2 KRONIKA DR. VLADIMIR RAVNIHAR - NOVI PREDSEDNIK LJUBLJANSKE OBČINE Novi predsednik je bil rojen 6. marca 1871. leta v Ljubljani, kjer je dovršil osnovno in srednjo šolo, juridično fakulteto pa je dokončal na Dunaju. Nato je bil sodni pripravnik v Ljubljani in v Celju. Potem pa si je izbral odvetništvo za svoj življenj ski poklic ter odšel na službovanje v Celje, kjer se je v prvih vrstah udejstvoval v našem narodno- obrambnem delu. Zlasti je posvetil vse svoje sile razvoju Sokolstva, kateremu je načeloval kot sta rosta Slov. Sok. zveze od 1. 1905. in slednjič kot podstarosta ter po smrti prvega staroste dr. Oražna kot starosta Jugosl. Sokolskega saveza. Politično se je udejstvoval v dunajskem parlamentu, kjer je zastopal svoj volilni okraj Ljubljano ter v dežel nem zboru kranjskem. Po svetovni vojni je vsto pil v Narodno vlado kot poverjenik naše justične uprave. L. 1932. je bil izvoljen za senatorja v Na rodno predstavništvo. 17 let načeluje dr. Ravnihar Glasbeni Matici v Ljubjani, iz katere je vzrasel državni konservatorij ljubljanski. V ljubljanski občinski upravi je dr. Ravnihar sodeloval od L 1921. skoro nepretrgoma. Kot po znavalcu razmer mestne uprave ter želja in potreb ljubljanskega prebivalstva mu želimo, da bi tudi njegovo županovanje prineslo Ljubljani novih uspehov in razmaha. Novi predsednik se je dne 28. februarja 1935 ob prevzemu svojih dolžnosti predstavil svojim sodelav cem, uradništvu in Ljubljančanom s sledečimi bese dami : Gospod ban! Naključje je hotelo, da me vmeščate na stol ljub ljanskega župana ali kakor je službeni naslov, pred sednika mestne občine ljubljanske kot neposredni moj predhodnik na tem častnem mestu. Zato mi je predvsem v prijetno dolžnost, da v imenu mestne ob čine ljubljanske izrekam Vam, kot dolgoletnemu vo ditelju njene usode, toplo občuteno zahvalo za vso Vašo vnemo in spretnost, s katero ste vodili posle občinske uprave, za Vaše smotrno delo, ki ste ga opravljali v težkih časih in za veliko iniciativ nost, ki je vidna v vseh panogah občinske uprave. Vaše delo, Vaš trud, Vaša marljivost, ki so svojstva Vaše osebnosti, postanejo razumljive ob ugotovitvi, da zajemajo svojo gonilno silo iz žarke ljubezni do Ljubljane, do Vašega rodnega mesta. Ljubljana je tudi moje rodno mesto. V njej sem preživel svojo mladost in — z redkimi presledki — vso svojo moško dobo. Poznam njeno polpreteklo zgodo vino, znan mi je njen razvoj iz malomeščanskega mesteca v moderno mesto, ki se je vršil cesto na račun intimnih lepot stare Ljubljane, ki jih je bilo še v predpotresni dobi vse polno. Na svoj novi položaj prinašam vso ono ljubezen in vdanost, ki sta človeku prirojeni do njegovega rojstnega kraja in ki bosta v prvi vrsti podžigali vse moje delo za korist in bla gor naše ljube Ljubljane. Zavedam se popolnoma velike odgovornosti, ki si jo nalagam. Nisem homo novus za občinsko upravo, mislim pa, da ne rečem preveč, če trdim, da so minuli oni idilični časi, ko je bil ljubljanski župan pred vsem reprezentant našega mesta. Novi čas, katerega plod je tudi nedavno uveljavljeni zakon o mestnih občinah, zahteva od ljubljanskega župana mnogo več. Nalaga mu večjo odgovornost, kakor jo sploh nalaga tudi mestni občini, bodisi kot avtonomni edinici, bo disi kot važni celici državnega telesa, ki naj prevzame tudi važne funkcije državne uprave. Ta velika odgo vornost pada tem težje na tehtnico danes, ko živimo v izredno težkih gospodarskih in socialnih časih. V ča sih, ko ne smemo gledati samo na to, da imamo lepe, ravne ceste z ličnimi hišnimi fasadami, temveč bolj na to, kako se živi za temi fasadami in za razdrapa- nimi stenami lesenih barak. V današnjih časih mora postati to težišče vseh naših skrbi in prizadevanj. Zahteve in potrebe so tu in so neizbežne, posameznik pa jim ni kos. Pomagati mora v svoji socialno obču teni solidarnosti občestvo, to načelo velja v enaki meri tudi za višje edinice, za banovino, državo. Stojimo sredi reorganizacije občinske uprave na podlagi novega zakona o mestnih občinah, sto jimo pred vtelešenjem velikega dela naše lepe oko lice v pomerij mestne občine. V duhu gledamo veliko Ljubljano, kot križišče važnih prometnih žil, po ka terih naj se pretakajo turizem, tujski promet in med narodna trgovina. Nove naloge, nova bremena. Ni nam še popolnoma jasno, kako se bo vse to izživljalo v finančnem pogledu. Zato pa moramo biti oprezni in previdni vzlic naši pošteni volji, da pospešimo in ustvarimo vse te naloge. Skrbno moramo pretehtati vsak izdatek, preden gre izpod naših rok. Odkrito povem, da sem, vsaj za današnji čas, zastopnik kon- servativnejše smeri. Le ne vse naenkrat, temveč polagoma, kakor dopuščajo to razmere. Mestna občina ima lepo premoženje. Njene finance, čeprav niso rožnate, pa tudi niso vznemirljive. Naše pro računi so bili uravnovešeni in računski zaključki dokazujejo, da se je vestno gospodarilo v okviru pro računov, ki ne samo, da niso bili prekoračeni, ampak izkazujejo v gotovih postavkah celo prebitke in pri- KRONIKA hranke. In to vkljub vsem fluktuacijam, katerim je bilo dnevno izpostavljeno vse naše narodno gospodar stvo. Ne samo, da smo se izogibali nalagati nova bre mena na ramena ljubljanskega meščanstva, skušali smo celo že obstoječa bremena omiliti in zmanjšati. To naj bo naše prizadevanje tudi v bodoče. S proraču nom, kakršnega je predložilo mestno poglavarstvo v načrtu za prihodnje poslovno leto, še ni izrečena zad nja beseda. Res je, težijo nas dolgovi. Toda pomisliti moramo, da so bili ti dolgovi potrebni in neodložljivi, če smo hoteli Ljubljano dvigniti iz povojnih ruševin. Preradi pozabljamo, da niso še daleč časi, ko smo go vorili o izraziti stanovanjski krizi. Tudi ob zidovje naše bele Ljubljane je butnil val svetovne gospodar ske krize. In še smo sredi dobe izrazite brezposelnosti in s tem zmanjšanega zaslužka za vse naše produk tivne sloje. Izjemne razmere zahtevajo tudi izrednih mer in ukrepov. Bremena, ki so ogrožala zadušiti se danjo generacijo, smo morali porazdeliti tudi na bo doča pokolenja. In pretežna večina dolgov ima zna čaj socialne akcije. Prišel pa je čas, ko je treba misliti na konsolidacijo in konverzacijo dolgov z znosnejšo obrestno mero in bolj dolgoročno amortizacijo. Danes nimam namena razvijati Vam kak komu nalni program, za kar bo itak še dana priložnost. Ne bi bilo tudi težko. Saj so programi poceni, umetnost je le, jih prilagoditi stvarnosti in podrediti plačilni zmožnosti našega meščanstva, našemu urejenemu budžetiranju in vzlic temu ustvariti nekaj dobrega in koristnega. Demagogiji najlaže zamašiš njena široka usta, če od nje zahtevaš, da za vsak zahtevek tudi takoj pove ustrezni dohodek. Težo odgovornosti mi lajša, mislim, ne presmelo pričakovanje, da smem, dragi tovariši, računati na Vašo pomoč, na Vaše izkušnje in na Vašo veliko vnemo, s katero ste doslej sodelovali pri poslih ob činske uprave. Za Vas nisem nov mož. želim in ape liram na Vas, da smo solidarni, da smo eno in da tvo rimo enotno in homogeno celoto. Naj nas veže zavest, da pričakuje javnost, katere mandatarji smo, od nas poštenega, dobrega in vestnega gospodarstva, imeti moramo vedno pred očmi blagor vsega našega meščan stva brez razlike stanu. Iz teh prostorov naj bo izloče na dnevna politika. Kot pretežno gospodarska organi zacija zberimo vse svoje telesne in duševne sile samo enemu, zdravi komunalni politiki, ki naj ima svoj vr hovni cilj, doprinesti s tem svoj nemali delež k okre pitvi, moči, sijaju in ugledu naše lepe Jugoslavije. Ljubljana je žlahten dragulj v jugoslovenski kroni. Ne rečem tretja, da je ne ponižam, ali ena izmed treh prc- stolic naše prostrane, lepe domovine! Ljubljana je od nekdaj duhovno in prosvetno žarišče, deloma tudi go spodarsko središče slovenskega rodu, ki se je v stoletni borbi z nadmočnimi sosedi in tujimi gospodarji iz svoje sile razvil v narod z vsemi atributi, ki mu pripadajo. Jugoslavija nas je materinsko sprejela pod svoje materinske peroti. Pod njenim okriljem je za vedno odstranjena vsaka nevarnost za naš obstoj. Ljubljano samo pa je dvignila v naše politično sre dišče. Napravila jo je za sedež banovine, ki jo v okviru svoje države po pravici smemo imenovati Zedinjeno Slovenijo, politični sen naših prednikov. Dolžnost nas Slovencev je, da se prav posebno oddolžimo svoji dr žavni skupnosti, enotni in neporušljivi, in da kot del enotnega političnega naroda jugoslovanskega z lepim zgledom prednjačimo vsem drugim in da smo tako neminljiva privlačna sila in narodno zatočišče tudi za vse one brate, ki še ne uživajo sreče naše državne skupnosti. Zato pravim, da bodi Ljubljana zgled vzorne ob činske uprave. To nam bo tem laže doseči, če se moremo, kakor v danem primeru, opirati na preiz kušeni kader mestnega uradništva in ostalega name- ščenstva. Uradnik ni brezčuten in brezdušen stroj. Uradnik je del živega organizma, brez katerega bi bil ves organizem ohromel in nesposoben življenja. Ni samo izvršilen organ občinske uprave, pripravljati mora gradivo, ki naj ga potem občinska uprava ob dela v pravilen lik. Njegovi iniciativnosti niso postav ljene meje. Naj ne čaka povelj in ukazov, sam naj v danem primeru ukrene, kar se mu po njegovem pre udarku zdi koristno in potrebno. Sam od sebe naj pride z nasvetom, če misli, da bi bilo kje kako stvar izboljšati. Uradništvo, ki se zaveda tega svojega po slanstva, je neprecenljive vrednosti in vredno svojega dobrega plačila. Ob koncu se obračam do vsega meščanstva s proš njo, da me počasti s svojim zaupanjem. Nikomur ne odrekam pravice do kritike, toda biti mora stvarna, objektivna, dobrohotna z namero, da koristi stvari, ne pa v prvi vrsti izrečena z namenom, da bi s svojo jedkostjo zadela osebo. Za dobronamerne nasvete ali pa za upravičene pritožbe bodo na široko odprta vrata moje delavnice. Ni treba po ovinkih in z namenom govoriti skozi okna in skušati doseči kako stvar, ko zadošča za to kratek telefonski razgovor. Gospod ban! Prosim tudi Vas, kot nadzorno obla- stvo, Vaše naklonjenosti. Mislim, da mi ni treba ča kati Vašega pritrdilnega odgovora, ko vem in sem prepričan, da ste z vsemi utripi svojega srca povezani z usodo Bele Ljubljane. Prosim Vas, gospod ban, bodite tolmač moje tople zahvale na najvišjem mestu, ki mi je izkazalo svoje veliko zaupanje s tem, da me je postavilo na to od govornosti polno mesto. Prosim Vas, da izvolite tej moji zahvali pridejati tudi moje zagotovilo, da se ho čem z vestnostjo in delom oddolžiti danemu zaupanju. Ob zaključku pa prosim Vas vse, da se pridružite mojemu vzkliku Onemu, ki je začetek in konec vsega našega razmišljanja: Naj živi naš mladi vladar kralj Peter II. in ves naš kraljevski dom, živeli kraljevi namestniki! 3