Ena se joče, fruga se sije! Igrokaz v štirih dejanjih. Po francozkem Dumanoir-a in Keranion-a nemško predelal H. Laube. Poslovenil van Kalan. -&- Izdalo in založilo Dramatično društvo v Ljubljani. --—-~ ¥ LJUBLJANI. Natisnila „Narodna tiskarna". 1876. O s o Ib e. Gospa Rey-eva. Laurence, njena hči. Jeanne Rey-eva udova, sinaha gospe Rey-eve. Jeanne Vanneau-ova, vdova. Maurice Borel. Bidaut, notar. Vincent, kancelijski vodja pri Bidaut-u. Viktor, j . t,-, t pavei J pisarja pri Bidaut-u. Meunier. sluga gospe Rey-eve. Igra se vrši v Montlu§on-u. Prvo dejanje. Pisarnica notarja Bidaut-a. Srednja vrata in — v zadnjih kulisah — na levej in na desnej stranska vrata. V sredi pisarnice je peč. Pisal-niki na desnej in na levej. Zadej mej srednimi in levimi stranskimi vrati pisalna miza Vincent-ova, prenapolnjena z listinami. Prvi prizor. Vincent in trije pisarji Bidaut-ovi. Drugi pisar Viktor in mali pisar Pavel sedita na desnej, tretji pisar na levej, Vincent je zadej za svojimi listinami, in se ne vidi. Viktor (piše). „Pred gospoda Bidaut-a, notarja v Montlucon-u —" Pavel (tudi pišoč). Ponavljam ti: ona ima majkeno, preljubko pego na rami. Viktor. Pojdi, pojdi! Kje bi bil neki videl njeno ramo! (Pišoč.) „Sta prišli" — l* 4 Pavel (piše). Sinoči sem jo videl! Šel sem mimo mestne hiše, baš ko seje imel začeti ples. Kar se pripelja lepa vdova Rey-eva ter stopi iz. voza. Njena mantilja se zadene ob vozna vrata:,, jej nekoliko doli zdrsne, in ob tej priliki sem videl ramo in pego. Punktum! Viktor. Kakovo srečo ima ta mladič! In rama je bila lepa? Pavel. O, mikavna! Vin cent (ki se ne vidi). Njena rama mogoče da je lepa, a njeno vedenje je grdo. Viktor (se obrne). Kedo to pravi? Pavel. Videti ga hočemo, čigar so te besede.. Vincent (pomoli glavo nad liste). Jaz to pravim, moje so besede. Viktor. Papa Vincent, se ve da. Vincent. Da, da, in vsi pošteni ljudje po mestu pravijo tako. Vsi tisti, kateri so poznali umrlega moža mlade vdove, kateri so polkovnika Rey-a poznali, ljubili in čestili, ko je še tu v mestu bil poveljnik svojemu polku, in kateri so videli vdovo tega izvrstnega moža na ples iti, ko je jedva poteklo leto njenega žalovanja. (Vsede se, ter tako zopet izgine). Pavel (vstane, ter suši pri peči svoj spis). Ar ba! Civilni zakonik dovoljuje soprogi, da se sme o zopet možiti, kadar je preteklo šest mesecev — paragraf 228 — Viktor. Paragraf prvi za poštene ljudi dovoljuje vsaki vdovi na Francoskem, poldrugo leto po smrti svojega soproga zopet plesati. Vincent (se zopet prikaže). Tako? Pa bi vzeli vi to plesa željno vdovo, to smejočo vdovo, kakor ji pravijo? He? Viktor. Hui! Vincent. Odgovorite! Bi li vzeli smejočo vdovo ? Viktor. Radosten bi bil, ko bi me hotela ljubiti — a vzeti jo za ženo? Nak! Vincent. No vidite! In s tem je obsojena! Drugi prizor. Prejšnji. Jeanne Vanneau-ova. Vanneau (žalujoča, pajčolan na obrazu ima na pol zagrnen). Ali bi mogla govoriti z gospodom Bidaut-om? (Vsi pisarji vstanejo, ter se spoštljivo priklonijo.) Viktor. Gospod Bidaut je šel od doma, gospa, pa se bode kmalu vrnol. 6 Vanneau. A njegov koncipijent? Viktor. Sicer tudi tega nij tukaj, ali bode to trenotje. Ko bi hoteli gospa v njegovem kabinetu (kaže na desno) trenotek počakati — Vanneau. Bodem počakala. Zahvaljujem se vam, gospodje! (Odide na desno. Viktor jej odpre, ter zopet za njo zapre.) Vincent (se prikaže). No, gospodje, ali bi pa to vdovo vzeli? Vsi. Menim da! Vincent. No, vidite! Sedaj se je' pa pokazalo, da mi stari ne ugovarjamo iz zavisti. Vi mladiči delate isti razloček mej vdovo Jeanne Key-evo in mej vdovo Jeanne Vanneau-ovo. Pavel. Pri eni jokanje, pri drugi smeh — Premišljeno je dobro od obeh! pravi gospod Bidaut. V i 10 C ent (mrmra mej zobmi, ter naklada drv v peč). Nak, pravim jaz! Nobena izmej njiju nij dobro premislila. Tista, ki se joče, imela bi se smijati, a ona, ki se smeje, imela bi se jokati. Pavel. Zakaj to? Viktor (grede k peči). Vsaj res, sedaj sem se še le spomnil, papa Vincent, saj ste poznali ranjkega gospoda Vanneau-a, soproga one žalujoče vdove — 7 Vincent. Da, da, poznal sem ga, gospoda Vanneau-a. Viktor. V Havre-u. Vincent. Da, da, v Havre-u. Pavel. Kaj pa je bil gospod Vanneau v Havre-u? Vincent. Lastnik ladije in pomorski kapitan. Viktor. Tako? A tu v Montlugon-u ne vedo prav ničesa o njem. Tedaj ste ga dobro poznali ? Vincent. Trav dobro! (Vzame žametovo kapico z glave, ter pokaže čelo.) Tu je še znamenje, kako blizo sva si prišla, neizbrisljivo znamenje. Viktor in Pavel. A! Pavel. Ta brazgotina? — Zmerom sem mislil, da ste dobili to brazgotino, ko ste nekdaj kar naenkrat vzeli slovo od ljubice, in — odšli skozi okno. Vincent. Drzni neposajenec, jaz nijsem nikoli skozi okno odhajal od kakove ljubice, ker ljubice nikedar imel nijsem. Pavel. To mi je žal. Viktor. Tiho Pavel! — Povedite nam raje, papa Vincent, o tem Vannaeu-u. Pavel. O pomorskem kapitanu, po katerem lepa vdova tako dolgo žaluje? _8 Vincent. In kateri tega zares vreden nij. Pavel in Viktor. A! kako to?" Pavel. Zakaj neki ne? Vincent. No vidita! Vidva vesta, mladiča, ali sem prijatelj meteža in hrupa? Pavel (smeje se). Da, da! Vam je uže metež če trije možje in en pes stoje skupaj. Vincent. Neposajenec, tiho! Pavel. Saj sem prav tiho! Vincent. Nekega dne je naznanjal gledališki list v Havre-u nenavadno predstavo: enega in istega večera so imeli predstavilati: „Bela gospa", šaljiva spevoigra v treh dejanjih, — „Stolp Nesle-ski", — vesela igra v šestih dejanjih, in „Britanikus", žaloigra vpetih dejanjih — Pavel. Mnogo tega za denar! Vincent. Tako je menila tudi moja soproga in zato je hotela tja. Jaz sicer nijsem šel nikedar v gledališče, ali tega dobrega kupa jejj nijsem mogel odreči; peljal sem jo tja. Mej nekim prestankom sva šla — „Stolp Nesle-ski" naju je bil jako ganil — Pavel. Vesela igra! Viktor. Tiho! Vincent. Šla sva doli v kavarno — Pavel. Papa Vincent v kavarno! Ta pripovedka je polna neverjetnostij! 9 Viktor. Tiho! Vincent (živo). In toliko da sva se tam usedla, žačel se je prepir mej kapitanom in Van-neau-om — Viktor. Tiho, papa Vincent, njegova vdova je tamo notri. Vincent (tiho). Mej kapitanom Vanneau-om in nekim čisto mladim človekom, bil je še skoraj otrok, menda kakor le-ta Pavel — Pavel. O prosim, papa Vincent — V incent. In o čem ? Škandalozno ! O nekej gledališkej pevki! Ta malovredni Vanneau je bil še le eno leto oženjen, a uže je imel maitresso — Pavel. Hudobnež! Viktor. Tiho! Vincent. Ko bi bil to prepir mej dvema možema, šel bi bil kljubu radovednosti svoje soproge urno od tam, ter bi bil vsakako, kljubu svojej soprogi, pustil „Britanika". Pa gledati, kako seje ta Vanneau, mož kakih tridesetih let, lep in močan kakor orjak, mogel lotiti nedoraščenega fantina — Pavel. Kakor jaz! Vincent. Da, da — to me je raztogotiloj Skočil sem vmes in hipoma sem dobil se stolom, katerega je vihtil Vanneau nad fantinom, tu po čelu, tako, da sem se krvav zgrudil na tla. Jaz 10 sem kričal, moja soproga je kričala, natakarji, ki so mi ponujali toliko in toliko kozarcev vode, so tudi kričali, s kratka, bil je velik šum in polkovnik Rey, ki je šel zunaj z nekimi častniki mimo, imel je dostojen vzrok stopiti v sobo. Videl je mene v nesvesti, in kapitana Vanneau-a še vedno mahajočega se stolom, ter je stvar mahoma končal s tem, da je zgrabil gospoda Vanneau-a za vrat, izročil ga dvema vojakoma ter ga dal odpeljati v stražnico, kakor kakega klateža ali malopridneža. Pavel. Grom, to je bilo pa sramotilno! Vincent. Kapitan Vanneau je tudi tako menil ter mi je kričal, da mu bom to uže drago plačal, da, žugal mi je, da me bode ubil, ko bode le zopet svoboden. Pavel. Neprijetno zagotovilo! Vincent. To se je tudi meni zdelo! Uredil sem torej še tisto noč vse svoje papirje in račune in drugo jutro za rano sem zapustil Havre za vselej. Na takov način je prišla moja soproga ob „Britanika" in to jej je še dandanes žal. Pavel. Polkovnik Rey pak se je vrlo obnašal proti vam, papa! Vincent. Menim da! Saj mu tega tudi nijsem pozabil. Bil je moj rojak, in izboren, predober, plemenit mož, ki me je vselej imenoval 11 „gospod notar", da bi mi napravil veselje; da, da, in ta se je moral dati v šestintridesetem letu ustreliti; solze mi vselej žalijo oči, ko se ga spomnim, kakor sedaj. (Ganen preneha.) Dečka, oba sta mrtva, Rey in Vanneau, in ko bi nakrat po kakem čudeži zopet videl polkovnika Rey-a, menim, ondaj bi jaz umrl od veselja. Pavel. Ko bi pa Vanneau-a zopet videli —? Viktor. Ondaj bi umrli od strahu! Vincent. Bog mi pomagaj, da, naravnost vama povem, ondaj bi umrl od strahu. Tretji prizor. Maurice Borel. Prejšnji, Maurice. Ali bi mogel govoriti z gospodom notarjem Bidaut-om? Viktor. Kmalu bo prišel. Koga mi je čast napovedati ? M a u rice. Polkovnega zdravnika Mamice Borel-a. Viktor. Izvolite se usesti! (Vincent-u in Pavlu.) Idimo zajuterkovat! __12_ Pavel. Zares krasna misel! (Maurice-u.) Dovolite, da vam ponudim naš duhoviti časopis v zabavo. Maurice. Hvala lepa! (Vincent, Pavel in Viktor odidejo.) Četrti prizor. Maurice. Potem gospa Vanneau-ova. Maurice (sedeč pri mizi na levej). Kmalu hode poludne, dolgo ne morem čakati notarja. Ieanne se bode vrnola iz cerkve, kamor je šla molit. (Odloži časopis.) Jeanne? Ah, vse je pač, kakor sanje, kar sem doživel od včeraj. Vanneau. Gospod, — ah, Maurice! Maurice (vstane). Tukaj je! — Vi ste tukaj ? Vanneau. Čakala sem tu v kabinetu notarjevega koncipijenta; moža dolgo nij, in baš sem hotela oditi. A poznate li gospoda Bidaut-a? Maurice. Nak, ne poznam ga! Nekaj imam poročiti neki osobi v tem mestu. To poročilo pa hočem izročiti notarju Bidaut-u, ki je zastopnik 13 tiste osobe. To me je sem pripeljalo. Ali pustiva to ! Saj toliko da sem vas videl včeraj in komaj še vem, kaj ste mi povedali, in zatorej se še danes, ko vas zopet vidim, ves zavzet iz nova popra-šujem: Je li res ona? Ali ste zares vi? Vanneau (se vsede, ter ga prime za roke). Jaz ne dvomim prav nič! Vi ste, vi ste zares Maurice! Maurice. Bila ste omožena? Vanneau. Vse bodete izvedeli! Maurice. In ste vdova?! Vanneau. Uže poldrugo leto! Miaurice. Svobodna? Vanneau. Svobodna! Te besedice nijsem ni-kedar izgovorila, ljubi prijatelj, in še le od kar ste se vi vrnoli, ima pomen. A vi, Maurice ? Kajti tudi jaz več ne vem, kaj ste mi včeraj v naglici povedali, in tri leta ločitve, ki so meju nama, me plaše. Ste mi li mesto, koje sem imela v vašem srci, ali ste mi je res zvesto obranili? Maurice. Zvesto bodem izpolnil, kar sem vam obljubil. Vanneau. Da, ker ste zvest in veliko-" dušen. Toda jaz nečem, da bi vas vezala samo obljuba; saj me še ljubite, kakor nekdaj ? Maurice. Da! 14 Vanneau. Pa mi tega ne pravite več tako, kakor nekdaj ! Maurice. Kaka misel! Vanneau (opazujoča). Ali nijso imeli vaši prijatelji nekovih namenov in namer z vami? M aurice. Kaj menite? Vanneau. Ali vam nijso obračali očij na neko mlado dekle, in vas nijso vprašali, ali bi vam bila po volji roka tega ljubeznivega bitja? Maurice (skrivaje svojo zadrego). Nak, ne — Vanneau (vstane). Odpustite mi, da sem nezaupljiva, ker sem bila nesrečna, nesrečna zaradi vas! M auric e. Jeanne! Vanneau. Nak, ne zaradi vas, zaradi same sebe; tako mi je bilo namenjeno. če vi — o, jaz se dobro spominjam, in ponosna sem na to — izrekli ste, ko ste mi odkrili svojo ljubezen, rekli ste, da bom vaša soproga. Bili ste vselej mož, poštenjak, ki je ostal veren svojej danej besedi, kakor bi bil prisegel. Jaz sem bila le ne-zaupna, jaz sem bila polna dvomov, ko so bili zasledili najino skrivnost. Jaz nijsem verjela, da bi vaša rodbina meni, družici vaše matere, dovolila skleniti zakon vami, ki ste bili ljubimec rodbine. Maurice. Odločil sem se bil, [premagati vsako ugovarjanje. 15 Vanneau. Da, da, in zatorej vam nij nihče ugovarjal. O, rodbine so v enakih slučajih ne-zmotne modrosti. Priskrbeli so vam višjo SMbo v nekem polku, ki je šel v Afriko, govorili so o nevarnosti in smrti, ker so vedeli, da baš zato ne boste hoteli zaostati — in šli ste, zapustili ste me — osramotena sem ostala tukaj ! Maurice. Osramotena? Vanneau. Žalibog! Moj zaščitnik je bil odšel in obrekovanje je jelo vzdigati glavo. Jaz sem bila vaša — ljubica, dejali so, in vi ste za to odšli v Afriko, da bi končali nadležim znanje z menoj. Da, da, prijatelj! Od bolesti in brezupa sem zbolela, bila sem uže blizo smrti, in ta bi mi bila zaželena! Uboga, zapuščena, zaničevana, nijsem mogla ničesa več upati na tem svetu. Bog nij hotel tega! Ustavil je mojo bolezen ter mi je poslal rešitelja — (Maurice j'o opazuje; ona dostavi) nekega starčka! Mlaurice (poluglasno). A —- starčka!? Vanneau. Usmilil se je mene, ponudil mi je svoje šestdesetletno, neomadeževano življenje kot ščit zoper laž in obrekovanje, ponudil mi jje svojo roko v zakon. Nij mi mogel dati sreče, a dal mi je več, nego srečo, dal mi je nazaj mojo -čast. Postala sem mu soproga, in danes še blagoslavljam in čestim njegov spomin, in ga bom 16 čestila do svojega zadnjega diha. Vi pa, Maurice, ne bodete, ne morete biti ljubosumen na mojega dobrotnika! Nij vam zapustil vdove, nak, zapustil vam je hčer, hčer, katera objokuje svojega očeta. Maurice. O Jeanne! Ne skušajte opravičevati bolesti, katero ste tako dostojno trpeli. Vse mesto vas spoštuje in Cesti zaradi tega stanovitnega in plemenitega žalovanja. Vanneau (smehljaje se). To so preponosne besede, ljubi prijatelj, za ubogo žensko, ki ne išče ničesar nego molčanja in pozabljenja. Maurice. O, pač smemo občudovati vdovo, ki kaže tako odkrito žalost, kedar vidimo druge vdove plesati na grobeh svojih soprogov. Vanneau. O kom govorite? Mar ste — Maurice (živo). O nikomer, o niiomer— — (Vrata na desnej se odpro, koncipijent se prikaže in pozdravi gospo Vannean-ovo.) Vanneau. Ah, koncipijent gospoda Bi-daut-a — prišla bom, gospod! (Maurice-u.) Ali še ne greste ? Maurice. Pričakujem gospoda Bidaut-a in potem bova Šla skupaj. (Ona odide mimo koncipi-jenta skozi vrata na desnej. Koncipijent gre za-njo; vrata ostanejo na pol odprta.) 17 Peti prizor. Maurice. Potem Bidaut. M a urice (zre za njo). Da, to, to naj bi bil vedno ljubil! In obetam si: poslej jo bodem! Bidaut. ¡'i sem, da ste me čakali, gospod! Maurice. Gospod Bidaut? Bidaut. Bidaut sam! (Kaže vrata na levej.) Hočete li vstopiti? Maurice. O, ne bom vas dolgo mudil. — Jaz sem polkovni zdravnik in prihajam iz Afrike, kjer sem bil ujetnik nekega rodu Kabylov. Bidaut. Zlodej, to vam je bila pač slaba zabava! Maurice. Prav slaba! (Izleče mal, v papir zavit paket iz žepa.) Prevzel sem nek nalog za neko družino v tem mestu, a ker tu nikogar ne poznam, hotel sem se obrniti do vas, ki ste v opravilnej zvezi s to družino, da bi jej vi — prosim vas tega — izročili to-le. Bidaut. Ta mali zavitek? — Ne vidim še prav, čemu naj bi se notar vtikal v to — Maurice (po kratkem odlašanji). Imam nekov * uzrok, da ne pridem v dotiko z osobami, na katere je naslovljen zavitek. Ena se joče, druga se smeje! 2 18 Bidaut. To je pa drugače! (Vzame zavitek.) Naslov se glasi? Maurice. Na gospo Rey-evo. Bidaut. Ne poznam je natanko. Jaz sem stoprv dve leti naslednik gospoda Bergerina, čigar je bilo to notarstvo in gospod Bergerin je bil pač notar rodbine Rey eve — ali družina sedaj živi jako samotno — vsaj v svojej hiši — toda nič ne de. Maurice. Vaša postrežljivost bi morda utegnola zahtevati, da vam naznanim nagibe — Bidaut, O ne, teh mi ni treba vedeti. Jaz povprašujem le po imenu, starosti, stanu in stanovanji strank. V teh štirih točkah sem nepre-prosljivo izvedav. Vse drugo je nepotrebno. Če pa hoče kedo kaj več povedati, ondaj je to darilce notarju. Maurice. Jaz vam bom več povedal — (Bidaut se prikloni) povedal vam bom vse! (Bidaut pokaže stole, vsedeta se.) Blezo kakih dvajset mesecev je preteklo, kar je šla neka ekspedicija proti dvema rodovoma v notranjej' Afriki — Bidaut. Vojna od leta 35? Maurice. Prav takrat! Dvaintrideseti polk, pod poveljstvom polkovnika Rey-a. Bidaut. Ah, to me zanima! 19 Maurice. Ta polk, zapeljan po napačnih izpovedbah arabskega ogleduha, prišel je v neko zasedo; obdan od dvajsetkrat večjih tropov Arabcev, bil je kmalu posahljan, in skoro uničen. Polkovnik, smrtno ranjen, je padel. Jaz sem bil blizo njega, priskočil sem mu, vzel ga v svoje naročje ter skušal ustaviti kri, ki mu je vrela iz rane. enkrat je napel vse svoje moči, da bi mi nekaj povedal: „Prijatelj", tako je stokal, „zapustil bom tri vdove, svojo mater, svojo sestro in svojo soprogo. Bodi jim ti zaščitnik. Moja sestra Laurence je vredna, da bi jo ti —" tu mu je kri zadušila glas, mogel je le še pokazati svoje listine , katere je nosil v žepu na prsih, in križec. „Za-njo!" vzdihnol je še in umrl. V tem hipu je tudi mene zadela krogla, obšla me je omotica, in ko sem se črez nekoliko ur zopet zavedel, bil sem ujetnik v sredi čete, katera nas je bila napadla. Bidaut. Ali, dragi gospod, po tem poročilu še menje razumim, nego preje, zakaj se obračate do notarja. Poslednje polkovnikove besede vam v uprav nalagajo tako rekoč neko sveto dolžnost, in opomin zaradi sestre Laurenee — Maurice. Da, da, gospod, bil je te opomin o srčnem razmerji, za koje je vedel, katero je odobraval ter blagoslavljal se zadnjim dihom. 2* 20 Tako je bilo tudi v mojem srci, ko sem bil rešen iz ujetništva ter sem zapustil Afriko. Letel sem skozi Francosko sem v to mesto, kjer sem imel dobiti njegovo družino, katero sem smatral za svojo družino — (po prenehljaji) odpovedujem se temu, izročite vi listine. Bidaut. Vli zakaj pa? M a urice. Zakaj? V gostilni „hotel de Frange", kjer sem ostal predvčeranjem, našel sem celo družbo nekedanjik tovarišev. Odpravljali so se na ples, in so me vabili, naj jih spremim. Jaz sem odbijal to vabilo. Prigovarjali so mi in eden izmej njih mi je našteval vse lepe dame, katere bom videl, ter mi je imenoval mej drugimi damami tudi „smejočo vdovo", in je dostavil, da je to priimek, kojega so nadeli vdovi mojega polkovnika Rey-a, ker se je tako veselo potolažila o izgubi svojega soproga. To nij mogoče! sem jaz vzkliknil. — „Gotovo da, le pojdi z nami! Videl jo boš sam na lastne oči". — Ne! — „Resnično!" kričali so vsi in — šel sem ž njimi na ples. (Prenehljaj.) Moji prijatelji so govorili resnico. Smejoča vdova je bila tamo z gospodično Laurence, obe v bliš-čečej, plesnej obleki! — Le nekaj trenotij sem strpel ta pogled. Misleč na krvavo gomilo svojega ubozega polkovnika, zapustil sem dvorano, 21 kjer sta njegova žena in sestra uže sedaj — s kratka, bil sem ves izven sebe, in sem sklenol, nikedar ne stopiti s tema ženskama v kako zvezo. Bidaut. Da, da, da, to pač umejem! Bili ste pri njegovi smrti in ste prišli po osemnajstih mesecih k polki, katero je plesala vdova. IJtisek, nasprotje —; ali, da odkritosrčno povem — oprostite meni juristu, kateri vidi rajši rudeče nego črno -— s kratka, jaz sem bolje toleranten, nego vsi naši puritanci tu v Montlu