468 Zdrav Vestn 2008; 77
kovostno izpeljana epidemiološka raziskava. Zajeti
mora celotno državo, ki je na srečo majhna, poleg te-
ga pa mora biti odziv prebivalstva zadovoljiv in do-
volj enakomeren. Če bo v tem ta čas potekajoča dru-
ga slovenska epidemiološka raziskava uspela, bodo
avtorji lahko rezultat objavili kjerkoli. Prva epidemi-
ološka raziskava iz leta 1985 ni dala zanesljivega od-
govora o prevalenci hipertenzije v Sloveniji že samo
zato, ker je bila geografsko zelo omejena. Povedala je
samo, kako je s hipertenzijo v tedanji občini Ljublja-
na-Šiška v starosti 40–70 let in nič več. Ker je bila v
sami raziskavi kontrola ugotovljenih hipertonikov do-
bra, je bil rezultat o uspešnosti nadzora dokaj zanes-
ljiv. Nobena od kasnejših raziskav hipertenzije v Slo-
veniji je po kvaliteti ni dosegla.
Vem, da obstajajo pri nas raziskave o hipertenziji na
primarni ravni. Kažejo na zavedanje, da je hipertenzi-
ja resen problem, ki ga je treba obravnavati širše, ne
samo v ambulanti. Tudi poročilo o večji raziskavi, ob-
javljeno v junijski številki ZV leta 2007, ki sta napisala
cenjena kolega, poznam.
Primerjave med raziskavami na primarni ravni pri nas
praviloma niso zanesljivezaradi zelo različne meto-
dologije. Ker pri njih ne gre za pravi epidemiološki
pristop, so v pogledu prevalence hipertenzije nerele-
vantne. Pri uspešnosti nadzora je vedno problem, ka-
ko ga zlasti retrospektivno oceniti. Dvomim, da ga je
omenjena raziskava, objavljena 2007, uspešno rešila.
Zelo težko je klinično oceniti, da je hipertenzija pod
nadzorom, to je, da je dosežen ciljni krvni tlak. Nekaj
meritev krvnega tlaka iz znanih razlogov, ki sem jih
navedel v pismu uredniku, še malo ne zadošča. Tudi
prenašanje rezultatov sicer velikega vzorca na sloven-
sko populacijo se mi zdi nezanesljivo. Cenjena kole-
ga s Katedre za družinsko medicino me bosta zelo
težko prepričala, da je na tak način možno verodo-
stojno ocenjevati uspešnost nadzora hipertenzije v šir-
šem prostoru.
Še najbolj se lahko objektivni oceni nadzora samega
krvega tlaka približa merjenje doma, če bolnik upo-
rablja pravilno tehniko ter ima preverjen merilnik in
sicer 2–3-krat zjutraj in zvečer pred obroki zdravil. Ven-
dar tudi tu ni enotnih pogledov, koliko dni bi moral
bolnik na ta način meriti krvni tlak. Še bolj se dejan-
skemu stanju lahko približa 24-urna ambulantna mo-
nitorizacija, če je opravljena na bolnikov reprezenta-
tiven, n.pr. povprečen delovni dan.
Drugi način je ugotavljanje regresije morebitnih zna-
čilnih posledic hipertenzije na tarčnih organih, npr.
regresija znakov hipertrofije levega prekata v EKG ali
ehokardiogramu (vsebuje tudi subjektivnost) ali
zmanjšanje oz. izginotje albuminurije ali sprememb
na očesnem ozadju. V teh primerih smo nedvomno
uspešno ukrepali. Še bolj pa smo vsi skupaj na ravni
države uspešni, če s svojim nadzorom hipertenzije
zmanjšamo pojavnost možganskožilnih zapletov.
Najlaže je pri dejavnikih tveganja za srčnožilne bole-
zni ocenjevati uspešnost nadzora tam, kjer je merilo
sprememba v rezultatu laboratorijske preiskave, n.pr.
pri krvnih lipidih, glikiranem hemoglobinu, kreatini-
nu v krvi ali albuminuriji ali če bolnike tehtamo s pre-
verjeno tehtnico. Pri krvnem tlaku smo žal zaradi nje-
gove velike variabilnosti vedno na »tankem ledu«. Za-
to je treba rezultate raziskav, ki za oceno uspešnosti
nadzora hipertenzije uporabljajo klinične meritve krv-
nega tlaka, vedno jemati z rezervo. Čim manjkrat je
bil izmerjen krvni tlak, toliko bolj nezanesljiv je rezul-
tat.
Mnogo bolnikov danes meri krvni tlak doma z avto-
matskimi merilniki za nadlaht. Zainteresiranim kole-
gom, ki delajo na primarni ravni, svetujem, da napra-
vijo raziskavo o nadzoru hipertenzije, ki bo za merilo
uspešnosti uporabila samomeritve krvnega tlaka do-
ma. Menim, da zainteresiranih bolnikov ne bo zmanj-
kalo.
Obletnice
ŠTIRIDESET LET ORGANIZIRANE
PSIHOTERAPEVTSKE
DEJAVNOSTI V SLOVENIJI
Miloš F. Kobal
Letošnje leto je v znamenju 40. obletnice ustanovitve
Psihoterapevtske sekcije Slovenskega zdravniškega
društva. Mineva pa tudi 10 let, od kar je bilo ustanov-
ljeno Združenje psihoterapevtov Slovenije.
Prav je, da se spomnimo skromnih začetkov psihote-
rapevtske dejavnosti v Sloveniji v primerjavi s široko
pahljačo strokovnih pristopov v sedanjem obdobju,
pa tudi v začetku skromnega števila posameznih za-
nesenjakov do pomembnega števila dobro izobraže-
nih in uspešno delujočih psihoterapevtov.
Vse se je začelo z Iniciativnim odborom za ustanovi-
tev psihoterapevske sekcije SZD. Odbor je zaprosil
za njeno ustanovitev, dopis Glavnemu odboru SZD
pa so dne 18. maja 1968 podpisali štirje zdravniki Psi-
hiatričnega dispanzerja takratne Klinične bolnišnice
za psihiatrijo v Ljubljani. Prvi podpisani je bil prof. dr.
Lev Milčinski.
V prošnji so zapisali:
»Razvoj praktičnega dela s pacienti – nevrotiki, osve-
ščena nuja tovrstnih bolnikov, dnevno sili zdravnike,
ne samo zdravnika – specialista psihiatra, v dajanje
pomoči nevrotiku ...
Iz praktičnih izkušenj ob pacientu je kljub temu ali one-
mu konceptu ali morda kljub apriorističnemu stališču
(zdravnik) spoznal vrednost in pomen psihodinamske
mentalitete, ki gleda v človeku celostnost osebnosti in
ga motri s tega aspekta tudi za časa celo organske bo-
lezni. V tej luči pristopa k bolniku zdravnik današnje
ere tudi pri nas in ne more mimo vrzeli, ki jo začuti v
svojem medicinskem obzorju in svoji strokovni uspo-
sobljenosti tam, kjer naj bi posegel pri bolniku po in-
strumentu, nazvanem ,psihoterapija’, pa naj bi bila le-
ta te ali one oblike; bodisi, da ostaja sledeč vsem speci-
fičnostim pacienta v razumevajočem razgovoru, pre-
žetem s psihodinamsko orientacijo, ali pa se poda za-
htevam strogo sistematične psihoterapije.
469
To specifično strokovno delo pa nujno terja določe-
ne pogoje. Zdravnik poedinec ne sme ostati osam-
ljen, temveč mora imeti oporo v grupi strokovnjakov,
ki imajo iste strokovne interese in skrb, diktirane po
interesih pacienta. Iz te zahteve je vzrastla težnja, da v
okviru Slovenskega zdravniškega društva dobe tisti
zdravniki, ki jih njih praktično delo pobuja in vodi v
psihoterapevtsko dejavnost, svojo ustrezno pomoč v
obliki Psihoterapevtske sekcije. Njen namen naj bi bil
predvsem edukacijske narave.«
Glavni odbor SZD je njihovi prošnji ustregel. Dne 20.
junija 1968 se je zbralo okoli 20 psihiatrov in psiholo-
gov, ki so v odbor izvolili takratnega docenta dr. Mi-
loša Kobala za predsednika sekcije, prof. Leopolda
Breganta pa za njenega podpredsednika. Sekcija je
takoj pričela z rednimi mesečnimi sestanki ter stro-
kovnimi srečanji. V poznejšem seznamu iz leta 1969
je navedenih 35 članov sekcije.
Njena ustanovitev je bila pomembna tudi za jugoslo-
vanski prostor. Že prej sta pri zdravniških društvih ob-
stojali hrvatska in srbska sekcija. S tretjo, slovensko, je
bilo mogoče ustanoviti Združenje psihoterapevtov Ju-
goslavije. To se je zgodilo 18. 10. 1968. Njegov prvi
predsednik je bil starosta predvojnih in povojnih psi-
hoterapevtov psihoanalitik prof. dr.Stjepan Betelheim,
doc. Kobal pa je postal eden od podpredsednikov.
Ustanovitev sekcije je bila pomembna tudi za druge
dejavnosti. L. Bregant je v l. 1968 pri vodstvu tedanje
Klinične bolnišnice za psihiatrijo (direktor M. F. Ko-
bal) dosegel, da je lahko v okviru Psihohigienskega
dispanzerja te bolnišnice ustanovil Center za psihote-
rapevtsko izobrazbo Njegovo ustanovitev je s svojim
soglasjem kot splošno republiško dejavnost potrdil
tudi takratni Republiški zdravstveni center dne 16. 10.
1969.
V splošnem delu tega izobraževanja smo predelovali
psihoterapevtsko literaturo, nekaj posebej zavzetih in
pripravljenih pa je Bregant zbral v učno skupino. Izo-
braževali so se po načelih neoanalize Harolda Schultz-
Henckeja. V tej šoli se je dalj časa izobraževal tudi Bre-
gant.
Vzporedno s tem je treba omeniti pobudo Katedre za
klinično psihologijo Oddelka za psihologijo Filozof-
ske fakultete v Ljubljani za ustanovitev prve vzgojne
posvetovalnice pri nas, s poudarjenimi psihoterapevt-
skimi izhodišči.
Skoraj sočasno smo v okviru Medicinske fakultete uve-
ljavili, sprva enosemestrski, potem dvosemestrski po-
diplomski študij psihoterapije, ki je bil do nedavnega
celo obvezen za specializante psihiatrije in klinične
psihologije. Študij vztraja in ima tako že več kot tride-
setletno zgodovino.
V ta študij smo poleg klasičnih spoznanj in neoanali-
ze (Bregant) vnašali tudi dinamično psihoterapijo, de-
loma že usmerjeno v fokalno načelo (Kobal), v razne
načine skupinske psihoterapije in skupinske analize
ter posebno obliko skupinskega dela: terapevtske sku-
pnosti (Kobal). Lokar je začel uvajati psihoterapijo z
vedenjskim pristopom, zlasti na področju seksualnih
motenj.
Ves čas nas je motilo dejstvo, da kljub obsežnemu zna-
nju ne moremo vselej enakopravno nastopati v med-
narodnih psihoterapevtskih organizacijah, ker nismo
izpolnjevali vseh formalnih pogojev za vključevanje
v te organizacije. To posebnost psihoterapije v pri-
merjavi z drugimi biopsihološkimi znanostmi smo po-
skušali preseči s podporo dr. Francu Peternelu za po-
polno izobraževanje na Inštitutu za skupinsko anali-
zo v Londonu.Tam si je pridobil mednarodno prizna-
no diplomo, njemu pa so na tej poti v naslednjih letih
sledeli mnogi drugi.
Nekako je bilo vendarle treba preseči to našo organi-
zacijsko pomanjkljivost. V času predsedovanja dr. Go-
razda Mrevljeta in ob pomoči prof. dr. Petra Praperja
smo v l. 1987 in naprej priznavali nazive psihotera-
pevtka/psihoterapevt kot vlogo in znanje »starih star-
šev«, torej psihoterapevtov, ki so imeli za seboj vsaj
dve leti teoretičnega študija in vsaj triletno praktično
delovanje na področju psihoterapije. To obdobje je
bilo s sklepom Skupščine ZPS zaključeno 17. 11. 2000.
Od takrat poteka izobraževanje in usposabljanje za
psihoterapevtke/psihoterapevte po Pravilniku in si-
cer v treh stopnjah ali stebrih, kot ga je posrečeno
opisal prof. Praper.
S tem pa smo že pri ustanovitvi Združenja psihotera-
pevtov Slovenije dne 30. 1. 1998. Rekli bi lahko, da
nas je vanj prisililo Slovensko zdravniško društvo, ki
je opustilo nekdanjo toleranco in je v svoje vrste, v
sekcije in združenja, sprejemalo zgolj zdravnike. Psi-
hoterapija bi bila brez vključevanja širšega kroga stro-
kovnjakov zanesljivo okrnjena.
Ne moremo napovedovati naše prihodnosti. Ob po-
plavi različnih načinov duševne in duhovne pomoči,
ki se ponujajo kot psihoterapija, Združenje čvrsto
vztraja tako pri časovnem okviru kot strokovno ute-
meljeni vsebini izobraževanja ter usposabljanja fakul-
tetno izobraženih kandidatov. Tu večkrat naletimo na
odpor in drugačna razumevanja. Mnoge sile v našem
prostoru delujejo zavirajoče ali celo destruktivno.
Psihoterapija deli zgodovinsko usodo medicine, ki je
tudi rabila stoletja, da je našla svojo racionalno znan-
stveno pot. Prepričan sem, da bo tudi psihoterapija
v svetu in z njo tudi slovenska psihoterapija po-
trebovala še nekaj desetletij, da bo postala ne-
sporna metoda zdravljenja, s svojo duhovno podla-
go pa tudi prispevala k urejevanju širših in medoseb-
nih odnosov v družbi. V tem me utrjujejo pomemb-
na spoznanja o za psihoterapijo pomembnem delo-
vanju možganov, od njene genetske podlage do defi-
niranja tistih procesov, ki se izrazijo v duševnosti kot
ustvarjalki in nosilki stika s svetom in samim seboj
(Kandel, Schiepek idr.). Redukcionizma nas obvaru-
jejo potrjena opazovanja in spoznanja o hkratnem
dinamičnem razvoju otroka (Spitz, Anna Freud in
drugi), pa tudi zakonitosti človeške skupine in sku-
pin kot prestižnega predpogoja našega obstoja (Fo-
ulkes, Ammon, Fromm in drugi). To pa zagotavlja
psihoterapiji na sploh, kljub marsikateri temnini na-
šega sedanjega položaja, tudi pri nas zanesljivo in
uspešno prihodnost.
Obletnice