Poštnina plačana v gotovini.
Cena 30.- lir
Spediz. in abb. post. I. gruppo
DEMOKRACIJA
Brez žrtev ni uspehov, brez uspehov je življenje prazno.	gordon	cooper
Leto XVII. - Štev. 10
Trst - Gorica, 17. maja 1963
Izhaja 1. in 15. v mesecu
POLITIČNI RAZVOJ V ITALIJI
VLADNA KRIZA V 1TALIH
Fanfanijeva vlada je danes predložila oslavko. Najverjetnejši kandidat na mesto ministrskega predsednika je tajnik K D Moro. Fanfanijev padec v zvezi s porastom glasov, ki jih je prejela na zadnjih volitvah komunistična partija.
Za slovens skupnost
Rezultati italijanskih parlamentarnih volitev predstavljajo za marsikaterega političnega opazovalca precejšnje presenečenje. Res je, da so mnogi predvidevali, da bo krščanska demokracija vsled zagovai-janja politike levega centra, izgubila precejšnje število glasov. Vendar pa ni nihče pričakoval — verjetno tudi sami partijci ne —, da bo KPI povečala število svojih glasov za milijon. Omenjeni dejstvi, korak nazaj krščanskih demokratov in povečanje glasov komunistov, predstavljata najpomembnejši faktor ljudskega glasovanja z dne 28. aprila. Ostale vsedržavne stranke so se več ali manj držale tira predvolivnih predvidevanj Vsakomur je bilo jasno; da bodo liberalci občutno povečali število prejetih glasov, to pa po eni strani zaradi totalnega poraza monarhistov, po drugi strani pa zaradi nezadovoljstva nad novo politiko desnega krila krščanskodemokratskih volivcev. Pričakovati je bilo tudi porast socialdemokratov. Nennijevi socialisti so praktično ostali na istem čeprav so relativno izgubili nekaj glasov, ki so verjetno prešli h komunistom.
Kako naj si razlagamo nepričakovani napredek komunistov. Jasno je, da politika levega centra -— vsaj način, kako je bila izvedena — ni izvršila dane naloge, da premaga komuniste na njihovih pozi cijah. Volivni rezultati so dokazali, da ne drži prepričanje, po katerem se komunizem širi izključno v predelih, kjer je življenjski nivo nizek. Mnogi južnjaki, ki so se v zadnjih petih letih izselili na sever, se prav gotovo na novem položaju finančno mnogo bolje počutijo. Vendar pa so prej, kljub skromnim prejemkom glasovali za krščansko demokracijo, čim pa sc izboljšali svoj socialni položaj so presedlali h komunistom. Toda razlogov je vee. Kot smo že dejali so monarhisti skoraj izginili.-Pretitvalci južnih pbkrajin Italije, ki so doslej zgolj iz tradicije glasovali za monarhiste, so se sedaj večinoma obrnili h komunistom. Idejno skok volivca od glasovanja za monarhiste, pa do glasovanja za skrajno levico ni tako velik, kot bi se zdel na prvi pogled. Ce je v pre‘-klostl volil za monarhiste, je bilo to zgo,: iz neke patološke potrebe, da ostane zvest — ne toliko programu monarhistov — pač pa kroni. Ko je tak volivec spoznal, da je monarhistična stranka popolnoma razcepljena, da ne bo mogla nikoli doseči potrebne moči, je sklenil voliti za stranko, ki mu s svojo opozicijo za vsako ceno nudi ceneno protestiranje proti vladni stranki.
Mnogi nadalje sodijo, da so komnuistom mnogo pripomogli tudi mladi volivci, to se pavi ljudje, ki so tokrat prvič stopili V volivno kabino. To naj bi bili glavni razlogi za komunistični korak naprej. Kaj bodo morale napraviti stranke demokratične sredine, da zaustavijo porast komunistov? Kmalu nato, ko so bili znani volivni rezultati se je pokazalo, da so bh mnogi prepričani, da ljudje, ki so vodili novo politiko niso bili dorasli svoji nalogi. Predvsem so se vrstili napadi na ministrskega predstavnika Fanfanija, ki naj b' postavljal volivce pred izbiro; da ali ne S tem se je seveda marsikateremu zameril kar se je tudi pokazalo v zmanjšanju
glasov, ki jih je prejela krščanska demokracija.
Socialdemokrati so bili prvi, ki so razumeli. da je treba na vlado postaviti nove ljudi. Saragatu sicer očitajo, da noče Fanfanija, ker se mu je zameril pri lanskih volitvah republiškega predsednika. Pravijo, da je Fanfani obljubil Saragatu, da skupno s parlamentarci svoje skupine bo glasoval zanj in ne za strankinega kandidata in sedanjega državnega poglavarja Segnija. V zadnjem hipu pa se je Fanfani premislil in skupno s svojimi enoglasno glasoval za Segnija. S Fanfanijevimi glasovi bi bil Saragat izvoljen. Ce verjamemo tem govoricam, naj bi Saragat Fan-fanijevo »izdajstvo« zapomnil in se sklenil ob prvi priliki maščevati.
Republikanci vztrajajo na status quo, to se pravi; vlada naj ostane v isti formaciji kot doslej in naj se ohrani do kongresa socialistične stranke. Nenniju bi bil vsekakor ljubši Fanfani kot kak drug krščanski demokrat, ki bi zahteval od socialistov večjih garancij, vendar pa zatrjuje, da ga ne zanimajo ljudje, ki izvršujejo politiko levega centra, pač pa delovanje.
Krščanska demokracija bo morala najprej urediti svoje lastne vrste. Edini, ki bo lahko pozitivno vplival tako na desničarje kot levičarje v stranki je tajnik Moro, ki bo po previdevanjih tudi sprejel mesto ministrskega predsednika. Za Mora se poteguje sredina in desnica KD in
socialdemokrati, medtem ko vodijo zagrizeno borbo za ohranitev status quo zagovorniki Fanfanija in republikanci. V zadnjem času izgleda, da je Morova kandidatura gotova. Privoliti bodo namreč morali tudi zagovorniki Fanfanija, kajti Moro je pravzaprav idejni stvaritelj politike levega centra in bi zatorej umik Fanfanija ne pomenil političnega poraza njegove struje.
Pomembno vprašanje je tudi problem izvolitve novih predsednikov senata in posltnske zbornice. Skoraj gotovo je dr bo potrjen za predsednika poslanske zbornice bivši predsednik Leone. Previdevajo da bodo zanj glasovali krščanski demokrati, socialdemokrati in liberalci ter mord' nekatere desničarske skupine. Zelo verjetno je, da levičarji ne bodo postavili lastnega kandidata in se bodo glasovanj? vzdržali. Štiri podpredsednike pa naj bi si razdelili vsak po enega demokristjani, socialisti, socialdemokrati in komunisti. Za mesto predsednika senata so krščanski demokrati najprej predlagali Piccioni:a končno pa so se dogovorili, da potrdijo na to mesto dosedanjega predsednika Mer-zagoro. Vsekakor pa se do sedaj ni nikdar zgodilo, da bi KD imela v rokah predsedstvi obeh domov parlamenta. Tudi za časa De Gasperija je predsedstvo enega doma bilo v rokah druge stranke ali n: strankarja.
Uspeh, ki ga je na volitvah dosegla Skupna slovenska lista na Tržaškem je nedvomno dokazal njeno potrebo, upravičenost do obstoja in možnost nadaljnega razvoja. Po lanskih občinskih vos litvah v tržaški občini je ta zamisel s tem dobila drugo potrdiz /o za svojo pravilnost.
Pri načelnem glasovanju, kakršno je bilo na političnih volit: vah glasovanje za Skupno slovensko listo, prirastek 20 od: stotkov glasov ni malenkost.
Možje in žene, ki so ji oddali svoj glas, so se zavedali, da s tem ne prispevajo k izvolitvi tega ali onega poslanca. Da so ji vkljub temu ostali zvesti in so celo pomnožili vrste pristašev Skupne slovenske liste je zato dokaz njihove velike politične zrelosti. Plebiscitarno, s svobod: no odločitvijo v volivni kabini, so pokazali, da smatrajo za potrebno in pravilno, da slovenska manjšina v Italiji ob vsaki prU ložnosti vedno ponovno dokazu: je svoj obstoj, da izpričuje svo: jo voljo do samostojnega izživ:
GORDON COOPER V VESOLJU
Dvaindvajsethrat oholi zemlje
»Cooper je nad nami«, s tem naslovom so izšli ameriški popoldanski dnevniki preteklo sredo. Naslov naj bi poudaril dejstvo, da Cooperjev poskus ne predstavlja več »bežnega športnega poleta«, pač pa pravo krajše domovanje v vesolju. Pretekli sta skoraj dve leti, odkar je prvi ameriški pilot Alan Shepard prekoračil atmosfersko mejo in ostal za petnajst minut v vesolju. Gordon Cooper pa bo piebil v vesolju nič manj kot štiriintrideset ur. Po prvotnem načrtu bi moral novi ameriški vesoljski pilot odleteti z raketnega razstrelišča v Cape Canaveialu že v torek, toda zaradi manjših okvar na radarskem omrežju, so poskus odložili Cooper je tako odpotoval v vesolje v sredo ob 14,10 po srednjeevropskem času.
Izstrelitev je potekala normalno. Znanstveniki, ki od trenutku do trenutka spremljajo Cooperjev polet, so po približno tridesetih minutah postali zaskrbljeni. Zeneljske naprave so pokazale, da se je temperatura v. notranjosti vesoljske kabine »Zaupanje 7« prekomerno povišala. Tedaj pa se je oglasil vesoljski pilot, ki je pomiril znanstvenike na zemlji. Po njegovih podatkih je bila temperatura v ladjici normalna in znanstvenikom se jr posrečilo, da so odkrili napako zemeljskih instrumentov za merjenje temperature v
Soujetsko - kitajski razgouori
Mao Tse-tung je dosegel svojo prvo taktično zmago v ideološkem in političnem boju z Nikito Hruščovom. Dolgo napovedani razgovori v dvoje se bodo pričeli — kot zatrjuje tiskovna agencija Tass — 5. julija. Uradni namen razgovorov je utrditev enotnosti mednarodnega komunističnega gibanja. Z drugimi besedami povedano, se bodo sovjetski in kitajski voditelji pogovarjali o kompromisih, ki naj bi rešili vsaj nekatera ideološka, politična in gospodarska vprašanja, ki ločujejo Sovjetsko zvezo od komunistične Kitajske. Zelo verjetno je, da bodo po končanih razgovorih v dvoje sklicali na kitajsko zahtevo sejo, na katero bodo povabljeni predstavniki vseh komunističnih partij sveta. Sovjetsko delegacijo na razgovorih s kitajskimi bratranci bodo sestavljali: sovjetski ideolog Mihajl Suslov, tajnik osrednjega partijskega odbora Jurij Andropov, ki je strokovnjak za vprašanja »vzhodnih« komunističnih partij, Leonid Iličev načelnik ideološkega odbora pri osrednjem partijskem vodstvu, Boris Ponomarev, ki je strokovnjak za vprašanja »zahodnih« komunističnih partij in veleposlanik v Pekingu Stepan Cervonen-ko.
Sovjetska komunistična partija je najprej predlagala, da bi se razgovori vršili 15. maja, to se pravi trinajst dni pred zasedanjem osrednjega partijskega odbora. Sovjetski voditelji so želeli, da bi prišlo
do sestanka pred skicanjem plenuma, tako da bi lahko posredovali plenumu vrve rezultate razgovorov. Razdor med Sovjeti in Kitajci je tako važnega pomena, da bi Hruščov in njegovi najraje videli, da bi plenum seznanili z dokončno resolucijo.
Kitajci pa želijo, da pride do dvostranskih razgovorov po zasedanju plenuma, ker upajo, da bodo na tem mestu prede-batirali najvažnejša vprašanja, ki loauje-jo najpomembnejši svetovni komunistični partiji. Razumljivo je. da Kitajci upajo, da bodo »protipartijci« skušali podreti njihovo stališče in preglasovati Hruščova in njegove.
V zadnjem času sta si obe stranki izmenjali vrsto spomenic, v katerih so bili predlagani datumi za razgovore. Sovjeti so dalj časa vztrajali, da bi prišlo do razgovorov v juniju, kar pa Kitajci niso hoteli sprejeti. Poleg tega pa je zelo verjetno, da bo v drugi polovici junija Hruščov odpotoval na uradni obisk v Jugoslavijo.
Končno so se domenili za datum 5. julija, kar predstavlja za Kitajce pomemben taktični uspeh. Znano je, da se bo 18. junija sestal osrednji odbor sovjetske partije, ki bo lahko »svobodno« debatiral o vprašanjih, ki ločujejo Moskvo in Peking. Čeprav so se proti temu Hruščov in njegovi odločno upirali, so se pod pritiskom Kitajcev in morda tudi lastne notranje opozicije, morali vdati.
vesoljski kabini. Zaradi tega je Cooper dobil dovoljenje, da lahko nadaljuje svoj polet. V nasprotnem primeru bi pilotu sporočili, naj se vrne na zemljo. Cooper je moral med letenjem izvršiti vrsto znanstvenih poskusov, po točno določenem načrtu, ki so ga izdelali znanstveniki NASA-e.
Izstrelitev so po vsej Ameriki dajali preko televizijskega omrežja. Poleg tega pa so v vesoljsko ladjo, ki jo je Cooper sam krstil v »Zaupanje 7« izkazujoč s tem svojo vero v Boga in znanstvenike, ki so vesoljsko kabino pripravili^ montirali tudi televizijsko snemalno kamero, ki posreduje zemeljskim napravam sprejemanje slik. Televizijskemu prenosu je sledila skoraj vsa ameriška javnost. Posrečilo pa se je z pomočjo umetnih satelitov opraviti vrsto direktnih prenosov, tako da so najvažnejše trenutke lahko gledali tudi v Evropi.
Gordon Cooper je deveti zemljan, k; se mu je posrečilo priti v vesolje. Pred njim so po kronološkem vrstnem redu leteli:
Juri Gagarin 12. aprila 1961 — enkrat okoli zemlje; Alan Shepard 5. maja 1961 — balistični polet v višino 185 km; Vir-gil Grissom 21. julija 1961 — balistični polet v višino 190 km; German Titov 6. avgusta 1961 sedemnajstkrat in pol okoli, zemlje; John Glenn 20. februarja 1962 — trikrat okoli zemlje; Malcolm Carpenter 24. maja 1962 — trikrat okoli zemlje; Adrian Nikolajev 11. avgusta 1962 — šti-riinšestdesetkrat okoli zemlje; Pavel Popovič 12. avgusta 1962 — oseminštiride-setkrat okoli zemlje.
Bistvene razlike med sovjetskimi in ameriškimi poskusi so v časovni razliki poletov in v različni velikosti vesoljske kabine. Sovjetske vesoljske ladje so večje in težje, vendar pa opremljene z precej enostavnimi aparati. Ameriške kabine pa so majhne, prostor je skrčen na minimum, toda opremljene so z narazlič-nejšimi in večkrat zelo kompliciranimi aparaturami. Poleg tega pa so Sovjeti prisiljeni nadaljevati ali skrčiti polete s frekvenco štiriindvajsetih ur, kajti vesoljska kabina mora nujno pristati na točno določenem ozemeljskem prostoru v mejah Sovjetske zveze. To mesto pa vesoljska kabina obleti komaj vsakih 24 ur. Pri tem so ameriški poskusi mnogo bolj elastični, to se pravi, da njihovi piloti lahko pristanejo na več mestih, ki so posejana po vsem svetu.
Prav pod tem vidikom si moramo razlagati sovjetske poskuse — ki gredo od enega obleta okoli zemlje v 24 urah pa do 92 in 68 ur letanja v vesolju. Tu lahko tudi najdemo razlago, zakaj Američani le polagoma napredujejo, kajti njihovi poskusi niso naperjeni v spektakularne polete, pač pa bolj v polete, ki naj dovedejo do točnih znanstvenih podatkov. Poleg tega pa bi bilo zelo težko primerjati sr vjetsko in ameriško pot vesoljskega ra-ziskavanja, kajti znani so nam le ameriški podatki, medtem ko o sovjetskih poskusih vemo le zelo malo.
Po predvidevanjih se bo Cooperjev polet zaključil po našem času v petek r 0.10 S tem vesoljskim podvigom so Američani napravili pomemben korak za i ničitev človekovega poleta na Luno. Zmanjšala pa se je tudi časovna razlika med Američani in Sovjeti.
Proces proH nacistom
V preteklih dneh se je zaključil proces proti bivšim nacistom, ki je trajal sedem mesecev. O procesu v Koblenzu sodijo, da je neke vrste anteprima drugega še važnejšega procesa, ki se bo pričel čez nekaj časa v sodni palači v Frankfurtu. Na zatožni klopi bo med drugimi tudi zadnji poveljnik koncentracijskega taborišča v Auschwitzu.
Na sodišču v Koblenzu se je zagovarjal bivši častnik »SS« Georg Heusser skupno z enajstimi drugimi častniki, ki so bili obtoženi smrti 36.000 Zidov. Umorili so jih na najokrutnejše načine v letih od 1941 do 1943 na sovjetskem ozemlju. Heusser je na sodnikovo vprašanje, ali ima še kaj pripomniti, dejal: »Priznati moram svojo odgovornost in mi je žal za nedolžne žrtve.«
Zadnjega dne sodne obravnave so govorili obtoženci, kajti obramba je opravila svoje delo že prejšnje dni. Zanimivo je dejstvo, da je bilo odgovarjanje obtožencev drugačno od običajnega zadržanja. Sodniki so bili prepričani, da bodo tudi tokrat morali še enkrat slišati znani izgovor »bil sem samo vojak in sem moral izpolnjevati dane ukaze«. Tokrat so bili obtoženci bolj človeški, njihovo zadržanje se ni sprevrglo v anonimnost. Vsakdo je imel priložnost, da je obrazložil svoje sedanje gledanje, obžalovanje nad krivicami, ki jih je zakrivil.
Zelo verjetno je, da bodo Heusserja obsodili na dosmrtno ječo, isto kazen pa si pričakuje tudi Franz Stark, ki je bil zaradi neizprosnega uničevanja Judov odlikovan od nacističnih oblasti. Ko je Stark prišel na vrsto, da da zadnjo izjavo sodnikom, je komaj slišno izustil naslednje besede: »Nimam ničesar dodati k besedam mojega zagovornika«. Odvetnik je za obtoženca zahteval, da ga oproste, zaradi pomanjkanja dokazov. Patetičen je bil nastop poročnika »SS« Arturja Wilkerja, za katerega je javni tožilec zahteval dvanajst let ječe. Med solzami je rekel, da si ni želel tolikšnega pokola, ki ga je vojna zahtevala. Obtoženec Rudolf Schlegel pa je zakričal: »Zavidam sedanjo mladino, ki lahko živi v svobodi.«
Heusserja so aretirali pred' približno štirimi leti. Po vojni se mi je posrečilo zakriti svojo kriminalno preteklost in je celo postal poveljnik kriminalne policije v nekem nemškem mestu. Podobno kot drugi obtoženci se je v prvih povojnih letih skrival. Med vojno je bil član vojaškega odbora za »varnost« v Rusiji. Glavni štab je imel svoj sedež v Minski'. Njegova posebna naloga je bila »osvoboditi« deželo Judov in ciganov.
I jan ja, da zaradi zaščite in uspeš: ne j šega uveljavljenja svojih koristi poveže svoje sile v obliki širokega in skupnega slovenske: ga predstavništva. Ni jih motilo, da na volitvah, za katere je šlo, Skupna slovenska lista ni mogla doseči neposrednega cilja. Niso glasovali toliko za sedanjost kot pa za bodočnost, ki jo je Skupna slovenska lista s svojim pojavom nakazala, za cilje, ki si jih je postavila.
Na skupinah in ljudeh, ki so novo slovensko skupnost lani priklicali v življenje, jo doslej predstavljali in oblikovali, je zdaj, da še vztrajnejše nadalju: jejo započeto delo. Povečati in razširiti moramo naš krog, da bo obsegel zares vse zavedne Slo* vence v Italiji. Vrata v skupnost so odprta in vanjo naj pridejo prav vsi, ki imajo slovensko srce, tudi tisti, ki so na zadnjih volit-vah še stali ob strani.
Že v teku priprav za politične volitve smo rekli, kako škodljiv vo bo, če demokratični Slovenci v Italiji ne nastopijo enotno. Menimo, da se je to tudi poka: zalo. Nasprotniki Skupne slovens ske liste so našli svoj glavni in najbolj učinkovit argument za napade proti njej v dejstvu, da je ta lista nastopala samo na Tr: žaškem, medtem ko so goriški Slovenci ubrali drugo pot. Če bi se to ne bilo zgodilo, bi Skupna slovenska lista zabeležila tudi na Tržaškem še vse veliko večji uspeh. Greh bi storili, ko bi te: ga ne poudarili, saj izhaja iz tega nauk, ki ga moramo v bodočno: sti upoštevati. Zato se takšna napaka, ki škoduje prav vsemu slovenskemu demokratičnemu taboru, ne sme več ponoviti. Pred nami so zdaj že skoro de: želne volitve in pravočasno se je treba potruditi, da nas najdejo pripravljene.
Medvolivno obdobje, v katere: ga smo vstopili, torej ne bo čas počitka temveč dela, v katerem je treba določiti, izdelati in do: polniti nove oblike javnega udej: stvovanja in izživljanja demo: kratičnih Slovencev v Italiji. Kar je imelo doslej po svoji organi: zaciji samo nekakšen začasen značaj mora preiti v stalnost, »Skupna slovenska lista« mora prerasti v »Slovensko skupnost«, ne samo volivno, temveč stalno politično krovno organizacijo, ki bo povezala vse zavedne Sloven: ce v novi deželi. To je cilj, ki ga narekujeta stvarnost in poziti: ven odmev, na katerega je nale: tela zamisel širše slovenske skupnosti pri naših ljudeh in za: to ga je treba uresničiti.
* * *
V zvezi s pripravami za reorganizacijo slovenskih demokra; tienih vrst v Italiji »Demokracij ja« s to številko preneha redno izhajati. Posamezne številke bo« do v bodoče izhajale po potrebi. Z njimi bodo obračunani tudi morebitni viški že plačane redine naročnine.
Uredništvo in Uprava »Demos kracije« se ob tej priložnosti za» hvaljujeta naročnikom in čitates ljem za njihovo dolgoletno zves stobo in upata, da bodo to odlos eitev sprejeli z razumevanjem na znanje,
UREDNIŠTVO IN UPRAVA »DEMOKRACIJE«
Trst, 15. maja 1963.	^
PETA FRANCOSKA REPUBLIKA
De Gaullov petletni obračun
V ponedeljek 13. maja je poteklo točno pet let, odkar se je zaključila dolga agonija četrte francoske republike. Tedaj je nastopil general De Gaulle, mož, ki jr spravil politično in strankarsko razcepljeno Francijo v znosnejši položaj. Kakšen je obračun petletne vlade generala 1 Gaulla? De Gaullova Francija je danda nes čisto svojevrstna državna tvorba, k jo v Evropi ne moremo primerjati z m' beno drugo državo. Teoretično je Francija demokratična republika, praktično pa se še najbolj približuje diktaturi. Toda fran coska diktatura nima namena s silo kro titi francoskega prebivalstva, pač pa vpliva pomirjevalno, tako da se sami Francozi ne zavedajo gospodovalnega oblast-va. Z drugimi besedami bi lahko reki da spada v vrsto blagodejnih diktatur Ce bi pa z razmišljevanjem nadaljeval' bi prišli do zaključka, da je sedanja Fran cija monarhija, ki ni ne ustavna ne parlamentarna. V tej monarhiji vlada, čeprav razsvetljeno general De Gaulle. 2e sama ustava, ki jo je nalašč za De Gaulla pripravil Michel Debre, se podobno kot druge ustave naslanja na princip razdelitve oblasti. Toda čim se je francoski general povzpel do oblasti je slekel plašč in se požvižgal na ustavna določila. Kakšno nalogo naj opravlja parlament, kateremu je odvzeta možnost iniciative, kakšno vlogo naj igrajo sodišča, ko jih general v vsakem primeru lahko zamenja. Zgovoren primer smo imeli pri sodni obravnavi Sa-lana. Jasno je, da je naloga francoskih sodišč zgolj uprava, ali drugače rečeno: sojenje navadnih kriminalcev.
Položaj pa se prav gotovo ne bo spremenil, dokler bo De Gaulle na oblasti Vso svojo moč opira na vdanost ljudskih množic, ki so se naveličale strankarskih prepirov in ki kot večina latinskih narodov nujno potrebujejo za svoj razma' močno roko. De Gaulle se zaveda vpliv-ki ga ima pri množicah, zato se v odločilnih trenutkih poslužuje ljudskih referendumov. ne da bi se oziral na voljo parlamenta. Tu mu je težko ugovarjati, saj je praktično nemogoče oporekati, da bi ljudski referendum ne predstavljal najvišje demokratične pravice. Posredni poseg v politiko širših množic pa je prav z referendumom zagotovljen. Pri tem pa imajr francoske množice možnost, da izberejo med manjšim zlom. Funkcija, ki bi jo Hi ral izvrševati parlament z javnimi debatami, s posveti odborov posameznih strank, je na ta način odpravljena. Politično nepoučeni volivci referenduma nimajo one razgledanosti, ki bi jo morah imeti parlamentarci in zato je razumljivo, da s slepim zaupanjem v moža, ki je rešil Francijo iz krize, odobrijo tudi vsak njegov predlog.
Koliko časa pa bo De Gaulle ostal na vladi? Na to zelo važno vprašanje je moč odgovoriti zgolj s hipotezami, ki so v ve-čimi primerov skladne z generalovo željo da se ne odpove državnemu vodstvu. De Gaullu nasprotne stranke so dalj časa zagovarjale svojo politiko v funkciji starosti državnega poglavarja. Cim bi De Gaulle odšel v zasluženi pokoj, bi se po mnenju njegovih nasprotnikov Francija vrnila v normalni položaj. Toda dogodki kažejo, da je taka politika vsekakor neumestna. V primeru, da bi De Gaulle razpisal predsedniške volitve leta 1965, tedaj bi lahko vladal do leta 1972, to se pravi dalj časa od Kennedyja, ki če bo ponovno izvoljen leta 1964, bo lahko ostal na čelu ameriške politike kvečjemu do leta 1968. Pri tem pa moramo računati na dva elemneta, ki prav gotovo nista v prid francoskemu
državnemu poglavarju. Njegov vid se slabša, poleg tega pa se bo moral tudi v bodočnosti obvarovati pred neštetimi a-tentati. V zadnjem položaju pa se ne govori več o možnosti, da bi se naveličal vladanja, saj mu široke množice še vedno dajejo zagotovilo, da je široko priljubljen.
Na kakšen način si lahko razlagamo dejstvo, da Francozi dovoljujejo blagohotno diktaturo generala De Gaulla. Politični opazovalci so soglasni pri trditvi, da je Francozom mnogo bolj pri srcu soka življenjska raven od vsakršnega zanimanja za politiko. Po drugi strani pa se tudi politične organizacije, ki nasprotujejo De Gaullovemu režimu boje spro žiti vladno krizo in razpisati nove volitve. Toda parlamentarci se boje novih volitev. V današnjem položaju je parlament trden. General-predsednik, ki je o-dličen poznavalec javnega mnenja, si je najprej utrdil zaupanje množic z ljudskimi referendumi, nato pa je razpisal volitve, ki so kot znano, prikazale, da je njegova stranka, če jo sploh lahko tako imenujemo, najpriljubljenejša.
Z demagoškimi posegi je v odločilnih trenutkih razpisal ljudske referendume. Ko je dobil pritrdilni ljudski odgovor, je lahko vsak svoj ukrep zagovarjal z ljudskim provoljenjem. Večkrat je zatrdil, rini med njim in ljudstvom posrednikov (to je njegov izraz za ustanove, ki jih pred-
videva ustava). Edinole v trenutku, ko je ljudstvo nezadovoljno se poslužuje raznih ustanov, ki mu služijo kot žrtveni kozli. Primer za to zmo dobili pri stavki rudarskih delavcev. Stavka rudarskih de lavcev bi lahko imela tudi politični značaj. Ljudstvo je spontano podprlo rudarje in s tem protestiralo proti oblasti. Zaradi tega bi lahko-mislili, da bi De Gaulle ne ostal na oblasti, če bi napravil več jo napako v zunanji politiki. Toda pomisliti moramo, da se Francozi uprejo ed -nole v primeru, ko je ogrožen njihov ekonomski položaj.
i? petih letih De Gaullovega režima se je Francija ekonomsko okrepila, s tem sta se povečala moč in ugled državnega poglavarja. Francija po dolgih letih ni več v vojni, ekonomske izdatke, ki so ji1' zahtevale vojne v Indokini in Alžiriji sedaj uporabljajo v drugačne namene. D-Gaulle je premagal stranke, razbil je parlamentarizem. vojaštvo mu je poslušno, vendar pa se mu do sedaj še ni posrečile ukloniti sindikatov. Z mogočno zunan;o politiko hoče dati De Gaulle Francozem še politično blagostanje. Pri tem se opira na nacionalizem krogov, ki jih je popuščanje v kolonialni politiki razočaralo. Državna bilanca je pozitivna, vse De Gaul-lovo delovanje teži sedaj za ciljem, da bi postala pozitivna tudi francoska zunanja politika.
Stoletnica obstoja nemške socialdemokratske stranke
Preteklo nedeljo je nemška socialdemokratska stranka slvesno proslavila v Han-noverju stoletnico obstoja. Na zasedanju sta spregovorila Erich Ollenhauer in ber-linksi župan Willy Brandt. Glavna točka, pri kateri sta se govornika zaustavila je zamisel, da morajo nemški socialdemokrati, potem ko so se odpovedali marksistični ideologiji, doseči v najkrajšem času večino v državi. Volivni slogan nemških socialdemokratov namreč trdi, da »bo moč združiti obe Nemčiji samo pod njihovim vodstvom«.
Nemška socialdemokratska stranka je v resnici zagledala luč sveta komaj leta 1875 s podnazivom »delavska stranka«. Toda leta 1863 — to se pravi pred sto leti — je Ferdinand Lassalle ustanovil »Združenje nemških delavcev«. To napredno demokratično gibanje predstavlja — po zatrjevanju sedanjih socialdemokratskih voditeljev — pravi začetek nemške socialdemokracije, medtem ko ne priznavajo za svoji začetek združitev »Združenja« z delavsko stranko, ki sta jo leta 1869 ustanovila August Bebel in Karel Liebknecht.
Po zlpmu tretjega Reicha je nemška socialdemokratska stranka ponovno oživela leta 1946. Tedaj se je S.P.D. (okrajšava za nemško socialdemokratsko stranko) auto-definirala za »hrbtenico nemške demokracije«. Pravoverni marksisti z Grotewoh-
ARABSKA FEDERACIJA SE KRUŠI
Veča sc spor med Egiptom in Sirijo
V Damasku so aretirali vrsto filoegiptovskih osebnosti z namenom, da preprečijo Kairu vodilno vlogo v Združeni arabski republiki. Nasserjevi nasprotniki računajo na pomoč Iraka. V Alžiriji naj bi pripravili brigado prostovoljcev za osvoboditev Palestina*
Tristranska arabska federacija, ki so jo z vso slovesnostjo razglasili v Kairu pred približno dvema mesecema, se je že pričela krhati. Tako mnenje zagovarjajo skoraj vsi diplomatski opazovalci v raznih deželah Srednjega Vzhoda. Politični bo.! med Nasserjem in Baathom iz Damaska se je zaostril. Da so se odnošaji med obema strujama poslabšali dokazujejo številni faktorji, med katerimi moramo predvsem upoštevati časopisje. Pred nedavmm je poluradni Nasserjev dnevnik »E' Ahram« pisal v svojem uvodniku, da so Egip ne bo ustrašil nobene žrtve pri svoji veliki nalogi, da se ustvari močna arabska državna federacija. Kairo, nadaljuj isti dnevnik, ne bo nikoli sprejel nobenega kompromisa, ki bi omejeval zamisel in njeno uresničitev. Na pisanje kairskega dnevnika je takoj odgovorilo glasilo Baatha iz Damaska. »Izgredi zadnjih dri« piše omenjeno glasilo, »sabotirajo arabsko enotnost. Tajni agenti, ki jih pošilja Nas-ser imajo nalogo, da utrdijo nadvlado ene države v Združeni arabski republiki nad ostalima. S takim početjem pa prav gotovo kairska vlada ne prispeva k uresničenju zamisli o arabski skupnosti«. Neodvisni dnevnik iz Beirutha pa je dogodke komentiral z naslednjimi besedami: »Politični boj med pripadniki Nasserja b Baatha, se je v zadnjem času izrodil v bitko na življenje in smrt med Damaskom in Kairom.«
V Damasku ima vlada Salaha Beitara mnogo dela. V zadnjem času je bilo več
sej med vlado in revolucionarnim vojaškim odborom, ki mu poveljuje genera Atassi. Soglasno so zamenjali nad sedem sto častnikov sirske vojske, ki so po svojem prepričanju zagovarjajo Baath. ali ra vsaj niso prepričani Nasserjevci. Istočasno pa so odstranili vse častnike, o kater'b je vladalo prepričanje, da so s srcem blizu Kaira. Toda epuracija v vojski se r končali zgolj z zamenjavo častnikov. Za menjali so celo podčastnike, ki so jih poklicali iz rezervne službe. Po zadnjih vesteh zgleda, da so namestili okrog 1300 rezervistov, ki so nadomestili odkrite zagovornike kairske politike.
Po krvavih dogodkih iz preteklih dni po vesteh iz Kaira je pri neredih izgubili življenje nad sto ljudi, medtem ko v Bei-ruthu zatrjujejo, da znaša število žrtev okrog trideset — imajo posebna sodišča polne roke dela. Na sodiščih zaslišujejo podnevi in ponoči okrog 300 ljudi, ki jih je policija med neredi aretirala. Med obtoženci je tudi dvanajst filonasserjevih častnikov, ki so se med neredi skušali polastiti radijske postaje in pet bivših prav tako filonasserjevih ministrov. Kairski radio zatrjuje, da sta se še dva »nevtralna« ministra odpovedala mandatu. Ista usoda pa je zadela nadaljnih osem častnikov, ki so se udeležili kairskih pogajanj preteklega meseca. Egipčani zahtevajo za obtožence takojšnjo izpustitev iz zaporov, medtem ko po drugi strani sodijo, da je nemogoče, da bi prišlo do razgovorov in pomirjenja s člani sirskega Baatha. Urad-
no pravijo, da se Egipt ne bo pogajal, dokler bodo v sirskih zaporih filonasserski partizani. Vsi ti dogodki nam jasno prikazujejo, da sta se tako sirska vlada kot revolucionarni vojaški odbor postavilo odkrito preti Nasserjevi politiki.
Istočasno so vladni krogi s pomočjo vojaštva obkolili zbirno taborišče palestinskih beguncev, kajti znano je, da prav v teh krogih je središče neredov. Položaj v Siriji je zelo napet in lahko pričakujemo iz trenutka do trenutka novih dogodkov. Sedanji vladni krogi se sedaj predvsem opirajo na raznolike protiegiptovske sile. Nikakor pa ne bi mogli reči. da je sedanja vlada pri ljudstvu popularna. Tudi ni gotovo, kakšno vlogo bo v prihodnjih dogodkih igralo vojaštvo. Zaradi tega glavna vojaška komanda stalno obvešča višje častnike o poteku dogodkov. S tem hočejo vladni krogi preprečiti, da bi posamezniki povzeli ukrepe, ki ne bi bili v soglasju z uradno politiko. Sirski baa-thisti predvsem računajo na pomoč Iraka Zvedelo se je. da je pred kratkim odpotovalo sirsko odposlanstvu, ki ga sestavljajo nekateri ugledni predstavniki revolucionarnega vojaškega odbora v Irak, d bi se pogajali o skupnem nastopu prot' Nasserjevi politiki. Iz verodostojnih krogov pa se je tudi izvedelo, da je predsednik Aref obljubil Sircem svojo politično in vojaško pomoč, iz Beirutha pa je priš'r novica, po kateri naj bi vojaški oddelki bili v stalni pripravljenosti, da priskoči-(Nadaljevanje na 4. str.)
Dr. RAFKO DOLHAR
ČLOVEK IN OKOLJE
6.	PSIHONEVROZE IN MENTALNA HIGIENA
Ko smo zadnjič govorili o naporu, smo med drugim omenili tudi živčne in čustvene komponente napora. 2e ob tisti priliki smo slišali, kako nekatera duševna stanja, med njimi predvsem strah, neza dovoljstvo in negotovost, večkrat pred stavljajo bolj odraz našega osebnega odnosa do družbenega okolja. Omenjena duševna stanja, smo rekli, lahko občutno povečajo napornost nekega dela ali opravka in seveda istočasno zmanjšajo našo storilnost. To se pravi, da ob danih razmerah opravimo manj dela, kot bi ga sicer lahko, in seveda z manjšim zadoščenjem, in tudi sorazmerno prej smo utrujeni. Danes si bomo ogledali, kako lahko stopnjevanje takega duševno negativnega, to je neugodnega stanja lahko iz preutrujenosti neopazno preide v nervozo. Na menoma smo dejali neopazno, kajti po mnenju večine psihiatrov ni med normalnim in nenormalnim človekom nobene natančno določljive meje, To ne pomeni, rini razlike med uravnovešenim človekom, ki ga večina ljdi praktično smatra za nor-mainega, in pa družbi nevarnim duševno bolnim človekom, tistim, ki ga družba zapre v umobolnico. Ne trdim, da med * ma ekstremoma ni razlike. Toda če je, med tema ekstremnima primeroma morda res vsak toliko razlike kot med belo in črno barvo, tedaj pomislite, da je med belim in črnim nešteto odtenkov sive barve, a ne moremo trditi natančno, katera je siva, ampak v najboljšem primeru pravimo, da je ena barva bolj svetlo ali pa bolj temno siva kot druga. Podobno je tudi med nami vse polno recimo sivih ljudi: ti ljudje stoje na neki poljudni točki tiste idealne premice, ki veže oba idealna
ekstrema: na enem so normalni ljudje na drugem pa popolni norci.
Kaj je tedaj pravzaprav nevroza ali bolje psihonevroza? Nevroza je odraz pretirane reakcije našega uma na neugodne okoliščine. Pri tem ni niti treba, da so okoliščine v resnici, to je objektivno neugodne, gre predvsem, kot smo že ponovno omenili, za razmerje, to je za odnos, ki ga ima naša duševnost subjektivno do nekega okolja. Poznamo sicer tudi nevroze, ki imajo objektivne pogoje za nastanek. Take vrste nevroze se pojavljajo na primer pri civilnih pilotih, pri katerih je telesna utrujenost neznatna v primeru s čustveno utrujenostjo, ki j-prinese s seboj velika odgovornost njihovega dela. Tudi v vojski se pojavljajo podobne nevroze v zvezi s strahom in ne varnostjo. Ravno tisti strah, o katerem trdijo tisti, ki so mu podvrženi, da se ga pri najboljši volji ne morejo ubraniti, zakrivi mnogo takih psihonevrotičnih situacij. Strah pred boleznijo, strah pred nesrečo, strah pred atomsko bombo, strah pred bodočnostjo spadajo med najbolj razširjene vzroke psihonevroz.
V resnici so nevroze, pa četudi lahk' primeri tega duševnega stanja (ker o pravi bolezni večkrat ne moremo niti govoriti) zelo razširjene in jih mnogi istovetijo z živčno izčrpanostjo. Kdo izmed nas ni že na sebi opazil, da se kdaj ne more z vso resnostjo koncentrirati v delo, ali da mu nevarno peša spomin, ali da na nekatere situacije tako pretirano reagira, da se, ko se mu je notranjost sprostila, sam sebi čudi? Gotovo ste že videli otroka, ki toži, da ga nekaj boli, ali neutešlji-vo joče, samo da bi pritegnil pozornost in tako utešil potrebo po stiku, predvsem po čustvenem stiku z okoljem. Kolikokrat
človeka predvsem žensko, po krivico obsodimo kot histerično ali o pretirano razdražljivem človeku trdimo, da je nevra-stenik ali hipohonder. Primere bolj ali manj določenih duševnih situacij bi lahko našteli v nedogled. A ne gre, da bi z naštevanjem situacij, v katerih se je gotovo že znašel vsak izmed nas, množili iskalce nevrotičnih simptomov ali znakov pri sebi ali pri drugih. Predvsem hočemo pojasniti pojem in mehanizem, s katerim nastane nevroza. Najprej naj omenim, d" so nevrotiki zelo pogosto nadpovprečni ljudje. Nešteto poznamo v zgodovini ljudi. ki za človeštvo nekaj pomenijo, pa so bili mnogi v svojem bivstvu bolj ali mani izraziti nevrotiki. Tudi v osebnih odnosih se vam je že pripetilo, da ste lahko dobre izhaiali s človekom, ki ga je večina ob sodila kot neznosnega. Ce zavestno ali tudi podzavestno zadenemo na pravo struno, lahko v nevrotikih zasledimo neprevidene vrline. Nekdo je trdil, da je mogoče najti znake neke bistvene vrline in dobrote ce lo v največjih zločincih, ki jih smatrajo danes mnogi znanstveniki, vsaj na izhodni točki za izrazite nevrotike.
Upam. da sedaj razumemo, kako pr!ri na eni strani pod vplivom zunanjih vtisov. na drugi pa notranjih, emotivni11 tisov v naši duševnosti lahko do podobne napetosti kot med dvema električnima poloma. V glavnem ima naša duševnost dve možnosti, da zmanjša nastalo napetost in da torej ne pride do trenotnega razelek-trenja, ki bi lahko predstavljalo škodljivo iskro.
Prva pot do notranjega zmanjšanja napetosti je v tem, da zavestno ali podzavestno zvrnemo krivdo za naše neugodje ali nezgode na okolje, ki nas obkrožajo. Taki pojavi resignacije so kajpada zelo razširjeni. Morda bi jih na prvi pogled smatrali še kar za zadovoljivo rešitev, če še ne bi potem resignacija odklonila zopet v nas in nas zaprla v začaran krog, ki mu ne vemo ne začetka ne konca, in seveda še manj izhoda.
Druga pot do sprostitve nabrane notra-
nje energije pa so naše sanje. Nič ni čudno, da psihoanaliza ali globinska psihologija v veliki meri pri iskanju znakov psihonevroz išče pot med sanjami. Sanje so nekakšna varnostna zaklopa naše duše, k nam omogoča, da neke znake notranje napetosti opazimo nazunaj, podobno kot nam šele potresi in vulkani od časa do časa zopet pritegnejo pozornost na dejstvo, da zemlja v notranjosti ni tako mirna in brezlična, kot se kaže nazunaj. Toda oba načina za sprostitev notranje napetosti: sta nekaki varnostni zaklopi, k j pa seveda še malo ne odpravita nastale situacije. Ce se torej živčna napetost ne sprosti, tedaj pride večkrat tudi do fizičnih znakov te napetosti, ki se pokažejo z bolj ali manj razvidnimi znaki tistih bolezni, ki jih po sicer starih, a nanovo odkritih pogledih imenujemo psihofizične bolezni. Tako smo zopet pri tisti dvojnosti naše osebe: pri duši in pri telesu I ju živčna in hormonska pot povezujeta v nerazdružljivo enoto. Povsem je torej razumljivo, da se kvarni vplivi prenesejo neizbežno z ene polovice na drugo polovico naše bitnosti. Mens sana in copore sano, zdrav duh v zdravem telesu, so zelo jasno dejali že stari Rimljani. Mi pa danes za ta pojem kujemo zamotane izraze o psihosamatičnem parelizmu.
Ce samo malo pomislimo na glavne postavke dosedanjega razmišljanja, potem menda ni treba dajati posebnih napotkov glede mentalne ali duševne higiene. Kajti če enkrat vem, kaj mi škodi, potem je pomoč na dlani, seveda če se hočem po služevati sredstev, ki so mi na razpolago. Tako lahko v naši neposredni bližini vsak dan opažamo pojave, zaradi katerih se pravzaprav po nepotrebnem in morda samo iz navade razburjamo. Ali pa so tudi v našem okolju nekateri objektivni pogoji, ki jih lahko odstranimo samo s preudarkom ali z malenkostnim naporom, pa ve, da pomagajo k sanaciji našega fizičnega in socialnega okolja ter posredno pomagajo urediti naše morda ogroženo duševno ravnotežje.
lom na čelu so se povezali s komnuisti, dokler ni prišlo do pravcatega prelitja s socialističnim gibanjem, ki ga je vodil Walter Ulbricht. Po drugi strani pa se »revizionisti in simpatizerji« Zahoda s Kurtom Schumacherjem in Erichom Ol-lenhauerjem na čelu zbližali, tako da je bila v stranki antikomunistična večina. Toda kljub temu se je S.P.D. še vedno opirala na marksistično ideologijo. Viktor Agalatz, ki so ga izključili iz stranke leta 1958 zaradi njegovih odnosov s pankow-sko vlado, je bil na čelu močnega levega krila, ki je imela za svoj cilj zrušenje kapitalističnega sistema bonnske republike. Toda tudi Schumacher je zagovarjal po-državljenje težke industrije. V zunanji politiki je zahteval, da ostane bonnska republika nevtralna in na ta način doseže združitev obeh Nemčij. Nadalje pa je zagovarjal razgovore s štirimi velesilami, z namenom, da pride do boljših odnosov s Sovjetsko zvezo.
Ko je leta 1952 umrl Schumacher jc prevzel vodstvo stranke zmirnejši OlPn hauer, ki je bil med nacizmom vodja socialdemokratov v pregnanstvu. Znano je, da je njegov prehodnik Schumacher preživel skoraj ves čas nacizma od leta 1933 pa do 1945 v koncentracijskih taboriščih. Z nastopom novega voditelja v socialdemokratski stranki je prešel »revizionizem« v odločilno fazo. Do popolnega preloma z marksizmom je prišlo leta 1954. ko je izšla knjiga »Problemi nemške levice«:, ki jo je napisal K. P. Schulz. Tu je bilo jasno prikazano, da je marksizem preživel svojo dobo in ni več aktualen.
Od tedaj dalje se je pričel pravi proces notranje preobrazbe v nemški socialdemokratski stranki. S.P.D. je postajala vedno boli zagovornica ljudskih liberalno-ra-dikalnih teženj. 2elja po preobrazbi pa je prišla jasno na dan v programu, ki ga je stranka sprejela na kongresu v Bad Go-desburgu leta 1959. Zavrgli so tradicionalno ideološko pojmovanje in zagovarjali sodelovanje z malimi in srednjimi posestniki in industrijci. začetek pogajanj z obema cerkvama — evangelsko in katoliško —, obrambo zesebne iniciative. Program, ki so ga leta 1952 sprejeli na kongresu v Dortmundu je bil še vedno preže* z marksizmom, šest let kasneje pa so svoi program očistili vseh marksističnih vplivov. Heinrich Deist, novi ekonomski izvedenec socialdemokratske stranke, je tedaj postavil kamen nad preživelim marksizmom.
Preobrat je pozitivno vplival na volivce in S.P D. je žel pri volitvah pomembne uspehe. Toda čim bolj podrobne so bile strankine zmage, tembolj se je politična smer - tudi v zunanji politiki - približevala smernicam krščanskih demokratov Zgodilo se je celo. da se pred kratkim socialdemokrati glasovali za proračun o-brambnega ministrstva in celo poskali ministrovemu prikazovanju.
Dandanes se Ollenhauer in Brand trudita z vsemi silami za vstop socialdemokratov v vlado. Z dosego absolutne večine bodo lahko uresničili svoj slogam »samo mi bomo dosegli združenje«. Pri tem napadajo Adenauerja, češ da se je trmoglavo upiral vsakršnemu poskusu razgovorov med štirimi velesilami za rešitev nemškega vprašanja. Velike sanje voditeljev S.P.D. so: močna Nemčija v socialdemokratskih rokah in laburistična Velika Britanija.
Po drugi strani pa se tudi krščanski demokrati zavedajo, da je Hallsteinova doktrina, po kateri bonnska republika ne sme imeti diplomatskih odnošajev z državami, ki priznavajo pankovvsko republiko, preživela. Toda socialdemokrati poudarjajo, da morajo dati Nemci iniciativo za pogajanja. Pri tem pa bodo nujno naleteli na mogočnega Erharda, ki je prav v zadnjem času še povečal svoj ugled.
Toda približanje pozicijam, ki jih zagovarjajo krščanski demokrati je nujno prikazalo tudi negativne posledice. Politični voditelj S.P.D. Herbert Wehner se je v zadnjem času potegoval za pripravo vladne koalicije, v kateri bi sodelovali socialdemokrati in krščanski demokratje. S tem pa se je njegov ugled zmanjšal.
Podpirajte
Slovensko dobrodelno društvo
fnllllllMlM ...Illlllllui..
Tudi enotnost v samem vodstvu se je začela krhati. Praktično so socialdemokrate razdeljeni v tri grupacije: »zmerneže«, ki jim načeluje Wehner, »sindikaliste«, ki jih vodi sindikalist Otto Brenner in ki očitajo vodstvu, da je S.P.D. postala preveč malomeščanska in struja Willyja Brantda, ki jo podpirajo večinoma mladi liberalno in radikalno usmerjeni socialdemokrati. Naj večjo nevarnost predstavlja prav levo krilo, ki se vedno bolj nagiba k nevtralizmu Wilsonovega kova. Zgodilo se je že, da je levica pretila z izstopom iz stranke.
Prav v trenutku, ko se S.P.D. pripravlja, da prevzame vodstvo države in ko je dosegla pomembne zmage pri volivcih, ji preti v sami notranjosti nevarnost poloma. Morda bi lahko našli vzrok za to prav v dejstvu, da je nemška socialdemokracija stara že sto let.
Celovška škofija in Slovenci
Kdo je odgovoren za raznarodovalno poliHko cerkvenih oblasti na Koroškem. Narodnostna nestrpnost nekaterih krogov spravlja v slabo luč celotno cerkveno oblast. Zgovorni primer v Dobrli vesi. Delovanje »Društva staršev«
Veliko pozornost je pri zamejskih Slovencih vzbudil članek, ki ga je pred časom objavil koroški časopis »Naš tednik -— Kronika« in ki ga je podpisal Narodni svet koroških Slovencev. Članek je imel namen spoznati širšo javnost z raznarr dovalno politiko nekaterih krogov celovških cerkvenih oblasti. Za boljše razumevanje položaja na Koroškem in za dokončno spoznanje na koga pade odgovornost si moramo ogledati vrsto okoliščin. Jasno je da so se odnošaji med katoliškimi Slovenci in cerkveno oblastjo zaradi članka poslabšali, toda. celovška kurija ni pomislila, •da s svojim nerazumevanjem za narodnostne potrebe pravzaprav sama sili Ko roške Slovence, da končno pred javnostjo razkrinkajo njeno, raznarodovalno po litiko.
Primer v Dobrli vesi
7.	septembra preteklega leta je generalni vikar Kadra s, ki je pred kratkim slavil sedemdesetletnico rojstva poslal župniku Brandstatterju v Dobrli vesi navodilo, po katerem naj se k slovenskemu pouku prijavljeni otroci posebej uče verouka. S tem odlokom bi slovenski otroci, ki niso prijavljeni k slovenščini ne slišal niti ene same besede verouka v materinščini. Poleg tega pa bi se pouk verouka pri ločeni razlagi samo otežkočil. Zarad^ tega je kaplan Ignac David nadaljeval s poukom verouka po svoji vesti. Učil ;e slovenske otroke moliti po domače, nemške otroke pa v njihovi materinščini. Dva tedna po odloku generalnega vikarja je prišla nova okrožnica tokrat s strani o-krajnega glavarja dr. Wagnerja, ki je Ka-drasovo odredbo razveljavil, češ da ni v skladu z deželnim šolskim zakonom. Na ta način so posvetne oblasti preprečile, da bi stopil v veljavo odlok, ki ga je razposlala cerkvena oblast.
Kljub preklicu krivične odredbe pa ' Dobrli vesi ni prišlo do razumevanja med slovenskim kaplanom in nemškim učiteljem. Ta je namreč pri šolski maši zahteval, da gredo vsi otroci na kor, kjer na; bi prepevali nemške nabožne pesmi. Ker kaplan ni hotel v to privoliti je prišlo dt ostrega spora.
Istočasno pa je »Društvo staršev«, k' je v rokah nemških iredentistov pritiskalo na generalnega vikarja Kadrasa. na1,, izposluje, da se bo upoštevala takoime-novana »pravica staršev«, to se pravi »svobodna« odločitev staršev, ali vpišejo svoje otroke k poučevanju slovenščine ali ne. Znano pa je, na kakšen način in f kakšnimi sredstvi pritiska to društvo n-; slovenske starše, naj ne vpišejo svoje otroke k poučevanju slovenščine. Grozijo jim. da bodo izgubili službo, razlagajo in prepričujejo, da je njihovo delovanje pro-tidržavno in protiavstrijsko, da niso lo jalni državljani in tako dalje.
V začetku marca pa je prišel dekr po katerem so kaplanu Davidu prepove dali poučevanje verouka v Dobrli ves’ medtem ko sme poučevati drugod. Jasno je, da so ta ukrep ljudje pojmovali kot željo škofije, da se v Dobrli vesi poučuje verouk zgolj v nemščini. Zavedni ljudje so jasno nad tem ukrepom protestirali, medtem ko so nezavedni dobili dokaz, ds/ sledijo prepričevanju nemških iredentistov in da se torej vtopijo v večinskem narodu.
Napadi levičarjev
Omenjeni članek, ki je izšel v »Našem tedniku« so vsi zavedni Slovenci pozdravili in se o njem soglasno izrekli. Težko je namreč katoliškim Slovencem braniti škofa in škofijo, ko levičarji iz dneva v dan zatrjujejo: Cerkev je v službi potujčevanja, katoliška mladina je sredstvo v rokah iredentistov, nemška katoliška pro-
sveta, ki jo vodijo bivši nacisti prireja tečaje in predavanja v slovenskih vaseh, poveličuje koroški plebiscit. Na vse t' obtožbe je pri takem delovanju cerkvenih oblasti le težko odgovoriti. Vsi naštet' dokazi namreč držijo, nerazumljivo pa tudi, zakaj morajo slovenski duhovnik pastirovati po nemških farah!
Kakšno pa je stanje na celovški škofiji?
Celovška škofija nima na kuriji niti enega samega zastopnika slovenske manjšine. V konzistoriju sta samo dva slovenska kanonika, ki pa sta pri glasovanjih vedno v manjšini. Slovenske knjige cenzurirajo Nemci s slovarjem v roki. Zgodilo se jr da so iz knjig črtali zgodovinske podatke, če so ti spravljali v slabo luč Nemce. Tu di cenzura torej predstavlja sredstvo o-brambe germanizacije!
Poleg tega ocenjujejo slovenske govorniške vaje za pridige v semenišču Nemci. Popolnoma razumljivo je torej, da mlad; kaplani niso vešči pravilnega govora v materinščini.
Škofova izjava
Na omenjeni članek v »Našem tedniku« je celovški škof odgovoril z naslednjo izjavo. ki smo jo v celoti — s slovničnimi in slogovnimi napakami — ponatisnili:
„ Z bolestjo in skrbjo sem moral pred kratkim razvideti, da je bila v katoliškem tedenskem časopisu »Naš tednik — Kronika« lastna škofijska oblast napadena in se ji je očitala zavestna krivica
Ne bi izpolnil svoje dolžnosti, če bi o tem molčal. Prekršek proti zakonitim duhovnim predstojnikom dolženemu spoštovanju in s tem proti 4. božji zapovedi ni storjen le takrat, če kdo »lastnega ordinarija v javnem časopisju, govorih in knjigah naravnost ali posredno žali« ali proti njegovim »spisom, odlokom, odločbam in sodbam vzbuja mržnjo« (Codex iuris canonici can. 2344), temveč tudi, če je to naprjeno proti njegovemu generalnemu vikarju (can. 198, § 1). Cerkveni predstojniki odločajo po kolikor mogoče vestni predhodni preiskavi predložene slučaje.
Z javnimi napadi na cerkveno oblast se stvari le škoduje in nje rešitev otežkoči. Težave o narodnostnih vprašanjih bo mogoče odpraviti ali vsaj olajšati s potrpežljivim prizadevanjem za medsebojno razumevanje v krščanskem duhu, h kateremu sem ponovno opominjal vse škofijam, dalje s pravim uvrščenjem je zi-kovnih in narodnostnih vrednot, s pristnim demokratičnim zadržanjem in ne nazadnje s ponižno molitvijo.
Celovec, 16. aprila 1963
Jožef l. r. škof
K škofovi izjavi bi lahko pripomnili. Narodni svet je neštetokrat interveniral osebno in v pismenskih vlogah. Na to so cerkvene oblasti odgovarjale, da bodo skušali urediti, bodo razmislili i. p., toda odgovora ni in ni bilo. Ali je to razumevanje! Komur se dela očitna krivica ima
po vseh zakonih, človečanskih in božjih pravico da se upre in jasno pove, da se bo krivici uprl. Morda generalni vikar meni, da je za duše najboljše, če se aim-preje ponemčijo. Podobna politika, ki je le ostanek narodnostne nestrpnosti nacističnega gledanja, pa se v demokratično urejeni državi in pri krščansko čutečih oblasteh ne bi smela ponavljati. Ce Slovenec zahteva svoje pravice, dobi odgovor, da napačno presoja in vrednoti narodnost. Kdo bolj škoduje dobremu imenu katolištva na Koroškem: oni, ki izzovf-ljudski odpor, ali tisti, ki se krivici upre? V demokratični državi pa ima vsakdo pravico govoriti in pisati in se pritožiti. Slovencem naj bi torej ostala edina tolaž ba, da lahko molijo, da bodo tudi njihovi otroci ostali Slovenci?
Tako delovanje je slepo. Doslej je imela škofija proti sebi levičarje, sedaj pa sili tudi katoliško čuteče Slovence, da nimajo vea zaupanja v cerkvene oblasti.
Priznati je treba, da je sedanja kurija boljša od one. ki je bila pred leti in da je tudi škof precej napravil za Slovence. Toda na vodilnih mesti pri cerkveni hierarhiji ostajajo še vedno ljudje, ki pozabljajo na evangelski nauk »učite vse narode«, pozabljajo na nauke, ki jih je dal sveti oče v okrožnici »Mir na svetu«. Ko ne bodo pretirani nacionalisti imeli več toliko besede pri celovški škofiji, bodo slovenski katoličani lahko ponovno svobodno zadihali.
IVANA RUDOLFA
Kako hitro teče čas! 4. maja je minilo že eno leto odkar nas je za vedno zapustil prof. Ivan Rudolf, dolgoletni urednik »Demokracije«, tajnik in podpredsednik »Slovenske demokratske zveze«. Toda vs', ki sodelujemo pri listu, kateri mu je bil tako pri srcu, in v gibanju demokratičnih Slovencev na Tržaškem, kateremu je posvetil vsa povojna leta svojega javnega udejstvovanja, se ga na to obletnico spominjamo prav tako, kot bi bil odšel iz naše srede šele včeraj. Se vedno trpko občutimo praznino, ki jo je zapustil, manjka nam njegove preudarne besede in nasveta, in polnega nadomestila za tolikšno in tako vsestrankarsko delo, za katerega je samo on našel čas in mu bil kos.
Kot zadnji dokaz te njegove neumorne dejavnosti, skoro kot njegov pozdrav i" onostranstva, nam je prav te dni prišla v roke prva številka letošrtjega letnika revije »EVROPA ETHNICA«, glasila »Federalne zveze evropskih narodnostnih manjšin«, katera izhaja na Dunaju. V njej je objavljen obširen članek, pravzaprav razprava o slovenski narodni manjšini v Italiji in podpisan je prof. Ivan Rudolf. V članku, ki je tiskan v francoščini, prof. Rudolf najpreje opiše področja, na katerih živi naša manjšina. Pri tem podaja kratek zgodovinski pregled in seveda navaja tudi njeno številčno stanje. Število Slovencev v Trstu je ocenil na 50.000, v tržaški okolici na 13.000. na Goriškem na 20-22.000, v Kanalski dolini na 2.000 in v Beneški Sloveniji na 40.000. Sledi poglavje, v katerem razlaga kakšne pravice so tej manjšini zagotovljene, kaj je od tega uresničeno in kaj je še vedno ostalo samo pri obljubah. S posebno pozornostjo se ustavlja ob vprašanju pravice, oziroma nepravice uporabe slovenskega jezika na sodiščih in v javnih uradih. Zadnja tri poglavja pa so posvečena pomenu in delovanju slovenske radijske postaje v Trstu, manjšinskemu tisku in manjšinskim
političnim organizacijam ter raznarodovalnemu naseljevanju slovenskega narodnostnega ozemlja. Članku je dodan povzetek vsebine v nemščini.
Čeprav se članku mestoma pozna, da je bil pisan pred več kot letom dni in se ;.e posebno v slovenskih vrstah, v tem času
••
marsikaj spremenilo, je to še vedno dragocen prispevek v delu za seznanjanje mednarodnega sveta z našimi problemi Zanimivo je, da ima »Federalna zveza evropskih narodnostnih manjšin« prav dni, od 16. do 18. t.m. svoj letni kongres iri sicer v Aosti, torej v Italiji. Ce bi še bil živ in zdrav, bi prof. Ivan Rudolf danes prav gotovo bil med zborovalci, sai gre za organizacijo in vprašanja, katera so bila vsebina njegovega življenja.
Kar vidimo kakšen bi bil prof. Rudolf, ko bi teh zadnjih dvanajst mesecev bil še vedno med nami. Vsaj dvakrat bi se
mu resno čelo gotovo zjasnilo: prvič, po uspehu, ki ga je »Skupna slovenska lista« dosegla na lanskih občinskih volitvah v Trstu, in drugič, v zadnji borbi na parlamentarnih volitvah, ko smo demokratični Slovenci v neenaki in težki tekmi dejansko prevzeli svojim nasprotnikom pobudo ter smo še enkrat dobili potrdilo za pravilnost smeri, ki jo zastopamo in uveljavljamo. Veselilo bi ga, ko bi videl, ds je bilo med govorniki in aktivni »Skupne slovenske liste« toliko mladih, kajti mladino je imel še posebno rad in kaj bi ne dal, da bi opazoval kako se udejstvuje na narodni njivi. V zadoščenje bi mu bilo, ko bi se lahko prepričal, da se je njegova lastna mladina v tako razgibanem času uspešno izkazala v urejanju njegovega lista. Spoznal bi, da je že m"-’ nami nov rod, ki bo dostojno nadaljeval delo očetov.
In težave? Teh nikdar ni in ne bo manjkalo. Prof. Ivan Rudolf je že sam ob raznih priložnosti spravljal na dnevni red vprašanje obnove slovenskih demokratičnih vrst, razširitve organizacije zavednih Slovencev, problem slovenskega svobodoljubnega in neodvisnega tiska. Sam je namreč imel priliko spoznati, da je z~ deljeno in razcepljeno delovanje moči in sredstev premalo. Dobro je vedel, da se temu ne bo moglo tako lahko odpomoči, da bo treba v ta namen premagati veliko zaprek, predsodkov in osebnih prizadetosti. Ob težkočah, na katere pri tem naletavamo, ob včasih težkih nalogah, ki jih moramo reševati, da bi tudi sam grbančil čelo in razmišljajoče umoknil. Toda prepričani smo, da ne bi odnehal. Tega ni poznal, saj je vedno vztrajal in prav zaradi tega dosegel marsikdaj tudi to, kar je bilo navidezno nemogoče. Kot takšnega si ga ob prvi obletnici njegove prerane smrti še posebej kličemo v spomin. Ostaja nam zgled, ki ga moramo in bomo vedno imeli pred očmi.
POD ČRTO
Komunizem v Južni Ameriki
V trenutku, ko se je zaostril spor med Dominikano in Haitijem, je prav gotovo potrebno, da si od bliže ogledamo sodobno politično in socialno stanje v celotni Južni Ameriki. Potrebno je namreč razumeti, kaj se dogaja v deželah, ki so nam zaradi oddaljenosti in drugih razlogov nepoznane. Evropa je skoraj v vseh primerih razumela in tolmačila po dobro izdelanih shemah politično stvarnost v daljnih deželah. Tako so na primer Evropejci že mnogo pred sovjetsko-kitajskim sporom napovedali, da se bodo dobri odnosi med Pekingom in Moskvo poslabšali in prišli do kritične točke. Toda svet Latinske Amerike je le težko razumeti. Posebni dopisniki evropskih in severno-ameriških časopisov, ki opisujejo južno ameriške dežele, nam podajajo le sliko, vendar pa se ne spuščajo v analizo miselnosti in politične stvarnosti. Na podoben način pa izkazujejo svoje nerazumevanje tudi politiki, ki so si ogledali države, v katerih vlada revščina in pomanjkanje.
Priznati je sicer treba, da politiki precej dobro poznajo politično igro južnoameriških veljakov, ki so na vladi, toda manjka jim razumevanje miselnosti preprostega človeka. Srednja starost povprečnega državljana Združenih držav je okrog 65 let, medtem ko je v dvajsetih južnoameriških državah komaj 35 let. Skoraj polovica prebivalstva te celine ne zna ne pisati ne brati. Življenjska raven je zelo nizka. Pomislimo le, da ameriška žena porabi v enem leto za kozmetiko približ-
no toliko/ kot znašajo dohodki povprečne južno-ameriške družine. Koliko prebivalcev mora zvečer v posteljo lačnih? Pri tem je zgrešeno razlagati južno-ameriško politiko v luči desničarskih ali levičarskih revolucij. Glavno gibalo množic je lakota, boj proti korupciji in bedi.
Zahodni opazovalec skuša razumeti dogodke v Južni Ameriki v luči političnih shem, ideologij in miselnih političnih bojev. To pa je ena glavnih napak vseh komentarjev južno-ameriškega življenja.
Prav tako kot skoraj ne more zahodni opazovalec razumeti socialne stvarnosti južnega dela ameriške celine, je za domačina nerazumljiva naša govorica o svobodi, demokraciji. Pomisliti je treba, da statistike pravijo, da mora domačin v Guate-mali živeti z letnim dohodkom, ki znaša približno 24.000 lir, kar se pravi nekaj manj kot sto lir na dan. Morali bi prepotovati obširne plantaže v Peruju, kjer domačini delajo tudi do 14 ur dnevno, da si lahko zaslužijo toliko listov koke in pod vplivom mamila pozabijo na lakoto in utrujenost. Nič čudnega torej če so pri petintridesetih letih pravi starci. V luči tega dramatičnega okvira je treba spoznati in razumeti faktorje, ki silijo prebivalstvo k uporom. Zato ni nič čudnega, če določeni katoliški krogi izpoveduieio podobne, če ne iste ukrepe, kot komunisti. Dosedanji sistem je treba obnoviti, odpraviti vse, kar je starega in zgraditi novo bodočnost v znamenju metle, ki naj pomete z vsem, kar je slabega in starega. Toda tega ne bo moč storiti s posameznimi reformami z dolgoročnim posegom, kar bi bilo potrebno v državah z boljšim socialnim položajem.
Kot smo že dejali, da moremo pri oce-
njevanju politične in socialne stvarnosti v Južni Ameriki govoriti o desnici in levici v političnem pomenu besede. Tu se bijeta predvsem dve tezi: ohranitev sistema, ali pa postaviti stvarnost popolnoma na glavo.
Na splošno prevladuje mnenje, da je Južna Amerika ena sama nerazvita dežela, se pravi »nova« in uboga država. Toda Kanada je komaj sto let mlajša, Avstralija pa 200 let mlajša in kljub temu je srednji zaslužek 25 milijonov Avstral-. cev in Kanadčanov skoraj enak zaslužku 180 milijonov Američanov. V sedmih letih od 1950-57 se je zaslužek posameznega severnega Američana povišal za 544 dolarjev, Angleža in Nemca za 400 dolarjev, v Južni Ameriki pa se je dohodek zvišal komaj za 10 dolarjev. Poleg tega pa nam statistika še pove, da je v državah Južne Amerike veliko nesorazmerje med povečanjem državnega dohodka in narastkom prebivalstva. Medtem ko se prebivalstvo letno poveča za 2,4% se narodni dohodek poviša komaj za 1%. Kaj čudno pa se skladajo te številke z dejstvom, da ifj prav Južna Amerika med najbogatejšimi celinami na svetu.
Velika napaka Zahoda je v tem, da ni znal pravilno razumeti obupnega klica na pomoč Južne Amerike. Tu je komunizem zaradi svoje politične in filozofske opredelitve naletel na velike težave. Komunistična doktrina, ki se naslanja na revolucijo delavskega razreda, lahko vpliva na razmeroma maloštevilne ljudi. Tu so predvsem intelektualci, ki so v evropskih dogodkih zasledili lastne ideološke smernice. Komunistična partija pa tu ne bi mogla nikoli postaviti masovna stranka, kajti komunistično filozofiranje je domačinu,
SVOBODA usmilil v Sovjetski zvezi
Skupina sovjetskih knjižeVnikav se trenutno mudi v' Rimu, Delegacijo sestavljajo: predsednik ukrajinskih pisateljev pesnik Bajan, predsednik moskovskih pisate ljev Aleksij Surkov, kritik Rijurikov in znani prevajalec iz italijanske književnosti Naumov. V Rim so prišli na zasedanje izvršnega odbora »Evropskega združenja pisateljev«. Na zasedanju so sprejeli predlog, da prelože kongres organizacije, ki bi moral biti septembra letos v Varšavi na prihodnje leto. S t^m ukrepom so se hoteli v trenutku, ko je Hruščov 7 vso ostrino nastopil proti mladim sovje*-skim umetnikom, izogniti zadregi, v kateri bi se znašli poljski organizatorji, V t' ku enega leta se bodo prav gotovo vod > polegle in v mirnem ozračju bodo dar' vsi pogoji za plodno razpravljanje.
Priložnost obiska sovjetskih književni-kov so izrabili italijanski člani »Združenja«, ki bi skupno predebatirali nedavn > posege sovjetske komunistične partije umetniško delovanje nekaterih sovjetski' književnikov. Razgovor je zadobil še večjo pomembnost, če pomislimo, da velika večina italijanskih umetnikov simpatizira s K.P.I.
Književniki so se zbrali na razgovor v prostorih založniške družbe Garzanti. Z italijanske strani so bili prisotni: Moravia. Levi, Pasolini, Bigiaretti, Gianna Manzini in drugi. Nihče od prisotnih — morda tudi zaradi filokomunističnih tendenc nekaterih prisotnih — si ni pričakoval, da bo prišlo do jasne in odkritosrčne debate. Kljub temu pa je na začudenje vseh zp-prosil za besedo Aleksii Surkov, ki je v nekaj besedah želel zmanjšati pomen partijskega umešavanja v umetnost. O pesniku Evtušenku je nadalje dejal, da gre zt primer podpovrečnega pisca, o katerem so na Zahodu — zgolj iz propagandnih namenov — umetno ustvarili nepotrebni hrup. Tem ostrim besedam predsednika moskovskih pisateljev je sledila debata, če s to besedo lahko sploh imenujemo pogovarjanje med gluhimi.
Na vprašanje, ali je možno sovjetskem’! pisatelju objaviti knjigo ne da bi jo dal prehodno v cenzuro, so morali, čeprav s kislimi obrazi odgovoriti, da je kaj takega v Sovjetski zvezi nemogoče, Alberto Mr ravia je tedaj vprašal, ali je treba Hru-ščove kritike na račun mladih umetnikov sprejeti v smislu povratka v dobo Stalinovega zatiranja umetniške svobode. Odgovoril mu je Surkov, ki je brez vsakršnega nadaljnega pojasnila dejal, da je Stalin preminul. Na pomoč mu je prišel tud' pesnik Bajan, ki je spoznal, da bi se • nadaljnim zatrjevanjem' da se v zadnjem času v Moskvi ni nič novega zgodilo, ves pogovor sprevrgel v farso. Dejal je torej -da nima nihče namena zatrjevati, da niso v zadnjem času v Sovjetski zvezi preprečili nekaterim umetnikom nadaljevanj1 po lastni poti. »Zaustavili smo njihovr; težnje, ker so v nasprotju z razvojem komunistične ideologije.« Nakar ie z nadvs' ostrim naglasom dodal, »tc je stvar, o k?-teri ne debatiramo in ne moremo debatirati«. Iz nadaljnih besed pa smo lahko razumeli, da so vsi komunisti sveta soglasni, da mora partija intervenirati pri vseN vprašanjih pa naj bodo ideološkega a’i estetskega značaja. »S tem se ne vračam ) k Stalinu, pač pa k Leninu, ki je zagovarjal isto zamisel.« (Kljub temu torej korak nazaj za »napredne« komuniste).
Bajan je še pristavil, da je bila nedavna partijska kritika naperjena proti nekaterim umetnikom, ki so pri svojih mednarodnih odnošajih pozabili na antikomu-nistično nevarnost. Z nadaljevanjem udejstvovanja po lastni poti bi prinesli v Sovjetsko zvezo kal malomeščanske ideologije, ki bi škodoval komunističnemu družbenemu razvoju.
Italijanski levičarsko usmerjeni umetniki so tokrat na lastna ušesa dobili dokaz, koliko je svobode v Sovjetski zvezi in kakšno svobodo bi lahko uživali, če bi tudi oni živeli v socialističnem raju in bili pod strogo kontrolo sovjetske komunistične partije.
ki ne zna ne pisati ne brati, tuje. Pri tem mislimo na komunizem sovjetskega tipa, ki je še do nedavnega vodil komunizem po vsem svetu.
Jasno pa je, da južno-ameriško prebivalstvo gleda s simpatijo na kitajski komunizem, ki se je razvil iz kmečke revolucije in katerega razvoj je še najbolj podoben položaju v teh tako strašno zaostalih deželah. Sovjetsko zvezo si predstavljajo kot industrijsko državo raketnih izstrelkov, ki je v primerjavi s komunistično Kitajsko konservativna. Poleg tega pa so se v preteklosti posamezne komunistične partije v Južni Ameriki postavile na najskrajnejša stališča, zato ni čudno, da smo prav tu doživeli vrsto obnovitev trotksističnih gibanj, ki jih je le težko najti drugod po svetu.
Komunistična partija pa je dobila prav v zadnjih letih močno iniekcijo, ki jo predstavljajo trije novi faktorji: razpad starih demokratičnih strank, poslabšanje ekonomskega in socialnega stanja in zmaga Castrove revolucije. Izmed vseh treh faktorjev je prav gotovo najvažnejši vpliv, ki ga ima zmagovita Castrova revolucija. Komunistična partija je v zadnjih letih povečala svoje glasove za 7%, tako da predstavlja v Cilu in Venezueli že pravo politično moč. Pomemben nauk, kubanske revolucije predstavlja predvsem dejstvo, da se je moč s pomočjo vseh de mokratičnih sil otresti enkrat za vselej diktatorskega sistema. Pomen kubanske revolucije je namreč prav v dejstvu, da so se pred prehodom iz meščanskega sistema v komunističnega združile vse sile: socialisti, katoličani, liberalci, da bi se rešili diktatorskega sistema Batiste in ustvarili nekaj novega, zdravega.
Komunizem se v Južni Ameriki poslužuje dvojne taktike. Pripravlja nerede in manjše revolucije v državah, na primer Kolumbiji, Boliviji in Peruju, kjer se vladajoče stranke upirajo demokratičnemu režimu. V drugih bolj ustaljenih državah pa se poslužujejo parlamentarnih bojev. Dovolj zgovoren dokaz, kako se veča moč komunizma v teh državah nam prikazuje Cile, kjer je leta 1958 levičarski kandidat Allende izgubil izvolitev na predsedniško mesto za komaj 30.000 glasov. V državah, kjer je demokracija združena z resnično voljo vladajočih strank, da pride do izboljšanja s pomočjo reform, organizira komunistična partija stalne nerede in krajevne revolucije, da bi s tem oslabila vladno moč. V trenutku, ko se vlada mora zanimati za preprečitev neredov, nač nima časa za preštudiranje in izglasovanje novih reform. Tipičen primer za V vrstno komunistično taktiko zasledimo v Venezueli. To je namreč ena izmed redkih južno-ameriških držav, ki je uresničila vrsto socialnih in kmetijskih reform. Komunisti iz dneva v dan pripravljajo nerede, kajti dobro se zavedajo, da jim vladna politika lahko zada smrtni udarec. Prav politika venezuelske vlade pa prikazuje prebivalcem Južne Amerike pot v socialno izboljšanje, ki je različna od Castrove in ki ima poleg ekonomskih in socialnih pridobitev tudi to prednost, da jamči demokratične svoboščine.
Komunistična taktika v Venezueli pa ima tudi namen, da stre složnost v sami vladni stranki. Cim je vlada zaradi po komunistih pripravljenih neredov prisiljena povzeti vrsto določb za pomiritev neredov, se uprejo levičarsko usmerjeni parlamentarci vladne stranke.
Stran 4
Leto XII. — Stev. 10.
POLITIČNE VOLITVE V TRSTU
Trije poslanci in en senator
P——aMB—HMMNtjMBaa—____________________ _____________
V poslansko zbornico so bili izvoljeni: Bologna in Belci (z ostanki) za KD ter Bernetič za K PL - V senatu pa bo Trst predstavljal Vittorio Vidali.
Beseda zahvale
Kdor je pričakoval, da bodo tržaški vplivni rezultati potrdili ljudsko mnenje iz pred petih let. se je precej zmotil. Res p;( je, da do velikih sprememb ni prišlo Pretekle občinske volitve so pred dobrimi sedmimi meseci v tržaški občini pokazale, kaj sodijo o novi državni politik; Tržačani.
Za slovensko manjšino so bile politične volitve še posebnega pomena, sai se ;e skoraj štiridesetih letih tokrat prvič zredilo. da se je na parlamentarnih volitvah predstavila popolnoma slovenska lis'a, ' kandidati izključno slovenske narodnosti »Skupna slovenska lista« je s svojim ra stopem želela izpričati obstoj slovenske manjšine na Tržaškem in poleg tega r>-pripraviti trden temelj za okrepitev in uveljavitev slovenske politične enotnosti Volilni rezultati so pokazali, da je v tržaški pokrajini še vedno lepo število za vednih Slovencev, ki čutijo potrebo, d;-izpričajo svoj obstoj na svoji zemlji. Kljub ostri propagandi italijanskih komunistov socialistov in demokristjanov, ki so vabili slovenske volivce, naj jih oddajo svoje glasove, je »Skupna slovenska lista« dosegla pomemben uspeh. Napadi italijanskih strank, ki so si bile edine v točki, da je treba preprečiti na vsak način in vsakim sredstvom složen slovenski nastor so bili predvsem osredotočeni na dejstvo, da si Slovenci ne bodo izvolili lastnega predstavnika in da bodo torej glasovi oddani za »Skupno slovensko listo« izgubljeni. Res jer da so naši glasovi izgubljeni za to ali ono ideologijo, vendar pa so mogočno izpričali živo voljo tržaških Slovencev, da se nadaljuje politika slovenske enotnosti. »Skupna slovenska lista«, ki je izvoljevala svojo prvo zmago pred sedmi mi meseci, ko ji je uspelo, da je bil priznan v njenem znaku dvojezični napis lahko s pogumom nadaljuje svoje delo. Drži, da je v tržaški občini izgubila nekaj sto glasov v primerjavi z jesenskimi občinskimi volitvami, vendar za te izgubljene glasove lahko najdemo opravičilji-vo razlago. Med slovenskimi volivci je bilo mnogo takih, ki so zaradi nepoučenosti oddali bele glasovnice tako za senat kot za poslansko zbornico. Številni drugi pa so ob priliki političnih volitev glasovali za druge italijanske stranke, misleč, da se povrnejo k »Skupni slovenski listi« v trenutku, ko bo imela realno možnost, da si na volitvah tudi izvoli svojega predstavnika. Nepoučenost in želja nekaterih po takojšnjem uspehu pa bo s povečano propagando treba ob priliki bližnjih pokrajinskih volitev odpraviti. V upanju, da se bodo naši poti priključili v bodočnosti tudi goriški rojaki lahko nadaljujemo z velikim zaupanjem na poti slovenske politične združitve.
■ V Trstu bi morali izvoliti štiri poslance in dva senatorja, toda volivni rezultati so pokazali, da bodo našo pokrajino zastopali samo trije poslanci in en senator Krščanska demokracija je izgubila približno dva tisoč glasov, vendar pa je izvolila v rimsko poslansko zbornico dva svoja kandidata. Zanimivo je, da pri nas KD n; izgubila toliko kot v ostali državi. Kandidatom za senat krščanske demokracije pa se ni posrečilo doseči dovolj visoke per-centuali, da bi lahko ogrožali izvolitev kandidatov KD v Furlaniji. V drugem senatorskem okrožju, ki je obsegalo del tržaškega predmestja in okolico je bil iz
V zadnjih časih so jugoslovanski politiki prepolno zaposleni s sprejemanjem visokih obiskov, ki prihajajo od vsepovsod. Komaj odpotuje letalo enega ministra že pride drugo z odličnim gostom. Velika mednarodna dejavnost jugoslovanskih politikov ima brez dvoma globlji pomen kot bi zgledalo na prvi pogled. Pred časom je obiskal Jugoslavijo ameriški zunanji minister Dean Rusk in mnogi politični opazovalci so bili mnenja, da predstavlja obisk zboljšanje odnošajev med Združenimi državami in Titovim režimom. Zgleda, da se je Jugoslovanom posrečilo prepričati ameriškega ministra, da je njihova politika enako oddaljena od Washingtona kot od Moskve. Američani so Jugoslaviji zamerili, da je s tolikšno strogostjo obsodila njihove jedrske poskuse, medtem ko je sovjetske skoraj zamolčala. Zaradi tega so bili mnogi mnenja, da je treba ukiniti gospodarsko pomoč, ki jo dajejo Združene države Jugoslaviji.
Pred dnevi je odpotoval iz Jugoslavije Nasser, ki je bil štiri dni gost maršala Tita, za drugo polovico junija pa napovedujejo obisk Nikite Hruščova. Jugoslovanski politiki se torej pogovarjajo z zahodnjaki, Sovjeti in predstavniki nevezanih držav.
Kako naj si torej razlagamo povečano politično dejavnost jugoslovanski voditeljev. Predvsem moramo tu upoštevati dva razloga. Kot vsaka država z diktatorskim režimom si tudi Jugoslavija išče žrtvenih kozlov za gospodarske in ekonomske neuspehe. Ce pa jih ne najdejo, tedaj je treba ljudsko nejevoljo uspavati in jim nenehno govoriti o drugih problemih. Jugoslovanski režimovci želijo s povečanjem mednarodnih stikov prikazati svojim državljanom, da vodijo pametno zunanjo po-
voljen kandidat komunistične partije Vil-torio Vidali. Ker je bil izvoljen tudi v ro slansko zbornico, se je temu mestu odpovedal v korist Marine Bernetič.
Razveseljivo je dejstvo, da so globoko nazadovali misovci, ki so izgubili okro^ osem tisoč glasov. Zaradi tega misovci ne bodo imeli več svojega predstavnika v parlamentu. Zelo so napredovali liberalci in socialdemokrati, medtem ko so ostale stranke pretežno ostale na istih pozicijah.
V poslansko zbornico so bili torej izvoljeni: Bologna in Belci za KD in Bernetič za KPI, v senat pa Vittorio Vidali.
Povolivno polemiko so na precej oster način pričeli simpatizerji bivšega tržaškega župana Bartolija, ki bi za izvolitev v senat potreboval okrog štiri tisoč glasov. Predvsem očitajo »politično zaslepljenost« tistim, ki so svojim volivcem svetovali, naj v senat oddajo bele glasovnice. Jasno je, da je pri tem mišljena »Skupna slovenska lista«, ki bi po njihovem morala pripomoči Slovencem neljubega kandidata do izvolitve. Kako pa so si ti gospodje predstavljali, da bodo Slovenci glasovali za kandidata, ki je ob vsaki priliki odločno nastopil proti slovenskim koristim, o-staja skrivnost.
Napadom na »Skupno slovensko listo« pa se je pridružil tudi »Primorski dnevnik«, ki pravi, da s 5.679 glasovi, kolikor jih je prejela lista, ni moč računati, da bi na prihodnjih deželnih volitvah izvoli-
Priprave za prvi festival slovenske tržaške popevke prehajajo v zaključno fazo. Organizatorji s pospešeno naglico pripravljajo vse potrebno za nastop. Orkester je povečal število tedenskih vaj. Istočasno pa se za nastop pripravljajo tudi napovedovalci, ki bodo z živo besedo povezavah posamezne popevke. Pevci študirajo z vso marljivostjo notne partiture, da bi napravili čim boljši vtis pri občinstvu. Lahko si torej predstavljamo, kakšno mrzlično vzdušje vlada pri vseh, 1 bodo s svojimi močmi pripomogli h dobremu uspehu prvega festivala slovenske tržaške popevke. Dan nastopa je določen, zato se skrbi množijo, misliti je treba n,-sto in sto malenkosti, ki so nujno potrebne za dober uspeh. Kot smo že pisali so prireditelji prejeli vrsto ponudb za nastope po raznih krajih. Krstna predstava bo 15. junija v tržaškem »Avditoriju«, nakar se bo pričela »turneja« po okoliških dvoranah. Nato namerava orkester skupno s pevci odpotovati na Goriško, kasneje pa bodo nastopili tudi na nekem fest; valu v bližini Tržiča, avgusta pa bodo zelo verjetno nastopili v Kranju. Ze iz tega lahko vidimo, da bodo imeli skozi celo poletje obilo dela in nastopov.
Pri ljubiteljih lahke glasbe pa predvsem vlada veliko zanimanje za prikazane popevke. Kot znano bodo vse prikazane pesmice izvirne, moderne in dobro napi-
litiko, ki jim bo tudi z ekonomske plati pripomogla iz stalnih zagat. To je en raz log za povečanje politične dejavnosti, drugi pa ga izpopolnjuje. Pri Američanih so si zagotovili nadaljno ekonomsko pomoč. Nasser pa predstavlja za Jugoslavijo tržišče, kjer bodo lahko prodajali svoje proizvode. Skupno evropsko tržišče je Jugoslaviji zaprlo nekatera zunanja tržišča in zato je nujno, da si do grla zadolžena Jugoslavija želi novih ne preveč zahtevnih tržišč. Nasser pa lahko z uplivom ki ga uživa v arabskem svetu zagotovi nujno potrebna tržišča.
Od Sovjetske zveze pa si Jugoslovani želijo ideoloških priznanj. Hruščov bo pač moral priznati, da polagoma sledi poti nekdanjega »izdajalca« Tita, ki je svojo državo pripeljal v znosnejše gospodarsko stanje kot vlada tudi dandanes v Sovjetski zvezi.
Toda Jugoslovani ne sprejemajo samo velikih rib, za svoje namene potrebujejo vsakogar, ki jim lahko zagotovi to ali ono prednost. Povečanje vpliva v mednarodnem svetu, zagotovitev zunanjih tržišč, priznanje pravilne ideološke poti — to so cilji jugoslovanskih voditeljev. Vse to pa jim je potrebno, da pomirijo notranje vrenje nezadovoljnega ljudstva. Politika Titovega režima se je spremenila. Nekoč so prisilili posameznika, da se je za vsakdanji obstoj trudil od jutra do večera in pri tem ni imel časa, da bi mislil na politična vprašanja. Sedaj se je njihovo gledanje evolviralo. Posameznika je treba prepričati, da vlada skrbi za ugled drža* ve, ki dobiva priznanja od vsepovsod, zatorej nima časa, da bi mislila na njegove vsakdanje potrebe. Posameznik pa mora zaradi tega stisniti pas in pozabiti na pridobitve svojih poklicnih kolegov, Hi žive v »buržujskih« državah.
la svojega predstavnica. Izgleda, da bo za izvolitev predstavnika v deželni svet potrebnih 10.000 glasov. Iz razlogov, ki smo jih uvodoma napovedli lahko z gotovostjo računamo, da se bo število glasov »Skupne slovenske liste« v tržaški pokrajini povečalo. Poleg tega pa smo prepričani, da bodo nastopili tudi Goričani.
Napredek »Skupne slovenske liste« in uveljavitev zamisli o slovenski politični enetnosti pa ni samo naloga nienih voditeljev, pač pa vse zavedne slovenske manjšine v Italiji.
Volitve na univerzi
Zaključile so se študentovske volitve na univerzi. Tudi tokrat se je — petič po svojem nastanku — predstavila slovensku akademska lista »Adria«, ki je tokrat predstavila kandidatno listo, na kateri so nastopali večinoma študentje prvih letnikov.
Lista »Adria« je letos prejela 64 glasov, to se pravi, da se je nekoliko okrepila. Izvoljen pa je bil nosilec liste Danilo Lovrečič ki je prejel 35 preferenčnih glasov.
Največ glasov je prejela lista »Intesa«. ki bo imela 12 mest, desničarji G.N.T. f mest, levičarji U.G.I. 7, indipendentisti 3 mesta, Adria 1, A.G.I. 4, A.U.I. 1.
Izvoljenemu slovenskemu predstavnika želimo mnogo uspeha pri izvrševanju njegove naloge.
sane. Občinstvo pa bo lahko samo presodilo, katera bo zaslužila največ pohvale in na ta način postala najpopularnejša slovenska tržaška popevka. Občinstvo bo poleg vstopnice dobilo tudi ocenjevalno polo na kateri bodo natisnjeni naslovi vseh prikazanih popevk. Posameznik pa bo ob poslušanju glasoval za pesnico, ki mu bo najbolj ugajala. Na ta način bomo dobili vsesplošno sodbo o prikazanih glasbenih komadih.
Po predvidevanjih bodo na prvem festivalu slovenske popevke prikazali okrog dvajset pesnic. Uspelo nam je dobiti naslove šestnajstih popevk, ki bodo na sporedu:
Crni oblaki Ta naša burja Disonanca
Ko lun’ca plava čez Miramar Dan tržaške popevke Blodnje
Grenak spomin Vrni se
Pismo spominov in ljubezni
Lila ples
Burja twist
Živa točka
Večer
Mamica pripoveduje Ko si kupim 500 C Cha-cha-cha £ teboj
Za nastop vlada v Trstu veliko pričakovanje. Marsikdo je namreč radoveden, kaj bodo mladi glasbeniki prikazali. Pn-pravljalci so dobili čestitke in vzpodbudna pisma od vsepovsod. Zanimivo pa je, kaj sodijo tržaški ljubitelji lahke gla.ibe c festivalu, ki je v pripravi. Starejša ges-pa. ki ne more in ne more razumeti zanimanja mladih ljudi za »divjaške« ritme, kot samo označuje twist, madisoa in podobno, zatrjuje, da bo sedela v prvi vrsti pa naj stane kolikor hoče. Nikakor noče, da bi ji kdo očital, da je staromodna in da ne razume novih okusov. Podobno zanimanje pa opažamo tudi pri mlajših ljubiteljih lahke glasbe. Ko so zvedeli, da bodo med raznimi popevkami tudi twi-sti, bose nove in podobno , so navdušeno prikimali »stvar, ki se jo splača ogledati«. Od vsepovsod pa prihajajo vprašanja, kaj bodo 15. junija videli na odru, kaj bodo slišali, kdo so ljudje, ki festival pripravljajo.
Zanimanje pa vlada tudi za veselo povezavo, kajti med eno in drugo popevko bo šaljiva povezava, kar s svoje strani še bolj privlačuje občinstvo. Zvedeli smo, da bo šaljivi tekst napisal Danilo Lovrečič, ki urejuje že vrsto let veselo sobotno oddajo na tržaškem radiu. Avtor sam bo tudi predstavil posamezne pesmi, medtem ko bo šaljive točke izvajal član Slovenskega gledališča Silvij Kobal. Režisersko delo pa bo opravil Adrijan Rustja.
Pripravljancem, kakor tudi članom orkestra, dirigentom, pevcem in ostalim, ki bodo s svojim sodelovanjem pripomogli k dobremu uspehu prireditve, želimo, da bi bilo njihovo delo poplačano s tolikim uspehom, kot ga pobuda prav gotovo tudi zasluži.
Vsekakor pa festival slovenske tržaške popevke predstavlja živ dokaz, da Slovenci na Tržaškem čutijo veliko potrebo po prosvetnem udejstvovanju.
Boj proti škodljivcem
V okviru pobud, ki ki jih predvideva »Zeleni načrt« je ministrstvo za kmetijstvo in gozdarstvo dalo na razpolago potrebno vsoto za zaščito rastlin pred živalskimi in rastlinskimi zajedalci. Predvsem
Svet Skupne slovenske liste se globok; zahvaljuje vsem zavednim Slovenkam ir Slovencem na Tržaškem, ki so pri političnih volitvah izpopolnili ne samo svojo de mokratično, ampak tudi svojo narodno dolžnost s tem, da so glasovali za Skupno slovensko listo. Kljub najrazličnejšim te žavam in oviram z vseh strani je Skupna slovenska lista dosegla lepo število 5.679 glasov. Leta 1958 je zbrala takratna Slovenska lista pri pokrajinskih volitvah 4.794 glasov. Letos smo torej napredovali za okrog tisoč glasov, ali za 18% kar je vsekakor lep uspeh. Število glasov Skupne slovenske liste bi bilo znatno večje, če volivci ne bi naleteli na težave zaradi belih glasovnic, kar je povzročilo, da je bilo precej glasov neveljavnih, odnosno so bile bele glasovnice večkrat po pomoti oddane ne samo za senat, ampak tudi za poslansko zbornico. Ni treba pripominjati, kaj bi šele bilo, če bi skupno nastopili res vsi Slovenci v Italiji, kar je bila naša želja in kar ostane naš cilj.
Beseda tople zahvale in priznanja nai bo izrečena vsem tistim, ki so razumeli pomen in pravi smisel našega nastopa pri sedanjih volitev. Skupna slovenska lista je ponosna, da lahko računa na zdravo jedro prepričanih in zavednih slovenskih volivcev, ki verujejo v našo narodno bodočnost in so razumeli, kako nujno je bilo, da smo Slovenci kot narodna manjšina izpričali svoj obstoj tudi pri političnih volitvah. Naše narodno zavedno jedro se ni razpršilo, ampak je v zvestobi do slovenstva ostalo združeno, da bo lahko na tem trdnem in neokrhanem temelju vodilo nove bitke za naše cilje in naš program pri prihodnjih deželnih, pokrajinskih in občinskih volitvah, ko bomo v okviru slovenske skupnosti in ne v okviru italijanskih strank izbirali lastne za-
se pobude nanašajo na donosnejše kulture kot so povrtnine, cveltce in sadje ki nudijo možnost razvoja in za katere je tudi potrebna veaja oskrba. Državni organi in ustanove, ki so odgovorne za kmetijstvo v pokrajini nudijo vso tehnično in finančno pomoč. V letu 1963 se bo zatiranje škodljivcev predvsem osredotočilo na cvetličarstvo in vrtnarstvo (glivične bolezni-zemeljski škodljivci-polži), vrtnice (uši-grizlice), trte (rumeni pajek), oljke (Oljčna mušica), krompir (krompirjevec - pe-ronospora). Tukajšnje opazovališče za rastlinske bolezni je v dogovoru s pokrajinskim kmetijskim nadzorništvom pripravilo načrt za boj proti škodljivcev.
Vsa potrebna pojasnila daje Pokrajinsko kmetijsko nadzorništvo v Trstu, ul Ghega, št. 6/1.
Veča sc spor med Egiptom in Sirijo
(Nadaljevanje s druge str.)
jo Sircem na pomoč. Toda nikakor si > smemo delati utvar o pomoči, ki naj bi jo v resnici dal Irak Siriji. Bagdadska vlada stoji na peščenih temeljih in njen-moč ni zanesljiva. Preden bodo lahko posegli y mednarodne probleme bodo morali rešiti notranje vprašanje: arabskega in kurdskega nacionalizma.
Zanimivo pa je tudi dejstvo, da v trenutku ko tečejo reke arabske krvi v znamenju arabske združitve, so si posamezne vlade soglasne edinole v odkritem nas-protstvu proti Izraelu. Jordanski kralj Hussein govori o obrambni vojni proti Izraelcem, general Nagib, poveljnik egiptovske špedicije v Yemen je zatrdil, da so njegovi vojaki, ki so se izučili v preteklih vojnih praskah pripravljeni v vsakem trenutku napasti in osvoboditi Palestino. Alžirski obrambni minister pa je principielno odobril zamisel, da se ustanovi brigada prostovoljcev za osvoboditev Palestine. Vojaški oddelki Iraka, ki so pripravljeni skočiti na pomoč Damasku v boju proti Nasserju pa se uradno pripravljajo na ofenzivo proti Izraelu. Edina arabska država, ki se v zadnjem tednu n' izrekla, da je pripravljena začeti vojno za osvoboditev Palestine je Saudova Arabija, ki v tem trenutku vadi svoje vojaške sile z Američani.
stopnike y omenjene samoupravne organe.
Ni odveč opozoriti, kako je edino Skupna slovenska lista med volilno borbo s slovensko besedo, s slovenskimi lepaki in s slovensko pesmijo pogumno opozarjala na slovensko navzočnost povsod po tržaški pokrajini od Milj do Stivana, zlasti pa v Središču samega Trsta. Skupna slovenska lista je postala dokaz o navzočnosti slovenske narodne manjšine v Italiji, njena pristna predstavnica, pa tudi naš narodni simbol, naš politični narodni dom., ki ga je treba za vsako ceno čuvati in očuvati.
Kakor moramo po eni strani obžalovati, da je »Primorski dnevnik«, ki je še pred letom dni podpiral samostojni slovenski politični nastop preko slovenskih .strank, spremenil svojo politiko, postal dejansko glasilo Italijanske komunistične partije in Italijanske socialistične stranke ter nedopustno in krivično blatil nesebično delavnost, narodno zavest ter čast tudi zavedne slovenske duhovščine, tako nas po drugi strani izredno bodri zavest, da je nosila velikč težo volilnega boja naša podjetna, zavedna ter idealna mladina Mladi fantje, ki smo jih videli na shodih in v avtomobilih med volilno borbo, so nam poroštvo, da bo slovenska manjšina-v Italiji živela in uspevala.
Po teh nujno potrebnih ugotovitvah in zaključkih naj bo še enkrat izrečena prisrčno topla zahvala vsem, ki so z glasom in prispevki za Skupno slovensko listo-podprli svojo lastno in našo skupno stvar. Za slovensko enotnost — naprej s Skupno slovensko listo!
SVET SKUPNE SLOVENSKE LISTE
Trst, 30.aprila 1963.
»LiNle Rock« v Trsfu
V ponedeljek bo prispela v tržaško pristanišče križarka »Little Rock«, ki spada v VI. ameriško brodovje. Križarka je o-premljena s pripravami za izstreljevanje raket.
»Little Rock« je med najboljše opremljenimi ameriškimi vojnimi ladjami: dolga je 186 metrov, široka 20, na njej je nameščenih 1200 mornarjev. Zgradili so jo leta 1945, petnajst let kasneje pa so jo preuredili ni opremili z raketami vrste »Tolos«, ki jih uporabljajo za protiletalsko obrambo. Potom avtomatskih naprav zadene raketa »Tolos« cilj v oddaljenosti 105 km.
Dr. MTOVEG JOŽE (jr.)
SPECIALIST ZA USTNE IN ZOBNE BOLEZNI ASISTENT NA ZOBOZDRAVNISKI UNIVERZITETNI KLINIKI V PADOVI
TRST - UL. MERCADANTE 1/1. Vogal Ul. Carducci - Ul. Milano TELEFON ST. 6-8-349
MALI OGLAS
Iščem od trideset do štiridesetletno pošteno Slovenko in dobro katoličanko v svrho poroke. Ponudbe poslati na naslov: GULIČ VINKO, Christian Brothers Col-lege, 1966 Victoria Park Ave., Scarbo-rough, Ontario, Canada.
Ali si že I P°ravnal
| naročnino?
Odgovorni urednik:
SASA RUDOLF Tiskarn« Adria, d. d. v Tntu
Uredništvo > n uprava: Trst, ul. Machiavelli 22-11. - tel. 3-62-75 Dopisi za uredništvo: ulica S. Anastasio 1/c - Tel. 23-039 CENA:	posamezna številka L 30.—
Naročnina: mesečno L 50,— — letno L 600.— Za inozemstvo: mesečno L 90.— — letno L 1000.— Poštni čekovni račun: Trst it. 11-7228
BANCA Dl CREDITO Dl TRIESTE
S. P. A.
TRŽAŠKA KREDITNA BANKA
GLAVNICA LIR 600,000.000 - VPLAČANIH UR 180.000.000 TRST - ULICA FABIO FILZI ŠT. 10
TEL. 38045 - 38101 BRZOJAVNI NASLOV: BANKRED
POZOR! Potujete g Rim? ErS*? iss s?“ E«
-m Hotel-Penzion BLED
Via Statilia, 19 - Telefon 777-102 - RINI
Se priporoča in pozdravlja, Vaš rojak VINKO A. LEVSTIK Izrežite in shranite I - Pišite nam za cene in prospekte I
OBISKI NA BRIONIH
!UG05L0Vi)N5Kii ZUN« POLITIKA
15.	[N 16. JUNIJA V „AVDITORIJU“		<D > CD
Festiva	1 slovenske p	lOf