Poštnina plačana v gotovini.
Štev. 4.
V Ljubljani, dne 8. februarja 1934
Cena izvodu Din 1*—.
Leto I.
Izhaja vsak četrtek. — Naročnina letno Din 30*—.
Uredništvo in uprava: Breg št. 10-12 v Ljubljani.
Telefon št. 21-19. — Pošt. ček. račun št. 10.499.



Vladislav Fabjančič:
„Boj“ je
Pokret, ki ga je začelo Združenje borcev Jugoslavije, je nekaj novega, nenavadnega v naši narodni zgodovini. Zanimanje zanj je izredno močno, z vseh koncev in krajev povprašujejo, kdaj pride tudi k njim nova organizacija.
Ljudstvo nas je pravilno razumelo, da gre za vsenarodno, vsedržavno gibanje, ki naj s čisto posebnim načinom pomaga ozdraviti, kar je bolno v javnosti, odstraniti kar je odveč in postaviti, kar manjka, da bo red, delo in pravica. Ljudstvo je razumelo zato, ker je pokret nastal iz ljudskih potreb, je zrastel iz duše naroda, ki je hrepenel po odrešilni misli kot žejen jelen po studenčnici. Ljudstvo pri pokretu sodeluje, ker je to njegov pokret in se z njim kuje njegova usoda.
So pa drugi, ki se sprašujejo, kaj je ta pokret in kaj hoče „pravzaprav“, ali je to nova stranka, ali pa je sploh zoper stranke. Ti ljudje se tudi sprašujejo, kaj bo z njimi, če zmaga Združenje borcev Jugoslavije. Kaj bo z ljudstvom, za to se manj zanimajo.
Ti interesentje store najbolje, če vzamejo v roke pravila „Boja“ in se poglobe v govore in članke, objavljene v „Prelomu“. Če so pošteni in žele narodu in državi dobro, se nimajo ničesar bati, marveč se lahko le vesele nad delom pogumnih in poštenih borcev.
gibanje.
V pravilih si naj prebero posebno člen 2., ki pravi, da je to nadstrankarski pokret, torej gibanje in ne stranka; gibanje nad strankami in neglede na stranke; v to gibanje lahko vstopi vsak, ki je v kakšni stranki, pa tudi tisti, ki ni v nobeni stranki. Tisti, ki je v kaki stranki, lahko v njej ostane, kdor pa ni, tistemu nihče ne brani, da vstopi v katerokoli hoče, lahko pa tudi zunaj ostane.
Če je kdo član kake organizacije, ki je stopila v „Boj“ kolektivno, je s tem že včlanjen v „Boju“. Kdor ni član take organizacije in tudi ne more biti, a hoče vstopiti kot posameznik, mora priznavati pravila „Boja“, jih odobravati in se po njih ravnati, in sicer povsod in vedno. V pravilih stoji poleg splošnih državljanskih čednosti, ki jih goji Združenje, š« tisto, kar se mora posebno spoštovati n. pr. poštenost, nesebičnost, požrtvovalnost, neupogljiva značajnost, discipliniranost, borbenost, socijalna pravičnost, spoštovanje etičnih in človečanskih načel. Kdor čuti, da ima te lastnosti, in o komur tudi drugi pravijo, da je tak, ta lahko vstopi v „Boj“. Kdor pa se je temeljito pregrešil zoper te lastnosti in se ni vidno poboljšal, seveda ne spada med borce.
Ta določila so dovolj jasna, tako, da bi moral biti vsak nesporazum izključen.
Fr, Kafol:
Kmetskim borcem za svoje
pravice.
Dovolj so razočarali našega kmeta razni prijatelji, ki so se mu dobrikali dolgo vrsto let. Slepili so ga z raznimi obljubami in zlorabljali v ta namen njegov stan, da ga vprežejo v politični voz raznih strank. I udi zadružnim potom so ga hoteli prikleniti v ponižnega podložnika političnih strank in skušali na vse načine onemogočiti njegovo prosto voljo in samostojnost. Ta vpliv bdi še dandanes nad kmetom kakor zli duh. Prešla so desetletja in naš kmet je na robu propada.
Svetovna vojna mu je vžgala pečat nekake samozavesti. Znašel se je vsaj v Prvih letih po prevratu. Ker je trpel na bojnih poljanah, je mislil, da bodo sedaj tudi zanj napočili boljši časi. Gospodarska konjunktura, ko je lahko prodajal svoje Pridelke po primerni ceni, je kmeta za nekaj časa rešila iz rok raznih pijavk in za-iedalcev, ki so mu prizadejali toliko gorja Pred vojno. Nastopili so novi navidezni Prijatelji, ki so kmeta skušali omamiti z vabljivimi besedami in ga tako prepričati, da so oni njegovi rešielji, ki jim lahko zaupa brezmejno in da se mu bo pod njihovim varuštvom vedno dobro godilo.
V svoji dobrodušnosti in nepokvarjeno-sti ter skromnosti jim je pač verjel. Politična razrvanost. ki je pozneje nastopila, je uašega kmeta in sploh vse državno gospodarstvo pahnila na rob propada, dokler ni Vladar zaustavil tega zlega početja.
Pod krinko pravih strank za kmeta se ie skrivalo nešteto izžemalcev, ki so ži-veh na račun malega človeka, predvsem Pašega kmeta. Sicer so nastopili tudi učitelji, ki so zarisali v naše kmetsko življe-PJ'2 neizbrisno brazdo z nepozabnim poukom, da je kmetski stan prvi stan, temelj naroda in države, in da mu gre prva beseda. Padle so tudi žrtve za osamosvojitev kmetskega stanu, pri nas, še več pa v sosednji slovanski Bolgarski, s katero želi Jugoslovanski kmet čim popolnejše zbli-Zahje in sodelovanje v veliki južnoslovan-
ski družini. Srce se trga jugoslovanskemu kmetu, ko je v tej kratki dobi narodne osamosvojitve moral doživeti isto nesrečo in isto zlo, kakor ob času kmetskih puntov, ko so Matija Gubec in njegovi kmetski borci žrtvovali življenje za kmetsko svobodo.
Slovenski kmet naj se vpraša, ali naj bo še nadalje suženj jari gospodi in ali ga zgodovina ne bo ničesar naučila. V starih časih so' imeli kruti plemenitaši svoje pla-čence, ki so mučili kmete in jih silili k tlaki. Ali naj se to sedaj ponavlja? Peklenska zloba, zahrbtnost, klečeplastvo, blebe-tavost, požrešnost, brezdušnost, lizunstvo, licemerstvo itd. številnih kmetskih bahačev in špekulantov, pa so moderno orodje, s katerim love in tlačijo ubogega kmeta.
V starih časih so nekaj dali na besedo, ko so se razgovarjali naši očanci. „Mož-beseda“ je kaj pomenila, klic „bodi mož“, je bil opomin, ki je kaj zalegel. Dandanes je pravih mož zelo malo. Nobena stvar ne drži več. Ne beseda, ne paragraf, ne obljuba, ne prisega pred Bogom ne drži, vse služi le kot nizkotno sredstvo za dosego cilja. V takem zatohlem in smrdljivem ozračju je pač težko priti do pravega gospodarskega dela! Edino na kmetih, v srcu naroda, je še kolikortoliko znosno, kjer so ljudje več ali manj ohranili svoje poštenje.
Narod čuti najbolj, kdo mu je pravi prijatelj. Doživljamo prave Judeževe čase. Za denar prodado nekateri vse. Nič jim ni sveto. Judežev duh razkraja življenje v mnogih družinah, v družbi in povsod. Naše gospodarstvo je zavoženo. Težko je najti pravega navdušenja za pošteno, lepo in koristno stvar.
Zavedajmo pa se, da ne smemo kloniti in da še ni vse izgubljeno. Kmet da največ in najboljših vojakov, da branijo državo. Kmet je steber države. Kmet ljubi red v svojem gospodarstvu, ljubi tudi red v državi. Država čez vse! Vsak dober gospodar je tudi dober državljan in to je v
prvi vrsti naš kmet. Tisti, ki mora za državo trpeti in tudi umreti, kadar ga kliče, tisti jo zna tudi najbolj spoštovati in ljubiti.
Kmetski stan je vedno doprinesel za domovino največ žrtev, zato je krivično, omalovaževati kmeta in ga odrivati v
stran. Skrajni čas je, da se naš kmet zave svojega stanu in svojega položaja, ki ga zavzema v državi. V vrste pravih borcev spada torej predvsem kmet, ki predstavlja pravzaprav narod!
Sestava osrednjega izvršnega odbora
„Boja“.
Osrednji izvršni odbor Združenja
borcev Jugoslavije se je soglasno konstituiral tako-le:
predsednik: Küster Avgust (delegat vojnih dobrovoljcev);
1. podpredsednik: Lorger Alfonz (delegat, rez. of„ vojni dobrovoljce);
11. podpredsednik: Matičič Ivan (delegat bojevnikov);
1. tajnik: Fabjančič Vladislav (delegat vojnih dobrovoljcev);
II. tajnik: Rozina Ivan (delegat bojevnikov);
blagajnik: Osana Mirko (delegat vojnih invalidov);
blagajnikov namestnik: Tomc Stanko (delegat vojnih invalidov);
arhivar: Marinko Ivo (delegat bojevnikov);
gospodar Ćulafić Milan (delegat četnikov).
Ostali odborniki:
Vidmar Stane (dobrov.), dr. Radman Marko (rez. of.), Turel Vekoslav (rez. of.), Štele Matko (inval.), Kapus Vladimir (četnik) in dr. Pipenbacher Josip
(četnik).
Namestniki odbornikov:
Vojni dobrovoljci: Šifrar Andrej, dr. Meršol Valentin in Engelsberger Viktor; bojevniki: Ratej Mirko, Wagner Rudolf in Prezelj Joško; vojni invalidi: Vuk Ivo, Benedik Miroslav in Juvan Fricko; rezervni oficirji: dr. Orel Filip. Vargazon Ernest in Pavlin Rajko ter četniki: Jankovič Bratislav, Škafar Zvono in Šolar Herman.
Imena članov nadzornega odbora in razsodišča smo prinesli v št. 3 „Preloma“.
Pisarna osrednjega izvršnega odbora je v Ljubljani, Kolodvorska ul. 8. Stranke se sprejemajo ob delavnikih od pol 10. do pol ene in od 4. do 6. ure popoldne.
Prostora mlajšim rodovom, če razumejo
za kaj gre.
V evropskem javnem življenju se od vojne sem opaža stremljenje po tem, da stopi na mesto starejših generacij tista,
ki je v svetovni vojni nosila kožo na prodaj. Francoski časopisi so zabeležili značilen pojav, ki se tako natanko sklada s sorodnimi pojavi v evropskem življenju sploh, da ga ne smemo prezreti.
Ob priliki zadnje ministrske krize, katero je bil povzročil bajonski finančni škandal, se je v kuloarjih francoskega parlamenta dogodilo nekaj posebnega. Pod vtisom dogodkov, ki so tako katastrofalno odjeknili v francoski javnosti in povzročili, da se je prebudila narodna vest in v zvezi s tem volja po reformi dosedanjih razmer, so se enodušno in spontano združili v skupnem nastopu poslanci mlajšega rodu, in sicer ne glede na politično pripadnost. Storili so to pod vtisom ideje, ki že davno prešdnja mlajše francoske rodove, da je treba Francijo preroditi.
Mladi socialisti, mladi radikali, mladi Poslanci nezavisne levice in desnega centra so se uprli obrabljenim načelom in obrabljenim možem, ki sede na klopeh vlade. Uprli so se zlasti starim voditeljem, ki se izgubljajo v brezplodnih prerekanjih, dočim notranji kakor tudi zunanji položaj zahte-
vata energičnih odločitev. Mladi nimajo vere v može, ki ne morejo razumeti, kako stvari stoje in ne vedo, kaj je treba dobi, za katero niso bili ustvarjeni.
Mlajši radikali so izglasovali proglas na na narod, ki dobro izraža to miselnost. Nekaj mest iz tega proglasa:
Ne da bi se že vnaprej spuščali v presojo bodočih vladnih tvorb, zagotavljajo, da žele, naj se sestane kabinet, ki bo imel trdno voljo, neusmiljeno zatreti vse zablode in vsakršno popustljivost ter na vseh področjih ukazati taka avtoritativna dejanja, ki so potrebna za splošni preporod in za preoblikovanje gospodarskega sistema, ki se že ruši.
Ta kabinet naj vsebuje samo neomade-ževane osebnosti, energične in ki jim ni samo za ministrovanje, ampak da vladajo kot ljudje dela.
Gre za to, da dobi oblast pravo moč in da bo služila skupnosti.
Gre za to, da se da možnost življenja mladini, ki je brez lastne krivde demoralizirana.
Gre za to, da se reši denar in da se vrne življenje vsem oblikam francoske produkcije.
Ta dogodek v francoskem parlamentu je značilen in si ga velja zapomniti.
Izjava tov. Kruleja na seji JNS
v Brežicah.
„Srezki odbor JNS me je s svojim dopisom od 29. januarja ter po naročilu izvršnega odbora stranke pozval, da podam na današnji skupščini, kot član banovinskega odbora Združenja borcev Jugoslavije (kratko „Boja“) avtentično poročilo glede stališča „Boja“ napram naši stranki,
napram njenim predstavnikom in njihovemu delu.“
(Oovornik čita člene 1, 2, 3 in 6 pravil „boja“).
„Iz tega je razvidno 1. da „Boj“ ni no-na stranka, temveč pokret in da zato misli, niti more, niti hoče, niti želi biti
s kako stranko v nasprotstvu ali v slabih odnošajih. Kazven seveda, ako bi to zahtevali splošni državni ali nacijonalni razlogi 2. „Boj“ je za sedaj samo na Dravsko banovino lokalizovana strogo vsenarodna organizacija, katera ne pozna nobenih kompromisov ne na levo ne na desno, najmanje pa takih, ki bi kakorkoli škodili interesom naše nacijonalne monarhije. Vse to je že naše glasilo „Prelom“ v člankih in ponatisih govorov objavilo. V kratkem bo že tudi v Beogradu osnovan „Savez ratnika“ in takrat bo postalo naše združenje del tega saveza. Smo torej po nacijonalni vrednosti enaki Sokolu, Jadranski straži. Narodni odbrani, gasilskim četam in njih Savezu i dr. ter bi želeli, da bi se v svrho nacijonalne koncentracije tudi te organizacije pridružile našemu pokretu. 3. Vse to je znano vsakomur, kdor se je za naš pokret le količkaj zanimal, zato me čudi, da se kliče ravno „Boj“ pred strankin forum preko mene na odgovornost, ko se to ni storilo niti pri eni preje imenovanih nacijonalnih organizacij. Lahko bi se radi tega pozivu protivil in ne dal nobene izjave. Tega pa kot discipliniran član stranke ne storim. Vedno sem pripravljen vsakomur dati pojasnila o svojem delu, katero je vedno posvečeno le sploš-nosti in narodu. Zato čutim dolžnost, da dam sledeče pojasnilo in sem prepričan, da ga bo tudi izvršni odbor „Boja“ kakor tudi JNS odobraval in odobril.
Kot rečeno, je „Boj“ nadstrankarski pokret. Zato želimo predvsem izločiti iz našega javnega in drugega življenja staro intransigentno duhovno razcepljenost. Ker smo integralni Jugoslovani, hočemo izločiti iz našega spomina diferenciranje na liberalce in klerikalce. Ta dva pojma pomenita še danes dve nepomirljivi profesijo-nalni politični skupini, kateri sta postali popolnoma odveč in škodujeta novemu duhovnemu razvoju v smislu manifesta našega modrega in hrabrega kralja. Ta manifest našega kralja je naš evangelij. Zato bomo vse, kar bomo storili, storili v smislu tega našega evangelija po časovni potrebi. Kar bo po njem dobro, bomo odobravali, kar po njem slabo, pobijali in po-končavali. Hočemo pritegniti vse državljane brez razlike na konstruktivno delo.
Kot posledico tega smatram program JNS za dober in ga odobravam. Iz tega
Nekaj o denarju.
Narodno - gospodarska teorija smatra, da je v najstarejših časih posamezna družina tvorila gospodarsko enoto, ki z drugimi družinami ni imela nikakega stika. Družina si je bodisi z lovom, bodisi z živinorejo, ali pa tudi s poljedelstvom preskrbela vse, kar je za življenje neobhodno potrebno. Polagoma se na takem domu gospodarska delavnost vse bolj diferencira, saj je treba skrbeti za obleko, obutev in še za marsikaj. — Posamezna rodbina se izkaže kot premajhna, da bi v svojem ozkem okviru skrbela za kritje vseh potreb svojih članov, in tako začenjajo v eni rodbini strojiti kože, v drugi jamejo delati čevlje, v tretji delajo razno obleko itd. Iz zaključenega hišnega gospodarstva se razvije mestno gospodarstvo, kjer se zlasti razvije obrtnik kot protiutež napram poljedelcu. Iz te gospodarske oblike srednjega veka, kjer so obrtniška udruženja — cehi — dali vsej dobi svoje obeležje, se razvije z merkantilizmom narodno gospodarstvo, ki obsega vse ozemlje države, in pozneje, zlasti pod vplivom klasične šole, svetovno gospodarstvo, ki stremi po tem, da postane ves svet eno samo gospodarsko področje. Sedanji čas je korak nazaj v dobo Marije Terezije, kajti danes vladajo zopet merkantilistični nauki. Razvoj bo premagal povojne ovire in bo šel v smeri k svetovnemu gospodarstvu.
Takoj, ko se ena družina specijalizira na kako agrarno ali obrtno stroko, začenja trgovina. Kdor je n. pr. izdeloval platno, ki ga je vsakdo potreboval, preko svoje potrebe, je lahko zanemarjal produkcijo predmetov, ki jih potrebuje za življenje svoje rodbine, če je te predmete dobil v zameno za platno. Če si je torej pridobil posebno spretnost v izdelovanju platna, so drugi ljudje jeli opuščati to produkcijo v okviru svoje rodbine ali zadruge in dajali so svoje pridelke v zameno za platno. Izdelovalec platna je torej za svoj izdelek nabral vsega, kar je potreboval. Tako se je jela razvijati zamenjava med posamez-nimi_domovi, ki je postajala vse živahnej-
razloga je jasno, da je lahko član „Boja“ član JNS in obratno. Zato bom kot član „Boja“ vedno pazil, da se bo program JNS tudi resnično in strogo izvrševal.
Kot svobodnim državljanom kraljevine Jugoslavije nam je zagarantirano, da smemo objektivno izražati svoje misli in konstruktivno kritikovati dejanja, katera niso v skladu z državnimi zakoni, kakor tudi dejanja, katera niso v skladu z lepim pisanim programom JNS. Pravico označevati nevredne in škodljive predstavnike državnega aparata, kakor tudi funkcijonarje JNS, ima vsak državljan.
Resnica je, da se je dosedaj na shodu v Unionu in v listu „Prelom“ grajalo marsikaj, kar je v strašnem nasprotju z željami in težnjami naroda, kar je zaslužilo javno grajo in obsodbo, je pa istočasno tudi v istotakem nasprotju s programom JNS. Zato je čisto logično, da so bili za javno kritiko v prvi vrsti poklicani člani JNS. To smo nekateri tudi storili, ker ni bilo druge prilike in sila velika.
V glavnem so se kritikovala do sedaj gospodarska vprašanja. Poglejmo torej, kaj pravijo gospodarska poglavja programa naše stranke!
(Govornik čita dele V., VI., VII. in VIII. poglavja iz programa JNS.)
„Iz tega je torej razvidno, da se je v gospodarskih vprašanjih prav malo oziralo na strankin program in da se v mnogih slučajih ni ravnalo po želji in potrebi prebivalstva. Kdo je kriv temu in tudi stanju, ki danes vlada v državi, je jasno. Ni kriva temu ne stranka, ne strankin program, temveč tisti ljudje, ki so postavljeni in plačani zato, da delajo na izvedbi lepega programa in da kontrolirajo njega izvedbo po državnem aparatu, pa so se pri tem pokazali prelahke. Nikdar nismo imenovali kakega imena, ker je naša borba edino načelna, nikdar pa osebna. Z osebami se mi ne borimo in se nad osebami tudi ne znašamo. To je stvar javnega mnenja. To pa je faktor, katerega je treba razven „Boja“ upoštevati. O javnem mnenju je pa nekaj napisano od zelo uglednega peresa JNS v „Kmetskem listu“ od 31. januarja t. 1.
Upam, da sem s tem zadostil želji srez-kega odbora, kakor tudi izvršnega odbora JNS in dokazal, da posedujem dovolj strankarske discipline. S tem končam.“
ša. Velika ovira za tak promet je morala biti raznolikost predmetov, ki so se zamenjavali drug za drugega. Vatlu platna je odgovarjala gotova količina pšenice, pa drugačna količina medu ali vina. Ta zamenjava je morala biti težavna, ker vsakdo stremi po tern, da čim več dobi, toda čim manj da, v oni fazi gospodarstva pa še ni bilo pojma cena. Človek je iznajdljiv in tako si pomaga iz tega primitivnega zamenjavanja s tem, da povzdigne eno vrsto blaga, ki se povsod in vselej porablja in ki ima torej svojo stalno vrednost, za posredovalca med posameznim zamenjavami, če smemo verjeti našim slovanskim etimologom. je bilo to blago pri Slovanih platno, odtod beseda „platiti“ (plačati). Drugje so v to svrho uporabljali sol in še marsikaj drugega, v Levanti pa školjke kauri, ki so se uporabljale sicer le še kot nakit.
Pri naših prednikih je torej platno polagoma postalo posrednik vsega blagovnega prometa. Za platno si lahko vse dobil in platno si sam vselej dobil, če si imel kaj na prodaj. Zamenjava se je torej razcepila v svoja dva sestavna dela, v prodajo in v nakup. Šele zdaj sta se lahko časovno in krajevno ločila in s to nadvse važno iznajdbo se je ljudem odprlo vse polno novih možnosti gospodarskega razvoja.
Videli smo, da so se v raznih krajih razni predmeti razvili v denar, eno pa jim je vsem skupno, da je njih vrednost, izražena v drugem blagu, splošno priznana in da vsled tega lahko služi za posredovanje blagovnega prometa. Bistvo denarja leži v tem, da služi s pridom kot sredstvo za zamenjavanje vsakega blaga in kot merilo vseh vrednosti. Jasno je, da ni bistvo denarja v tem, ali je iz platna, soli ali školjk, temveč edinole v tem, da dobro vrši svoje funkcije.
Razvoj gospodarsva je postavil na prestol denarja še marsikatero blago, n. pr. razne dišave, potem pa razne redke kovine, zlasti srebro in zlato. Kovine so imele to prednost, da so se lahko kovale, t. j. ni jih bilo treba vselej sproti tehtati, ker so nekateri ugledni gospodje dali kovini
obliko kovanca ter vanj utisnili garancijo teže drage kovine; vzel si lahko takega kovanca brez tehtanja. — Srebro je bilo večinoma izločeno iz uporabe, ker se je njegova produkcija nepričakovano dvignila in je silno padlo v ceni. Zlato je torej izšlo iz tega razvoja kot zmagovalec, ker je bila njegova vrednost še precej stabilna, ker je trajno, ne rjavi itd. Merkantili-zem je države narodno-gospodarsko organiziral in vsaka država je stremela po čim večji posesti zlata. Vsi narodi sveta so se brez pogajanj in brez sodelovanja raznih svetovalcev in strokovnjakov molče zedinili na zlato kot mednarodno plačilno sredstvo, medtem ko se še niso zedinili na enotne mere in uteži in zlasti ne na mednarodni enotni jezik.
Za notranji promet v državi pa se zlato ni moglo uveljaviti. Kmalu je država določila banko, ki bo od vsakega jemala zlato in mu v zameno dajala pobotnice na okrogle vsote — bankovce. Ti bankovci so reprezentanti zlata. Z bankovcem si lahko pri dotični banki vselej dvignil svoje zlato in storil z njim karkoli. — Kmalu je banka opazila, da pravzaprav malokdo pride po svoje zlato, ker dobi vse za bankovce. Le za plačila v inozemstvo so ljudje dvigali zlato. Banka je dobila od države dovoljenje, da izda več bankovcev kakor je imela zlata, da izdaja torej pobotnice, ne da bi bila dobila protivrednosti. To izgleda paradoksno, toda je zelo navadno: banka je jela gojiti kredit. Jemala je menice v eskont in blago v lombard, plačala je vročitelju menice ali imetniku blaga denar takoj, in vrnila bo menico ali blago, če dolžnik vrne ob zapadlosti glavnico in pogojene obresti. Država je z zakonom omejila obseg teh emisij napram zlati podlagi. Navadno je predpisana kot podlaga vsaj ena tretjina bankovcev v obtoku. Zlato je iz inozemstva dohajalo, če je manjkalo denarja in je zopet odtekalo, če ga je bilo odveč.
Že devet let pred izbruhom svetovne vojne je nemški učenjak Knapp objavil „državno teorijo denarja“. Knapp pravi, da je zlato postalo nepotrebno, kajti država z zakonom ustvarja denar.
Svetovna vojna je izpraznila zlate zaloge večine vojskujočih se držav in napolnila z zlatom blagajne nevtralnih držav, zlasti onih, ki so bile vojne dobaviteljice. Svobodno zamenjavanje bankovcev in zlata je skoro povsod prenehalo, države so prekinile vsako živo zvezo med poslovnim življenjem in zlato zalogo in s tem je zlato izgubilo skoro vse one pogoje, ki so mu pred stoletji v popolnoma drugačnih razmerah pripomogli do splošne veljave kot podlaga večine denarnih sistemov.
Primer rentne marke v Nemčiji je dokazal, da vrednost denarja ni odvisna od zlate podlage, in sedanja nemška marka ima najmanj zlate podlage, pa je kljub temu stabilna. Danes zlato ni več sredstvo za mednarodna plačila, temveč smo se na tem polju spet vrnili k zamenjavi blaga z blagom ali kompenzaciji tevoza z uvozom, kar se zlasti zrcali v pogodbah glede kli-ringov. Zlato je torej izgubilo one pogoje, ki so ga dvignili na piedestal splošne veljave, in države so se delile v dva tabora: v one, ki hočejo ostati pri zlatu in one, ki ga hočejo opustiti. Interes onih narodov, ki imajo veliko zlata, je splošna veljava rumene kovine, za katero danes še lahko vse kupijo; sem spadajo zlasti Francija, Nizozemska in Švica. Države, ki so nasprotnice zlata, pa pravijo čisto upravičeno: „Zakaj naj bo merilo vseh vrednosti ravno zlato, ki je le eno blago izmed tisočerih? Ker zlata za bankovce ne zamenjavamo, je vseeno, če ga imamo v kleteh banke ali ne. Omejili bomo izdajo bankovcev na podlagi statistike, in sicer tako, da mora totalna indeksna številka cen na veliko biti vedno okoli 100.“ Tako se ločuje pojem denarja od pojma pokritja ali podloge. Med globoke strukturne izpremembe, ki jih je svetovna vojna prinesla, bomo kot eno glavnih najbrž prištevali detronizacijo zlata, osvobojenje denarja od podlage, in kot stalno obliko dobimo najbrž indeksni denar, dokler ne pridemo spet do proste svetovne trgovine in do enakomernejše razdelitve zlata, ki bo spet omogočila zlato podlago. Vprašanje je le, ali ne bo indeks-Di denar, kombiniran s plačilom mednarodnih saldov z blagom, izpodrinil zlatega teleta za vedno, kakor je razvoj izpodrinil platno, sol, dišave, školjke in srebro.
Beda, brezposelnost in razsulo našega denarnega in kreditnega gospodarstva so znaki težke bolezni, ki jo je radi našega siromaštva na zlatu izzvalo intransigentno vztrajanje na zlati podlagi dinarja.
Janžekovič Ivan ml., Košaki pri Mariboru.
Za kmetijsko zbornico.
(Govor na zasedanju banovinskega sveta.)
„Od preteklega leta sicer nismo bog-ve kaj posebnih dobrot pričakovali, zlasti kmetje smo bili nekoliko pesimisti v tem pogledu, vendar v poslabšanje razmer na podeželju nismo bili pripravljeni. Slaba letina, tiime. poplave, živinske kuge in slično so naše itak, milo rečeno, nepovoljne gospodarske prilike še poslabšale. Cene naših kmetijskih proizvodov so se ponovno znižale, le hmeljarjem je zasijala lepša bodočnost in jih vsaj nekoliko odškodovala za velike prejšnje izgube.
Da je naša banovina glede prehrane pasivna pokrajina, je znana stvar. Uvažati nam je treba marsiktere produkte za našo prehrano iz drugih pokrajin. Možnost znižanja tega uvoza je podana le v intenzivnejšem izkoriščanju plodne zemlje ter v večji raci j onal izaći j i naših kmetij. Pri tem ne mislim na pretirano forsiranje kmetijske proizvodnje, ki mora biti le prehodnega značaja, temveč na stalno izboljšanje naše kmečke produkcije v mejah naravnih prilik. Cil j nam niso rekordi v pridelkih, temveč višji nivo splošnih donosov pri kmetovanju.
Za dosego tega cilja je treba to, kar nam naša zemlja s toliko doslednostjo leto za letom daje. vzeti za podlago ter na tem temelju graditi naprej do neke ustaljene popolnosti. N>e kaže torej vse, kar smo prevzeli od naših starih, zavreči ter se lotiti novih eksperimentov, ki navadno klavrno končujejo. S tem. kar že imamo, moramo pridno delati.
Z našimi pridelki nismo ravno na zadnjem mestu. Spomnimo se naših izvrstnih kvalitetnih vin, našega svetovnozna-nega hmelja, našega po vseh sadnih tržiščih slovečega sadja, naših kranjskih čebel, našega lesa, naših kmečkih kasačev itd. Vse te vrednote naj bi tvorile glavno podlago za naše bodoče gospodarstvo. Kjer uspeva najlepše pšenica — ne sili se s trto! Kjer so podani pogoji za živinorejo — ne forsirajmo hmelja! Vsak kraj, ki je prikladen za kake Specijalne kulture, bodi tudi mesto, kjer se naj te kulture na podlagi izsledkov kmetijske modeme vede skušajo dvigniti in izpopolniti, v kolikor to vsakoki*atne naravne prilike dopuščajo. Prepričan sem. da bi se tako izognili marsikateremu razočaranju in si vzgojili mnogo kmetovalcev- speci jalistov, ki se lahko pokažejo.
Za delo v gornjem smislu rabimo pa na podeželju ljudi, ki nam s svojimi nasveti in s svojim znanjem pomagajo. Saj volje je vkljub mizernim prilikam dovolj. Nesrečne sedanje prilike nas še niso popolnoma otopile za vsak napredek in nasvet! Nasprotno! Menda volja ni bila nikdar močnejša, da s skupnimi napori že vendar čimprej vzpostavimo vsaj znosne razmere in revidiramo obstoječa nemogoča gospodarska nasprotstva, ki so nastala iz strahovite razlike v cenah. Čimbolj se bo zožilo razmerje med prodajno ceno kmetijskih produktov in vseh onih potreb, ki si jih mora kmet kriti s pomočjo denarja — tem prej bo naše gospodarstvo prišlo v normalno strujo. Da jte na i številnejšemu delu l judstva priliko dobiti za svoje delo vsaj skromno plačilo in oplojeno bo tudi celo naše gospodarstvo!
Razpoloženje meji danes na kmetih že na apatijo, najopasnejšo obliko duševnega razpoloženja. Kje ostaja danes vera v bodočnost?! Kje vera v sposobnost naših voditeljev, če se še nikjer na obzorju ne kažejo znaki izboljšanja sedanjega stanja. Bojim se, da bi utegnil postati obračun za one, ki so zakrivili obstoječe razmere, in da se te razmere v ničemur ne izboljšujejo — zelo neprijeten!
Ne iščimo jih vedno izven naših mej, ker so v vseh državah sveta — so gotovo tudi med nami. Treba bo torej temeljito očistiti tudi naš lastni hlev, da ozračje ne bo več tako zadubio. Priključujem se z vsem srcem jedrnatim in odkritim izjavam, ki jih je podal naš tovariš g. Stane Vidmar ob priliki zborovanja borcev tukaj v Ljubljani. Mi se tej akciji v celem obsegu pridružujemo, ker ta edino obeta, da se naše razmere konsolidirajo.
Naša zemlja mora služiti nam samimi, gospodar naše zemlje je naše ljudstvo! Tujih parazitov, ki nam izsesavajo našo kri. katere se že poprej nikdar niso mo-
—m-;—WWTI»l«llg—»HWW  —M—J——ii^—i——
Gospodarski prelom.
gli dovolj napiti, takih parazitov v naši nacijonalni državi ne sinemo trpeti. Imamo svojo nacijonalno državo — in nacija je naše ljudstvo — in to ljudstvo je po veliki večini kmetsko. Vkljub temu pa ta večina ne pride nikjer do izraza, ker se jo ob vsaki priliki na umetni način razdružuje» V tem razdruževanju leži ona globoka nemoralnost, ki omogoča eksploatacijo tvornih sil našega kmeta. Uverjen sem, da bi kmei s svojim zdravim intelektom, ki še ni inficiran po diplomatskih intrigah, zelo mnogo lahko koristil pri izboljševanju naših gospodarskih prilik. Gotovo je okoren, tudi misli počasneje, zato pa misli naravno in prevdari logično. Želja pa. da uveljavi svoje najprimitivnejše zahteve, je tako stara, kakor je star kmetski rod. Za te svoje potrebe si želi izpolnitve z isto človečansko pravico kakor vsi drugi stanovi, ki imajo svoje zbornice. Ustanovitev kmetijskih zbornic je za nas vitalnega pomena. Potreba take institucije se oglaša vedno močnejše. Naprošamo bansko upravo, da tudi ona s svoje vplivne strani dokaže nujnost te ustanove na kompetentnem mestu ter si s tem sama delo pri lastni upravi zelo olajša. Potrebe in želje se bodo jasno pokazale, inicijativa za marsikatero koristno ureditev bo prišla iz naroda samega.
Vzbuditi se mora želja po skupnem delu, vzkliti mora medsebojno zaupanje in zaupanje v uspeh svojega lastnega dela. Drugi stanovi so to že preživeli. Strnili so se v skupine s skupnimi interesi. v skupno delo. Le kmet še tava in se lovi kakor v omotici za rešilno bilko. Vendar se že opažajo obrisi, da bo tudi on v združenem delu končno našel edino obliko, ki mu obeta uspeli. Produktivne in še bolj prodajalne zadruge so postale danes že mogočni faktorji, ki bodo morali v bodoče regulirati tudi kmetijsko produkcijo in- ob sodelovanju s kon-sumnimi grupami uravnovesiti cene ter S tem nivelirati naše gospodarstvo. Čim-prej se nam to posreči, tem prej lahko računamo na zadovoljivo sožitje vseli stanov.
V najtežji čas je usoda vrgla našo generacijo in mi bomo odgovorni našim naslednikom za razmere, v katerih se bodo našli. Kličemo vse sloje k sodelovanju in prepričani smo, da bo naše skupno delo rodilo dobre sadove vsem..
Kr. banska uprava je vsikdar v veliki meri pokazala razumevanje za naše težnje. Prepričani smo, da v sledeči proračunski d; iti v polni meri ugodi našim željam in zahtevam, ki sicer niso vedno vezane na proračunske postavke, vendar pa zaležejo mnogokrat več od novca. Ne prosjačimo za denarne podpore, prosimo pa. da se naloži denar vendar tam, kjer bi se znal v obilni meri obrestovati. Podpore in prispevki so danes povsod zaželjen objekt. So kraji, ki brez teh dobrot — torej sami iz sebe — v obče ne znajo več gospodariti ter smatrajo za potrebno, da zahtevajo za vsako malenkost denarno pomoč. Naše zahteve pa ne bodo pretirane, saj smo svojo skromnost že tolikokrat dokazali. Prosimo le. da se v polni meri upoštevajo v korist — ne poedincem — temveč našemu celokupnemu kmetijstvu. (Živahno odobravanje in ploskanje.)
0 težnjah lesne trgovine.
Nedavno se je vršil pri Zvezi trgovskih združenj v Ljubljani sestanek lesnih trgovcev, ki je obravnaval položaj lesne trgovine. Poudarjala sta se zlasti dva momenta, ki izredno škodujeta tej naši važni panogi, t. j. nerealni prim 28k>%, ki je znatno manjši, kakor je faktični agio, in pa poslabšanje našega položaja glede izvoza v Italijo, kjer smo takorekoč že izrinjeni.
Čeprav je protivrednost v lirah stvarno veliko več vredna, se sme oficijelnemu tečaju na naših borzah za terjatve naših izvoznikov pribiti le zgornji prim, medtem ko bi stvarnemu stanju odgovarjalo najmanj 40%. To na eni strani ruši cene doma, na drugi strani pa nas izključujejo iz konkurence v Italiji; država, ki naj bi se okoristila od diference, pa radi prestanka izvoza tudi nima koristi, temveč še škodo radi mina, ki ga ta praksa razširja.
V nedavnem dodatnem trgovskem sporazumu z Italijo smo želi sijajne neuspehe. Italija bo menda povišala carino devetkrat-no, medtem ko smo še v tarifskem oziru
napram Avstriji toliko na slabšem, da znaša samo razlika v železniški voznini do 200 lir pri vagonu.
Kakor da bi teh. nesreč še ne bilo zadosti, so pri nas še zastale že leta in leta vršeče se priprave za ureditev centralne poldržavne institucije za izvoz lesa, ki nas bo šele usposobila voditi enotna pogajanja z drugimi državami. — Takse, pristojbine in že omenjene železniške tarife so dosegle rekordno višino ob času rekordne nižine cen. Državna gozdna velepodjetja pa mečejo na zunanje trge ogromne množine blaga, ki v njih kalkulaciji pogosto niso kriti niti efektivni izdatki produkcije. Pogosto se čuje, da delajo ta podjetja velike deficite, ki se potem krijejo v breme državnega budžeta.
Na omenjeni konferenci so lesni trgovci formulirali svoje zahteve, ki stremijo po temeljitem izboljšanju sedanjega stanja in ki bodo radi svoje upravičenosti in da-lekosežnosti zaslužili polno upoštevanje.
Naše delo, naši smotri.
Pravica do dela, do eksistence je osnovna pravica človeka, ki ie odvisen od svojega dela. Človeku, ki mu šele delo omogoča življenje, ne sme nihče odrekati te pravice. Človek hoče živeti, zato naj dela in naj si gradi eksistenco.
In vendar jih je na tisoče, ki so brez dela — zdravih, delavolinih, sposobnih in upravičenih do življenja —• samcev in hranilcev družin, ki nimajo dela, nimajo zaslužka, ki životarijo ob javni milosti, hodijo od hiše do hiše, ponižani na položaj beračev. Na tisoče jih je obsojenih na brezdelje, na pomanjkanje, na glad in bedo. Zreli možje, ženske in mladi ljudje, ki so se učili, izobraževali, šolali in so dorastli, sedaj pa čakajo brezupno na eksistenco, ki je ni — in čakajo, da zažive samostojno življenje, da si zgrade domače ognjišče, ustvarijo družino in do’m. A vsa upanja so zaman!
Tisočem, ki so izgubili delo, se pridružujejo tisoči iz vrst doraščajoče mladine — armada narašča iz dneva v dan in ljudstvo pada v vedno večjo bedo.
Klic po delu in eksistenci postaja vsebolj glasen in splošen. Zahteva po kruhu in zaslužku postaja odločna in problem dela in eksistence postaja vsebolj pereč.
In kjer se skuša danes reševati ta problem, se rešuje teoretično brez vidnih uspehov in ni nikogar, ki bi vprašanje dela za brezposelne in vprašanje eksistence za doraščajoče praktično rešil. Kolikor se pa kje rešuje to vprašanje praktično, se rešuje po osebnih vidikih in tako, da odpira na široko vrata protekciji, a ogromno število samim sebi prepuščenih pušča ob strani.
Problem zaposlitve vseh delavoljnih in dela-potrebnih ni rešljiv docela in trajno brez odprave primarnih vzrokov, ki tiče v gospodarstvu, v denarnem sistemu in drugje.
Kljub temu ne posegamo v te probleme, ki jih bo svet reševal še desetletja, nego hočemo delati ,na odpravi ali vsaj omiljenju posledic primarnih vzrokov, ker le tako je mogoče dejansko in nujno koristiti nezaposlenim, ki jim teoretične razprave ne morejo nuditi kruha in eksistence, ki je zanje nujno in sleherni dan bolj neodložljivo vprašanje.
Pri tem se bomo borili proti vsemu, kar otežkoča, da nezaposleni težje dobe delo in pn ti vsem, ki so napoti stremljenjem po eksistencah.
Zato se izrekamo proti vsakemu nadurnemu delu, proti deljenemu delu v pisarnah in uradih, proti neutemeljenim redukcijam, proti prekomernim prejemkom vodilnih, ki naj se porabijo za nove zaposlitve. Smo pa tudi proti pomnoženim eksistencam, t. j. proti opravljanju dveh ali celo več služb, proti zaposlovanju onih, ki niso odvisni od svojega dela, proti stalnemu zaposlovanju upokojencev — saj je nemoralno biti upokojen v eni službi s primerno pokojnino, da lahko „upokojenec“ opravlja službo drugje — in proti vsem sličnim pomnoženim eksistencam, ki zapirajo vrata številnim nezaposlencem in tudi družinskim očetom, ki bi z zaposlitvijo rešili svoje družine bede in pomanjkanja.
Z resno in iskreno voljo je mogoče zaposliti pretežni del nezaposlenih. V to pa je potrebno smotreno delo vseh nezaposlenih — ročnih in duševnih delavcev —• in vseh onih, ki zlo vidijo in ga hočejo odpraviti.
Zato smo osnovali društvo „Delo in eksistenca“, v katero vabimo vse, ki so prizadeti in pa vse, ki nimajo socijalni čut samo v besedah, nego v srcu, da pristopajo in pomagajo odpravljati največje in najtežje zlo današnjega časa.
Pripravljalni odbor društva „Delo in eksistenca“.
Miro Zupan:
Tujski promet in narodno gospodarstvo.
Tujski promet, katerega rojstvo sega daleč v pretekle čase, se ie pričel pri nas v predvojni dobi, ko se je zbralo nekaj naših idealnih mož, ki so se že takrat zavedali, kolikšen pomen lahko ima za Slovenijo in njeno ljudstvo dobro razvit tujski promet.
V povojni dobi se je moralo takorekoč znova pričeti z delom za razvoj tujskega prometa in nadaljevati ono, kar se je že pred vojno gradilo.
Ce hoče tovarnar, trgovec ali obrtnik, da mu podjetje prosperira, mora uporabiti vse svoje znanje in vsa razpoložljiva sredstva, ki so mu za razvoj podjetja neobhodno potrebna. V takem podjetju ne izostane uspeh.
Tako je tudi s tujskim prometom, katerega danes lahko smatramo za eno najdonosnejših industrij. Tujski promet raste pri nas od leta do leta. Treba mu je zato posvetiti največjo pozornost ter organizirati dotok tujcev v naše kraje tako, da bomo lahko konkurirali drugim tujsko prometnim državam. „Uvoz“ je treba zvišati s smotreno propagando, „izvoz“ pa zmanjšati z uveljavljanjem načela: „Jugoslovani v jugoslovanska letovišča in zdravilišča!“ Zavedati se moramo, da tujski promet postaja v naši gospodarski bilanci vedno bolj odločujoč faktor. Če pogledamo narodno - gospodarske statistike in proračunske postavke nekaterih držav, bomo videli, kako veliko in važno vlogo igra v teh državah ravno tujski promet. Blagostanje, ki vlada v Franciji in v Švici, je nastalo iz dobro organiziranega in razvitega tujskega prometa, Italija pa krije primanjkljaje svoje gospodarske bilance zopet le iz visoko aktivne tujsko prometne postavke.
Spoznavajoč vedno bolj veliki pomen tujskega prometa za narodno gospodarstvo, se je pričela naša država zanimati za to moderno industrijo ter podpirati v tem pogledu stremljenja posameznih tujsko prometnih faktorjev. Saj ima naša mlada Jugoslavija vse naravne predpogoje in je vstvarjena za tujski promet, kakor malokatera sosednjih držav. Le žal, da se naše ljudstvo še malo zaveda važnosti te narodno gospodarske panoge. Naša inteligenca in naši bogati ljudje — da ne govorimo le o širših slojih našega ljudstva — še niso dovolj vzgojeni. Veliko dela in truda .še čaka naše tujsko prometne institucije, da pouče naše imovitejše sloje, kaj pomeni za dobrobit domovine, če preživijo svoj dopust v naših zdraviliščih ter tako pustijo denar doma. Žalibog, da baš ti „boljši krogi“ ravnajo nasprotno in po nepotrebnem izvažajo naš denar v inozemstvo, zlasti pa v italijanska kopališča, ki se nam lahko smejejo v pest. In ravno te kroge je treba z dobro usmerjeno propagando zainteresirati za domača letovišča in zdravilišča in jih poučiti, koliko koristijo s tem, da ostanejo doma, samim sebi, ljudstvu in državi.
Radi tega je tudi nas vseh kakor tudi za to poklicanih faktorjev sveta dolžnost, da požrtvovalno in nesebično delujemo za čim večji razvoj našega tujskega prometa v korist našega narodnega gospodarstva in ne gledamo pri tem na osebne koristi, marveč na splošni blagor.
Organizacija.
Cetništvo v Dravski banovini.
V lažje razumevanje, zakaj smo z velikim navdušenjem stopili v vrste četnikov, hočem v grobih potezah opisati lastne doživljaje pred svetovno vojno, med njo in Po njej.
Kar seješ v mlada srca, to žanješ pri starih. — Ta pregovor se je, kakor pri večini drugih, udejstvil tudi v naši nekdanji mladinski družbi. Ko sem telovadil v družbi bratov Tavčarjev, Staneta Vidmarja, Ernesta Kruleja in še nekaterih drugih v dijaški sokolski vrsti v Narodnem domu v Ljubljani, je sadil naš tedanji vodja Bojan Drenik v naša srca ljubezen do domovine. Že takrat smo imeli neprilike kot srednješolci. Posebno pa sem se zameril oblastem 1. 1908., ko sem si upal celo kot vojak kritizirati avstrijsko aneksijo Bosne.
Najbolj nacijonalna je bila takrat družba v Trstu. Načelovali so ji idealni voditelji dr. Rybaf, dr. Gregorin, dr. Wilfan in še nekateri drugi navdušeni Slovenci in Hrvatje. Kdor je hotel ostati član omenjene družbe, se je moral udejstvovati v Sokolu, dramatičnem društvu ali kje drugje, pač v dobrobit našega naroda. To so bili naši najlepši dnevi v takrat našem, slovenskem Trstu.
Toda nič ne traja večno. Prišlo je usodno poletje 1914. in mnogi naši najboljši so odšli. Večina jih je morala k vojakom, nekaj pa za železna vrata in zamrežena okna. 4. avgusta se je pojavil tudi pred menoj detektiv in me odvedel.
Ko sem prišel zopet v zlato svobodo, sem bil spretnejši v zatajevanju čustev. K sreči oblasti niso videle v naša srca. Krvavela so nam, kadar smo brali o avstrijskih in nemških zmagah, vriskala, kadar so zmagali bratje Srbi in Rusi, plakala, ko smo zvedeli, da se bije bitka med brati — med Srbi in Bolgari. Proklinjali smo naše časopise, ko so nas klicali na boj na naše brate. Menda ga ni bilo med nami, ki se ne bi želel dvigniti in zleteti k bratom dobrovoljcem ter se v njihovih vrstah boriti za našo pravo domovino.
Prišel je konec vojne. Pijani sreče smo bili tedaj. In le ta čudna opojnost nam je strašno škodovala...
Ko smo bili še pijani sreče, so trezni sebičneži že grabili vojni plen in demoralizirali narod!
Prva grenka kaplja je kanila v našo kristalno čisto čašo idealov, ko smo zvedeli, da sta za nas izgubljena naša draga
—	Trst in Gorica. Da rešimo Koroško, kjer je tekla nalša narodna zibelka, smo tekli proti severni meji. Srečni smo bili, da se nam nudi prilika, da doprinesemo vsaj nekaj na oltar domovine. Toda kmalu smo bili razočarani, ko smo videli — pa ne v bojnih vrstah, marveč pri preskrbi vojske
—	tiste, ki so v svetovni vojni kupčevali in se skrivali na račun zveste udanosti tujcu, nekateri celo izdajalstva nad brati.
Druga grenka kaplja je kanila, ko je bila zapravljena Koroška. Krivce, ki so zapravili del našega premoženja, bo, upajmo, osvetlila zgodovina. Vrnili smo se domov in kaj smo našli? Našli smo povečini iste ljudi, na istih mestih, kakor so bili pred in med svetovno vojno.
Nismo se želeli maščevati, ne, nismo se strinjali s tistimi, ki so rekli, da bodo viseli vsi izdajalci naroda in da bodo obglavljeni tisti, ki so zatirali revne. Hoteli smo, da bodo ponižani in onemogočeni za vedno, da bodo odstavljeni z važnih mest, tujci, ki so nam odjedali kruh, pa izgnani.
Toda kaj smo doživeli? Naj omenim le svoj primer: Mož, ki med vojno ni hotel govoriti slovensko in me je ovadil zaradi tega, ker sem govoril v materinščini, me je pričel zmerjati v slovenščini. Ko sem ga vprašal, od kedaj zna slovensko, sem se bil že pregrešil. Denuncijant mojega prijatelja, ki so ga pred vrvjo rešili le pravi Nemci, je sedel na mehkem varnem stoličku, mož, ki je pognal na Suhi bajer slovenskega kmeta, je kupoval posestvo za judeževe groše.
Zakričali smo, toda našli smo povsod samo gluha ušesa. Slišati nas niso hoteli niti tisti, ki smo jih nekoč smatrali za svoje. Čim bolj pa smo kričali, tem temnejša je je bila senca, ki je padala na nas, Rekli so nam: nevarni so bili prej, nevarni so sedaj!
Hoteli smo k soncu, da razblini črne sence! Toda doma v ožji domovini nismo našli svetlih žarkov, ki bi pokazali čistost naših idealov.
Obrnili smo se k tistim, za katere smo vedeli, da niso nikdar kupčevali z narodnostjo in domovino. Zaprosili smo za sprejem v vrsto onih, ki so trpeli lakoto, ki so bili žejni, ki so krvaveli na rokah in nogah in bili srečni, kadar so mogli stopiti na žrtvenik domovine. Sledimo njim, ki jih je vodil nekoč naš navečji Jugoslovan kralj Peter.
Kar seješ v mlada srca, to žanješ pri starih! Vprav radi resničnosti tega pregovora sejemo našo misel v srca mladine. Združeni ž njo pa stopamo v vrstah tistih, ki so pripravljeni žrtvovati domovini duh in telo.
Vladimir Kapus.
American National Legion.
Slično kakor Združenje borcev Jugoslavije deluje v Združenih državah „Ameriška narodna legija“, ki je največja in najmočnejša viteška organizacija na svetu. V njej so včlanjeni vsi rezervni oficirji, bojevniki in invalidi, katere se oficijelno naziva veterane. Organizacija predstavlja izredno močan političen faktor, saj ima samo v U. S. A. preko 14 milijonov članov, dočim sta podružnici že ustanovljeni v Franciji in Italiji. Glavna skrb ameriške legije je, podpirati vdove in sirote v svetovni vojni padlih članov, katerih svojci prejemajo stalno mesečno podporo do višine 50 dolarjev. Iste pod-
pore so deležni ameriški bojevniki — invalidi izven meja Združenih držav, ki so se borili pod ameriško zastavo.
Ameriška legija je izredne važnosti za Jugoslovane — ameriške državljane, ki pa so se po svetovni vojni vrnili v domovino ali pa so bili repatriirani. Vsak Jugoslovan — ameriški vojak, — ki se je boril na strani zavezniških držav, ima pravico do vstopa in podpore pri Ameriški legiji. Mnogo je Jugoslovanov, ki so kot ameriški dobrovoljci, organizirani po krajevnih odborih Pittsburgh in Johnstown, prispeli na solunsko fronto. Zato se Ameriška legija že dalj časa pripravlja na ustanovitev svoje podružnice tudi v Jugoslaviji, kakršne že obstojajo v Franciij in Italiji.
Franjo Škrbec.
Dopisi.
Domžale. List sem ves prečital in mi zelo ugaja. Prepričan sem, da boste dobili mnogo naročnikov, ker prinaša list izključno le resnico. Žalibog je res tako, kakor piše. Prišli smo tako daleč, da ovajajo in obsojajo naše pošteno ljudstvo gospodje, ki niso prav nič storili za ustanovitev naše lepe Jugoslavije tedaj, ko je bila za to potrebna borba in trpljenje. Taki-le možje, ki bi bilo zanje bolje, da lepo molče, se delajo važne, in se upajo spravljati celo nad one, ki so s krvjo ustvarjali našo državo, ter jih presojati glede njihove državotvornosti. Ti gospodje pletejo poštenim borcem novo trnjevo krono in izpodjedajo tla naši lepi Jugoslaviji. Menda je to njihov cilj, da bi onemogočili vsak pravi in pošten napredek v naši državi. Mnogo teh gospodov je na takih mestih, da prav gotovo vedo, kaj delajo. Oni ve-doma delajo na to, da zraste pri nas čim več nasprotstva proti naši lastni domovini. Namenoma ohlajajo srce- vseh trpinov do domovine, s tolikimi mukami priborjene. Jemljejo monopol na patrijotizem, pri drug'h pa s peklensko zvitostjo sejejo nezadovoljnost, povzročajo brezposelnost in bedo.
Naša Jugoslavija je prirodno bogata dežela, kakor malokatera na evropski celini. Zato ne rabimo ne milosti ne podpore, še manj pa odvisnosti, marveč zahtevamo le nekaj pravih, odločnih gospodarskih potez, ki pa ne smejo b ti korita za razne koristolovce, in takoj bo odpravljena kriza. Miljarde so šle za povzdigo posameznih panog javnega gospodarstva in koliko tega denarja se je razblinilo ob dijetah in proviz'jah raznih koritarjev, od katerih ima bore malo, bodisi kmet, trgovec, obrtnik, in-dostrijailec, invalid itd. Vse to vsi stanovi od strani opazujejo, stiskajo pesti in si ne upajo čriiniti niti besedice, ker ga brž denuncirajo, r vo kaj izusti in mu podtaknejo protidržavnost a!i celo komunizem, o katerem do dcnuncija-c:je morda niti pojma ni imel. Taki-le ovaduhi, ki namenoma netijo nezadovoljstvo med ljudstvom, so sami pravi raznašale! subverzivnih stremljenj, saj vedoma ohlajajo ljudem srca proti lastni domovini, ljudem, ki so še pred dnevi bili najboljši bojevniki za Jugoslavijo in za jugoslovansko idejo. Veliko krivice se je zgodilo nad našimi najpoštenejšimi Jugoslovani. Veliko žrtev je padlo. Brez žrtev pa ni zmage in vse to hočemo preboleti, samo da dosežemo cilj, za katerega se vsi pošteni ljudje bojujemo, to je: blagostanje v naši lepi in neizčrpni Jugoslaviji. Veliko je že zamujenega, a prepozno vendar še ni. Vse se da po-
praviti s poštenim delom, s pravimi, odločnimi ukrepi, ki lahko na mah učinkujejo. Prišel je šesti januar. Vsi gospodarsko misleči smo se ga zelo razveselili. Žal je grenek pelin bil kmalu primešan čaši radosti. Mnogi taki-le, ki so spadali vse drugam kot na površje, so obrnili svoj plašč po vetru in se začeli delati na mah najboljše Jugoslovane. Začeli so nastopati kot najboljši nacijonalisti in Bog ve kaj še, samo da uživajo najboljši kruh Jugoslavije. Oni nemškutarji, ki so nas v bivši Avstriji popolnoma za prazen nič ovajali, nas Sokole ovajali, pripenjali nam znake p. v. v svetovni vojni, so se vrinili v vrste poštenih Sokolov in hočejo komandirati nas stare, prave Sokole, ljudje, ki nimajo najmanj smisla za sveto sokolsko idejo in cilje. Drugega ne morem reči kakor, da so to volkovi v sokolskih srajcah. Takih gospodov bi lahko naštel zelo mnogo. Ce bodo taki-le gospodje reševali našo domovino, bo gotovo zgubljena. Ni prepozno, še je čas rešitve. Zatorej obračun s takimi gospodi in to čim prej tem bolje! V svetovni vojni in pred vojno v bivši Avstriji smo morali zelo veliko prestati pred temi gospodi in prav isti gospodje nas zopet preganjajo in trpinčijo. Prej so nas trpinčili, ker smo bdi slovanofili, sedaj pa nas preganjajo, ker živimo za jugoslovansko idejo. Radi bi ukrenili tako kot da mi razdiramo Jugoslavijo, v resnici jo pa ti gospodje razdirajo. To ni samo naroden, ampak tudi gospodarski škandal. — Kdaj pride dan, ko nam bo res iz jasnega posijalo zlato solnce in delilo blagostanje naši veliki Jugoslaviji? Ako bo šlo še dolgo tako, je daleč še oni splošno zaže’jeni dan. Ako pa radikalno nastopimo v strnjenh vrstah ramo ob rami. bi bil dan čistega svita popolnoma blizu. Zatorej na plan brez strahu in brez bojazni za naše jugoslovanske pravice! Proč s preoblečenimi volkovi! Proč z razdiralci naše svobodne domovine! Proč z vsemi korupcijonisti! J. M.
Škocijan pri Mokronogu. Prečital sem 1. in
2.	številko „Preloma“. Govori so bili iz srca srcem, brez fražerstva in navlake. Hočem ponesti novi odrešilni duh med one, ki niso imeli prilike doznati kaj o pokretu „Združenja borcev Jugoslavije“. Budil bom članstvo in idejo „Preloma“ širil.
Vrhnika. Tu vas čakamo.
Šmarje pri Jelšah. Prosim za sporočilo, ali naj vam pošljem kakšen članek oz. dopis.
Vsekakor, pišite načelno, izog;bajte se osebnosti! (Op. ur.)
Vače. Strinjam se z vašim pokretom in pripravljen sem sodelovati po svojih močeh. Tu smo večinoma gmotno slabi, ker ni dela. Dostikrat še za najvažnejše stvari ni denarja. Naš pokret odobravajo vsi pošteni razen ne-katernikov, ki se bojijo za svoje stolčke in zagovarjajo to, kar je. Izgovarjajo se, da, če bo ta ali oni iz bivših strank v odboru, ne mo-
rejo sodelovati. Nekaterim ne gre v glavo, kako bi mogli iz vseh bivših strank skupaj delovati. Zato je tudi težkoča pri izbiranju oseb. — Imamo pa nekaj neoporečnih ljudi, kmetov in obrtnikov, za katere, upam, se bo zedinila splošnost. Članov bo dosti. Shod je močno zaželjen in pričakovan.
(Prinašamo nekaj sporočil z dežele. Izmed ducatov nekatere brez izbire. Mislimo, da bomo s nrihndnümi Številkami začeli prinašati kratka organizacijska poročila z vseh strani Slovenje. Poročevalci naj se drže bojevniške kratkosti in stvarnosti. Op. ur.)
Pravila „Boja“.
Čl. 7.
Ustroj uprave.
Upravni organi Združenja so:
a)	Osrednji izvršni odbor,
b)	Banovinski odbor,
c)	Nadzorni odbor.
Čl. 8.
Osrednji izvršni odbor sestoji iz zastopnikov posameznih bojevniških organizacij in skupin. Vsaka v Združenju včlanjena organizacija pošlje v Osrednji izvršni odbor po tri svoje zastopnike in po tri namestnike, dalje tri zastopnike in tri namestnike vse one bojevniške, viteške in omladinske skupine, ki se ne morejo priključiti Združenju kot celota. Posamezno članstvo je lahko po Osrednjem izvršnem odboru pozvano, da imenuje vanj 1—3 zastopnike in enako število namestnikov. Ista določba velja za nove organizacije, ki bi bile sprejete v Združenje.
Čl. 9.
B a novinski odbor tvori poleg članov Osrednjega izvršnega odbora in njihovih namestnikov še po 9 zastopnikov vseh v Osrednjem odboru zastopanih organizacij in enot.
Čl. 10.
Osrednji izvršni odbor sestoji iz:
predsednika,
1. in 2. podpredsednika,
1. in 2. tajnika,
blagajnika in njegovega namestnika,
arhivarja,
gospodarja ter ostalih odbornikov.
Čl. 11.
Predsednika Združenja, ki je obenem predsednik Osrednjega n Banovinskega odbora, voli z večino glasov Banovinski odbor izmed članov Osrednjega izvršnega odbora. Ostala uprava se konstituira sama z 2/.i večino tako, da so v funkcijah zastopane vse včlanjene enote. O sporih glede konstituiranja Osrednjega izvršnega odbora odloča končno Banovinski odbor z večino glasov.
Čl. 12.
Nadzorni odbor.
Nadzorni odbor sestoji iz 5 članov, ki jih izmed svojega članstva voli Banovinski odbor. Ta mu izvoli tudi predsednika. Ostali Nadzorni odbor se konstituira sam.
Funkcijska doba za vse odbore traja 1 leto.
Čl. 13.
Delokrog uprave Združenja.
V področje Osrednjega izvršnega odbora spada:
1.	akcija za dosego nalog in ciljev Združenja;
2.	organizacija manifestacijskih zborov, predavanj itd.;
3.	snovanje krajevnih izvršnih odborov, krajevnih organizacij in poverjeništev;
4.	smernice za delo odsekov;
5.	upravni in tekoči posli združenja;
6.	izvrševanje sklepov Banovinskega od-
^ora'	(Dalje prihodnjič.)
Kaj pravijo drugi?
„Akademski glas“ (27. I.)
„Kdo ste vi, ki bi radi danes sumničili to pošteno, zdravo, trdo in ponosno ljudstvo, da se je izneverilo idealom svojih dedov? Ali ne delate tega zato, ker vam gre to v kramo, ker bi drugače sploh ne imeli raison d’etre, da ste!
Največja nesreča za narod, največja nevarnost za državo je, ako se hoče režim istovetiti z državo. Politiki so ljudje, se lahko motijo, so lahko nesposobni, nezmožni, koruptni, gnih. Kot taki so izpostavljeni omalovaževanju, kritiki, blatenju, jezi in sovraštvu onih, ki jih. zastopajo, — država pa mora ostati visoko nad vsem tem, od vseh ljubljena, spoštovana in branjena! Zato je tisti, ki izkorišča državno oblast v kakršnikoli obliki, tisti, ki hoče istovetiti svojo osebo s funkcijo države, prvi. ki spada pod zakon o zaščiti države!
Socialna pravičnost Je temelj države!
Kako bo kmet ljubi! svojo domovino, s kakšnimi čuvstvi jo bo branil, če mu boben poje pred hišo, če vkljub trdemu delu in pošteni volji ne bo mogel obdržati zemlje, ki kot svetinja prehaja iz roda na rod... Kako se bo delavec brigal, kako zanimal za državo, če mu celodnevno garanje v rudniku ali tovarni ne bo moglo prehraniti njega, žene in lačnih otrok ... Kako naj se uradnik žrtvuje, dela za procvit in napredek države, če v rokah drži redukcijski dekret, kako naj se mladina, dijak, akademik, navdušuje za ideje države, če ne ve, kje bo drevi večerjal, kje jutri kosil, če kljub vsej pridnosti, delu in volji ni nade za izobrazbi primerno zaposlitev?
Naša zemlja, naša domovina, naša država je bogata dovolj, da ima za vse sinove dovolj kruha, toda na pošten način se pri nas ne da zaslužiti milijonov! Nihče nima pravice kopičiti si bogastvo, nihče ne sme imeti po dve, tri ali še več mastnih služb v času, ko toliko in toliko soljudi nima brez lastne krivde najpotrebnejšega. Nočemo napadati pavšalno nikogar, kar vemo, vidimo in mislimo, bomo povedali naravnost. Podtikavanja in sumničenja v kakršnikoli obliki odklanjamo, nočemo delati nerazpoloženja proti nobeni oblasti, redu, socialni plasti ali sloju naroda, imamo pa pravico in dolžnost pred Bogom, narodom, zgodovino in zakonom, udariti po onih, ki hočejo žrtve, trpljenje, grmade kosti in kri, žrtvovano od najboljših mož za našo svobodo, uporabiti kot trgovsko blago!“	Z.—
I
F. HREHORIČ
Telefon št. 24-04
!
1
Manufakturna veletrgovina Ljubljana, Tyrseva cesta št 28
Dežnike - nogavice
na drobno in debelo kupite najugodneje v tovarni
Josip
Vidmar
Ljubijana
Pred Škofijo 19, podruž.: Prešernova 20
Beograd
Kralja Milana 13
Zagreb
Jurišičeva 8
isSsovine naročajte samo pri
J. BLASNIKA NASL
Univerzitetna tiskarna, litografija in kartonaža d. d.
Liubliana, Breg 10-12

Priporoča se
KAVARNA
,EVROPA'
A. Tonejc
Gradbeno podjetje in tehnična pisarna
Miroslav Zupan
stavbenik, zapriseženi sodni izvedenec
Ljubljana
Poštni ček. rač. št. 12 834. - Telefon štev. 2103.
Beton, železobetonske vodne zgradbe, arhitektura ter vsakovrstne visoke zgradbe itd. — Sprejemanje v strokovno izvršitev vseh načrtov stavbne stroke. — Tehnie mnenja. — Zastopstvo strank v tenmčnia zadevah.
lleletrgc::!! Tecc-rijskep in kolnnl-jalnep blaga
Telefon št. 22-46.
Brzojav: GREGORC,
Zahtevajte
_ , specijelne ponudbe. _
v m J
Izdaja za konzorcij „Preloma“ Dr. Bogdan žužek. — Urednik Vladislav Fabjančič. — Tiska Univerzitetna tiskarna J. Blasnika nasl, d. d. v Ljubljani, predstavnik L. Mikuš. — Vsi v Ljubljani.