Železni kaiicelar. Da se pečamo na tem mestu z ljudmi, ki ne živ6 v našem cesarstvu, to sicer pri nas ni v navadi iu (-erjau tudi, saj naših bralcev ne skrbi to veliko, kar se godi zunaj erno-rmeuih soh. Ako pa storimo dnos v tem izjemo, krivo je tega le delovanje moža, o katerem izpregorimo zato nekaj besedi. Mož je pa tudi za to : knez Bismarck, dolgi kancelar prej Prusije, na zadnje pa zjedinjene Nemčije. Naših bralcev pozua vsaki to ime in ve tudi to, da je bilo ponižanje Avstrije in povišanje Prusije, kar ga je doslej bilo, pravo delo železuega kancelarja v Berolinu. Dae 20. marcija pa se je temu možu izro.ilo pismo cesarja ViIjema II., v katerem se mu cesar zahvaljuje za njegovo dosedanje delovanje in naznani, da ga pusti iz službe drž. kancelarja. Možje, ki poznajo niladega cesarja pa tudi železnega kaucelarja, videli so za to razna znamenja in lahko alutili ao že dolgo, da mora priti do tega. Sedaj ae je to izgodilo in knez Bismarck velja odalej svetu le toliko, kolikor je atoril za Nemčijo ali pripomogel, da ae je izgodilo. Malo pa to ni. Da imajo Nemci avojega ceaarja, to je delo Biamarcka; da je Francija rep_blika, slaba, nealožna republika, to je delo Bismarcka; da je Italija ena kraljevina, to je na kouci tudi le delo Bisuiarcka; da si ruski medved ne upa iz brloga, to je več ali manj delo Biamareka in kaj naj rečemo o naši Avstriji? Da še imamo zmotnjave in da ne pridemo do sprave, do take, ki daje državi in posebej vsakemu narodu avoje pravice, to amemo tudi Biamarcku pripiaati na rovaš. Sam pač mož vsega tega ni storil, ali pomagal je na to in če ae je dalo, pomešal je ljudem tudi aam štrenjo ia v teai je dobil potlej časa za avojo Nemčijo, za novi plašč nemškega ceaarja. To je velikanako delo in pripiše ae v prvi vrati in to celo lehko železnemu kancelarju, kajti Bismarck je bil pri onem delu mojater; vsi drugi ao bili pri tem radi ali neradi le njegovi pomagači. To ae mu je poarečilo; razmerno v malem čaau, po treb. srečnih vojakah je lehko pozdravil svojega atarega kralja: Vaše veličanatvo, ceaar vse Nemčije! Staremu Viljemu se je to dobro zdelo in pustil je arečnemu kaEcelarju proate roke. In mož jih je tudi gibal, naj bi dežele, ki jih je apravil pod cesarja, tudi lepo ceaarju obdržal. To je bilo težko delo in aedaj, ko ga je iz rok odložil, še ni nič gotovo. Veliko bi brž ne bilo treba pa bi vae delo razpadlo, kar ga je nastalo doslej, najbolj za to, ker je naatalo a silo, z veliko krivico. Dokler ga je imel Biamarck v rokah, ni bilo atrahiij ali kaj bode poalej? Za to pa ne gre nam akrbi in mlademu ceaarju gotovo ne izmanjka mož, ki bodo na atraži za nemško ceaaratvo, more biti še bolje, kakor atari kancelar. Kar je pa za naa veselo, je to, da bode pri nas poalej manj bismarkovanja, pa zato več rodoljubja, tndi v nemških društvih. Da ao peli Nemci zunaj črnormenih aoh slavo železnemu kancelarju, temu ni bilo čuda ali da ao v nekaterih društvih ia tudi vliatih delali, tudi pri naa, tako ali še huje, to je bolelo domoljuba. Da bode to poslej nehalo, to smemo upati in če ne bi uičeaar druga mi imeli od tega, da je železni kancelar odstopil, bilo bi to že nekaj.