386
Poglavitni spominek Vodnikove stoletnice.
Ta bi utegnila biti: Nova, zlepsana, popravljena in pomnožena izdaja Vodnikovih pesem.
Vodnik se šteje za očeta novejšega slovenskega pesništva ; vendar njegove pesmi doslej niso ne v popolnem obsežkn ne v primerni podobi na svetlem. Kar je Vodnik sam  dal v  natis,  je  ali   ie „za   po košnjo",    kakor je
387
zapisano na glavnem lista, ali je le za posebno priložnost, kakor je samo jasno pri pesmih za brambovce ali za mirov god. Izdaja gosp. A. Smoleta je privzela jnekaj izvirnih Vodnikovih pesem, in prestavljene Anakre-ontove oglasnice, vendar je še mnogo pustila na stran. **osp. bibliotekar Kastelic, kakor piše gosp. dr. Dežman v življenji Vodnikovem, ima nabirko Vodnikovih pesniških rokopisov v lasti *), in ondi se kaže še mnogo lepo pesnikovo delo. ,3Jeklenice" so od tod razglašene v „Ko-ledarčku" leta 1854; „Vganjkea, v pesniško mero djane, so sicer že v Vodnikovi pratiki prišle na dan. Pa še je v rokopisa mirno hranjena ^Ilirija zveličana", z malimi razločki še zdaj veljavna draga resnica, zlasti če se namesti „llirije" bere ^Slovenija" — ker je bila „Iiirija oživljena" le lepa sanja brez obstanjka. Dalje je „Milje milj en", družnik »Milice miijene"; „B resno", nekakošna sestrica Miličina; »Pomlad", neka zabavijica zapeljivim mestnim metuljem; nektere „Kratkea: „Sole 1814", ^Združenci 1815", „leto 1814", »Kratka pa krepka", „Slavče"; »Napitek" za brambovce in vojake; »Vuk estrajških vojakov 1813", poslovenjen iz nemškega; »Sklep Petelinčka", komedije, igrane v Ljubljani 1802; »Otožnima vina", poskušnja, slovensko besedo tezati na celo goste rime; »Dies irae" po slovensko; nasprot pa »Samce", ali »Mladeneč samec", ni izvirna Vodnikova, temuč stara ljudska pesem, po njem zapisana, kakor prav pove »Čbelica" (IV. B. str. 84).
Zmed ljudskih pesem, ki jih je Vodnik zapisal, in »Čbelica" večjidel že naznanila, pa se težko pogreša »Suijčba Lambergerjeva s Pegamam"; ta bi bila vredna, Vodnikovim pridjana biti, kot v spomin njegovega pervotnega nabiranja ljudskih pesem. Je namreč v trojnem, deloma različnem Vodnikovem spisu ohranjena, pa po mnogem ozira drugačna memo Zupančičeve ali Koritkove izdaje. Kaže se, da je pesem v tej podobi narbližje izvirna nekdanji, zakaj polna je nenavadnih besed in starih oblik.   V izgled naj sledijo nekteri odstavki:
1.  Tam stoji kviško Dunaj bel; Kaj Pegam silni tam počel, Vam bom junaško pesem pel.
2.  Je v sredi grada tratica, Na trati gosta lipica, Ohlaja znojnih, senčica.
3.  Pod senco miza rumena, Obdana miza stol m i pa, Na samcih sedi gospoda,
4.  Med  njimi cesar rekoh. de, Po moji misli ne je ne, Kraljestvu našmu ne verste.
15. Ponese v lepo deželo,
Gorato našo Krajnico,
Do Lamberga na Kameno. 20. Pa v lini stara mat 8 Ioni ve,
Kaj Krištopu poda, vidivš,
Kak pruhti Pegam se, zvedivš. 30. Do Duna dirja v splav in skok;
So pri kosilu vsi okrog,
Pegamu pade žljica z rok, 42. Mu Krištop meri v stegno p ah
Al zmami sam hudir mu mah,
Da Pegama ne zverne v prah.
*) Častiti gosp. bibliotekar Kastelic bi gotovo vstregel občnim željam, ako bi kmali kmali izdal zapuščino Vodnikovo, ali če bi on ne hotel ali zavolj druzih opravil ne mogel, ko bi komu drugemu dovolil kaj takega, in ta ves sposobni mož za to delo bi bil ravno častiti gospod Hicinger. Se ve da gosp. Kastelic bi postavil primerne pogoje za izdanje; izdaja bi se potem osnovala na predplačilo ali subskripcijo, ostanki pridobka pa naj bi se obernili za namenjeni spominek. Naj bi se ta želja prevdarila!                                       Vred.
43. Si v tretje moč povzameta, Se konjiško zasuljčata, Na vselej boj razločita. 49. Se prošnja milostvo prisod: Kar željiš, tebi svoj sna bod, Dokler bo živ tvoj moški rod. Kaže se jasno, kako tehtna je ta stara pesem za našo literarno zgodovino,   tudi  za  oblike  imen:  Kraj niča  za Krajnsko, Dun za Dunaj.
Kar se dalje tiče  podobo, v kteri so Vodnikove pesmi doslej znane, ne omenjam samo male dvanajsterke v natisu, temuč tudi   besedo pesniško,  obliko slovniško,   in pravopis temeljit.   Vodnik je svoje pesmi   obilno   popravljal   in  pilil; po dva, trije,  štirje, bolj in manj popolni spisi se nahajajo od vsaktere pesmi;   pozneji  spisi   kažejo  sploh bolj gladko zvezo besed — razun  kar je   Vodnik  bolj   Ravnikarja posnemal — bolj dognano slovniško obliko, in boljši sedanjemu podobniši pravopis.   G. Smoletova izdaja  teh poprav nič ne zna, še mnoge pogreške vriva, kakor je že g. dr. Dežman v ^Koledarčku" opomnil.   V izgled sledijo nektere,  drugač znane verstice, po poslednjem Vodnikovem pretresu: Krajnc, tvoja dežela je zdrava, In pridnim nje lega naj prava; Polje, vinograd, gora, morje, Huda, kupčija, tebe rede.
Na Veršac stopivši sedi, Neznan svet se teb' odpre; Gleda j sivih pleš v sredi Zarod žlahtnih želj cvete.
Kos prepeva, gnjezdo znaša, Lepo Brezen gori gre; Nasmehljaje kosa praša: Poješ tako zgodaj že? Previdna odbera bi  pri  novi   izdaji  marsikaj  boljšega našla memo prejšnih izdaj.                                   Hicinger.