During the 1970s and 1980s some fundamental studies of the problems of intellectual and moral upbringing were conducted by Jovan Dordevic (1977, 1983, 1986). Also significant was a visible advancement in original research in the areas of pedagogic psychology by Radivoje Kvascev (1978; 3 Programi Instituta za pedagoška istraživanja Narodne republike Srbije [The programs of the Institute for Pedagogic Research of National Republic of Serbia]. (1961). Beograd: Zavod za izdavanje udžbenika Narodne Republike Srbije. 4 Praxis philosophy was named by the journal of the same name, published in Zagreb, publishing the articles by the advocates of the Marxist concept of de-alienation and democratic socialism. Constitutive discontinuity. Education and pedagogy in the socialistic Serbia (1945-1990) 73 1980a; 1980b); and internationally acknowledged and significant contributions to the development of preschool and school pedagogy by Aleksandra Marjanovic (1977) and Nedeljko Trnavac (1983; 1987). These were years when the andrago-gues, led by Dusan Savicevic (1983; 1986; 1989), grappled for the independence of andragogy from pedagogy. However, the crisis of the discipline, recognizable on the international scene, did not remain without domestic consequences, where the most strident was the idea that a unique science on upbringing is impossible, or that it should be reorganized according to the demands of "educology." Such attitudes were advocated primarily by Croatian authors (Nikola Pastuovic). The "educological" perspective was not based on new scientific results as a justification, and today it is mostly understood as a pronouncement of the destruction of the unique Yugoslav pedagogical space (Potkonjak 1994b). One could argue that the following disputes were characteristic for Serbian socialist pedagogy: - Intervention for an authentic course in the development of pedagogic science, with rejection or redefinition of the contribution of the bourgeois pedagogy, and since 1948, from the Soviet ("revisionist") pedagogy. - Hesitations related to the subject area of pedagogy, increasing in time with the independence of andragogy, the development of pedagogic psychology, and the sociology of education. - Slow advancement in the development of research methodology in pedagogy, in the use of the results in practice, and in the education of future educators. - Gradual development of university departments and constant practitioners' critiques, who were positioned in federal and republics' pedagogical associations, blaming pedagogy as being practically inapplicable. - Insufficient concentration of researchers in some disciplines of pedagogy, which was partly compensated with good inter-republic cooperation. - Insufficient communication with international authors in pedagogy, although there was some ongoing progress from the mid-1970s. - Widening of the network of institutions for pedagogues' education, but feebly capacitated with highly qualified researchers and instructors in these institutions. - Party monopoly in theory, research, and practice in education, where theoretical works were frequently labeled as exemplification of the previously defined Party's statements. - The gap between the verbal advocacy for inductive approach to the issues of education and upbringing, and constant deductive emphasis on the Marxist objectives to develop expansively cultivated human personality through upbringing. - Slow influx of pedagogic methodology in the research area of methodics, which objectively resulted in lagging behind of the methodics of teaching subjects and in their retention at the normative-descriptive level. 74 JOURNAL OF CONTEMPORARY EDUCATIONAL STUDIES 2/2015 Nataša Vujisic-Živkovic - The rejection of an "overcome" pedagogic inheritance, and later the rejection of pedagogy as a unique science of upbringing and education, during the constitution of the initial positions of socialistic pedagogy, in 1970s and 1980s, which corresponded to the crisis in education and pedagogic science in the West, and which in Yugoslavia was characterized as an announcement of the deconstruction of Yugoslav society. Instead of a conclusion: Theses for future discussion Further research of the school system and general upbringing in socialist Serbia/Yugoslavia needs critical inspection of a few new sources for the study of this period in our history. First of all, they should include the politics of the Yugoslav Communist Party in the sphere of education and upbringing. Related is the reconstruction of the Marxist-Leninist base of the entire system of education and pedagogy science. Also necessary are the studies of the absorbency of the education system for the groups of lower status, combined with relevant sociological research; namely, the studies of social mobility in Serbian/Yugoslav society in the second half of the twentieth century. The immediate task of the historians of pedagogy is to reassess the school reforms and the establishment of the school system, approached as a totality, from preschool upbringing to the educational role of the army, industrial enterprises, and the media. This would give a more realistic insight into the scope of the effectiveness of Serbian socialism in education and enable a more reliable judgment about the gap between official ideology and politics and practical reality. Special attention should be paid to the reassessment of the scientific and research identity of pedagogy, its relationship with related social sciences, the methodics of teaching subjects, and the forms of institutional organization of scientific research. Additionally, all national pedagogies should assess the systems of scientific and professional organizations and the historians of the discipline should look for the early networks of communication within the scientific field and contribute to their establishment in the new European context. The establishment of continuities in national pedagogic schools established after the breakdown of Yugoslavia should also assume a respect for "points of departure," that appeared in pedagogic discourse and practice during the socialist period. Some of these points of discontinuity with civic society could look like the building principles for contemporary projections of educational policy (gender equality and multiculturalism). For these reasons we need a more differentiated view of the socialist development of education in the former Yugoslav republics. Only such a contrasting and objectively explored image could become the subject of school research in teaching the history of pedagogy at the university level. At the same time, it can be compared with the relevant politics and practice in the West and East, as they existed during the second half of the twentieth century. Constitutive discontinuity. Education and pedagogy in the socialistic Serbia (1945-1990) 75 The proposed theses for future research show that only teamwork can successfully meet expectations. It would be desirable to include some specialists in the areas of general and comparative pedagogy, as well as specialists in the methodics of specific teaching subjects. Last but not least, the emancipatory features of socialist pedagogy, which connect it with the contemporary Marxist perspectives in pedagogy, must be freed from the bureaucratic and ideological burden they carried because of historical events. The same holds true for the methodological efforts of Yugoslav pedagogues from the era of socialism, which have held the test of time. Perhaps this process will result in a reevaluation of the role and the contribution canonized in a way by the socialist pedagogy itself. If so, even better. It could create a more reliable basis for reevaluation within the context of national pedagogies developed in the former Yugoslavia. References Aksentijevic, B. (1971). Školstvo u Srbiji izmedu dva svetska rata. In: R. Ničkovic, M. Nikolic, and L. Praštalo (eds.). Prosveta, obrazovanje i vaspitanje u Srbiji. Beograd: Zavod za izdavanje udžbenika SR Srbije, pp. 33-38. Bogavac, T. (1980). Školstvo u Srbiji naputu do reforme (Razvoj škola 1945-1975). Beograd: Institut društvenih nauka. Bronfenbrenner, U. (1970). Two Worlds of Childhood: US and USSR. New York: Russell Sage Fudation. Bordevic, J. (1977). Različiti metodološki pristupi u proučavanju moralnog vaspitanja. Beograd: Institut za pedagoška istraživanja. Bordevic, J. (1983). Intelektualno vaspitanje. Beograd: Privredni pregled. Bordevic, J. (1986). Inovacije u nastavi. Beograd: Institut za pedagoška istraživanja. Frankovic, D. (1963). Stanje i problemi pedagogije u našem društvu. Pedagogija, 18, issue 3, pp. 284-303. Jankovic, B. M. (1981). Članci i rasprave. Titovo Užice: Narodna biblioteka. Keiner, E. (2002). Education Between Academic Discipline and Profession in Germany after World War II. European Educational Research Journal, 1, issue 1, pp. 83-98. Krneta, L., Potkonjak, N., Schmidt, V., and Šimleša, P. (1964). Pedagogija. Zagreb: Matica hrvatska. Kvaščev, R. (1978). Modeliranje procesa učenja. Beograd: Institut za pedagoška istraživanja. Kvaščev, R. (1980a). Sposobnosti za učenje i ličnost. Beograd: ZUNS. Kvaščev, R. (1980b). Podsticanje i sputavanje stvaralačkog ponašanja ličnosti. Sarajevo: Svjetlost. Makarenko, A. S. (1949). Problemi školnogo sovjetskogo vospitanija (npo6neMu mKOjibuozo coeemcKozo eocnumamifi). Moskva: Akademija pedagogičeskih nauk RSFSR. Marjanovic, A. (1977). Dečja igra i stvaralaštvo. Beograd: Prosvetni pregled. Morton, M. (1972). Pleasures and Palaces: The After-School Activities of Russian Children. New York: Atheneum. 76 JOURNAL OF CONTEMPORARY EDUCATIONAL STUDIES 2/2015 Nataša Vujisic-Živkovic Nigel, G. (1979). Soviet Education. New York: Penguin Books. Noah, J. H. (ed.). (1969). The Economics of Education in USSR. New York, Washington, London: Frederick A. Praeger Inc. Pataki, S. (1952). Zadaci i metodologija naučno-pedagoškog istraživačkog rada u vezi sa Rezolucijom III plenuma CK KPJ. Savremena škola, 7, issue 1/2, pp. 1-15. Pavlovic, M. (2003). Školstvo u Srbiji 1945-1948. In: R. Petkovic, V. Krestic, and T. Živkovic (eds.). Obrazovanje u Srba kroz vekove. Beograd: ZUNS, Društvo istoričara Srbije i Istorijski institut, pp. 289-304. Potkonjak, N. (1973). Vaspitanje u jugoslovenskom samoupravnom socijalističkom društvu - Referat za Treci kongres pedagoga Jugoslavije. Beograd: Savez pedagoških društava Jugoslavije. Potkonjak, N. (1977). Teorijsko-metodološki problemi pedagogije - epistemologija pedagogije. Beograd: Institut za pedagoška istraživanja i Prosveta. Potkonjak, N. (1980). Sistem obrazovanja i vaspitanja u Jugoslaviji. Beograd: ZUNS. Potkonjak, N. (1988). Kuda ide srednje obrazovanje. Beograd: ZUNS. Potkonjak, N. (1994a). 45godina Saveza pedagoških društava Jugoslavije. Beograd: Savez pedagoških društava Jugoslavije. Potkonjak, N. (1994b). Razvoj i shvatanja o konstitutivnim komponentama pedagogije u Jugoslaviji (1944/45-1991/92). Beograd: Institut za pedagogiju i Andragogiju Filo-zofskog fakulteta Univerziteta u Beogradu. Programi Instituta za pedagoška istraživanja Narodne Republike Srbije. (1961). Beograd: Zavod za izdavanje udžbenika Narodne Republike Srbije. Savicevic, D. (1983). Čovjek i doživotno obrazovanje. Titograd: Republički zavod za una-predivanje školstva. Savicevic, D. (1989). Koncepcija obrazovnih potreba u andragogiji. Beograd: ZUNS. Savicevic, D. (1986). Ogledi iz andragogije:prilog opštoj andragogiji. Nikšic: Univerzitetska riječ. Stamenkovic, V. (1971). Republički organi i organizacije. In: R. Ničkovic, M. Nikolic, and L. Praštalo (eds.). Prosveta, obrazovanje i vaspitanje u Srbiji. Beograd: Zavod za izdavanje udžbenika SR Srbije, pp. 106-114. Šmit, V. (1952). Kako da razvijamo pedagošku nauku kod nas. Savremena škola, 7, issue 5/6, pp. 131-133. Šmit, V. (1958). Kako da razvijamo pedagošku nauku kod nas. Beograd: Savremena škola. Trnavac, N. (1983). Vaspitni rad u školi. Beograd: Pedagoška akademija. Trnavac, N. (1987). Školski sistem na raskršcu: uticaj naučno-tehnološke revolucije na školski sistem. Beograd: Zavod za udžbenike. Trnavac, N. (1997). Bibliografija za rad školskih pedagoga. Beograd: Dositej. Vujisic-Živkovic, N. (2006). Šezdeset godina časopisa Pedagogija. Beograd: Forum pedagoga Srbije i Crne Gore. Vujisic-Živkovic, N. (2009). Proces disciplinarizacije u polju pedagoškog istraživanja i obrazovanja, drugi deo - Savremeni razvoj pedagogije kao univerzitetske discipline. Pedagogija, 64, issue 1, pp. 42-59. Vujisic-Živkovic, N., and Spasenovic, V. (2010). Modernization, Ideology and Transformation of Educational Science: Former Yugoslavia Case (1918-1990). Pedagogija, 65, issue 2, pp. 213-222. Constitutive discontinuity. Education and pedagogy in the socialistic Serbia (1945-1990) 77 Vujisic-Živkovic, N. (2013). Društveno-istorijski aspekt razvoja profesionalnog obrazovanja u Srbiji. Andragoške studije, issue 2, pp. 113-126. Vukovic, R. (1968). Napredni učiteljskipokret izmedu dva rata. Beograd: Pedagoški muzej. Translated by dr. Ruža Rosandic