RECENZIJE REVIEWS Ana Bajželj Bevelacqua CHACKALACKAL S. (UR.) (2010): INDIGENOUS PHILOSOPHIZING: INDIAN HORIZONS. DHARMARAM PUBLICATIONS, BANGALORE 2010. 345-348 oddelek za filozofijo filozofska fakulteta univerza v ljubljani aškerčeva 2 si-1000 ljubljana 346 Anthropos 1-2 (225-226) 2012, str. 345-348 ana bajželj bevelacqua recenzija 130.2(540):1(34) Pričujoči zbornik predstavlja odziv na prepoznanje manka sodobne fi lozofi je ali bolje sodobnega fi lozo- fi ranja na domačih tleh sodelujo čih, torej v Indiji, ter okostenelosti prevladujočega modela fi lozofi je. Odtod vznikla želja po oplemenitenju fi lozofske dejavnosti z osvetlitvijo orientacij sodobnega indij- skega konteksta je leta 2006 zbrala devetindvajset različnih indijskih avtorjev na nacionalni konferenci v Bangalorju, Indiji. Njihove prispevke, ki predsta- vljajo plod raziskovanja različnih vidikov indijskega fi l o z o fi ranja, je v knjigo uredil Saju Chackalackal, dekan Fakultete za fi lozofi jo na Dharmaram Vidya Kshetram v Bangalorju. Chackalackal v predgovoru h knjigi uvede v problematiko, ki jo naslavljajo zbrani teksti. Iztočnica je pojmovanje prave fi lo- zofi je kot tiste, ki je vselej pripravljena vstopiti v dialog z razstirajočo se stvarnostjo, torej tiste, ki izhaja iz dejanskih človeških naporov v konkretnih življenjskih situacijah. Urednik zato spodbuja, da si je poleg stremljenja h globalnemu v fi l o z o fi ji nujno prizadevati za vključitev partikularnega, regionalnega in lokalnega vidika. Izhajajoč iz dinamične narave fi lozofi ranja, ki naj zatorej nikdar ne bi dospelo do kraja, poudarja, da k procesu fi lozofi ranja lahko svoj delež prispeva prav vsaka kultura in religija, pri čemer indijske tradicije niso izjema. Vsak od zbranih prispevkov tako izpostavi določen vidik sodobnega – fi lozofsko pretežno ne(pre)poznanega – indijskega razvoja, ki kliče po fi lozofskem odzivu. Predgovoru najprej sledi Chackalackalov prispevek “Indigenous Philosophizing and In- dian Horizons: An Introduction”, ki utemelji in razširi uvodne besede ter skoznje raziskuje pomen fi lozofi je danes. Kljub temu da naj bi bila to v osnovi dejavnost, ki zajema prav vse vidike stvarnosti, avtor ugotavlja, da fi lozofi ja tovrstnega imena ni upravičila. Ravno obra- tno, javnost je do nje razvila odklanjajoč odnos, ki zanika, da bi “fi lozofi ranje iz naslanjača” sploh imelo kakršen koli stik s dejanskim življenjem. Čeprav Chackalackal vlogo fi lozofi je vidi najprej v razumevanju in ne nujno preobražanju sveta, ostaja prepričan, da tudi v tej poklicanosti ne sme ubežati odgovornosti odzivanja na obstoječe človeške situacije. Poleg tega opozarja na zapostavljanje neevropskih fi lozofi j v fi lozofskem diskurzu, ki v domnevno postkolonialnem in globaliziranem fi lozofskem svetu ne more biti utemeljeno. V naslednjem prispevku z naslovom “Consciousness of Justice: Th e Missing Link among Philosophy, Religion, and Life” Justice Cyriac Joseph opozarja na pomen povezovanja med akademiki, aktivisti in zakonodajalci. Verjame, da bi le-to pripomoglo k vzniku zavesti o pravičnosti ter uspešnejšemu prepoznavanju situacij, kjer je pravica kršena. Pri tem spodbuja, naj bodo fi lozofi posebej občutljivi in pozorni na kočljiva dogajanja, ki naj jim služijo kot osnova za fi lozofi ranje. V sestavku “A Philosophical Response to Discrimination and Injustice in India” Svami Agnivesh poudari, da je znamenje prave duhovnosti odzivnost na dan kontekst, kar je obenem lastnost, v kateri se duhovnost razlikuje od običajne religijske prakse. Meni, da je v luči tega 347 chackalackal s. (ur.) (2010): indigenous philosophizing: indian horizons. dharmaram publications, ... potrebno premostiti prepad med vednostjo in dejanjem ter osvetliti praktično dimenzijo indijske duhovnosti. Vez, ki naj bi služila tovrstni utemeljitvi praktične duhovnosti, pa pre- pozna v sočutju, saj je duhovnosti, ki stremi k dobrobiti celote, misel, da bi en del uspeval na račun drugega, tuja. Ljubiti druge torej, ne le v besedi, ampak tudi v dejanju, poziva avtor. Sledijo tri študije “Neglect of Dalit and Subaltern Th oughts in the Mainstream Education in India”, “A Philosophy of Education for Dalit Assertion” in “Vision from the Margin: Rethinking Philosophical Education”, v katerih Kancha Ilaiah, Sebastian Alackapally in George Th adathil razpravljajo o perečem vprašanju izločitve fi lozofi je in miselnosti manjšin ter podrejenih družbenih skupin, zlasti iz okvirov indijskega izobraževalnega sistema. K vklju čitvi perspektive dalitov in manjšinskih gibanj v fi lozofski kurikulum pozivata tudi Th omas Kadankavil ter Joseph Pandiappallil z razpravama “Dalit and Subaltern Perspecti- ves and Philosophy Curriculum” in “Need for an Inclusive and Integral Philosophy in the Indian Subcontinent”. V. S. George Joseph v svojo obravnavo “Sopāna as an Indigenous Way of Philosophizing” uvede s kontrastivno analizo evropske in indijske metodologije ter izpostavi indijsko priza- devanje k razvoju transracionalnih načinov spoznavanja stvarnosti. Zatem skuša približati eno od tradicionalnih indijskih fi lozofskih metodologij, ki se je oblikovala v okviru śaiva siddhānte. V študiji z naslovom “Philosophizing with a Maternal/Material Touch” Kanchana Ma- hadevan preiskuje vlogo, ki jo ima fi lozofi ja v kritičnem preizpraševanju koncepta “matere”. Kljub temu da gre za formulo, ki se lahko vpenja v katerikoli patriarhalni kontekst, se osredotoča na indijsko zgodovino, kjer se je oblikoval stereotip idealne ženske kot matere. Študija samoumevnost tega lika postavlja pod vprašaj ter poudarja, da lahko šele predhajajoči teoretski uvid v spolne vloge kot družbeno konstruirane vodi v dejanske trajne spremembe pojmovanj le-teh. Sledi razprava “Feminine Humanity: An Indian Christian Philosophical Project” v kateri Jose Nandhikkara predstavi krščanski feminizem. Evangeline Anderson- -Rajkumar s prispevkom “Taking ‘Body’ Knowledge Seriously: Women’s Experience as a Category of Analysis” preko kritičnega premisleka o indijski ideologiji (ženskega) telesa poudari nujnost vključitve feministične perspektive v fi lozofi jo. V. S. Elizabeth, Ashley Miranda, Ambrose Pinto in Vincent Kundukulam v prispevkih “Communalism and Human Rights Violations in India”, “Philosophizing vis-à-vis Com- munalism and Human Rights Violations”, “Political, Fundamentalist, and Militant Forces in India: Philosophers’ Response” in “Hindutva and Christian Philosophical Education” kritično pretresajo družbene posledice delovanja fundamentalističih in militantnih gibanj ter njihovega poseganja v indijsko politiko. Obenem verjamejo, da lahko prav fi lozofi , ki ne delujejo zavoljo religijskih ali ekonomskih pridobitev, skrbno premislijo in najučinkoviteje domislijo možne rešitve iz zapletenih družbeno-političnih razmer. Felix Wilfred v sestavku “Social Justice in the Age of Globalization: Critical Refl ection on the Reform Proposals of Amartya Sen” previdno razmišlja o programu indijskega ekonomista Amartye Sena, v katerem kljub navidezni etičnosti razkriva močne neoliberalne težnje. V zaključku poziva k vzpostavitvi popolnoma novega diskurza o globalni pravičnosti. Na ta prispevek se odzove Keith D’Souza z esejem “Th e Age of Globalization and Philosophical Studies in India”, v katerem razmišlja tudi o primerni vrsti študija fi lozofi je v luči sodobnih ekonomskih razmer. V prispevku “Literature and Philosophy: Need for a Critical and Creative Engagement” U. R. Ananthamurthy zagovarja plodovitost naveze fi lozofi je in književnosti, saj je ravno 348 Anthropos 1-2 (225-226) 2012, str. 345-348 ana bajželj bevelacqua slednja tista, ki preko zgodbe in kreativnega naboja jezika napotuje na fi lozofski premislek na način, ki ne razdvaja, ampak odpira prostor dialogu ter na ta način tke vezi med ljudmi. Sledi razprava, ki nosi naslov “Th e Path of Imagination: A Tool for Total Education”, v katerem avtor Paul Kattukaran zagovarja pomen preseganja strogega racionalno-znanstve- nega pristopa v šolstvu, fi lozofi ji in nenazadnje življenju z vključitvijo estetske inteligence in domišljije. George Athappilly in Toji Kuriakose Puthenkaduppil v tekstu “Philosophizing and In- formation Technology” ter Rafy Vezhaparambil v prispevku “Philosophizing in the ‘Th ird Wave’” kritično razmišljajo o posledicah razvoja informacijske tehnologije ter menijo, da velja tudi to področje fi lozofsko temeljito pretresti. Swami Joseph A. Samarakone, Jolly J. Chakkalakkal in Francis Vineeth Vadakethala v sestavkih z naslovi “Integrating Spiritual Vision and Philosophical Studies in Christian Faculties”, “Integration of Spirituality and Philosophy” ter “Knowing is Becoming” pozivajo k povezovanju duhovnosti in fi lozofi je, torej zvezi, ki bi spodbujala celostno oblikovanje posameznikov. Sundar Sarukkai se v svojem prispevku “Philosophy and Lived Experience: Speaking For and Speaking About Others” sprašuje, v kolikšni meri je mogoče govoriti v imenu drugega ter obenem razmišlja, kdo ima sploh pravico do tega. V temelju zahteve po preoblikovanju fi lozofskega kurikuluma prepozna nesoglasje med pluralnostjo izkustva in nezastopanostjo le-te v fi lozofski refl eksiji, kar ga spodbudi, da razmišlja o odnosu med izkustvom in teorijo izkustva. John Peter Vallabadoss poudarja, da fi lozofski uvidi niso predočeni zgolj v zahtevnih fi lozofskih tekstih, ampak tudi v nefi lozofskih besedilih. Njegova razprava “Philosophical Insights from ‘Non-philosophical’ Tolk ā ppiyam” v preučitev vzame najstarejšo slovnico tamilskega jezika z naslovom Tol k ā ppiyam, v kateri odkrije številne fi lozofske koncepte. George Kulangara v svojem prispevku “Role of Speculative Philosophy in Christian Religious and Priestly Formation” podčrta vlogo spekulativne fi lozofi je v religijskem izo- braževanju ter hkrati presoja, da je pri izobraževanju posameznikov za duhovno življenje bolj kot naučiti jih določenih akademskih veščin, pomembno kultivirati njihovo sposobnost uravnanja življenja z razumevanjem resnice. Sledi zaključna beseda “Philosophizing in India Ought to Be Indigenous”, v kateri ure- dnik Saju Chackalackal ponovno osvetli namen zbornika ter obrazloži potrebo po drugačni fi lozofski paradigmi, katere vsebino in strukturo so začrtali prispevki v tem delu. Zbornik je v prvi vrsti sicer pisan kot spudbuda za predrugačenje fi lozofskih programov na indijskih krščanskih institucijah, a je s svojo vizijo integralne fi lozofi je lahko navdih tudi ostalim fi lozofskim programom po svetu.