184
Ozir v stare  čase.
Pričetek Mengša na Krajnskem.
Slovenci so se terdovratno malikovavstva deržali. Ker-sansko vero so čertili, misleči da je le zanka, v ktere jih sovražniki ujeti mislijo. Počasi je vendar tudi Slovencem resnica te vere dopadla. Malikovavni Slovenci so se sicer zoperstavljali, ali premalo jih je bilo. Boj so večkrat ponovili s pokristijanenimi svojimi brati, pa vselej so omagali, akoravno so se junaško bili.
Serdit zbere Dr ah o celo armado malikovavcev, da bi stare bogove zopet v čast pripravili, ali pa smert storili. Val j hu na, kneza kristijanskih Slovencev prežene — in še enkrat se vije prosto bandero Radegasta na savskih bregovih. Ali pregnan Valjhun kmalo pride nazaj , toda ne sam, temuč z veliko armado Bavarov. Hud boj se vname; Draho se umakne, boj zopet začne, ali smert ga na borišu zasači.    Tudi Avrel, Samo in drugi malikovavski knezi so
padli.    Le malo jih je ubegnilo. Med majhno trumo rešenih je bil tudi mali   vojvoda Mengo. Od tega tukaj:
Vedil je Mengo, da zoperstava več ne pomaga, toraj se je s svojimi sinovi in prijatli ponoči v beg podal. Dva dni gredo in dve noči. Tretji dan pridejo v gojzd; ustrelijo nektere živali, da imajo kaj jesti. Eden pa zleze na visoko drevo pogledat, kje da so in ako jih sovražnik preganja. Tu zagleda ne deleč sterm, pa ne zlo velik hrib. Bil je z jelkami obrašen. Čerue skale so ga krog in krog obdajale.    Tudi verh hriba so se grozne skale vzdigovale.
Na ta hrib gre Mengo s tovarši, da bi si tu novo ia varno selo zidali. Ali zlo se začudi, ko tukaj dva keršan-ska pušavnika najde. Razkačen ju pusti popasti in zvezati. Pri zidanji terdnjave sta mogla strašne muke prestati. Nar težje dela so bile njima naložene. Ko je bil grad narejen, sta bila celo v temno ječo veržena. Iz terdnjave je pa Mengo keršanske popotnike napadal, ropal in moril. Okoli hriba so se pa njegovi tovarši naselili, da bi vsako nevarnost zapazili in jo hitro odvernili.
Ujetih dveh pušavnikov pa vendar Mengo ni umoriti dal. Ta dva moža sta terpljenje tako voljno prenašala, da je zadnjič celo hlapec, ki jima je jed v ječo nosil, ginjen sam h kristijauski veri pristopil. Pripomogel jim je k begu, in, ker se je gospoda bal, ju sam spremil. Strašno se Mengo, ko to sliši, serdi in še bolj ko pred po keršanskih popotnikih streže.
Pripeti se enkrat, da se je na lovu deleč od svojih to-varšev zgubil, kar se dva divja merjasca va-nj zaženeta. Pervega Mengo s sulico prebode, al drugi ga s konja verze in mu globoke rane vseka. Ko se iz medlevce prebodi, vidi, da leži na slami v černi skalnati luknji in strah in čudenje ga prevzameta, ko zraven sebe ugleda svojega nekdanjega hlapca in tista dva pušavnika, ktera je v hudi ječi zaperta deržal. Nju eden mu reče: „Ne boj se, Mengo, nič zalega se ti ne bo zgodilo, naša vera veli ljubezen. Tudi ne čudi se ne! Ko smo iz tvojega gradu ušli, smo v tem zakotu zavetje našli. Ako je ravno tvoje selo na hribu, pod kte-rim je luknja, v kteri smo zdaj, smo bili vendar tebe ova-rovani, ker podnevi ni nihče stopnje na dan storil, le ponoči smo si živeža iskali. Tudi več popotnikov, kterih še nisi ti popolnoma ubil, smo našli, jih sem prinesli in nektere srečno ozdravili. Mertve smo pa pokopali. Tudi tebe je tvoj prejšni hlapec najdel; pritirali smo te v ta zakotek in te ozdravljali".
Silno se Mengo zavzame, da sta pušavnika, namesto da bi se bila maševala, tako miloserčna do njega bila. „Vi-dim, zavpije, vaji vera je prava". Ko se je ozdravil, se je dal kerstiti z vsimi svojimi tovarši.
V pokoro krivice, ki jo je tolikanj kristijanom naklanjal, je zidal pod hribom hišo, v kteri je popotnike ljubeznjivo sprejemal in jim vse potrebno daroval. Pozneje je ta hiša grad postala, ki še zdaj stoji. Prijatlom Mengota se je pa še veliko družili kristijanov pridružilo, tako, da je bila vas čedalje večja. In še le dan današnji je imenovana Mengeš po vojvodu Mengo.