ŠOLA — DOM
UČENCI  IN  UČITELJI
V pričujočem članku želim opisati odnose med učen-ci in učitelji, oziroma odnose učencev do učiteljev in obratno. V glavnem so ti odnosi urejeni in tovariški. Zato bi se omejil na tiste ekstremne primere neureje-nosti, ki vsakogar bodejo v oči.
Na šolah smo često priča temu, da učenec v odnosu do svojega učitelja pozabi na dostojnost in na meje, preko katerih ne bi smel. Naj navedem enega takih primerov.
Bil je deževen dan in v razredu je bila — kot vedno ob takem vremenu — pisana razstava dežnikov. Eden izmed učencev je pograbil dežnik svojega sošolca in ga vrgel skozi okno v drugem nadstropju. Pod oknom je čakal mlad fant, ,,kolega" tega učenca in pred nedavnim še učenec iste šole, pobral dežnik in z njim izginil. Razredničarka je poskusila rešiti spor med lastnikom dežnika in nesramnežem in je slednjega poslala iskat dežnik. Učenec se je temu seveda upiral in pri tem iz-datno uporabljal ves svoj bogati slovar psovk in kletvic, končno pa je le odšel iskat predmet spora. Vrnil se je s svojim ,,kolego". Tega šele bi morali slišati! Planil je v razred s cigareto v ustih in ves zaripel od besa in na razredničarko se je vsula prava ploha ,,folklornih" vzrazov. Ko je prestrašena razredničarka poklicala po-stajo milice, so ji odgovorili, da bo kasneje — pri-bližno čez dve uri — nekdo prišel pogledat, češ da so trenutno vsi na terenu. Razredničarka si ni upala nazaj v razred, kajti pred vrati jo je oakal ,,kolega" s stisnjenimi pestmi. V ilustracijo naj navedem, da je ta ,,korenjak" sin znanega šišenskega družbeno političnega delavca (vendar taki ,,nadebudneži" niso samo sinovi družbeno političnih delavcev).
Kje so vzroki za te negativne pojave na vzgojnem področju, ki jih v Šiški žal ni malo?
Eden izmed njih je prav gotovo neurejen odnos v družini. Na eni strani morda pretirana strogost, celo surovost očeta do otrok, na drugi pa pretirana popust-ljivost in sentimentalnost matere, ki pred svojim možem skriva napake svojih potomcev in se ob tem ne zaveda, da s tem dela medvedjo uslugo prav otrokom.
Menim, da bi mnogi starši morali vzgoji svojih otrok odmeriti nekoliko več časa, tudi če bi zaradi tega minil kakšen, morda manj pomemben sestanek brez njih. Saj je vendar vsak roditelj pred zakonom in družbo odgo-voren za vzgojo svojih otrok. Družba nima mnogo ko-risti od tega, da na sestankih govoriči o vzgojni proble-matiki in o mladoletnih prestopnikih, medtem ko se njegovl lastni otroci klatijo po ulicah in drvijo v pre-stopniške vode.
Ob zgoraj opisanem dogodku pa se lahko vprašamo še nekaj? Zakaj občan tako težko dobi pomoč miličnika takrat in tam, kjer je res potrebna?
Vsega tega seveda ne smemo posploševati. Brez dvo-ma lahko najdemo tudi take učence, ki jih moremo imenovati zlate otroke, ki imajo iskren odnos do učite-ljev in sošolcev, ki jim pomagajo po svojih najboljših močeh. Ti učenci spoštujejo svoje starše, ljudi v sose-ščini in ne nazadnje tudi svoje učitelje, do katerih zanjo biti objektivni. Nihče ne dvomi o tem, da si vsak učitelj želi vzgojiti svoje učence v zdrave, popolne osebnosti in koristne člane naše družbe. Pri tem pa ne smemo prezreti dejstva, da starši, ki jim ni vseeno, kakšen je in kakšen bo njihov otrok, tesno sodelujejo z učitelji in šolo ter v dogovoru z njimi vzgajajo svoje otroke. Kar pa se tiče odnosov med učitelji in ueenci in med starši in otroci, velja izrek: ,,Spoštuj in Ijubi, če hočeš biti  spoštovan  in  ljubljen!"