Čuvalmo naš stanovski ugiadS Kdor ne spoštuje se sam, podlaga jc tujčevi peti. Koseski. Stanovski ugled jc nujna notranja ctična sila posameznika, da ne ponižuje s svojimi postopki lastnega osebnega ugleda, temveč da vedno in povsod skrbi za neomadeževanost svoje osebne časti; stremeč, da se pri tem odlikuje z zdravim in logičnim mišljenjem, z vsestransko marljivostjo in z vzornim poklicnim, socialnim in organizatoričnim udejstvovanjem. To jedro stanovskega in osebnega ugkda dobi važen zunanji izraz v nozornosti in priznanju, ki ga daje posamezniku in s tem posredno celotnemu stanu okolica in javno mnenje. Čim večje in vzvišenejše so dolžnosti, ki jih iznolnjujejo pripadniki stanu, tem večji ugled, spoštovanie in čast jim je nriznana. Čim nesebičnejši in požrtvovalnejši so posamezniki pri izvrševanju svojih poklicnih dolžnosti, tem \išja je stoDnja njihove notranje vredno6ti, njihova osebna čast. Dalekosežnega pomena in važnosti učiteljskega stanovskega ugleda se zavedajo le oni tovariši, ki imajo razvit čut stanovske samozavesti ter smisel za vse kar obsega \ učiteljskem stanu beseda »mi«, na kateri je zasnovana prijateljska vzajemnost, tovariška skupnost, stanovski ponos. čast in stremlienje po spopolnitvi. Nam to rvoglavje ni — kup praznih besed in nepotrebnih fraz, temveč nujna stvarnost, o kateri moramo imeti čiste in jasne pojme. Ugled vzgojitelja olajša težke vzgojne naloge ter ima v pedafogiki rioleg ljubezni \elik pomen. V ugledu živi mnogo močnega, privlačnega in sigurnega. Cast in ugled sta največje premoženje, predvsem sta nujno pptrebna nam poklicnim vzgojiteljem najširših narodnih mas. Kljub vsemu temu pa se ravno v zadnjem času opaža neko organizirano splošno blatenje in napadanje naše stanovske časti in ugleda in to često s sredstvi, proti katerim mi nimamo orožja za samoobrambo. Takšno pavšalno obrekovanje, zahrbtne denunciacije, napadanje celotncga stanu, podtikanje nečastnih dejanj in žalitev stanovske časti brez dovoljnih in tehtnih dokazov, je nekaj najgršega. Ker ostaja na nas madež, kljub temu, da te nizkotne in zlonamerne pavšalne denunciacije nioo opravičene, smo seveda kot celota in kot posamezniki dolžni vedno in povsod energično in konsekventno braniti svojo osebno čast, čast sotovariša in tako ugled celotnega učiteljskega stanu. V tem smislu se moramo vsi za enega, eden za vse postaviti z besedo in če je treba tudi z odločno in borbeno akcijo v obrambo našega stanovskega ugleda. ^*y Ne smešimo in ne ponižujmo se sami med seboj! Vplivajmo na sotovariše, da bodo pravilno razumeli svoje državljanske, poklicne in tovariškc dolžnosti in pravice ter da bo do z resno voljo — kljub vsem notranjim odvratnostim in zunanjim oviram — stremili za požrtvovalnim in zvestim izpolnjevanjem le-teh, in to ne radi moralnega in disciplinskega pritiska od zgoraj, temveč radi sebe samega. Z vzornim primerom in nlemenito medsebojno tekmo razveseljujmo drug drugega ter si jačajmo svojo zavest dolžnosti, a istočasno čuvajmo čast in ugled drug drugemu, ščitimo se medsebojno pred vsemi sovražniki učiteljske sloge in skupnosti. Resnična in globoka ljubezen do časti, ki počiva na takšnih temeljih, je najplemenitejša gonilna sila vsega učiteljstva. Sili ga k stalnemu poplemenitenju scbe, k zvcstemu izpolnjcvanju vseh dolžnosti in k popolnemu požrtvovanju za delo. Tako bomo postali vsi vztrajnejši, izdržljivejši in smelejši ter sigurni in trdni v vseh nevarnostih in v vseh življenjskih viharjih. Stanovski ponos in stanovska samozave6t naj nas vodita kot najzaneslivejši kompas v življenjskih položajih iz vseh zmešnjav, zahrbtnih napadov in pavšalnih obrekovanj. Če bomo živeli po teh smernicah in iskali vedno sodnika v samem sebi, bo naša "ot pravilna, požvižgali se bomo lahko na priznanje drugih, na oni zunanji lesk časti in ugleda. Res je, da je pozornost in priznanje javnosti največje in najvišje odlikovanje, ki je lahko izraženo vzfojiteljskemu stanu ter moramo radi tega stremiti z \semi močmi, da to tudi dosežemo. Ostanimo pa nezagrenjeno in enako požrtvovalno v tem stremljcnju po spopolnitvi tudi tedaj, če krivično izostane to zunanje častno priznanje, moralno plačilo in zadoščenje. Radi stremljenja po priznanju, ne zaidimo nikdar več na stranpota. Ostanimo na ravni poti zvestega izpolnjevanja svojih dolžnosti in zvestobe do države (ki je pa nikakor ne smemo istovetiti z vladajočim režimom). Bolje je živeti brez priznanja ter imeti notranje zadoščenje, kot pa se pred svetom nezasluženo povzpeti najvišje, pred samim seboj pa ostati — majhen in osramočen.