Podkrajški JsiJež 2 Povest iz domačih hribov »To so prazni marnji! — Kdor bi tega presko.il, ta bi moral samega živega vraga jahati. — To so čenče! — Tega ne preskoči živa duša. — Kdo pa je videl? Nihče!« tako so se dajali križem za mizo. »Rogačnik, saj ga poznate jagra, pravi, da je res,« je rekel Pušnik. »Bababa,« je ugovarjal Rotovnik. »Kdo bi pa jagrom kaj verjel? Bilo jih je deset ali še več, pa enega samega niso mogli uloviti, zato so si take storije izmislili.« »Hudičevega grabna Se gama ne preskoči, kaj šele človek.« >Zakaj ne, hehe,« je zahretll Migec. >Če si denem v levi čevelj tri praprotna semena, v desnega pa malo kačje masti, ti brez skrbi skočim čez.« »Te pač vrag zanese čez, drugače to ne gre.« »Pustite vraga, ta ima bolj pametnega opravila dosti, ne bo norcev čez graben nosil.« »Pobje, pobje, ne brijte si norcev In ne smejte se taklm rečem,« se je oglasil Žagarjev Gnstelj, suh, bledoličen mož. »V planini se marsikaj zgodi, da bi se človeku še sanjalo ne. Kar sem jaz na Volinjeku že videl, tega ne povem živi dušl no. Gor me pa tudi nihče ne spravi več.« »Hahaha, ti si čisto tak kakor moja sestra, ta tur1 noče povedati, kaj je v planinl videla,« se je zasmeja! županov Peter. »Kajne, tvoja sestra Julka je bila tam blizu nekje kc je tisti človek čez Hudičev graben skočil? Kaj pr pravi?« je spraševal Praparjev Nace. »Iz Julke še s kleščami ne spraviš kaj.« »Julka je pametno dekle in si ne da kake neutnnc storije natvesti,« je posegel zopet Rotovnik v besedo. »Saj so vse le jagrske čenče in še toliko ni resnice, ko'ikor je črnega za nohtom.« »Pač, pač, zgodilo se je nekaj,« je pripovedoval Peter' »tega Julka ne taji, da je nekaj videla. Le povedat noče, kaj, in imena noče nobenega izdati.« »Saj je morala na sodnijo, ali ne?« je vpraSa Pušnikov. »Da. Oče so šli z njo. Na sodniji pa še toliko nis< spravili iz nje kakor doma. Rekla je le, da če je ka. videla, ne briga to nikogar nič. Jagrom pa je še posebe. posvetila, da so bili raje tiho.« »Prav je naredila! Julka je lekle od fare!« so odobravali fantje in možje. »Kaj pa oče rečejo na to?« »Oče? Hahaha! Kregajo se. Da Julka nobenega Pod krajčana ne izda, to jim je po volji. Ali da njim tud nič ne pove, to jih jezi.« Judež je pazljivo poslušal, da bi mu nobena beseda ne ušla. Tako dobro se mu je zdelo, da ga županova hči ni izdala, čeprav je imela take sitnosti zaradi tega, da mu je postalo toplo pri srcu in si je želel le to, da bi tudi on mogel zanjo kaj storiti; za to dekle bi storil vse, tudi najhujše. »Hej, Migec, če že vse veš, povej nam, kdo je bil tisti, ki je čez Hudičev grahen skočil!« se je zadrl Praparjev Nace z drugega konca mize. »Pa saj ti ne veš nič.« »Meni je treba le v moj salamonski špegelj pogledati, pa vem vse, kar je bilo m kar še bo, hehehe,« se je hahljal coprnik. Vtem je privlekel štirioglato, črno obrobljeno ogledalce iz žepa, nataknil si ga je na konec nosa, poškilil z levim očesom skozi okno, z desnim v ogledalce, zraven pa skrivnostno zamrmral: »Špektrum, tatum, nebulorum!« Vsi so gledali pazljivo nanj. Tedaj je vzkliknil: »Ah, zdaj ga vidim! ... Rdeč je v lice, zgornjo ustno Ima r"°«°kano, levi uhelj ima skažen ...« »Hoho, saj to je Mrkačev Luka,« so se oglašali okoli njega. »Kako mu je irne, tega ne vem, hehehe, jaz ga samo vldim... Zdaj pa ga bom pricopral, da ga boste vsi videli... Alo, pridi!« Komaj je utihnil, že so se duri odprle in v hišo je •topil — Mrkačev Luka, čokat fant z zalitimi lici, s pre- klano zgornjo ustno in skaženim uhljem. Vse je utihnilo, vsi so uprli oči v prišleca. Ta se je najprej zavzel, ko je videl vse poglede vase uprte, potem pa se je zadrl: »Kaj pa zijate v me kakor teleta v nove duri?« Ker je veljal Luka za jezoritneža in pretepača, mu ni nobeden nič odgovoril. Migcu pa se je obraz hudobno nakremžil. Skrivaj je pomignil Judežu, nakar se je ta bliže presedel, da bi mogel coprniku, če bi bilo treba, na pomoč. Molk je Mrkačevega še bolj razkuril: »V delu 3te me imeli, to vidim. Zdaj pa hočem vedeti, kaj ste grivorili.« »Nič hudega,« se je oglasil Žagarjev Gustelj. »Pravijo, da si po Ojstriški planini jagal in da so te jagri zasledili, potem si jim pa ušel in čez Hudičev graben skočil.« »To se je vrag zlagal. Jaz sem bil tisti dan na Tolstem vrhu pri Ocvirku. Saj sem se na sodniji izpričal,« se je drl Luka ves rdeč. »Oni lažnivki, tisti Julki, pa bom posvetil. Ona je spletla vse marnje, da sem moral na sodnijo.« »Pusti ti mojo sestro! Ona ni rekla ne o tebi nič in ne o kom drugem,« je vzrojil Nadvornikov Peter. »Ti in tvoja sestra! Tvoja sestra je jezičljiva čenča in lažnivka.« »Kaj si rekel?« je zavpil županov sin in je planil proti Mrkačevemu. Sprijela sta se in zaletela po sobi, mize so padale, kozarci in krožniki so se drobili. Migec se je tresel od smeha. Kmalu pa je bilo videti, da bo Luka spravil Petra pod se. Tedaj se je Judež počasi vzdignil, nato pa je naglo zgrabil Mrkačevega za pas in za vrat ter ga odtrgal od županovega. Toda zdaj sta oba planila na Judeža: »Prekleti smrkovec požgani, ne vtikaj se v najin račun!« je zapiskal Luka. Ali že mu je Judež zasolil eno za uho. Vtem pa je že tudi njega županov sunil med rebra in se zadrl nad njim: »Mrha Judeževa, ali misliš, da na tvojo pomoč čakam? Jaz bom sam opravil.« Že je Judež v drugo vzdignil roko, da bi udaril še Petra, toda naglo jo je pobesil, zaškripal je z zobml in je obstal s stisnjenimi pestmi. V hišo je planil krčmar 8 tremi hlapci in je napravil pretepu konec. Judež ni pogledal nikogar, ni rekel besede, mrko je strmel predse in je odšel. Strahovito je kuhalo v njem. Ko bi mu bil kdo drugi kaj takega rekel, kakor mu je zabrusil Nadvornikov Peter, bi se mu bil kruto maščeval. Ali Peter je bil Julkin brat. Do Julke pa je čutil nocoj toliko hvaležnosti, da je s silo zadušil jezo na Petra. Tudi naslednje dni je mislil mnogo več na Julko kakor na sramoto, Jci mu jo je storil Peter, njen brat, in si je želel, da bi jo srečal. Četrtek nato jo je vendar pričakal. Videl jo je, ko je šla spet v planino, in je sklenil, da jo počaka na poti, ko se bo vrnila. Dolgo je ni bilo, prišla je šele pozno popoldno. Stopil je prednjo, kakor da je pravkar prišel po opravkih tod, in ji je dejal na moč prijazno: »Dober dan, Julka!« Ona je malo prebledela in je odgovorila hladno: »Bog daj!« »Julka, nekaj bi ti rad povedal,« je ponižno poprosil. »Ti si bila tako dobra z menoj. Bodi lepo zahvaljena, da me nisi izdala!« »Ali misliš, da imam Judeževo navado?« mu je odgovorila prevzetno. Klecnil je, kakor da ga je kdo udaril. Segel je potem v žep in potegnil iz njega čedn^ opran in zložen bel robeo tr~ ga ji pomolil: »Julka, na, na, tu imaš ...« je jecljal, »tu imaš ... Prav mi je prišel... Bodi lepo zahvaljena!« Prvi trenutek je bilo videti, da bo vzela robec. Toda naglo je umaknila roko: »Kar obdrži ga! Nočem... Imam še drugih.« Zopet ga je streslo in kri mu je udarila v lice. Tedaj ga je vprašala: »Ali te roka še boli?« »A! Se je že davno zacelilo.« »Poslušaj: srečo imaš, pa ne podajaj se več v tako nevarnost!« ga je svarila. »Drugič bi ti Bog morda ne pomagal več. Pomisli, da imn.s dušo! To bi bilo strašno, le bl se na duši in na telesu pogubil. Tako ne moreš več ialje živeti.« Ko uboga verna duša je stal pred njo, ona pa se je naglo obrnila in je odšla, ne da bi mu rekla še kako besedo. Z gorečiml očmi je gledal za njo, dokler jo je ie mogel nagledatd. Nikoli še se mu ni videla tako lepa kakor danes. Bila pa je čisto Nadvornikova: ponosna kakor njen oče in njen brat — ne, še bolj ponosna, še mnogo bolj ponosna. Zakaj rd vzela robca? Da, studi se ji. Nože se ga več dotakniti, ker ga je imel Judež v rokah. — Ko z nožem ga ie rezalo v srce... Ljudje so eden kakor drugi, vsi so enakl. Vse mrzi. Ne, tega dekleta ne more mrzeti. To dekle je dobro. Temu dekletu bi se Bmilil, 6e bi se pogubil... Počasi je šel po bregu dol proti domu. V duši pa mu je bil vihar. 8. Prvo nedeljo v avgustu so igrali zopet Pasijon. Igra Je ljudi pretresla, čeprav so jo že pozrtali in videli. Posebno prevzela jih je zopet Judeževa igra. Ko je Judež epoznal, kaj je storil, in je v svojem obupu tožil >a klel nad svojo usodo, je ostalo redkokatero oko suho. Julka ga je gledala in poslušala ter se ni mogla ubraniti solz. Vedno in vedno ji je šumela v ušesih nesrečnoževa tožba: »Na vsem svetu nikogar, nikogar ni, da mene, nesrečnika, rešil W.« Da, ni bilo dvorna. ta človek je igral samega sebe, svoje življenje... Ko bi mu človek le mogel pomagati! Toda kdor se sam noče rešiti, temu ni mogoče pomagati. Tudi Judež je bil ta dan in vse naslednje nemiren. Njegovemu bistremu očesu ni ušlo, da se je Julka pri njegovi igri jokala. To sočutje mu je delo dobro, najraje bi bil zavriskal ob mislih na njene solze. Z nepremagljivo silo ga je vleklo k dekletu. Ko bi se le en sam krat mogel z njc pogovoriti in se ji izpovedati! Premišljal je sem iii tja in je zopet ujel priložnost, ko je šla k živini na planino. Ko je proti- koncu tedna nesla težek koš v hrib, je pohitel za njo in ji zaklical: »Julka — počakaj malo — pusti me, da ti nesem koš! Samo do kraj lesa!« Ustrašila se je, ko je spoznala njegov glas, se naglo zasukala, naslonila koš na rob poti in ga zavrnila: »Ne, koša ne dam nikomur. Malo počila si bom, pa tebe ni trtba zraven.« »Saj imam jaz tudi pravico tu počivati!« je vzrojil. Nekaj časa sta molčala, potem je dejal on prijazno: »Ti si pri pasijonu bila. Kako pa se tj je zdelo?« »Tako pa tako,« je odgovorila. »Ti si me s svojo igro prestrašil.« »Zakaj?« »Kakor si ti igral, to ni več igra, to je resnica.« »Ali to ni prav?« (Daije sledi)