L E T N K • 2 4. DECEMBER 2 O O 9 reteklem stoletju je bil slovenski narod kar dvakrat (več desetletij) žrtev Risorgimento in iredentizem Risorgimento ( 1799-1870) z besedo »risorgimento«, ki se običajno ne prevaja in je najbliže slovenskemu izrazu »ponovno vstajenje«, razumemo politični in kulturni proces preoblikovanja Italije iz zemljepisnega pojma v enotno in močno nacijo (državo). Risorgimento se pojavi kot posledica novih idej, nastalih v obdobju francoske revolucije (18. stoletje), tj. da naj bi �sak narod imel samostojno državo, v mejah katere naj bi bili zajeti vsi njeni pripadniki. Ta dokaj zanimiva zamisel pa je v stvarnosti naletela na hude težave, ker ni nekega naravnega merila, kdo je pripadnik določenega naroda (Francoz, Nemec, Italijan itd.), in predvsem, komu naj pripadajo ozemlja, ki so narodnostno Uezikovno) mešana. To slednje pa je dejstvo, s katerim se srečujejo skorajda vse družbe (ljudstva) v Evropi in v svetu. Ker so se narodnostna gibanja pojavila bolj ali manj v istem času v vsej Evropi, je to seveda privedlo do ostrih spopadov med interesi raznih narodnjakov, ki so se nemalokrat končala tudi s krvavimi vojnami. Pri tem seveda ne gre pozabiti, da so nacionalistični interesi mnogokrat zgolj krinka, za katero se skrivajo razni osvojiteljski apetiti po tujih zemljah in tujih ljudeh. Kot so to lepo povedali francoski filozofi, se je prepogosto mešalo pojme velikosti s srečo (confondre la grandeur avec le bonheur). Zaradi tovrstne politike je Italija v več kot sto let trajajočem osvobodilnem gibanju (risorgimento in kasneje iredentizem) začela več vojn s katastrofalnimi posledicami tako za italijansko prebivalstvo kot tudi za nekatere druge sosednje narode, ki so bili žrtev te politike. Pavi italijanski napad na vzhodni Jadran • Vis 1866 Po letu 1815 je Avstrija obnovila staro (sedaj notranjo upravno) razmejitev na reki Idrijca, ki je ločevala kraljestvo Lombardo-Veneta od Ilirskega kraljestva (po letu 1849 preimenovano v Primorje). V Avstriji je tako ostalo 580.000 latinsko govorečih prebivalcev (Italijanov, Furlanov in Ladinov), ki so si jih prizadevali »osvoboditi« z bitko pri Custozi 24. junija 1866. Ker je Italija v tej bitki doživela poraz, je morala vlada zagotoviti zmago v kakšni drugi bitki in to zmago so šli iskat na vzhod, to je v Dalmacijo, kjer so bile stvari od vselej videti enostavnejše. Tako je admiral Carla Pellion Persano (1806-1883) dobil ukaz, naj napade (avstrijski) otok Vis. Persano, ki je sicer nasprotoval tej zamisli, je odplul iz pristanišča Ancona, vendar pa ga je presenetila avstrijska mornarica. Do bitke je prišlo 20. julija 1866 severno od Visa in v tridesetih minutah je bil spopad že končan, kajti italijansko ladjevje se je kljub premoči (ladje so bile iz jekla, medtem ko so bili Avstrijci na lesenih plovilih) začelo umikati, ker so izgubili že šeststo dvajset mornarjev in častnikov in imeli 40 ranjenih. Avstrijci pa so imeli 38 mrtvih in 138 ranjenih . Bitka pri Visu je bila bolj neuspeh kot pa poraz, kajti spopad je bil dokaj omejen. Za italijanske oblastnike je to pomenilo ranjen vojaški ponos, klofuto italijanskemu imperializmu. Dejansko je Italija kljub porazu pri Custozi in Visu Viceadmiral Wilhelm von Tegethoff (1827-1871), poveljnik avstrijskega ladjevja v bitki pri Visu. Tegethoff je bil po rodu iz Maribora, sin slovenske matere in avstrijskega očeta. Izkazal se je že v pomorski bitki pri Heligolandu leta 1854. Slika Georg Decker (1819-1894). Bitka pri Visu 20. julija 1820. Slika: Carl Frederick Sorensen (1818-1879). Avstrijska poveljniška ladja Ferdinand Max je prebila italijansko križarko Re d'ltalia in jo tako potopila. v vojni z Avstro-Ogrsko pridobila Veneta (Beneško ozemlje) in Furlanijo, to je večji del ozemlja, zaradi katerega je začela vojno, in nova avstrijsko-italijanska meja je bila pomaknjena proti vzhodu. Po tretji osvobodilni vojni (1866) je torej stara avstrijsko-beneška meja (1420-1797), na odseku reke Idrijce, ponovno zaživela in ta črta je postala del avstrijsko-italijanske meje (1866-1918, glej zemljevid). Pridobitev Veneta (Beneško ozemlje) in osvojitev Rima -1866-1870 Italija je torej leta 1866 pridobila Veneta (Beneško ozemlje, 2.316.815 prebivalcev leta 1860) in vzhodni del Mantove, in sicer na podlagi tajnega avstrijsko-francoskega sporazuma, sklenjenega nekaj tednov pred začetkom sovražnosti (12. junija), ne pa zaradi avstrijskega poraza v vojni s Prusijo. Italijanska hvaležnost za te ozemeljske pridobitve se je izkazala v mirovni pogodbi z Avstrijo (1866), v kateri so »pozabili« omeniti ozemlja z italijansko govorečim prebivalstvom vzhodno od Soče. Po preselitvi prestolnice v Firence (1865) in propadu francoskega cesarstva je prišlo do zasedbe Rima (20. septembra 1870). Italijanski državi so bili tako 9. oktobra 1870 priključeni Rim in papeške dežele in s tem je bil sklenjen proces združitve Italije v 19. stoletju. Združitev Italije in pokol prebivalstva na jugu nove države Čeprav združitev Italije ni bila dolgotrajna, pa je bila kljub temu zelo krvava. Ko so leta 1720 priključili k Savoji ( osnovnemu jedru države) Sardinijo, je nova oblast obesila 532 Sardincev in preostalih 3000 je bilo zaprtih na tem otoku, ki je takrat štel 300.000 prebivalcev. Do prvega večjega povečanja Savoje (prihodnje italijanske države) je prišlo po dunajskem kongresu leta 1815, ko so Kraljestvu Sardinije (Savoja) dodelili ozemlja raznih, pred Napoleonovo zasedbo samostojnih držav. V eni od teh (Genova, mesto z okrog 80.000 ljudmi) so se v revolucionarnem letu 1849 uprli sardinski (savojski) oblasti in slednja je takoj v juliju z vojsko zatrla upor in pri tem pobila prek petsto ljudi. Ko je savojska oblast zavzela južno Italijo leta 1860, je bilo v te kraje poslano 90.000 vojakov, ki so pobili več deset tisoč prebivalcev in požgali več tisoč kmetij. Poboji in izseljevanje, ki so temu sledili, so povzročili pravi demografski zlom v nekaterih južnih pokrajinah. Basilikata, ki je leta 1871 štela 510.000 prebivalcev, je imela leta 1935 zgolj 513.000 ljudi, in to kljub izredno visoki rodnosti. Istočasno, ko so se dogajale te ljudske tragedije, je peščica poslovnežev ustvarjala običajne dobičke. Prostozidarji, judovske banke, oblastniki iz Piemonta in sama kraljevska hiša so si polnili denarnice z posli, ki so jih delali na jugu Italije. V senci teh dogodkov se je tudi na severnem Jadranu začel spodbujati »julijski iredentizem«. Iredentizem 1876-1925 Iredentizem (»osvobodilna vstaja«) je bilo italijansko gibanje (prosvetno in politično), ki se je porodilo leta 1876 kot nadaljevanje risorgimenta, in to 3 �1 24. december 2009 z namenom, da se združijo v eno samo državo ozemlja, ki so zemljepisno ali zgodovinsko, jezikovno oziroma kulturno "Pripadala« Italiji (Trentino, južna Tirolska, Julijska krajina, Reka, Dalmacija) in so ostala znotraj Avstrije po vojni leta 1866. Obstoj iredentizma kot osvobodilnega narodnega gibanja je pogojen z voljo po neodvisnosti in narodni enotnosti zunaj države (nacije). V Trentu, Trstu, Istri in Dalmaciji je določena iredentistična volja obstajala. V Zgornji Savoji in Nici, ki sta bili prepuščeni Franciji leta 1860 in Korziki (priključena k Franciji leta 1769), niso nikoli zasledili tovrstne volje. O Tičinu (v Švicarski konfederaciji) so iredentisti govorili že v daljnem letu 1797, vendar pa prebivalstvo tega kantona ni nikoli pokazalo niti najmanjše želje, da bi postalo del Italije. V Rimu niso nikoli govorili, da bi vrnili v madre-patria (domovino) San Marino (državica pri Riminiju, 61 km2 in 7000 prebivalcev leta 1854). Prav tako niso,nikoli izrazili želje, da bi ponovno pridobili protektorat nad Monakom (2 km2), ki ga je savojski kralj prepustil Franciji leta 1860, niti med drugo svetovno vojno, ko je Italija dosegla vrhunec ozemeljskih osvajanj. Bodoči duče (vodja) Benito Mussolini (1883-1945), ki je bil glavni podpornik italijanske intervencije v prvi svetovni vojni, je preživel daljše obdobje v Trentinu leta 1910. Prepričan je bil, da je priključitev Trentina k Italiji absurdna. Še pred začetkom prve svetovne vojne je velika večina trentinskega prebivalstva (90 % ) od 200.000 Italijanov bila filoavstrijska. To je priznal tudi politik Alcide Degasperi (1881-1954) med svojim tajnim obiskom pri italijanski vladi v marcu leta 1915. V ladinski dolinah, kjer se govori neki neolatinski jezik (Trentino, Južna Tirolska), je bil iredentizem praktično neznan. Vzhodna Furlanija (avstrijska) Vzhodna Furlanija, ki je bila del "kraljevske grofije Gorica in Gradiška« (zajemala je Posočje do morja), je imela zastopniški dom (Dieta), kjer so prevladovali"antiitalijani« z duhovnikom Luigijem Fajdutijem (1861-1931) na čelu, čepravje bilo od 260.000 prebivalcev grofije kar 120.000 do 130.000 Furlanovin Italijanov (glej tabelo). Udeležba Furlanov v narodnoosvobodilnih vojnah Avstrijsko-italijanska meja v severnem Jadranu 1866-1918. Zemljevid: Atlante de/la nostra guera, Navarra, 1918. 1 24. december 2009 (risorgimento, 1848, 1859, 1866) je bila minimalna in izključno iz vrst ob lastnih razredov. Nekaj desetletij kasneje je prek dvesto furlanskih prostovorc (in tu se obrnejo razredi, predvsem delavci in kmetje) priskočilo na Po��� španski republiki (1936-39). Dosežki italijanskih vojnih zavezništev (v leti� 1859, 1866) so ustvarili pri prebivalstvu Furlanije globok odpor do vojne in do pripadnosti k zaostali Italiji. Iredentizem v avstrijskem Primorju V avstrijskem Primorju (Kuestenland, Gorica, Trst in Istra) je obstajalo iredentistično navdušenje med politiki in med mladimi, ki so bili v glavnem manipulirani. Na Primorskem (Julijska krajina) se je torej razvil dokaj zapleten politični boj. Istočasno z italijanskim iredentizmom je namreč prišlo do narodnega pre bujanja med Slovani. Slednje se je odražalo med protiliberalno duhovščino in na podeželju, in to po tistem, ko je prišlo do kmečke odveze leta 1848 in do nastanka novega sloja malih lastnikov. Leta 1884 je bila ustanovljena Istrska politična družba (Societa politica istriana), ki je v glavnem širila iredentistično propagando v knjigah za slovanske otroke, ki naj bi jih poitalijančili. To nalogo si je najprej zadala družba Pro Patria, ki so jo zaradi podtalne dejavnosti prepovedali leta 1891. Ukinjeno družbo je nadomestila Lega nazionale (Narodnazaveza), ki je v glavnem delovala v krajih z narodno mešanim prebivalstvom(Slovani in Italijani) v Istri in Dalmaciji. Tovrstna širitev "italijanske kulture« jeimela predvsem namen pripraviti te kraje na prihodnja ozemeljska osvajanja na „vzhodnih vratih«, tj. na vzhodni meji. Da bi omejili prizadevanja iredentistov, so Slovani (Slovenci in Hrvatje) ustanovili Ciril-Metodovo družbo, ki sije prizadevala razviti narodno zavest in šolstvo v slovanskih in narodnostnomešanih krajih. Da bi dali iredentizmu neki ozemeljski pomen, je bil leta 1863 izmišljen naziv "Venezia Giulia« (Julijska krajina), ki ga je prvi uporabil goriški Jud in jezikoslovec lsaak Graziaidio Ascoli (1829-1907). S tem imenom je označil "italijansko ozemlje« na vzhodni strani Soče (takrat meje). Ta pojem (Venezia Giulia) ni imel skoraj nobenega odziva ne pred vojno propagando ne med njo (191518), kakor tudi ne kasneje. Avstrijsko pokrajino Primorje so mnogi Italijaniimenovali Giulia (Julijska krajina, po rimskem cesarju Juliju Cezarju, kar velja tudi za Julijske Alpe), in to tudi po letu 1945, ko se je ponovno postavilovprašanje poimenovanja novonastale upravne ureditve vzhodnih italijanskihozemelj (urejeno šele v šestdesetih letih). Ljudje so od zmeraj raje govorili oTrstu in Tržačanih, Gorici in Goričanih ter Istri in lstrijanih. Iredentizem, poslovnost in italijanske stvarnosti Iredentizem torej ni očaral italijanskega prebivalstva znotraj avstrijskih meja, into predvsem zaradi tega, ker je bila Italija znana kot izredno zaostala država, z obširnimi nezdravimi ozemlji (malarija in bolezni revščine, podhranjenost in tuberkuloza). Domenico Farini (1843-1900), predsednik italijanskega senata1887-1898, je v dnevniku zapisal: .,socialisti in demokrati niso pridigali drugega kot o materialnih užitkih. Za oboje ne obstajajo: domovina, dostojanstvo,ugled zastave, vojaška čast. Potrebujejo makarone!« Med decembrom 1893 in januarjem 1894 je bila vsa Sicilija v plamenih (zagoreli so občinski, pokrajinski,zemljiški, davčni uradi; uporniki so zavzeli vojašnice in policijske postaje, banke). To je bilo široko gibanje (upor revežev, fasci siciliani in od tod tudi izhajaime fašistov). Pomanjkanje žita na svetovnih tržiščih je dvignilo ceno kruhu ins tem sprožilo ljudske upore v mnogih italijanskih mestih. Uboj kralja Umberta(1844-1900) je izvršil anarhist Gaetano Bresci (1869-1901), ki je bil poslan iz Amerike zato, da poravna račune s tistim, ki so ga šteli za največjega krivca za vsesplošno bedo in krivice. V letih pred prvo svetovno vojno se je vsako leto izselilo prek oceana več kot pol milijona Italijanov. Jug in sever Italije sta se popolnoma ignorirala, in to vse do srede 20. stoletja, ko so začele predvajati televizijske oddaje. Dejansko iredentizem -čeprav delno utemeljen (Trento in Trst) in pri delu prebivalstva tudi podprt -ni bil ničesar drugega kot pokrivalo, pod katerim se je nahajala, poleg idealizma (nacionalizem), predvsem močna želja italijanskih imperialistov po ekspanzionizmu (zemeljska osvajanja). Po avstro-ogrski priključitvi Bosne leta 1908 in italijanski zasedbi turške Libije 1911 so se začele širiti Beneška Slovenija Beneška Slovenija (Schiavonia veneta) je pod beneško oblastjo (14201797) uživala široko upravno in sodno avtonomijo. Pravnik Carla Podrecca je zapisal v svoji knjigi La Slavia ltaliana (Italijanska Slovenija), da je imelo slovensko prebivalstvo v teh krajih neko vrsto lastnega "parlamenta«, sestavljenega iz zastopnikov, ki so jih izvolili hišni lastniki. To avtonomijo so ukinili s francosko zasedbo (1806) in tudi avstrijske oblasti je kasneje niso obnovile. Od leta 1797 in do francoske zasedbe je bilo to ozemlje del Avstrije, ki je ponovno pridobila te kraje leta 1815. Prebivalstvo teh krajev je tudi po tem datumu ostalo dokaj proitalijansko in leta 1866 je Avstrija prepustila Beneško Slovenijo (553 km2 in 27 .000 prebivalcev na podlagi štetja iz 1861) Italiji. Prebivalstvo Kanalske doline (1845-1945) Leto I Italijani I Slovenci I Nemci I SKUPAJ Vir: Czoernig, Karl, Ethnographie der osterreichischen Monarchie (1855-57), Dunaj, 1858; Brockhaus Lexikon, 1895; .. Arnerican Memorandum -Statement in Re ltalian Claims, Report of the American Experts«, Albrecht-Carrie, Rene, ltaly at the Paris Peace Conference, New York, Columbia University Press, 1938, str. 417; De Castro, II problema di Trieste, str. 235; Primorske novice, 18. julija 1995. Slovensko prebivalstvo na ozemlju Čedada, Vidma in Tolmeca na podlagi štetja iz leta 1921 Občina 1 Prebivalci I Slovenci 1 % Attimis/ Ahten 4071 4058 99.7 Drenchia/Dreka 1349 1343 99,6 Fojda 5075 1413 27,9 Grmek 1617 1617 100 Prapotnonesec 2222 950 42,8 Podbonosec 1662 1659 99,08 Sovodnje 1905 1905 100 Srednje 1784 1784 100 St. Lenart 2467 2465 99 St. Peter Slovenov 1362 2977 88,5 T acetta/T arčet 2086 2086 100 Torreano/Torjan 3470 22,3 Ozemlje Čedada 31.070 23.031 70,9 Brdo 2672 2672 100 Goriani/Gorjanci 2012 320 15,9 Nerne/Nirnis 5505 1885 36,1 Tajpana 3376 3228 96,6 Videmsko ozemlje 13.565 8105 59,8 Ravenca (Tumeš/Tolmezzo) 2796 2796 100 Beneška Slovenija 47.431 33.932 71,6 Vir: Oko Trsta, Beograd, 1946, pp. 161-162. Prebivalstvo severnega Jadrana v obdobju Avstro-Ogrske (1869-1918) V celotnem obdobju Avstro-Ogrske (1869-1918) je prebivalstvo severnega Jadrana (upravno razdeljeno na Primorje, Reko in Hrvaško Primorje) živelo v miroljubnem sožitju, ki so ga občasno pretresale besedne bitke med Slovenija -zgodovinski razvoj zahodne slovenske meje (Beneška Slovenija). Pojasnilo: 1. ozemlje Beneške Slovenije; 2. ozemlje Beneške Slovenije (Schiavonia), ki Je uživalo določeno pravosodno in upravno avtonomijo (Banka Landra in Mjersa) v beneškem obdobju (1420-1797); 3. vasi, ki so bile nekoč slovenske, danes pa so furlanske; 4. točke langobardskih limesov (meja, 6. do 8. sto/elje); 5. trdnjave nemških graščakov v srednjem veku; 6. romansko-slovanska Jezikovna meja; 7. državna meja med Avstrijo in Italijo (1866-1918); 8. avstrijsko-beneška meja (1420-1797). Zemljevid: Kos, M., Developpement historique de la frontiere s/ovene occidentale, Ljubljana, 1945. predstavniki raznih narodnosti v boju za oblast znotraj upravnih struktur. Ljudje so v glavnem živeli v skrbi, kako prebroditi mesec. Družbeni problemi (zadolžitev družin, prenaseljenost mest, predolg delovnik, neprestana lakota, sušica in druge bolezni itd.) so bili prisotni v širokih slojih takratnega prebivalstva. Močna demografska rast je prisilila mnoge ljudi, da so si poiskali mesto pod soncem prek oceana. Takrat so se začela izseljevanja v Ameriki in v Egipt (va J.1!,.llr n,il 11 Upravna in Jezikovna razdelitev severnega Jadrana in sosednjih ozemelj. Pojasnilo: okenca (barve) v spodnjem desnem kotu kažejo ozemlja, naseljena z: Nemci; Slovenci; Hrvati; Romuni; Italijani; Furlani; Madžari; krogi prikazujejo mesta z 10 do 50 % Nemcev, Slovencev, Madžarov; trikotnik -Italijani. Zemljevid iz leta 1900. 24. december 2009 ruhinje v družinah -aleksandrinke, po egiptovskem pristanišču Aleksandrija) in do močnega preseljevanja podeželskega prebivalstva v mesta (Trst, Pulj, Reka itd.), kjer so se ljudje iz raznih korenin mešali v novonastalo družbo. Avstrijsko plemstvo je živelo z narodom, ki so ga upravljali z modrostjo in spoštovanjem; šale in krajevne uprave so bile dostopne vsem; pravosodje je bilo umirjeno in neodvisno; policija je bila skorajda neobstoječa; meje so bile odprte in so omogočale potovanja iz Trsta do Prage in iz Reke do Budimpešte, od Jadrana pa vse do Karpatov. Prebivalstvo avstrijskega Primorja (1849-1910) Leta 1849 je bila izvedena upravna reforma Ilirskega kraljestva, katerega zahodni del je bil preimenovan v Primorje (Kuestenland) z nekaterimi ozemeljskimi (upravnimi) sf!)remembami, ko so odcepili od Kranjske (Krain) zgornjo dolino reke Vipave in jo priključili Primorju. Ta upravna enota je bila razdeljena na dve grofiji: Trst (z Gorico in Gradiško) in Istro; od leta 1861 naprej pa je bilo ozemlje Trsta (94,5 km2) ustanovljeno kot samostojna cesarska upravna enota »Reichsunmittelbare Stadt in Oesterreich«. Od takrat naprej se je Primorje raztezalo na 7969 km2 in je zajemalo poleg Trsta še Istro in grofijo Gorica in Gradiška s prebivalstvom, ki je leta 1857, doseglo število 507 .931 ljudi in je bilo razdeljeno v 13 političnih okrajev (Politische Bezirke); 8150 Nemcev; 198.451 Slovencev; 88.016 Hrvatov; 44.575 (Srbov, Dalmatincev in drugih); 113.480 Italijanov; 48.860 Furlanov; 480 Romunov in 3.713 Judov. Prebivalstvo avstrijskega Primorja v letu 1910 Upravna enota 1 Italijani j Slovenci j Hrvati jJugoslovani* Trst 118959 56916 2403 59319 Gorica mesto 14812 10790 78 10808 Gradiška z Tržičem 72170 6349 13 6362 Poreč 41276 1962 17043 18996 Pulj z Rovinjem 51772 3743 30589 34332 Tolmin 29 37889 4 37839 Gorica brez mesta 2765 70039 22 70061 Sežana 343 29497 69 29566 Koper 38006 31697 17573 49870 Lošinj s Cresom 9884 97 9997 10094 Pazin 4032 288 42924 43212 Voloska 953 17336 30534 47870 Krk 1544 29 19533 19562 SKUPAJ 356495 266614 170773 437387 Vir: M00DIE, The ltalo-Yugoslav Boundary, str. 147. * Med Jugoslovane so všteti tudi Srbi (pravoslavno prebivalstvo), ki v Primorju niso presegali števila 2000 do 3000 ljudi. Nekaj sto Srbov je živelo v Trstu in podobno število Črnogorcev je živelo v vasi Peroj (pri Pulju). Nemci na severnem Jadranu Nemci so prišli v kraje na severnem Jadranu v raznih valih, vendar pa vedno v zelo skromnem številu. Nemške priimke je torej enostavno odkriti, ker se končujejo v glavnem z -man ali -er, -ar oziroma so poslovenjeni. Na Goriškem in na Krasu, kjer so naselili nemško prebivalstvo tudi po kugi v 17. stoletju (Aufberg, današnji Avber), pa je tudi cel kup priimkov »Nemec«, kar očitno kaže na nemško poreklo teh ljudi. Do zadnje manjše priselitve je prišlo sredi 19. stoletja, ko so prišli delavci iz Avstrije gradit železnico Dunaj-Trst. Nemci so bili na severnem Jadranu osredotočeni v nekaterih krajih in plemstvo je bilo sestavljeno iz nekaj osvajalskih družin. Fevdalci so bili v glavnem Nemci, predvsem do 15. stoletja, in tudi meščani in tržani so bili deloma nemškega porekla. Uboga gmajna, nižja duhovščina pa so bili Ladini, Furlani in Slovani. Nemški naseljenci so se sčasoma stopili, človeško in kulturno, s slovansko oziroma italijansko ali furlansko množico. To skromno število Nemcev (Avstrijcev) pa je imelo več kot tisoč let v svojih rokah celotno politično in upravno oblast, z izjemo tistega ozemlja, ki je pripadalo Beneški republiki do leta 1797. Upravni jezik je bila nemščina, le v avstrijski mornarici (trgovska in vojaška) so uporabljali italijanščino (beneški jezik). Pouk v osnovnih šolah v Istri in v Trstu je bil vse do leta 1850 v glavnem v nemščini. Nemško prebivalstvo je doseglo številčni vrhunec v letih 1890-1910, ko je štelo 29.077 oseb: 4486 na Goriškem in v Gradiški (delno upokojenci, ki jih je pritegnilo milo krajevno podnebje); 11.856 v Trstu; 12.735 v Istri. Nemci so bili v glavnem državni uradniki in vojni častniki, ki so na primer v Pulju šteli več tisoč mož. Kraljevska grofija Gorica in Gradiška Kraljevska grofija Gorica in Gradiška se je raztezala na površini 2918 km2 . Gradiška je imela 621 km2 in je štela leta 1910 70.000 ljudi, od teh je bilo 5800 Slovencev, 380 Nemcev in preostalo Italijani (Furlani). Prebivalstvo grofije Gorica in Gradiška (1846-1910) Pojasnilo: Pri ljudskem štetju v Avstriji leta 1846 so upoštevali materni jezik, pri nadajnjih l statistikah pa so vzeli za osnovo pogovorni jezik. Iz zgornje statistike je torej razvidno, da je kljub bolj ali manj enaki demografski rasti vseh narodnosti število Italijanov v obdobju 65 let narastlo za 50 % (okrog 30.000 oseb); Nemcev pa kar za 300 %; število Slovencev se je povečalo zgolj za 20 % (26.000 oseb). V številkah za grofijo Gorica in Gradiška se pod oznako Italijani nahajajo v glavnem Furlani (70 do 80 %). Lestvica: Die Habsburgermonarchie 1848-1918 im Auftrag der Kommission fuer die Geschichte der 0sterreichisch-ungarischen Monarchie (1848-1918) -Die V61ker des Refches (A. Wandruszka, P. Urbanitsch), 3. del, Vienna, 0sterreichische Academie, 1980. Mesto Gorica (1854-1910) Leta 1854 je bilo v Gorici 8000 prebivalcev in v Gradiški je živelo 800 ljudi. V obeh mestih je obstajalo mešano kulturno življenje med različnimi narodnostmi (Furlani, Slovenci, Nemci, Italijani in Judje). V svoji knjigi Ozemlje Gorice in Gradiške (1873) Karel von Czoernig piše: »V Gorici plemstvo govori nemško, uradniki italijansko, narod pa furlansko in na podeželju slovensko.« Czoernig, ki je bil predsednik Centralne komisije za statistiko, je navedel v svojem delu, da je imela Gorica 16.659 prebivalcev in od tega 11.000 Italijanov (predvsem Furlanov, 10.000); 1800 Nemcev; 3500 Slovencev, naseljenih v glavnem v vzhodnem delu mesta, in 350 Judov. Sčasoma se je narodnostna sestava mesta spremenila v prid Slovencev in na podlagi štetja iz leta 1910 je bilo v Gorici še vedno največ Italijanov/Furlanov, v občini pa je bilo istega leta 24.403 Slovencev in 17 .506 Italijanov/Furlanov. Odnosi med temi narodnimi skupnosti so bili od zmeraj odlični in o tem so pričali tudi tako imenovani mešani zakoni med Italijani/Furlani in Slovenci. Tovrstni zakoni so še danes bolj pravilo kot izjema. Prav tako je bilo dobro sodelovanje v političnem življenju, kjer so razni politični pripadniki raje sodelovali s somišljeniki drugih narodnosti kot pa s sonarodnjaki iz nasprotnega političnega tabora. Prebivalstvo mesta Gorice (1869-1910) Leto l 1talijani/Furlani j Slovenci j Nemci j Judje j Skupaj 5 6 Ozemlje Gorice in Jezikovne meje. Pojasnilo: 1. strnjeno slovensko ozemlje; 2. mlajše slovenske naselitve; 3. vasi, ki so bile nekoč slovenske, danes pa so furlanske ali italijanske; 4. točke langobardskih limesov (meja, 6. do 8. sto/elje); 5. romanskoslovanska Jezikovna meja; 6. avstrijsko-beneška meja (1420-179 7). Zemljevid: Kos, M., Deve/oppement historique de la frontiere s/ovene occidentale, 1945. Gorica sredi 19. stolelja. Gravura K. Posti na podlagi skice F. Runk. Musei provinciali, Gorica. e 4 je bila Bizjakerija vključena v (avstrijsko) goriško grofijo, kjer je ostala v se do leta 1918. Bizjakerija sestavlja danes tretjino goriške pokrajine. Trst in njegovo prebivalstvo (1735-1910) Usoda starega tržaškega pristanišča se je začela korenito spreminjati od le 1717 naprej, ko je Avstrija razglasila Jadran za morje s svobodno plovbo in ta�a ukinila monopol, ki ga je enostransko razglasila Beneška republika v 16. stoletju� Leta 1735 je Trst štel zgolj 3865 meščanov (Italijanov ali italijansko govorečih) na podeželju pa je živelo 3385 Slovencev. V letih 1781-82 je Avstrija odpravil� podložništvo in z uredbo o verski strpnosti (1782) omogočila svobodno gibanje Judov in pripadnikov drugih verskih skupnosti. Takrat so se začele tudi velike selitve prebivalstva iz Avstrije, Madžarske in srednje Evrope v nova gospodarska središča. Z odprtjem Sueškega prekopa leta 1869 je tržaško pristanišče, ki se zajeda . globoko v srednjo Evropo, postalo pomembno trgovsko središče v Sredozemlju inkot posledica tega je narastlo tudi mestno prebivalstvo. V samem mestu je prevladovalo italijansko prebivalstvo (85 %), v tržaško-koprski škof�i pa je bilo slovanskoprebivalstvo (Slovenci in HNati) številčno skorajda enako italijansko govorečim, kot je to zapisal takoj po pNi svetovni vojni tržaško-koprski škof Bartolomasi. Prebivalstvo Trsta z okolico (1846-1910) 1880 88.887 120.515 1890 100.039 135.415 151.010 190.913 ha (628-717) in avstrijski trg na avstrijsko-beneški meji (1535-1797) in v obdobju 1866-1918 na avstrijsko-italijanski meji. Z mirovno pogodbo z Italijo leta 194 7 Je Krmin ponovno postal obmejno italijansko mesto na italijansko-Jugoslovanski meji (danes italijansko-slovenska). Krmin se nahaja na Jezikovni meji med Furlani in Slovenci in v obdobju Avstro-Ogrske Je bila tam slovenska šola, ki Je bila obnovljena v obdobju 1945-1952. Fotografija: Squinabol/Furlani, Venezia Giulia. Ozemlje Tržiča -Bizjakerija Ozemlje Tržiča (Monfalcone) se razteza v trikotniku med Sočo, Krasom in obalo oziroma med Sočo in Timavom in s konico pri Zagradu (Gradiška). To ozemlje,poimenovano po Tržiču (Monfalconese). je bilo dobro določena zgodovinskaenota že od 13. stoletja, v obdobju oglejskega patriarha in je kasneje pripadlo Beneški republiki (1420-1797). Ta beneška dežela, obkrožena z Avstrijipripadajočimi kraji, je ohranila jezikovno in kulturno (beneško) samostojnostznotraj furlanskega sveta. Prebivalci so označeni kot Bizjaki, kar verjetno izhajaiz slovanskega jezika (ubežnik). Šele po propadu Beneške republike leta 1797 24. december 2009 Pojasnilo: leta 1910 je bilo v (avstrijskem) Primorju sledeče število Judov: v Trstu 5495 (2209 tujcev); v Gorici 335 (146 tujcev); v Istri 684 (454 tujcev). Poleg katolikov, Judov, evangelistov je bilo tudi 1370 pravoslavnih (Srbov, Črnogorcev, Albancev in Grkov). Vir: Die Habsburgermonarchie 1848-1918, del III, 111/1, str. 882 in lestvica 6. Judje v Trstu na začetku 20. stoletja PNi Judje so prišli v Istro v 16. stoletju iz Nemčije, potem ko so iz istrskih krajevpregnali toskanske oderuhe. PNi geti pa so bili ustanovljeni v Trstu in Gorici leta 1696. Leta 1782 je cesar Jožef II. (17 41-1790) izdal odlok o verski strpnosti (toleranci) za pravoslavne ( .. grke«). protestante in Jude. Slednji so tako lahkozapustili njihove gete v Trstu, Istri in Gorici in v celotni Avstriji. Na podlagi štetja iz leta 1910 je bilo v Trstu 5161 Judov (od 161.653 prebivalcev) in v celotni tržaški občini 5498 (od 229.510 prebivalcev). Od vseh teh Judov jih je samo 3286 imelo avstrijsko državljanstvo, preostali pa so bili v glavnem pripadniki Kraljevine Italije. Tržaški Judje so imeli kljub njihovi številčni skromnosti poglavitno vlogo v tržaškem in evropskem gospodarstvu, v mestni in državni politiki (Italija), in to predvsem prek raznih zavarovalnih družb in prostozidarstva. Margraviat Istra Margraviat Istra je imel, skupaj z otoki, površino 4995 km2 • V obalnih mestihaMilje, Koper, Izola, Piran, Umag, Novigrad, Poreč, Rovinj, Pulj in Buje je bilovečinoma italijansko prebivalstvo (95-98 %), ki je bilo sestavljeno iz majhnihin srednjih poljedelcev, obrtnikov, pomorščakov (lastniki prevoznih ladij) inatrgovcev. Močno razvita prehrambna industrija je že v 19. stoletju nudila možnost zaposlitve več stotim delavcem in predvsem delavkam iz neposrednegapodeželja, naseljenega izključno s Slovani (Slovenci in Hrvati). Slovansko prebivalstvo je bilo naseljeno v obalnih mestih že v obdobju Beneškearepublike in se je torej že pred več desetletji stalilo z domačim beneškim prebivalstvom. Takšen je bil primer koprskega pomožnega škofa Nazarija Marsicha(1817-1824) in Ivana (Giovannija) Marcovicha, ki je bil v obdobju 1834-1859aveč kot dvajset let župan Izole. Bivša beneška Istra (površina 2587 km2) jeaimela leta 1806 89.000 duš, leta 1816 103.000 in 1870 152.000. čeprav je bila demografska rast skorajda enaka za vse narodnosti, pa iz statistike izhaja, da se je število Italijanov -v obdobju 1846-1910 -več kotapodvojilo in podobno velja za Slovence. število Hrvatov se je v istem obdobjupovečalo zgolj za 30 % . Jasno je torej, da je prišlo do pretoka hrvaške narodnostne skupnosti v italijansko, deloma prostovoljno, delno pa "upravno«, to je zmanipulacijo ljudskih štetij in rojstnih knjig. Ljudska štetja so izvajale občinskeoblasti, ki so bile večinoma v rokah italijanske narodnosti, ki je v boju za oblastnapihovala lastno številčno pomembnost. 99,6 % ljudi je bilo katolikov, preostali pa so bili, v letu 1890, pravoslavni (443, v glavnem Črnogorci v Peroju),100 evangelistov, 27 4 kalvinistov in 229 judov.a Prebivalstvo Istre 1846-1910 Vir: Die 0sterreichisch-ungarischen Monarchie 1848-1918, vol. 3/ 1. Popis iz leta 1846 je bil narejen na podlagi maternega jezika, preostale statistike pa so bile izvedene na podlagi pogovornega jezika. Največje število Nemcev je živelo v Pulju, kjer je prebivalstvo narastlo od 1126 oseb leta 1848 na 69.000 ljudi (od katerih je bilo 17.000 vojakov) leta 1910. Razdelitvena črta med Slovenci (Hrvati) in Italijani v zahodni Istri Leta 1920 je znani italijanski geograf Bertarelli L. tako opisal razdelitvenočrto med različnimi narodnostnimi skupnostmi na severnem Jadranu: ,,pomešanem ozemlju, ki se razteza od Sesljana do Nabrežine, se pride doabe- Prodaja kruha na tržnici v Trstu neškega narečja v Trstu. Tu se je še pred enim stoletjem govorila neke vrstefurlanščina, podobna tisti, ki se govori v Miljah in je vezni člen med govoromFurlanov in romanskimi narečji, ki jih še niso asimilirali v beneška narečja vIstri. Od Milj naprej je nemogoče začrtati jasne jezikovne meje med Italijaniain Slovani. Na splošno lahko trdimo, da je italijanska vsa obala zahodnood železnice Trst-Poreč (slednja je med Koprom in Izolo, 6 km, potekalaob morju, glej skico, op. B. G.), tako kot sta v notranjosti Buzet in Pomjan,in bolj na jugovzhodu na delu obale do Limskega kanala. Cestni trikotnikRovinj-Žminj-Pulj zajema italijanske in narodnostno mešane vasi (Peroj ječrnogorsko naselje), Slovani pa so raztreseni na podeželju vzhodno od Pulja.Sišanj je ohranil še staro romansko-istrsko narečje, ki je podobno tistemuv Rovinju, Balah, Vodnjanu, Galižani in Fažani. Vzdolž kvarnerske obale sebeneško narečje razteza vse do Plomina (to je do bivše avstro-beneške meje,op. B. G.). V notranjosti so nekatera mesta (Oprtalj in Pazin) italijanska,podeželje pa slovansko.« Prebivalstvo ozemlja med Tržičem in Trstom leta 1910 Kraj ls1ovencil % l 1talijani 1 % Devin, Sv. Ivan, Sesljan,aMedja v. (brez Jamelj) 568a 81,6a 28a 18,4a Mavhinjea 838a 96,8a 27a 3,2a Nabrežinaa 1741a 89a 215 11a Slivnoa 356a 100a - - Šempolaj 501a 99a 5a 1a Repentabor (brez Vogelj in Vrhovelj)a 510 98 11a 2a Zgonika 1460a 99,9a 1a O, 1a Sv. Križa 1527a 89,5a 180a 10,5a Proseka 1139a 93,1a 84a 6,9a Miramara 22 71a 9a29a Kontovelja 954a 95, 1a 44a 4,4a Barkovljea 2090a 76,8a 458a16,8a SKUPAJa 11757a 91a 1162a 9a Vir: Jeri, Janko, Tržaško vprašanje, str. 178, nota 58. Neenakopravnost med raznimi narodnostnimi skupnostmi Enakopravnost slovenskega in hrvaškega jezika pred sodišči je bila urejena zavstrijskimi zakoni iz let 1781 in 1796. Ustava z dne 21. decembra 1867 jedoločila enakopravnost jezikov. Ta določba pa ni bila upoštevana, vse doklerzakon z dne 25. maja 1883 ni odpravil preprek za uporabo slovenskega inhrvaškega jezika pred sodišči. Šele leta 1894 je avstrijska oblast -upoštevajočanarodnostno mešano ozemlje -ukazala, da morajo table javnih ustanov imetitudi slovanske napise. Proti temu odloku so se uprli v Piranu 22. oktobraa 9 �I 24. december 2009 f 1894 in kasneje tudi v preostalih istrskih mestih (Rovinj, Pulj, Poreč). Tudi v Trstu je javna uprava v stikih z javnostjo uporabljala zgolj italijanski jezik. Šele proti koncu 19. stoletja so začeli uporabljati na sodiščih -čeprav je bilo to zagotovljeno že z ustavo iz leta 1869 -tudi slovenski in hrvaški jezik. Leta 1861 so bili ustanovljeni pokrajinski zastopniški organi (dijete, zbori). V goriškem zboru so začeli spoštovati dvojezičnost šele od leta 1870, dokumente pa so začeli izdajati tudi v slovenščini šele od leta 1896. Istrsko prebivalstvo je bilo takrat sestavljeno iz polovice Benečanov (Italijanov) in polovice Slovanov (90 % Hrvatov, 2 % Romunov in 4 % Slovencev). V zboru (dijeti) v Poreču in v avstrijskem cesarskem domu in v skoraj vseh občinskih svetih se je ohranila italijanska večina, predvsem zaradi avstrijskega volilnega sistema, ki je dajal prednost premožnejšim slojem. Istrski zbor (dijeta) je imel na prvem zasedanju v aprilu 1861 samo dva slovanska odposlanca proti 28 italijanskim zastopnikom. Italijanska skupnost je, čeprav je bila v mnogih primerih v manjšini, izvajala -zahvaljujoč njeni posestni in nepremičninski lastnini -večji vpliv, ker so avstrijskih volilni zakoni dajali prednost razredom lastnikov in uradnikov (slednji so bili v glavnem sestavljeni iz Nemcev). Sčasoma so Slovani (Hrvatje) prišli do devetih zastopnikov in > LINEE INTERESSANTI L'ISTRIA e TRIESTE alla line del 1912 Železnica Trst-Buje-Poreč (Parencana) in leta izgradnje železnic v Istri in v Trstu. Zemljevid: /sata nostra z dne 15. septembra 2001. Vlak pri žusterni (Koper) teta 1902. Ozkotirna železniška povezava Trst-Buje-Poreč (imenovana tudi Parencana) je bila dokončana teta 1902 in vlak je potrebovat več kot sedem ur, da je prevozil 36 postaj in 123 km dolgo progo. Vožnja je bita tako počasna, da so na po sameznih odsekih potniki skakati iz vagonov v sadovnjake in si postregli s sadjem. Zadnje potovanje je bilo opravljeno 31. avgusta 1935, nakar je bita celotna proga razstavljena in postana v italijansko kolonijo Etiopijo. Ladja z železniškim materialom pa je bila potopljena v Sredozemskem morju. 24. december 2009 Gospe iz Vodnjana (Istra, 1840) ko je leta 1907 začel veljati splošni volilni zakon, se je povečalo tudi število hrvaških zastopnikov v istrskem zboru (dijeti). Med najbolj znanimi slovanskimi zastopniki je bil škof Josip Dobrila (1812-1882), ki je prvi začel širiti idejo o slovanskosti Istre, medtem ko je neki drugi škof (Dinko Vitezič, 1822-1904) takoj pokazal na številčno premoč istrskih Slovanov. Nepismenost v Italiji in v Istri• 1861-1926 Podatki o nepismenosti postavljajo Italijo in avstrijsko Istro na vrh evropskih držav. Na podlagi popisa iz leta 1871 je bilo kar 69 % Italijanov v kraljestvu Italija nepismenih. Še leta 1926 so bile cele pokrajine z nepismenim prebivalstvom (Campania/Neapelj, s kar 53,7 % prebivalca). Na podobno sliko naletimo v avstrijski Istri, kjer je bilo šestdeset let po uvedbi obveznega šolstva (predvsem v italijanščini, 1861-1921) še zmeraj 29 % prebivalstva nepismenega. Temu je bilo krivo predvsem to, da so se bili Slovani prisiljeni šolati v italijanskih šolah. Izredno visoka nepismenost je bila v Pazinu (48,6 %), Poreču (39,5 %) in Pulju (24,4 %). V istem obdobju je bilo v okraju Gorica in Gradiška nepismenih 7,73 % in v goratem okraju Tolmin zgolj 6,78 %. Prebivalstvo Hrvaške Po ukinitvi Vojne krajine leta 1881 in priključitvi teh ozemelj k Hrvaški in Slavoniji je prišlo do nove upravne ureditve in država (znotraj Madžarske) je bila razdeljena na osem pokrajin (županij). Zunaj hrvaške uprave pa je ostalo ozemlje Reke (hrvaško v obdobju 1848-1868) in Dalmacija, ki sta bili del Madžarske oziroma Avstrije. Hrvaško prebivalstvo je bilo razdeljeno na katolike in pravoslavne, ki so v nekaterih grofijah (Srem) sestavljali skoraj polovico prebivalcev. Na Hrvaškem je živelo tudi več tisoč Judov, ki so se tja zatekli zaradi preganjanja v Vzhodni Evropi. Odstotek Hrvatov (katolikov) in Srbov (pravoslavnih) na Hrvaškem in v Slavoniji Leto Hrvati Srbi Skupaj 1 1 1 1890 62, 1 O% 25,90% 88,00 % 1900 61,70 % 25,5 % 87,20 % 1910 62,50 % 24,60% 87,10 % 1880 64,20 % 26,30% 90,50 % Vir: Suedland, Jugoslavensko pitanje, str. 341. Velika Britanija je po nemškem napadu na nevtralno Belgijo in na podlagi Londonskega sporazuma z dne 19. aprila 1839 napovedala 4. avgusta vojno Nemčiji. Centralnim cesarstvom sta se priključili kasneje tudi Turčija (november 1914) in Bolgarija (oktober 1915). Antanti (Francija, velika Britanija, Rusija in Belgija) pa so se priključile še Črna gora (6.-8. avgusta 1914), Japonska (23. avgusta 1914), Italija (24. maja 1915), Portugalska (9.-10. marca 1916); Romunija (27 .-28. avgusta 1916); Grčija (16. avgusta 1917) in na koncu Združene države Amerike (6.-7. aprila 1917). Italija se je pripravljala na vojno že od samega začetka vojne se je italijanska družba (sredstva javnega obveščanja in politične stranke, to je propagandni stroj) razdelila na tiste, ki so bili za intervencijo, in na tiste, ki so bili za ohranitev nevtralnosti. Italijanska vlada se je torej pogajala z obema stranema v vojni; da bi ohranila nevtralnost, je od Avstro-Ogrske zahtevala nekatera avstrijska ozemlja v Trentinu in južni Tirolski (nova meja naj bi potekala po tisti meji, ki je obstajala v času Napo IU ID Severni Jadran 1915. Italijansko-avstrijska pogajanja leta 1915. Pojasnilo (desno okence zgoraj):(==) meja 1914; ( ... ) italijanske zahteve;(////) avstrijska po nudba 18. maja 1915; (-•-)Londonski sporazum 26. aprila 1915; (\\\V avstrijska zavrnitev. Ozemlje avtonomne tržaške države Je segalo do reke Dragonje. Zemljevid: Albrecht-Carrie, ltaly at the Paris Peace Conference, New York, 1938. 24. december 2009 Prva svetovna vojna Atentat v Sarajevu Giovanni Giolitti (1842-1928), ki je bil večkrat predsednik italijanske vlade, je zapisal v svojih spominih, da je Avstro-Ogrska poskušala po vsej sili začeti vojno proti Srbiji že pred letom 1914. Priložnost se je ponudila v Sarajevu 28. junija 1914, ko je mladi srbski narodnjak Gavrilo Princip (1894-1918) ubil nadvojvodo Franca Ferdinanda (1863-1914), prestolonaslednika Avstro-Ogrske in njegovo ženo Sofijo von Chotek. Koliko je sam nadvojvoda prispeval k temu atentatu, pokaže dejstvo, da je prvi atentator z bombo zgrešil cilj. Po tem so nadvojvodi odsvetovali, da bi nadaljeval potovanje po napovedani poti, vendar pa je prestolonaslednik to zavrnil. Izzivati usodo dvakrat v enem dnevu je bilo preveč celo za kanditata za cesarski prestol. 23. julija 1914 je Avstro-Ogrska vročila Beogradu ultimat in mnenje vseh evropskih vlad je bilo, da je bil napisan tako, da je neizogibno vodil v vojno. Spopad sta si želeli tako Avstro-Ogrska kot Nemčija in prek Srbije ga je podpihovala tudi Rusija. 28. julija so se začele sovražnosti med Avstro-Ogrsko in Srbijo; 1. avgusta je Nemčija napovedala vojno Rusiji in 3. avgusta Franciji. 16 frnnticra nr 1!114 4r, Londonski sporazum 1915 -ozemlje, ki ga Je antanta obljubila Italiji. Pojasnilo(okence v desnem kotu zgoraj): meja leta 1914; italijanske ozemeljske zahteve 4. marca 1915; ozemeljske zahteve, ki Jih antanta ni bila pripravljena podpreti.Zemljevid: Albrecht-Carrie, ltaly at the Paris Peace Conference, New York, 1938. leonovega kraljestva Italije, 1810), avstrijsko Furlanijo, Trst, severno Istro in nekatere otoke v Dalmaciji. Na vzhodu naj bi nova meja vključevala mesti Gorica in Gradiška vse do Nabrežine na jadranski obali, kjer bi se začenjala avtonomna država Trst, ki bi imela svojo južno mejo na Dragonji (ali bolj na jugu, na občinskih mejah Pirana -glej skico). Italijanske zahteve (8. aprila 1915), ki niso zajemale mesta Zadar z italijansko večino, je Avstro-Ogrska sprejela šele 24. maja. Na drugi strani pa so se države antante (Velika Britanija, Francija in Rusija) pokazale dosti bolj širokogrudne in so s tajno Londonsko pogodbo z dne 26. aprila 1915 določile, da bodo v zameno za italijanski vstop v vojno proti Avstro-Ogrski in Nemčiji podprle italijanske ozemeljske zahteve. Da bi preprečili morebitno nasprotovanje Srbije Londonski tajni pogodbi, so bistri pogajalci vključili v sporazum tudi albanska ozemlja, ki naj bi pripadla po vojni Beogradu. Novinar in zgodovinar lndro Montanelli je zapisal: »Vstop Italije v prvo svetovno vojno ni bil samo napaka, ampak nekaj mnogo hujšega. To je bil zločin, iz katerega so izhajale vse tiste nesreče, v zvezi v katerimi se razglašamo za žrtve, dejansko pa smo bili prav mi zanje odgovorni." Dejansko bi vojna morala rešiti problem prenaseljene države in velika zarota desničarskih narodnjakov in monarhistov je vrgla Italijo v gorečo peč prve svetovne vojne zgolj zaradi notranjega boja za oblast s pretvezo, da gre za načela »svetosti", »svobode" in za »domovinsko ljubezen". Kongres zatiranih narodov Avstro-Ogrske v Rimu • april 1918 Po italijanskem porazu pri Kobaridu oktobra 1917 je prišlo do hude notranje politične krize v Rimu, kjer so se odločili podpreti narodnostna gibanja znotraj Avstro-Ogrske, to je predvsem Slovane (Hrvati, Slovenci, Čehi, Slovaki, Poljaki, Srbi, itd.}, ki so bili številčno druga največja komponenta znotraj cesarstva. Na začetku leta 1918 je prišlo v Londonu pod pokroviteljstvom prostozidarskih lož do prvih srečanj med nekaterimi italijanskimi in jugoslovanskimi politiki. Veliki kipar Ivan Meštrovič (1883-1962), ki je bil tam prisoten, piše, da je italijanski senator Andrea Torre (prostozidar) takrat priznal: »Z narodnostnega stališča Italijani nimajo pravice do Dalmacije, razen da zahtevajo avtonomijo za Zadar, vendar pa imajo v rokah sporazum z zavezniki, ki bodo držali besedo. Kar zadeva Istro, se zavedam, da večina ni italijanska, ker pa bo Reka (z italijansko večino) ostala v Hrvaški, je treba kot njeno izhodišče na morje v Istri najti mejno črto, ki bo zadovoljila obe strani in bi morala zaradi strateških razlogov zajemati tudi Pulj.« Torre je očital Jugoslovanom zahteve po Trstu, ki je bil po njegovem mnenju čisto italijanski kraj, in poleg tega so obstajali tudi psihološki razlogi, saj je italijanski narod vstopil v vojno zato, da bi pridobil Trst in Trentino. Govoru senatorja Torreja je sledil Sir Arthur Evans, ki je predlagal: »Nevtralnost pristanišč Trst, Pulj, Reka, Split in Kotor, ki naj bi bili vsi prostocarinske cone. Otok Vis naj bi zasedla Italija kot vojaško-pomorski ključ na Jadranu, Hrvatom pa naj bi ostale njihove šole in civilna uprava.« Temu se je pridružil s povzdignjenim glasom italijanski general Borghese: »Kakšne točke, kakšne strategije, gospodje, in kakšni ključi! To so slovanskikraji, prav vsi razen Trsta -in tudi okoli Trsta so sami Slovani. Bil sem tam, bilsem na goriški fronti. Nihče nas noče in vsi so proti nam. Potrebujemo nekaj prostora za našo prenaseljeno prebivalstvo in to ne more biti niti v Dalmaciji niti v Istri, ampak nekje v Afriki. če imajo zavezniki dobre namene, nam morajodati del ozemlja. Kaj si moremo, če smo revni. Vi ste nam porinili v naročje vzhodni Jadran zaradi Rusije, ker ste videli v Srbiji predhodnico Rusije. Sedaj ni več carske Rusije in nam lahko daste nadomestilo v Afriki.« Govoru tega častnika je sledil mučen molk in končno so se sporazumeli, da skličejo Kongres zatiranih narodov Avstro-Ogrske, ki je bil organiziran od 8. do 10. aprila 1918. Na kongresu so med drugim sklenili, da se podpisniki zavezujejo »reševati medsebojne ozemeljske spore na prijateljski način«. Rimskisporazum so začeli širiti po vseh frontah in to je med drugim pripomoglo, da so se nekatere avstro-ogrske vojaške enote začele upirati, kar je na koncuzadalo tudi usodni udarec omenjeni vojski. 20. julija 1918 so se na otoku Krfu sestali predstavniki Jugoslovanskegakomiteja (hrvaški prostozidarji) in nekateri srbski politiki (Nikola Pašič, 18451926), ki so si domišljali, da govorijo v imenu vseh narodov, in so podpisaliistega dne izjavo o povojni ustanovitvi skupne države južnih Slovanov. Slovenci,Makedonci, Črnogorci, Bosanci itd. niso bili niti prisotni in celo sam Pašič jepodpisal v nasprotju z lastnim prepričanjem. Italijanske izgube v l. svetovni vojni • cena za zmago Nekaj tednov po podpisanih premirjih na dveh glavnih frontah je italijansko vrhovno poveljstvo sestavilo spisek italijanskih vojaških izgub v obdobju od 24. maja 1915 do 11. novembra 1918. V omenjenem obdobju je umrlo okrog 460.000 vojakov, in sicer: zaradi bolezni 130.000 oseb in zaradi ranali vojnega strupa 330.000 ljudi. In med slednjimi jih je 50.000 umrlo po letu 1918. Tri italijanske ofenzive so stale Italijo 191.000 mrtvih, 498.000 ranjenih in 87.000 ujetnikov. V bojih v Albaniji je Italija izgubila tako na bojnem poljukot zaradi bolezni (malarija) okrog 8000 moških. Pri tem ne gre pozabiti, da so prek pet tisoč italijanskih vojakov dale postreliti italijanske oblasti, ker so iz»strahopetnosti in dezerterstva« zapustili fronto pri Kobaridu. Posebno vprašanje je bil odnos vojaškega poveljstva in italijanske vlade do italijanskih vojnih ujetnikov v sovražnikovih rokah, ki so do konca leta 1917 šteli že 600.000 moških. Od slednjih je umrlo več deset tisoč ujetnikov zaradibolezni in predvsem kot posledica lakote. Kot je zapisala zgodovinarka Giovanna Procacci: »Množična smrt vojnih ujetnikov je bila izzvana in v znatni meri sta si jo želela italijanska vlada in predvsem vojaško poveljstvo. Tako je italijanska vlada spremenila vprašanje vojnih ujetnikov, ki so ga vse vojskujoče se strani želele čim hitreje rešiti, v pravi in čisti primer kolektivnega iztrebljanja.« Cena, ki so jo plačali Italijani, je bila v vsakem primeru zastrašujoče visoka, kajti poleg umrlih na bojnem polju in v ujetništvu so široki sloji prebivalstva preminuli zaradi bolezni in pomanjkanja, ki jih je povzročila vojna. V celoti je umrlo v štiriletnem obdobju 1915-1918 okrog 1.140.000 ljudi. Dobršen del prebivalstva je umrl zaradi tifusne epidemije (španska mrzlica), ki je pokosila dodatnih 600.000 žrtev med tistimi, ki so vojno preživeli. Samo v letu 1918 je umrlo v Italiji -znotraj predvojnih meja -1.116.000 ljudi, kar pomeni pol milijona več, kot je umrlo v predvojnem obdobju (1914, 645.000 preminulih). V italijanskem delu Furlanije je prišlo do strahotnega vojnega uničenja in Furlani s tega ozemlja so imeli 15.665 mrtvih in 5000 pohabljenih ter ranjenih. V mnogih krajih (italijanskih in nekdanjih avstrijskih), ki jih je zajel vojni vrtinec, ,,zmaga«. Karikatura iz leta 1920 prikazuje italijansko zmago: 507.193 mrtvih, 984.000 ranjenih, 23.000 slepih, 19.600 živčno razr.;anih, 5440 iznakaženih, 120 brez rok, 4060 norih, 3260 nemih, 12.000 invalidov, 74.620 šepavih, 26.000 obolelih za tuberkulozo. V okencu je slika okostnice v Redipuglii, ki hrani kosti 100.000 italijanskih vojakov. je pritiskala popolna nezaposlenost, ki so jo še poslabšali vojni povratniki in ranjenci. V mnogih mestih ni bilo več ne psov ne mačk in divjačina je popolnoma izginila. Vojna in razne epidemije so pokosile generacije, ki so bile najbolj primerne za ustvarjanje novih rodov in izseljevanje, ki je že več desetletij bilo sredstvo proti izredni demografski rasti v Italiji, je bilo celo ustavljeno. Tudi v Italiji se je dogajalo, da je prebivalstvo mnoge vojake pri povratku domov napadlo ali pa jih je na cestah pospremilo s pljuvanjem in žalitvami. Zaradi ogromnih človeških in gospodarskih izgub je po vojni nastalo v vsej Evropi pravo revolucionarno vrenje, ki je bilo v Italiji zatrto s prihodom fašizma na oblast. Ta totalitarni režim s svojimi napakami in skorajda neprestanimi vojnami (Krf, Etiopija, Albanija, itd.) je bil dodatna cena za italijansko »zmago« v prvi svetovni vojni. Človeške izgube v nekdanjem avstrijskem Primorju Dolga vojna je pri prebivalstvu Avstro-Ogrske izzvala obup in je potisnila (nenemška) ljudstva na pot nacionalizma. Po podpisu premirja 3. novembra 1918 so meščani na železniški postaji v Kranju oropali celoten avstro-ogrski štab in maršalu Borojeviču von Bojni (1864-1920) so celo odvzeli sabljo. Ozemlja, "In ona (vojna) je porodila svojega prvorojenca (fašizem), ki ga je povila in polegla v jasli.« Karikatura: Scalerini, 1920. 24. december 2009 Italijanska pehota Juriša Koroškem je bilo skupno 14.833 padlih, na Kranjskem 13.589 in v avstrijSke Primorju (Tržaški regimenti), Gorici in Gradiški 5430 in na Koprskem 1427 Vojni ujetniki iz Primorske (Slovani in Italijani) so se vrnili prek Vladivostok� in Kitajske z ladjami v Trst in Istro (že del ltallJe) leta 1920. Istega leta 50 se vrnili iz italijanskega ujetništva zadnji ujetniki iz tistih krajev (Primorska in Istra), ki so bili priključeni Italiji. Trgovanje• Postojna za Črno goro Poleg ozemeljskih zahtev na severnem Jadranu in v Dalmaciji je Italija uveljavljala določene pravice do Črne gore, kjer so ukinili kraljevino in jo nasilno priključili v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS). Italijanska kraljica Jelena Petrovic (1873-1952) je bila namreč hči leta 1918 pregnanega črnogorskega kralja Nikole Petrovica Njegoša (1841-1921) in zato se je Kraljevina Italija sklicevala na dinastične pravice do te kamnite dežele. Da bi zgladili ta mednarodni spor, je Kraljevina SHS sprejela, da del ozemlja Kranjske (Postojna, Idrija, Bela Peč), ki ni bil zajet znotraj "londonske črte«, pripade Italiji. Na tem ozemlju s površino 1222 km2 in s 56.000 prebivalci, skoraj samimi Slovenci (na podlagi štetja iz leta 1890), so se nahajala znana "Postojnska vrata«, ki omogočajo prehod z Jadrana v srednjo Evropo -torej kdor je nadzoroval to ozko dolino, je nadzoroval vstop do Jadrana. V Postojni se nahaja največja jama v Evropi, ki je bila že v času Avstro-Ogrske pravi rudnik zlata zaradi visokega števila obiskovalcev. V postojnski okraj je spadala tudi velika in zelo rodovitna Vipavska dolina in kraj Sv. Peter (današnja Pivka). glavno železniško križišče Trst-Postojna-Reka. V Idriji je deloval že od 15. stoletja največji evropski rudnik živega srebra. Poleg tega je bila nova italijansko-jugoslovanska meja začrtana na ozemlju Trbiža (Kanalska dolina, naseljena s tretjino Slovencev in dvema tretjinama Nemcev) tako, da je Italija dobila tudi rudnik svinca (Rabelj). Vsa ta bogastva so bila prepuščena Italiji v zameno zato, ker se je italijanska vlada odrekla dinastičnim pravicam do Črne gore, ki je bila že več desetletij v vrtincu državljanskih vojn med raznimi narodnostmi. Rapalska pogodba · 20. novembra 1920 Potem ko je bilo rešeno vprašanje Črne gore, se je Italija odrekla delu ozemeljskih (londonskih) zahtev v Dalmaciji (primerjaj skice obljub iz leta 1915 z novonastalo mejo 1920). 20. novembra 1920 je bil podpisan v Rapallu sporazum o novi italijansko-jugoslovanski meji, Reški državi, mejah Albanije. Po Rapalski pogodbi je bil podpisan v Splitu 4. marca 1921 sporazum o umiku italijanske vojske z ozemelj, ki so pripadla Jugoslaviji. To je pomenilo med drugim, da so nekateri kraji (Logatec, nadzorna točka je bila do takrat v Verdu, Kastav pri Reki, otok Krk in del Dalmacije z otoki) ostali pod italijansko vojaško upravo vse do pomladi 1921. Iz okolice Zadra in iz mesta Biograda na morju pa se je italijanska vojska umaknila v oktobru istega leta. Priključitev Reke k Italiji • januar 1924 Reka je bila že od konca vojne jabolko spora med italijanskimi in hrvaškimi nacionalisti in zato so se morale leta 1918 vmešati tudi mednarodne sile, da bi pomirile dokaj krvave spore med pripadniki Italijanov oziroma Hrvatov in tistimi, ki so bili za avtonomijo Reke. Z Rapalsko pogodbo je bilo med drugim določeno, da naj bi Reka postala samostojna država. Rapalska pogodba pa kljub pričakovanju ni odpravila ostrih sporov, ki so se še naprej nadaljevali v tem narodno mešanem kraju. 6. junija 1921 sta Italija in Jugoslavija podpisali sporazum o skupnem upravljanju reškega pristanišča. Zaradi prevelikih političnih napetosti je italijanska vojska poleti 1921 zasedla mesto in 21. oktobra je bil končno imenovan za predsednika te države Riccardo Zanella (1875-1959). Ker so tržaški fašisti vdrli v mesto in 3. marca 1922 s topovi obstreljevali vladno palačo, se je moral Zanella zateči, skupaj s vsemi člani vlade in zastopniki ustavodajnega zbora, v jugoslovansko Kraljevico. Ker je italijanska vlada zavlačevala z izročitvijo reškega pristanišča Baroš, so jugoslovanske oblasti zaprle železniško povezavo z Reko. Končno sta se obe državi sporazumeli in državica Reka je bila razdeljena, na podlagi sporazuma z dne 27. januarja 1924, med Italijo in Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev. Italiji je pripadlo mesto Reka in obala do nekdanje tromeje (17,62 km2), medtem ko je bil del reškega zaledja dodeljen Kraljevini SHS (12,38 km2). Italija je takrat tudi izročila Kraljevini SHS pristanišče Baroš, ki LA QUESTIONE DI FIUM j(1919-1924) o / l. Scalnizza ·. km Breze 0, REGNO O SERBI-CROATI-SLOVENI 502 • Grln (IUGOSLAVIA) 677 a Moj Marcegli� San Mattia Punla Colova ·-·· · / II Delta e Porto Baross assegnati alla lugoslav!a (Rapallo 1920} e occupati dagli ltalo-fiumani sino al gennaio 1924 --Confini del Corpus sepsrstum d: Fiume (cit_la e • uo distreno) _ 0 Lo siato indipendente di Fiume eiello con•il.Trallato di Rijpallo · · (�2 novembre 1920) · • · · Spartizion.e dello Stalo di Fiume {Trallato di Roma,27 gennaio 1924) D all'ltalia D alla lugoslavia Reška država 1920-24. Pojasnilo (od zgoraj navzdol): zaliv in pristan Baroš, ki soga italijanske oblasti zasedale vse do leta 1924; rdeča neprekinjena črta: mejemadžarskega pristanišča Corpus separatum (1868-1918); rdeča prekinjena črta:italijansko-Jugoslovanska meja po letu 1924; rumeno/zeleno polje: Reška država,nastala z Rapalsko pogodbo 12. novembra 1920; razdelitev Reške države na podlagi Rimskega sporazuma (27.Januada 1924), zeleno polje (Italija) in rumeno polje(Jugoslavija). Zemljevid: Atlante de/la storia d'ltalia, str. 223. Trsat v začetku 20. stolelja 24. december 2009 Vsebina: Risorgimento in iredentizem Risorgimento (1799-1870) Prvi italijanski napad na vzhodni Jadran -Vis 1866 Pridobitev Veneta (Beneško ozemlje) in osvojitev Rima -1866-1870 Združitev Italije in pokol prebivalstva na jugu nove države Iredentizem 1876-1925 Vzhodna Furlanija ( avstrijska) Iredentizem v avstrijskem Primorju Iredentizem, poslovnost in italijanske stvarnosti število iredentistov v avstrijskem Primorju Narodnostna sestava prebivalstva v obmejnih pokrajinah Avstro-Ogrske Prebivalstvo severnega Jadrana (1866-1918) Reka na razglednici iz leta 1910 Prebivalstvo Furlanije ( 1846-1910) Beneška Slovenija ga je neupravičeno zasedala že od leta 1920. Tako je bil končno rešen mejni Prebivalstvo Kanalske doline (1845-1945) spor v severnem Jadranu, ki je nastal po razpadu avstro-ogrske monarhije Slovensko prebivalstvo na ozemlju Čedada, Vidma in Tolmeca na podlagi štetja iz leta 1918. Nova rešitev pa je ostala v veljavi zgolj 17 let, to je do leta 1941, leta 1921 ko je Italija napadla Jugoslavijo in se je tako avtomatično odprlo vprašanje Prebivalstvo severnega Jadrana v obdobju Avstro-Ogrske (1869-1918) povojne mejne ureditve, kar je pa že drugo poglavje v zgodovini italijanskoUpravna in jezikovna razdelitev severnega Jadrana in sosednjih ozemelj slovenskih odnosov v 20. stoletju. Prebivalstvo avstrijskega Primorja (1849-1910) Prebivalstvo avstrijskega Primorja v letu 1910 Nemci na severnem Jadranu Kraljevska grofija Gorica in Gradiška Prebivalstvo grofue Gorica in Gradiška (1846-1910) Mesto Gorica (1854-1910) Prebivalstvo mesta Gorice (1869-1910) Ozemlje Tržiča -Bizjakerija Trst in njegovo prebivalstvo (1735-1910) Prebivalstvo Trsta z okolico (1846-1910) Judje v Trstu na začetku 20. stoletja Margraviat Istra Prebivalstvo Istre 1846-1910 Razdelitvena črta med Slovenci (Hrvati) in Italijani v zahodni Istri Prebivalstvo ozemlja med Tržičem in Trstom leta 1910 Neenakopravnost med raznimi narodnostnimi skupnostmi Nepismenost v Italiji in v Istri -1861-1926 Prebivalstvo Hrvaške Odstotek Hrvatov (katolikov) in Srbov (pravoslavnih) na Hrvaškem in v Slavoniji Vojvodina Kranjska in grofua Kočevje Prebivalstvo Kranjske (1846-1910) Izseljevanje z ozemelj severnega Jadrana v 20. stoletju Izseljevanje iz Trsta Podatki o avtorju Dr. Boris Gombač (1951) je diplomiral na pravni fakulteti v Ljubljani (1975), Pava svetovna vojna zatem (1975/76) je dokončal podiplomski študij v Belgiji (Bruges) in v letih Atentat v Sarajevu 1984-87 doktoriral v Ženevi. V letih 1981 in 1994/95 je delal za Evropsko Italija se pripravlja na vojno komisijo v Bruslju. Kot sodelavec World Encyclopedia of Peace je objavil vrsto Kongres zatiranih narodov Avstro-Ogrske v Rimu -april 1918 del v Sloveniji (Svobodna misel april/maj 2005, 2006) in v tujini: Les zones Italijanske izgube v l. svetovni vojni -cena za zmago franches en Europe (Bruxelles, 1991, Prostocarinske cone v Evropi) in Atlante Človeške izgube v bivšem avstrijskem Primorju storico dell'Adriatico orientale (Pontedera, 2007, Zgodovinski atlas vzhodnega Trgovanje -Postojna za črno goro Jadrana). Iz tega slednjega dela je bilo prevedeno poglavje, ki ga tukaj predRapalska pogodba -20. novembra 1920 stavljamo. Priključitev Reke k Italiji -januar 1924