v
9lusmS^lasnik
Letno stane 8 K [ena šteuilka 20 uiti J, za riemčijo 10 K, za druge držaue in Ameriko 13 K. — 5hke in dopisi se pošiljajo urednistuu „Ilustr. Glasnika" u ujubljam [Katol. Tiskarna], naročnina, reklamacije in inserati na uprauništuo.
izhaja ob četrtkih oš 15. novembra 1917
SI. 11.
Vsled hitrega prodiranja v Italijo
so zavezniške čete ujele mnogo tisoč sovražnikov. — Italijanski vojaki za našo fronto
severno-soskega bojišča na oddihu.
Maše in italijanske pozicije pred gorico o* Vojaško zavetišče pri Tolminu Q$ Qrgar in krasen razgled na goriška brda oš Ma življenje in smrt ot Sujjomlinov nekdaj G* (Ruski car kot ujetnik o§ Maša cesarica 3 otrokoma, vojvodinjo-materjo Marijo fintonijo Farmsko in s princema-bratoma g? Olemški cesar itd. & Zbiranje sadni}) peškov <3$ Vlavdušenje ruskif) Vlemcev v (Rigi & 9ovratek gališkitj beguncev v tKolomeji
Ljudje od Soče.
(Spisal Stanko Bor.)
VI.
Domačija.
Jopovski boj silovito besni. Z nadporočnikom se stiskava v cestnem kanalu, meter trde, kamenite ceste je nad nama, vendar niti temu kritju popolnoma ne zaupava. Preogromne so granate, ki jih siplje sovražnik na nas, veva, da sva izgubljena, če zadene ena v celo. Molčiva. Pušiva cigareto za cigareto, po vsaki cigareti sva bolj nervozna, z vsakim trenutkom sva bolj nemirna. Ner-voznost dosega viške, kadar udari granata tako blizu, da naju gluši, da morava pritegati noge in se pritiskati k steni, ker navaljuje zemlja, razbito kamenje, drobci granate v kanal.
Silovit udar prav blizu! Stisneva se eden k drugemu, oba k steni, pritegneva noge, s široko odprtimi očmi gledava na kanalov vhod in izhod in čakava, da prileti zemlja in kamenje in drobci granate iz zraka nazaj na zemljo, planejo pri vhodu ali izhodu v kanal in naju skušajo doseči. Najini živci trepečejo, ko trepečejo in sikajo drobci granate in zemlje in kamenja po zraku. Z udarom granate plane dušeč dim v kanal in nam jemlje prost pogled na okolico pred in za kanalom.
Zdaj. . .
Debel kamen se zavali v kanal, se še enkrat zasuče in obleži.
Drobci granate, zemlje, kamenja, peska začnejo deževati pred vhodom najine kletke, v kanal sam ne najde nobeden pota. Samo en debel kamen se je zavalil k nama.
Pa se začne razkadivati dim — midva gledava, gledava, gledava, vedno bolj ši-
Gledava ga, gledava in ne moreva verjeti lastnim očem.
Tudi on naju gleda s široko odprtimi, rdečimi, v čudnem sijaju bleščečimi očmi.
»Očka,« pridem prvi do besede, »kaj vas je granata vrgla sem?«
Gleda me in molči. Zdi se mi. da je v tistem čudnem sijaju i groza ravno pre-stalega strašnega trenutka i še vedno ne-pojmovanje, da je za enkrat ušel smrti, i čuden občutek, katerega zlasti vojaki v
Prav razločno vidim, da se nekaj spreminja v čudnem sijaju bleščečih oči, ali kaj, ne morem razumeti; opazim, da se njegove oči vedno bolj rdečijo.
»Sem-le, k meni se stisnite!« ga povabim.
Kot da ne čuje, ne uboga. Za hipe obstoji ob nama, potem se plazi dalje proti izhodu.
»Očka, kam hočete ? .. . Kaj mislite ?«
Presliši me.
Postojanke pred Gorico ob 12. ofenzivi: o italijanske,'"X naše.
boju poznajo, da namreč človek ne ve, je-li še živ, ali je že mrtev.
»Vsaj iz vode se dvignite! Sem k nama stopite, stisnite se k steni, varneje bo !« mu rečem,	•
Dvigne se, se začne plaziti po vseh
Izza 11. soške bitke: Zavetišče moštva v Tolminu, odkoder seje ob 12. ofenzivi
razvil glavni sunek proti Italiji.
roko odpirava oči, čudiva se, čudiva in	štirih proti nama, pogleda ne umakne ni
gledava, gledava, gledava. ;	o"-	za hip od naju, zdi se mi, da narašča
Namesto debelega kamena, ki ga naj	čuden sijaj v njegovih bleščečih očeh. bi vrgla granata v kanal, leži po dolgem »Ste se prestrašili, kaj? Kaj pa ho-
v plitvi vodici, ki teče po kanalu, postaran	dite podnevu okoli po poljih ? Kaj ne mo-
kmečki očanec,	rete ostati doma?« reče nadporočnik.
»Kaj vendar nameravate ? Tu v sredi kanala je najbolj varno, možnost, da nas dosežejo granatni drobci in kamenje, je tu najmanjša,«
»Kaj vam ni dosti, kar vas je pred trenutki doletelo ?«
Noče naju slišati, ali pa sliši, pa noče ubogati.
»Očka . . .«
»Ostanite!« Nadporočnikov glas je zapovedovalen.
Vse zastonj. Priplazil se je do izhoda, pokleknil kar v vodo in se zagledal proti vasi. Naenkrat naglo plane pokonci, stopi korak iz kanala in obstane — obrnjen proti vasi — kot okamenel.
Z nadporočnikom se spogleda, čitam v njegovih očeh, kako sodbo si je naredil o njem.
»Ali ga je granata omamila, ali je od prej blazen! Tam ne sme stati, ubije ga! Sovražnik ga zapazi, izda naju! Pripelji ga sem, s silo, če ne drugače!«
Po vseh štirih se splazim po kanalu, pomolim glavo ven in pogledam na vas, kamor on gleda. Siv dim se meša nad vasjo s črnim, v to maso dima plane iz vasi naglo eden za drugim nov steber črnega dima, posveti se, čez trenutke ču-jem pok za pokom, vsak dim ima svoj pok; iz vsakega novega črnega stebra začne čez nekaj časa padati zdrobljena opeka, kamenje, zemlja, drobci granate nazaj na vas; kot da pada za pest debela toča na z opeko krite, še nepoškodovane hiše, bobni po strehah. Prve hiše v vasi še ni objel dim, razločno jo vidim. Polovica strehe se je sesedla, drugače je videti še nepoškodovana.
Pogledam moža. Prevzame me, da ne morem par hipov spregovoriti besedice. Še nikdar nisem videl človeka, kateremu bi bile v nesreči poteze na obrazu tako
Grgar, severno Gorice, ki so ga svoječasno zavzeli Italijani, zdaj zopet naš. — Zgoraj: Italijanski infanterist s pištolo-repetirko.
ostro začrtane, še nikdar nisem videl človeka, ki bi mu v nesreči tako trepetale žile na čelu, še nikdar nisem videl človeka, ki bi s tako napetostjo kaj opazoval, z napetostjo, kot da zavisi njegovo življenje od srečnega izida tistega, kar opazuje. Kar bojim se motiti ga.
»Pripelji ga vendar!« postaja nadpo-ročnik nestrpen.
»Oče, pojdite v kanal! Tu vas ubije, opazijo vas, potem smo vsi izgubljeni!« Iztegnem roko in ga primem za suknjo. »Če gledate, ali ne gledate, pomagati ne morete!«
Otrese se moje roke in strmi nepremično na vas,
»Oče, bodite pametni . . .«
Začne omahovati v kolenih, z rokami si pokrije obraz. Ozrem se na vas. Prvi hiši bijejo zadnje minute; trije, štirje črni stebri se dvigajo iz nje; posveti se na njej na več mestih, novi črni stebri se dvigajo iz nje; čujem, kako poka tramovje, kako se ruši zid, kako pada kamenje in opeka iz stebrov na sosednje hiše; v gost, črn dim je vsa zavita, bojim se, da ne bo sledu o njej, ko se razkadi dim.
Stegnem obe roki, da prestrežem starca, ki omahuje, in ga ponesem v kanal, na varno. Ali hipoma si opomore in se obdrži na svojih nogah, zravna se, roke sunkoma odtrga od obraza.
Izraza na njegovem obrazu, vseh s krvjo zalitih oči, bolestnih potez okoli usten ne pozabim nikdar.
»Hiša . .. moja hiša . . .« bolestno jekne, nato oddrvi, kot da mu gori pod nogami, proti vasi.
»Oče!« še obupno zavpijem za njim, pa me ne čuje.
»Blazen je, zakaj ga nisi pridržal ? Izda naju sovražnemu topništvu!« se hu-duje nadporočnik.
»Pravkar sem videl, kako je uničilo topništvo njegovo domačijo , . .« rečem počasi.
Nadporočnik molči.
--IIIIIIIIIIIIIIII-t-
morja, nima življenja, mi smo odrezani od svojega srca. Fantje veseli! Krasne so poti po morju, krasno je naše življenje. Drugi naj sade brokole, drugi naj beže v gore. Hej, kako hite angleška jadra! Hej, kako žvenklja angleško zlato! Zakaj si ne bi pomagal, dokler si mlad, zakaj ne bi kljuboval, dokler te sili k temu uporna kri ? — Kdo bo zapovedal sinu morja njegove poti ? — Sam hitiš rad v vihar!
Anton Buščaj
iz Dobrepolj, padel v bojih pri Asiago na italijanskem bojišču
10. junija 1917. Na svidenje nad zvezdami!
Jožef Hribernik
iz Št. Ilja p. SI. Gradcu, umrl,zadet od granate, v Rifenbergu pri Gorici 19. maja 1917. Nepozabljen tudi onkraj groba!
Napoleon je zaprl z mogočno bese*do morje. Na Angleškem propada trgovina, drugod pogrešajo bombaž, blago iz kolonij. Na Francoskem izdelujejo sladkor iz pese, grozdja, koruznih stebel, javorjevega soka, kavo kuhajo iz korenin in žira, učenjaki izkušajo nadomestiti indigo, razpisane so nagrade za iznajdbe domačih nadomestkov za uvoženo blago, veliki cesar in vojskovodja je postal trgovec in tvorničar, umni gospodar razmetava milijone narodnega premoženja in krvi, da doseže, kar mu narekuje slepo sovraštvo.
Sežiga zaplenjeno angleško blago pred oblastniki in ljudstvom, sežigajo v Ljubljani in v Trstu, na Reki. Ljudje gledajo, kako se izpreminja v pepel, kar bi varovalo golote in mraza — gledajo in pro-klinjajo v srcu: kaj ni dobro delo protiviti se takemu grehu ?
Naj se klanjajo knezi, naj trepečejo ljudstva! Marko kljubuje, bo kljuboval, dokler ne odide oblastni tujec.
»Ustrele nas? — Dobiti nas morajo...« Hrupno se nasmeji kapitan, nasmejejo se ribiči in moštvo. Toda utihnil je Marko, utihnili so možje . . . Zvonik nad morjem, rjave oči rode hrepenenje, da bi gledal, dete v naročju, izpod trsja za jadrami, ki hite v neznano daljavo. Rjave oči so sledile mornarju tja preko morja, priklicale so ga nazaj.
»Fantje,« pravi Marko, »razumete, da moram pozdraviti mater in nesti zaroč-nici prstan. Razumete ? — Dobro. O polnoči odrinemo. Toda čujte! Da me ni do polnoči, ne čakajte, da slišite kaj sumljivega, odjadrajte. Primorci ste — vsem vam je zapisana smrt. Kapitan je v moji odsotnosti Jure, odpeljem se s tvojim čolnom, Rok,« —
Rokov čoln drči po valovih. Vstaja tramontana, Nika zavija razvaljeno glavo v sivi mrak, nadVeprincem zažari zvezda. In tam nad morjem se zasveti luč, srebrno se razlije nad valovi . . .
Domači zvon! . , ,
Ribič v čolnu sname klobuk, se klanja: »Zdrava mati milosti, zdrava zvezda Tr-satska ! Sveti nam ubogim mornarjem, vodi nas srečno v pristan! Zdrava hiša očetova, dom stare čednosti in skromnosti! Zdrava nemila mati, ki si kriva, da ti brodi po
Pod Učko goro- (Dalie)
Slika iz časa francoske vlade. — Lea Fatur.
IV.
Solnce se spušča žareče v zaton. Hrasti zatrepečejo po gorah, skale žare, morje, otoki, oblaki. Vse plava v čudovitih utrinkih rdečkaste luči. Jadra po morju so kakor prikazen sanj, borne ribiške vasi med skalami obrežja se izpreminjajo v čarovita mesta.
Tudi vrh jambora v skritem zalivu pod Moščenicami žari, pa ga ne vidi top-ničarka, ki plava proti Promonturi iskaje izginule barke. Zakrivajo jo bukve in velikanski kostanj ob ovinku, ki zapira in skriva vhod v zaliv.
Na krovu je živahno. Jadra so povezana. Mornarji in ribiči razkladajo in nakladajo. Vsi govore en jezik, vseh obrazi nosijo pečat teh krajev, vsi se ozirajo zaljubljeno v mladega kapitana, ki izpra-šuje, pripoveduje, zapoveduje: kam bale sukna, bombaža, vreče kave, sladkorja in inozemskih dišav.
»Carinar hodi na Preluko ? — Navi-jem mu ušesa, tako mi Boga! — Varujem naj se ? — Ustrele begunca? — Imeti nas morajo. In moja mati ? — Še nocoj jo hočem videti, moja mati je, vdova je ne-boga. In moj brat? — Ne vidiš ga, Rok?
Suhomlinov, bivši ruski vojni minister, proti kojemu se vrši razprava radi mnogih vojnih zločinov, s katerimi so v zvezi neuspehi ruskih čet na bojiščih.
— Ne ? — Čudno. Včasih me zaskrbi. Vendar vem, da ni še v letih vojaške dolžnosti — tačas pa fantje: Veje od gora, prihaja od morja. Ne bo strašil več dolgo tukaj Francoz. Združijo se Anglija, Španija, Avstrija in Rusija — ni nas pozabil naš stari car. Če nima Avstrija
nevarnostih sin, da mu zamira srce hrepenenja . . .«
Sladko zadiši preko valov. Trta cvete .. . Dehti bosiljek . . . Mimo hite ljubljeni bregovi. Sive mreže, razpete okrog vasi, se izpremene v velikanske plahte smrtonosne bele žene, Lovrana je kakor dom volkodlakov in širna gladina s po-samnim jadrom, ki brodi po nji, je kakor pokrajina iz drugega sveta.
In vse je tiho razen šumenja morja o junakih, ki so umirali zanj — na njem. Posluša sin morja znano pesem, odgovarja glasno: »Kaj mi poješ o minulem? Ljutejši nego nekdanji je današnji boj zate. Tvoja straža smo — a zdi se, da boš skoraj naš grob. — Da bi ne pel nikdar, da nas je minula slava in poštenje, da nam je zamrl rod in jezik. Ne, Boga mi! Dokler stojita Učka gora in Kastov grad, tako dolgo se bomo upirali tuji oblasti in poginu !«
Naglo se pode pred Markovimi misli slike prošlosti, upi prihodnosti. Šolal se je v Senju in v Dubrovniku. Goreča mlada duša je spoznala, da je narod, živeč neznan in neslavljen ob Adriji, kraljevič Marko, ki spi, ki vstane. Kakor pesnik v Ljubljani, kakor mnogo vročih zanešenih duš, je veroval v Napoleonovo poslanstvo, v vstajenje Ilirije. Marmont si je bil osvojil hitro srca. Mož, blag in pravičen, ki je gorel za zapuščeni narod, ki je cenil njegov jezik, vpošteval njegove navade. Toda bil je en sam Marmont! Nade Ilircev v Napoleona so se razpršile hitro — počasi, a vstrajno bo prodiral francoski jezik, gladek in nevarnejši od okorne nemščine, povsod so nastavljeni tujci — uvedene so tuje postave — v svojem domu ne veš več kam.
Morje toži: Ni kruha od tujca, Marko. V sebi iščite, Ilirci, ne v drugih, moči.
Ruski car Nikolaj II., sedeč na štoru drevesa, ki ga je sam posekal; zadaj vojaška straža. On, ki je tolikim podpisal prognanstvo, je danes sam — prognanec . ..
V sebi?! Bridko, žal. Kdaj prevzame razcepljene veje velikega drevesa zavest skupnosti, ko ne ve še brat za brata? Začudili so se Trogirci, ko so slišali govoriti avstrijske vojake v njihovem jeziku, tako malo so vedeli, da žive ramo ob rami z njimi bratje. Le malo kdo ve še,
/
J
prijatelj, ni treba misliti, da so prišli Francozi sem, da bodo uvajali ilirščino kot glavni deželni jezik v urade. Še v Italiji mora biti uradovanje francosko, tu pri vas je zdaj smoter, da se nauči narod francoščine, drugo pride samoobsebi. Že zdaj mora voditi matrike vsak župan francosko, na nobenem važnem upravnem mestu ne sedi domačin, in čez deset let bo govorila vsa Ilirija francosko, kakor govori že zdaj vsa Ljubljana. Ko bi bil guverner Marmont sam vladar Ilirije — bi bilo marsikaj bolje — toda Napoleon ne zaupa svojemu najboljšemu prijatelju; kar dela Marmont, poročajo na tajnem cesarju vohuni; mu podtikajo samopašne namene — in Napoleon hoče biti sam hvaljen in češčen. Zato vam pravim, Marko: vsi ti poleti misli, vsa ta francoska slava se bo končala žalostno, ostalo bo, kar se bo razvijalo počasi iz korenine, ki je jela poganjati tako bujno.«
Bo tako morje ? Ne bo zaman kipeča želja in trudno delo, bo žel vnuk, kar seje v potu ded ? — Ali preminemo brez spomina in slave ?
Šumelo je morje: Glej navzgor! Luč gori na svetem Trsatu, v Kast vi, nad Preluko. Čuje svetišče, čuje mesto, čuje vas — vse te pričakuje, Marko . . . Gleda sveta Devica raz Trsat na morje, varuje nji priporočene duše, mati gleda na morje, vzdihuje, moli za sina. Zdaj sede pri ognjišču v Bedini hiši, Beda bere iz svete knjige, Kata prede, Vida dušica plete, pogleduje » opančice v dedovi roki — mnogo jih raz-trže dušica, ko hiteva na Kuk, da pogleduje za jadrami. Nocoj pa ne sluti, da prihaja Marko . . .
Cesar Viljem (ob desnici) na obisku pri kralju Ferdinandu v bulgarski pre Stolnici. Nemškemu cesarju so Bulgari poklonili velikanski šopek cvetlic.
da se skriva pod različnimi imeni narodov ena velika skupina — a da prešine vse zavest skupnosti, kaj ne bi nastala država močnejša od Francije, močnejša od razpadlega rimskega cesarstva? — Ali kdaj, kako naj prešine zavest skupnosti razdeljene, ki so pozabili celo ime svojega jezika, ki se poslužujejo zdaj v občevanju z drugimi narodi nemškega, italijanskega, francoskega, dočim se mu izgublja neizmeren in neprecenljiv zaklad prastarega lastnega, ki je bil uveden in poznan v knjigi, ko še ni bilo sledu pismenosti narodov, ki se širijo zdaj bahato ob tej obali . . .«
Na Helenino, preteklo leto, je obiskal Kastico Hrvat iz Zagreba. Marko je govoril navdušeno, kako prihaja pod Francozi narodni jezik v veljavo, kako se bliža uresničenje negotovih sanj: Ilirija vstaja... Kako se zbira v Ljubljani vse, kar gori za svoj jezik, z mrzlično naglico se pišejo , knjige, se odpirajo šole . , .
Nasmehnila sta se oče in izkušeni priletni gost. Oče je rekel: »Sad je dober, samo če pade zrel od drevesa — ideje morajo živeti dolgo v narodu, morajo pre-kvasiti vse njegovo telo, preden se oži-votvorijo.«
»In ravno ti Kranjci,« je dostavil Hrvat, »kak narod vam je to ? — Kranjec ni srečen, če ne zna švabskega, po njih misli je višek vse izobrazbe v tem, da govore nemški. Poznajo vam silno natančno vsako vas v rimskem cesarstvu, ne vedo pa, kod se pride v Karlovec, kje je Granica. Zdaj, ko je začela francoska vlada iz najbolj priprostega ozira poučevati v šoli v slovenskem jeziku — zdaj vam pošiljajo Kranjci svoje otroke v Gradec in na Dunaj, da se nauče dragocenega nemškega jezika. To |e narod dvoživka, to ni tič ne miš. — Vam pa, mladi
Naša cesarica na gradu WarthoIz. 1. cesarica Žita, 2. nadvojv. Adelajda, 3. cesarjevič Oton, 4. mati cesarice, 5. in 6. cesaričina brata princa Feliks Parmski in Sikst Parmski.
Dremlje Veprinac, Učka, Lisina gora. Zapira se nageljnov cvet. Ne zapro se Vidine žarne oči, ne spe negodni dečki in stari možje v Kastvi. Sede pred vratmi, se pogovarjajo o beguncih v gorah, o beguncih na morju — in žal je starim, da ne morejo za njimi, dečki se dogovarjajo, kako ubeže tudi oni, ko pride čas,
Preluka! Kraj, kjer je videl prvič Vido, Nabirala je rdeče brinje, splašili in podili so malo deklico dečki iz Rukovaca. Napodil je dečke in nabral jokajočemu dekletcu novih jagod, spremil jo je na dom. Nasmehnila se je baba Beda dečku, svetlo so zasijale oči lepe Vidine matere, ded si je pogladil lica. Deček je čutil, da je veliko veselje v hiši radi njegovega prihoda. Še tisti dan mu je mati strogo prepovedala stopiti še kdaj k čarovnici, v zloglasno, nepošteno selo, še tisti dan je sporočila
Vidini materi: »Mani se, čarovnica, mojega
dve leti tlačil kakor mora; slovenski begunci jokajo od veselja, ker jim je zopet vzraslo upanje, da se v doglednem času zopet lahko vrnejo na svoje, četudi porušene domove. Vsa slovenska zemlja je prosta sovražnikove pete, tudi beneški Slovenci so sedaj z nami združeni. Ko bi le naši oblastniki znali z ljudmi tako ravnati kakor gre. Pri beneških Slovencih bi morali sedaj takoj urediti šolske razmere; v te kraje bi morali poslati slovenske učitelje, da bi začeli z domačimi šolami med beneškimi Slovenci, ki dosedaj seveda niso imeli nobene slovenske šole; samo v cerkvi še so slišali besedo božjo v domačem jeziku.
Naše vojne čete pa hite vedno glo-beje na Beneško. Prekoračile so reko Tilment in pregnali sovražnika z zahodnega brega, dosegli so reko Livenzo.
Pravijo, da se Lah zbira pri reki Piava,
Zbiranje pečkov črešenj in drugega sadja, kijih~na Nemškem podelujejo v olje.
sina, dovolj ,je, da si mi uničila sestro.« — Še tisti dan je odgovorila Kata: »Kakor sojeno, tako namenjeno.« — Že je bila zavezana skrivnostna vez, katero razreši samo smrt. V cerkvi, na poti, iz dalje v dalj so se pozdravljale oči. In ko je do-rastla Katina hčer in je stala na Helenino sama med veselimi plesalci, je stopil k nji Marko, ki je prišel ravno iz šol, poklonil se ji je, peljal jo je na ples in pogovor.	(Dalje.)
pilllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllM Wl	f>o SVPfu
jniiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiB
Bojišča.
Ves svet gleda te dni na laško bojišče. Nam srca trepetajo veselja, ker je odbit od naših meja sovražnik, ki nas je
kjer se hoče napadalcem postaviti v bran. Drugi so pa mnenja, da se tudi tukaj ne bodo resno branili, ker nimajo od tirolske strani zavarovanega hrbta. Umaknili se bodo torej do Brente ali Adiže. S tem pa bodo morali žrtvovati Benetke, kar bi bil za Lahe strašen udarec.
Da morajo Lahi tako daleč nazaj, je vzrok ta, ker s Tirolskega tudi prodirajo naše čete. Lahi se tudi tam ne čutijo na varnem, zato se na vsej črti umikajo. Prodiranje naših čet s Tirolov gre seveda bolj počasi, ker je svet gorat in morajo naši čez 2000 m visoke gore po stezah in ro-beh, kar je seveda za večje čete velika ovira.
Lahi so v zadnjih tednih grozno te-peni in kaznovani, kakor zaslužijo tisti, ki so hujskali na vojsko brez pravega
vzroka. Poleg veliko tisoč mrtvih in ranjenih so Lahi izgubili nad 250.000 vojnih ujetnikov, blizu 2300 topov in cele gore raznovrstnega vojnega blaga. Tako strašno ni bila v sedanji štiriletni vojski tepena še nobena armada. Lahi bi morali prositi miru, ko bi ne bilo Američanov in Angležev, ki so jim obljubili pomoč za na-daljno vojskovanje. Tako bo šla morija zopet naprej kot prokletstvo.
Angleži in Francozi na flanderskem in francoskem bojišču napenjajo vse sile, da bi priklenili več nemške armade na ondotno bojišče in s tem nekoliko razbremenili Lahe. Nemci se sovražni premoči tu in tam umaknejo za kak kilometer, vendar kaj odločilnega sovražniki na tem bojišču ne dosežejo; zanaprej bodo seveda še toliko manj, kolikor bodo svojih armad poslali s tega bojišča Lahom na pomoč.
0 Rusih se govori, da jih zavezniki zelo silijo, naj prično zopet z ofenzivo, a zdi se, da imajo Rusi sami seboj posla dovolj. Stranke v Rusiji so si še vedno v laseh, ni nobenega enotnega vodstva, Finci se trgajo od države, Ukrajinci hrepene po samostojnosti in v armadi ni nikogar, ki bi imel veljavo, da bi zopet uvedel red med vojne čete. Vendar pa je pritisk zaveznikov tako silen, da na posameznih krajih morda Rusi z Rumuni le poskusijo kak napad, vsekako pa bodo zavezniki zahtevali, da stopi Rusija zopet spomladi v napadalno vojno.
Rusija v rokah delavske in vojaške
stranke.
Najnovejša poročila iz Rusije poročajo, da je v notranjih bojih zmagala delavska in vojaška stranka; na čelu te stranke stoji Lenin. Ta stranka zahteva tri stvari: Prvič, da se takoj napravi mir; zato bo nova vlada državam v vojni predlagala skleniti premirje; drugič, da se zemlja razdeli med kmete, in tretjič, da se reši gospodarska kriza. Novi vladi zveste čete so zasedle tovarno za strelivo in brzojavni urad ter s tem dobile vso oblast v roke. To so prve vesti o novi vladi. Ali so resnične, se bo kmalu pokazalo in videlo se bo tudi, ali bo to kaj vplivalo na svetovne razmere, zlasti, ali nas bo kaj približalo mirovnim pogajanjem. Ako nova vlada na Ruskem doseže mir, potem je ona velik blagoslov za Evropo. — Preveč upanja pa nimamo, ker na Ruskem se sedaj vlade menjajo kakor vreme.
Domače stvari. .........m
..............IHIIIMMIII......I.....I.........lllllllllllllll.............................................[lililllll!lUlI
Naš vsakdanji kruh.
(Dalje.)
Od 18. stoletja naprej prevladuje na Francoskem in Angleškem, v južni Nemčiji in po nekaterih kronovinah Avstrije pšeni-čen kruh.
Pekovski kruh iz drugovrstne ali mešane moke je nekoliko kiselast. Speče se seveda lahko tudi tako, da ni kiselast. Prebavnih 90°/o- V navadi je v Nemčiji, Avstriji, Rusiji, Švedski in Danski.
Ržen kruh je malo težji ali jako izdaten. Zmes rži, pšenice in koruze da kruh, ki je okusen in redilen, ki dela rdeča lica in krepak život. Opečen ržen kruh je bil v navadi pri kavi prejšnja leta tudi pri nas. Na Nemškem je v navadi kruh iz na debelo mlete rži, (z otrobi) je skoraj črn, a ima dober okus in redi človeka. Prebavi se 8O0/o. Temu kruhu je bil poprej podoben komis nemških vojakov, ki se je moral umakniti vedno boljšemu kruhu, ker so želodci zdaj bolj razva-
jeni in ne zmorejo več tega, kar so zmogli pred sto leti. Nemški komis je bil poprej skoraj tako črn kakor nemški trdi črni kruh, pečen je bil iz moke otrobovke in obilo kvasu, da je ostal dalje časa svež.
Poznamo tudi ovsen in ječmenov kruh, ki sta tudi tečna in okusna
—	dasi pravi Va-ljavec, da »gleda iz njega polno res«
—	ga uživajo v Avstriji, na Na-savskem, v Švici, Grškem, Saškem itd. Ječmenova moka meči in kruh se rad razpoči, treba je primesiti kaj.
Cetinjska torta ali kruh iz rue mene koruze -j svež prav okusen, samo posuši se hitro in mesi se težko. Treba je malo primesi, vsaj za kvas. Polovico koruze in pšenice ali rži da izboren kruh. Iz bele koruze je kruh jako lep, ker se pa posuši prehitro, mu je treba primesi. Bel koruzen kruh pečejo v Ameriki, Ogrski, Italiji, sicer peko rumen koruzen kruh tudi v teh krajih, pri nas na Hrvaškem, Dolenjskem, Ogrskem. Koruzni kruh poznata tudi Črna gora in Srbija, nekaj turških dežela, Bul-garija in drugi kraji. Razširjeno je mnenje, da je koruzen kruh nezdrav, resnica je ta, da škoduje samo kruh iz plesnivega zrnja, kar je pa tudi pri drugem žitu.
Krompir se primesuje v času pomanjkanja žita obiloma moki in v rednem času zato, da se ne posuši kruh tako hitro. Krompirjev kruh je okusen, če je dobro zamešen in hudo pre-pečen — vleče se pa rad in plesni in ni za vsak želodec. Bolje je jesti kuhan krompir ali krompirjeve žgance.
Kruh so iznašli baje Egipčani in od njih so se naučili Židje in Hebrejci. Vendar mora biti peka kruha že silno stara. Grki so že pekli neki »Aleksandrov kruh« iz moke, vina, medu in dišav.
Gotovo se je človek seznanil kmalu z obliko jedi, ki se je lahko jedla mrzla, ki se je vzela na lov in potovanje. Naši žganci, polenta, so samo poizkus in nadomestek kruha — naša podlatovica njegova prva stopnja. Naših žgancev ne pozna Nemec, vsaj povsod ne. Zelo verjfetno je, da so jeli Slovani peči kruh jako zgodaj.
Oblike kruha niso ne v vseh časih, ne v vseh krajih enake. Istran ima še svoje bige, pinke.pince,beseda »hleb« je večini slovanskih narodov znana kot ime kruha in je mogoče najstarejša. Sicer poznamo zavitke, štruce, pogače, povitice, kolače, žemlje, preste, gibanice, regle, trente, kvasenice in drugo.
Na Francoskem je bila najstarejša oblika kruha kroglata in se je imenovala »boule«, od teh so dobili peki ime boulanger. (Na Goriškem kuhajo okrogle velike cmoke z rozinami: »budle«.) Pod Ludovikom XIV. so začeli ceniti skorjo in so jeli peči hlebce in kržiče (štruce).
Zanimivo bi bilo vedeti, koliko kruha
pride v različnih deželah in pri različnih stanovih na leto na glavo. So delavci, ki žive samo ob kruhu, in so ljudje, ki ga po-zobljejo prav malo na dan, ker jim je miza drugače obložena. Vojna je izenačila tudi to
dilnega črnega kruha in zmernosti v vsem — da se ne vrne nikdar več taka šiba božja na svet.
V lakotnih časih so segali po vsem mogočem, da so pekli kruh: Ošipje jagode, kaura,
Slavnostni sprejem nemške vojske po ruskih Nemcih v Rigi. X Knez Schaumburg-Lippe.
— vendar ne pravilno — dočim mora prebiti ubožec s svojim deležem, si pomaga bogati na mnogo načinov.
Radi se spominjamo belega prazničnega kruha, ki spreminja nekaterim ljudem še danes delavnik v praznik — spomnimo se pa tudi hvaležno, da imamo v teh hudih časih vendar košček kruha, ko je bilo že mnogo lakotnih let, ko ga niso imeli niti toliko niti takega, in če nam da Bog doživeti boljših časov, ne bodimo prevzetni s kruhom, držimo se re-
koruzni storži, zelnati trsi, konjski kostanj, slama, listje, usnje, drevesni lub, kobilice, prst, grah, fižol, peček, dresnove korenine, krompir, posušene gobe, korenine kukovic, žaganje in podobno.
Ta kruh so močili ljudje s solzami . . . Usmiljenje božje jim je dalo kmalu boljšega in obilega — dala ga bo tudi nam — le za-tecimo se z zaupanjem k Njemu, ki živi ptice in lilije, prosimo ga skrušeno:
i Daj nam danes naš vsakdanji kruh!
Po ruskem odhodu: Povratek galiških beguncev v Kolomejo,
Razno.
..Illllllllllllllllllllllllllllllllfš
bil
Najboljše zdravilo.
Pred mnogo, mnogo leti je živel na Ju-trovem ubog gonjač velblodov, po imenu Ab-dul Kanin. Težko mu je šlo v življenju in mnogokrat je moral poslušati očitke žene So-beide, da je namreč ona, hči šejkova, sedaj žena takega reveža.
»Če bi bila jaz v mladosti namesto tebe v glavnem mestu, bi se gotovo priučila drugemu rokodelstvu, kot je gonja velblodov,« je rekla nekega dne.
Abdul Kanin se je opravičil, da ves čas sluga nekega zdravnika in se ni pokazal na cesto.
»Ali je zdravnik biti dobro opravilo?« je vprašala Sobeida.
»Pa še kako,« je odvrnil. »Samo vedeti je treba za dobra zdravila.«
Te besede so spravile Sobeido v razmišljanje. Poznala je zelišča in rastline, ki so jim pripisovali ljudje zdravilno moč; zakaj torej ne bi poizkusila ?
Skuhala je pijačo, ki jo je imela za zelo zdravilno.
Nekega dne se je napravila smrtno bolno, stokala je in tarnala, da je letela skupaj vsa soseščina in verjela, da so ji že štete ure.
Kmalu pa je bila zopet čisto zdrava in je vsakomur pripovedovala, da jo je rešilo neko zdravilo, ki ji ga je skuhal njen mož. On je bil vendar sluga pri nekem slavnem zdravniku!
Ta vest se je razširila kmalu na vse strani. Od blizu in daleč so prihajali ljudje, ki so hoteli imeti do-tično zdravilo in ki ga je Sobeida drago prodajala.
Zvedel je to celo sultan, čigar hči je bila težko bolna, pogoltnila je namreč ribjo kost, ki ji je ostala v grlu. Vsi zdravniki so se trudili zaman, da bi ji pomagali, in sultan je v svojem strahu in obupnosti poklical tudi zdravnikai, ki so o njem toliko govorili.
Abdul Kanin je bil kaj malo vesel tega povabila, kajti bila je v nevarnosti njegova glava, če ne bo nikakega uspeha. S sultanom se ni šaliti.
Sobeida pa ni bila prav nič potrta radi tega, napravila je moža v najboljšo obleko, založila mu je žepe s stekleničicami čudovitega zdravila in sedaj se je moral hočeš nočeš napotiti v mesto.
Najrajši bi se bil vrgel sultanu k nogam, ali gledal je tako resno, da se mu je takoj zlomil pogum.
Sultan je rekel: »Če ozdraviš mojo hčerko, dobiš, kar boš želel.«
»Storil bom, kar je v moji moči, Veličanstvo . . . toda kaj, če se mi ne posreči?«
»Če je ne ozdraviš, dobiš petsto udarcev po podplatih in boš veljal za največjega osla v državi.«
S takim tolažbe polnim izhodom je pričel Kanin svoje delo. Peljali so ga v sobo prin-cezinje. Ležala je na divanu smrtno bleda z odprtimi ustmi, ker je sopla naporno in težko.
Ko je prišel novi zdravnik k postelji, mu je pokazala s prstom na vratu, kjer jo je tako zelo bolelo.
»Kako bi jo ozdravil, kako bi spravil iz požiralnika prokleto kost,« je premišljal Abdul Kanin.
Dal ji je piti svoje zdravilo, čisto prepričan o neuspehu svojega zdravniškega posla.
Nato je prosil, naj ga puste samega s prin-cezinjo.
Naenkrat mu pade v glavo srečna misel: če spravi princezinjo v prisrčen smeh, bi morda vsled tresenja mišic skočila kost sama iz grla.
Ko je ostal sam z bolnico, je počepnil kot opica in začel skakati po sobi in delati tako smešne obraze, da se je princezinja, začetkom sicer presenečena, krasno zabavala in se je morala toliko in tako krepko smejati, da je v resnici skočila kost iz požiralnika.
Hitro je pobral gonjač dragoceno reč in je zmagoslavno hitel ven iz sobe in vpil: »Princezinja je ozdravljena!«
Sultan je takoj pritekel in ko je videl svojo hčer zdravo in veselo, je vzradoščen ponudil Abdul Kaninu, naj ostane na dvoru
Vrt v Miramaru; tudi tu je priletelo par bomb, ker so ga Italijani smatrali za vojaško važnega.
kot njegov telesni zdravnik.
Zdaj je bil trenutek, ko je Abdul moral povedati svojo skrivnost.
Sultan, ves srečen vsled ozdravljenja predrage hčerke in vesel poštenosti Abdulove, je rekel milostno: »Odpuščam ti, kajti ozdravil in rešil si mojo hčer. Tvoje zdravilo je sicer prazen nič, a tvoja misel je bila, smeh je bil, kar mi je rešilo otroka. Tu imaš mošnjo de-, narja, a povej svoji ženi, da je njena zdravniška umetnost pri kraju, da nočem nikdar več slišati o tem.«
Ves vesel je hitel Abdul Kanin domov,
pravil Sobeidi o vsem in tudi povedal sultanovo naročilo. Vse stekleničice z zdravilom je vrgel stran.
Prihodnjega dne je kupil mnogo velblodov in iz ubožnega gonjača je postal bogat vodnik karavan.
-IIIIIIIIIIIIHII--
Misli.
John Lubbock.
Da pospešujemo mir in srečo lastnega doma, se ravnajmo po sledečem:
Vsak dan pomislimo, da nam pride lahko kaj navskriž ali se nam ponesreči. Torej je treba biti pripravljen na to.
Nihče ni popoln, ne pričakuj torej preveč.
Spoznaj naravo vsakogar in ravnaj z njim po njej.
Veseli se z veselimi, skrbi s skrbečimi.
Če si razdražljiv, pridrži svoje besede, če si jezen, ne stori česa prehitro.
Stori vse, kar moreš, da osrečiš druge.
Vzemi življenje od vesele strani.
Občuj s starejšimi spoštljivo in bodi vljuden z mlajšimi.
Bodi prijazen s podložnimi.
Hvali pred drugimi, grajaj pa le med štirimi očmi.
Hvali, kadar le moreš, grajaj samo, kadar moraš.
Miren odgovor večkrat jezo odvrne.
Če si po pravici jezen, ne pozabi, da si bil tudi večkrat po nepotrebnem.
V vseh prijetnih stvareh daj prednost drugim.
Pomagaj bližnjemu naprej, toda ne, da bi se spravil sam v lepo luč.
Kadar le moreš, misli, da delajo drugi v dobrem namenu.
■'■m........................m.............................................
tRazširjajte Jlustrirani Glasnik"!
PvamaiJ«! J* «r»a»tvo, ki po-
r rorncaoi mlaja rast las tako, da rdeči, svetli in osiveli lasje ter brada dobijo trajno temno barvo. — 1 steklenica s poštnino K 2 '70.


rožna volti naredi
bleda lloa nežno rdeča. Učinkuje čudovito. — 1 steklenica ' s poŠta. K a-45 (povzetje 55 vin. več.)
Naroča se pri: rVAK OHOLIOH, drogerlja pri uigrala, BRNO __it. 885, Moravsko.
Razglednice in večje portretne slike
fl	EEE© ©=ii
a pokojnega dr. Kreka I
ima v založbi uprava Ilustriranega Glasnika (Katoliška tiskarna). — Razglednice stanejo: 1000 kom. K 80'—, 500 kom. K 45"-, 100 kom. K*10—. Portretne slike: 100 kom. K 150 — posamezne slike K 2 20. | Ves dobiček je na-menj. skladu Cf)/\1f1ff1lih Z ozirom na za Krekov Oj/VinVIiUv. požrtvovalen namen je želeti, da naroče vse slovensko čuteče trgovine omenjene razglednice ter da opozarjajo občinstvo nanje. Prodajna cena posameznim razglednicam je 14 vin.
Mama, ali Bog ustvarja tudi leve ? To se razume, otrok !	.
Ali se jih on nič ne boji?