Štev. 33. Poštnina v gotovčini plačana. Cena edne številke dinar. 18. augusta 1929. Leto XVI. Novine prihajajo vsako nedelo. Cena pri sküpnom naslovi 25 Din, |na posamezni naslov 30 D., M.,List na sküpni naslov 10 D, na posameznoga 15 D. či se cela naročnina naprej plača do konca juna. Prek toga časa je naročnina za 5D. vekša. Amerikanci plačajo za Novine, M. List 4 dol, ravno tak naročniki iz Canade, Australijo i Jüžne Amerike .Prek mej države v Europi je cena Novin 75 D., M. Lista 25 Din. Plača se v Črensovcih na upravništvi, naročit.: Prekmurska Tiskarna M. Sobota. Uredništvo M. - Sobota, Kolodvorska ulica 123. Cena oglasov: cm2 75 par, 1/4 strani dobi 20%, Va strani 25% i cela stran 30% popüsta za edno objavo. Cena malih oglasov je: do dvajsetipet reči 5 Din., više od vsake reči pol Din. Med tekstom cm2 1.50 D., v „Poslanom“ 2.50 D. Takso ža oglase plača uprava i da za vse oglase od 5% do 50% popüsta pri večkratnoj objavi. Ček. položnice št: 11806 Rokopisi se ne vračajo Priloga : M. List s kalendarom Srca Jezušovoga i Népujság. Izdajateo: KLEKL JOŽEF, vp. pleb. bivši nar. poslanec. Njegovo Veličanstvo kral Aleksander I. pokrovitel naše proslave Vodilni odbor za proslavo desetletnice osvobojenja Slovenske krajine je dobo od maršalata dvora na Bledi odgovor, da je Njegovo Veličanstvo kral z veseljom prevzeo pokrovitelstvo nad našov proslavov želeč nam vnogo zadovolnosti i najlepšega napredüvanja. Na proslavo pošle svojega posebnoga zastopnika. Dr. M. SLAVIČ: Ob desetletnici Slovenske svobode. G. urednik, pozvali ste me, naj nekaj napišem za slavnostno številko ob tej desetletnici. To Povabilo mi pride ravno prav, da postavim ob tej priliki Johnsonu primeren spomenik. Pred kratkim je namreč nekdo pisal, kakor da bi ta mož bil neprijazen državnim mejam Slov. krajine. To ni nikakor točno. Pri mirovni konferenci so imeli seve Amerikanci glavno besedo. Za določitev mej je bil pri ameriški delegaciji določen amerikanski strokovnjak Johnson (izg. Džonsn), univerzitetni profesor, ne v Columbiji, kakor je isti člankar pisal, ampak na univerzi z imenom CoIumbia v New-Jorku v Ameriki. Ta Johnson je n. pr. določil tudi tisto Wilsonovo linijo v Pri-morju, po kateri bi mi dobili polovico Istre, Reko i. t. d. Pri Prekmurju se strokovnjaki pete-rih velesil, ki so določevale mirovne pogoje, niso mogli prepričati, kake narodnosti so tam ljudje, ker v madžarski štatistiki sploh Slovencev niso več šteli, ampak jih potisnili med takozvane „druge narodnosti“ t. j. cigane in sličen drobiž. Šele ko smo jim natisnili na posebni narodnostni karti razmerje med Slovenci in Madžari v Prekmurju, so se začeli nagibati na to, da bi vendarle šli z mejo Čez Muro. Pri tej priložnosti omenim lahko, da mi je pri izdelavi te karte pomagal g. Gabriel Majcen, takrat visokošolec na tehniki, zdaj inženjer ladjedelstva, z risanjem. V Pariški tiskarni sem imel težave, ker je tiskarna prvič izpustila na karti nekatere kratke črtice, ki so kazale po 5% ali 10% Madžarov in slično. Hotel sem predložiti do pičice natančno karto, zato sem preprosil tiskarnarje, da so še enkrat dali pod stroj karto s temi korekturami. Nekajkrati sem bil v. tej tiskarni, da se mi je naredilo vse po volji. Prvi strokovnjak peterih velesil je bil po predložitvi te karte ravno g. Johnson, ki je šel čez Muro in določil sedanjo državno mejo. Francozi in Angleži so nato takoj prevzeli Johnsonov predlog in so bili za to mejo, Japonci so se držali potem tega, kar so storili Amerikanci in Angleži. Tako je bila ta meja zasigurana. Naša delegacija je seve delala na to, da pride cela Slov. Krajina k Jugoslaviji. Toda če od velesil ne bi nihče sprejel naših želj in predlogov, ne bi mogli ničesar doseči. Johnson je pa torej šel z nami, prvi od velesil je prekoračil Muro in določil to mejo, ki so jo potem sprejeli delegati velesil in končno cela mirovna konferenca. Če bi Johnson kot najvplivnejši določevatelj državnih mej. ostal z mejo pri Muri, ne bi letos praznovali desetletnice prekmurske svobode. Seve smo mi hoteli imeti v Slov. krajini tudi rabske Slovence. Francozi so šli na to, a niso imeli toliko vpliva, da bi s tem prodrli pri zastopnikih velesil. Vzeli so vsi to v pretres, a se niso mogli odločiti za to, da bi bila meja ob Rabi z našimi tremi slovenskimi rabskimi župnijami in s Sv. Gothardom, ki je na pol slovenski, na pol pa nemški in madžarski. Dobro se še Spominjam, kako nas je Johnson prijazno sprejel, ko smo ga šli pridobivat za mejo ob Rabi. Vsedel se je v svoji majorski uniformi po amerikansko na rob mize in nam ponudil cigarete. Na naše zahteve pa je dejal: Bodite zadovoljni s to mejo. Za izgübo rabskih Slovencev pa imate nekaj Madžarov ob Muri, ki spadajo v Vašo gospodarsko enoto. Rabski Slovenci pa, je dejal, gospodarski težijo po madžarski Rabi, Čez razvodnico ne bodo na pr. ti gonili svoje živine na sejem v Mursko Soboto. In še to je rekel: „Denimo Vam zraven rabske Slovence pod pogojem, da bo po desetih letih plebiscit: jaz (Johnson) sem prepričan, da bi rabski Slovenci glasovali iz gospodarskih razlogov proti priključitvi k Jugoslaviji. Tako smo morali sprejeti mejo ob razvodnici med Rabo in Muro — višina hribov pa je samo 400 m nad morjem. Toda da smo sploh to mejo dobili, gre zasluga temu g. Johnsonu, mojem u sedanjemu univerzitetnemu kolegi, in jaz bi mu na naši državni meji, pri najsevernejši točki naše meje, tam nekje pri Srebrnem bregu na razvodnici postavil spomenik v spomin na Johnsonovo linijo za Slovensko Krajino. Klekl Jožef vp. župnik: Naša zmaga Če eden Siromaški človek pride do velikoga bogastva s svojim trüdom i svojov vrlostjov, njemi vsi pošteni ljüdje srečo želejo i ga hvalijo. Vsi, ki so dobroga nakanenja, ga občüdüjejo i ga nasledüjejo. Pa njegov zgled zaistino vleče. Nešteti idejo za njim na poti poštenoga dela, na poti vrlosti i pridnosti pa pridejo do blagostanja. To je gospodarska zmaga. Je pa tüdi narodna zmaga. Oda mali narod, ki ga obdajajo neštevilni sovražniki, s svojov vrlostjov i s svojimi trüdami pride do samostojnosti, pride do zmage. I tem vekša je toga naroda zmaga, kem vekše boje je mogo prestati za svoj obstanek. Slovenski narod, ar je po števili eden najmenših na celom sveti i ar je meo najvekše sovražnike okoli' se be, je pokazao, sveti, kda je prišo do samostojnosti, v takšoj svetlosti svojo zmago, kakše človeče oči komaj prenesejo. Zato so bili i so še omamljeni kak Savel na poti v Damask njegovi neprijatelje: nemrejo gle- deti v sunce sloboščine, v šteroj te mali narodek hodi i radi bi to sunce zakrili, naj morejo gospodovalno gledati po sveti kak so prle bili navajeni. Slovenskoga naroda najmenši deo žive v Slovenskoj Krajini. Najmenši deo i zato tüdi pred vsemi drügimi deli toga naroda najprle na smrt obsojen. Pred desetimi leti je ne meo te narod niedne Slovenske šole. Sodnija, politična, vojna i vsa drüga oblast ne je poznala njegovoga kinča: materni jezik. Celo v cerkev se je že silila sovražna roka politike, da zamori življenje slovenskoga jezika. Po naši šumaj na Goričkom se je popevala že pesem, na štero ne je včila Slovenska mati svoje dece. V tom ozračji priti do narodne zmage, do samostojnosti, je vganka, ki jo zna rešiti samo tisti, ki ma kljüč pri sebi, kljüč ljübezni. Požrtvovalna ljübezen naših domačinov, štera je postavila svoje življenje ne samo v nevarnost, nego tüdi darüvala, štera je dala pero v roke našim junakom, ki so desetletja pisali brezplačno, štera je mladoga Erjavec Mihala navdüšavala, da je Zbirao stotine naših dobrovolcov, štera je pregnala neštete izpod strehe domače hiše, štera je vrednosti darüvala, ljübezen štera je vužigalo Ivanocija, Borovnjake, Mekine, Baše, Kühara, Jeriče, Godine, Erjavce, Lejke, Kerece, Gregora, Edšide, Šarüge, Balažice, Rose, Tratnjeke, Horvate, Püvare, Sakoviča, Kolenke, Žerdine, Korena i prevnoge drüge, da pozabijo na vse dobro, ka bi njim nüdilo če tajijo svoje pokolenje i na sebe vzemejo vso težo trpljenja za slobodo svojega ljüdstva: ta ljübezen je spravila zmago Slovenskoj Krajini. Ja vidili smo roko vtegnjeno na onostran Müre, ki bi nás rada bratski obinola, a naša do nje segnoti ne je mogla nači, kak samo tak, da se je na križ razpnola. To je rešitev pitanja, kak je mogla priti Slovenska Krajina do zmage. Nišče ne je mogoči presoditi, ki neje živo pred desetimi leti v Slovenskoj Krajini, kak teško je bilo ne priti, nego sploh misliti na rešenje. Dobrih 90 jezero ljudi, kak je moglo misliti, da kdasveta dosegne samostojnost i sküpno narodno življenje s svojimi brati, če ne gori v srci njihovih voditelov ogenj ljübezni, ki je pripraven vse žrtvüvati i če ne gori v srci onih ki so se okoli njih zbirali v napremagljivo vdanost do njij, slediti njim v življenje i smrt. Naša zmaga ne je zmaga moči, ali zmaga kulture, ali zmaga politične jake roke, ali zmaga bogastva, ne, naša zmaga je zmaga ljübezni. Ljübo je narod Slovenske krajine svoje narodno življenje i naj to reši smrti, je prehodo pot Kalvarije, dokeč ne je prišo do goristajenja sloboščine. Svetila njemi je pa na toj teškoj poti svetlost ljübezni prek Müre, svetlost bratske ljüezni, štera je zapečatila našo sloboščino, kda je Slovenska delegacija v Parizi pod vodstvom mil. g. prelata i vsevuč. profesora dr, M. Slaviča dosegnola, da je Severna meja Jugoslavije Slovenska Krajina. Desetletnica naše sloboščine je svetek ljübezni: ljubimo se bratje to i onostran Müre. Jožef Godina C. M., Ljubljana : Prve jugoslovanske čete v Slov. krajini Dobršen del letošnjih proslav Slovenske krajine je posvečen spominu na dneve osvobojenja pred desetimi leti. Ob tej slovesni priliki se spomnimo tudi na prav prvi poskus zasedbe Slovenske krajine pri Dolnji Bistrici v črensovski župniji 24. decembra 1918. Tega dne (24. dec ) so jugoslovanske čete pričele z zasedbo Medji- murja, Del posadke, ki je pričela prodirati od Ormoža, je imel nalog korakati po štajerski strani do Mure ter pri Razkrižju oziroma Štrigovi obrniti smer ob Muri proti Murskemu Središču. Na Razkrižju zvedo, da se nahaja na drugi strani Mure (na Bistricah) Ogrsko vojaštvo. Poveljnik kpt. Jurišič zapove te pregnati. V tisti dneh sem bil pri stariših na Dol. Bistrici na božičnih počitnicah. Na dan pred božičem okoli desete ure dopoldne smo sedeli v naši gostilni. Bilo je tudi nekaj ogrskih vojakov. Kar zaslišimo od Mure močno streljanje. Z gotovostjo sem zaslutil, da so Jugoslovani. Vojaki takoj odidejo. Gremo pogledat in vidimo, kako bežijo ogrski vojaki iz hrastovega gozda ob reki z upognjenimi hrbti in se skrivajo v globinah nekdanje Suhe struge. Ogrnem si zimsko suknjo in se splazim k ogrskim vojakom. Mlinar i brodar Kreslin Št., ki je pribežal z vojaki vred od vode, mi pove, da so Jugoslovani na drugi strani in zahtevajo, naj jih z brodom (ki je bil na naši strani) nekdo prepelje. Takoj opozorim Ogrskega poveljnika, da so v nevarnosti, da jih Jugoslovani vjamejo, ker so malo niže ob Muri najbrž že prišli že Čez reko. Ves zbegan zavpije k umiku v smeri proti Dolnji Lendavi. Midva z brodarjem pa korajžno stopava proti Muri in Sicer po poti, kjer so naju lahko Čisto dobro ločili, da sva civilista in sva bila tako vama, da niso streljali na naju. Ko prideva do brega, ne opaziva prav nikogar. Reka je mirno in tajinstveno šumela. Dvignem klobuk ter začnem mahati i upiti: „Živijo Jugoslavija !“ in brodar mi je krepko pomagal. Kakor iz grobov vstanejo na drugi strani v dolgi vrsti jugoslavanski vojaki in prično vzklikati Jugoslaviji. Vmes razločim, da zahtevajo, naj pripeljem brod na drugo stran. Odpnem verigo, jo vržem na krov in začnem kretati. Ko sem bil sredi reke, nastane med Jugoslovani vpitje povelja, nekaj strelov, vsi s puškami pri licu. Na ogrski strani se je pojavilo namreč nekaj vojakov. Ravno prijeten občutek to ni bil, biti sredi reke na obeh bregovih pa sovražno si vojaštvo. Zavpijem Ogrom, naj vržejo puške proč in roke kvišku. Dva sta storila tako, drugi so pa zbežali. Bili so to vojaki, ki so bili poskriti v mlinskih kočah. Nevem, če bom še kdaj v Življenju prožil roko v tako iskren „dobrodošli“ kakor se je to zgodilo, ko sem priplul do brega k jugoslovanskim vojakom. Povem jim, koliko je Ogrskega vojaštva in da so na umiku proti D. Lendavi. Prav polne vere ravno niso imeli v moje poročilo in moj njim prijazen nastop, ker je večina na povelje ohranilo ves čas puške v pripravljenosti za strel in so se le mali oddelki prepeljavali. Ko prepeljem prvo skupino, razorožimo najprej ogrska vojaka, eno puško vzamem jaz in si prepašem bajonet in obesim vrečice z naboji. Ko je bila večina na ogrski strani, prepusti nadp. Antič Vodstvo za zasledovanje Ogrov meni. Pač ni imel več nobenega dvoma o moji odkritosrčnosti. To je bil prvi prehod jugoslovanske vojske na tla Slovenske krajine. Nadaljni potek naj samo kratko opišem. Ogre smo zasledovali do državne ceste, ki pelje v D. Lendavo. Tu je tudi prišlo do močnejšega streljanja. Prekinili smo telegrafsko na- peljavo ob cesti, da smo tako otežkočili telegrafske in telefonsko zvezo med M, Soboto i D. Lendavo, Drugi dan, na božič, sva se s hrvatskim narednikom oglasila na županstvih v Črensovcih in na Sr. Bistrici ter naznanila, da so občine v jugoslovanski oblasti. Med tem so pa nastale usodne težave. Ne samo, da od Jugoslovanske strani ni prišlo nikakega ojačenja, ampak naša četa je zgubila zvezo s svojim glavnim poveljnikom. Vojaki, ki smo jih poslali v smeri proti M. Središču, so odšli in sé niso več vrnili Na Božič zvečer me je spremil nek Dalmatinec do Štrigove, kamor sem šel prosit, naj ojačijo posadko na Bistrici Vsaj z eno stojnico. Zvečer so bili voljni, zjutraj 26. dec. sem se pa moral vrniti brez vsake pomoči. Posestnik s Sr. oz. Gor. Bistrice je napregel konje in smo se popoldne odpeljali v Ljutomer. Kapetan F. Sagadin je takoj odstopi) eno strojnico in nekaj možtva. Le s težavo smo privlekli ponoči strojnico na drugo stran Mure. Voz se je prevrnil in je enemu podčastniku zmečkalo prste. Drugo jutro, 27. dec. je skrbni kapetan Sagadin poslal še par vojakov in en voz orožja in municije, da bi lahko oborožili domače prostovoljce. Toda komaj so prišli do naše gostilne, kjer smo imeli „glavni stan“, pridirja s konjem naša straža z Gornje Bistrice in naznani prodiranje ogrske močne čete iz M. Sobote. Morala je biti že precej blizu, ker se je streljanje slišalo zelo razločno. V nevarnem trenutku so se začeli zbirati domači fantje, bivši vojaki. Razdelili smo jim orožje in municijo, ki smo je pa imeli odločno premalo. Strojnico sem poslal k brodu. Toda Predno so jo mogli postaviti, sta dve ogrski strojnici že kosili po gozdu ob Muri. Po enournem boju je bil sovražnik pri brodu. Glavni del ljutomerskoga moštva se je še umaknil na drugo stran reke. Narednik (mislim, da se je pisal Štefan Zoban iz Zagreba) je bil ujet in so ga ujetega na mestu ustrelili. Od naše strani je bil še težko ranjen dobrovoljec z D. Bistrice Matija Gjura in Seveda tudi ujet. Ogri so zasedli občino (D. Bistrico), mi smo se pa umaknili ob Muri navzdol. Nekaj ur so Ogri strašno gospodarili v vasi. Lovili in pretepali so fante, o katerih so sumili, da so nam pomagali, našo hišo so izropali. Končno so nekatere zvezali (med njimi mojega očeta) in jih naložili na voz ter peljali proti Črensovcom. Tu so pa zadeli na oddelek Jugoslovanov, ki je prodiral od D. Lendave (katero so Prejšnji dan bili zasedli.) V strahu so vrgli zvezane ujetnike z voza in se v največjem neredu umikali proti Murski Soboti, katero so potem Jugoslovani 28. dec. za nekaj dni zasedli. Zdi se mi, da je primerno, da ob 10 letnici osvobojenja podčrtamo tudi te vojne dogodke in Sicer ne samo, ker so tu prvič prekoračile jugoslovanske čete Muro, ampak da opozorimo, da smo se bojev prostovoljno udeležili tudi prav številni domačini, kar naj bo povedano predvsem Ogrom pa tudi tistim zlobnim jezikom, ki so si kdaj upali govoriti, da Prekmurci nismo domoljubni Jugoslovani. 2. NOVINE 18. augusta 1929. ERKO: Gimnazija — naš Pijemont V trenutku, ko to pišemo, še vedno ni izvestno, kakšna je Usoda naše gimnazije. Morda je to največje, kar kali današnje naše notranje veselje. Naša svoboda je bistveno spojena z usodo tega našega najvišjega kulturnega zavoda. Narod brez kulture, ne more biti svoboden, in le pri lastnem kulturnem ognjišču se morejo srca naše mladine resnično ogrevati, izobraževati in vzgajati. Vse preveč smo v tisoč letih nesvobode posku- sili, da bi nam mogel kdo izruvati iz naših src to prepričanje. Tako smo vrasli v svojo zemljo, v kateri smo imeli edino zatočišče, da resnično ne moremo drügače. Morda je to slaba naša stran, morda je to ono, kar hočejo nekateri imeti za naš separatizem, toda tisočletna borba za svojo samoohrano nas je napravila takšne. Vemo. da je tudi Ptuj, Maribor, Celje itd. naš, slovenski, ali ako se nam vzame naša gimnazija, Oprostite, ako smo odkritosrčni, imamo občutek, kakor da naša svoboda še vedno ni Popolna, da se nam nekaj krati, do kar imamo naravno pravico. S to vero smo prišli v svojo državo, to je bilo, kar nas je najbolj vzpodbujalo pri delu za osvobojenje, da se bomo v svoji lastni državi kulturno lahko svobodno razvijali. Kakor telo vsakdanje hrane, tako si želi naša zemlja, naš narod, duhovne hrane od svojega lastnega kulturnega ognjišča. F. BAJLEC: Naše posebne razmere Vemo, da ne zadene krivda glede tega bratov onstran Mure, tudi bratje Hrvati in Srbi niso tega krivi. Prepričani smo, da goje eni kakor drugi in tretji ljubezen do nas in do naših duhovnih in telesnih Potreb. In vendar mora biti nekje krivda. Da, v vseh nas je ta krivda. Vsi se tega zavedamo. Toda pustimo to, težko je to vse z besedo povedati. Ali na drugi strani nam je zopet uteha močna vera v nas same in naše sile, ki bodo spremenile današnje prilike v lepše, zdravejše stanje. Saj ga ni med nami, ki ne bi imel te žive vere vase in zato zremo s trdnim zaupanjem v svetlejšo bodočnost tudi našega zavoda — našega Pijemonta. Ne le v svojo lastno obrambo, marveč v skupno obrambo nas vseh zahtevamo obstoj popolne državne gimnazije v M. Soboti, ki se ji mora dati možnost najsilnejšega razmaha. Naša gimnazija je in mora vedno ostati najmočnejši branik našega naroda in naše države na meji treh držav! Tradicija Ni dolgo temu, ko sem govoril z nekim odličnim Slovenskim učenjakom in med razgovori in odgovori je povedal tudi sledeče: „Kolikor poznam razmere v vaši krajini, in kolikor ste mi jih že vi sami osvetlili, se vedno ponovno spomnim na Slovaško ; Seveda, če naj primerjam recimo vašo malo krajino in ostalo Slovenijo s Slovaško in ostalo Češko.“ Te besede so mi dale vedno dovolj misliti. Slovaškemu izobraženstvu še danes očitajo Čehi silno madžaronstvo, podobni procesi so na dnevnem redu. Recimo tudi, da na Slovaškem v resnici obstoja med domačo inteligenco kako malo gibanje za priključitev k ogrski državi, saj Znamo, da je madžarska agitacija v tem pogledu silno delavna, se jaz temu gibanju prav nič ne čudim. Prav ima država, da tu postopa z vso ostrost in vsako tako protidržavno početje že v kali zatre. To je njena dolžnost. So pa že tudi Čehi danes jasno sprevideli, da tudi sami nosijo precej krivde na tem, da na Slovaškem še danes po desetih letih ni tako, kakor bi moralo biti in kakor bi lahko bilo. Čehi niso upoštevali slovaške tradicije, z eno potezo so zbrisali slovaško preteklost. In to je bila največja napaka, katero sedaj skušajo Vsaj nekoliko popraviti. Ni to malenkost, če del naroda živi sto in sto let pod tujim gospodstvom in drugačnimi razmerami. Tak del naroda si ustvari s časom svojo posebno kulturo in tudi svojo posebno miselnost. Saj vidimo, da se Nemci v Alzaciji in Loreni celo čutijo za Francoze, pa niti od daleč niso bili tako dolgo in tako stalno pod francosko oblastjo kakor na primer Slovaška ali pa naša krajina pod Ogrsko. Tudi jaz bi v marsičem primerjal našo krajino in ostalo Slovenijo s Slovaško in Češko. Grehi prvih let so bili, da smo dobili sem nebroj nekvalificiranih učiteljev in mnogo uradnikov poslanih k nam za kazen. In če smo mi tu in tam zagodrnjali proti temu, so nas zavrnili z najlažjim pa tudi najbolj plitkim in krivičnim sredstvom: „Vživeti se morate v nove razmere.“ Če pa to ni pomagalo, smo pa dobili „madžaronstvo“ pod nos. Redki so bili tisti, ki so se hoteli vživeti v naše razmere in upoštevati našo preteklost. Naše razmere in naše sožitje z Madžari je nekaj popolnoma drugega, ko ostalih Slovencev v Avstriji z Nemci ali Italjani. In kdor tega ne preštudira ne more prav razumeti naše krajine. Pavšalni očitek, da je naša duhovščina madžaronska naše ljudstvo nezavedno, je krivica in žalitev. Pokaže pa takoj, da dotični, ki nam to očita ne pozna nas, ne naših posebnih razmer, ali pa je hudoben. Kdor hoče dobro poznati našo krajino in naše ljudstvo, v prvi vrsti ne sme prezreti preteklosti. Potem bo šele videl, koliko krivičnih očitanj smo mi mirno požrli. Verska razlika Nekaj, kar je ostali Sloveniji tudi tuje, je verska razdeljenost v naši krajini. Štejemo nekako okrog 66 tisoč katoličanov, 24 tisoč luteranov, 800 kalvincev in 650 židov. Verske nestrpnosti v naši krajini ni, to lahko Vsakdo mirne duše pove. Samoobsebi je pa razumljivo, da ne more biti povsod vse tako, kakor je tam, kjer vláda verska enotnost. Vera oblikuje človekovo dušo in uravnava njegova dejanja. Katoličani ili' evangeličani v naši krajini, Živijo skupaj, so si sosedje, pomagajo drug drugemu in govorijo med seboj, kakor da ni nobene razlike med njimi pa vendar so si tuji med seboj. Židov je samo v naši krajini več, ko v vsej ostali Sloveniji. Ne rečem, da so židi nesreča za našo krajino, kakor se to često sliši o kakem kraju, imajo pa veliko trgovin v središčih in po vaseh v svojih rokah in radi njih pridnosti, vstrajnosti in tudi brezobzirnosti njim ne more konkurirati nihče. V trgovskem boju z židom navadno vsak nežid podleže. Kdor ne upošteva različnosti verstev in vseh njenih posledic, o čemer bi lehko človek cele knjige napisal, tudi ne more prav spoznati naše krajine. Socijalne prilike Po časopisju se je letos precej bralo o trumah naših poljskih sezonskih delavcev. Kdor ni bil sam v naši krajini in ni videl množin, ki potujejo v tuje kraje za kruhom, si sam teško predstavi nekaj podobnega. Različni so vzroki tega vsakoletnega delavskega preseljavanja, spomladi iz naše krajine, na zimo pa spet nazaj, v glavnem bi pa lahko navedli sledeče: Gosta naseljenost. Znano je, da je naša krajina za Medjimurjem najbolj gosto naseljena, tako, da pride na kvadratni kilometer poprek 94 prebivalcev. Naše ljudstvo je bilo od Madžarov stisnjeno k Muri in se ni razširjalo nikoli proti notranjosti Ogrske. Nasprotno so pa z ogrske strani še Umetno naseljevali Madžare med naše ljudstvo, da bi se tako čim prej zvršila madžarizacija teh krajev. Zemlja je v krajih ob Muri še precej rodovitna, ilovnati griči pa prinašajo silno malo, ker vsaka najmanjša suša uniči polje. Delitev posestev. Teško je reči, kaj je iz moralnih in socijalnopravičnih ozirov boljše ali način brezpogojne delitve posestev po otrocih ali pa način, da najstarejši otrok prevzeme posestvo, druge pa izplača in pošlje po svetu. Slišal sem že mnenja za eno in za drugo, več jih je bilo proti delitvi posestev, so pa tudi mnogi zelo važni razlogi za delitev, o čemer pa sedaj ne mislim razpravljati. Dejstvo je, da si Prinas otroci po večini vedno razdelijo posestvo staršev in si vsak ustvari svoje posebno gospodarstvo, ter postavi bomo hišico. Dokler tega nima, ni srečen. Če pa ima samo en oral zemlje in leseno ali pa iz zemlje nabito kočico, se čuti že. samostojnega gospodarja in je ves zadovoljen. Če ne moré doma dovolj pridelati za sebe in svojo drüžino, gre med letom V svet in si Vsaj nekoliko prislüži. Po zimi se pa vrača domov, v svoj dom, na katerega je z vso dušo priklenjen in bi ga teško kdo za stalno odtrgal od njega. Pomanjkanje industrije in smotreno zadružnih organizacij. Pri nas kake večje industrije ni. Imamo več moderno urejetaih klavnic, tovarno mesnih izdelkov, tovarno dežnikov, več dobrih mlinov, žag in podobno. vendar je vse to zdaleka premalo, da bi lahko zaposlilo kakih pet do deset tisoč delavcev, ki si morajo letno služiti krüh po različnih poljskih sezonskih delih. Lahko bi se pa zaposlilo mnogo naših delavcev doma s pametno Splošno zadružno organizacijo z intenzivnejšim pridelovanjem sadja, zelenjave, s povzdigo živinorejo, mlekarstva in domače obrti, za kár vse so dani najboljši pogoji. 18. augusta 1929. NOVINE 3. Agrarna zemlja in sekanje šum Tudi, če se razdeli vsa veleposestniška zemlja, ki je je pri nas precej, se socijalne prilike morda nekoliko zboljšajo, vendar Bog zna kakih velikih dobrot ne moremo pričakovati, ker pride na posameznika premalo zemlje. Mnogo pa zavisi od tega, na kak način se bo izvedla agr. reforma, koliko zemlje se razdeli med interesente in koliko je ostane v komunalne svrhe. Glede šum ni še nič ukrenjeno. Te ne spadnejo pod agrarno reformo vendar je po po zakonu določeno, koliko še jih sme letno posekati, in seveda na novo zasaditi. Naša krajina ima procentualno v Sloveniji najmanj šum in še te, kar jih je, so v veleposestniških rokah. Po prevratu se je pa ravno v naši krajini posekalo največ lesa in grozi nevarnost, da bo v najkrajšem času naša krajina brez drv in lesa, kar že zdaj mora uvažati. Oboje, tako agrarno vprašanje, kakor sekanje šum je v gospodarskem in socijalnem pogledu za naše ljudstvo velike važnosti in od pametne rešitve obojega bo v veliki meri odvisna zadovoljnost našega ljudstva v bodočnosti. Sezonski delavci To je veliko in važno poglavje v knjigi naše zemlje, kateremu je pa bilo do sedaj vse premalo pažnje posvečene. Socijalne prilike, pomanjkanje kruha in zaslužka sdijo naše ljudi, da se spomladi pogodijo z najrazličnejšimi palirji in odidejo v daljne kraje obdelovat polje. Pozno v jeseni, na zimo, se vrnejo domov z bornim zaslužkom, ki do spomladi poide in morajo znova v svet. Če pomislimo, da se ti pohodi delavcev v večji množini iz naše krajine ponavljajo že več ko dvajset let, da je vse svoje mladeniške in moške sile pustil v drugih krajih mož, za njim otroci, ki so v otročji dobi imeli samo po zimi očeta ali pa oba roditelja, pri sebi, komaj pa so nekoliko dorasll, so šli že sami na isti način slüžit krüh, in če si predstavimo vsaj nekoliko njih življenje, nam nekaj oteži dušo. Delavci so prepuščeni izvečine sami sebi, spijo po različnih stajah često pomešani po spolu, po veri so itak tako katoličani ko luterani stalno skupaj, stalnega dušebrižništva ali kake organizacije pa do sedaj še nimajo. Je med delavci še mnogo popolnoma nepokvarjenih, mnogo mnogo se pa vidi in sliši slabega. Iz fanta, ki je v otroških letih samo pozimi videl starše in cerkev komaj je pa malo odrasek je sam šel v svet, kjer često ves čas sezonskega dela ni videl cerkve in ne slišal lepe besede, bomo teško pričakovali, da bo kaj dobrega iz njega. In naj se rod za rodom vzgoji v takih okoliščinah kam naj vse to pripelje? To je gotovo ena najbolj bolečih ran na telesu naše krajine. Sami doma nismo v stanu temu popolnoma odpomoči. Nekaj naših duhovnikov je tu in tam obiskalo med delom te delavce, ki so se silno razveselili njih poseta a vse to je premalo. Potrebujemo pomoči tudi od drügod. Za te naše ljudi je potrebna stalna skrb, tako v materijalnem ko v moralnem pogledu. Na to bo morala gledati tudi naša domača cerkvena i svetna oblast. To je rana vseh Slovencev ne samo naše krajine, ker smo mi del slovenskega telesa. In ko bosta Maribor in Ljubljana hotela nekoliko bolj spoznati našo krajino, upamo da jih bo zabolela tudi ta rana in jo bosta skušala obvezati. Naša gimnazija Ne vem; če je kje ljudstvo na kak učni zavod tako z vso dušo navezano, ko ravno naše. „Naša gimnazija !“ — V teh besedah je toliko ponosa, toliko upanja pa tudi toliko strahu! Vprašajte koga, in vsak bo govoril z nekim posebnim spoštovanjem o gimnaziji, na koncu pa v skrbeh vprašal: „Ali je res, da nam jo hočejo vzeti? Našo gimnazijo!“ Najsiromašnejša krajina v Sloveniji je naša in še ta krajina sama iz svojih sredstev vzdržuje višjo gimnazijo, nikjer v Sloveniji ali v državi ne plačujejo dijaki šolnine da se vzdrži zavod, to je samo pri nas. In pride nekdo, pa pravi, da mi ne potrebüjemo gimnazije in celo, da je nismo vredni in naj se nam odvzame. Je to tudi Problem Prekmurja, ki ga je še malokda resno preštudital. Priti in spoznati našo krajino sé pravi tudi ne odrekati nam naše gimnazije. Ljubezen do domače zemlje Letos spomladi je bilo, ko sem se peljal z vlakom od Ormoža proti Soboti. V vagonu je bilo več naših ljudi, odkod so se peljali, ne vem jaz jih nisem poznal, pa mislim tudi oni mene ne. Rad včasih tako kje v kotu sedim in poslušam posebno še če me nihče ne pozna. Ko smo se peljali proti mostu na Muri, so vsi prekiniti svoje vsakdanje pogovore v nekem posebnem pričakovanju: „Včasi smo doma!“ Kakor da še nikoli niso videli tega sveta, so bili vsi pri oknih in ko je vlak zavozil Čez most, je en izmed njih izkliknil: „O ti zemla sveta, blagoslovlena!“ Ko v neko obljubljeno deželo so še dolgo mólče, strmeli vsi v mlada žitna polja s svetimi, široke odprtimi očmi. Res, ti žemla sveta, tako majhna in revna si, pa nas tako čüdovito priklepaš vse na sebe. Nihče, ne izobraženec, ne preprosti delavec še ne more stalno ločiti od domače krajine. Vsaj enkrat v letu, Vsaj ná zimo, Vsaj na stara leta se mora vrniti domov in naj ima še tako skromen domek. Kje naj iščem vzrok tej ■iredni ljubezni našega ljudstva do domače zemlje, ali v preteklem zaničevanju od strani tujcev, ali v sedanjem nepoznanju od strani bratov? V Šolstvo v Prekmurju Osnovno Šolstvo v Prekmurju je danes v vsakem oziru na višji stopnji nego je bilo za madjarske vlade oziroma ob zasedbi. Poznovalci takratnih razmer lahko potrdijo, da je bil vrhovni smoter osnovnošolskega pouka vzgoja v madjarski mentaliteti in vtepanje madjarščine. Pouk je bil večinoma šablonski, mehaniški, razven uporabe fonomimike pri elementarnem pouku v čitanju, ni bilo skoraj sledu o modernih metodah. Istotako je bilo neznano moderno prosto spisje. Otroci so v madjarski dobi obiskovali šolo samo do izpolnjenega 12. leta in še to samo po zimi od novembra do aprila. Težišče pouka se je polagalo pravzaprav v Čitanje, pisanje, računanje in verouk, ostali predmeti so bili revni pastorki. Ob prevratu so madjarski komunisti (pristaši rdeče garde) prav vandalično poškodovali skoraj vse šole ob Muri, požgali so mnogokje pod, klopi in drugo razredno opravo, odnesli učila, razbili šipe, duri i. t. d. Posebno hudo sta bili prizadeti šoli v Hotizi in Bistrici. Mnogo denarnih žrtev so doprinesle občine, največ pa država, preden je bila storjena Škoda popravljena. V primer iz drugimi okraji v Sloveniji je država napram Prekm. izredno darežijiva. Poleg meščanske šole in deloma gimnazije popravlja in vzdržuje država popolnoma 33 državnih osnovnih šol s 83 razredi, razven tega pá daje izredne in izdatne podpore še verskim in občinskim šolam; Država je izdala za stvarne šolske potrebščine in popravila državnih šol do 1. avg. 1929 skoraj 3 miljone dinarjev — brez plače učiteljstva Verske občine so potrošne za svoje šole za stvarne potrebe, kakor je razvidno iz proračunov, okrog 5 miljonov dinarjev. Letni izdatki za učiteljstvo so Din 4,338.949, torej se je izdalo dosedaj približno 43, miljonov Din na službenih prejemkih učiteljstva. Naša Šolska uprava je prevzela ob zasedbi 33 državnih 37 r. kat., 13 evangeličanskih in 6 občinskih šol, skupaj 89 osnovnih šol. Danes šteje srez Murska Sobota 50 šol, Dolnja Lendava pa 35 šol. Število razredov je bilo ob zasedbi 168, danes 239. Napredovali smo torej za 71 razred Od 89 šol je bilo 72 s Slovenskim, 15 madjarskim, 2 pa z nemškim učnim jezikom. Danes je na vseh šolah učni jezik slovenski. Pri 15 šolah je madjarska vzporednica ter pri 2 šolah nemška vzporednica. Učiteljstva je bilo ob zasedbi 145, ob sklepa šolskega leta 1928/29 pa 239. — Obiskovale je osnovne šole v Šolskem letu 1919/20 6627 dečkov -j- 6315 deklic, skupaj torej 12.942 otroka. V Šolskem letu 1928/29 je 6958 dečkov 7025 deklic, skupaj 14.083. Po zasedbi sta bili 2 meščanski šoli, ena v Murski Soboti, druga v Dolnji Lendavi. Danes imamo meščansko šolo v Dolnji Lendavi in gimnazijo v Murski Soboti. Verske šole so prejde od države kot podporo do 1. 8 1929 okrog 100 000 Din Odkrito hvaležno je prekmursko ljudstvo državi za gimnazijo v Murski Soboti. Šolski vrtec je do sedaj samo v Dolnji Lendavi, s 1. oktobrom 1929 se pa otvori zopet V Murski Soboti. Učna mesta za učiteljice žen. ročnih del so zasedena v Dolnji Lendavi, v Murski Soboti in v Beltincih; drügod poučujejo žen. ročna dela osnovnošolske učiteljice. Od zasedbe sta bili v Murski Soboti za prekmursko učiteljstvo 2 uradni učiteljski konferenci: prva dne 23. septembra 1922, druga dne 29. septembra 1923. — Ustanovili sta se tudi dve učiteljski društvi, eno za okraj Murska Sobota, drugo za okraj Dolnja lendava. Društvi prirejata vsaki drugi mesec Zborovanja. Trditi smemo, da se je šolstvo v teku 10 let dvignilo visoko nad stopnjo svojega razvoja v dobi pred zasedbo. — Če šolsko oblastvo ne bi imelo nepremostljivih ovir, bi bilo lahko osnovno Šolstvo danes že na približno enaki višini razvoja, kakor po drugih krajih Slovenije. Ti Vzroki so: 1) pomanjkanje učil, 2) pomanjkanje učnih sob, 3) pomanjkanje gmotnih sredstev. Kljub vsem naštetim in drugim oviram pa Šolstvo v Prekmurju stalno napreduje in Sicer v modernem zmislu. Povsod so uspehi povprečno ugodni, ponekod celo prav dobri. Starše vesel), da se otroci poučujejo v materinščini. Prebivalci 15 madjarskih šolskih okolišev želijo in odobravaja, da se otroci poleg madjarskega nauče slovenskega jezika. Pouk se vrši z veliko večjim uspehom kot poprej, ker otroci razumejo učni jezik. Otroci si učno snov lažje in bolje zapomnijo ter jo radi ponavljajo doma, kar vpliva vzgojno tudi na odrasle. Važen in velik narodno-vzgojevalni činitelj so deklamacije domoljübnih pesnitev in náše narodne pesmi. Česar nekdaj ni bilo slišati, to se čüje danes v vsaki vasi, naša pesem udarja ná üšesa s pašnika, z njive s škednja, iz hiše. Šolske prireditve so do sedaj prav dobro uspevale, bilo jih jé skupaj okoli 1.600. Ljudstvo dandanes izredno ceni svojo Šolo. Dobro učiteljstvo uživa pri njem ugled in spoštovanje — bolj kot kje drugje v Sloveniji. — Vse šole imajo potrebno število učnih moči in pouk je v polnem teku. Šolski nadzorniki in šolska uprava Prvi šolski nadzornik je bil Rado Jurko, ki je 31. marca 1923. stopil v pokoj. Precej po zasedbi Prekmurja se je na povabilo civilnega komisarja dr. Lanjšiča konstituiral „Šolski sosvet za Prekmurje“, ki je imel prvo sejo dne 9. oktobra 1919. Šolski Sosvet je bil po 11. seji dne 23. februarja 1921. razpuščen. Z dovoljenjem višjega šolskega sveta v Ljubljani se je kmalu po razpustu šolskega sosveta konstituiral „Šolski odbor“, ki je imel neoficijalni značaj in samo nasvetovalno pravico v šolskih zadevah. Predsedoval mu je župnik v Bogojini, g. Ivan Baša. Drugi šolski nadzornik je bil Cvetko Fran. Pod njegovim službovanjem se je Prekmurje razdelilo v dva šolska sreza iti Sicer ha Soboški in dolnje-lendavski srez. Za soboški srez je bil imenovan za nadzornika Nerina Aleksander, za dolnje-lendavski srez pa Kontler Julij. Istočasno se je razpustil tudi šolski odbor za Prekmürje ter se je ustanovil prí sreskem poglavarju v Murski Soboti in Dolnji Lendavi šolski oddelek. Kmalu je dobil za šefa šolski oddelek v Mur- ski Soboti zopet Cvetka Franca, ki je služboval do 31. 7. 1926. Dne 1. 8. 1926. je nastopil službo kot sreski šolski nadzornik Čižek Gustav. Tudi v Dolnje-lendavskem srezu so bile izpremembe. Kontler Julij je bil imenovan za šolskega upravitelja v Turnišču ter se je šolski srez Dolnjelendavski pridedelil k srezu Ljutomer. V letu 1925. pa se je zopet sistimiziralo nadzorniške mesto v Dolnji Lendavi ter je bil postavljen za šolskega nadzornika Cepuder Leon, šolski upravitelj v Melincih. 4. NOVINE 18. augusta 1929. Naša Proslava V soboto, 17. avgusta zagorijo po vsoj našoj krajini kresi. Dnes, v nedelo, 18. avgusta slovesnosti v Soboti, Črensovci i D. Lendavi. V Soboti ob 8. vöri cerkveno opravilo v evangeličanskoj i židovskoj cerkvi. Ob 9. vöri boža slüžba pred katoličanskov Cerkvov i predga, po predgi odidejo zastopniki drüštev i gostje na pokopališče, gde položijo vence na grobe junakov, Šteri so spadnoli v boji za našo krajino. Ob 10. vöri Obhod po mesti, po obhodi slavnostno zborovanje na Glavnom trgi. Kak govorniki nastopijo zastopnik Njegovoga Veličanstva krala, dr. Matija Slavič, vseučiliški profesor, dobrovoljec M. Gregor, i drügi. Po zborovanji banket, po banketi ob pol trej odhod gostov v Črensovce i Dolnjo Lendavo. Zbirališče ob pol 9. vöri Vsi ki nastopijo pri obhodi, to so konjeniki, biciklisti, društva i tak naprej, majo določena posebna mesta, gde se zberejo. Vsi morajo biti na svojem mesti že ob pol devetoj vöri, ar se že ob deveti začne boža slüžba i nesmi biti nikšega rivanja i nemira. Zbirajo se po naslednji vulicaj: Konjeniki v Maloj kaniži i to od Kolodvorske vulice naprej proti Ledavi. Biciklisti pred špitalom v Bolniškoj vulici do stare verske šole. Kelko ji ne bi melo mesta na vulici stopijo prek v park pred špitalom. Vojaška godba i pevci na južnoj strani stare kat. šole. Dijaštvo i zastopniki občinski odborov pred trgovinov Erdöši. Med dijaškom se razmijo tüdi vsa naša dijaška društva, akademiki z akademskimi trakovi. Kolo jugoslovanski sester i ženko drüštvo, Narodna odbrana, Učiteljsko drüštvo, prosvetne i drüga društva, poleg dijaštva i občinski zastopnikov na sredi ceste nasproti cerkve. Orli, Sportni klub Müra, Hažena, Sokoli, Dobrovoljci na sredi cerkvene ulice včasi za drüštvi (Kolo j. sester, žensko dr. i t. d.) vse to do Sodne ulice. Gasilci v Sodnoj ulici. Belo oblečene dekle i dečki z rožami, dečki s kakšim rdečim klinčekom ali drügov rožov v kaputi, stojijo od gostanovja na južno stran proti farofi. Moški i ženske pri božoj slüžbi se razdelijo tak, da bodo moški na severnoj strani gostanovja vse nazaj kre cerkve, ženske pa na južnoj strani tüdi vse nazaj kre cerkve, nesrečo se pa rivati naprej i delati nereda. Kola z narodnimi šegami se zbirajo na Prostori, gde zavije pot proti Bakovcom na tistom malom travniki. Red sprevoda: Po slüžbi božoj se podajo zastopniki drüštev i gosti na pokopališče, gde položijo vence na grobe junakov, šteri so spadnoli za našo svobodo. Med tem se vsi, šteri bodo šli v obhodi pripravijo, da se na dano znamenje včasi celi sprevod pomakne naprej. Obhod se začne ob 10. vöri i to v sledečem redi: Gasilski trobentači na konjaj Konjeniki Biciklisti Dijaštvo Zastopniki občinski odborov Društva: Kolo jug. sester, Žensko drüštvo, Dobrovoljci, Narodna odbrana, Učiteljsko drüštvo, Prosvetna društva Orli, Orlice, Sportni klub Mura, Hazena, v sportni oblekaj Sokoli, Sokolice Godba Gasilci Dečki, dekle belo oblečene Vozovi z narodnimi šeganli Ceste po šteri ide obhod so: Bolniška, Kolodvorska, Mala Kaniža, Lendavska, Aleksandrova, Šolska, Slovenska na Glavni trg. Slavnostno zborovanje na Glavnom trgi i govori, po zborovanji banket pri Dobraji za povablene goste i obedi po vsej gostilnaj. V Črensovci ob treh otvoritev razstave domače obrti, štero izvrši dr. Leskovar, oblastni komisar mariborske oblasti. V D. Lendavi. Ob pol petih boža slüžba, po toj Obhod, za tem govori za govori gostüvanje pri „Kroni“. 18. aug. v D. Lendavi Ob 4. popoldnevi morajo vsi biti na svojem mesti v sledečem redi: Konjeniki pred Tomkovov hišov Biciklisti pri hoteli „Krona“ Dijaštvo pri sodniji Občinski odborniki pri dr. Strassera hiši Vojaška godba pri dr. Peterlinovoj hiši Drüštva v tom redi: Kolo jug. sester, Učiteljsko drüštvo, Narodna obrana, Orli, Sokoli, Gasilci i drüga društva ki se prijavijo Dečki i belo oblečene dekle pri fabriki dežnikov Pred slavolokom bo Pozdrav gostov, šteri se pripelajo iz Črensovec Vozovi z narodnimi šegami v Vodnoj vulici čakajo pri vagi i idejo za zastopniki oblasti Za vozovi moški za njimi ženske, zberejo se pod slavolokom. Vsi idejo proti cerkvi na zahvalno božo slüžbo. Po božoj slüžbi Obhod po mesti do hotela Krone, kde bodo govori. Po govoraj „gostüvanje“ na prostom. Biciklistom, šteri idejo v Črensovce i Lendavo naznanjamo, da morajo biti vsi ob dveh v Črensovcih. Ki šče meti tü obed, naj si ga vzeme v gostilnah. Dobi pa vsaki tüdi poleg rastave dve žemlji i par večinov, če plača naprej pet dinarov. Karte za plačilo teh petih dinarov se dobijo pri Odbori v Črensovcih, v štampariji g. Hahn v Soboti i pri g. kaplani Oberžani na Cankovi. Te karto moro vsi z sebov Prinesti. Oprosijo se bi- ciklisti iz celoga lendavskoga sreza, da se na vsaki način zberejo v Črensovcih ob 2. na razstavi i da vsi idejo tüdi v Lendavo. Pa naj prido bar do Črensovec tüdi biciklisti iz sobočkoga sreza. Ki ne more dale, se z Črensovec obrne domo, ki je pa količkaj mogoči, naj le ide v Lendavo tüdi. Biciklisti iz Lendavskoga sreza, ki so bliže k Soboti, naj idejo tüdi v Soboto i od tec v Črensovce. Biciklisti ido ob treh iz Črensovec v Lendavo. Automobili bodo vozili iz Lendave v Soboto od petih naprej, iz Sobote v Črensovce i Dolnjo Lendavo pa od poldneva naprej. Ta vožnja se razmi semotam. Vsaki ki šče v Črensovcih razstavo viditi, se lehko pripela sem pa ide pali nazaj z automobilom. Cena za autotaksi je na kilometer za ednoga človeka 75 par. Luksusni automobili so ništerni ponüdili ceno 4 Din na kilometer, vsi so se pa ešče nej zedinoli v cenaj. Red pri proslavi Red vsešerom. Da se proslava kem lepše zvrši je potrebno, da se lüdje sami ostro držijo reda i brez ogovarjanja bogajo reditele. Što bo vzdržavao red ? Red bodo vzdržavali po vulicaj gasilci i posebni reditelje, šteri bodo meli na rokavaj šörke bele trake z napisom reditel. Ceste bodo prazne. Za časa obhoda nesmi nišče hoditi ali stati na sredi tiste ceste, gde bo šo Obhod. Vsakšega što bi red i mir na kakši koli način šteo motiti, ga reditelje izročijo oblasti, da se kaštiga. Lüdstvo mora stati kre kraja ceste tam gde bo šo obhod. Kre krajov bo dosta mesta za gibanje ceste pa naj bodo prazne. Na slavnostno zborovanje trbe pomali iti. Po končanom obhodi, bode šlo lüdstvo, štero je pred tem stalo kre krajov cest, proti glavnomi trgi. Nesmi se pa naednok vse sünoti, da bi izgledalo kak kakša velka Čreda brez reda, nego Počasi v lepom redi naj idejo vse trume lüdstva proti Glavnomi trgi. Lüdstvo gleda obhod z ednoga mesta. Obhod bo šo v Soboti po Maloj Kaniži, Lendavskoj cesti, Aleksandrovoj šesti, Šolskoj ulici i Slovenskoj ulici na Glavni trg. Ob tej vulicaj se lüdje na dva kraja postavijo i čakajo gda začne Obhod iti. Lüdstvo nejde v obhodi okoli, nego stoji na ednom mesti i vsakši po vse na te način najlepše vido, ar bo vse šlo mimo njega. V obhodi idejo samo konjeniki, biciklisti, občinski zastopniki, društva i kola, sploj tisti samo, šteri so v sporedi zapisani. Vsi drügi pa stojijo na dva kraja ceste i gledajo. Drüštvom in tistim, šteri idejo v obhodi naznanjamo, da brez ogovarjanja bogajo reditele i stopijo ta, kama je reditelje postavijo. Zavolo reda nesmi nišče nikaj proti gučati. Komi reditelje ne dovolijo, da bi šo v obhodi, nesmi iti v obhodi. Pokažimo se pred gosti, da Znamo držati sami red i mir, nindri naj nede nikšega rivanja ali kričanja pa sünjavanja ar je to grdo i si gosti nedo mogli kaj lepoga misliti od nas, če sami nemo znali reda držati. Posebni vlaki i polovična vožnja Polovična vožnja je dovoljena na vsej redni vlakaj od vsej strani naše države, i to od 15. do 20 augusta. Na domačoj postaji se küpi cela vozna karta do Sobote ali do D. Lendavn. Tü se dobi posebna izkaznica za 2 Din za bližanje kraje. S tov izkaznicov i z kartov, küplenov na domačoj postaji, se potom vsakši lehko kšenki nazaj pela. Z Goričkoga ide zajtra železnica kak po navadi, tak, da pride ob 9 vöri v Soboto. Ta železnica bo jako velka, mela de do 30 vagonov, tak da vse lüdi lehko edna odpela v Soboto i nede trbelo dvej železnic kak smo to prvle pisali. Na Goričko pa vozita dvej železnici zadvečara nazaj. I to edna kak po navadi ob pol dveh, drüga paob pol sedmi zvečer, tak da vsakši lehko ostane celi zadvečarek v Soboti. Zadvečarek v sobočkom parki. Po glavnom zborovanji i banketi na den proslave pravzaprav minejo glavne slovesnosti v Soboti. Nekaj posebnoga i lepoga bo pa lüdska zabava v Saparijovem parki zadvečara. V parki bodo včasi opodne na razpolago razne vrste domači jestvin, klobas, pečenke, točilo se bo dobro lotmerčko vino, mrzlo pivo i tüdi brezalkoholne pijače. Ob 3. vöri zadvečara je telovadni nastop v parki grofa Szaparija, šteroga priredi Prosvetna zveza s sodelovanjom orlovskoga Okrožja. Pri nastopi, kak tüdi pri lüdskoj zabavi bo ves čas igrala vojaška godba. Drüštva naj pridejo z zastavami. Vsa drüštva, štera majo zastave, naj nastopijo pri obhodi z zastavami. Z zastavami idejo tudi zastopniki drüštev na pokopališče, gde se položijo venci na grobe junakov. Müra svojoj sestrici Rabi Müra je zašepetala, Čüla jo je sestra Raba: Motni tvoji so valovi . . — Je viher bio gor na gori? — Al’ oblak se spüsto doli. I poplavo vse okoli ? — Al’ planine Sneg cedijo V tvojga jedra globočino ? .. Sestra daj mi odgovora, Zakaj si tak strašno motna ? Raba smrtno tiha, nema Jočič odgovor zavzema: Narodnoj je zročen smrti Pri Monoštri tod slovenski . . . Njegov smrtni znoj me kali, Zato motni so mi vali. Müra bistra, srebrobela Je odgovor zarazmela: V njo se bodem razlejala .... Smrtni znoj bom vküp pobrala.. V znak ljübezni ga vkovala, Rod slovenski ž njim pozvala Osemnajstoga augusta Da te ščisti, motna Raba! SRČEN. NEDELA Po risalaj trinajsta. Evang. sv. Lukača, 17, 11—19.) V tisti časaj, potüvao je Jezuš v Jeruzalem i je šo v sredi med Samarijov i Galilejov. I gda je prihajao v niko občino, njemi je prišlo proti deset gobavi, šteri so Ozdaleč stanoli i podignoli glas svoj govoreči: „Jezuš, vučenik smiluj se nam !“ Gda je pa zagledno nje, velo njim je; „Ite i se pokažite dühovnikom !“ 1 zgodilo se je, da so med potjov bili Očiščeni. Eden zmed njij pa se je povrno, gda je vido, da je ozdravleni i je z velkim glasom hvalo Boga i je spadno na obraz pred njegove noge i se zahvalüvao. Te pa je bio Samaritan. Jezuš je pa odgovoro i pravo: „Ali je ne bilo deset Očiščeni ? Gde ji je pa ti devét ? Nej se je najšao, ki bi se povrno i dao hvalo Bogi, razen etoga tühinca,“ I velo njemi je: „Vstani i idi, ar je vera tvoja tebe ozdravila.“ Navuk: Vnogo vnogo prosimo, na zahvalnost pa dostakrat pozabimo, ar smo ešče preveč sebični. 18. augusta 1929. NOVINE 5. Murska Sobota Koncert vojaške godbe. V soboto zvečer po bakladi bo koncert vojaške godbe pri Benki. V nedelo igra vojaška godba pred poldnevom pri meši i pri obhodi po poldnevi pa odide včasi v park, gde bo igrala pri telovadnom nastopi i pri lüdskoj zabavi do 11. vöre zvečer. — Gostilničare ponovno prosimo, da se za den proslave dobro preskrbijo z jestvinami pa tüdi s potrebnim številom dvorjenikov. Gosti pa tüdi domačini naj nemajo najmenje nikaj božnoga povedati od naše Sobote. Z dobrov i hitrov dvorbov si vsakši gostilničar sam največ reklame napravi. Bog Vari pa, da bi se gde čülo, da je Šteri gostilničar za te den kaj podrakšao, ali pa menše porcije začno deliti kak navadno. Hiže okrasimo. V soboto na den proslave naj ma vsakša hiža narodno ali državno zastavo. Okna trbej okrasiti z zelenjom i malimi zastavicami. — Ceste, hodniki naj bodo čisti, v jarke ne trbe spolijati kakši pomij i nasipati pepela pa drügoga smetja. Papirov i cot nesmimo metati po cestaj, da nede izgledale naša Sobota za časa proslave preveč cigansko. — Vse informacije zavolo proslave se dobijo v občinskoj hiži. Tam se dobijo tüdi izkaznice za polovično vožnjo. — Dve Dijakinji sprejmem na popuno oskrbo. V vzgojnom i düšnom pogledi najlepše, preskrbleno. Sokal Irma, Aleksandrova c. 109. — Dr. Pinter Nikolaj in dr. Fleck Friderik, odvetnika v Murski Soboti sta združila svoji pisarni in se nahaja skupna pisarna v lastni hiši dr. Pintérja. Slovenska krajina — Naši znaki. Naši znaki so znaki ljübezni. Nosijo na sebi znamenje ljübezni, srce. Opominajo nas na medsebojno ljübezen, štero moremo eden do drügoga meti. Najprimernejši so zato za spomin. Naj si vsak sin i vsaka hči Slovenske Krajine küpi. Ki ne more dragših küpiti, naj küpi te falejše. Vsi se prikažimo na den naše proslave z temi znaki ljübezni. Ka od potrošov više ostane, se obrne na naše sirote. Zato' vsaki, ki znak küpi, podpira naše domače sirote brez razlike vere. To naj vsakoga gene, da si küpi znak. Zgübila se je na poti od Martjanec proti Fokovcom na državnoj cesti edna nepremočliva kolna ponjava. Pošteni najditel naj naznani svoj naslov, ali pa se sam oglasi v Prekmurskoj tiskarni v Soboti. Dobi plačilo za to. — „A njega ni...“ je naslov lepoj povesti, štero je Spisao i ob priliki desetletnice osvebodjenja posveto Slovenskoj krajini sobočki kaplan g. Fr. Kolenc. Küpite si jo, da bodete meli spomin na desetlntnico. Dobi se pri njem i v Prekmurskoj Tiskarni (Hahn). Košta samo 15 Din. — Blagoslavlanje Martinišča. Dne 1. septembra bo povo Martinišče slovesno blagoslovleno. Pridejo je blagoslovit sami naš Prezvišeni püšpek Dr. Karlin iz Maribora. Vse bole natenko objavimo v prišestnoj številki Novin. Zovemo pa že zdaj vse naše lüdstvo na to lepo cerkveno proslavo. Tisti den je nedela. — Volitve v okrajne cestne odbore. Zadnjo nedelo v augusti, to je 25. augusta se vršijo volitve v okrajne cestne odbore. Voli se za dobo trej let. Pravico voliti majo samo občinski odborniki, zvoljen je pa lehko vsakši državlan, šteri ma vse pogoje, da je lehko tüdi v občinski odbor izvoljeni. V našoj krajini se volijo v okrajni cestni odbor za sobočki okraj 16 odbornikov, za lendavski okraj pa 14 odbornikov. Strelo se je dne 9. t. m. Flisar Pavel vörar v Murski Soboti doma pri starišaj. Nesrečnik je tü v Soboti meo vörarstvo štera obrt njemi je bole slabo Šla, zato se je preselo G. v Radgono. Da pa tam tüdl njemi je nej šlo tak, da bi vsakši den svoj krüj zaslüžo je prišo domo i tü skončo svoje živlenje. Kazao je pa znake zmešanosti. FRANJO KEREC: Borza dela i naši delavci Včasi po osvoboditvi se je pokazala velka potreba za preskrbitev bogšega zaslüžka našim delavcom. Iz tej vzrokov se je leta 1920. ustanovila podružnica državne posredovalnice za delo v Murskoj Soboti, ki je mela nalogo pomagati siromaškim delavcom do zaslüžka v domačoj državi. Prva leta se je ta ustanova slabo obnesla za volo kesnoga začetka delovanja in za volo toga, ka so lüdje te ustanove dozdaj ne poznali i tak tüdi vervali nej ka bi delo dobili potom kakše pisarne. Leta 1921. se je po odloki. Osrednjega urada v Ljubljani, prekrstila posredovalnica v Borzo dela (to ime nosi ešče dnes). V drügom leti svojega poslovanja je mela Borza dela že lepe uspehe, ar je zaposlila več kak 600 delavcev v Slavoniji. Leta 1922. pa je bilo posredovanoga dela že nad 3000 našim delavcom v Slavoniji, Vojvodini i na državnom imanji „Belje“ pa ešče v Nemčiji, gde so bili v tistom časi pogoji bogši kak pa dnes. No tistikrat je nesreča bila za naše delavce ta, ka je spadnola vrednost marke i so naši delavci bili dosta kvarni. To je bio začetek potovanja naših delavcov v Nemčijo. Leta 1923. je bilo posredovanoga dela za 1800 delavcev na Drž. imanji „Belje“, gde so meli delavci takši slüž kak nikdar prvle i nikdar več sledi. To leto si je vsaki delavec dobro zapomno i nepozabi ga, ar je to bio zlati čas ! Zvün toga števila je bilo zaposlenih preko borze dela v tom leti ešče nad 3000 delavcov v Vojvodini in Slavoniji i po vseh krajaj Slovenije. Leta 1924. je bila za volo pomanjkanja, kredita Borza dela ukinjena, a se je leta 1925. ponovno ustanovila i leta 1926. iz istih vzrokov znova ukinila. Tak je borza dela v Murski Soboti bila celih par let na vagi, ali ostane ali ne. Pri tem je pa trpelo naše delavstvo. Da se pa tomi odpomore, se je ustanovila delavska zadruga, ki je leta 1928. pod nadzorstvom Borze dela v Maribori prevzela ponovno začeto Posredovanje delavcev za Nemčijo. Da se pa našemi delavstvi prav odpomore je biIo potrebno redno poslovanje Javne borze dela in se je ta na podlagi sklepa Upravnega odbora Javne borze dela v Ljubljani z dne 29. januarja 1929. znova dovolila ter je ista z dnem 12. februarja t. 1. že znova začela poslovati v Murskoj Soboti. Kelko hasnovitoga je včinila za naše delavce to vendar vsak zna. Letos je preko Ekspoziture Javne borza dela dobilo zaposlenje v Nemčiji 879, v Franciji dozdaj 902 i v našoj državi približo 4000 delavcev. Od prvoga januara letos pa do tretjega augusta je iskalo na našoj borzi 6065 lüdi dela i to 3820 moški i 2245 žensek, od šteri je dobilo delo 4699 lüdi, vnogi so pa ešče v računi, da dobijo delo. Fr. K.: Narodno delo naše duhovščine Jezero let so Preživeli „vogrski“ Slovenci pod vogrskim podložništvom. Duga doba je bila to i ne bi se smeli čüdivati, če dnes že ne bi bilo niti ednoga „vogrskoga“ Slovenca, nego bi postanoli v tej jezero letaj vsi Vogri. To pa se ne zgodilo, če tüdi je bilo pod vogrskov oblastjov malo Slovencov. Ostali so Slovenci, če ravno so se Vogri v šoli, v uradaj i na drügi krajaj na vso moč trüdili, da bi „vogrske“ Slovence pomadžarili. Da se to Vogrom ne posrečilo, ma največ zaslüženje naša dühovščina, štera se je vsigdar vojsküvala za pravice lüdstva Slovenske krajine, posebno za slovenski jezik. Küzmič, Borovnjak, Ivanócy, Baša, Klekl, Kühar, Slepec, Sakovič itd. so imena, štera moramo pred vsemi drügimi spomenoti, gda govorimo o našoj narodnoj dühovščini. Za pravice slovenskoga jezika so se borili toti tüdi drügi dühovniki, ar so predgali v slovenskom jeziki i tüdi v šoli včili, a tej, štere smo imenüvali, majo v tom pogledi šče posebno zaslüženje, ar so nam zapüstili Slovenske evangelije i Slovenske molitvene i drüge knige, nešterni med njimi pa začnoli izdajati liste, šteri so se nad dvajsti let vojsküvali za narodne pravice i šče zdaj glasijo lübezen do Slovenstva i do nove narodne države. Najvekši med vsemi je plagopokojni dr. Fr. Ivanócy. Ne samo, da se sam vojsküvao za svoj jezik i lüdstvo, nego je s svojim delom i zgledom vzgojo tüdi drüge, šteri so njemi pomagali pri deli i njegovo delo nadáljavajo še dnesden. Ti naši dobroznani narodni delavci: oba Klekla, Baša (župnik i njegov pokojni brat Miroslav), Sakovič, pokojni Kühar i drügi. Vsi tej se neso zadovolni, da bi branili slovenski jezik samo z rečjov na predganci i v šoli, nego so začnoli pisati. Tak je nastano najprle „Kalendar presv. Srca Jezušovoga“, šteri je že obhajao 25-letnico svojega obstoja. Kak velko zaslüženje ma „Kalendar..“ za „vogrske“ Slovence, zna samo tisti, šteri ga je prebirao leto za letom i se je pri tom navdüšüvao za lepoto svojega slovenskoga jezika. Za „Kalendarom“ je prišeo „Marijin list“, šteri ravno letos obhaja 25 letnico. Vsa leta je bio s „Kalendarom“ vred narodni voditeo „vogrskih“ Slovencov. Na zadnje so priskočile na pomoč šče „Novine“, ki so vodile najbole oster boj i so bile zavolo toga večkrat tüdi preganjane. O narodnom deli imenüvanih i drügih dühovnikov, o njüvoj borbi za obstanek i pravice „vogrskih“ Slovencov i slovenskoga jezika bi se dala napisati debela kniga. Ob toj priliki pa naj zadostüje tolko, ár je tüdi s toga razvidno, da je ravno zaslüženje naše dühovščine, da je ostalo lüdstvo Slovenske krajine slovensko, ar so oni vsigdar vodili boj z rečjov i pismom proti vsem, šteri so tomi lüdstvi šteli vzeti narodne pravice i jezik. Fr. K.: Dijaško gibanje v Slovenskoj krajini Müra je ločila Slovensko krajino od ostale Slovenije. Ločila pa jo je tüdi državna meja, ar mi smo spadali pod Vogrsko, drügi Slovenci pa pod Avstrijo. To pa navdüšenim dijakom, kak so bili Klekl, Baša, Kühar, Slepec i drügi ne branilo, da ne bi iskali poznanstva z dijaki prek Müre. Hodili so na primicije, tisti pa so prihajali v Slovensko krajino. Ob takših prilikaj so se navdüšüvali za slovenstvo i se razgovarjali, kak bi se borilili za slovenski jezik. Vnogo znata o tom povedati posebno duh. svetnik Fr. Gomilšek, župnik pri Sv. Benedikti (ki je že od nekda naš velki prijateo) i Mat. Žemljič, župnik pri Sv. Tomažu. V tej razgovoraj je začetek slovenskoga dijaškoga gibanja. Devetnajstoga leta je prišeo prevrat. Še prle kak se je zagotovo znale ali postanemo Jugoslovani, se je v Črensovcaj pri g. Klekli zbrala večina dijaštva Slovenske krajine i ustanovila „Društvo prekmurskih dijakov“, i si postavila za cio v Slovenskoj krajini hoditi slovensko narodno Zavednost ne samo med dijaškom, nego med vsem lüstvom. Prvi predsednik je bio zaslüžni narodni delavec Jožef Godina. Drüštvo je taki začnolo z delom. Najprej je zbralo vse dijake, potem pa je s prireditvami šlo na delo med narod. Sledkar se je spremenilo drüštvo v „Prekmursko podružnice Slovenske dijaške zveze“. Delovalo je v istoj meri, kak prle. Ohraniti med dijaštvom katoliški düh i širiti i vtegüvati med narodom narodno Zavednost, to je bila glavna naloga organizacije. Za Godinom je prevzel Predsedstvo drügi zaslüžni narodni delavec, dobrovolec Jerič, za njim pa je več let vodo drüštvo Fr. Kolenc. Pod njegovim Predsedstvom se je drüštvo nanovo spremenilo. Postanolo je neodvisno i si je dalo ime „Slov. kat. akademsko društvo Zavednost“. Pod tem imenom obstoji še dnesdén i vrši nadale delo, šteroga so začnoli dijaki taki po prevrati. Za Kolencom je prišeo Bajlec, ki je pred kratkim dao Predsedstvo prek Fr. Horvati. To je kratka zgodovina razvoja našega dijaškoga gibanja. Narodno zavest je dijaštvo ponovno pokazalo. Udeležilo se je velikega tabora v Beltincih (l. 1919), sodelovalo je pri prvi obletnici oslobodjenja, praznovalo je štiriletnico in sodelovalo pri proslavi petletnice. Odločno stališče je zavzelo proti znanomi hrvaškomi gibanji v Dolnjoj Lendavi i je tüdi ob drügih prilikaj vsigdar stalo na strani tistih, ki so se proti notrašnjim i zvünešnjim sovražnikom borili za pravico Slovenstva i jugoslovanstva. Z lüdstvom vred seje vojsküvat tüdi za obstoj naše gimnazije v M. Soboti, ar je bilo osvedočeno, da je ta gimnazija v narodnom pogledi neobhodno potrebna. Ob desetletnici osloboditve Slovenske krajine slavi tüdi dijaštvo desetletnico svojega narodnoga dela. Ravno desetletnice njemi bo v zpodbudo, da šče z vekšim veseljom sestavi svoje moči v verski, narodni i gospodarsko-socijalni hasek svojega lüstva. 6. NOVINE 18. augusta 1929. Napredek poštne uprave Ne vemo, či se je štera panoga v našoj krajini tak lepo razvijala kak ravno pošte. Teško si mislimo dober razvoj gospodarstva, brez dobri poštni i telefonski zvez, dobra i Solidna Pošta je pa tüdi merilo kulture kakšega naroda. Pošta je dnes v našoj krajini na tak visikoj stubi točnosti i solidnost, da se lehko merimo s kakšov šteč modernov državov. Dnes. mamo v našoj krajini 19 pošt, kakti Beltinci, Bodonci, Bogojina, Cankova, Čerensovci, Dobrovnik, D. Lendava, G. Lendava, Hodoš, Križevci, Mačkovci, Martjanci, Petrovci, Prosenjakovci, Puconci, Rankovci, Rogaševci, Turnišče i Vel. Dolenci. Kak je narasao promet v našoj krajini Se najlepše vidi pri sobočkoj pošti, štera kaže, dá so v leti 1919. meli 61 jezero delavni enot (pošilk) lansko leto pa 297 jezero. Sobota je mela za vogrske 4 uradnike, 2 slüžabnika, 11 telefonski naročnikov, i telefonski vod i 2 brzojavna voda. Zdaj ma Sobota 11 uradnikov, 8 slüžabnikov, 3 autovozne osebe, 40 telefonski naročnikov, 7 telefonski vodov i 4 brzojavne vode. Odpravla pa pošto na den 4 krat z železnicov, 2 z automobilom i s 3 kolodvorskimi vožnjami. Zavolo naraščajočega prometa se je preselila že v tretjo zidino i tüdi ta že gračüje premala, da se mora misliti na novo vekšo moderno stavbo, Velka pridobitev za našo krajino je poštna automobilska zveza, štera v ednom dnevi prevozi 126 kilometrov i odpravi vnogo pošte v kratkom časi, Vozi na liniji Rogašovci, Sobota, D. Lendava, tak, da veže dva skrajniva dela naše krajine. Telefonska mreža Se je razveseljivo razširila. Najvažnejša je gotovo nova linija Maribor, Sobota, G, Lendava, Rogaševci, Za Jugoslovanske vlade so dobile telefonsko centralo ešče sledeče pošte: Beltinci, Bodonci, Čerensovci, G. Lendava, Puconci, Martjanci, Petrovci, Rankovci, Rogaševci. Pošte Turnišči, Bogojina pa lekaj tüdi Dobrovnik pa dobijo v par mesecaj. Turnišči i Bogojina sta že položili potrebno šumo penez, pripravlajo še pa tüdi Hodoš, Križevci, Mačkovci, Vel. Dolenci, tak da bodo v najkračišem časi mele vse pošte v našoj krajini telefonske zveze. Vnogo zaslüžena pri lepom napredki ma brezdvoma Soboški upravnik g. Čuš, ki že od 1919 leta jako vestno i vzorno upravla to slüžbo. Napredüvanje pri graditvi Posebno pri graditvi cest, mostov i javni zidin kak šol. uradov i tak dale je Prvejša vogrska vlada naj- lepše pokazala, kak je skrbela za našo krajino. Pri cestaj se je ščista jasno vidlo, da se vogrska Vlada strašno boji, da bi mi na kakši koli način prišli v tesnejše zveze s Slovenci prek Müre. Proti notranjosti vogrske države je pelalo nikelko bogši cest, ravnotak edna v Medžimurji, gde so tüdi postavili dober železen most pri Središči. Ta jedina zveza z Medžimurjom je bila potrebna, ar je Medžimurje tüdi spadajo pod Vogrsko. Malo bogša cesta je bila tüdi proti nemškoj Radgonji. Od Nemcov So se nej bojali, da bi mogii nam kaj škoditi. Proti Slovenskoj strani je pa ne pelala niti edna cesta i ne bilo niti ednoga mosta. Vse ceste, štere so vodile k vesnicam kre Müre, so se naprej proti strügi ščista zgübile, tak da so tam samo kakše božne poti vodile prek travnikov i grab do mlinov ali do broda. So že meli svoje vzroke, zakaj so ne delali cest proti slovenskoj strani. Mostovje so bili zvečinoma leseni i gda je jugoslovanska vlada prevzela našo krajino je ne bilo skoro niti ednoga dobroga mosta ništerni so pa bili sploj ščista porüšeni. Začnolo se je z delom i gradbene sekcija ma v deseti letaj vnogo pokazati pri zbogšanji cest i mostov. Omenimo naj samo dva noviva mosta prek Müre, železniški i kolni. Nova cesta do Müre. Vse ceste so se dobro zavozile, tak, da so dnes vse glavne ceste v našoj krajini v tak dobrom stani, kak so prvle ešče nikdar ne bile. Postavleni je bilo v tom časi v našoj krajini na državne stroške 13 vekši železobetonski mostov i 73 menši mostecov tüdi iz cementa, leseni mostov je pa bilo napravleni 22. Poleg toga so pa vnoge občine tüdi na svoje stroške dale postaviti mesto leseni mostov lepe železobetonske, med drügimi Zenkovci, Puconci, Sebeborci, Skakovci, Topolovci, Šalovci, Pužavci i ništerne drüge. Razdreti bregi Müre so bili na oblastne stroške dobro popravleni pri Petanci, Bakovci, Dokležovji, Ižakovci i Bistrici. Ledava je bila regulirana pri Predanovci, Soboti, Renkovci, Benici, Radmožanski kanal pri Radmožancaj i Dobrovniki, Libenice pri Kapci, Günye pri Dobrovniki i. t. d. V tom časi Se pá gradi Velka nova cesta od Turnišč do Radmožanec. Šol je bilo za vogrske vlade v našoj krajini preci, nego vse so bile male i jakó zanemarjene. Vekši, več razredaj šol. gde bi se deca konči nikelko več navčila kak čteti pa pisati, je skoro niti tlej bilo. Vogrom jé namreč ne bilo do toga, da bi se naša deca kaj navčila, nego, naj bi se kem prvle za vogre čütila. Za popravila novi šol, je jugoslovanska vlada dala velke šume, dve šoli, kakti v Benici i Kramarovci sta bili tüdi ná državne stroške zozidanji, v Máloj i Vel. Polani so si pa vrli domačini na svoje stroške zozidali šole. Lüdstvo samo je tüdi z nekšim posebnim veseljom začnolo zidati. Postavlena je v tom časi umetniško najbole znamenita cerkev v našoj krajini v Bogojini, lepa cerkev pri Sv. Jürji, ravnotak v Polani na Kobilji, evang. cerkev v G. Slaveči, evang. tören v Moravci i več menši kapelic. Novi farofi v Törnišči, Martjanci, Polani, Hotizi, Martinišče v Soboti i tak naprej. Posebno zanimivo je, kelko novi moderni klavnic se je zgradilo v tej deseti letaj pri nas kakti V Soboti, gde je tüdi tovarna za mesne izdelke, na Cankovi, Nuskovi, Korovci, Serdici, Križevci, Pužavci, Zenkovci, Tešanovci, Fokovci, Beznici i tak naprej. Tüdi nikelko vekši mlinov se je zozidalo, stari so se pa popravili i modernizirali, pa več novi žag. Vse to kaže, da se je pod novov jugoslovanskov vladov v našoj krajini vnogo napravilo, država je sama iz svojega vnogo dala, vnogo so pa tüdi posamezniki dobili veselja do graditve i napredüvanje je izredno lepo. Dijaško polje Dne 21. avgusta se bo vršil redni občni zbor Slov. kat. akad društva „Zavednosti“ s sledečim dnevnim redom: 1) Uvodna beseda. 2) Poročilo odbornikov 3) Volitve novega odbora 4) Slučajnosti. Za vse članstvo je Udeležba obvezna. Kdor izostane naj se opraviči. Vabljeni tudi starešine, ker je na dnevnem redu (uvodna beseda) vprašanje reorganizacije društva. Predloge je poslati odboru dva dni pred občnim zborom. Začetek ob 9. uri v Martinišču v Murski Soboti. V slučaju nezadostnega števila članstva se vrši pol ure kasneje občni zbor ne glede na število članov. Vrši se ob vsakem vremena Za odbor „Zavednosti“: HORVAT FRANJO predsednik. Poživlja se vse članstvo, da plača članarino pred občnim zborom. Kdor članarine ne bi poravnal, nima volilne pravice. Članarina naj se plača blagajniku, lahko tudi drugemu odborniku. ODBOR Vsem poljskim delavcom Podpisani naznanjam, da na vse poslana mi pisma ne vtegnem in nemrem odgovarjati, ar bi samo za znamke rabo prek 900 Din. ná mesec. Vse tiste delavce, šterim sam nej odgovoro pismeno, prosim naj mi to ne zamerijo. Po dozdajšnji pismaj sklepam, da vsem podjetnim i močnejšim delavcom dobro ide, dočim se slabejši ali pa menje sposobni pritožüjejo, da se njim prej krivice godijo. Da ništerni delavci lepo zaslüžijo, ništerni pa nej, je vzrok sledeči: Tisti delavec, šteri je že poslo lepo šumo penez domo pa piše ka njemi je hvala Bogi dobro, po mojem mišlenji ne sedi tam i ne je pa ne pije samo cele dni, temveč bistro pa pridno dela, s slüžom špara i je zadovolen z tistim ka dobi. Ništerni so pa zato šli v tüjino, ar so mislili ka do se tam šetali i dobro živeli pa dosta mark ali frankov samo v žepko sekali. To je pa nej mogoče ! Takšim nezadovoljnim je potrebno biti malo bole zadovolen, pri deli bole priden, s penezi pa naj špara i te se njemi včasi položaj zbogša i nede tak hüdo kak do zdaj. So med delavci takši, ki so prosili za premestittev ali pa je naj domo spravimo. Takšim bi bogše bilo ne hoditi z doma i bi naj mesto sebe püsto odi- ti močnejšemi delavci, šteri se nebi tožo nazaj, zdaj je pa samo iztrošeni gospodar, mi pa z nehasnovitim delom, a ostalim delavcem pa škodüje samo na dobrom glaši i. t. d. Šteri delavec je nej včeni, da bi močno preiskavo k deli, je zdaj čemeren tam, gde je i preklinja mene, pravi ka trno dela i nikaj ne zaslüži. Kak je to? Sam si je kriv. Zakaj je šou, vej smo ga nej silili, nego se je sam potiskavo i nevolo delo, ka naj čim prvle odide, zdaj pa te preklinja i se mi proti, no takšemi sam jaz že včeni i se ne bojim, zvün toga pa sam poskrbo, da takši ftiček pride, gda de šo domo že na granici v prave roke, štere ga denejo pod straj i njemi malo ohladijo tisto vročo krv. Povedati morem, da so ništerni delavci trno nezahvali celo takši, šterim je že paler ne bio dober, ar je prej tisti vsikdar noro i. t. d. Nej ga je bio mogoči zadosta pošimfati, zdaj je pa brezi palera tüdi nej dober, zakaj ne? Zato ka vsepovsedi kam pride mora delati i biti poslüšen, ar tam, gde so njemi dali del foringe, dajo Strošek i plačo, želejo ka naj za to prinese nikši hasek z delom, to pa je za takšega najhüjše i gda je tak te je ogen v strehi pri njem i gori njemi v srci tista natura, da ne ve od čemerov ka bi si začno: Psüje Boga, drüge krivi i vse bi spoklao. Takšemi delavci jaz priporočam; 1. naj se primle zaistino delati, ne samo markerati; 2. náj ne kadi i ne pije alkohol, 3. naj čte dobro čtivo knjigo ali Novine i. t. d., 4. naj se ne spozabi z Boga i se ga Spomni konči ednok na den. Če vse to včini, bo dobo od Boga blagoslov i mir v srci. Dragi delavci, te reči vam podgani na srce i želem, da ostanete dobri, ne pozabite na Boga, na svoje drage domače i na našo lepo Slovensko krajino. Vsem se lepo zahvalim za poslane mi pozdrave, rávno tak tüdi jaz vas vse lepo i prav srčno pozdravljam i želem, da se vsi srečno povrnete na svoj ljübi dom. FRANC KEREC, vodja Borze dela v Murski Soboti. URSULESCU PETER frizer za dame in gospode se priporoča. MURSKA SOBOTA. KREDITNA ZADRUGA za TRGOVINO in OBRT v MURSKI SOBOTI, r. z. z n. z. MURSKA SOBOTA. Opravlja vse bančne posle najbolj kulantno. Kupuje in prodaje valute (dolare, francoska franke, nemške marke i. t. d.) po dnevnoj ceni. Prejema vloge na hran. knjižice in v tek. računu proti obrestovanju. (Obrestujemo vse vloge polletno). Podeljuje kredite proti poroštvom ali intabulaciji. GLAVNO ZASTOPSTVO zavarov. društva „VARDAR“ Beograd. 18. augusta 1929. NOVINE 7. PREKMURSKA BANKA D. D. (SZTARA GASZA) MURSKA SOBOTA. 55. POSLOVNO LETO. V LASTNI HIŠI Vplačana glavnica Din 1,250.000 Rezervni fondi Din 135.000 Vloge na knjižicah in na tekočem računu Din 18,000.000 Celoletni skupni promet Din 660,000.000 Vloge obrestuje po višini šume po 7-8-9 % in plaćuje vse davke na vloge. Dava posojila na fal intereš na vknjižbo (intabulacijo) i odpreti kredite na poroštvo (kezeš). Največja banka v Prekmurju, katera je od Ministerstva finansije pooblaščena za trgovanje z valutami (kak Dollar, Frank, Lira, Font, Silling, Pengő itd.) štere po najkulantnejši dnevni ceni kupuje in prodaje. Izvršuje vsakovrstne bančne transakcije in borzna naročila. Nakazila v tu- in inozemstvu brez vsakih stroškov. HRANILNICA in POSOJILNICA na CANKOVI Vam zamenja vse tuje valute po najvišjem dnevnem kurzu, ne da bi odtegnila kake procente. Ljudje naj ne nosijo denarja menjavat v drugo državo, kjer jim banke ne plačajo toliko, kakor domáči denarni zavodi. HRANILNICA IN POSOJILNICA ČRENSOVCI r. z. z n. z. Se naskori preseli v svojo lepo novo palačo. Kmetom je vsigdar v pomoč s fal posojili, shrani pa njüve peneze najbole varno i sigurno. Penez naloženi v našoj Posojilnici se nemre zgübiti, ar garantirajo za njega vsi zadružnih z vsem svojim imanjom. Občinska hranilnica Murska Sobota Sprejema vloge in daje posojila pod naj ugodnejšimi pogoji. Pupilarna varnost Za vloge dobro stoji vsa sobočka občina z vsem svojim imanjom. Što v našem zavodi naloži peneze, se njemi ne trbe bojati, da bi bili tej penezi gda zgübleni. ČEH in GAŠPAR veletrgovina Murska Sobota Dobi se vse vrste blaga na drobno in debelo po najsolidnejših cenah. JOSIP BENKO najfinejša izdelava praških šunk in klobas. Najmodernejše podjetje te vrste. MÜRSKA SOBOTA. HRANILNICA in POSOJILNICA v BOGOJINI r. z. z n. z. Sprejema hranilne vloge na najvišiše obresti i davle posojila pod najbole ugodnimi pogoji. Zamenja tüdi vse vrste tuji valut. Delavci, franke, dolare, marke menite najdrakše v našoj Posojilnici. Kmečka hranilnica v Murski Soboti registrovana zadruga z neomejeno zavezo. Sprejema hranilne vloge, davle posojila na vknjižbo ali poroštvo i na tekoči račun. Hranilne vloge obrestüje po 8 % vezane i vekše do 9 % Kmetje, kmečki penez naj ide v kmečke gase, gde je na hasek kmečkomi ljüdstvi. Kmetje, pejneze vložte v kmečko gaso, gde Vam dobri stojijo za nje kmetje. V vküp držanji je moč! 8. NOVINE 18. augusta 1929. Priporočamo sledeča domača podjetja: JOSIP KIRALY Brivski in Česalni salon za Dame in Gospode MURSKA SOBOTA Lendavska cesta v Čehovoj hiši. Priporoča svojo elegantno in higijenično brivnico in česalni salon Dobra in snažna postrežba HAHN IZIDOR trgovina s papirjem in šolskimi knjigami PREKMURSKA TISKARNA in KNIGOVEZNICA. A. KIRÁLY trgovina s klobuki perilom in drobnarijo MURSKA SOBOTA Glavni trg (Bergerova hiša) Ima v zalogi vse vrste ženskih klobukov, predpasnike, žensko perilo, kratko in galanterijsko blago. — Prevzeme vse vrste popravila klobukov. JOŽEF HORVAT BREZALKOHOLNA GOSTILNA Dobijo se stalno vse vrste topla i mrzla jedila i zdrave mrzle, pijače. MURSKA SOBOTA, Aleksandrova cesta poleg kolodvorske ceste ANA CÖR trgovina z usnjem in čevljarskimi potrebščinami. MURSKA SOBOTA, Aleksandrova cesta 64. Vd. MARIJA JUG Kleparstvo. Prevzema i najbole solidno izvrši vsa kleparska dela. Cene nisike. MURSKA SOBOTA, Aleksandrova cesta 202. (v Nemešovoj hiži). PREISS ADOLF trgovina z mešanim blagom. Priporoča tüdi vse vrste manufakture. Cene nisike. MURSKA SOBOTA, (poleg rim. kath. cerkve.) FRANC BENČEC Knjigarna in papirnica v MURSKI SOBOTI ima v zalogi vse vrste šolske in Pisarniške potrebščine po najnižjih cenah. JOSIP BERGER in SIN TRGOVINA z USNJEM NA VELIKO NA DROBNO MURSKA SOBOTA ALEKSANDROVA CESTA. Vse vrste papirnih potrebščin, igrače, muzikalije se dobijo pri Barnabáš Erdöšy trgovina z papirjem in igračami v MURSKI SOBOTI št. 120 poleg r. k. cerkvi. Državni nameščenec, Kmet—Kmetica, Delavec-delavka Zasebnik in vsak Stalno v zalogi: Sukno, štófi, dubleji, cajgi, volne, platno, posteljine. druki, pletene jopce, koce, poplani, robci žepni in za na glavo, srajce, spalne srajce, spodnje hlače, telovadne in druge majice, spleteni kofri ali košare, ležalntki in različno drugo blago tudi špecerija in drobnija. zamore pokriti vse svoje potrebe najboljše in najcenejše v trgovini BRATA BRUMEN v M. Soboti na ogalu poleg sodnije. Najlepša darila se dobijo v slaščičarni STANKO JARC v M. Soboti Velike zaloga raznovrstnega specijalnega peciva, tort, bonbonov i.t.d. LASTNI IZDELKI! NIZKE CENE! VELIKA SNAŽNOST! Vsakovrstne surove in svinjske kože küpüje po najvišji dnevni ceni FRANC TRAUTMANN Murska Sobota Cerkvena ul. 191. HALO! HALO ! Prva prekmürska slaščičarna Aleksandrova cesta 78. na Glavnem trgu. Dnevno v zalogi vse vrste špecijalnega peciva, desserti vse vrste tort, čajno pecivo, špecijalni bonboni in čokolade, fini sladoled, ledena kava vse vrste kreme in salonski likerji. Medicinalni konjak. Konkurenčne cene samo pri Sidoniji Novak Nova živlenjska radost po pravoj goji tela! Napake, štere dajo človeki neprijetno zvünešnjost je potrebno odstraniti ne samo zavolo lepote nego tüdi iz zdravstvenih i düševnih razlogov. Čütiti se lepim i dobro gojenim povekšava veselje do živlenja. Proti non napakam kože: Fellerova Kaukaška „Elza“ pomada za lice i kožo. Njene delovanje iznenadi. Ona čuva, pomlaja i obnavla ovenelo, raskavo kožo lica, šinjeka i rok. Izprobana je pri sunčeni pegaj, sojedice, pršaja itd. Lonček 12 Din. Za goje kože: za kožo glave, za bujno rast vlasi, odstranjenje lüski, izpadanje vlasi i preranoga oserjenja: Fellerova jaka „Elsa“ pomada za rast vlasi (Tanohina pomada). Lonček 12 Din. Po pošti dva lončeka edne ali po eden lonček obej „Elsa“ pomad s pakivanjom i poštov 40 Din. Priporočamo peneze naprej poslati ar Prava žajfa lepote i zdravja: Fellerove „Elsa“ žajfe izvrstno so parfümirane i šparavne v uporabi, oplemenijo kožo i zdržavlejo dobrodelajoče sestavine potrebne za zdravje i lepoto! Mamo 6 vrst ,Elsa‘ žajf; Elsa liljasta žajfa Elsa žučakova žajfa Elsa glicerin žajfa Elsa boraksova žajfa Elsa katranova žajfa Elsa žajfa za briti, zahtevajte Vseširom samo Fellerove žajfe z markov „Elsa“. Po pošti za probo 5 falatov „Elsa“ žajfe po izberi obednim s pakivanjom i poštarinov 52 Din. po povzetji pride poštarina 10 Din več. Naročbe adresirajte na; EUGEN V. FELLER lekarnar, Stubica Donja Centrala 146 Hrvatska. — Mladost pa lepoto Vzdržavle „MAJALA“ mást i žajfa za obraz. Odstrani vse piščajce, sunčane i erdeče pege lica. Eden lonček Din 12, žajfa Din 8. Dobi se v lekarni pri SVETOJ TROJICI, D. LENDAVA. K odaji hiža v Bratoncaj, blüzi ceste, lepa nova, pripravna tüdi za trgovino ali gostilno. Poizvedi se v UREDNIŠTVI NOVIN. — Vse bolečine zob i glave odstrani za gotovo i hitro „INKA“. Pri reumatizmi, smicanji, prehlajenji, išiasi bolečinaj kosti pomaga „INKA“. Eden glažek z natančnim navodilom stane 10 Din. Dobi se v Lekarni pri Svetoj Trojici v Dolnjoj Lendavi. Najboljši cement, Vapno, deske itd. odava po najnišišoj ceni VEKOSLAV BRATINA, Križevci prí Ljutomeri. Odpro sem tüdi podrüžnice v Veržeji št. 5. pri A. Auer i se dobijo zdaj stalno tam tüdi cement, deske i cementne cevi vsakovrstne. 10 Dr. Sedláček Radenci Začne ordinirati dne 20. augusta. IVAN ŠEGA, M. Sobota prek židovske cerkvi gospodarske, obrtne in industrijske mašine i potrebščine. Lokomobil bencin, gasmotor - elektromotor - transmisije - žage - kugellegerje- jermeni, la. cilindersko, auto olje i masti itd. MLINSKE POTREBŠČINE, valeki i vsi deli, koperej, trijeri, kamni, svila, gurte, peharčkí, aufzug železje za cilinder, potače itd. GOSPODARSKI MASINI, mlatilnice, sejalni mašini, plügi, Sadni i grozdni mlini, preše, sečkari, reporeznice, pumpe, vetrenjače, vage itd. Konkurenčne cene! Tüdi na rate! Prvovrstno blago! Za PREKMURSKO TISKARNO odgovoren HAHN IZIDOR v Murski Soboti. Izdajatelj KLEKL JOŽEF. Urednik FRANC BAILEC.