PoJ'Ć/l ina pfa&asia t- crofocstšif. Glasilo Obl. organizacije pošt, telegr. in telef. uslužbencev v Ljubljani. Letnik IX. V Ljubljani, dne li. marca 1929. S. številka. Joška Čampa: Načela pa taka — ! O komercializaciji pošte, brzojava in telefona je razpnaviljaJla najvišja instanca stanovskega zastopstva ptt. uslužbencev — zadnji poštni kongres v Beogradu. Te razprave so Me obširne in temeljite. Sam referat savezne uprave kakor tudi vsi prijavljeni govorniki, zlasti pa delegat novosadske oblastne organizacije tov. Vukadovič, so obdelali to vprašanje do potankosti in iz vseh vidikov: iz strokovnih, državnih, narodnih, socialnih, gospodarskih, fiskalnih, t j. iz pogledov prihoda in izdatkov, še prav posebno pa s stališča interesov ptt. osobja. To dokazuje že samo izvleček vseh razprav, ki je bil objavljen toni v poročilu o kongresu v 26. in 27. številki ^Poštnega glasnika«. Jasno je, da se je izrekel kongres po vsestransko temeljiti razpravi proti vsaki komercializaciji in protestiral že proti sami njeni nameri tako spontano in enodušno, kakor more storiti to samo zborovanje, ki se zaveda z vso resnobo važnosti predmeta, o katerem razpravlja in ki ne dvomi niti najmanj, da so njegovi zaključki absolutno pravilni. Iz referata Saveza in razprav kongresa je tudi lahko razbrati, odkod je izšla iniciativa za komercializacijo in kakšne cilje zasleduje. V tem pogledu je dovolj značilno že samo dejstvo, da so bile na delu sile, ki so si prizadevale, naj bi se ta' referat in razprava o njem timeknia z dnevnega reda kongresa. Poleg razlogov, ki jih ji izneseli proti komercializaciji kongres, so za ptt. osohje in njegovo organizacijo merodajni še drugi, načelni razlogi. Temeljno načelo socialnega razvoja je asociacija. V njej pa ni zapopa-deno samo izenačenje vseh ljudi, vseh stanov in slojev v brezrazredno družbo s skupnimi in enakimi pravicami in dolžnostmi, kateri mora služiti vsak posameznik s svojimi individualnimi sposobnostmi, nego tudi pravično izenačenje pravic do posesti in uživanja vseh ^materialnih in moralnih dobrin, ki so človeštvu dosegljive in na razpolago. Kajti brez tega je resnična in prava socializacija iluzija in nesmisetma absurdnost. _ To načelo pa je izvedljivo le v obliki pravilno izgrajene države. V tej zahtevi je pravo bistvo in smoter države. Iz teh prividov ni država samo regulator, ki ureja medsebojno razmerje državljanov in svoje funkcije z zgolj pravnimi formulami, ker bi značilo to zgnesti živo življenje v brezdušen mehanizem, ampak mOra biti njena funkcija postavljena na komponento vseh etičnih dobrin. Država ne more biti samo abstrakcija pravnih norm, kajti pravo je samo mrtev zakon, ki dobi svojo moč šele v izvrševalcih. Socialno pravično urejema država se ne more zadovoljiti s tem, da se zakon samo izvršuje, in tudi ne dopustiti, da ga Izvršuje kdorkoli in kakorkoli, kakor se to često dogaja po morali: ouius regio, eius religio. Po tej morali se z zakonom sankcionirajo lahko največja lopovstva. Po načelih socialno pravično urejene države ne morejo biti materialne in moralne dobrine poljubno eksploatirane od posameznikov, ki imajo za to slučajno vsa potrebna sredstva na razpolago, marveč morajo biti last skupnosti, to je države. Eksploatator more biti samo država v dobro vseh državljanov, to je v svoje 'lastno dobro. Seveda mora biti državna uprava na taki višini, da to lahko stori. Lahko pa to stori vselej in povsod tam, .kjer more storiti to večja alli manjša skupina ljudi ali tako zvana »privatna iniciativa«. Zato mora dober državljan, če mu je država, t. j. skupnost res pri srcu, nastopiti vedno proti vsakemu poizkusu, ;ki gre za tem, da se odvzame pod kakršnimi koli zlaganimi razlogi državi kakršnakoli last, da jo nekdo potem sam eksploatira. Kajti taka privatna eksploatacija ni v bistvu nič drugega, nego tatvina, izvršena nad državo in celokupnostjo. Še nikdar pa ni nihče podvzel kake stvari iz altruizma, zastonj in brez osebnih koristi. Zato pravi pravilno gospod Toma Jovanovič: Privatna iniciativa pozna samo svoj lastni interes. Zanimivo je opazovati, kako pravilen je zdrav in pošten ljudski instinkt, kadar so ogroženi njegovi interesi. Spominjam se borbe železničarjev pred par leti, ko se je nameravalo komercializirati državne železnice. Privatne železnice smo poznali pri nas še nedavno (južna železnica). Nekateri so jih zelo hvailili. Pravijo, da so bili tudi železničarji tam zelo zadovoljni. (Pa vendar, kakšno čudo! Ko je šlo za to, da se dajo železnice zopet v privatne roke, so nastopile vse železničarske organizacije energično proti temu, razen ene same male in neznatne, ki je plavala takrat v političnih vodah neke takrat vladne stranke. Torej od nestrokovne organizacije. Zasledoval sem tedaj skrbno glasila vseh železničarskih organizacij, tudi hrvaških in srbskih ter ugotovi, kako so nastopili železničarji v tem pogledu složno, četudi so se ločili v veliko število svojih organizacij, strokovnih, kategorijskih in političnih. Morda bo kldo rekel, da se je zgodilo to zato, ker imajo železničarji mnogo levičarsko usmerjenih organizacij, ki so morale iz svoje sooialistično-idedoške doslednosti postopati tako. Toda temu ni tako. Kajti neko skrajno levičarsko krilo v Sarajevu se je bilo odkrito izjavilo, da ni v bistvu nikakega razločka med privatnim in državnim podjetjem v naši državi, ker da sta obe kapitalistični, kvečjem da je državni kapitalizem še slabši, ker lahko s silo zatre vsako obrambo železničarjev. Toda kljub temu mišljenju se je izreklo tudi to krilo proti komercializaciji s čisto pravilno utemeljitvijo, da je to nujno potrebno v interesu celokupnosti in socialnega razvoja. V poštni stroki, žal, zastonj iščemo takega primera. Na našo veliko osuplost so se namreč pojavili nekateri ptt. uslužbenci, ki so se izjavili za — komercializacijo pošte, brzojava in telefona. Tega niso storili morda iz kakega načelnega nagiba, kakor bi to človek pričakoval od inteligentnih ljudi, (Kdaj si pa še našel pri teh ljudeh kak načelni nagib? — Prip. ur.) niti niso poizkusili, da vsaj markirajo in privlečejo magari za lase kako načelo, ki bi opravičevalo in zagovarjalo njihovo izjavo. Ne, ampak se ravnajo kakor užaljeni in trmasti otroci. Ker je Savez ptt. uslužbencev, oziroma T. Jovanovič (v skladu s svojo ideologijo o pošti, kar mu odkrito priznavajo) proti, smo mi za, pa basta! Zelo enostavno! Pa res, kaj bi veliko govorili o taki-le bagateli. In načela, — kaj bi z načeli? (Načela so za strokovne organizacije, kategorijske ,pa se ne ukvarjajo z načeli. Toda čisto brez komentarja pa le ni bilo mogoče dati tako izjave. T udi to je enostavno: citirali so neko šifro, ki se ogreva v nekem beograjskem listu za komercialilza-cijo, — one, pa tudi mi že vemo zakaj! — in skušajo ustvariti za svojo kaprico nekoliko razpoloženja z nesigurokni namigavanji, češ da bodo morda pod privatno upravo letele poštnim uslužbencem pečene piske v usta. Kajti privatni kapitalisti so znani človekoljubi, ki jih je sama pravičnost, dobrota in Iju-domilje. In kar je glavno, — sedaj pridejo prava načela, ki so elementarna osnova ka-tagorijslkim organizacijam —: seveda, privatna iniciativa bo, preden kaj prevzame, dobro pogledala, kako, kaj in koga bo pre-vzeto. Kar ni kvalificiranega osobja (po kate go rijsikih načelih seveda!), bo prerešetala in prevzela samo ono, kar ima kvalifikacijo. Saj res! Ravno in baš privatniki ne bodo imeli drugega interesa in skrbi, nego da bodo šele študirali šolska izpričevala. Privatniki so namreč zelo tenkočutni za pravico sveta. Kaj njim mar, kdo je sposoben v stroki, kdo kaj zna in razume ter kdo ima dolgoletno prakso v ptt. stroki! Njim bo glavna skrb, koliko 'let je kdo trgal hlače po šolskih klopeh. Zato bo njihov prvi posel ta, da bodo vtikali nosove v stara in zarjavela šolska iz-pričevaila in v avstrijske certifikate. To je argument, ki vžge in drži ko žebelj! 'človek bi rad govoril mirno, pa spričo take naivne nesmiselnosti res ne more. Ne ve, ali naj bi se jokal ali jezil, ali naj bi od sramu zbežal kam daleč stran. Poštna stroka se nahaja pred operacijsko mizo. — Stroka, ki je bila vedno prva za železnico in ki je tako pomembna v človeški družbi in državi, ki ima pred seboj tako važno nalogo, da smo se vedno s ponosom prištevali k njej; stroka, ki smo ji posvetili mnogo svojega bistva in ki smo navezani nanjo z vsem svojim bitjem bolj zaradi nje, nego zaradi sebe; — to stroko naskakujejo, da jo razrežejo, popriva-tijo in kontraktualizirajo ter jo porinejo za cdo stoletje nazaj v preteklost, njene zveste uslužbence pa pahnejo na cesto, nakar ptt. stroka ne bo pomenila hiti toliko kakor nekdanje dacarstvo. In če se vendarle najdejo med njenimi sinovi in našimi tovariši ljudje, — in taki, ki trdijo o sebi, da so njen kvas, — ki nimajo druge skrbi, nego eno samo neskončno ničevo in majhno: ali bo triumfiralo njihovo šolsko izpričevalo alli ne, četudi na razvalinah in na izmučenih telesih ostalih stanovskih tovarišev. Nič drugega ne 'morem reči, nego: mene je sram! „32 pošt rešenih"! Po zaključku lista izvemo, da je na splošne proteste m na intervencijo gosp. direktorja Gregoriča, ki se mudi v Beogradu zaradi deerarizacije pošt, ministrstvo pristalo na to, da se izloči od prvotno zahtevanih 75 pošt — 32 največjih. Po priliki bi ostale državne pošte one z več ko 28.000 enotami. Kako stoji z deerar zacijo pošt? Danes je majibolj ialktualno vprašanje raz-državljenje 75 pošt v pod noč ju ikjulbljamske direkcije, ki se imajo pretvoriti v pogodbene pošte. To za ves slovenski narod, za ptt. stroko in za njeno osolbje tako življenjsko vprašanje je skoro popolnoma absorbirala nadnje 'tedne delo organizacije, ki je razvila živahno propagando, zainteresirala za stvar vso javnost in merodajne kroge ter organizirala splošen odpor proti tej nameri. Tudi direkcija kot čuvarica interesov ptt. stroke v Sloveniji se na vse načine trudi, da bi dokazala ministrstvu, kako nemogoče in škodljivo je izvesti zahtevano razdržavljenje. Zlasti dragocena je pomdč Zbornice za trgovino, obrt in industrijo v Ljubljani, ki je v tem boju najmočnejši faktor in ki je takoj tizipregledala silno škodljivost, ki utegne zadeti trgovska in industrijska 'podjetja, kakor sploh vse narodno gospodarstvo. V tem boju nais je -pustili na cedilu samo izvestni del bivšega političnega časopisja, kateremu je poslala organizacija informativno in pro-paigandno razpravo o ra'zdržiavljenju slovenskih pošt, pa je smatralo tisto časopisje za važnejše in koristnejše, prinesti brezpomembne prigode z ulice in trga, nego objaviti klic, kako Ohraniti v lastni državi institucije kakor so državne pošte, kaitere smo si v tuji državi s 'težavo vsako posebej izvoje-val... Protesti proti nameravani deerarizaciji so tako spontani in vsestranski — občinski in župni uradi, sodišča, indiuStrijskai podjetja, tovarne, vojaške oblasti itd. — da smatramo za nemogoče, da bi šli merodajni faktorji mimo teh protestov, ki se jih je nabralo v nekaj dheh že par sto. To tem manj, ker se na poklicanem mestu že uvideva, da ni bilo pravilno, ko' se je Vzelo za osnovo štetje statističnih pošiljk mesto delovnih enot, kar pokaže neko čisto drugo, napačno številko, ki ni s faktičnim prometom v nikaki zvezi. Direkcija je sicer morala razpisati prizadete pošte, vendar je pričakovati, da bo ostal razpis brez praktične vrednosti. Tisti, ki so izvežbani v ptt. stroki, ne prosijo pod Silvin: Kar se tičev tiče ... V grozansko uglednem, velestrokovnem listu — na »Otrbbarjai« sliši — berem imenitno basen o tičih in tičjih pomenkih, pa sem si miislil, ne bo napek, če objavimo tbdi v našem neznatnem lističu staro basen, kakor so jo zares čivkali vrabci stare korenine na velike kavke dan. tPrav takole je bilo: Živele so v znameniti ptičji srenji poleg vrabcev, škrjančkov, samičk, prepelic in slavčkov tudi ujede in roparice: jastrebi, srakb-perji in skobci. Bile so v srenji tudi nočne ptice: sotve, čuki in skovirji ter pol tiči pol miši. Celo smirddkavre mi manjkalo. Od nekdaj pa so živeli v vsaki ptičji srenji tudi debclOglavci in kalini. Nekoč pa je izbruhnila v ptičji srenji revolucija. Najmodlrejšim v ptičjem rodu se ni zdelo prav in krščansko, da ujede in roparice more mali ptičji rod, da srakoperji nabadajo na trnje mladice, da ležejo lene kukavice svoja jajca v tluija ignezda in se morajo za požrešni kukavičji rod mučiti drugi, kukavice pa žive 'gosposko in letajo po najvišjih vrhovih, da uharice inspicirajo in tihotapijo v črni moči, '.pohujšujejo s ponočevanjem ptičjo srenjo in kale nočmi mir. Srepja! se je posvetovala in sklenila, da ne more biti v čestiti ptičji srenji odslej več tako. Sklenjena je bila nova postava: kdor hoče živeti v ptičji .srenji, mora biti pošten. Nikogar me sme biti več v srenji, ki bi moril, ropal, kradel im pohujševal, rokovnjači!, kontraban- sedanjimi pogoji za razpisane pošte, ker vedo, da se ne more s 700 db 1000 dinarji na mesec vzdrževati pošte s 40.000—60.000 delovnimi enotami na leto. Prosili bodo pač samo taki, ki ne razumejo v stroki ničesar