SLOVE I JA Uredništvo: Ljubljana, Wolfova ulica št. 12 Naročnina četrtletno 15 Din, za pol leta 30 Din, za vse leto 60 Din. Posamezne številke 1*50 Din. Za inozemstvo celoletna naročnina 90 Din Ljubljana, 23. novembra 1934. ok- Upravništvo: Ljubljana, Wolfova ulica št. 12. Poštnočekovni račun Ljubljana št. 16.176 Rokopisov ne vračamo. Oglasi po tarifu. Tiska tiskarna Makso Hrovatin v Ljubljani. Dr. J. R-i. Slovenska kulturna propaganda I. Začetki in razvitek. Kmalu po koncu svetovne vojne je razstavil Matija Jama svoje slike v Haagu. Holandski časopisi so Jamovo razstavo hudo pohvalili, nekateri so Jamo kot krajinarja celo naravnost slavili, imeli so ga pa za — Čeha in so ga pozdravili kot Čehoslova-ka! Sploh imajo nekateri zahodnoevropski narodi vse Slovane iz ozemlja prejšnje Avstro-Ogrske za Čehe in to ne le povprečni meščani, ampak razumniki, ki v tamkajšnji javnosti kaj pomenijo. Čehi so namreč že pred svetovno vojno razširjali svoje ime in dela svojega duha posebno med Francozi. Ko je pa nastala nova republika, je ta sama z vso močjo in z velikimi denarnimi zneski razpredla češko propagando v vseh zahodnoevropskih državah. Za to so Čehi današnji dan tisti narod v Srednji Evropi, ki ima na zahodu najboljši sloves in največje zaupanje; dobili so tudi veliko tujezemskega kapitala za svoje gospodarstvo nele iz Francije, ki je njih zaveznica, ampak tudi iz malih, pa bogatih nevtralnih držav, na pr. iz Nizozemske. Mi, Slovenci, se za propagando svoje kulture drugod, pri večjih narodih, nismo dosti brigali. Pred svetovno vojno so le redki glasovi o slovenskih duhovnih ustvaritvah segli čez domače meje. »Glasbena Matica« je sicer že po potresu 1. 1895 šla na Dunaj, pozneje pa tudi v druga kulturna središča, pred leti tudi v Francijo. Za »Glasbeno Matico« so se podajali tudi drugi pevski zbori v tuje zemlje. Pevci iz Slovenije pa niso vselej nastopali pod slovenskim imenom in ne s čistim slovenskim vzpore-dom, tako da je bila njih pot, ki je bila draga in plačana z našim denarjem, za slovenstvo brez pomena in bi bilo prav vseeno, če se ne bi podali od doma. Slovenski oblikujoči umetniki so razstavljali že pred svetovno vojno v tujini, v skupinah in posamič, nele na Dunaju in v Pragi, ampak tudi v Varšavi in v Berlinu. V Londonu so sicer razstavili na avstrijski razstavi, imeli pa so svoj ločen slovenski oddelek. Pred vojno je slovenska oblikujoča umetnost nastopala po svetu v imenu slovenstva in s poudarkom slovenstva. Po letu 1918 so tisti mlajši oblik, umetniki, ki se zavedajo slovenstva, šli v Berlin, na Dunaj, na Češko in v Holandijo ter drugam kot Slovenci in je pred vsemi Tone Kralj dosegel velike uspehe kot slovenski umetnik v Amsterdamu in Antwerpnu, v Benetkah, Rimu in Padovi. V Parizu kmalu po končani vojni in v Londonu pred nekaj leti niso mogli nastopiti naši umetniki v slovenskem imenu, ker pri teh razstavah niso odločevali, pa tudi nista imeli večjega uspeha. Bolj trajen in obsežnejši vpliv kot glasbena in slikarska ter kiparska propaganda ima pa propaganda besede: književnost. Knjiga ostane dostopna celim: rodovom, ko pevske prireditve minejo v enem večeru, slikarske pa trajajo največ nekaj tednov. Knjige bero stotisoči, koncerte posluša in razstave ogleduje le omejeno število ljudi, ki dostikrat le slučajno zaidejo k prireditvi. Slovenska književna propaganda pred vojno je bila neznatna. Prešernove poezije so bile prevedene v nemščino že pred 50 leti, pozneje v ruščino in nekaj v italijanščino. Čehi so prevajali slovenske pisatelje že pred vojno, tuintam je izšla kaka slovenska stvar tudi v kakšnem drugem prevodu. Šele zadnje desetletje so se pomnožili prevodi slovenskih leposlovnih del v tuje jezike. Cankarjev »Hlapec Jernej« je bil preveden v angleščino, nemščino, francoščino, italijanščino, češčino in menda tudi v ruščino. Meškove stvari so prevajali v nemščino, češčino in slovaščino, prevajali so Finžgarja, Ivana Preglja, VI. Levstika in druge. Slovensko leposlovje se je pokazalo v Evropi, če se ni še razodelo. Naucni besednjaki in leksikoni evropskih narodov, in to splošni, že odkar so začeli izhajati, ugotavljajo in opisujejo slovenski jezik in slovensko književnost kot samostojen faktor, prav tako kot na pr. dansko in švedsko, čeprav sta ti dve v germanski skupini. Kajpak, da se posebni književni leksikoni, nele nemški, ampak celo madžarski, ki je izšel še pred svetovno vojno, pečajo obširneje s slovensko književnostjo kot splošni in ne pišejo o nji manj kot o srbski, hrvaški in slovaški književnosti in jeziku ter nikakor ne postavljajo slovenske književnosti in slovenskega jezika na zadnje mesto v zgodovini evropskih književnosti in jezikov. Slovenstvo in slovenska kultura je mednarodno priznana kot samostojna, neodvisna prvina in je kot take nihče ne more zanikati, kvečjemu jo more zaradi neznanja ali pa iz drugih vzrokov namenoma zamolčati. II. Ivo Barbitch v pariških »Les Nouvelles Litteraires«. V Parizu izhaja ugleden in splošno priznan tednik »Les Nouvelles Litteraires«, ki priobčuje književne, umetnostne in znanstvene novosti. Ta tednik je izmed najboljših francoskih književnih revij. Dne 13. oktobra t. 1. je priobčila ta revija tudi sestavek »La Yougoslavie litteraire«, ki ga je spisal neki Ivo Barbič (Barbitch). V začetku piše Barbič obširno o začetkih srbske književnosti, ki se je začela razvijati pod bizantinskimi vplivi v srbskih samostanih Hilendarju, Studenici, Žici, Manasiji in drugod, za časa Nemanja, ki ga imenuje jugoslovanskega — ne srbskega — vladarja. Pripoveduje o narodnih pesmih, o kraljeviču Marku, o hajdukih in o tem, da so se Herder, Goethe, Walter Scott, Tomaseo, Mickiewicz in drugi zanimali za srbske nar. pesmi. Barbič imenuje dubrovniško književnost v 15. in 16. stoletju dalmatinsko oziroma srbsko. Pravi, da so v 16. in 17. stoletju živeli v Dalmaciji, Zadru, Šibeniku, Splitu in Trogiru književniki Hektorovič, Lučič, Zoranič, Barakovič; Hrvati so zanj le Zrinjski, Vitezovič in Križanič. Šele nato v par vrsticah omeni, da je v Sloveniji reformacija v 16. stoletju rodila književnost, ki ji je bil na čelu Trubar, ki je prevajal protestantske knjige za ljudstvo, Jurij Dalmatin, da je prevedel biblijo, med tem ko je Adam Bohorovitch spisal slovnico slovenskega dialekta (dobesedno: tandlis qu’ Adam Bohorovitch ecrivit une gramaire du dialecte slo-vene«). Barbič ne pozna, kakor se vidi, ne brižin-skih spomenikov iz 10. stoletja in ne slovenskega književnega jezika, ki ga je ustvaril Primož Trubar in mu spisal slovnico Adam Bohorič. Za Barbiča je slovenski književni jezik, ki je med najstarejšimi slovanskimi književnimi jeziki, »dialect slovene«, in za bralce »Les Nouvelles Litteaires« ni jasno, če sta Trubar in Dalmatin sploh pisala še v tem dialektu. Takoj na to pravi sicer Barbič, da vsi ti izrazi jugoslovanskega duha (namreč srbski na Hilanda-rju itd., »jugoslovanski« za Nemanja, srbske na- Mariborska „Brazda“ v Ljubljani V ljubljanskem umetnostnem paviljonu je razstavila skupina štajerskih slikarjev: Anton Gvajc, Karel Jirak, Ivan Kos, France Košir, Albert Sirk in Anton Trstenjak. Niso vsi rojeni Štajerci, žive in delajo pa vsi na Štajerskem! (v Mariboru, Ptuju, Št. Lenartu oz. v Slovenskih goricah), deloma tudi štajerski rojak Trstenjak, ki prebiva sicer v Pragi. Slovenija sestoji iz več delov in če so bolj žifvi in bolj močni njeni udi, bolj izrazito in močnejše je slovenstvo samo. Umetnostno gibanje v posameznih slovenskih pokrajinah, če bo res globoko in zavedno slovensko, če bo res zakoreninjeno v krajino in v dušo ljudstva, bo dalo slovenski oblikujoči umetnosti, v kateri zadnje čase čutimo neko omrtvelost, novih sokov za novo rast in žiVejšo barvo. Vse skupine slovenskih umetnikov pa morajo biti v tesni duhovni zvezi s slovenskim središčem, da se medsebojno oplodujejo in ostanejo v slovenskem sestavu, ker bi sicer splahnele v pro-vincialstvu, ki1 je že marsikateri umetniški talent zatrlo v preteklih časih, da se je izgubil in zatonil v malenkostnem in obrtniškem delu, čeprav je imel vse pogoje, da bi1 se bil razvil. Skupna slovenska umetnost, naša umetnost v celoti pa naj išče zvezo z umetnostjo velikih evropskih kulturnih narodov, tedaj z umetnostjo, ki je še višja in še bolj razvita kot je slovenska, da se bo povzdignila kakovost slovenske umetnosti in pridobivala priznanje v velikem svetu. Štajerska zemlja nam je dala v književnosti in predvsem v znanosti velike može: Slomška, Aškerca, Meška in druge, velikana Miklošiča in Žolger-ja; v oblikujoči umetnosti pa je v preteklih časih prevladovala Kranjska ali je pa vsaj odločilno vodila. V času baroka je sicer rodila štajerska zemlja oba brata Straussa, ki sta pa delala skoraj samo v svoji okolici, med' tem ko sta na pr. Valentin Metzinger in Ilovšek delala tudi po Štajerskem in Koroškem. Za časa Šubicev ni imela Štajerska večjih slikarjev, v dobi impresionizma so bili vsi vodilni umetnik razen kiparja Bemekerja Kranjci, predvsem pa Ljubljančani. Še umetnostni' spomeniki iz preteklih časov, ki imajo veliko vrednost, na Štajerskem niso toliki preiskani kot na Kranjskem in čaka tu še veliko dela slovenske umetnostne raziskovalce, da bo odkrita vsa slovenska umetnostna zgodovina. Prav je torej, da prihajajo oblikujoči umetniki iz štajerske zemlje v Ljubljano, ker so v Ljubljani prav tako doma kot v Mariboru, ker je Ljubljana središče slovenstva. Ljubljana bi' se morala bolj zanimati za umetnost in umetnike, ki žive zunaj Ljubljane. Udje mariborskega umetniškega kluba »Brazde« nimajo sicer enotnih umetnostnih stremljenj, saj so prav različni po starosti in hotenju. Anton Gvajc, ki je v preteklih časih živel v Gorici:, potem pa v Pliberku na Koroškem, je razstavljal že pred 30. leti v Ljubljani prav na prvih rednih slovenskih umetnostnih razstavah. Priden delavec kot je v resnici, je iskal najraznovrstnejše krajinske motive po vseh krajih, kjer je prebival in se je bolj ali manj vdajal sodobnim umetnostnih! strujam, čeprav ni nikoli šel za najmodernejšimi gesli, ampak je slikal »stvanio« in »predmetno«. Gvajc ima motive iz visokih gora, iz Savinjskih Alp, obdravskih krajev in sončne Gorice ter Vipave, od Krke do Save. Boljše so njegove male pokrajine, ker so bolj občutene, na pr. »V prvem mraku«, »Vrbe pri brodu v Mariboru«, »Gabmica v Zatoku« itd1. So to idilične stvarice, ki imajo nekaj vsebine in prav prijetno vplivajo. V gorskih krajinah pa manjka zračne perspektive in so ozadja neskladna z ospredji. Gvajc je razstavil 40 oljnatih slik, od katerih bi se marsikatera podala v kaki starejši salon, saj niso prav nič »revolucionarne«. Mladi so pa: Jirak, Iv. Kos, Košir, Sirk in Trstenjak. Albert Sirk je najmočnejši v izrazu; dela podobe skupin še bolj kot krajine, oljnate slike, pa tudi akvarele. »Madona«, prav za prav »Sveta družina« z Marijo, detetom Jezusom in sv. Jožefom, »Jezus z ribiči« in »Poldne« (ladji ob morskem bregu z dvemi skupinami' monarjev ob njiju) so stvari, ki obetajo večja dela, če bo Sirk razvil vso svojo voljo in se izpopolnjeval v oblikovanju, barve ima dovolj. Oljnate krajinske slike: »Strma gora« in »Vodnjak v Slov. Goricah« sta štajerska motiva, radi bi jih pa videli še več. Za to pa se v delih Mariborčana Karla Jiraka oglaša štajerska zemlja in ljudstvo. Jirak ima veliko plastike v barvah, dosti svežosti v koloritu, čeprav mu še manjka finese v obliki in črti. »Po trgatvi v Halozah«, »Haložanka«, portret ge. L. V. in »Ljubezen« (fant z dekletom na njivi z žitom) so oljnate slike, ki napravljajo na gledalca vtisk. Krajine pa dela Jirak v pastelu in so motivi iz Slov. goric in Haloz. Franc Košir, ki živi v Ptuju, je dober slikar tihožitij, razstavil je pa v jesenskih barvah »Dravo pri Ptuju«, »Jez pri Škofji Loki1« in pa še 6 pokrajin, ki niso vse štajerske in pa par glav. Ivan Kos iz Maribora ima 18 del: oljnatih slik, akvarelov, linorezov in risb; ima prijetne motive, kakor na pr.: »Iz okolice Slov. Konjic«, »Pod Pohorjem«, »Krajina s ceste« in pa rodne pesmi, »srbska« dubrovniška književnost, »dalmatinski« pisatelji, Hrvati Zrinski, Vitezovič Križanič ter slovenski »dialekt«) niso imeli nobene skupnosti. Potem pa se je pospel Barbič do ugotovitve, da se je Vuku Karadžiču posrečilo, da je po hudih bojih ustvaril skupnost jezika (očitno novega »jugoslovanskega« jezika), pri tem so mu pa pomagali predniki in sodobniki, kot Dalmatinec Kačič, Slovenec Relkovič, Obradovič, Gaj, Vraz in Bleiweis! Dobesedno je zapisal Barbič takole: »Ce fut Vouk Karadgitch qui reussit, apres des luttes penibles, a imposser 1’ unite de la langue, aide en cela par des precurseurs ou ses contemporains tels que le Dalmate Katchitch, le Slovane Relkovitch, Obradovitcli, Gaj, Vraz et Bleiweis.« Marsikdo, ne le izmed Slovencev, ampak tudi izmed znanstvenikov drugod, bo z glavo zmajal, če bo bral ta stavek. Napisan in priobčen je bil pa v resnici. Ker je Vuk Karadžič 1. 1864 umrl, je torej že pred 1. 1864. po Kristusovem rojstvu izginil slovenski dialekt, kar pa seveda ni mogla biti nobena škoda, saj po Barbiču slovenščina sploh ni bila nikoli književni jezik in seveda dosledno nikoli ni moglo biti slovenske književnosti — po Ivu Barbiču. V jeziku Vuka Karadžiča, ki ga je pomagal ustvariti Slovenec Rel-kovič(?!) in pa Bleiweis z Gajem in Vrazom so po Barbiču pisali tudi Prešeren, Jenko, Aškerc, Kette in Zupančič, prav tako kot Petar Petrovič, Njegoš, Mažuranič, Radičevič, Jovanovič, Jakšič, Ilič, Pre-radovič, Kranjčevič, Dučič, Šantič, Rakič, Vidrič in I. Te dni je poteklo 25 let, odkar so sklenili južnoslovanski socialni demokratje Avstro-Ogrske v Ljubljani (hotel »Tivoli«) resolucijo, ki je obsegala njih narodno stališče: 1. posebej v Avstro-Ogrski in 2. splošno glede vseh južnih Slovanov. Avstrijska socialna demokracija, ki je bila mala internacionala zase, sestavljena iz češkega, italijanskega, nemškega, poljskega, slovensko-hrva-škega (uradno se je stranka imenovala: jugoslovanska) in rusinskega delavstva, je imela svoj brn-ski narodnostni program iz 1899. leta, po katerem naj bi se vsa država razdelila v narodnostno omejena, avtonomna okrožja, a vsa avtonomna okrožja ene narodnosti bi se oblikovala v narodno zvezo z avtonomno vlado v narodnih vprašanjih; narodne manjšine bi se zavarovale s posebnim zakonom, ki bi ga sklenil parlament, a kakšen državni jezik se je zavračal in bi odločal o tem parlament, kolikor bi bil kak jezik potreben za sporazumevanje. Aneksija Bosne in Hercegovine, absolutistični način vladanja v Avstriji ter fevdalni na Ogrskem sta silila k premišljevanju. Že leta 1907 je terjal Henrik Tuma v znameniti študiji »Jugoslovanska ideja in Slovenci« združenje »slovensko-hrvaško-srbske Ilirije« v okviru Avstrije, pri čemer je priznaval razčlenjenost štirih južnoslovanskih delov v lastne individualnosti, ki pa potrebujejo gospo- prav značilni figuralni sliki »Človek s ceste« in »Starka moli«. Pod vplivi Francozov je Anton Trstenjak, ki je le gost »Brazde«. Ima pikanten način zlasti v podobah, na pr. »Žena z muzo«, »Pri toaleti I.«, »Pri toaleti II«, pa tudi tudi v krajinah iz Montmartra, prav tako kot v par štajerskih krajinah. Dela v guašu in akvarelu, med katerimi so »Vrtnice« najbolj popoln kos. Škoda je, da se Trstenjak ni lotil bolj domačih predmetov, ker ni dvoma, da bi podal zaradi tega, ker ima veliko finese, lahko posebnosti iz svoje domačije. Štajerska krajina ob slovenski severni meji je posebno v jeseni tako mikavna v barvah in po ozračju kot nobena druga pri nas. Navdušila je Bartscha, da je ni nehal opevati, opisal je njo in njene ljudi^ Lojze Kraigher v »Kotrolorju Škro-barju«, pričakuje pa še slikarjev še bolj kot pisateljev. Slikarji »Brazde« žive v nji in naj jo odkrijejo popolnoma zaradi nje, sebe samih in zaradi slovenske umetnosti, da bo po njih vsaj tako vidna kot je postala dolenjska stran po Jakcu. Janez Kocmur: Nekaj spominov (Nadaljevanje.) Dosti boljši govornik od Kreka je bil dr. Evgen Lampe. Če pa njegovo delo ni bilo kronano s tolikimi in takimi uspehi, je vzrok ta, ker se je pojavil, ko je bilo glavno začetno delo že opravljeno in je bilo njegovo delovanje tudi potem omejeno večinoma samo na bivšo Kranjsko, in še tu na izvrševanje le enega dela po Kreku zasnovanega programa. Ta je bil obsežen in splošen; njegova izvedba je zahtevala delitev dela in posebnih delavcev za vsako panogo posebej. Res da ni sestavil Krek nikakega shematičnega načrta, ali vsaka njegova beseda, izgovorjena ali zapisana, je bila kos programa. Skoraj vse zamisli, sprožene od drugega Katoliškega shoda dalje, pa najsi jih je Nazor. Najprej pa piše o »jugoslovanskih« romanopiscih, ki so pisali, kakor je Barbiča razumeti, vsi v enem novem Karadžičevem jeziku ter našteva Lazareviča, Sremaca, Šenoa, Kazaraca, Jurčiča, Stritarja, Kersnika, Kočiča, Gjalskega, Leskovarja in Cankarja. Še naprej piše Barbič in pravi, da so se pojavljale pred svetovno vojno v jugoslovanski književnosti zahodnjaške umetnostne struje, koz-mopolitizem in intemacionalizem ter pozneje do-daizem in zenitizem. Omenja Bogdana Popoviča in Skerliča, Vinaverja, Manojloviča, Bogdanoviča, Rističa, Dedinaca, Krlježa in druge ter razpisavši se v dolgih odstavkih omenja kot vodilno revijo edino »Srpski književni glasnik« in »Danas«. Drugih pisateljev in pesnikov ter dramatikov razen zgoraj naštetih deveterih in pa kakih književnih glasil iz krajev, kjer naj bi bil nekdaj živel »slovenski dialekt«, Barbič sploh ne navaja, pa še o imenovanih deveterih ne pove, da so živeli v krajih, kjer naj bi bil nekdaj v navadi »slovenski dialekt«. Ne bi omenjali sestavka Barbičevega »La You-goslavie litteraire«, če ne bi bil izšel v »Les Nou-velles Litteraires«. Tako pa ga je treba omeniti predvsem zato, ker je izšel v uglednem francoskem listu in ker je treba popraviti na kak način take trditve v francoski javnosti zaradi resnosti in zaradi slovenskih koristi. Ne vemo kako in s čegavo pomočjo je bil Barbičev sestavek priobčen. Zanimivo bi pa bilo, če bi se to dalo izvedeti. (Konec prih.) darskega, kulturnega in socialnega združenja v višji organizem južnega slovanstva. To bi bila pravilna rešitev na osnovi kulture in gospodarstva. Po aneksiji je prišla Šusteršič-Krekova misel tria-lizma v habsburški Avstriji, kar je bilo nemogoče doseči na miren način ne le zaradi Nemcev in Madjarov, ampak tudi Čehov ih Poljakov. češka in nemška socialna demokracija sta leta 1909. tudi posebej razpravljali o narodnostnem vprašanju. In končno so prišli do besede v Avstro-Ogrski južnoslovanski socialisti dne 21. in 22. novembra 1909. leta. II. »Tivolska resolucija« je stala na stališču narodne avtonomije, t. j. popolne narodne združitve avstro-ogrskih južnih Slovanov ne glede na različnost imena, vere, pisave in dialektov ali jezikov, da se kot deli velikega enotnega naroda ustanove kot enoten narod za skupno nacionalno-avtonomno kulturno življenje v demokratični zvezi (konfederaciji) narodov. V drugem delu resolucije se je poudarjalo, da so sedanji štirje južnoslovanski narodi le elementi, ki naj ustvarijo enoten narod; zato bi bilo treba spo-razumljenja o skupnem narodnem jeziku in pravopisu kot prvem pogoju popolnega enotnega narodnega življenja. III. Ko je urednik Dermota v »Naših zapiskih (1909.) poročal o tej resoluciji, je dostavil, da reso- lucija ne rešuje vseh vprašanj, ki obsegajo južnoslovanski problem; žal, da ni prišel do podrobnejšega obravnavanja. Socialistična resolucija je terjala v okviru Av-stro-Ogrske nar. avtonomijo južnih Slovanov kot svobodno enoto v konfederaciji narodov. Ta avtonomnost se je razlagala kot »samouprava v vseh narodno-kulturnih zadevah« na enotnem gospodarskem ozemlju. Vsak Slovenec naj bere tednik „Slovenija“ Potrebna je solidarnost ali mednarodnost, a resnično ali dejavno obstaja samo med enakimi; drugače se okorišča ž njo tisti, ki je močnejši. Prav za prav pa »konfederacija« in »avtonomija«, kakor ju navadno pojmujemo in ju besedno označuje tudi resolucija, nista skladni: avtonomija samo v narodno-kulturnih stvareh je premalo za konfederacijo, ki je najširši pojem skupnega življenja narodov. Splošno je bilo naziranje »tivolske resolucije«, glede južnoslovanskih narodov nesprejemljivo, ker je zanikavala njih zgodovinsko dane samobitnosti in mislila, da se more zenačiti, kar je mogoče le združiti v višjo skupnost, kakor je to pravilno povedal Tuma. Za tedanjo centralistično-fevdalno Avstro-Ogr-sko je pomenila osnovna misel resolucije: narodna avtonomija — nov udarec tudi z delavske strani, čeprav se je dal temu pojmu ozek obseg v dobi, ko se je odločneje začelo govoriti o južnoslovanski državnosti. Politični razvoj dogodkov je šel preko misli, ki je bila izražena v »tivolski resoluciji«. A-a. Vzroki nemškega poraza Še danes ljudje ne morejo razumeti, kako je bilo mogoče, da je tako močna, kulturna, najmo-derneje organizirana država kakor Nemčija izgubila svetovno vojno. Posebno zagonetno se jim vidi, zakaj si ta mojslrinja notranje asimilacije in kolonizacije skoraj v petdesetletni okupaci ji ni duševno pridobila lastnih bratov in rojakov v Alzaciji? Podrobneje nam poroča o teh imponderabilnih vzrokih v svojih spominih sloviti nemški zdravnik, prof. dr. A. Hochc (Jahresringe, Miinchen, 1934), ki je več let služboval v Strassburgu in bistro opazoval proces notranjega odtujevanja, tako da so alzaški Nemci 1. 1918 z največjim navdušenjem pozdravili Francoze kot rešitelje izpod »bratovskega« jarma. Hoche piše: 0 enotnem narodu v smislu duhovne skupnosti mase ni bilo mogoče govoriti. Stare patricijske družine so bile v sorodstvenih zvezah s Francijo in so notranje odklanjale Nemce, čeprav so v občevanju kazale največjo priljudnost. Preprosti ljudje so bili bolj nepristranski in prirodni; nikoli mi ni bilo težko ž njimi izhajati in jih duševno prikleniti. K temu me je pripravilo daljše prebivanje v sosednem Badenu, ki me je naučilo, skozi lupino južnonemške drugačnosti spoznavati človeško enakost. Da ni pravilno razumela psihološkega ozadja, to je bila glavna krivda nemške uprave; tudi Bis- formalno sprožil kdorkoli in kjerkoli, so imele v večji ali manjši meri obeležje njegove osebnosti. Mnogi se še zavedali niso, da jim je ideja od Kreka, in če že ne iniciativa sama, pa volja in smisel za delo. Danes mu mnogi očitajo, da je bil slab gospodar. Krek ni nikoli tajil, da nima branjevskega talenta, in če mu je tupatam spodletelo, so bili krivi tisti, ki jim je zaupal ali so se sami vsilili, pa niso znali ali niso hoteli. Sam je izjavil nekoč, da bi bil že davno v kriminalu, če bi bilo oko postave bolj čuječe. V skrajni sili je slekel suknjo, se vrgel v ogenj in reševal z »va banque«. Tako se večkrat tudi slabo sprevrže v dobro. Tisti, ki danes iščejo dlako v jajcu, naj bi se nekoliko zamislili, pa se, tako čisto na samem, vprašali: »Ne uživam li tudi jaz nekaj sadov Krekovega dela?« Vprašam: Kje je arhitekt, ki zna narediti načrt in hišo obenem? Ali: Kje urar, ki zna narediti magari samo pokrovec uri, da ne govorim o kolesju in drugih njenih sestavnih delih? Za to so posebni strokovnjaki, in če so ti šušmarji, načrti zategadelj še niso slabi. Leonarda da Vincija dš komaj vsako stoletje enega. Ni še dober gospodar, kdor ima za javnost samo besede, ne stori pa nič; tudi ni ljudski prijatelj, kdor zavijajoč oči proti nebu tarna nad slabimi časi, skrivaj pa redi zlato tele, in ko mu to doraste v kravo ali vola, začne s skrbmi, ki da mu jih prizadevajo dolgovi na hiši. Hinavec — če je tako, pojdi in prodaj, da boš brezskrben gostač in srečen! Poreče kdo: Kaj ima to opravka z ocenitvro govornika? Odgovarjam: K oceni govornika ne spada samo merjenje glasu po glasovni lestvici in opis njegove fasade, ampak še marsikaj. Ne v zadnji vrsti značaj in skladnost njegovih besed z dejanji. Kdor kupi hišo, jo da prej pregledati po strokovnjaku; kajti za njenim sijajnim pročeljem se lahko skriva trhlenina polna stenic in druge golazni. Šele skup v harmonično celoto povezanih dobrin ustvarja pravo vrednost. — Izidor Lonček na pr. je v neštetih odborih — znabiti je kje celo predsednik ali časten člen —; leta od seje do seje, se solzi na predavanjih, rohni na shodih in ganljive članke piše. Polno ima načrtov zoper prostitucijo, brezposelnost in potrato; skratka: če bi bilo ‘ vse res, pravi mesija. Ali še ves znojen od tehtnih svojih besed sede v bar, naslajajoč se ob golih bedrih izmozgane plesalke; ženi najdražje krzno, služkinji pa odbije zadnji dinar za ubito čašo. Kdaj je Izidor. Lonček odkrit: na merniku ali pod njim? Kakšna zmota, da je dober gospodar samo tisti, kdor se razume na štraco in dvojno knjigovodstvo! Če bi bilo tako, bi bili vsi mnogokratni zaslužkarji, milijonarji in tovarnarji orožja največji dobrotniki človeštva. Ta gospoda vodi celo trojne, če-tvome in še večkratne račune in izdaja zanje toliko, da bi lahko bili preskrbljeni vsi jetičniki. Tam za zaklenjenimi durmi in spuščenimi zavesami, kjer so sami in jih nihče ne moti, tam molijo Lonci in Lončki svojega zlatega slona. Zunaj je samo beseda; ta je nalik ustrojeni koži, ki se iz nje reže usnje za koristne čevlje, pa tudi stremenje za korobač. Samo en primer še, kakšen je bil Krek. Videč, da s svojimi poskusi v Trstu ni uspel, je, ne želeč razcepa, prepustil polje ondotnim narodnjakom. Ali slogaška politika slovenskega delavstva ni zadrževala, da ne bi trumoma prestopalo k socialnim demokratom. Dr. Otokar Rybar se je radi tega večkrat pritožil pri Kreku, iščoč pri njem sveta in pomoči. Pri neki taki priliki mu je dejal ta: »Kapital in delo sta kakor voda in ogenj; ne gresta skupaj. Ločite se in ustanovite dve fronti: meščansko in delavsko. To lahko storite tem bolj brez skrbi, ker vam je dana možnost, da usmerite nezadovoljnost delavcev od sebe na italijanski in židovski kapital. Odpada s tem sicer ne boste preprečili, pač pa ga znatno zavrli. Ustanovite za delavce posebno organizacijo z lastno avtonomijo. Slorite kakor da je prišla iniciativa od delavcev samih. Pazite pa, da dobite v vodstvu odločilen vpliv. Čle- „Tivolska resolucija" (Ob njeni petindvajsetletnici.) marck, ki ni nikoli živel v južni Nemčiji, ni imel nobenega umevanja o alzaški posebnosti, ki jo je pač srečaval samo v nesimpatični obliki alzaške, v državni zbor izvoljene opozicije. Tudi mu ni bilo do tega, da si »pridobi« Alzačane. Alzacija mu je bila samo zunanje pobočje trdnjave »Nemčija«; drugo je prepustil času. Prusija je pokazala na vzhodu veliko kolonizacijsko darovitost; a malo talenta za duševno osvajanje pri prodiranju v starejše kulturne kroge. Tukaj je veljala stara formula: biti Prus, to je čast, pa nikaka zabava. Birokratska nespamet Berlina je počenjala vse mogoče, samo da je nasprotje proti spojitvi z Nemčijo vzdrževala in ojačevala. S krivicami, zlasti v finančnem pogledu, ki so za vsako prirodno občutje ležale na dlani, je vzdrževala v Alzaciji zavest, da velja v novi politični zvezi za pokrajino manjše pravice, za tvorbo drugega reda. Večkrat sem premišljeval o vzrokih čuvstvene protivnosti južnega Nemca proti pruskemu bistvu in sem poslušal svoje občutke na ta način, da sem se uživel v južnonemško dušo. Sam sem namreč vselej opazil, čeprav sem po svojem rodu centralen Prus, da sem po daljšem bivanju v Heidelbergu in hitri vožnji proti severu občutil prve domače glasove najprej kot predrznost in prevzetnost. V nasprotni smeri pa podleže severni Nemec čuvstveni prevari, če ima na pr. Bavarca za dobrodušnega, ker tako občuti njegovo izreko. Nemška uprava tudi ni bila preveč srečna v izbiri oseb, ki jih je pošiljala v novo deželo. Spominjam se še primera, da je bil neki uradnik, na severu, zaradi pijančevanje nesposoben za službo, še vedno dosti dober v Alzaciji za krožnega direktorja. Vladano prebivalstvo je molčalo iz stare politične discipline, a si na tihem mislilo svoje. Za strumnost in red je imel inteligentni del prebivalstva pač smisel; a ljudstvu, navajenemu fran- Poglavje o Za vprašanja gospodarske, politične, socialne in druge zadrege ima »Jutroc pripravljenega posebnega, prav posebnega izvedenca: dr. Joža Bohinjca. Brž ko postane kakšno vprašanje »pereče«, že se oglasi dr. Bohinjec in ga kajpada »reši«. Takole nekako po temle vzorcu: »Vprašanja brezposelnosti ne bomo rešilj, dokler ne preskrbimo ljudem dela.« Ali: »brez ofenzivnih ustvarjajočih ukrepov in razmahov (to so besede! Ur.) ne moremo izlesti iz težav, v katere smo vklenjeni.« Ali — no j»u naj raje vsak sam bere sestavke g. Joža Bohinjca. Vsak sestoji iz najmanj pet lucatov podobnih spoznanj. G. Jožu Bohinjcu je posebno priljubljena beseda »iniciativa« in kar je njene bližnje in daljne žlahte. Če bi samo del odstotka te Bohinjčeve besedne iniciative našlo pri jutranjih ljudeh poti v slovensko življenje, kje bi že bili! Na žalost je pa stvar taka, da zgolj beseda iniciativa na tem materialističnem svetu ne pomeni mnogo, če ne stoji za njo kakšna nova ali vsaj ne preveč obrabljena misel, ki vodi k dejanju. Te dni je' spet napisal dr. Joža Bohinjec novo iniciativo in jo kakopak poslal dnevniku narina naj bo nižja, podpore pa višje kakor pri socialnih demokratih, da boste te lahko prikazovali kot delavske izkoriščevalce. Primanjkljaj boste morali kriti vi, in to je važno, ker vam bo to dajalo dominanten položaj v organizaciji. Najbolj kočljivo bo vprašanje oseb, ki jim bo pripadala na' loga posredovanja zvez med vami in organizacijo; te morajo biti v socialnih vprašanjih dobro podkovane, sposobne in absolutno zanesljive. Ne bodo se smele preveč gibati v vaših in drugih meščanskih krogih; delavci bi to hitro opazili in postali nezaupni, Tupatam utegne priti do resničnih sporov, ki jih boste pa lahko premostili, če boste vi in vaši zaupniki v organizaciji dovolj spretni. Potem zastave, enoten kroj, godbe, parade in sploh tam - tam, da delavce čim bolj zaposlite. Ločeno korakati, v odločilnih trenutkih, pri volitvah, pa združeno udarjati na skupni cilj...« Tako je nastala Narodna Delavska Organizacija (NDO) z mladim drjem Matkom Mandičem na čelu, ki je v tihem soglasju sodelovala s slično italijansko organizacijo pod vodstom znanega iredentista Cimadorija. — 0 tem ni črhnil dr. Krek nikdar besedice; razumljivo, radi drju. Rybaru dane besede, da bo molčal. Meni je zaupal stvar Mihael Mo-škerc, najožji Krekov sodelavec, preden je legel in ni več vstal; tudi na obljubo molčečnosti radi tedaj še živečega Rybara. Dvomim pa, da bi tako važne zadeve Krek in Moškerc ne zaupala še komu drugemu; in če sta jo, bi bilo želeti, da se oglasi, komur je kaj znanega. Potemtakem dr. Krek ni oče samo slovenskega krščanskega socializma, ampak tudi narodnih socialistov. Za mene ni dvoma, da je Moškerc govoril resnico. Za to govore tudi vse okoliščine. Krekov račun je bil popolnoma jasen: ker ga sam ni imel, oziroma se mu je izjalovil, je naučil tržaške narodnjake, kako narediti trojanskega konjiča, ki naj zavre prehiter razmah socialne demokracije med slovenskimi delavci v Trstu in okolici. Narodne coske malomarnosti, to ni bilo všeč. Birokratska malenkost novih uradnikov ni bilo tisto, kar je motilo — kajti v tem se je francoska subalterna praksa kosala z vsakim pisarniškim svetnikom pruskega računovodstva — pač pa potrebni posegi v osebno svobodo in pravico, ostati malomaren. Značilna v tem oziru je bila opazka Alzačana proti sosedu, ko je ta še drugi dan po prihodu Francozov v Miihlhausen po stari navadi pometal tlak pred hišo: Ha, ali še uganjaš to »švabščino«? (Švab je Alzačanu skupno ime za Nemca.) Mi priselniki, po moji današnji sodbi, iz večine nismo imeli pravega notranjega odnosa do starih Alzačanov. Zavest nemške sorodnosti je bila ma-lokje pokopana pod čuvstvom prezirljivega ponižanja, ki ga primitiven ponos na tujem lahko razvija. Mogoče je bilo, da so domačini časih videli na naših ustnicah »podsmeh Sedana«, ki ga je Hamsun opazoval v Parizu na Nemcih; vedenje mladih oficirjev v javnosti se večkrat, ne samo po Alzačanih, ni zdelo primemo. Marsikateri poročnik se ni mogel otresti občutka, da je gospod v osvojeni deželi. V splošnem so bili Nemci tudi krivični proti Alzačanom v presojanju njih političnega držanja. Ni bilo pravično, zahtevati od prebivalcev te historično tolikokrat premetane in z različnimi kulturnimi vplivi prepojene dežele čuvstev pruskega rojaka in njih pomanjkanje beležiti za madež. Morali bi bili razumeti to alzaško svojstvenost, kakor smo jo občutili, ta priljudni, a zapeti, neodkriti značaj iz pogojev njegovega nastoja. Do globlje zveze med Nemci in »domačini« ni prišlo, izvzemši posamezna in slučajna prijateljstva; vedno je režal med njimi jarek, ki ni pripuščal medsebojnega približevanja brez pridržka. Občutljivi in nezaupljivi Alzačani so dobro čutili nemško osnovno razpoloženje proti njim. Spectator. iniciativnosti Za poldrag predel je je, in res je treba precej požrtvovalnosti in samozatajevanja, da jo prebere človek, če vnaprej ve, da ne bo nič izvedel iz nje. Prav res, toliko brezpomembnih besedi še drugi jutranji sestavkarji ne bi znali nagrmaditi v enem samem sestavku, čeprav jim je treba priznati na tem terišču neko posebno mojstrstvo — naravna posledica neplodnih, mrtvih stvari, ki jih morajo zvečine zagovarjati. Iz Bohinjčevega sestavka je videti pred vsem, da se ima za velikega izvedenca v gospodarskih stvareh. Kako je prišel do te laskave sodbe o samem sebi, res ne vemo, morebiti, ker mu »Jutro« tako radevol je odpira svoje predele za njegove iniciative. Vsekako pa je dobro mnenje o lastni sposobnosti edina razlaga, da prispeva vedno in vedno znova »k vprašanju, kako zboljšati gospodarske in socialne razmere v državi«. Najprej »mora reči« g. Joža Bohinjec »na splošno, da vlada skoraj v vseh smereh mrtvilo, neka čudna duševna stagnacija, ki ne pusti, da bi se veselo in živahno razgibavali v razmotrivanju in v praktičnem življenjskem reševanju vseh vprašanj, ki nam težko leže na dušah in telesih.« socialiste si je zamislil samo kot predstražo, ki naj zadržuje sovražnika dotlej, da opravi on svoje delo drugod. Sam se je nameril na Goriško in na Kras, hoteč se odtod približati Trstu in ga enako Titu zajeti od zunaj. Vsekakor smel načrt, ki pa je bil zgrajen na pravilnih osnovah politične strategije. Če nič dragega, je povzročila Narodna delavska organizacija s Cimadorijevimi fasciji dosti zmed med tržaškim proletariatom. Iz Trsta je razširila Narodna delavska organizacija svoje delovanje tudi na Ljubljano. Tu sta bila njena glavna pobomika Adolf Ribnikar in poznejši narodni odpadnik Amošt Cham. Ker tu, razen v nekaterih strokovnih organizacijah, od strani socialne demokracije ni bilo posebne nevarnosti za kapital, je bil ta bolj skop in zlati dežek bolj redek in pohleven. Dajal je nekaj časa starejši češki brat, potem je pa tudi ta odmaknil roko in vrgel le še poredko kakšen milodar. — Danes ni v zasedenem ozemlju o narodnem socializmu ne duha ne sluha, vsi njegovi praporščaki so umolknili ali se pa umaknili, prepustivši okope marksistom in borcem pravega Krekovega duha; ti so še edina gibalna sila zoper beštijo fašizma. Bore