$6o Dr. Ivan Tavčar: Revež. Gledala ga z Rima gospa! Ne glej*) kolo (sic!), rimska gospa Ja ne morem2) od žalosti, Dje moj dragi druge ljubi. Drugoj kupi zlat prstenac; Meni neče svinčenoga ! Iše s) brat bratcu (»bracu«) govori: Ženi ti mene, bratoc moj! »Jast« bi te ženil rad, prerad, Al' te nemam dobro ke, 4) Ko te neču ko Ane, ") A Anice doma ,nej'. Anica prošla prek morja Žlahtnega »gvanta« kupovat, 'Se žlahtnega skerletnega. Iše brat bratu govori: Prodaj ti meni beli grad 'Se iz drobnega kamenca, 'Se iz žutega bisera, Kam 8) bi »ja« (k) gradu dohajal Od moj'ga grada do moj'ga ') Iše brat bratu govori: S toga ne more nista bit'. Okrepivši se s sladko vinsko kapljo, oglasili so se zopet (»spet«) dečaki tako: z uprav srbskim početkom, ki se nahaja v Vukovih knjigah: »Srps. n. pjesme« tako cesto. Po vse pravilna je tudi narodna mera prvih devetih ,desetercev' (trohajev): — v \ — u| — u|— u| — u »Mili Bože, čuda velikoga, 8) Ke 9) izbije mali velikoga. Tako se završuje zanimljivo poljansko kolo v Predgradu. (Dalje prihodnjič.) *), 2) V matici: ,,ne glej", ,,nemorem" — po hrvatskem (in srbskem) ,pravopisu'. 8) Tudi Metličan veli ,,iše" nm. ,,še". 4) Kje" (kde\ Prim. poprejšnjo opazko. „Pastroviči" obično govore ,,ge" mjesto dje Vuk: ,,Srps. n. pjes." I. (1841) str. 78. op. 45. 5) To je : Ko te nečejo (druge) nego Ana (Anica). — Pis. 6) ,,Kam" tu — kamor. 7) Pravilno bi bilo: ,,Od svoj'ga grada do svoj'ga." 8) Istotako pri Vuku n. pr. 1. (1841); str. 470 v pesmi iz Risna. Menda samo po zmoti zapisal je naš svedok: ,,čude velikoga". 9) „Ke" tu = ko. Revež. Obraz z 1 — kega pogorja. Spisal dr. Ivan Tavčar. dkar sem ga poznal, bil je revež! Če je še otroče v tanki srajčici boječe — kakor prepelica iz žita — prilezel na vas od očetove koče, stoječe onikraj vode v bregu, ne da bi z nami igral, pač pa, da bi zdaleč gledal, kako smo igrali drugi otro-čaji — nastal je takoj hrup in planili smo za njim, da je bliskoma Dr. Ivan Tavčar: Revež. 5°* pobegnil čez vodo ter kazal pri tem šibki svoji nožici, kakor dve iglici, premikujoč ji po melini proti domači koči. Bila ga je čista in gola ponižnost: kar mu je ukazal oče, bilo mu je nad vse, in nikdar nismo pomnili, da bi bil Gričar kdaj pretepal sina svojega zarad nepokorščine. Očetna hiša se mu je zdela najlepša na božji zemlji; samo kadar je grmelo in treskalo, ko se je bal, da bi strela ne užgala slamnatega domačega slemena, takrat si je časih mislil, da je hiša na Vidmu skoraj lepša, to pa zlasti zategadelj, ker so imeli Videmski zeleno barvana okna, pri Gričarji pa ne. v Ce ga je mati zmerjala, ali če smo otroci po vasi za njim kričali: »Sivec! Sivec!« (imel je dolgo časa skoraj čisto bele lase), pripetilo se je, da je, od maše gredoč, pričel med tolpo jokati prav kakor otrok, dasi je bil že osemnajst let star. Ko je prišel z materjo prvič v Loko, sedel je od samega veselja k neznatnemu vodnjaku sredi neznatnega loškega trga, ogledal si umazana in neznatna poslopja, ki so bila vsa sezidana še za vlade škofov brižinških, tlesknil z rokama ter konečno vzkliknil: »Mati, to so reči, to! V nebesih ne more biti lepše!« Bil je takrat prvič v mestu in še dolgo časa pozneje je rad pripovedoval o loški krasoti. Pri tisti priliki se je tudi prvič do sitega najedel belega kruha, kar se je pozneje zgodilo samo še takrat, ko je žena legla v otročjo posteljo in so mu sosedje prinesli pogačo v hišo. Ne boste skoraj verjeli, da se je takšen mož, kakor je bil Gričarjev Blaže, tudi oženil. In vender se je oženil, in vzel je Četrtnikovo Luco. Sam, seve, bi se nikdar ne bil upal ženske vprašati (in še celo ženske, ki je bila toliko starejša od njega!), če ga hoče kaj rada imeti. Njemu se je sploh vedno zdelo, da sme človek na svetu rad imeti samo jedno žensko, to je mater svojo, ki mu skuha kosilo in večerjo. Navzlic temu se je oženil z Luco, jedino hčerjo starega Cetrtnika. To pa se je zgodilo tako-le. Gričarica in Cetrtnik sta šla v nedeljo zjutraj od maše, In, da se ni tisto leto po žitih prikazalo prav obilo grašice, morda bi o Bla-žetu in Luči niti govorila ne bila. »Dežja je premalo,« zatarnal je Cetrtnik, »in če ga ne bo, pojde vse po zlu. Da bi nam le pomagala Mati božja z Gore!« »Ali imaš lepo pšenico letos?« vprašala je na to Gričarica, »kaj » pa, je li kaj plevela vmes?« »Grašice je vmes, kakor bi jo bil sam vrag po noči sejal, in snetlva je tudi 1 0 moj Bog, na svetu je od dne do dne slabeje! Hej, 502 Dr. Ivan Tavčar: Revež. kaka žita smo imeli, ko je bil pri meni še moj oče gospodar! Hej, to ti pravim, Neža!« »Ste pa morebiti premalo pleli?« zavrne ga Neža Gričarica. »Premalo!« odgovori stari skoraj jezno, »Luca naša je plela, da sem mislil, saj bo pustila vse prste na njivi! Tako je plela ! Toda če vrag rep svoj vmes vtakne, pa ti vzrase grašica tudi na beli mizi sredi hiše!« »Tvoja Luca je res pridna! Kar se tajiti ne da, ne taji se in lehko si je vesel!« S tem mu je Neža v hipu potolažila jezo. »Malo je tacih! Vse ji bom dal, kar imam, da bo zlahka živela, zlahka in brez skrbi!« Na to je mati Gričarica nekoliko pomolčala, potem pa posegla brez zamude vsi stvari do jedra ter dejala: »Veš kaj, daj jo Blažku mojemu! Dela rad, moli rad, uboga rad.« v v »Čakaj no! Čakaj no!« —zamislil se je starec. »Koliko mu boste pa dali?« »Kakih pet sto bo že imel« »Imel jih bo?« »Prav gotovo jih bo imel!« »Čakaj no! Čakaj no! Tu bi se pa dalo kaj napraviti. Hej, rečem ti!« In napravilo se je. V tistih časih pa je imela Cetrtnfkova Luca (kdo je ni poznal, te hudobne ženske!) že štirideset let. Bila je tudi slepa na levem očesi, ker ga ji je bil s kamenom izbil na paši sosedov pastir. A hodila je, kakor hodi belo-krilata gos, izprehajajoča se po peščenem produ. Zala ni bila. Blaže pa jo je snubil brez pomisleka, meneč, da mora to tako biti, ker je ukazala mati. Ce se je oče oženil, moralo je že prav biti, da so tudi njega silili k ženitvi, ker pri hiši doma ni mogel vedno ostati, ko se je vender vedelo, da dobi kočo starejši brat. Skovala se je torej ženitev: Cetrtnik je izročil in prepisal hčeri Luči posestvo svoje, Gričar pa je odštel Blažetu petsto goldi- v narjev, katerih večjo polovico je takoj stari Cetrtnik spravil za svoj »kos kruha«. Ko so šli v cerkev, takrat so se hudomušni ljudje precej smi-jali. Posebno pa so se smijali nevesti, ko se je tik mladega ženina gugala ter bila takisto po gorjansko nališpana, da je od prvega do zadnjega traku vse kričalo na nji. Ni se prav do zadnjega zvedelo, na kaj je Blaže po poti v cerkev mislil. Na ženitovanjsko dobro pojedino, to je brez dvojbe gotovo! Ravno, ko je stopil čez cerkveni Dr. Ivan Tavčar: Revež. 5°3 V prag, prikazal se mu je pa nehote pred dušo Cetrtnikov holm, kjer je raslo precej mecesnov, vitkih, z zračnimi vejami, sredi mecesnov pa je kraljevala mogočna bukev, in divji golob je tako rad grulil na nji. »Pod mecesni bom ležal«, dejal si je Blaže sam v sebi, »in v dolino bom gledal, in na belo cesto in na Videmski zeleni travnik! Ta še tako slaba ne bol« A bila je slaba! Za hlapca je prišel k hiši in pehati se je moral kakor črna živina. Žena in stari sta vpila skoraj noč in dan nanj in ga priganjala, kakor priganja voznik konja, če vozi po klanci. Dobil je otroče, pa je je takoj po porodu moral pokopati, in od tedaj ni bil več tak6 zadovoljen, kakor prejšnje dni. Bolelo ga je časih srce> pa si je dejal: »Saj bi ne bil imel ničesar dobrega na svetu, veliko bi mu tako ne bil mogel dati!« — Neko nedeljo popoludne — bila je ta nedelja zanj dan nesrečnega imena — ležal je na holmu v senci pod mecesni. Po cesti v dolini so hodili ljudje: pobožne ženice, mlada dekleta in tudi mladeniči, ki so sedaj in sedaj veselo zaukali. Vse je bilo veselo! Blaže pa se je čutil danes prav zapuščenega. Po mehkem mahu je raztezal ude svoje, lačen ni bil, a vender ni bil srečen. Zdajci se od hiše oglasi stari Cetrtnik: »No, lenoba! Ne greš li slame režat? Ali naj je narežem jaz, ki sem star in bolan? Vstani, lenoba!« »Sem je že narezal, oče!« odgovori Blaže pohlevno, »za tri dni je bo dosti!« Stari odide, a zadovoljen ni bil: »Pa leži, lenoba grda, če te ni sram, da morajo stari ljudje zate delati!« Odrinil je v sobo — legel na peč na mehko vrečo in brez obotavljanja prav sladko zadremal. »Danes bo dal vsaj mir!« oddahne se Blaže, leže zopet vznak na mah ter lovi s pogledom drobne kosce jasnega neba, ki so se tu in tam modrili izmed vejevja. Tu je prifrfetala na vejico nad njim siva penica, zažvrgolela malo, raztegnila pepelnato krilice, potem pa srepo obrnila glavico proti hiši — in odhitela, kakor bi jo sapa nesla. Pri tleh iz zelenega grma je pokazala tašica rdečkasti vratek svoj, zavila ga dvakrat in trikrat proti hiši — in odfrfrala iz me-cesnovega gozdiča, kakor bi jastreb švigal za njo. Pri vrhu na me-česen je sedla pisana šoja, pogledala pod se, pogledala pa tudi proti hiši, jezno zakričala — in bilo je ni več, kakor da se je raztopila v jasni zrak, —- 5°4 Črtež rimskega mesta »Neviodunum«. »Kaj jim je, da vse beži z mecesnov?« vprašal se je Blaže. »Drugikrat so peli in frfetali nad mano, če sem tudi ležal tu spodaj.« Kaj je bilo? Ondu pri veznih vratih je stala gospodinja Luca, in čuditi se ni bilo, da so se oplašile ptice pevke ter zbežale v prijaznejše kraje. Luca pa je gledala hudobno in s pogledom je iskala svojega moža. Opazivši ga, zakriči: »Kaj boš ležal, lenoba lenasta! Kdo pa naj vode prinese?« »Sem jo že prinesel tri keble, in za živino še posebej!« odgovori Blaže krotko. Ona odide jezna in srdita: »Če te ni sram, da drugi delajo zate, le prespi na solnci vse dni!« V hiši pa je legla za mizo, obrnila se v steno ter — v tem že tudi trdno zaspala. Blaže je zopet legel na mah in hotel je malo zadremati. Tu pa ga je motila sosedova Ančika, ki je ob vrvi privlekla staro kravo na pašo in jo pasla v obližji njegovem. Kakšno dekle je to bilo, o tem vam poročim prihodnjič. (Konec prihodnjič.) Črtež rimskega mesta »Neviodunum«. *) Najnovejša meritev na razvalinah nekdanjega rimskega mesta je dokazala, da se je stari »Neviodunum* razprostiral od vodnjaka, stoječega na severni strani in v sredi Drnovške vasi pri cesti, po kateri se pride iz Velike Vasi — 600 m na dolgost proti vasi Brege do njiv kaminskih. Sirokost mesta je znašala pri vodnjaku nad 230 m, na konci pri njivah pa le 129 m. Meja na jugu je bilo nekdanje Savsko obrežje, na severu se je razprostiralo mesto proti Cirkljemu nekoliko čez sedanjo vas Drnovo v podobi trapeca. Prvotno mesto in tudi središče vse naselbine je bilo skoraj gotovo med Drnovsko vasjo in poljem »Kamin«. Ta prostor imenujejo dandanes Groblje. Tukaj je največ starega zidovja, hiše so stale prav na kupu ter so bile znotraj večinoma z rdečimi, rmenimi, zelenimi in črnimi črtami okrašene. Na tem mestu so našli največ in najstarejših denarjev v dokaz, da se je mesto razširjalo odtod proti zahodu. Vidijo se tudi še sledovi velikanskega (60 m dolzega in 35 m širocega) poslopja, ki je bilo najbrže tempelj, kajti v bližini so našli 14 cm visocega bronastega malika in srebrno iglo, kar je oboje sedaj lastnina Rudolfmuma. Ob Savskem bregu pa *) Natančno po merilu zdelan črtež je poslal g. Pečnik c. k. osrednji komisiji za ohranitev starih zgodovinskih spomenikov na Dunaj. Dr. Ivan Tavčar: Revež. 557 Revež. Obraz z 1 — kega pogorja. Spisal dr. Ivan Tavčar. (Dalje in konec.) o dekle ni bilo Bog vedi kako zalo, a vender je imelo obraz, ki se je lahko pogledal, z veseljem pogledal. Mladost, rožna mladost je sedela na tem obrazu, in to je vse kaj druzega kakor starost, jesenska starost. Z materjo — vdovo — bivala je v leseni, na pol podrti hiši; hudo revščino sta trli, ali vender bili jezni na ves svet, kakor pravimo. Oče — Bolantačev Miha — umrl je v ječi, ker so ga bili obdolžili, in obsodili, da je vkradel teleta iz hleva. Nekaj let pozneje se je izkazalo, da je bil nedolžen, ali vender je ta obsodba ostala na hiši. Zase so živeli in se prepirali radi z vsakim človekom, posebno hči je bila osorna in je imela oster jezik v svoji oblasti, da se je bala pred njo še Lovričkova Marušica, ki je imela strupen jezik, kakor verižasti gad zobe. Če drugače ni bilo, stepla se je celo, ako se ji je očitalo, da so ji bili očeta zaprli. Ko je Blaže Ančeta ugledal, sramoval se je skoraj: morda je slišala, kako ga je žena zmerjala in kako je vpila nanj. »Na mahu ležiš!« ogovorila ga je. »Čakaj no, sedem k tebi, da bo kaj druščine, če se me ne bojiš, ti žalostni srakoper, ti!« Glasno se je zasmijala ter spustila kravo, ki je takoj pričela mu-liti zeleno grmičevje, tresoč velika ušesa in sekajoč z dolgim repom po nadležnih muhah. Anče pa je prisedlo k Blažetu, pogledalo ga nagajivo jedenkrat in dvakrat, da je revežu zatrepetalo srce v prsih. Kaka je vender bila razlika med njenim obrazom in med obrazom njegove Luce, katerega se je še v sanjah bal, če se mu je prikazal. »Moj Bog«, mislil si je, »saj ima ženska poseben obraz, in do danes tega še vedel nisem! Sedela je sklonjena na zelenih tleh ter si oberoč objemala kolena, tako, da se ji je krilo nekoliko privzdvignilo in da je zrla v svetlo solnce belo-nogovična, okrogla njena nožica .»Tukaj je pa res vse lepše, kakor pri moji Luči« — mislil je Blaže dalje, in taka tema mu je prepregla dušo, tema, kakor bi večja na zemlji nastati ne mogla, če bi se vse skupaj, solnce, luna in zvezde zdajci vtrnilo z neba. 558 Dr. Ivan Tavčar: Revež. »So te li spet?« izpregovorila je zbadljivo, »in ti si poslušal in trpel, kakor bi bil posekan hlod! Udari jo kdaj, če se trga nad teboj!« Pri tem se je skoraj raztogotila in rjavo oko se ji je zablisnilo, prav kakor sokoliču, ki je opazil svoj plen v zelenem žitu. Kako je Blažetu dobro delo to sočutje! »Vedno kriče«, odgovoril je zamolklo, »in ničesar jim prav ne storim.« »Le udari! Le udari!« hitela je Anica, »bodi gospodar!« Odtrgala je z roko hrastičev vršiček in tolkla ž njim po tleh, da je listje frfotalo na vse strani. »Vidiš, tako-le jo moraš sekati!« In tolkla je še bolj vneto, dokler se ni veja raztepla. »Slabo se mi godi, prav res slabo!« vzdihoval je Blaže. Prav v hudo ga je pogledala in zakričala: »Čemu pa si jo vzel, tako staro! Prav ti je!« »Morda je res prestara!« zastokal je Blaže na zelenem mahu. To pa jo je do cela razburilo: »Če tega za gotovo ne veš, potem naj te Luca le pretepava! Vidiš, svoji kravi pravim tudi Luca. Hej, Luca!« Pograbila je za vrv, vlekla kravo za sabo in se skrila za grmovjem. Tudi Blaže je odšel proti hiši in po glavi so mu rojile njene misli. Stopivši v vežo, moral je že prenesti pravo ploho. »Dolgo si spal, a jaz se mučim kot Bog na križi«, togotil se je stari sedeč na ognjišči in velik kos kruha použivajoč. »Bog ve, kdaj te bo kaj sram! Star si že dosti!« pristavila je žena Luca ter z veliko žlico lovila velike drobivce po veliki skledi, v katero je bila rjave kave do vrha nalila. »Molčita že vender!« odgovoril je Blaže pogumno, »do grla sem že sit vajinega večnega klepetanja!« Zdaj je udarila strela v slamnato streho! Luca je treščila žlico po ognjišči, in takoj se je postavila pred svojega moža: »Jaz ti naj molčim, ko je vse moje, ko nič nimaš in si berač!« Ko Blaže še ni izgubil srčnosti ter jo je še celo s pestjo precej trdo pehnll od sebe, pograbila je bukov oklešček pri ognjišči in kakor stepnik ga je omahala, da je bil zdajci ves krvav. Tudi stari ji je priskočil na pomoč, in združena sta ga popolnoma premagala, da se je moral udati na milost in nemilost. Od tedaj je bil tepen skoraj vsaki dan in Ančetov svet je bil najslabši, kar jih je Blaže kdaj poslušal v svojem življenji. S kostmi, ki so ga prav hudo bolele, in z mesom, ki se je črnilo pod udarci, plačeval je ta svet mnogo, mnogo trdih dnij. Dr. Ivan Tavčar: Revež. 559 Nekega jutra je sekal v gozdu staro smreko. Pot mu je lil po obrazi in vse, telo ga je bolelo. »Uprežen si«, začul je glas za sabo, »in v jarem te je vteknila Luca, da vse poka!« Obrnil se je in opazil svojo znanko. Ob smreki je slonela in zo-bala barovnice, katerih si je bila nabrala v predpasnik. »Malo počij!« dostavila je sočutno, »in nikar se ne pehaj za tuje ljudi, ki te teže gledajo kakor ne vem kaj!« Ko ji ni ničesar odgovoril, vprašala je ognjevito: »Ali si udaril ? Kaj, ali si jo udaril?« Kri je zalila lice Blažetu, spomnivšemu se, kako je bil sam tepen, mesto da bi bil tepel on. »Saj veš, da to nič ni, Anče-,« odgovoril je rahlo, »takšne reči se ne smejo v hišo uvajati!« »Ti revež, ti! Ti revež, ti! Da nimaš vender čisto nič srčnosti!« Hudobno se je smijala in s prsti je nosila barovnico za barovnico med bele zobe, »Danes vem, da nisi še jedel« — pričela je nekaj časa potem, »na, jej! Žejen si gotovo tudi, ker tu blizu ni studenca.« Stopila je k njemu ter mu razkrila pred obrazom predpasnik z modrimi barovnicami. »Jej, no, ti ne veš, koliko jih je letos!« Lačen je bil, žejen je bil — in res je segel v predpasnik. Tistikrat se mu je storilo milo pri srci, da imajo tuji ljudje več usmiljenja ž njim kakor njegovi! Lešnikom jednake debele solze so se mu vsule po obrazu in jokaje je izpregovoril : »Ti ne veš, Anče, kako se mi godi, kako slabo se mi godi! In otrok mi je tudi umrl!« In neprestano so mu suli lešniki po lici. »Le ne jokaj nikar, Blaže, le ne!« in takoj se je še Anici raz-tajalo srce, in ko se Blaže le ni mogel najokati, pridružila se mu je tudi ona. Zgrudila se je k tlom in točila solze iz vse duše. Ko sta si konečno otrnila oči, dejal je Blaže: »Oj, kako bi bilo lepše, če bi bila ti moja žena, Anče!« Hitro se je vzdvignila, da se je vse po zemlji vsulo, kar je imela v predpasniku. Zardela se je kakor mak v žitu in odgovorila: »Vidiš, to je zdaj vse prepozno! Ne rečem, da bi te ne bila mogla rada imeti.« S temi besedami je odhitela pod temačno smrečje. Blaže se je ojačil in hitel za njo. Ne ve se pa, ali jo je' še uhital tistega dne. — * * č;6o Dr. Ivan 'Tavčar: Revež. Imeli smo semenj v vasi in pri Polonovci se je trla soba od pivcev in takih ljudij, ki bi bili brez denarja radi kaj popili in pojedli. Muhov Janez si je bil izbral kot poleg peči in mučil je klarinet, pri njem pa je sedel še Zavratarjev Tonče in tlačil je harmoniko v rokah. Oba sta napravljala godbo, da so se vaški psi zbirali pred Polonovcem tuleč proti nebu, prav kakor da je napočil sodni dan. V hiši pa so plesali gorjanci in tolkli s petami ob podnice, da se je vse potresalo in da se je vzdigoval gost prah. Vse bi bil prenapolnil, da ni prišla časih domača dekla ter metala iz velikega lonca vodo med plesalce, ne glede, kam je padalo, ali na tla, ali pa na široka krila plesalk. Kričali so, napivali si, in vsi so bili prepričani, da lepšega življenja biti ne more. kakor so ga uživali tisti dan v zaduhli in vroči pivski sobi. — Tudi Cetrtnikova Luca je prišla s svojim možem. Prodala je bila prešička na sejmu in sedaj je nosila denar pri sebi. Ples' je ljubila nad vse, in skoraj ginljivo je bilo gledati, ko je lovila plesalcev, ki zanjo marali niso, ker je bila stara in grda, ako je to sploh smeti reči o kateri ženski. Z Blažetom sta sedela pri mizi in zdaleč zrla na plešoči svet sredi hiše. »Se plesati se nisi naučil, grdoba!« togotila seje nanj, »in vender bi imela danes tako lep čas, in prostora je tudi dosti!« »Bo že bolje! Bo že!« odgovoril je Blaže, ki je na vse drugo mislil nego na ples. »Hej, Blaže!« zakričal je pijani Frjanček izpred Mosta, »pelji jo no plesat! Kaj se boš skrival, ko jo imaš, da jo v devetih vaseh ni take!« »Ali te še pretepa vsak dan?« oglasil se je tudi Miholca izpod Skale, »le počakaj, ko boš ti v njenih letih, tepel jo boš pa ti, to se reče, če ne boš takšen zajec kakor si danes!« Blaže je molčal, Luca pa se je s celim srcem poprijela Frjanca : »Pij, pij, Frjan, potem me pa pelji jedenkrat, da se malo zasu-čeva, ker sva bila prijatelja od mladih nog!« »Ako boš dobro za vino plačevala, sem pa že takšen, da me ne bo sram, če se zasučeva!« Takoj je izpil poln kozarec ter s hrbtom odrinil Blažeta, da je dobil prostor tik Luce, ki je potem vse popoludne dajala za vino, ka- v tero je naš Frjanček tako zelo rad pil. Časih sta tudi vstala in prav nerodno zaplesala; posebno smešno se je nosil plačani plesalec Frjan, pritiskajoč z vso gorečnostjo staro plesalko k sebi. t)r. Ivan Tavčar: Revež. 561 »Ne bodi jezen, sosed!« opravičeval se je Blažetu, »saj si tudi ti časih pri sosedu izposodiš voliča, da moreš preorati njivo. Rajši pa še imam vola kakor tvojo Luco, ha, ha!« »Pij no, pij no! Potlej pa zaplesiva še jedno!« Luca je vse pretrpela, samo da je imela stalnega plesalca. Ko je bilo vse v najglasnejšem hrupu, v največjem veselji, pridi se je v sobo stari Veharček, Štefan Veharček, ki so mu dejali tudi »Sraka«, kar pa ni rad slišal. Šival in krpal je po pogorji staro obleko in ljudi je obiral. Vedno je imel polno torbo novic, katere je prodajai za vino, če je je kdo hotel plačevati. »Dobro se imate, ljudje božji! Juij!« Obstal je sredi sobe in vzdigal šibki svoji stegenci. »Imaš li kaj novic?« vprašal je Miha izpod Skale; »prej ne dobiš rdeče kaplje, dokler nam ne poveš česa novega !* »Če bi na tvoje čakal, potem bi danes ne vedel, kako se vino pije,« zajezil se je Štefan. »No, pa je tu nekaj poštenih glav, nekaj mož, ki jih imam rad. Ali že veste?« »Kaj? Kaj?« odgovorilo je deset glasov. »Dajte mi piti in potem vas še jedenkrat vprašam: ali že veste?« Ponudilo se mu je zdajci deset kozarcev, toda Stefe je v poniž nosti svoji izpraznil samo jednega ,na zdravje vsem poštenim ljudem, ki za vino dajejo in vdovam in sirotam zasluženega plačila ne trgajo'. »Zdaj pa govori!« rjul je Miha izpod Skale. »Šival sem pri Bolantačevih, pri tistih revah, pri tistih siromašnih ženskah. Sinoči je tisto mlado, tisto Anče, leglo na klop pri peči, in prav hude bolečine je imelo. Sam Bog nebeški vedi, kje je to revišče otroka izteknilo, ko se vender z nikomer menilo ni!« Posebno ženske so v tistem trenutku iz vseh kotov pritisnile, in v najprva Cetrtnikova Luca, ki je takoj raztegnila široka usta ter izpre-govorila hudobno: »Pri tisti hiši niso bili nikoli nič prida. Stari je kradel, kjer je mogel, in ako bi Vi mene bili vprašali pred pol letom, povedala bi Vam bila, da bo tako in nič drugače!« »Luca, ti bi bila morala že vedeti!« odgovoril je Štefe. »To pa še ni vse. Ravno, ko je tu pri vas danes, v vasi poludne zvonilo, umrlo je otroče, in umrla je tudi tista uboga živalca, ki ga je imela. Tako se mi je smilila, rečem vam, da sem se hitro spravil iz koče, in da še svojega plačila čakal nisem.« 30 562 Dr. Ivan Tavčar: Revež. »Kaj tisto!« oglasila se je zopet Luca. »Bog že ve, kaj delal Meni so ukrali korec s kebla in dobro vem, da ga ni drug izmeknil kakor tisto dekle!« »Tudi to še ni vse!« nadaljeval je Stefe. »Kadar se je ta revna ženska v bolečinah mučila, ni ji dala miru stara Bolantačka. Vedeti je hotela, s kom se je pečala. To sem vam zavijal ušesa, da bi tudi slišal! Pa se je dolgo branila. Naposled — mislim, da so se ji takrat že nebesa odpirala in da je z jednim očesom že gledala prestol Boga očeta — naposled pa je povedala. Vse je povedala in ali veste, kdo se je štel za njenega?« »Kdo? Kdo?« povpraševala je vsa družba in najglasneje Cetrt-nikova Luca. »Oženjen človek, kakor gotovo je Bog v nebesih, oženjen človek!« »Oženjen!« zatogotila se je Luca, »takšno grdobo bi pa morali vender za pete na drevo obesiti! Kakor bi svoje žene ne imel!« »Kdo je? Govori že vender!« vpil je Frjan izpred Mosta. »Povej ga!« silila je Stefeta tudi Luca. »Saj ga lehko povem!« smijal se je Štefan, »tam-le sedi', Luca, in tvoj je, Luca, tvoj Blaže je ta ptiček, poglej ga no!« Z dolgim koščenim prstom je pokazal na mesto, kjer je za mizo sedel mladi v Cetrtnik. Nastala je tihota, kakor v cerkvi; potem pa je napolnil sobo krik, grozen, nepopisen, kakor bi se trgale divje zverine. Ta krik je prihajal Luči iz grla in že so ljudje menili prvi trenutek, da se bo zadušila. Za mizo pa je vstal Blaže in se z bledim licem naslonil na zid. Krvavo je pogledal na vse strani, potem je hripavo zavpil: »Bila je moja, bila! Pustite me, pustite me!« Luca je silila vanj. Prijel je steklenico na mizi ter jo treščil ženi svoji na glavo, da se je na drobne kosce razletela in da se je ženska nezavestna zgrudila. Oni pa je odrinil svoje sosede in planil iz sobe. Zunaj je bilo že mračno. Pobegnil je brez pokrivala na glavi po stezi proti Cetrtniku, pestil roke in sam s sabo govoril, da je groza obhajala tiste, ki so ga srečavali. Luco pa so morali nesti proti domu, kjer je skoraj vso zimo hudo trpela in se togotila o mladem svojem moži. Leta pa je bil izginil, in sploh so ljudje menili, da je zavoljo stare žene svoje pobegnil v Ameriko, kar se je nam zdelo prav pametno. Prišla je cvetoča pomlad. Na Cetrtnikovem holmu so cvetele vijolice in bukev se je bila zavila v tisto sočno, mlado zelenje, ki pri- Črtež rimskega mesta »Neviodunum«. 5^3 haja z vsako pomladjo. Pod njo v senci pa je ležal Stefe Veharček in premišljal, kako da ni ptic pevek v tem logu, katerih je prejšnja leta bilo vse živo. Samo vrane in kavke so imele svoje ženitve med rdeče-cvetočimi mecesni. Zapihljal je pomladanji vetrec in tedaj je na Stefeta padel čevelj, človeški čevelj! Stefe se je postavil na noge in pričel proti bukovim vejam kričati in zabavljati. Ondu pri vrhu je viselo nekaj črnega, ali odgovora ni bilo. Potem je Stefe sam splezal na drevo, kjer ga je vzprejel nekak prav, prav čuden duh. Ali visoko ni plezal. Skoraj po vejah se je spustil nizdolu ter pobegnil proti Cetrt-nikovi hiši. Tam se pa dolgo ni mogel zavesti, ali konečno je vcnderle povedal, da vise na Cetrtnikovi bukvi kosti obešenega človeka. Tako je bilo. Po ostankih so spoznali, da je tu končal Blaže revno svoje življenje. Najbrž se je v strahu skril na drevo, v temni noči pa ga je znova prijel obup, in vse breme revščine svoje je vrgel od sebe tam gori v zračnem vrhu, odkoder je umirajoč še gledal v zorno, z luninimi žarki razsvitljeno domačo dolino. Črtež rimskega mesta »Neviodunum«. (Dalje in konec.) Na nasprotni strani od Drnovega proti vasi Brege se prično precej na konci mesta grobi in sicer so po sredi čez Breženske njive (Kamin) sami grobje zloženi od kamenitih plošč in od opeke, nekoliko bolj na desno pa so bile zidane kapelice kakih 340 m daleč (do steze, ki drži čez njive). Potem so na obeh straneh jednaki grobje od plošč in opeke. Jedino dva sta bila nekoliko drugačna. Imela sta namreč v sprednji steni vzidane stopnice, na katerih so stale žarnice. Prav na konci pokopališča kakih 700 m od mesta so našli najlepših žarnic, steklenih posod in • igel, ki so posebna krasota ljubljanskemu muzeju. Le 200 m od mestnega obzidja na levo je stal vodnjak (cisterna). Tudi tukaj je držala cesta mimo grobov najbrž proti sedanjemu Sisku, kjer je bila tudi nekdaj imenitna rimska naselbina Siscia. Sledovi ceste se poznajo na več krajih, najbolj pa med vašima Mrtvice in Vihre ; ondu je bil menda tudi brod čez Savo. Od drnovske cerkve proti Včlikemu Podlogu, Cezelu, Ostrogu in Grob-ljem se nahajajo pogostoma grobje; pri Velikem Podlogu poleg sedanje ceste tudi kos miljskega kamena, drugi kos z napisom leži pod pokopališčem pri 36*