Poštnina plačana v gotovini v] ST&B2& V+VlUfifiJD Posamezna štev. Din 2'— List izhaja vsakega 1. in 15. v mesecu Naročnina letno 30 Din Uredništvo in uprava: Ljubljana, Miklošičeva 5 Uradne ure od 11—12 dop. Cek. r. Straža, Ljublj. 16.790 Štev. ?. Ljubljana, 1. januarja 1936 fto/zjC iJLagaA&o# ApK&n&jaj- v novAmv AeJtu, naš& plCjate&jes in- - naše i&dLof »t$.tKaža- v vidaJijiv« Potrebni odgovori Vsako razdobje, tudi najkrajše, je po svoje značilno. In resnim ljudem, ki hočejo biti oblikovalci življenja, je najbridkejše spoznanje to, da svojega časa niso razumeli, da njegovih problemov niso rešili v smislu ideje, katere nosilci so, da jih je čas prehitel. Čeprav tako spoznanje često ustvarja pesimizem iu ruši notranji mir v človeku, je vendar za nadaljnje uspešno delo prepotrebno. Se bolj vznemirjajoče učinkuje spoznanje, da so se služabniki protikrščanske življenjske misli v času, ko se katoličani niso znašli, temeljito zagrebli v čas, ga za svoj protihožni načrt smotreno izrabili in nasejali mnogo nevarnega semena v nezavarovane njive našega narodnega občestva. Ali moremo slovenski katoličani z m i r n o vestjo obrniti svoje poglede v preteklo leto? Ali bodo samozavestni naši odgovori na vprašanja, ki se nam — tudi če se jih otepamo — vsiljujejo ob koncu tisoč devetsto pet in tridesetega let« ? Kaj smo storili, da bi vero in življenje po njej v sebi utrdili? Kaj smo storili, da bi vero vrnili mnogim Članom našega narodnega občestva, ki so že odpadli od njo? Kaj smo storili, da bi rešili o d p a d a številno, ki so jih čudno razmere, okolje, javno mnenje, njihova lastna neodpornost v dvome speljali? Kaj smo storili, da bi p roti n a r a v n o s t socialnega r c d a in ustanov, ki je toliko krščanskih nravnih vrednot v slovenskem življenju razkrojila iu zato toliko gorja povzročila, o d p r a -vili? Kaj smo storili, da bi z naše zemlje boljše-v iškega antikrista, ki je tudi po slovenskem okolju nanizal svoje postojanke, odvrnili? Kaj smo storili, da bi uničili strup, ki se tako obilno po listih, filmu, brošurah, knjigah med slovensko ljudstvo razliva? Kaj smo storili, da bi sledili pozivu papeža, naj katoličani z vso resnostjo načrtno ustanavljajo za 'se stanove apostolske čete in po njih vse katoliško ljudstvo organizirajo v KA, da bo organizem katoliške obrambe in dejavnosti odgovarjal potrebam novega časa? Kaj smo storili za poljudno razširjanje katoliškega nazora v družbi, državi, gospodarstvu, kulturi, umetnosti, vzgoji, družini? Kaj smo storili v borbi proti uveljavljanju satanskih načrtov pakta med framasonstvom in ko-minterno, ki so se v minulem letu uspešno javljali v spretnih oblikah tudi v našem socialnem in kulturnem življenju (n. pr. kongresi, resolucije itd.)? In še mnogo je vprašanj, ki zahtevajo od nas vseh in mnogo, ki terjajo odkrit odgovor od po-edincev, skupin, krajev. Nikar ne pojdimo v viharje pričetega leta brez odgovora na vsa številna vprašanja, ki trkajo ob prehodu na našo osebnostno in apostolsko vest! Naj se ne najde nihče, ki bi z o b t e ženo vestjo lahkomiselno zavil v 1986. leto. Kdo izmed nas ve, pred kaj nas bo postavilo leto, ki se odpira? Ali bomo pripravljeni, če se zgodi n. pr. nenadno kaj usodnega? Življenje ni matematičen račun; posebno v našem času je bolj podobno filmu kot logičnemu razpletu lepe fabule. Nov čas, novo razmere, nove zahteve, novi načini, nove oblike! Ne pozabljajmo, da ne živimo več v »širokogrudni« liberalni dobi. Dilema je danes ostrejša kot kdajkoli: llog — materija, Krist — Antikrist, krščanske etične vrednote — proti-krščanski temelji življenja. In nosilci antiteze se pripravljajo že za z a d n j o stopnjo boja — za javni udar in politično sankcioniranje satanizma. Katoličani, spoznajmo usodno značilnost našega časa. Zavedajmo se v teh nevarnih dneh, da nosimo kot člani katoliške Cerkve, kot apostoli krščanske obnove sveta odgovornost za vse, karkoli se v našem narodu protikrščanskega zgodi! Zavest odgovornosti do velike misli, ki jo nosimo, mora biti v o d i 1 n a i d e j a pri vsem našem delu v lotu, ki ga pričenjamo -kajti s i c e r utegnemo k r š č a n s k i o b -novi sv (it a več škodovati kot koristiti! Leto II. UNIVERZA doma Akademska akcija za izpopolnitev univerze je izdala brošuro »Ljubljanska bolnica«, ki nam nudi bežno sliko razmer, v katerih živi ljubljanska javna bolnica. Pomanjkljivosti ljubljanske bolnice so tako velike, da jih je treba nujno odpraviti. Prizidek za deset postelj pome-nja vso razširitev ljubljanske javne bolnice v zadnjih štiridesetih letih. Letna frekvenca bolnikov je znašala 1. 1934 25.270 (1. 1896 pa 5448!) Od leta 1925 do 1935 se je število bolnikov podvojilo. Izraba prostora znaša na infekcijskem oddelku 320%, na okulističnem 285%, na kirurgičnem 210 i. t. d., kar znati, da mora ležati na eni postelji po d%»oje ali troje bolnikov, ne oziraje se na to, da tisoči, ki iščejo v bolnici zdravja in pomoči, vsled natrpanosti sploh ne morejo biti sprejeti. Razmere v bolnici ne ustrezajo zakonom, za operacije primanjkuje prostora in instrumentov, septični in aseptični oddelki so slabo ločeni ali celo sploh niso ločeni, dražjih zdravil niti za denar ne moreš dobiti, zdravnikov in pomožnega osobja je odločno premalo. Vse to naravnost kriči po zgraditvi moderne, zahtevani ljudstva odgovarjajoče bolnice v Ljubljani! »Dom visokošolk«. Na občnem zboru >Doma visokošolk« ti. nov. 1. 1. je predsednica v svojem poročilu med drugim odklanjala nelepo kampanjo-; proti domu, ki je z nečednimi intrigami in denuncijacijami« baje spravila Dom na glas, da je »ženska ekspozitura marksizma in komunizma . To da je predvsem Straža v viharju« zakrivila in to s prozornim namenom, da opozarja policijo na Dom in da bi mu oblast ne dajala podpor. Straža je opozarjala na dopis, ki je izšel 5. jul. 1935 v Akad. glasu;; pod naslovom: Pismo iz doma vi- sokošolk in ki ugotavlja, da ima Dom visokošolk dvojen pomen: 1. da omogoči slabo situiranim nadarjenim dekletom študij in jim nudi materialno in duhovno neodvisnost, da bi ne zapadla reakciji, ki steguje svoje roke po nas ženah ...« in 2. da naj se pri predavanjih v domu shajajo dekleta z različnih fakultet..., ki so zdaj »razbita na različna kulturna društva, ki jih skušajo ... zajeti v svojo ideologijo, ki je preinno-gokrat ... zelo nasprotna težnjam današnje študentke in žene«. Straža« je pri tem omenila, da so nekateri izrazi značilni za marksistično izrazoslovje, da so bila v Domu predavanja, vsaj nekatera, podana iz materialističnega vidika, noben ženski problem pa se ni obravnaval iz krčanskih osnov. Pri predavanjih v Domu viso-košolk se vsekakor obravnavajo kulturna vprašanja in je bilo za nas presenečenje, da naj bi dom imel namen odtegovati dekleta kult u r n i ni društvom in njihovi ideologiji, ki je n. pr. pri katoliških društvih katoliška! Ali naj se zabriše svetovnonazorska opredelitev? Ali bi ne bilo kazalo, da bi vodstvo doma to kulturnim društvom sovražno stališče v katerikoli obliki desavuiralo? Resno odklanjamo očitke iie-čednih intrig in denunciant-stva«; prepričani smo nadalje, da Dom ni prav nikaka ekspozitura marksizma in komunizma; pač pa so znamenja, da se podtalno umetno pri eni ali drugi priliki ali po eni ali drugi osebi vtihotaplja marksistična ali materialistična struja; značilna je bila tozadevna debata o splavu dne 14. novembra, kot smo že omenili. Dom visokošolk, ki je »zgolj socialna, niti kulturno - bojno, (niti politično pobarvana ustanova, katere namen je nuditi čim več revnim in potrebnim slušateljicam ljubljanske univerze poceni stanovanje in hrano«, to institucijo kot tako odobravamo; saj vendar obstoja tudi Oražnov dom za akademike, ki ima enak namen. Kdo bi vendar hotel ali mogel ovirati take socialne ustanove ali celo oblasti odvračati od podpiranja takih domov? Žalostno dejstvo je sicer, da se pod prejšnjim režimom izrazito katoliške ustanove, katoliški domovi, katoliški akademiki niso podpirali, smo pa prav zadnji, ki bi želeli, da naj sedanja oblast uvaja isto prakso v nasprotnem smislu. Opazka o policiji je popolnoma deplasirana in jo odločno zavračamo. Prvič nismo trdili, da je Dom marksističen, še veliko manj. da je komunističen, kar je absurdno. Zato je neakademsko nas pred akademsko javnostjo brez najmanjše osnove proglašati kot neke vrste ekspozituro policije. drugod 60-letnica katoliškega instituta v Parizu. Proslava 60 letnice katoliškega instituta v Parizu, ki se je pričela spomladi, je bila zaključena s slavnostnim zborovanjem 27. novembra v palači vzajemnosti. Rektor katoliškega instituta, Nj. Eminenca kardinal Raudrillart je predložil bilanco zadnjih 10 let ter omenil ogromne napore za vzdrževanje instituta, nadalje izvršena znanstvena dela in intelektualno delavnost instituta. Končno je še obrazložil cilj, ki ga zasleduje institut: visoko dvigniti nivo religioznih znanosti, študirati vse stroke človeškega znanja v krščanskem duhu ter vzgojiti študente in študentke, ki naj bi imeli nekoč kot možje in žene sredstva za uspešno življensko delo. Pocjosio In vsakdanje sv. obhajilo ('20. XII. 1905: Sacra Tridentina synodus«. Zgodovinsko izpričano dejstvo je, da upošteva javnost katoliški svetovni nazor in katoličane le, če je njihovo življenje prežeto z božjo močjo, ki jo črpajo iz pogostega sv. obhajila. Saj pa je tudi naravno, da morejo katoličani živeti res katoliško le, če so v stalnem stiku z virom vsega življenja, z Bogcm, ki je pod podobo kruha in vina resnično, bistveno in dejansko pričujoč. O tem priča življenje prvih kristjanov, ki so bili stanovitni v nauku apostolov in v bratski skupnosti, v lomljen j u kruha in v molitvah. (Apd 2. 42.) Dnevno so hodili k sv. maši in sv., obhajilu, ki sta bila tako tesno zvezana, da ni bilo mogoče biti pri maši, ne da bi sprejeli sv. obhajila. In še v 7. stol. je v rimski liturgiji pozval dijakon vernike: »Kdor ne gre k sv. obhajilu, naj odide!« Le tako je bilo mogoče, da so mogli prvi kristjani pretipeti vsa preganjanja in nasprotovanja ter preobraziti ves takratni svet, ker jih je Kristus premenil vase. Pozneje, ko je Cerkev sprejela nove narode, so verniki začel i to navado opuščati in lateranski koncil (1215) je izdal velikonočno zapoved, ki predstavlja minimalno dolžnost vernika, da še sploh more obstati v cerkvenem občestvu. Tridentinski koncil (1545—63) je izrekel željo, da bi verniki pri maši sprejemali obhajilo zakramentalno. Že je nastalo novo evharistično življenje (sv. Pashal Baylonski, zaščibiik evharističnih kongresov), ko je povzročil Ja n zen, škof v Ypernu na Holandskem (f 1638), strogo janzenistično gibanje, ki je nanovo se porajajoče evharistično življenje skoraj zatrlo. In istočasno je javnost prenehala biti katoliška. Že Pij IX. in Leon XIII. sta osebno priporočala in pospeševala pogosto sprejemanje sv. obhajila. Ker pa janzenistični predsodki še vedno niso prenehali, je Pij X. izdal 20. decembra 1905 dekret o pogostem in vsakdanjem sv. obhajilu (»Sacra Tridentina synodus«), ki ga Cerkev priporoča in želi. Pogosto in dnevno sv. obhajilo priporoča ter navaja: željo tridentinskega koncila, da bi verniki pri maši prejeli tudi sv. obhajilo, besede Kristusove, ki primerja sv. Rešnje Telo z mano v puščavi, katero so Izraelci vsak dan jedli in še prošnjo v očenašu za »vsakdanji kruh«, ki pomeni predvsem hrano naših duš, sv. Rešnje Telo. Dekret povdarja, da je namen pogostega sv. obhajila ta, da bi verniki po združitvi z Bogom laže premagovali v sebi slaba nagnenja in se varovali smrtnih, pa tudi malih grehov. Sv. obhajilo pa se naj ne odreka nikomur, kdor je v posvečujoči milosti božji in ga želi prejeti s pravim ter pobožnim namenom. Dekret Sacra Tridentina synodus« je izšel tik pred božičem kot v znamenju novega prerojenja katoličanov v evharistično življenje. Množice so Petrovo besedo razumele. Zgrinjajo se v vedno večjem številu okrog oltarjev vsi stanovi, mladi in stari, tudi možje in fantje so postali nosilci novega katoliškega življenja. V težkih razmerah današnjih dni nam more edino živi Bog in neposredna zveza z njim ohraniti pogum in optimizem, in edino On more blagosloviti naše napore pri izboljšanju in reformi današnje družbe, da bodo rodili trajne uspehe in resnične koristi človeški družbi. Da je to edina katoliška moderna in prava rešitev, o tem danes ne dvomi nihče več. Spoznanje pa je treba podkrepiti z dejanjem, toda ne z dejanjem poedincev ali manjših skupin, ampak z dejanjem vsaj velike večine katoličanov, da bodo postali vsi Kristonosci in oblikovalci katoliške javnosti. Blalo (po Ak. glasu, št. 30, 16. dec.) ; Obskurantstvo, organizirana nizkotnost, propad človeškega dostojanstva, tartuffovsko svetohlinstvo, blato slovenske tradicije, ki nam je dala Luka Jerana in Mahniča... ki je od časov, ko so na grmadah gorele prve slovenske knjige, potegnila okoli slovenskega ljudstva visok kitajski zid ... poza sfa-natiziranega jezuita — v levici križ, v desnici kranjski krepelc. Straža v uniformi našemljenega kranjskega veterana — vzbudila smeh in pomilovanje — komični listič, stoprocentni revolverski list... banalna, tercialska razmišljanja, kriminalistična literatura; številke Straže so anatemizirale vso slovensko in kulturno tvornost naših dni; smradljive l>ombe... vdor krščanskega nasilja na univerzi... klika sfanatiziranih Stražarjev je edina, resnična nevarnost za svobodo besede... in znanstvenega raziskovanja na univerzi, mračnjaški klerofašizem, zahteva potvarjanja zgodovinskih dejstev pri predavanju zgodovine, literature. .. etnologije na srednjih šolah, črni jezuitski plašč čez vse znanstveno delo... močvirje slovenske zaostalosti in reakcije ... nizkotno početje... ena najsramotnejših strani zgodovine slov. študentovstva ... Straža se postavi proti ideji in borbi za mir, brezglavi fanatizem, dokument kulturne sramote, bratila sta se kranjska zaostalost in evropski fašizem, navaden hokuspokus, tipični klerofašistični fanatizem, razdiralno delo skupinice na univerzi, protištudentovsko, proti-kulturno, akulturno in moralno in kvalitetno nekvalificirano početje... klika okoli Straže — si lasti pravice in dolžnosti policije----------« Vse to blato je nagromadil Akademski glas na naš list ^Stražo v viharju«. Rrezdvomno je zdaj Straža popolnoma strta. Pustimo za danes napadeno Stražo, da si malo oddahne od teh groznih udarcev; nas trenotno zanima miselno ozadje, kulturna usmerjenost Akad. glasa; v resnici nismo slutili, da sovraži Ak. gl. s tako besnim gnevom velike tvorce katoliške preteklosti in sedanjosti. »Blato slovenske tradicije, ki nam je dala ... Mahniča« V svojem neizmernem gnevu proti vsej katoliški tvornosti v preteklosti in sedanjosti se je iznebil Akademski glas v svoji strastni polemiki proti Straži v viharju tudi sledeče gorostasnosti: »Priznamo, da tičite do kolen v blatu slovenske tradicije, ki nam je dala... Mahniča«! Utinam tacuisses! Pošteni akademski javnosti smo dolžni, da operemo Mahniča blata, ki ga je vrgel pigmejski Akademski glas iz svoje žabje perspektive na spomin take sekularne osebnosti kot je bil Mahnič. Da bi ne bili iui sumu enostranskega presoje-vanja, podamo glavne poteze Mahničevega delovanja in pisateljevanja po biografiji, ki jo je priobčil prof. Al. Ušeničnik v biografskem leksikonu o Mahniču. Anton Mahnič (1850—1920) je začel posegati v kulturno življenje s pogovori Dvanajst večerov« (1884), v katerih trdi, da je namen umetnosti »dvigati« in 'kazati višje ideje v vzornih podobah«, vsekakor pa ničesar ne izražati, kar bi bilo »krščanstvu nasprotno«, ker je krščanstvo resnica; potem se je obrnil proti Stritarju, izredno sicer pohvalil njegovo kritično in literarno delo v formalnem in jezikovnem oziru... toda »da ne more z njim »v glavnih načelih«; grajal je njegov pesimizem kot nekrščanski in njegove nazore o spolni ljubezni; isti nekrščanski pesimizem je grajal v Gregorčičevih Poezijah. S tem je vrgel M. v slovenski kaos baklo načelnega boja« (Prijatelj). Protikatoliška tendenca lista »Slovenski narod« in slovenskih liberalcev so mu dali povod za izdajanje revije »Rimski katolik«. Branil je rimsko katoliško vero slovenskega ljudstva zoper krive nauke... in motril je vse kulturno življenje, tudi politiko, le načelno, pod vidikom krščanskih načel. Načelnost, to je dominanta njegovih razprav; brez-načelnost pomeni nejasnost spoznanja, negotovost hotenja *.. Načelo pa je resnično ali neresnično ... Resnica se filozofsko izraža v metafizičnem idealizmu, ki mu je višek krščanstvo... Negacija krščanstva so spoznavni idealizem (n. pr. Kant; naša opoml>a), materializem, ki taji duha, naturalizem. Boj proti liberalizmu, še posebej proti katoliškemu liberalizmu na vseh poljih kulturnega dejstvovanja je bila glavna tema RK. M. zasleduje liberalizem pri raznih leposlovcih; napisal je načelni razpravi o spolni ljubezni, ki jo prikazuje v višji luči, ne kot zgolj temen gon čutnosti. O narodnosti se glasi njegova izpoved »da smo dolžni narod ljubiti in narodnost si ohraniti... da ima vsak narod naravno pravico na podlagi narodnega jezika izobraziti se do najvišje stopnje, torej pravico tudi terjati, da se mu osnujejo vsa kulturna i z o -braževališča od najnižjih do n a j -višji h« V raznih člankih je pojasnjeval verska vprašanja, kazal na pozitivne vrednote dogem, odkrival protiverske težnje nasprotnikov... opisuje »boj idej« ... posvetil je posebno pozornost vzgoji in šolstvu... Nasprotniki so mu vzdeli mnogo grdih priimkov (točno kakor Akademski glas Straži; naša opomba). Dal je pobudo za prvi katoliški shod (1. 1892), ki je dal katol. organizaciji celokupnega javnega življenja na Slovenskem »silno podlago« (Prijatelj). Društvena in politična organizacija slovenskega ljudstva na temelju kat. ideje, vzgoja v smislu krščanskih načel, organizacija katol. znanstvenikov, so bile Mahničeve ideje, ji jih je potem povzel katoliški shod. Priporočal je na kat. shodu gojitev sholastične filozofije in pozneje dal pobudo za ustanovitev Leonove družbe. Največjo skrb je obračal M. na dijaštvo; vedel je, da ni mogoče izvesti popolne reforme javnega življenja brez novega rodu. Izdajal je posebno dijaško prilogo RKa za srednješolce z namenom, vzgajati »Slovencem može-mislitelje, može-značaje«. Srednješolska oblast je vsem dijakom prepovedala RK (kar očituje neverjetno ozkosrčnost tedanjih časov; opomnili mi). Mahničeve ideje so osvojile majhno četo slovenskih visokošolcev na Dunaju in ustanovilo se je 1. 1894 prvo slov. kat. društvo »Danica«. Glasilo akademikov »Zora je prvi čas vzel RK kot prilogo. Za politično in socialno organizacijo katoliškega ljudstva je Mahnič položil temelje s svojim idejnim delom. Od 1. 1897 je posvetil vse svoje delo Hrvatski. Po vzorcu RK je ustanovil 1903 Hrvatsko Stražo, ki je posegla takoj načelno-kritično v hrvatsko književnost ter kakor prej med Slovenci začel z neizprosno logiko zasledovati liberalizem, tudi katoliški, v politiki in v vsem javnem življenju. Naglašal je potrebo očitne, pogumne izpovedi katoliških načel in potrebo filozofske izobrazile v »intelektualnem kaosu moderne inteligenci je« . . Prav bi ko se je M. posebej zavzel za visokošolce in na njegovo pobudo se je ustanovilo že 1. 1903 na Dunaju hrvatsko kat. akad. društvo »Hrvatska«; 1- 1905 pa je začela izhajati »Luč« kot glasilo hrvat-ake kat. omladine. Tudi je dal pobudo za hrvatsko Leonovo družbo. Poleg načelnega radikalizma je začel naglašati Potrel>o življenskega radikalizma, ki ga omo-Ročuje askeza. Spoznal je, da je vnanje izpoveda-nje katol. načel brez katol. življenja »karikatura« krščanskega idealizma. Ljudstvu je hotel biti vse; duhovnike je vzpodbujal, da so prirejali analfabetske tečaje, ustanovil je list Pučki Prijatelj«, priredil zadružni tečaj, Pošiljal mladeniče v zadružne šole, snoval po du- hovnikih zadruge, trudil se za hrvatsko brodarsko društvo, ustanavljal za dijake v Parizu konvikt... L. 1904 je započel odločno borbo za hrvatski pouk kršč. nauka in zagrozil učiteljem, ki bi mesto izgnanih duhovnikov poučevali v italijanskem jeziku verouk, z izobčenjem, dokler ni 1. 1908 prodrl s svojimi zahtevami. Prav tako odločno je branil glagolico zoper avstrijsko vlado in Italijane, ki so jo hoteli iz cerkve na Kvarnerskih otokih izriniti. Ustanovil je v to svrho »Staroslovensko akademijo«, ki naj bi širila znanje glagolice. Za duhovnike je ustanovil poseben list »Sveče-nička Zajednica«. Za vse te liste je priredil posebno tiskarno »Kurykta« v škofijskem dvorcu v Krku. Majniško deklaracijo je 1. 1917 takoj podpisal in je v vrsti člankov v Novinah dokazoval, da proti nemškemu imperializmu za južne Slovane ni druge rešitve kot združitev Jugoslovanov. Dunajska vlada ga je hotela zaradi teh člankov, kakor mu je zagrozil avstr. min. predsednik s pismom ‘24. septembra 1918, »mit ganzer Staatsgevvalt zerdriicken«; a bilo je že prepozno. Ko so pa Italijani zasedli otoke, se je obrnil spet proti njihovemu nasilju. Izročil je 31. decembra 1918 za mirovno konferenco spomenico, ki je v njej protestiral proti italijanskemu nasilju in 3. januarja 1919 je napisal italijanskemu pod-admiralu Cagniju odločen protest, ker se je italijanska oblast vtikala v cerkvene razmere. Nato so ga deportirali v Rim. Še iz pregnanstva je 12. septembra 1919 poslal pismo (»Nar. Politika«, 1919), v katerem se zavzema za državno edinstvo SHS, češ, da je to p r o v i d e n c i e 1 n o dejstvo in da je samo treba skupni državi »utrditi temelje« (krščanske demokracije). Ob koncu svetovne vojne je napisal večji spis, v katerem opisuje razvoj radikalizma in liberalizma, ki nujno vede v razsulo, kakor je to dokazala svetovna vojna. Malo pred smrtjo je napisal svojo oporoko hrv.-slov. kat. dijaštvu. Mahnič je bil mož načel in glasnik kat. kulturne ideje; vse, kar je pisal, je bilo v službi ideje. Prepričan je bil, da je kat. ideja narodom princip najglobljega življenja in da v svoji univerzalnosti vsebuje vse ali vsaj ne izključuje ničesar, kar je pravo, dobro in lepo; zato je bil neizprosen v borbi proti negaciji te ideje, zoper liberalizem. — Njegova brezobzirnost proti nositeljem liberalizma je bila neredko manj simpatična. »To in ono je izrekel prenagljeno.« V literarni kritiki je brezdvomno v marsičem pretiraval in v svoji logiki doganjal stvari, ki nanje nihče ni mislil, ker čustva prevladujejo pred logiko, zlasti poezija je dostikrat izraz miselno nejasnega občutja. Toda namen Mahničeve kritike ni bil predvsem formalno-umetniški, ampak »pojasniti duševno obzorje« in njegov odnos do krščanske resnice. Nadalje je presojal vso literaturo s stališča mladinskega vzgojitelja. ^Mladino, Bog mi je priča, sem imel pred očmi pri vsaki vrsti, ki sem jo pisal.« Toda pravi pomen: »M.-ev aut aut je storil konec slov. polovičarstvu... in elastičnemu kolebanju navzgor in navzdol, na desno in levo« (Slov. narod). »Po svoji načelnosti, bojevitosti in odločnosti je bil to sekularen duh, ki je mogočno vplival na svojo dobo: pozitivno s svojim delom in negativno s svojim odporom« (Lončar). K temu pripomnimo: Nevenljiva zasluga Mahničevega genija je, da je izkopal slovenskega človeka iz naplavin malomeščanskega in polutanskega na-prednjaštva, ki je hlapčevalo židovsko-framasonske-niu, nemško-protestantskemu liberalizmu. Bil je Mahničev samorasel orjaški duh, ki se je z neverjetno smelostjo dvignil proti prepotenci Dunaja in prešernosti Italije. Naravnost neverjetno se zdi, da more vprav akademski list s tako histerično površnostjo blatiti tega Slovenca-velikana, ki je z elementarno eruptivnostjo intuitivnega vidca po- Nii univerzi v 0xfordu se je pred nekaj leti osnovala posebna stolica za tzv. popularno teologijo. V rednih večernih kurzih predavajo profesorji teologije najvažnejše iz posameznih panog bogoslovja: sholastično filozofijo, dogmatiko, moralko, cerkveno zgodovino in cerkveno pravo, in' to v takem obsegu, da se v štirih letih predela v glavnih obrisih vsa teološka tvarina. Kurzov se udeležujejo slušatelji vseh fakul- tet. Tako je poskrbljeno, da gre vzporedno z izobrazbo v profanih znanostih tudi poglobljeno poznanje verskih resnic. S tem je zmanjšana nevarnost, da pride do krize in do preloma v verskem življenju inteligentov, dočim je ta kriza skoro neizogibna, če stoji poleg visoke strokovne znanstvene izobrazbe le neko rudiinen-tarno versko znanje, ki ga mlad človek odnese s srednje šole. — Podobno kakor v Ox-fordu je za versko izobrazbo akademske mladine poskrbljeno tudi po drugih večjih univerzah, n. pr. v Parizu. Z istim namenom se prirejajo v Salzburgu vsakoletni počitniški ter čaji, tkzv. Salzburger Hoch-schuhvochen, ki so nekaka priprava na katoliško univerzo v Salzburgu. — Tudi pri nas se bolj in bolj javlja želja po bogatejšem verskem znanju, in bo treba misliti na sorodne tečaje. Katoliška akademska zveza »Turicia«, najstarejša v Ziiri-chu, je praznovala novembra 1.1. svojo 75-letnico. Govor zveznega svetnika Etterja, ki je starešina »Turicie«, o misiji akademika v današnji dobi je našel globok odmev v vsem švicarskem tisku. Sestanek švicarskih akademikov. Delegati vseh treh švicarskih federacij katoliških akademikov in akademičark so se sestali ob navzočnosti svojih dušnih pastirjev in zastopnika Pax Romanae 8. novembra v Ziirichu, da bi obravnavali več važnih zadev, ozir. projektov. Po izmenjavi misli je prišlo do zelo važnih zaključkov kar tiče religiozna vprašanja, ozir. tisk in sodelovanje s Pax Romano. Brezposelnost med mladimi intelektualci. V Švici je bilo v začetku 1. 193li okrog 6000 mladih brezposelnih tehnikov, inženjerjev, arhitektov, kemikov i. t. d., ki so položili prošnje za javno službo. Kakih 1000 ni vložilo prošenj, tako da je bilo v tem času v Švici okrog 7000 brezposelnih tehnikov. Število vseh diplomiranih tehnikov znaša okrog 20.000; od teh je torej dobrih 30% brezposelnih. V Italiji je število diplomiranih liiedicincev narastlo od leta 1913 do 1. 1933 za 119%, dočim je prebivalstvo narastlo v istem času le za 17%. Razpust največje katoliške dijaške zveze v Evropi. Dne 27. oktobra t. 1. se je moral svobodno raziti nemški »Cartell-Verband«, ki je bil ustanovljen leta 1856 in je vkljub raznim sovražnostim od kulturnega boja do danes dosegel čudovit razmah. Cartell-Verband je imel važno vlogo v nemškem katoliškem življenju, saj je šla cela vrsta vodilnih osebnosti skozi njegovo šolo. Gleichschaltung .. Ceska liga akademicka. naj-starejša češka dijaška organizacija je bila ustanovljena leta 1906. v zelo razgibanem času. Baš takrat so bili katoliški akademiki Inido preganjani od svojih liberalnih kolegov. To je tudi vzrok, da se je ustanovila nova organizacija. Češka katoliška liga je ves čas svojega obstoja, kljub vsem mogočim oviram dobro završila svojo nalogo med študenti praških visokih šol: braniti katoliške interese in širiti katoliško idejo. Zveza poljskih katoliških inženjerjev. Katoliška akcija v Varšavi je ustanovila novo zelo važno sekcijo ž imenom »Zveza poljskih katoliških inženjerjev«. Trenutno šteje 40 članov. Pričakuje se, da bo število hitro naraslo. Kanada. Akademiki, ki študirajo na kanadskih katoliških univerzah v Montrealu, Ottawi invQuebecu so ustanovili »Zvezo kanadskih katoliških študentov«. Ta nova »Zveza« je bila na praškem kongresu sprejeta v »Pax Romano«. Japonska katoliška dijaška zveza je bila ustanovljena leta 1927. Svoj delokrog ima na vseh petih univerzah v Tokiju (ena od teh je katoliška, ki jo vodijo nemški jezuiti). Vsako leto priredijo katoliški japonski akademiki velike manifestacije, katerih odmev je čutiti po vsej Japonski. Leta 1930. n. pr. ob priliki 1500 letnice sv. Avguština, 1. 1932. za praznik sv. Alberta Velikega, 1. 1933. na čast kardinalu Nevvmanu. Nadalje se vršijo mnogi tedni za poglobitev verskega in intelektualnega življenja. — Leta 1926. je pričela izhajati revija »Hikari«, ki je 1. 1930. dobila ime »katoliške študije«. Lansko leto pa so se japonski katol. akademiki preselili v lastno hišo. Kitajski akademiki se organizirajo. V septembru so se zbrali v Šanghaju voditelji kitajske Katoliške akcije. Tam je bilo tudi nekaj akademikov in njihov dušni pastir. Sklenili so, da bodo v pratkem ustanovili Zvezo kitajskih katoliških akademikov, ki bo stopila v Pax Romano. Knjižnica katoliške univerze »Amora« v Šanghaiu. Univerza Amora, ki so jo očetje jezuiti ustanovili v Šanghaiu, je sklenila zgraditi novo veliko poslopje; znaten del tega je rezerviran za knjižnico. V nji bo prostora za okoli 250.000 zvezkov. Poleg administrativnih in drugih važnih prostorov bo tudi ena velika čitalnica za dijake s približno 200 prostori in ena ne manjša za profesorje in občinstvo. Na katoliški univerzi v Pekingu je dne 22. junija 1935 diplomiralo 1'20 akademikov. Je to peta generacija, ki je diplomirala na tej univerzi, Zastopane so bile vse fakultete: diplomirali so iz literarne zgodovine, iz kitajskega jezika in literature, iz zapadnih jezikov, zgodovine, sociologije, ekonomske politike, matematike, fizike, kemije, prava, medicine, pedagogike in filozofije. Naša borba velja pred* vsem komunizmu, ki ima v tfeh Ježkih časih lahko pod- Marsikdo se mu pridruži samo zaradi nezadovoljstva, ne da bi vedel, kaj prav za prav komunizem hoče. medel z gnilobo tedanjega liberalizma, ki je tiščal pristno slovenskega človeka k tlom. Mladini pa je odpiral poglede v globine krščanskega idealizma, ki je v preteklih stoletjih ustvarjal pri vseh narodih nevenljive umotvore na vseh poljih umetnosti, leposlovja, kulture sploh. Nehote nas je Akad. glas opozoril na Mahniča, kladivarja nove doto in naša naloga bo, da si ob Mahničevih idejah tudi mi bolj in bolj izjasnimo pojme in preganjamo terno in konfuznost nam tujih ideologij, ki jih s tako doslednostjo širi Akademski glas. Duševne vrednote lehnike Že nekaj časa sem se dviga precej ščitov v obrambo stroja ali na splošneje povedano, tehnike. To so članki, ki polnijo vsako toliko dnevnike ali njihove priloge; tu pa tam se odenejo ti zagovori kar v obliko knjige. Med njimi je nekaj takih, ki doprinašajo dragocen delež k rešitvi važnega problema, ki že nekaj desetletij zanima vse, ki zasledujejo ogromni razmah tehniških uresničitev. Vprašanje je: ali koraka napredek človeške tehnike vštric z duševnimi vrednotami, ali po menja zastoj, da, morda celo nazadovanje teh? To je tisto sporno vprašanje, ki pa nanj večji del izo-braženstva odgovarja navsezadnje nepovoljno za tehniko. K sreči prihajajo take obtožbe od ljudi, ki so sicer lahko najizobraženejši in sposobni možje v drugih strokah, toda ne poznajo prav nič niti bistva niti možnosti tehnike. Splošno mnenje je, naj stroj podpira človeka v njegovem delu in dolžnostih, naj naredi hitreje in bolje to, kar človek naredi v daljšem času in ne tako dovršeno. No, če so bili prvi stroji zgrajeni res s tem namenom, se je v nadaljnjem vsekakor mislilo na stroje, ki l>odo zmožni narediti nekaj, čemur človek ne bi bil v nobenem primeru kos. Tako so doživeli spočetka velik razmah poljedelski in tekstilni ter dvigalni stroji, dalje stroji za zemeljski in pomorski prevoz. V naslednjem pa se je tehnika lotila del, ki prekašajo človeško naravo — zrakoplovstva in podmorske plovbe. In prav v teni dokazuje tehnika svoje transcendentalno bistvvo: premaguje materialni svet, razširja z novimi odkritji polje človeškega udejstvovanja in istočasno spreminja potencialne pogoje danih oblik v dejansko stvarnost izkustvenega sveta. S te strani se nam v gotovem smislu prikazuje kot nadaljevanje dela božjega stvarjenja. Na praktičnem polju pa žanje tehnika hvaležnost vsega človeštva s tem, da ga odrešuje od prekletstva truda in napora, ki visi od izvirnega greha nad njim. Ne smemo dalje pozabiti, da so ogromna dela starih časov, ki še danes vzbujajo naše občudovanje: velikanske piramide Faraonov, kiklopski jezovi Nila, veličastne rimske zgradbe in podobno, bila zgrajena za ceno nedopovedljivih muk in trpljenja ter često življenja tisočev in tisočev sužnjev, ki jim niso bile priznane nobene človeške pravice in ki so jih biči krutih biričev priganjali kot živino k delu. Tehnika je nasprotno zboljšala pogoje človeškega življenja: naprtila je stroju težavnejša dela in nehvaležnejše napore, dočim je prihranila člo-,veku le tiste, ki ne zahtevajo samo njegove telesne sile, marveč tudi duševne zmožnosti. Stroj je torej po svojem nastanku določen v to, da je sotrudnik, bolje dobrotnik človeku, da zmanjša njegove muke, izpopolni to, kar more človek le nepopolno narediti, da mu skrajša čas dela ter mu pusti možnost v preostalem razvijati in spopolnje-vati svoje naravne zmožnosti. Toda namesto teh dobrot je stroj mnogokrat, da prečestokrat, ljudem le v škodo. Tega pa ni kriv 011, temveč tisti, ki se stroj v njih rokah nahaja. Ti bi morali spremeniti svoje koristi in opustiti svoj nenasitni pohlep po dobičku. Stroj torej sam na sebi ne ustvarja bede in proletarijata. Vidimo, da je tehnika v resnici odkrita prijateljica ljudem in zasluži vso njihovo hvaležnost. — Toda ona je brez bratube v človeških rokah. Ljudje se je lahko poslužujejo, kakor se je hočejo in jo, žal, prečesto izrabljajo v hudobne namene. — Toda očitki naj se potem naslavljajo na pravi naslov. Dokumenti ,miru in zadovoljnosti4 v SSSR Oglejmo si v luči nekaterih važnejših dogodkov razmere v SSSR, tiste razmere, na katere Straža« ne more »vreči svojega črnega jezuitskega plašča« in kjer v smislu »svojega tipičnega klero-fašistič-nega fanatizma« ne more »kompromitirati vsak zagovor najosnovnejših pravic, demokracije, svobodne besede in svobodne misli.. .« (vse to po zadnjem »Glasu akademskem«). V Kijevu se je vršil proces proti 24 Ukrajincem, članom ukrajinske protiboljševiške organizacije, ki je bila razpredena na ozemlju Kijeva, Cernyhiva in Dnipropetrovska. Organizacija je imela tajno tiskarno in knjižnico. Njeni člani so preoblečeni v banduriste (godce) potovati po deželi in širili svoje ideje. Voditelja te organizacije, nekdanja ukrajinska oficirja Tyčenko-Holub in Zlotnyk-Zlotnykiw-skyj sta bila obsojena na smrt, drugi pa na ječo od 3—10 let. (Izvestja, 16. 10. 1985.) V vasi Velyki Budky je bil izvršen atentat na predsednika kolektivnega sovjeta, ki je slovel kot goreč pristaš komunističnega režima (Ukrainske Slovo, Pariš, 20. 10. 1935). V mestu Zownin so kmetje ubili iz Moskve poslanega nadzornika pri pospravljanju žita. (Ukrainske Slovo, 3. 11. 1935.) V zadnjih časih sovjetsko časopisje mnogokrat poroča o napadih na poštarje, ki nosijo denar (n. pr. vas Prelestnoje, kolodvor Zelennaja itd. po Wisti, Kijew, 2. in 4. 10. 1935). Pred kijevskim sodiščem se je vršila velika razprava proti sedmim učiteljem, ki so bili obtoženi, da so ukrajinski nacionalisti (tako cenijo Sovjeti narodnost; kako naj verjamemo v iskrenost njihovih prijateljev pri nas, ko so jim usta polna najlepših besed o slovenstvu in slovenskih interesih? op. ur.). Glavni obtoženec učitelj Worovskyj je bil obsojen na smrt. Na daljši zapor sta obsojena tudi predstojnik dotičnega sovjeta in sovjetski šolski nadzornik, ker nista preprečila narodnostnega delovanja omenjenih učiteljev (Wisti, Kijev, 5. 10. 1935). V Harkovu je odkrila strankina kontrola protirevolucionarno organizacijo med železničarji. 20 oseb je bilo aretiranih. (Samostijnist, Cerniwci, 3. 11. 1935.) Centralni komite komun, stranke v Harkovu je razveljavil večino članskih legitimacij v nekaterih fabrikah in institutih v Harkovu. Izkazalo se je namreč, da je kontrolna komisija sprejemala v stranko v prvi vrsti protikomunistične elemente. (Wisti, 5. 10. 1935.) Sovjetski tisk se pritožuje nad sabotiranjem in poškodovanjem kolektivne lastnine (namerno povzročanje železniških nesreč, premog za lokomotive mešajo s peskom, kradejo stroje itd.). V tem letu so nalašč poškodovali velike, množine sladkorne pese in krmili z njo živino, kar je strogo prepovedano. Pri žetvi konoplje so namenoma poškodovali stroje. (Wisti, 30. 9. 1935.) — Taka poročila se vlečejo po časopisih dan /.a dnem. Brez komentarja. Stražarke AKADEMIURKE Apparuil benignilas (Za božični čas.) Takole je apostol narodov predstavil Odrešenika Titu in s tem tudi nam: »Prikazala se je dobrota in ljudomilost Boga, našega Odrešenika.« Pavel je bil psiholog. Vedel je, da se človeško srce dobroti odpira, mrzloti in sebičnosti pa zapira. Ali je mar danes drugače? Ali smo že kdaj pomislili, da je dobrota zares velesila, ki najbolj gotovo zmaguje? Da je kakor čudovit ključ, ki odpira srca nevednih, zapeljanih, razočaranih, prevaranih? Da je kakor solnce življenja, ki sije v mrak zagrenjenosti in v temo obupa prižiga nove zvezde, — ki mrzlo resignacijo spreminja v toplo bogovdanost in v človeško bedo prinaša dejansko pomoč? Ko govorimo o dobroti, imamo navadno v mislih tisto, ki z radodarno roko in ljubečim, sočutnim srcem deli onim, ki imajo malo ali nič, Pa je še druge vrste dobrota, ki nam je vsem možna, ki od nas ne zahteva niti časa niti denarja — tista, brez katere je še tako obilna radodarnost mrtva in brez duše. Je to dobrohotnost v pogledu, prizanesljivost v besedi, naklonjenost in odpuščenje v srcu. Ali ne čaka tudi nas visokošolke — zdaj in pozneje v življenju — poslanstvo, da postanemo nositeljice dobrote? Kaj je ženi bolj primerno, kaj njeni mehki duši bolj svojsko kakor dobrota! In to tista velika, lepa, močna dobrota, ki mora biti vsa zakoreninjena v nadnaravnosti, če naj vzdrži vse preizkušnje, v katere bo prišla zaradi človeške mrzlote, nerazumevanja, sebičnosti, cinizma in zlobe. V tisti nadnaravnosti, ki gleda v vsakem sočloveku otroka božjega, še več, Kristofora — Kristonosca! Naravnost božja moč je v dobroti. Nobena druga lastnost duše ne seže tako globoko v duše kakor ona. Redkokdaj ostane brez odziva: kjerkoli so zanjo pripravljena resonančna tla, mora odjekniti. Zato se moramo vzgojiti k dobroti. Ne pravičnosti, ki maščuje, ampak ljubezni, ki zagovarja, prizanaša, odpušča, potrebujemo. Ali so n. pr. polne dobrote naše besede? »Besede sicer niso dejanja, pa vendar morejo biti besede dobra dejanja,« pravi Shakespeare. Beseda more uničiti ali poživiti — peklenska ali nebeška moč je v nji. In naše misli? — Dobrota nikoli ne udarja, ne kliče ognja z nebes na zemljo, ampak vse prenese, vse odpusti. O Kristusu je napovedal prerok, da »nalomljenega trsa ne bo zlomil in tlečega stenja ne upihnil.« Evangelij pa poroča o njem še več: pertransiit benefaciendo. Vse strani so polne njegove dobrote. Vedel je, da je pri ljudeh več nevednosti kakor zlobe, in zato je le zagovarjal, tolažil, odpuščal. Vsem se nam hoče ljubezni, dobrote. Pa tožimo, da je je tako malo na svetu. Res, dokler jo bomo iskali zunaj sebe, bomo doživljali razočaranja. Vse doslej, da pride nad nas kakor razodetje: nikjer drugje kot v svoji lastni duši jo moraš ustvariti. Več duhovne orientacije! V človekovi duševnosti moramo razlikovati dve sferi: na eni strani sfero njegove duhovnosti, ki je hkrati njegov svet načelnosti in sfero njegovega doživljanja. Zenska duševnost je navadno bližja drugi sferi, t. j. sferi doživljanja. To pa je enostransko, zato moramo stremeti za tem, da vlada med obema pravo razmerje, harmonija. Vse preveč se namreč dekleta izživljamo čuvstveno in vse premalo pažnje posvečamo vzgoji duha, vzgoji duhovnosti in iz nje izvirajoče načelnosti, ki je potrebna za reševanje vprašanj, ki se nam vsak dan stavljajo. Potrebna nam je duhovna orientacija, ki nas usposablja, da moremo svoj svetovni nazor spoznavati ter odločna načelnost, da ga moremo braniti proti zmotam. Saj danes krščanstvo ni več samo religija, ampak je svetovni nazor, ni nikaka privatna zadeva vsakega posameznika, temveč je stvar javnega življenja. Če bomo svoj svetovni nazor dovolj poznali, se nam ne bo treba bati ni-kakih ugovorov, vsi bodo spričo njega postali malenkostni in ničevi. Dolžnost vsake izmed nas je, da se pouči o vseli vprašanjih, ki zadevajo naš nazor. Saj so vprav danes na univerzi trenja silna, saj živimo sredi ostrih debat na razkolu časov, saj zahteva življenje od nas popolno doslednost. Vsak dan se pojavljajo novi problemi, vsak dan stojimo pred novimi vprašanji. Ne moremo se jim izogniti, terja odgovor, kakršenkoli že, a reševati m o - r a m o stavljena vprašanja in ne moremo preko njih. Nam dekletom se odpirajo še prav posebna področja študija in dela; saj more nekatera vprašanja vprav žena proučevati z mnogo večjim razumevanjem. Razen tega pa vemo, da zadevajo nekateri problemi vprav ženo kot ženo. Ali moremo torej pričakovati, da jih bo mesto nas kdo dingi reševal? Ne! Žene same smo često zato poklicane, me same moramo često izpovedati, kako pojmujemo to in ono v luči našega krščanskega svetovnega nazora. Tej svoji nalogi pa ne moremo biti kos brez potrebnega študija in brez zadostne načelne orientacije. Dolžnost vsake izmed nas je, da se sama izobrazuje, oziroma, da se udeležuje načelnih predavanj in debat. Da bi obravnale razna aktualna vprašanja, je Savica« zasnovala serijo debatnih večerov, ki se vrše vsak četrtek v društvenem lokalu. Pri teh razgovorih se je pokazalo, kako so bili taki večeri potrebni. Doslej sta se vršila dva debatna večera, na katerih smo govorile o zgodovinskem razvoju oblike zakona, o odnosu Cerkve do javnega udejstvovanja žene, o indeksu prepovedanih knjig, o izvirnem grehu in raznoterih drugih etičnih in apologetičnih vprašanjih. Po novem letu pa nameravamo obravnavati vprašanja, ki tičejo ženo v zakonu, na podlagi okrožnice »Časti connubii«. Ples v Savofu Stražarka, ki je po naključju, vabljena od neke družine, pred nedavnim prisostvovala opereti »Ples v Savo ju (kje, to nas zaenkrat ne zanima), nam piše: Življenje v lmru se prikazuje v jarki luči:.nastopajo ljudje, ki se nebrzdano vdajajo sli in pohoti. Najl>olj žalostno vlogo ima žena: je to kari- katura ženske, ki je odvrgla zadnjo sled nravnosti in sramežljivosti. Temu odgovarja vedenje moškega do nje. Višek neokusnosti in nizkosti je ples glavnih plesalk v nočnem lokalu in balet. Vsa predstava žali čut vsakega, ki je količkaj tankočuten in je skrajno poniževalna za ženo! Karitativni krožek »Savice«. Ker je v Ljubljani toliko bede, in vedno premalo karitativnih delavcev, in ker so naše visokošolke pokazale mnogo smisla za karitat vno akcijo, se je pred kratkim ustanovil karitativni krožek visokošolk, ki naj sčasoma pOitane akademska Eliza-betna konferenca. Sicer se je krožek formalno šele sedaj osnoval, karitativno delo pa je bilo med nami že nmogo starejše. Že par let je namreč »Savica« o Božiču in Veliki noči obdarovala potrebne družine z živili. Letos je bila naša akcija še nekoliko širša. Po trgovinah smo naprosile nekaj živil in blaga in ga porazdelile med potrebne. Obdarovale smo nekaj družin v Veliki Sibiriji na Barju, kjer je menda danes potreba največja. Poleg tega skrbi naš krožek za devetčlansko družino v predmestju. Želeti bi bilo, da se krožek razširi in da skrbi predvsem za potrebne tovarišice, ki jih je na naši univerzi že dovolj. * Katoliške študentke v Franciji so organizirane v 30 krajevnih organizacijah, ki imajo svojo centralo v Parizu. Njihova zveza ima že več sekretariatov: sekretariat za socialno delo, medicino, jurisprudenco, farmacevtiko. Vpliv mednarodne izmenjave izkušenj pri delu na kongresu Pax Romanae v Pragi se tu že pozna. Sploh se povsod opaža težnja po strokovnih odsekih v katoliških študentovskih organizacijah. Novi dijaški sekretariati. Francoska federacija katoliških dijakinj je ustanovila različna posebna tajništva: medicinski sekretariat s sedežem v Montpelliera, sekretarijat za farmacevtke (sedež v Parizu), sekretariat za juristke (sedež v Parizu) in socialni sekretariat (začasni sedež Pariz). Med drugim imajo ta tajništva tudi namen, da zasigurajo zvezo med francoskimi katoliškimi dijakinjami in.Pax Romano. SREDNJA ŠOLA Praznik Brezmadežne v Mariboru. Za dostojno proslavo tega svojega praznika so se mariborske dijaške kongregacije po navodilih svojih voditeljev vestno pripravile in moremo reči, da je mariborsko katoliško dijaitvo z letošnjo proslavo Brezmadežne najlepše izpričalo, da strnjeno stoji za svojimi katoliškimi ideali in da se v njem budijo nove sile, ki se ostvarjajo v odločni katoliški aktivnosti. Na predvečer smo napolnili Alojzijevo cerkev, da smo poslušali krasne in globoke besede g. voditelja, počastili Najsvetejše in opravili sv. spoved. Na praznik sam pa je bila naša prva pot k obhajilni mizi. 01) 10 dopoldne smo zborovali v dvorani Zadružne gospodarske banke. Vse besede, ki so jih tam govorili zastopnik kat. starešinstva, zastopnik kat. akademskih društev in dijaki sami, so izzvenele v tole misel: Doba v kateri živimo, je doba kaosa, a obenem doba najsil-nejše delitve duhov. Slovensko kat. dijaštvo ve, kje mu je mesto, njegova pot je odločna in ravna. Največja prireditev tega dneva pa je bila večerna akademija. Že pred začetkom je bila dvorana do zadnjega kotička zasedena. Akademije se je udeležilo mnogo odličnikov iz vrst kat. starešin in mariborskih duhovnikov s pre-vzvišenim g. knezoškofom dr. Tomažičem, ki je govoril mladini lepe vzpodbudne besede. Na sporedu je bilo petje moškega in deškega zbora, pozdravni govor, žive slike iz Marijinega življenja in krasen Gheonov igrokaz: Sultanova hči in dobri vrtnar. Vse točke so bile posrečeno izbrane in dobro izvajane. Organizacija je bila vzorna. Spomin na 8. december naj nas spominja, da smo sinovi Brezmadežne! Prerez razmer na ptujski gimnaziji. Omenil sem že, da so smatrali našo gimnazijo za »tovarno« marksistično usmerjenih dijakov. O katoličanih ni bilo mnogo glasu, čeprav so v vsakem razredu (mnogokrat že v prvem) razdeljeni v več skupin — navadno v katoliško in liberalno. Zgodilo se je tudi, da sta se ta dva tabora stepla, da s pestmi izvojujeta zmago svojim idejam. Taki prepiri in takšna navdušenja so se navadno končala v konferenčni sobi, kjer so obsodili počenjanje te mladine za posledice pubertete in preveč vroče krvi. Včasih so bili ti prepiri izzvani z žalitvami, pri tem so morali največkrat trpeti katoliški dijaki. Ob takih'razmerah so »rdeči evangelisti« imeli lahko delo. Kakšen je torej položaj letos, je lahko uganiti! Po štirih mesecih dela, večkrat tudi razočaranj — se pa le pozna med dijaštvom vpliv in zavednost katoliških dijakov. — Tudi naše vrste so že hoteli cepiti — vzrok temu je bila naša zahteva, da moramo spoznavati tudi sovražnika, ne pa samo svojo idejo. Kmalu so naši tovariši uvideli), da se boano borili lahko le tedaj, če bomo sovražnika napadali, ne pa, kakor doslej, se samo branili in to večkrat celo neuspešno! Tako ne bomo nikoli nič dosegli. — Novo leto 1930. bomo začeli v delu, šli bomo po poti, ki nam jo je začrtala Oljka — delo, ki smo ga začeli, moramo dokončati — seveda z uspehom! KNJIGE Mohorjeva družba je svojim 44.313 članom razposlala knjige za leto 193.5, in sicer vsakemu pet: Koledar za 1. 1936., Večernice 88. zvezek: Stiški tlačan (Ivan Zorec), Anton Martin Slomšek II (Fr. Kovačič), Zgodovina slovenskega naroda 13. zvezek (J. Mal) in Vatomika (Weiser-J. Pucelj). V kako podrobnejšo oceno posameznih knjig se na tem mestu ne moremo spuščati, omenimo naj zato le na kratko nekaj misli, ki nas obhajajo ob pregledovanju letošnjega knjižnega daru. Koledar, ta najbolj razširjena slovenska ljudska knjiga, je prav za prav simbol naše narodne skupnosti. To_ predvsem letos, ko je v njem seznam vseh članov. Na podlagi tega si lahko napraviš kaj nazorno podobo, kje vse po svetu je raztresena slovenska kri. — Izmed člankov naj omenimo te: Slovenska beseda (dr. R. Kolarič), Naša vas (Fr. Pernišek), Boljševizem (dr. I. Ahčin), Delavec in njegove pravice (R, Smersu), Argentina in Slovenci (Fr. Krašovec). Z ozirom na poljudni slog spisov in na razširjenost knjige,' ne moremo Anketa o srednji šoli Dopis iz Celja. Celjska gimnazija je bila že od nekdaj torišče hudih bojev in trenj. Nemci so večno hoteli imeti svoj Cilli, Slovenci pa svoje grofovsko Celje. Ta borba se je zanesla tudi na gimnazijo, ki je trajala do osvobojenja. Kakor se dalje ni ognilo naše gimnazije trenje med liberalizmom in klerikalizmom, tako ji tudi ne prizanašajo zmešnjave sedanje dobe. V vrvenju najrazličnejših nazorov in struj si marsikateri dijak ne zna poiskati poti iz zmede; kajti šola mu je ne pokaže, ali pa ga celo zavaja na napačno pot. Na zavodu sta dve društvi, ki hočeta pokazati študentu pot v življenje. Vsako si hoče dobiti čim več članov zase in jih vzgojiti v svojem duhu. Pred leti so se v naše vrste zasejale ideje marksizma, ki nam je iztrgal precej fantov, sposobnih, da bi postali voditelji in branitelji naroda in neustrašeni zagovorniki in borci Kristusovi. Temu je bila največ kriva doba, ki je polagala vso važnost na zunanji sijaj in ne na notranjo poglobitev. Ta generacija je odšla in razmere so se v tem oziru znatno popravile. V dneh, ko je družba nekaterih hotela vse javno življenje vladati sama, je prevzela vse katoliško misleče dijaštvo kongregacija. V težkih dneh, ko so jo popolnoma potisnili med cerkvene zidove, ni hirala, ampak se je idejno in številčno krepila. Katoliška mladina je spoznala, da ni vse njeno delo in poslanstvo v prirejanju sijajnih akademij in proslav, ampak v poglobljenju samega sebe, v upodobitvi Kristusa v nas. Kongregacija se je v zadnjih dveh letih idejno in številčno tako okrepila, da predstavlja na naši gimnaziji moč, ki jo je treba in jo bo treba vedno upoštevati. Neko posebno lahko veselost je prinesla v naše vrste močna armada nižješolcev. Z akademijo na praznik Brezmadežne smo pokazati svetu, da smo vesela, delavna in pobožna slovenska mladina. Zlasti letos se je začelo na naši gimnaziji izredno živahno delo na vseh straneh. Poleg navadnih dijaških mesečnikov so začeli prihajati k nam razni časopisi najnovejšega in tudi starejšega izvora, kakor »Mlada pota«, »Akademski glas«, »Naša volja«, »Straža v viharju«. Ker so se radi teh časopisov vneli prepiri, je g. direktor storil pametno potezo: prepovedal je na gimnaziji širjenje in prodajanje vseh časopisov in brošur. V zadnjem času vlada na gimnaziji sumljiv mir, kot tišina pred nevihto. Čuti se, kot bi začel pod krinko protifašizma in boja za človečanske pravice pihati nov veter! Slutimo, odkod. Razvoj kapitalizma do današnjih oblik: (Nadaljevanje) Te oblike zgodnjega kapitalizma so se začele pod ugodnimi razmerama nadalje razvijati in spo-polnjevati. Vzpodbujevalno na ta razvoj so vplivale križarske vojske (11.—13. stol.), ki so prinesle novega razmaha trgovini in pospešile uveljavljanje denarja kot menjalnega sredstva. Odkritja (15. in 16. stol.) so odprla nove trge in odkrila nove denarne vire (zlato, srebro itd.), kar so (namreč nov kapital) lahko izrabile tehnične iznajdbe (parni stroj, odkritja v kemiji, elektrotehnika itd., zlasti v 19. stol.) za povečanje produkcije z racionalizacijo. Novo gospodarstvo se je poslužilo sprva že obstoječih srednjeveških sejmov, ki so imeli posebne statute in določila glede pogodb, plačevanja itd. Pozneje so se ti sejmi — blagovne borze — selili s smerjo trgovine, kmalu pa so dobili kot dodatek trg za denar. L. 1507 je bila ustanovljena londonska borza. Prehod iz obrti v nov način proizvodnje se je izvršil preko manufakture. Obrt, kjer je posameznik izdeloval samo posamezne sestavne dele (n. pr. ure) ali pa, da je naredil na določenem proizvodu samo en del (za bucike n. pr. reže prvi žico, drugi jo oblikuje, tretji napravi kapico itd.). S tem se je povečala ročnost in število v določenem času izgotovljenih proizvodov je naraslo. Delavec, ki je moral biti spreten, pa je bil težko nadomestljiv, kar mu je pomagalo, da še njegov položaj ni bil preveč obupen. Ker se vzporedno in še preje cehovstvo ni znalo prilagoditi novim potrebam in je prevladoval tudi v njem egoizem (težnja po monopolu), se je gospodarstvo začelo razvijati izven cehovske organizacije in njegov nosilec je postal od humanizma in renesanse prepojen meščan-trgovec, obrtnik in denarnik. Cehe mu je pomagal razbiti centralistični absolutizem, ki so ga cehovske meje v državi silno v oči bodle. Poudarjanje osebnosti, ki jo je proklamiral v 16. stol. protestantizem v verstvu, je prevladovalo v kulturi sploh. Rodilo je liberalizem, težnjo po neomejeni ali vsaj čim večji svobodi, ki so se je vedno od plemstva zapostavljam, a dobro situirani meščani strastno oklenili. Rousseau (+ 1778) je liberalizem uvedel v politiko, izvor oblasti postavil v ljudstvo, zanikal njen izvor od Boga in njeno odvisnost od morale. A. Snuth (f 1790) pa je proglasil gospodarski liberalizem. Vsakdo je v svojem gospodarjenju popolnoma neodvisen ne samo od morale, ampak tudi od državne oblasti, ki so ji zanikali pravico poseganja v razum posameznikov tudi, če bi to zahtevala javna blaginja. Zavladala je doba, ko je teoretično jjopolnoma zmagal individuum in je societas stopila v ozadje, pa tudi v praksi je pravica posameznika mnogo presegala pravice družbe. Državi so pravico intervencije odrekli in zahtevali svobodno obrt in prosto mednarodno trgovino. Te zahteve je francoska revolucija 1789. več ali manj tudi udejstvila in jih vsaj teoretično uveljavila. Svoboda in enakost sta bili proglašeni kot vodilni gesli novega veka. Kapitalizem po francoski revoluciji. Nova državnopravna ureditev in nova miselnost sta dala gospodarstvu povsem drugo lice. Ozir na družbo in na njene potrebe ter mi moralo je iz gospodarstva izpadel. Realen je postal samo posameznik in njegovi lastni interesi. Zato je uvedba strojev imela sprva naravnost grozne posledice. Cesta je bila polna brezposelnih. Po Elizabetinem zakonu so mi Angleškem morale skrbeti za ubožce fare. L. 1776 so razdelile med nje 17.000 funtov šterlingov, 1801 že 4,000.000, a 1818 celo 18,000.000 funtov šterlingov. 1831 je n. pr. snuderlanska fara med 17.000 preb. štela 14.000 ljudi brez dohodkov. »Hierarhija delovnih moči« izza časa manufakture je padla. Stroju stregel je lahko vsak, še žena in otrok; delavec ni več nenadomestljiv, zato se njegove pravice manjšajo, plača pada, družina je razbita, otroci propadajo versko in moralno, žene delajo ponoči, otroci pa 14 ur dnevno za sramotno nizko ceno. Gorje delovnih slojev so včasih še krize, ki jih je povzročila slepa konkurenca in nepoznanje razmer na trgu (1815 prva velika kriza, 1857 prva svetovna kriza). Kapitalizem je nastopil silno kruto in Karel Manc ga je dobro označil: »Ob primernem dobičku se kapital ojunači; 10%, in lahko se povsod porabi; 20%, kapital je že živahen; 50%, kapital je drzovit; 100%, za te kapital pogazi vse človeške zakone; 300%, nobena zločina ni, ki bi se ga ne lotil; celo vislic se ne ustraši«. (Das Kapital 1890, 726.) 2. Doba vezanega kapitala. Marks je prerokoval kapitaJizniu, da se bo nujno uničil. Toda v kapitalizmu samem se je pojavila težnja po omejitvi nebrzdane konkurence. Podjetniki, ki so sprva ločeno vodili podjetja bodisi z lastnim, največkrat pa z lastnim in tujim kapitalom, včasih celo samo s tujim v raznih oblikah (družbe z n e o m ej e 11 o zavezo, kjer vsi člani jamčijo z vsem imetjem; družbe z omejeno zavezo, kjer jamčijo družabniki samo z določeno vsoto, kjer pa še vendar podjetje vodi odgovorna oseba — komanditna družba — in anonimne družbe, inkarnacija interesov kapitala, kjer vsak osebni in etični moment odpade, kjer gre samo za čim višjo dividendo na račun delavcev in konsumentov) so se združili in se dogovorili, da bodo konkurenco omejili. Nastale so organizacije vezanega kapitala. In sicer karteli, združitve podjetnikov zaradi vpliva na trgu za zmanjšanje konkurence, kjer pa ostane jo posamezna podjetja še samostojna. Koncerni združujejo več podjetij v eno celoto, ki jo vodi centralni urad. Poznamo horizontalne, ki družijo podjetja za iste proizvode in pa vertikalne, ki družijo vsa proizvodnji določenega proizvoda služeča podjetja (n. pr. rudniki, topilnice, tovarne za stroje itd.). Trusti monopolizirajo trg s pomočjo fuzije ali holding družb (upravna oblika za razraslo posest deležev v ind., trg. in finančnih podjetjih, posebno v USA). Njihov vpliv na gospodarstvo je ogromen. Kartel za umetno svilo je n. pr. vzdrževal celo 14 RM, po razbitju kartela je padla na 6.80 HM ali pri cin-kovnem od 27 funtov šterlingov na 15 f. št. V teh družbah organiziran kapital stremi samo za čim večjim dobičkom in gazi vse ovire, ki se mu stavijo na pot. Človek postane sredstvo izžemanja in suženj stvari, njegova človeška narava se ne upošteva. Oblike povezanega kapitala so dopolnile še združitve delavstva, ki so bodisi s strokovno, zlasti pa še s politično močjo dosegli, da so se mnogi izrastki kapitalizma odpravili ali vsaj omilili. Država si je zopet prilastila pravico do intervencije v gospodarstvu, ki pa jo v časih svetovne krize mestoma že zlorablja. Socialna zakonodaja je vsekakor velik napredek in zboljšanje stanja za delavstvo, konsunme organizacije pa ga skušajo braniti pred prevelikim izkoriščanjem. Z njimi skušajo tudi skrajšati pot proizvoda od producenta do konsumenta. Vendar pa obojne organizacije niso tako dobro organizirane kot pa je organiziran kapital ter zato ne dosegajo dovoljnih uspehov in izkoriščanja človeka ne morejo preprečiti. Posebno pa še zato ne, ker so države danes večinoma same odvisne od kapitala in še tako vzorna zakonodaja prav malo koristi, ker nima faktično nobene moči. Tako smo danes v dobi, ko je izvedena delitev: delavec — podjetnik — čisti kapitalist, in v kateri je kapital združen, da lahko izkorišča delavca, kmeta in konsumenta. Država vedno bolj posega v gospodarstvo in utira pot podružabljenju gospodarstva. Prihodnjič pa še nekaj misli o pomenu kapitalizma in nekaj kritike. Hodil po zemlji sem naši .. Sezonsko delavstvo v Slovenski krajini Slovenska krajina spada med najbednejše dele Slovenije. Je skoz in skoz pasivna, kajti to je poleg sosednjega Medjimurja najgosteje naseljena pokrajina v državi. Na 1 km* pride 100 prebivalcev. Od teh je nad 50% »žalarjev« (bajtarjev), ki ne pridelajo doma toliko, da bi preživeli sebe in družino. Zato so navezani na zaslužek izven meja svoje krajine. To so tako zvani sezonski delavci. V določenem letnem času gre en ali več članov družine v svet, da zaslužijo denar za življenje, za davke, za dolgove. Po sezoni se vračajo. Sezona traja navadno od pomladi do jeseni, pri nekaterih tudi od jeseni do pomladi. Pri delavcih, ki gredo v inozemstvo, traja sezona tudi celo leto ali pa še več. Največ sezonskih delavcev je poljskih delavcev. Domača krajina je izključno poljedelska, zato so njeni prebivalci kvalificirani poljski delavci. Navadno odhajajo spomladi, jeseni se pa vračajo. Včasih smo gledali, kako celi vlaki odhajajo, kot bi šli na vojsko. Deloma so zaposleni v naši državi, predvsem na državnem veleposestvu Belje v Ra-ranji, pa tudi v inozemstvu. Pred vojno so hodili na grofovska veleposestva na Madjarskem, potem v Nemčijo, zdaj pa skoraj samo še v Francijo. Zaslužijo: doma moški 9—12 Din dnevno, ženske 5 do 8 Din, v Franciji 200—300 frankov mesečno, poleg hrane, ki je pa ponavadi zelo slaba. Ti delavci, kakor tudi ostali so zelo upoštevani zaradi svoje kvalifikacije, delavnosti in podjetnosti. Doma so v večji meri s severnega dela krajine, z Goričkega. Med prekmurskimi sezonskimi delavci so pa tudi zidarji. Sezona pri njih traja od pomladi do jeseni. Največ jih zaposli Slovenija, zlasti Ljub-ljana. Dnevni zaslužek je 20—30 Din, a brez hrane. Iz gozdnatih predelov, zlasti iz Kobilja in okolice, hodijo kot tesarji na sezonsko delo v hrvatske gozdove, zlasti v Slavonijo in Rosno. Pred vojno so hodili tudi na Madjarsko. Sezona pri njih traja od jeseni do pomladi, to pa zaradi lesa, ki ga treba sekati v tem času, ko ni v >mezgi