Urška Orešiè
Glasbena šola Gornja Radgona
GLASBENI STAVEK, FORMALNA ANALIZA IN
STILSKA OPREDELITEV SLOVENSKE OPERE
EKVINOKCIJ S POGLEDI NA TUJA GLASBENA
DELA, NASTALA IZ PODOBNIH VZPODBUD
(povzetek magistrske naloge)
Magistrska naloga odpira širok vpogled v glasbo, nastalo pod razliènimi
vplivi iz obdobja, ki traja od poznega 19. stoletja do 2. svetovne vojne v 20.
stoletju. Pod skupni imenovalec smo dali izbrana glasbena oziroma operna dela
20. stoletja in mednje uvrstili tudi slovenski biser operne literature – Ekvinokcij
Marjana Kozine. Namen naloge je bil vsebinsko odpreti in temeljito raziskati lep
košèek slovenske glasbe ter ga umestiti med izbrana, po motivih, vsebini in stilu
podobna svetovna glasbena dela. Pri tem smo se omejili zgolj na opaznejše
podobnosti med deli, ki se bolj ali manj ujemajo po dramaturški vsebini,
glasbeno-motivièni gradnji ter sorodni motiviki.
Po podrobni vsebinski in glasbeni preuèitvi del iz podobnega obdobja so
zaradi naturalistiènih veristiènih zgledov nastale povezave med Ekvinokcijem in
Puccinijevimi deli: Tosca, Dekle z Zahoda in Plašè. Dela lahko primerjamo z
Ekvinokcijem zato, ker se delno ujemajo v obravnavi vsebine, oblike in delno tudi
glasbe. Delno po vsebini spadata k tem delom tudi Lady MacBeth, ruska
naturalistièna opera Dmitrija Šostakovièa, ter Jezdeci proti morju, irska
naturalistièna drama R. V. Williamsa.
Ekvinokcij izhaja iz tradicije pozno-romantiènih naèel èeških skladateljev
Antonina Dvoøaka (Rusalka, 9. Simfonija) in delno Leoša Janáèka (Katja
Kabanova). K tem delom lahko prištejemo še vplive Èehov in èeške opere na
Slovenskem po 1. svetovni vojni, predvsem je na Kozino vplival študij pri Suku v
Pragi, ki je slovenskemu skladatelju razkril mnogo spoznanj.
V ZDA je bilo pomembno obdobje t. i. »roaring twenties«, tj. obdobje
dvajsetih let 20. stoletja, ki je v Evropo prineslo pospešen tehnološki razvoj
oziroma razvoj filma, radia in televizije, s èimer se je populariziral val muzikalov,
ragtimeov, swinga in jazza. Opera Porgy in Bess Georgea Gershwina pomeni še
en nov pogled na zmonosti glasbe 20. stoletja, ki skozi razliène kulture in rase
potuje v dobro zdruljivo umetnost. Po Gershwinu se zgledujejo tudi drugi
evropski skladatelji, ki (v celotnem ali le doloèenem obdobju svojega
ustvarjanja) stremijo k odobravanju »starega sloga« oz. tradicije z novimi
primesmi: Puccini, Debussy, Ravel, Stravinski, Šostakoviè, Køenek, Weill in
drugi. Kozina v svoji operi obravnava motiv Amerièana, ki se po dolgih letih vrne
123
Urška Orešiè, GLASBENI STAVEK, FORMALNA ANALIZA IN STILSKA OPREDELITEV...
v svoj rodni kraj, njemu zato nameni tudi drugaèno glasbo – nekakšne zametke
jazza – ki jo je lahko spoznal v tedanjem obdobju ustvarjanja do 2. vojne.
Ob vseh teh smernicah smo našli še eno bistveno povezavo – vodni oz. morski
motiv, ki ima simbolièen pomen in v operah veèkrat vodi k usodnemu tragiènemu
koncu. Vsebujejo ga dela G. Puccinija: Plašè, A. Dvoøaka: Rusalka, L. Janáèka:
Katja Kabanova, R. Wagnerja: Veèni mornar ter R. V. Williamsa: Jezdeci proti
morju.
V podrobnih analizah glasbe v operi Ekvinokcij smo zasledili razliène
zmonosti Kozinove glasbe, strnjene v en sam umetniški individuum, ki je kljub
razliènim kompozicijskim rešitvam in stilnim spogledovanjem dovolj enovito
delo. Kozinova glasba ni zastarela, temveè je moderna in odprta, stremi k novim
rešitvam, novim idejam. V njej ni zaznati nobenih posebej novih
inštrumentacijskih efektov, moderno avantgardnih »matematiènih ugank«,
vendar gre za dramo in glasbo, ki ivi in je lahko zmeraj aktualna, tako kot to velja
za vse kakovostne opere ne glede na obdobje, v katerem nastanejo. Orkester je
obrtno urejen ter pisan tradicionalno, izkorišèen je klasièno in inštrumentacijsko
barvito. Kozinova orkestracija je premišljena in posnema vzore velikih del
Dvoøaka, Wagnerja, Puccinija, Debussyja... Godala imajo primarno funkcijo,
ostali inštrumentariji (pihala in trobila) jih veèinoma podvajajo ali pa jim
kontrapunktirajo v novih elementih, ki partituri dajejo širino in umetniško
vrednost. To lahko še posebej dobro zaznamo v velièastni medigri – v
»ekvinokcialni nevihti« po 2. dejanju, ki si jo je zamislil e sam Ivo Vojnoviæ,
hrvaški avtor originalne drame »Ekvinocijo«. Kontrabasi veèinoma podvajajo
violonèela ter fagote v oktavah, medtem ko flavte v tutti zasedbi oktavirajo
violine. Primarno vlogo v tolkalih imajo timpani, dober sinkopiran ritmièni
poudarek pa partituri daje tudi ostali inštrumentarij. Naloga ne posveèa prav
velike pozornosti sami orkestraciji, èeprav je ta dovolj logièna in jasno opravljena
ter je tako le še dodaten dokaz o skladateljevem kakovostnem obvladovanju
kompozicije.
Kozinov slog v Ekvinokciju nakazuje smernice razliènih tokov glasbe 20.
stoletja: pozne romantike, delno impresionizma, redkeje ekspresionizma, v veliki
meri pa nanj vpliva neoklasicistièna oz. neoromantièna smer ter zametki jazz
glasbe (posebej v obravnavi ritma in v posameznih harmonskih odsekih).
Kozinov slog gre razumeti kot skupek glasbenih smeri, ki narekujejo svobodno
razširjeno tonalnost z doloèljivim tonalnim oz. tonskim centrom, modalnost, ki
ne presega svoje namembnosti in stremi k modalnim tehnikam 20. stoletja, ter kot
svobodno izdelano harmonizacijo, ki niha med tonalnostjo in modalnostjo.
Skladatelj se zgleduje tudi po Wagnerju in Debussyju predvsem v tonskem
slikanju naravnega pojava morja in nevihte (to zasledimo predvsem v motiviki 2.
dejanja ter veliki medigri), pri èemer ne izostane niti ekspresija, kar nam dokazuje
primer vodilnega viharnega motiva, ki v gornjem postopu dosega molov osnovni
ambitus, nato pa se kromatièno spusti na nizko 2. stopnjo. Glasbeni stavek
124
GLASBENO-PEDAGOŠKI ZBORNIK, 16. zvezek
najveèkrat sloni na postavitvi tonskega oziroma tonalnega centra. Okoli tonskega
centra se odvija osrednji material opere – viharni motiv, pisan v blues moderni
skali z dodanimi blue notami -3, -7 in +11. Ostali material je pisan v modalni
tehniki – bodisi v starocerkvenih modusih, pri katerih sta najpogostejša eolski in
frigijski modus, ali v polimodalnosti dveh modusov hkrati (vokal - orkestrska
spremljava). V operi najdemo tudi prehode iz molske lestvice v eolski modus ter
kombinacijo balkanske in blues lestvice. Celoten glasbeno-harmonski material je
premišljen in se idejno ujema z okoljem in vsebino, saj se opera godi v majhnem
primorskem mestu pri Dubrovniku, kamor pripluje nekdanji domaèin, sedaj
Amerièan - Niko.
V operi prevladujejo tradicionalni akordi in èetverozvoki. Pogosti so durov
akord z veliko septimo, dominantni akord z dodano malo nono, zmanjšani
septakord z malo septimo, molov akord z veliko seksto, nonakordi,
undecimakordi, obèasno se pojavljajo tudi kvartni akordi, sestavljeni kvintni
akordi, ki izhajajo iz modusov, sicer pa je skladatelj zvest terèni harmoniji.
Pogosta je raba mediant, ki si veèkrat sledijo v logiènem zaporedju. Skladatelj v
tako veliki glasbeni obliki, kot je opera, operira z glavno motiviko, ki jo veèkrat
variira, pretransponira, augmentira ter s pomoèjo vodilnega tona poltonsko
prestavlja. Gre za zglede veristiène obdelave motivike, zametkov pozne
romantike in novih smeri 20. stoletja: neoklasicizma, neoromantike, neobaroka,
ki so zavezani tradiciji, uporablja pa tudi ritem cakewalka in obilo sinkop ter
alteriranih tonov, kar kae na skladateljevo spogledovanje z jazz glasbo in
muzikali.
Ekvinokcij se tako po goli drami, libretu, obliki in uporabi motivike v veliki
meri sklada z obliko italijanske veristiène opere. Afro-ameriški material Kozini –
podobno kot Pucciniju v Deklici z Zahoda e celih trideset let pred tem – slui kot
idejni glasbeni material. Medtem ko je jazz zahvaljujoè Gershwinu svoj ugled e
pridobil, je zahodno glasbo v obdobju naslednjih tridesetih let zaznamovala tako
ekspresionistièna, serialistièna kot tudi neoklasicistièna smer. Kozini je to
obdobje omogoèilo, da je v svoje delo vlil iskren umetniški peèat, ki posee po
veèdimenzionalnih vidikih kompozicijskih zmonosti.
Zagovor: 29. junija 2011 na Akademiji za glasbo Univerze v Ljubljani
125
Urška Orešiè, GLASBENI STAVEK, FORMALNA ANALIZA IN STILSKA OPREDELITEV...