Kette: Kritikom.
551
»»Miruj, miruj, ne smejaj se tak' grozno, Prijatelj moj, ker že je nekam pozno, In čuj, prijatelj, kaj ti jaz velim,
Da rajše v višjih sferah se hladim, Kot da bi na realnih tleh peklenskih Se cvrl in pekel ob pohotnih ženskih.««
VIII.
,Ua.l . . . Ljubi, duša, in v krepost verjami I z dvomi se nikar nikdar ne muči In, hrepeneč strastno vsekdar po luči, Veruj, da tam izvira . . . nad zvezdami.
Tam biva On, vesoljni Bog nad nami, V rokah so mu do vseh skrivnosti ključi, Ki rad jih da — le trudi se, le uči, Le ljubi s srcem, glavoj in rokami!
In smrti . . . ni! . . . Jaz videm le življenje, Ljubezen večno vidim krog in krog; Saj če te, duh, neskončno hrepenenje,
Ah, če te je v nebo poklical Bog: Glej, vzklilo je telo v lepo zelenje, Kot rožica krasi dehteči log.
Kritikom.
Kette.
#
rce mi je morja širina mirna In duša je morja globoko dno, Skoz steklo vanj ne seže ti oko, Celo gladina bo ti neprezirna,
Profesor moj. Ej, ladij a prešerna, Ti skupaj zbito, zmašeno telo, Le glej, da te vihar razdel ne bo, Prej, ko zašije zvezda ti večerna.
Pa zvezda ve za morja poti vse,
Pa zvezda ve za strastne vse viharje,
Za čuvstva misli, skušene brodarje;
A glej, kako naj ti pristan odpre, Kako naj te valov, neviht obvar'je, Ko zvezda-ljubica le vame zre . . . '
Kette.