Poštnina plačana v gotovini
UREDNIŠTVO IN UPRAVA
Videm - via San Daniele, 88
Tel. 41820 - Poštni predal 231 Glavni in odgovorni urednik
VOJMIR TEDOLDI
Tiskarna T. Marioni - Videm
GLASILO SLOVENCEV V VIDEMSKI POKRAJINI
Spri, in abb. pattale II. gruppo - I.P.1.10%
NAROČNINA: Za Italijo: polletna 700 lir -letna 1200 lir - Za inozemstvo: polletna 1200 lir - letna 2000lir Oglasi po dogovoru. Posamezna številka 100 lir
Leto XXII - N. 22-23 (67-68)
Udine, 15. - 31. decembra 1971
Izhaja vsakih 15 dni
Male
in velike
želje
ob praznikih
Že stara je navada, da ob božičnih in novoletnih praznikih izmenjamo želje. To velja tako v najožjem merilu kot v širšem krogu prijateljev in znancev; to velja enako v narodnem ali državnem okviru kot velja v najširšem mednarodnem smislu. Vedno je vsebina teh želja enaka, čeprav je zunanja oblika morda različna: velja sreči, zadovoljstvu in zdravju, dokler so želje intimnega človeškega značaja; obsega mir, svobodo in sožitje, kadar gre za izmenjavo želja med narodi in državami. V enem in v drugem primeru vsebujejo želje nekaj lepega, dobrega in plemenitega, so pravzaprav izraz nenehnega stremljenja človeka in človeštva po napredku.
Te male in velike želje so več ali manj pogojene s prehodom iz starega v novo leto, torej s trenutkom, ko polagamo obračun o doslej prehojeni poti in hkrati že zastavljamo tudi prvi korak v bodočnost. Saj končno je splošno znano in priznano, da bodo prizadevanja za nadaljnji uspešni razvoj obrodila zaželjene sadove le tedaj, če bodo izhajala iz dosedanjih izkušenj, če bo za izhodišče služila stvarna presoja trenutnega stanja.
Lahko bi kdo ugovarjal, da so v najožjem družinskem krogu taka razmišljanja povsem intimna in osebna zadeva. Vendar to velja le do gotove mere, kajti ta intimna družinska sfera se bo pokazala takoj v drugačni luči, če bomo v obračunu prišli do postavk, kot so na primer kultura, narodnost, jezik im podobne dobrine. Kakšno je tozadevno stanje danes in kakšen bo razvoj v bodoče, je namreč v prvi vrsti odvisno od najmanjše celice — od družine. Če bodo naše družine ostale zdrave, potem bo zagotovljeno življenje tudi naši narodnostni skupnosti.
Zato pa je potrebno, da ob bližnjih praznikih napravimo v naših družinah letno inventuro, ki bo služila potem za podlago pri polaganju bilance v naši širši narodni družini. Beneški Slovenci se bomo le v tolikšni meri lahko uspešno potegovali za priznanje pra vic in enakopravnosti, kolikor se bomo kot narodna skupnost opirali na zavedne in aktivne družine; čim večja in trdnejša bo ta naša narodna skupnost tem uspešneje se bomo uveljavljali v splošnem političnem in družbenem življenju naše dežele in države.
To je tudi naša najgloblja želja za bližnje praznike!
PO OBISKU PRI PREDSEDNIKU VLADE
Kaj je rekel Colombo naši delegaciji?
Manjšino je treba ocenjevati kot bogatitev kulturnega premoženja Italije in ima tudi važno vlogo kot instrument sporazumevanja med narodi Vlada bo izvedla liste možne pobude, ki zagotove napredek in razvoj italijanskih državljanov slovenske narodnosti v spoštovanju ustavnih načel
Dobili smo «sintezo izjave predsednika vlade Colomba Slovencem v Rimu» med sprejemom enajstih delegatov, ki so bili pri predsedniku vlade 2, decembra letos v imenu 27 podpisnikov lanskega decembrskega pisma.
Sinteza izjave predsednika Colomba našim delegatom se glasi:
Predsednik vlade Colombo se je zahvalil vsem tistim članom delegacije, ik so izčrpno obrazložili zahteve, ki jih po njih mnenju, najbolj občuti slovenska manjšina ter je potrdil pozornost vlade za vprašanja manjšin, ki živijo v Italiji.
Ta vprašanja pozorno prou-  ___________ _____________________
cujejo v okviru splošnega življenja skupnosti in upoštevajo — kjer se zastavlja to vprašanje — vrednost mirne-na sožitja.
Colombo je podčrtal, da je treba različnost ocenjevati kot bogatitev kulturnega premoženja Italije ter pojasnil tudi važno vlogo jezikovnih manjšin kot instrument sporazumevanja med narodi. Odločno se je izrekel proti vsaki obliki asimilacije in pojasnil, da je potrebno ohraniti harmonijo, ki se ustvarja med raznimi jezikovnimi skupinami in ki je pogoj za demokratični razvoj zainteresiranih področij.
«Ta vprašanja so očitno povezana — je dejal predsednik vlade — z zgodovinskimi in ambientalnimi pogoji, ki imajo svojstvene in različne značilnosti. Za vse pa obstaja načelo zaščite, ki ga vsebuje ustava, toda očiten je tudi obstoj različnih okoliščin in zaradi tega so tudi različni načini izvajanja istega načela.»
Poslanec Colombo je nato omenil ustanovitev dežele Fur-lanije-Julijske krajine, s čemer so se bistveno izboljšali posebno instrumenti za slovensko jezikovno manjšino od šolstva do sredstev socialnega občevanja, podpore kulturnim in rekreativnim dejavnostim, s katerimi prihaja do izraza življenje te skupnosti. Predsednik je nadaljeval, da bo vlada izvedla tiste možne pobude, ki zagotove kulturni napredek in razvoj italijanskih državljanov slovenske narodnosti, vedno v spoštovanju
ustavnih načel in našega demokratičnega ustroja, kot integracijo in kot dopolnilo napornega in težavnega procesa, ki je privedel odnose med italijansko in slovensko jezikovno skupino, da se jih lahko oceni kot povsem zadovoljive.
Vlada se je tako na primer glede šolstva obvezala, da bo pospešila postopek sprejemanja zakonskega predloga, ko so združili v pristojni komisiji zbornice predloge poslancev Škerka, Belcija in drugih.
Ta parlamentarna pobuda lahko reši pomembna vpraša-
V organizaciji društva «Ivan Trinko», ob sodelovanju domačih duhovnikov in Slovenskega Gledališča iz Trsta bo G. januarja ob 15 uri v Čedadu, v Teatru «A. Ristori» tradicionalni
DAN EMIGRANTA
Sodelovali bodo pevci, ki so nastopili na 1. festivalu beneških popevk v Klodiču, SG iz Trsta s komedijo «Trije ptički» in otroci z recitacijami.
nja strukture in organikov osebja slovenskih šol in z odobritvijo popravkov se lahko dopolnijo rešitve sporednih šolskih vprašanj v tržaški in goriški pokrajini.
Predsednik vlade je govoril o pripravljenosti, da se sprejmejo zahteve univerzitetnega značaja, vedno ob spoštovanju avtonomije pristojnih akademskih oblasti, ter nato opozoril na ftvarno podporo ustanovam in združenjem, s katerimi se izraža v širokem smislu kulturna dejavnost ter še posebej omenil aktivno sodelovanje pri vzdrževanju Slovenskega gledališča.
Poslanec Colombo je nato omenil polno pripravljenost, da se ukinejo fašistični zakoni, ki niso v skladu z duhom ustave in kol primer je navedel vprašanje originalnih pri-
■ ii.T.Ov.
Poleg tega je pojasnil nekatera vprašanja, ki se nanašajo na uporabo jezika in ki spadajo v okvir širše reforme zakonikov v skladu z načeli, ki so že vsebovani v osnutku pooblastilnega zakona za reformo zakonika o kazenskem postopu.
Končno je predsednik vlade omenil nekatera vprašanja, ki obstajajo na področju javnih uradov in ki zahtevajo specifična poglabljanja. Podčrtal je pripravljenost vlade, da deluje za postopno zadovoljitev pričakovanj italijanskih državljanov slovenskega jezika v skladu z zakonitostjo. To s proučitvijo zakonodajnih aktov, ki so potrebni in upravnih ukrepov, ki bodo omogočili učinkovite in nagle rezultate gle-.de posameznih vprašanj in v skladu z raznimi okoliščinami.
Giovanni Leone
novi predsednik republike
Po dveh tednih in triindvajsetih glasovanjih smo dobili v Italiji šestega predsednika republike. Izvoljen je bil Giovanni Leone, ki je dobil 518 glasov. Zanj so glasovali krščanska demokratska stranka, italijanska republikanska stranka, socialdemokrati in liberalci. Tem štirim strankam so se pridružili tudi pripadniki neofašistične in monarhistične stranke.
Novoizvoljeni predsednik se je rodil v Napoli 1908. leta. Tu je tudi diplomiral na pravni fakulteti. Takoj po diplomi je začel univerzitetno kariero in zadnje čase je poučeval kazensko pravo na univerzi v Rimu.
Giovani Leone se je vpisal v krščansko demokratsko stranko leta 1944 in bil dve leti pozneje izvoljen v ustavodajni skupščini. Leta 1948 je bil izvoljen za poslanca, leta 1955 pa je bil izvoljen za predsednika poslanske zbornice. To funkcijo je Leone opravljal osem let. Leta 1963 mu je bila poverjena naloga, da sestavi enobarvno vlado, ki je traiala tri mesece. Junija 1968
je spet sestavil in predsedoval «poletno vlado», ki je trajala do novembra meseca. Po odstopu se je Leone posvetil odvetniškemu poklicu in poučevanju na univerzi. V svoji stranki je imel vedno svojvrst-no mesto, saj ni bil vezan na nobeno od raznih struj. Giovanni Leone je poročen z Vittorio Michitto iz Caserte in i-ma tri sinove.
Vsem bralcem, naročnikom, sotrudnikom, prijateljem doma in po svetu srečno in uspehov polno novo leto
Uredništvo
MATAJUR
Uprava
Delegacija predstavnikov slovenske manjšine pred sprejemom pri predsedniku vlade Colombu. Od leve proti desni: dr. Damjan Pavlin, dr. Avgust Sfiligoj, Miroslav Pahor, dr. Drago Štoka, Dušan Lovriha, Izidor Predan, Albin Škerk, Marko Waltritsch, Boris Race, Klavdij Palčič in Jože Jarc.
SPREJEM
Natanko en dan manj kot celo leto so morali čakati naši podpisniki poslanice, oziroma pisma predsedniku Colombu, da jih je le-ta končno sprejel v četrtek, 2. decembra letos v Rimu.
V uradnem sporočilu o obisku je rečeno: «Predsednik ministrskega sveta poslanec Colombo je popoldne sprejel v palači Chigi zastopstvo podpisnikov vloge, ki zadeva vprašanje slovenske jezikovne manjšine.
Med prisrčnim srečanjem so člani delegacije imeli priložnost obširno prikazati svoje stališče o teh vprašanjih.
Predsednik ministrskega sveta je nato pojasnil kriterije vladne dejavnosti o snovi, ki je bila predmet pogovora.
Prisoten je bil vladni komisar pri deželi Furlanija-Julijska krajina prefekt Abbrescia.»
Tako suho in kratko pravi uradno sporočilo o srečanju, ki vsekakor sodi v nekem smislu le med zgodovinske dogodke z.a našo skupnost v Italiji, saj se je končno prvič v zgodovini Italije zgodilo, da bi kak njen predsednik vlade uradno sprejel predstavnike naše narodnostne skupnosti in se pogovarjal z njimi o vseh perečih problemih, ki zadevajo probleme naše skupnosti. Na tem mestu ne bi govorili o posledicah, ki bi jih imelo srečanje v palači Chigi z našimi predstavniki, saj je končno tudi čas, ko je
naše predstavnike sprejel ministrski predsednik, v nekem smislu čas ob izteku njegovega mandata. V mislih imamo namreč pred sedniške volitve in vse posledice, ki jih v vsedržavno politično življenje vnašajo takšni politični dogodki kot je prav izvolitev novega predsednika republike. Pa tudi politični in gospodarski položaj v državi je v tem trenutku takšen, da ne kaže kakih posebnih rožnatih perspektiv za prihodnost. Prav tako je zapleten tudi mednarodni položaj, od vojne na indijskem podkontinen-tu, preko krize na bližnjem vzhodu do obrisov gospodarske recesije v Zahodni Evropi.
Toda ne glede na vse omenjene okoliščine in verbalne obljube predsednika vlade, ne glede na dejstvo, da je minilo 26 let od konca vojne, 24 let, odkar je stopila v veljavo republikanska ustava, 17 let od podpisa londonske spomenice in 7 let od ustanovitve avtonomne dežele Furlanije-Julijske krajine in da v tem času niso bila rešena bistvena vprašanja slovenske narodnostne skupnosti v Italiji, vendar lahko ob koncu vseeno zapišemo, da bo 2. december ostal pomemben datum tako v zgodovini naše narodnostne skupnosti v Italiji kot tudi v zgodovini prizadevanj demokratične Italije pri razreševanju nacionalnih manjšin t’ okviru italijanske republike.
Upokojeni rudarji iz Nadiške doline obiskali Koper in Piran
SREDNJE
Smrtna prometna nesreča
Kulturno društvo «Ivan Trinko» iz Čedada je tudi letos organiziralo izlet za u-pokojene rudarje, ki so nekdaj delali v belgijskih rudnikih in praznujejo sv. Barbaro kot svojo zaščitnico. Mnogi so se vrnili domov predčasno upokojeni, ker so si v podzemlju nakopali hudo bolezen-silikozo. Odšli so od doma in iskali najtežja dela, da bi kaj več zaslužili in čimprej pomagali svojim družinam. Zaslužili so res dobro in tudi pokojnina ni slaba, a kaj pomaga vse to, če so danes še mladi možje bolni, ker jim je karbonov prah razjedel pljuča. In koliko teh naših ljudi je pustilo življenje v rovih in koliko jih je že umrlo za posledicami? Te statistike nismo še nikjer našli zabeležene.
Društvo «Ivan Trinko» prireja na dan sv. Barbare
za upokojene rudarje že več let izlet v kakšen rudniški kraj v Sloveniji, da se tam srečajo s slovenskimi rudarji. Bili so že v Velenju, kjer se rudniki premoga, v Idriji, kjer je rudnik živega srebra, letos pa so šli v I-stro. Tokrat so si ogledali v Kopru postajo radiotelevizije in tovarno Tomos ter se dlje časa zadržali tudi v prostorih italijanskega kulturnega krožka Antonio Gramsci. Bili so tudi v Strunjanu in v Piranu.
Povsod so bili prisrčno sprejeti, saj so poleg drugih zanimivosti videli in slišali tudi kako živi v Jugoslaviji italijanska manjšina, ki uživa vse pravice, medtem ko smo beneški Slovenci prikrajšani za marsikaj. Ta izlet bo zato vsem udeležencem prav gotovo ostal v najlepšem spominu.
V Čedadu bi bilo potrebno zgraditi 650 stanovanj
Čedad je eno tistih središč «pedemontane», ki danes najbolj občuti stanovanjsko krizo, čeprav so zgradili že več ljudskih hiš (case popolari), je stanovanjskih prostorov še vedno premalo, kajti tu okoli se razvija industrijsko področje in vsi streme, da bi se preselili čimprej blizu delovnega mesta.
Pri zadnjem ljudskem štetju prebivalstva, pri katerem je bilo treba navesti v kakšnih in kolikih prostorih žive posamezne družine, so ugotovili, da je danes kar 50 družin, ki nima primernega bivališča. Poleg tega jih je skoraj enako število zaprosilo za stanovanje, ker so zaposleni na tem področju in morajo stanovati zasilno pri privatnikih, ker jim je predaleč do doma in so zato primorani živeti ves teden daleč od družine, če pa pomislimo, da je čedadsko področje v teku industrijskega razvoja, je treba računati, da bi bilo potrebno zgraditi za nove zaposlene še najmanj 550 stanovanj.
Komunski odbor je po pregledu teh podatkov takoj vložil prošnjo na deželne oblasti, da bi Čedadu dale posebne podpore za gradnjo novih ljudskih hiš. Čedad šteje danes namreč že
nad 11 tisoč prebivalcev, stanovanj pa je bilo, z ozirom na nagel porast prebivalstva, zgrajenih premalo.
Upoštevati moramo tudi to, da je dosti hiš v tem starem mestecu zaščitenih, ker so kulturni spomeniki in jih zato ne morejo modernizirati in niti porušiti, da bi zgradili na istem mestu bolj udobna stanovanja. Nujno potrebno bi bilo zato nekaj ukreniti, da se vsaj nekoliko omili stanovanjska kriza, ki bi mogla jutri celo ovirati industrijski razvoj vsega področja, od katerega mnogo pričakujejo tudi naši ljudje iz Nadiških dolin.
ZASTOPNIKI KONZORCIJA ZA RAZVOJ NADIŠKIH DOLIN V TRSTU
Pred nedavnim je podpredsednik deželnega odbora in odbornik za turizem Enzo Moro sprejel zastopnike Konzorcija za ekonom-sko-turistični razvoj Nadi-ške doline. Sestanka so se udeležili predsednik Konzorcija Gus, tajnik Terlicher ter župan iz Špetra prof. Cirillo Jussa, iz Podbonesca černotta z odbornikom Tra-montinijem in župan iz Sovodenj Cernotta. Poleg teh so bili prisotni tudi pokrajinski odbornik Romano
JZ TERSKE DOLINE
Umrl je Felice Molaro iz Podbrda
Vso Tersko dolino je glo-oko prizadela vest, da je po ratki bolezni umrl še do edavnega krepak možakar: 5-letni Felice Molaro iz 'odbrda v Terski dolini. Ma-d dni pred smrtjo so mu 'Odelili «kavalierat», ker je il vojak v prvi svetovni voj-
ni in morda tudi najsterejši mož v vasi.
Trden kot skale Muzca je posvečal vse svoje življenje le delu in zato ga Terska dolina ne bo pozabila. Sorodnikom našega dragega rajnika izrekamo naše iskreno sožalje.
Specogna iz Podbonesca in projektanta načrta za eko-nomsko-turistični razvoj Simonetti in inž. Zorattini.
Na sestanku v Trstu so proučevali o možnostih nadaljnjega turističnega razvoja Matajurja in o potrebi izvedb javnih del na tem področju in tudi o melioracijah kmetijstva.
Po govoru podpredsednika Mora in raznih intervencijah so sklenili, da se bodo v kratkem zopet sestali in še globlje proučili vse načrte, ker bo prisoten ob tej priliki tudi deželni odbornik za urbanistiko De Carli, ki bo med tem časom tudi proučil sedanje stanje in s katerimi deli naj bi najprvo pričeli.
NOVA INDUSTRIJA
Poleg že drugih obstoječih malih in večjih industrij na čedadskem področju predvidevajo, da bo v kratkem zrasla še ena. Upravni svet Konzorcija za industrijski razvoj vzhodne Furlanije je namreč sprejel prošnjo nekega podjetja, ki namerava zgraditi v tej okolici moderno cinkarno. Novi obrati tega podjetja bodo zavzemali okoli 35 tisoč kv. metrov, od teh 4 tisoč pokritih in bodo imeli možnost zaposliti okoli 80 delavcev.
Torej zopet iskrica upanja, da bodo med temi delavci zaposleni tudi naši ljudje iz Beneške Slovenije in se bodo tako mogli izogniti trnjevi poti v inozemstvo, da prežive sebe in svoje družine.
V KRATKEM SEDEŽ INAM V ČEDADU
Dela za izgradnjo novega sedeža INAM (istituzione nazionale assistenza malattie) v Čedadu vidno napreduje in zato predvidevamo, da bo novi sedež olajšal pot tudi neštetim zavarovancem naših ljudi, ker bo prihranjene dosti poti do zdravniških pregledov, na katere so morali sedaj hoditi do Vidma.
Podružnica INAM v Čedadu je bila nujno potrebna, saj je v tej bolniški blagajni okoli 40 tisoč ljudi čedad-skega okrožja. Pot do Vidma je dolga, posebno za bolnike in še posebno, če pomislimo, kolikokrat so jo morali napraviti, da so prišli na vrsto in zato so se morali nešteti obračati do specialistov kot privatniki in ne kot zavarovanci in seveda plačati.
Novi ambulatori j v Ulici Manzano bo imel vse specialiste in vse naprave, ki so potrebne za temeljiti zdravniški pregled bolnikov, tudi najtežjih, kar je bilo do sedaj onemogočeno, preneka-terim zaradi oddaljenosti in preobremenjenosti v Vidmu.
Dne 15. t.m. se je smrtno ponesrečil naš vaščan 27-let-ni Danilo Petrussa. Ko se je peljal z motociklom iz Sv. Lenarta proti domu, se je znašel v zaselku Černetiči pred kopico drv, ki se je zvrnila z voza, ki ga je vlekel traktor, katerega je vozil 40-letni Mario Chiabai iz Dolenjega Trbilja. Petrussa, ko je zagledal to oviro na sredi ceste, je izgubil ravnovesje in padel na asfaltno cesto. Takoj so ga prepeljali v čedadsko bolnico, a ko so zdravniki ugotovili, da gre za izredno težke poškodbe, so ga prepeljali v videmsko bolnico, kjer je pa kmalu umrl zaradi pretresa možgan in drugih hudih poškodb.
Danilo Petrussa se je pred nedavnim vrnil iz Švice, kjer je bil zaposlen kot zidarski delavec, že štiri leta je hodil tja na delo kot sezonski delavec, ker je vedno upal, da si bo mogel na ta način urediti žlvljenjeinčim-več pomagati družini. Vsako leto je prihajal domov k staršem pred božičem, ki so ga vedno nestrpno pričakovali. Njegov oče je bil namreč rudar po svetu in ve kaj pomeni oditi od doma in kaj je domače ognjišče. Toda ob letošnjem božiču pri domačem ognjišču ne bo dragega Danila, ki je bil priljubljen ne samo v družinskem krogu, ampak tudi med vaščani. Iz naše srede ga je iztrgala kruta usoda. Zopet smo izgubili enega izmed sinov naše zemlje, ki se je dolgo pehal po svetu za svoj obstoj in obstoj njegove družine, na katero je bil zelo navezan.
ZADELA GA JE PARALIZA
Nenadoma nas je zapustil
85-letni Vigi Qualizza iz Gni-dovice. Mož se je pred dnevi zgrudil nezavesten na tla in njegovi domači so sprva mislili, da je nerodno stopil ali pa da mu je prišlo slabo. Takoj so ga prepeljali v čedadsko bolnico, kamor pa ni prišel več živ. Zdravnik je ugotovil, da ga je zadela srčna paraliza.
SV. LENART
Komunska bilanca za leto 1972 predvideva toliko
izdatkov kot dohodkov
Na zadnjem zasedanju komunskega konsilja so med drugimi točkami dnevnega reda odobrili tudi komunski proračun za leto 1972 (bilancio di previsione), ki znaša 230 milijonov lir. Dohodki so izenačeni z izdatki.
Imenovali so tudi revizorje računov letošnjega leta.
NESREČA PRI DELU
V bolnico so morali peljati 23-letnega Marka Ši-baua, ki je zaposlen v Man-zanu, ker si je pri delu ob nekem stroju tako poškodoval levo roko, da se bo moral zdraviti najmanj mesec dni.
PODRONESEC
VAŽNI SKLEPI KOMUNSKEGA KONSILJA
Na zadnjem zasedanju komunskega konsilja v Pod-bonescu so poleg odobritve
proračuna (bilancio di previsione) za leto 1972 poverili županu nalogo, da prosi deželo za podporo za izvedbo nekaterih javnih del. V prvi vrsti bi bilo potrebno popraviti nekaj vodovodov, urediti ceste, ojačiti luč in zgraditi tudi nov komunski sedež. Proračun za leto 1972 je uravnovešen, to se pravi, da predvidevajo toliko izdatkov kot dohodkov.
POROKA
Poročila se je naša vaščan-ka Pia Birtig s Sergejem Cantaruttijem iz Čedada. Prijatelji in sovaščani jima čestitajo!
Prihodi in odhodi vlakov iz videmske železniške postaje
ODHODI
PROTI BENETKAM: 3,32 -
5,14	- 5,36 - 5,55 - 6,10 -6,38 - 7,11 - 7,24 - 9,10 -10,48 - 11,55 - 12,35 - 13,42
-	15,00 -	15,10 -	15,20	-
16,08 - 16,56 - 17,57 - 18,46
- 18,56 - 20,28	21,23.
PROTI	TRBIŽU:	5,29	-
7,21 - 9,12 - 12,32 - 13,42 -
15.30 - 15,30 - 17,50 - 19,18
- 22,09 - 23,15.
PROTI TRSTU: 5’00 - 5,44
- 7,12 - 7,16 - 7,42 - 10,27 -13,02 - 13,25 - 15,04 - 16,20
17,53 - 18,02 - 19,24 - 20,42
- 21,37 - 22,35 - 23,13.
PROTI ČEDADU:	6,30	-
7.30 - 8,30 - 11,30 - 12,30 -
13.30 - 14,30 - 15,30 - 16,30 ■	17,30 -	18,40 -	19,50	-
22,20.
PRIHODI
IZ BENETK: 1,47 - 6,26 -7,09 - 7,37 - 8,39 - 9,00 -10,24	11,19 - 12,55 - 14,25
- 14,59 - 15,18 - 16,00 - 17,32
- 17,54 - 18,34 - 18,59 -20,10 - 21,32 - 21,58 - 22,32
- 22,57 - 23,07 - 23,37.
IZ TRBIŽA: 5,07 - 7,05 -
7.15 - 10,10 -
- 14,56 - 17,36
- 21,11.
IZ TRSTA: 7,06 - 7,16 -11,42 - 13,27 ■
15.15 - 16,02 -20,19 - 21,45
11,50 -17,48
0,17 -8,18 -14,35 18,32 -21,56.
14,47 - 19,15
5,09 -8,30 -■ 15,06 19,44 -
IZ ČEDADA: 6,20 - 7,20 -8,20 - 9,20	10,20	- 11,20
• 12,20 - 13,20 - 14,20 - 16,20 ■ 17,20 - 18,20 - 19,40 -20,40.
Število prebivalstva v rezijanskem komunu se je v zadnjih dvajsetih letih skrčilo skoraj za polovico
Iz Rezije smo dobili podatke letošnjega ljudskega štetja, ki se je vršilo oktobra meseca. Podatki so skoraj neverjetni, če jih primerjamo z onimi izpred zadnjih 20 let ali 10 let. Ob ljudskem štetju leta 1951 je namreč rezijanski komun štel še tri tisoč 350 ljudi, deset let kasneje 2 tisoč 820, danes, leta 1971 pa samo še tisoč 775. Začasno je od teh odsotnih 169, v inozemstvu 32.
Te številke nam povedo, da se je v zadnjih desetih letih število prebivalstva skrčilo za 37%, v dvajsetih letih pa skoraj za polovico.
Ostali podatki ljudskega štetja pa so sledeči:	568
IZPOD MATAJURJA
Župan pri deželnem odborniku za javna dela
Pred kratkim so šli v Trst k deželnem odborniku za javna dela dr. Masuttti naš župan, segretar in nekateri komunski odborniki, da so mu obrazložili, katera javna dela bi bilo nujno potrebno izvesti v sovodenj skem komunu. Popraviti bi morali
namreč več vodovodov, potencirati javno razsvetljavo in urediti pokopališče. Deželni odbornik je obljubil, da bo interveniral za rešitev teh problemov, to se pravi, da bo dežela dala vsaj nekaj prispevka na podlagi zakona 36, ki je stopil v veljavo letos.
obljudenih hiš z 2.241 prostori, 423 zapuščenih hiš, 569 družin in 5 skupnih gospodinjstev.
Naši dragi rajnki
IZ KOMUNA NEME: 71
letna Desolina Vallan in 68-letni Giovanni Micossi.
IZ KOMUNA FOJDA: 60
letna Rosa Fioritto por. Tof-foletti.
IZ KOMUNA TAVORJANA: 65-letna Erminia Mali-gnani por. Zuccato in 662-let-ni Giovanni Benati.
IZ KOMUNA PRAPOTNO:
85-letna Caterina Felicita Le-sizza vd. Duri.
IZ KOMUNA DREKA: 93 letni Giuseppe Tomasetig, 89-letni Luigi Bergnach, 71-letna Antonia Bergnach in 77- letni Giovanni Prapot-nich.
IZ KOMUNA SREDNJE:
86-letni Luig iQualizza in 27-letni Danilo Petrussa.
IZ KOMUNA TIPANA: 83 letni Valentino Vazzaz-Tode-skič in 84-letna Anna Zussi-no por. Consatta.
IZ KOMUNA BRDO V TERSKI DOLINI: 85 letni Felice Molaro.
Na stari domačiji v Idrijski dolini dobri ljudje in dobro briško vino
Kaj nam je povedala 78-lelna Felicita Jerončič vd. Makorič v Tejah
ČEDAD
Srečali smo jo v Tejah, pred hišo, kjer ima njena hči Alba «oštarijo», ki je odprta včasih celo leto oziroma dokler ne proda vina iz domačih «ronk». Bil je delavnik in zato so bila hišna vrata zaprta, ker so bili vsi domači po «opravilih» in Felicita se je ravnokar vrnila s košarico zelenega ra-diča, da ga bo do večerje očistila in oprala. Ob nedeljah in praznikih zaide marsikateri na to domačijo v Teje, da pokusi žlahtno kapljico teh vinorodnih gričev, a med tednom so redki gostje in zato je bila 78-letna Felicita Jerončič vd. Makorič malce presenečena, ko nas je zagledala, in še bolj, ko je čula, da govorimo «po naše».
Ko smo ji povedali, od kod smo, da smo «Slovenji», se je raznežilo njeno srce in iz njenega nagubanega obraza je zažarela radost. Povedala nam je vso svojo življenjsko zgodbo in na vsa naša zastavljena vprašanja odgovarjala razumno, čeprav nekoliko naglušna zaradi visokih let. «Slovenje zastopim buojš ku Furlane al Taljane», nam je že ob začetku namignila in se posmejala.
Ali znate tudi brati naš jezik?
«Sedaj ne berem nič in tud šivam in pletem ne več, ker ne vidim dobro. Včasih sem znala kar dobro tud pisat, saj sem imjela puoba iz ta črje» in je pokazala s prstom na sosednja Brda. «Ta je biu pravi Slovenj, a potlè, saj veste vi sami, da dekleta in puobi radi prebirajo, jaz sem se odločila za Makoriča. Morebit tud zatuo, ker je biu bolj mlad, al je pa biu tak muoj destin.
Slovenskega jezika pa sem se naučila tud par dotrini u Prapotnem, kamor smo hodil usi otroci iz Bodigoja, od koder sem doma. Takrat so bli drugi časi... Lahko smo se tud izpovjedal u našem jeziku, sedaj pa hodi brat mašo, tle u Teje, nek gospuod iz Prješne-ga al' iz kajšne druge fare, ki ga posebno mi te stari ne zastopimo glih lepuo an bi želeli živjeti spet u tistih časih, ko smo bli mladi. S tjem nejčem rejč, de bi bla spet mlada, a de bi bluo usaj u cerkvi takuo, ko u tistih časih.
Kakšne lepe spomine pa imate še na mlada leta?
«O, marsikaj bi vam povje-dala, a dones nisem prav pri dobri volji. Lepuò je bluò, sladkuo je bluo, kar smo nosili iz biuše Austrije kontra-bant cuker in smo ga imjel za domače potrjebe skoraj zastojn. Bluo je lepuo takrat, ko sem bla mlada, a poskusila sem tud dosti hudega, dosti strahu ».
Njena vitka postava se je ob mislih na vojne strahote nenadoma zgubala v dvoje in s težko sapo so prihajale iz njenih ust nadalnje besede.
«Od vuojske sem bla tolikokrat prestrašena, da imam še sedaj srčno napako in zatuo tud’ ne srnjem, takuo je povjedau mjedih, popiti več kot par glažev vina, čeglih bi ga nucala malo več, usaj tistega bjeleha, ki človjeka opere in poživi. Buoh mi ne daj učakat več nobedne uoj-skè, sem provala zadost» je zaključila svoj pogovor zgovorna žena.
Kaj se vam zdi, mama, ali je današnje življenje mladine lepše, kot je bilo vaše?
«Ne uprašujte me tega. Današnji svjet je nor! Človek
ne ve, če govori s starim ali z mladim. Tisti mladi imajo brado, ko moj nono, in hčere, ki niso več u mladih Ijetih, nosijo «kikje», de si jim kažejo mutande.
Ko ste bila vi mlada, kako je bilo takrat v vaših vaseh?
«Jest sem doma iz Bodigoja, tle u Idrijski dolini, a sem se poročila z Makoričem in smo živjel pouno Ijet dol par Čedadu. Imjela sem sedem otruok, od katjerih mi je umar-lo kar pet u mladih Ijetih zavoj boljezni u garlu.
Kar sem se omožila, je bluo drugač, kot donas. Usaka je uzela za moža po sarcu in ne po interesu. Sem srečna, da
sta mi ostala dva otroka, sin, ki živi ta na raunem, in hči, ki je že pouno Ijet uduova, ker ji je mož umarl u Belgiji in ji pustiu dua majhna otroka. Ta dua sta danes moje veselje in brez katerih ne bi mogla živjet, saj sta oba tako bistra in dobra zame. Tud hči Alba je dobra, a še bolj rada imam te mlade, ker mi povedo vedno kaj novega in me tud' potroštajo, kar sem slabe volje.
Ali imate televizijo? Kaj najraje gledate?
Ja, jo imamo in to že puno Ijet. Kaj pa gledam, je težkuo odgovorit. Če sem iskrena, bi vam pa povjedala, da poslu-
78-letna Felicita Jerončič pred domačo hišo v Tejah
šam in gledam najrajš pevce, kar zapojejo kaj po naše, po naši viži, tuo, kar sem tud jaz pela, ko sem bla stara dvajst Ijet. Če bi mjela dan disko, bi muoral igrat nuoč in dan tiste pjesmi, slišala bi jih, tud' če ne čujem Ijepo in čutila ne bi toliko križev na har-batu.
Ali bi nam še kaj drugega rada povedala?
«Ja! Kar je izbruhnila ta parva uojska, sem bla stara, ne vjem kulko Ijet, zdi se mi kakih dvanajst. Muoj stric, brat moje matere, je biu par žan-darjih in nje tjeu stati pod Talijo in je šu zatuo ta črje. Nismo ga več videli. Vemo samo tuo, da se je tam ožend, ustvariu familjo, a ne vemo kakšen konec je storil.
Ali vas kdaj obiščejo njegovi sorodniki, ki žive v današnji Jugoslaviji?
«Ne, ne! Ne vjemo, kje so se zgubili in zatuo usi radi gledamo televizjon jugoslavo, ker se nikol ne vjè, če ne bi videli kje kakšnega našega sorodnika. Muoj stric je biu bistre glavè in zatuo dostikrat mislimo, po usej pravici po-vjedano, da bomo kedaj slišali ime Jerončič ali videli kakšen obraz, ki je podoben našemu rodu.»
Prej nadvse vzradoščena nad našim prihodom in potem zmračenega obraza ob pripovedovanju svojih lepih in grenkih spominov, nam je še vedno čila in vzravnana priporočila v slovo: «Pridite še po kakšen flaškon vina, saj je domače, je dobro!»
IZ KRNAHTSKE DOLINE
Rediti več goveje živine in zgraditi moderno mlekarno
Prve dni tega meseca so se sestali v Tipani vsi predse dniki mlekarn in zadružnih hlevov komuna, da so razpravljali, kaj bi bilo potrebno ukreniti za lažji prevoz mleka in predelavo tega v sir in maslo. Vzdrževanje malih mlekarn namreč ni dobičkanosno in tudi prevoz mleka za prodajo je slabo orglaniziran. Mnogi živinorejci so zato zopet začeli izdelovati sir doma, po starem načinu. Marsikje ga še merijo s paličko in zarezico, ko ga posodijo sosedu, da napravi hleb sira, tako kot pred sto in več leti, ko niso imeli še mlekarn. Zaradi takšne neurejenosti na tem področju so kmetje začeli prodajati živino in zato je prav v teh zadnjih letih živinoreja padla na izredno nizko stopnjo.
Izvedenec deželnega od-borništva za kmetijstvo Sergio Slnicco je zato prisotnim obrazložil, da obstojajo deželni zakoni prav za okrepitev živinoreje v hribovskih krajih. Dežela daje namreč podpore za prevoz mleka, za gradnjo modernih mlekarn, za nabavo krav mlekaric, o-vac itd.
To vprašanje bo potrebno seveda še dobro proučiti in zato so sklenili, da se bodo v kratkem zopet sestali.
Najboljše bi seveda bilo, da bi zgradili na primernem
kraju moderno mlekarno za vse vasi komuna, mlekarni-ce, tudi domače, pa naj bi ukinili, ker bi na ta način pridobili tudi kakovost vsi mlečni izdelki, ker bi jih izdelovali strokovnjaki in bi bile odpravljene tudi števil-
ne težave, v katere so zašli zaradi preslabe organizacije prevoza, ki bi se potem lahko uredila, in zaradi razprtij in nepoučenosti o ugodnostih, ki jih nudi dežela hribovskim komunom, kakršen je naš.
Četrti festival
mini pevcev v Nemah
Turistično društvo iz Nem («Pro Nimis») bo marca meseca organiziralo že četrti festival, katerega se morejo udeležiti vsi otroci do starosti 12 let. Ti mini pevci so namreč v preteklih letih vzbudili dosti zanimanja in pozornosti po vsej Furlaniji in zato je turistično društvo to prireditev vključilo v svoj program manifestacij tudi ža prihodnje leto.
Starši, ki so mnenja, da imajo njihovi otroci posluh in lep glas, naj vlože tekom 15. januarja 1972 prošnjo, oziroma naj zaprosijo za o-brazec p r i odboru v Nemah, Ulica Veneto, št. 3, kjer jim bodo dali tudi vsa ostala pojasnila.
Z organizacijo mini festivala si brez dvoma utira pot tudi turizem, ker na ta na-
čin postaja popularna vsa Krnahtska dolina in še prav posebno Neme in vinorodni griči te okolice.
Komemoracija padlih partizanov
Tudi letos so se v Čedadu poklonili spominu osmih padlih partizanov, med katerimi sta bila tudi dva Slovenca, ki so jih ustrelili Nemci 18. decembra 1944 leta na čedadskem pokopališču. Ko memoraci j o sta organizirali Federativna odporniška zveza in čedadska občina in se je vršila na mestnem športnem igrišču «Martiri della libertà», kjer je vzidana tudi spominska plošča pred katero so tudi tokrat položili številne vence in šopke-rož.
Med polaganjem vencev zastopnikov oblasti, številnih bivših partizanov in organizacij je zvočnik prenašal besedilo, s katerim je italijanska vlada podelila zlato medaljo videmskemu odporniškemu gibanju. Zastave in prapori so ob rahlem vetru zavihrale.
Najprvo je spregovoril v imenu lokalne sekcje prof. Gino Lizzerò, ki je tudi pozdravil vse prisotne, predvsem zastopnike čedadske občine, jugoslovanskega generalnega konzula v Trstu Borisa Trampuža, bivše partizane, dijake lokalnih šol in druge. Za njim je prinesel
pozdrav čedadski podžupan Cantarutti Armando, ki je tej priliki nadomeščal župana se natorja Pelizza in v svojem govoru poudaril pomen te komemoracije, grozodejstva te zadnje vojne in dolgo dobo fašistične strahovlade.Dr. Galliano Fogar, funkcionar deželnega urada za zgodovino odporniškega gibanja, pa je obrazložil, da so se prav na tem kraju, na tem mestu, srečali ljudje raznih narodnosti: Italijani, Furlani in Slovenci, ki so se s skupnimi močmi borili proti sovražniku in prispevali za svobodo in mir med narodi.
TAVQR.ÌANA POROKE
Pred dnevi se je poročila naša vaščanka študentka A-delma Quercig s študentom Francom Zanonijem iz Čedada. Iskrene čestitke od njunih prijateljev!
Poročila se je tudi bolničarka Marilevan Cossun s Paolom Martinom iz Čedada. Tudi njima čestitajo vaščani in jima žele dolgo zakonsko srečo.
IZ KANALSKE DOLINE
Ljudje iz Trbiža in ludi številni tujci se pritožujejo zaradi slabih telefonskih zvez po novem urniku
AHTEN 47 MILIJONOV LIR ZA JAVNA DELA
Komunski konsilj, ki se je sestal prve dni decembra, je med drugim sklenil, da bo prosil za posojilo 47 milijonov lir, s katerim bodo izvedli nekatera javna dela in sicer: dogradili bodo turistične ceste, zgradili novo športno igrišče in pričeli graditi tudi nov komunski sedež.
Na istem zasedanju so i-menovali tudi revizorje računov komisije za trgovino in odobrili proračun.
človek skoraj ne bi mogel verjeti, da imajo v Trbižu, trgovskem mestecu na tromeji, tako kritičen urnik na pošti, kjer je tudi telefon za medkrajevne zveze. V Kolodvorski ulici, kjer je pet telefonskih celic, se more namreč telefonirati samo od 9 do 12 ure in od 15 do 18 ure. V Trbižu je sicer še en lokal, ki ima javni telefon in je odprt od 7 do 22 ure, a ima samo dve celici in povrhu tega je en dan v tednu zaprt.
Ker je Trbiž trgovsko-tu-ristični center, bi bilo prav, da bi bila vsaj telefonska govorilnica na pošti odprta neprekinjeno kot v drugih turističnih krajih manj pomembnih kot to mesto. Domačini, in predvsem tujci, se pritožujejo nad tem novim urnikom pošte-telefona, kajti izgovor, da nimajo na razpolago osebja, je jalov, saj je toliko prosil-cev in prosilk prav iz tovrstnega sektorja. Pomislimo, da gre vse to v škodo turizmu, za katerega se vsi toliko prizadevajo po eni strani, da bi se čimprej povzpel na višjo stopnjo.
NOVA STANOVANJA ZA RUDARJE V RAJBLJU
Kot smo že večkrat omenili, vlada tudi v Rajblju,
tem rudarskem središču Kanalske doline, velika stano vanjska kriza. Vedno večje število rudarjev bi se namreč rado preselilo v bližino, kjer delajo, a tega koraka ne morejo storiti, ker ni mogoče najti v bližnji okolici primernega stanovanja. Potreba po gradnji ljudskih hiš je izredno velika v tem rudarskem področju naše dežele in zato ljudje nestrpno pričakujejo, da bi deželni organi začeli proučevati te najosnovnejše življenjske proble me ljudi, ki delajo noč in dan globoko pod zemljo in žive za to, da bi vsaj njihova družina imela svoj topel in zdrav domek.
PRAPOTNO
DEŽELNA PODPORA ZA ŠPORTNO IGRIŠČE
Deželno odborništvo za šport je ugodno rešilo prošnjo prapotniškega komuna za dosego podpore, s katero bodo zgradili športno igrišče in mu v ta na-men dodelilo osem milijonov lir. Tako bo izpolnjena davna želja ne samo športa željne mladine, ampak celotnega prebivalstva Idrijske doline.
IZPOD KOLOVRATA
llmrla dva najstarejša vaščana
Pretekli teden smo spremili k zadnjemu počitku dva najstarejša moža našega komuna, ki sta umrla istega dne: 93-letnega Jožefa Tomazetiča in 89-letnega Vigija Bernjaka. Njuno ži-
vljenje je bil en san delovni dan in zato sta bila med svojimi vaščani priljubljena in spoštovana, kar je pokazal tudi njun pogreb, katerega so se udeležili številni domačini vseh vasi na pobočju Kolovrata.
PO NAŠIH	VASKH
Ljudje u Subidu nad Ahtnom so nam razodeli uso suoje uolike potrebe
Brez vodovoda - Živinoreja propada - Bodo morali ukiniti mlekarno ? - Premalo pomoči s strani dežele - Prizadevanje komuna, da se rešijo vsaj nekateri problemi - Nova generacija zahteva pravice, ki ji pritičejo - Vojne strahote še niso pozabljene - Postaviti spomenik tudi padlim v tej zadnji vojni
SUB1D NAD AHTNOM, ki je bil med zadnjo svetovno vojno kar dvakrat požgan, je danes popolnoma obnovljen. K temu je predvsem pripomogla dobra
volja domačinov in njihove pridne roke
Kaj je povedal Serafino Scuòla - Princip
SUBID, NOVEMBRA 1971 -
Izredno lep sončen dan je bil, ko smo prišli v Subid. Med zaselki Stubar, Baloh, Čenta in nižje ležečimi Kančeljerji so se pred nami razprostirale krpice skrbno obdelane zemlje, ves ostali svet pa je bil še v bujnem zelenju z že vidnimi znaki prezgodnje jeseni. Tu žive dobri in zavedni «Slovenji» ki resnično zaslužijo, da tudi njim posvetimo v današnji reportaži nekaj vrstic in prikažemo v besedi in sliki njihovo trdo življenje.
Ljudje se ne nv>rejo seveda tudi tukaj, kot v ostalih predelih Beneške Slovenije, preživljati izključno s kmetijstvom, ki ni rentabilno in zato hodijo iskat po svetu boljšega kruha. Nekateri so dobili zaposlitev tudi vokolici VidmainMan-zana, vsaj eden ali dva po družini sta v inozemstvu in prihajajo domov le na počitnice. Nekatere hiše so seveda zato več ali manj v razpadajočem stanju, druge so pa skrbno vzdrževane in okna polna cvetličnih lončkov, ki jih pridno zalivajo žuljave roke subiških žena in deklet.
To težko ekonomsko stanje bi mogla morda rešiti živinoreja, saj so tukaj krasne senožeti, ki pa ostajajo, na žalost, nepokošene, ker rede vedno manj glav živine. Pred vojno je bilo drugače. Domača mlekarna je takrat predelala vsak dan več kot deset kvin-talov mleka; danes pa komaj par sto litrov, čeprav ga semkaj vozijo tudi iz Prosnida (ti-panski komun), ker so tam-kajšno mlekarno že pred leti ukinili.
Tudi tisto malo glav živine ne daje prirastka. «Use krave so jalove» so nam povedali domačini. Ker ni domačega ve
terinarja, da bi izvrševal umetno oplojevanje, kajti tudi nobenega junca ni v vsej okolici, veterinarja kličejo le v skrajni sili iz Humina, kar seveda stane in zato številne krave hirajo in tudi množe se ne.
Vse kaže, da bodo v kratkem morali tudi v Subidu za-
Dolgo, že predolgo, čakajo v Subidu in vseh okoliških zaselkih, da bi jim ojačili vodovod. Okoli vasi je vse polno izvirov, a vodovod ne daje vode. «Še pozimi komaj curlja», so tožili ljudje.
Ko smo se mudili v vasi, smo videli stopati v vrsti ena za drugo žene s «povjerki» prek ramen, ki so se vračale od izvirala s kanglami sveže vode. Kolikokrat so morale iti te žene do studenca v najhujši vročini, pod žgočim soncem, smo si mislili, ko smo jih opazovali s kakšnim naporom so se vzpenjale navkreber. In če bi redili še več živine? Tudi ta, kot ljudje, bi bila gotovo dostikrat žejna, kajti ljudi ni dosti pri hiši in tisti, ki so, morajo opravljati težko delo na polju in nimajo časa in niti moči, da bi ob zatonu dneva ali pred sončnim vzhodom hodili še po vodo.
Gostilničar je nemo odprl pipo, a iz nje ni pricurljala niti kapljica. Pokazal je s prstom na kopico kozarcev, ki jih je moral prati v posodi, na mesto pod tekočo vodo.
Kdo je kriv temu stanju? Narava prav gotovo ne! Vode je dovolj, le napeljati bi jo bilo treba do hiš, oziroma oja-
preti mlekarno, saj tudi vzdrževanje mlekarja ni poceni. In pomislimo, koliko sočnega sena je po vsej okolici, s katerim bi lahko redili še več živine kot pred vojno, ker so danes v prodaji tudi dodatki h krmi za boljšo rejo.
Zgradili bi lahko tudi zadružni hlev ali vsaj popravili
čiti že obstoječi vodovod ali napraviti novega. Komun, po pripovedovanju domačinov, si na vseh koncih in krajih prizadeva, da bi dobili kakšno podporo prav za ojačenje vo-
Ko smo sedeli ob oranžadi, ki so nam jo postregli v kozarcih, zaznamovanimi z rdečimi srčki znane «Radenske», se nam je pridružil tudi zgovorni Severino Gujon - Menoč po domače. Povedal nam je, da je bil zaposlen dosti let v inozemstvu, a se je naveličal tujine in danes živi v Subidu. «Ker sem šparovan človek, ne zapravjam denarja, ki sam ga težkuo parslužiu, sam si postrojil hišo, ki so mi jo med uojsko zažgali Todeski an fašisti. Šu sam u partizane, biu sam u brigadi Osoppo, ki je operala tle u naših krajh. Do-biu sam tud odlikovanje «Cro-
staje na hribu Nagrad, to je tik za vasjo, kamor so včasih v poletnem času pošiljali živino na pašo. Dežela oziroma deželna ustanova ERSA, naj bi proučila tudi ta problem v tem kotičku naše zapuščene dežele in dala konkretno pomoč, da bi zopet vzcvetela ta panoga.
dovoda v Subidu, ki daje vodo tudi drugim vasem, a vse zaman. Vsi samo obljubljajo, a obljube niso še nikoli in ne bodo odžejale ljudi in ne napojile živine.
ce di guerra al valor partigiano». Kar je končala uojska, sam muoral iti kot skuažej usi naši ljudje po svetu. Na srečo sam ušafu potlé djelo dou u Uidne par diti Zoratto (arredamenti navali e frigoriferi). Ta dita je velika, djela tud za estero. Usak dan naredim 60 km. poti z motočikleto», nam je povedal Gujon. «Polje-te še gre, a u zimi an kar je dež an snjeh, to je tarda pot. A mi smo temprani, zdravi an pouni dobre voje an nardimo use za familjo an naše otroke» je zaključil svoj pogovor simpatični Severino.
«Muoram povjedati, da tud mene je slano koštala ta zadnja uojska. Todeski so mi zažgali hišo an prej so mi use pokradli kar je bluo urjedne-ga. Zažgali so mi starega oča an oča moje žene. Oba sta bla stara. Tud teto so tjeli u-rejči u ogenj, a ker je bla močna an se je branila, so jo kar na cjesti ustrelil.
Cjerku so miniral z 80 kvintali tritola an jo pognali u luft s Kristusom an sv. Marijo. Tuo je bluo 29. septemberja 1944. Ijeta ».
Severino
Tomasino
Ta mož pa nam je povedal tole: «Kar sam nesu na har-batu brjeme sena, so me u-stavli Todeski an me tjel po-stavt u varsto za me ustrelit. Nas je bluo šest, od tjeh dva moja brata. Jest sam zbežu, napravu sam skok 150 metrov. Streljal so za mano an me zadel u ramena. Sada sam invalid. Biu sam tud u Rusiji alpine od divizije Julije Btg. Cividale. Tud tam sam biu ranjen an naredu dua taužent
kilometrov peš. Donas dobivam za use tuo 36.000 penzi-jona na mjesac an se preži-vjam s tjem takuo ku muo-rem ».
Vojne strahote
Serafino Scubla je skoraj s solzami nadaljeval pripovedovati o vojnih strahotah, ki so jih doživeli ljudje v Subidu med vojno. Vas so Nemci zažgali kar dvakrat, prvič 29. julija, drugič pa točno en mesec kasneje. Bilo je pet mrtvih
Ko smo ga vprašali, če je dobil kaj vojne odškodnine, nam je Scubla povedal, da je dosegel le 127.000 lir, denar, ki ni zadostoval niti za pokriti hišo. Za starega očeta so mu dali 20 tisoč lir in še to deset let kasneje.
Brez “gospoda „
Ko je Subid štel več prebivalcev, leta 1951 jih je imel skupno z zaselki 515, je bila tu samostojna župnija. Danes tega ni več. Mašo hodi brat ob nedeljah in praznikih
7^
' ; ' • - •
Na zgornji sliki športno igrišče v Subidu, ki so si ga domačini zgradili brez katere koli podpore, z lastnimi silami. Na spodnji sliki pa je nogometna ekipa s predsednikom in trenerjem
Tudi pozimi le curek vode
Pogovor s Severinom Gujonom - Menočem
V + + *+> Pontebba
Tarvisio//^'* * + * + + ^ r +
Kranjska
Predel
A- *
Bovecl
r.jucceg x CJQD*£ -M Zaga
Gemono
SUBID
Kobarid
Tarcento
Tolmin
AltimLi
Cividale -vx
-v
UDINE
Nora Gorica é\GOniZIA
Palmanova
ignano
župnik iz Porčinja, ki dobro pozna jezik domačinov, a noče z njimi govoriti niti v spovednici po domače.
Gotovi krogi menijo, da bodo morda na ta način iztrebili
lilo že dosti družin, je v pri merjavi z drugimi vasmi, še kar precej otrok: dvanajst, ki obiskujejo osnovno šolo v domači vasi in jih poučuje uči-
Neuresničljiva želja
Okoli Subida je precej sadnega drevja, posebno češenj je dosti, ki jih pa ne morejo spraviti v denar ali pa bi dobili zanje premalo. Obiranje češenj je namreč zamudno delo in bi si ne vrgli ven «zor-nade». Mnogi hodijo v obmejne kraje v Sloveniji in vidijo, da njihovi sosedi svobodno kuhajo žganje in ga tudi prodajajo. «Kaj ne morete vi nič napravt, da bi bluo takuo tud par nas?», nas je vprašal e-den navzočih.
Na žalost v Beneški Sloveniji in niti drugje po Italiji, tega nikdar ne bo, ker obstoja
Spomenik padlim v prvi svetovni vojni
Protesti proti vojaškim služnostim
Pred odhodom smo se ustavili pred cerkvijo, kjer je spomenik padlim iz prve svetov-
ne vojne. Na njem je tako-le zapisano:
Ai
prodi caduti di Subit
Berrà Luigi Cancellier Valentino Cragnaz Giuseppe di Antonio Cragnaz Angelo di Antonio Cragnaz Giuseppe di Valentino
Cragnaz Luigi di Valentino D'Anzul Pietro di Valentino D'Anzul Pietro di Valentino D'Anzul Valentino fu Giuseppe Tomasino Giovanni
Scubla Luigi
Gujon Valentino di Giuseppe Gujon Angelo fu Valentino Gujon Giovanni fu Valentino Gujon Pietro di Luigi Gujon Giuseppe di Antonio Gujon Giuseppe fu Antonio Peterchiutto Giovanni di Valentino
Peterchiutto Giuseppe di Angelo
Ursich Giuseppe
Dal 1915 - 1918
Pred leti je ahtenski komun večkrat razpravljal, da bi postavili spomenik tudi padlim v tej zadnji vojni in menda so v Subidu pričeli že z nabiralno akcijo, a potem so se po-
budniki razšli po svetu in je vse ostalo na mrtvi točki. Naj bi to vprašanje postalo aktualno, saj tudi teh ne smemo pozabiti.
Tudi katoliški sindikati so se zadnje čase odločno uprli vojaškim služnostim, ki v naši pokrajini izredno ovirajo gospodarski napredek, z njim pa seveda tudi socialno izboljšanje našega področja. Tako so nove vojaške služnosti zelo otežile položaj v Reklužu. Zato je pokrajinski odbor na svoji zadnji seji sklenil opozoriti pristojne oblasti o vojaških služnostih, ki so na področju Furlanije zavzele takšen obseg, da so začele resno ogrožati gospodarsko življenje v naših krajih in pripeljale do napetosti med vojaškimi in civilnimi oblastmi. V tem smislu so katoliški sindikati sprejeli resolucijo, v kateri zahtevajo od furlanskih poslancev in deželnih predstavnikov, naj postanejo tolmači volje svojih volivcev, da naj enkrat za vselej zaščitijo ekonomske koristi pokrajine in storijo nujne korake pri oblasteh in vojaških poveljstvih, da je potrebna nova in moderna revizija vojaških služnosti
slovenski jezik, a se izredno mnii o. Raste nova generacija in ta ve kaj ji pritiče. Pognale so nove korenine, nov rod, in to prav v Subidu, ki neustrašno terja svoje pravice.
Dvanajst osnovnošolskih otrok
V Subidu, čeprav se je izse- teljica, doma iz Maline, šest
pa jih obiskuje nižjo srednjo šolo v Nemah (Nimis); nekateri obiskujejo tudi višje srednje šole v Vidmu. Otroškega vrtca niso nikdar imeli.
Pogled na dolino Maline, nad katero leži Subid. V ospredju je vas Ahten in furlanska ravnina
zakon, ki prepoveduje privatno žganjekuho.
Res je, da bi bili kmetje, ki se vrnejo prepoteni iz senožeti ali z dela na polju, potrebni požirka močne pijače, ki bi jim poživila kri, a tega morajo, če ga hočejo popiti, kupiti v gostilni ali trgovini in ga drago plačati in zato je marsikomu nedosegljivo to «zdravilo».
Češenj zato ne obirajo, puščajo jih škorcem in drugim ptičem, da se slaste z njimi, saj njihova želja, da bi kuhali češnjevo žganje, ne bo nikoli izpolnjena.
“PA IV
M
E’ recentemente uscito il primo numero di «Pan e vin» rivista culturale delle Arti Grafiche G. Fulvio di Fidine, diretta da Gianfranco Ellero. La pubblicazione, edita da Giovanni Aviani per scopi pubblicitari, si presenta in veste molto elegante ed è ricca di splendide fotografie scattate dallo spilim-berghese Gianni Borghesan.
Il sommario del primo numero comprende un editoriale del Direttore sulla «mio va friulanità», un elzeviro di Luciano Morandini sui quattro vangeli tradotti dal greco in friulano, un articolo di Tarcisio Petracco che perora la causa dell’Università friulana, un saggio intitolato: Dimensioni spazio-tempo rali del Patriarcato di Aqui-leia», dovuto alla penna di Gian Carlo Menis e, infine, «Joska la rossa», il racconto con il quale Carlo Sgorlon ha conquistato il secondo posto al Premio Teramo 1971.
Un’ultima nota va dedicata alla testata. «Pan e vin» è la cerimonia popolare epifa-nica che si svolge intorno al fuoco del pignarul. I presenti traggono auspici per il nuovo anno osservando la direzione del fumo e cantano antiche canzoni propiziatorie, un verso delle quali recita:
pan e vin, pan e vin, la gra-čie di Dio ’e gioldarin»
Pred kratkim je izšla prva številka kulturne revije z naslovom «Pan e vin» (Kruh in vino) v založbi Arti Grafiche G. Fulvio v Vidmu, ki jo je uredil prof. Gianfranco Ellero. Revija, ki jo izdaja Giovanni Aviani v publicitarne namene, se predstavlja v zelo elegantni obliki in je bogata krasnih fotografij, ki jih je posnel Gianni Borghesan iz Spilimberga.
Ta prva številka prinaša uvod urednika «Nuova friulanità», elzevir Luciana Mo-randinija o štirih evangelijih prevedenih iz grščine v fur-lanščino, članek Tarcisia Pe-tracca, ki zagovarja nujnost
Božična pesem siromakova
(Anton Aškerc)
V palači svetli nisi rojen bil, zaplakal prvič si v pastirski koči; in v zlato zibel položila ni te mati tvoja revna v hladni noči.
Od Betlehema je trpljenja pot do Colgate se vila tvoja kruta, uboštva, borbe, mučeništva pot z bodečim trnjem, kamenjem posuta.
Le kdor občutil sam je kdaj gorje, trpin mu, brat njegov, v srce se smili; in v kočah, ne v palačah še vsekdar človekoljubi so se porodili.
na našem področju, kajti tudi to dejstvo v nekem smislu pogojuje ekonomsko zaostalost naših krajev, e-konomsko emigracijo in vse ostale posledice, ki izhajajo iz tega.
Zato tudi ta sindikat poziva, naj Furlani ustvarijo enotno fronto, ne glede na politično pripadnost, naj upoštevajo njihovo voljo in željo, da bi se pod plaščem domovinske obrambe ne zaviralo z vojaškimi služnostmi ekonomskega in socialnega napredka naše pokrajine in našega področja, pod katerega sodi tudi Beneška Slovenija.
furlanske univerze, članek z naslovom «Dimensioni spazio-temporali del Patriarcato di Aquileia» Gian Carla Me-nisa, in «Joska la rossa», pri-povedniško delo, s katerim je Carlo Sgorlon dobil drugo mesto pri nagradi «Teram/j 1971».
Naj ob zaključku pojasnimo še pomen naslova revija «Pan e vin». To je slovesen ljudski obred na dan svetih Treh kraljev (6. januarja) ob kresu (pignarul furlansko). Vsi navzoči ob ognju prerokujejo novo leto, medtem ko opazujejo kam se nagiba dim in pojejo priložnostne pesmi, med katerimi so tudi verzi: «Pan e vin, pan e vin, la gračje di Dio 'e gioldarin» (Kruh in vino, kruh in vino in božji dar uživali bomo).
Vsein
naročnikom
Naročniki bodo v teh dneh prejeli položnico, s katero bodo lahko porovna-li naročnino za leto 1971-72.
Tisti, ki so naročnino že poravnali, naj ne upoštevajo položnice; zaradi preobilnega dela nam ni bilo mogoče ločiti iz seznama one, ki so že poravnali naročnino in zato smo položnico poslali vsem brez izjeme. Tarej je jasno, da je poziv namenjen samo tistim, ki do danes niso še ničesar nakazah.
Ob tej priliki sporočamo tudi, da se je cena «MATAJURJA» povišala od 80 na 100 lir. To smo bili primo rani storiti zaradi občutne podražitve tiska in papirja. Vse naročnike torej prosimo, naj to spremembo u-poštevajo in prevzamejo nase še to malenkostno žrtev.
Upamo, da se bodo vsi odzvali in tako izpričali razumevanje za to potrebo in zvestobo do našega glasila in celo več, da nam privedejo še nove naročnike.
Odslej je naročnina na «MATAJUR» sledeča; Celoletna	1800	Lir
Polletna	900	Lir
Inozemstvo:
Celoletna	2500	Lir
Polletna	1300	Lir
Agli abbonati
Ci permettiamo avvertire i nostri cari abbonati che in questi giorni rimetteremo il modulo di conto corrente postale per il rinnovo deH’abbonamento.
Pacifico che tale modulo non serve a chi ha ormai regolarmente versato la quota. Sollecitiamo invece cortesemente coloro che non lo avessero fatto a mettersi in regola con la nostra Amministrazione.
Cogliamo occasione per informare che, a causa dell'aumento sensibile della carta e della stampa, il prezzo del giornale è stato portato da lire 80 a 100. Riteniamo che i nostri lettori terranno conto delle ragioni che ci hanno indotti all’aumento e che, per amore e l'attaccamento vivo che nutrono verso questo organo di difesa dei diritti della minoranza linguistica slovena del Friuli, non solo accetteranno questo piccolo sacrificio, ma, ne siamo certi, si adopereranno senz'altro per procurarci nuovi abbonati e nuovi amici.
Pertanto la nuova quota annuale è fissata in lire 1800 estero 2500) e quella semestrale in lire 900 testerò 1.300).
S^sssras-*.
WOfitSSOW SARANNO PUNITI A TEJ^ “ ^
,( S W: n«N IHT AH» A H( RI PfTh >(5L VAITI BODO HAŽNOVANI
jj&SStHS WH.L Ht PROSI KAKO« D01 OC.UH «AK0N
E' vietato fotografare - prepovedano slikati, opozarjajo številne table po vseh vaseh Beneške Slovenije, kajti vse to področje je podvrženo vojaškim služnostim Malo upanja torej, da se pri nas razvije gospodarstvo in turizem
Sprehod skozi slovensko književnost
JANEZ MENCINGER
Janez Mencinger se je rodil 1838. leta na Brodu v Bohinjski dolini. Njegov oče je bil kmet. Po maturi 1857. leta je na Dunaju najprej študiral klasično filologijo, nato pa pravo, ki ga je končal v Gradcu. Kot odvetniški pripravnik je od 1862 do 1871 služboval v Brežicah pri dr. Jakobu Razlagu, živel nato kot samostojen odvetnik v Kranju, od leta 1882 dalje pa trideset let v Krškem, kjer je umrl 1912. leta.
Mencingerjevo pisateljsko obdobje obsega razdobje kakih štirideset let. V tem času je izdal osem povesti, dva romana in tri kritično satirične spise.
Njegovi začetni spisi v Slovenskem Glasniku razodevajo dobro opazovanje življenja in so že pred Jurčičevim Sosedovim suriom krepki nastavki realističnega pisanja v slovenski književnosti: Jerica (1859), Zlato pa sir (1860), še posebej Vetrogončič (1860), ki že zgodaj obravnava življenje meščanstava.
Po presledku petnajstih let se je Mencinger, ki je medtem preučeval gospodar ska vprašanja ter globlje spoznaval kmečko življenje in podeželsko meščanstvo, ponovno oglasil kot pripovednik v reviji Ljubljanski zvon.
Leta 1881.je v Ljubljanskem zvonu priobčil svojo zadnjo povest Mešana gospoda, v kateri je podal podobo iz vsakdanjega življenja sodobnega podeželskega malomeščanstva.
Kot svojevrsten prerok in mislec je hotel Mencinger poseči v sodobno dogajanje, zlasti pa v družbeno okolje na Slovenskem z «bajko za starce», ki je pod naslovom Abadon izšla v Ljubljanskem zvonu leta 1893. V tem delu Mencinger v sloven skem življenju dobro razpoznava uveljavljanje novih družbenih sil, ki iščejo izhoda iz družbene stiske v socializmu.
Podobno miselnost izžarevajo Mencingerjevi spomini Moja hoja na Triglav (1897) ki hoče v obliki potopisa simbolično prikazati pisateljevo pot skozi vrvež časa, izraziti njegov odpor proti novi literarni struji, naturalizmu in podati pisateljevo idealistično, optimistično po dobo človeštva. Ogrodje dela je dvodnevna hoja na Tri-
glav, pisateljeva osnovna misel pa je prikazati svoja spoznanja o dobrih in slabih straneh ljudskega življenja v domačem Bohinju in v vsej slovenski domovini.
Kot pristaš mladosloven-ske kulturnopolitične smeri je Mencinger nastopil proti duhovnemu inestetskemudo-gmatizmu Antona Mahniča v satiričnem govoru Vodnikov Vršac, potlej pa še nekaj (Ljubljanski zvon, 1885).
Pesnikovanje Koseskega je Mencinger osmešil s travestijo Prešernove romance Neiztrohnjeno srce, ki jo je prelil v koseščino. Proti kme
tavzarskemu pripovedništvu Antona Kodra in njegovih vrstnikov je z i e d k o kavzar in Ušperna (Ljubljanski zvon, 1 8 8 3) duhovito posnel K o -drov način pisanja in kani-balščino njegovih kmečkih povesti.
Mencingerjevo pisateljsko delo ne nosi pečata čistega pripovedništva, marveč je slej ko prej izraz misleca, ki hoče v umetno zgrajenih stavkih in s spretno besedno igro preprosto in šaljivo kramljati o različnih življenjskih in družbenih vprašanjih. Pri Mencigerju opa-
zimo skrb za lep, pravilen knjižni jezik, ljubezen do rodne bohinjske zemlje, skrb za napredek ljudstva, idealistični odpor proti o-zkosrčni konservativnosti, privrženost ideji jugoslovanskega bratstva in odpor proti fevdalcem.
Pomembnost njegovega dela in imena za slovensko književnost pa vsekakor še bolj poudarja dejstvo, da je Mencinger našel svoje mesto tudi v veliki seriji zbranih del slovenskih pesnikov in pisateljev, saj je vnjej izšlo njegovo zbrano delo v štirih obsežnih zvezkih.
Bevkove mladinske povesti prevedene tudi v nemščino in ruščino
Bevkova mladinska povest «Tonček», to je zgodba o goriškem paglavcu - šolarju v času fašizma, je dosegla poleg številnih izvirnih izdaj tudi veliko prevodov v tuje jezike in sedaj je izšla tudi v nemškem jeziku. «Tonček», vedno pripravljen za kakršnokoli pobalinstvo in uporno dejanje, je živel v slovensko-italijanskem mestu. Njegove zgodbe in dejanja so izhajala iz jezikovne neenakopravnosti, pod katero so živeli slovenski prebivalci. Ta povest vzbuja razumevanje na vse tlačene narode.
Del povesti «Tonček» je pred leti prinesel v podlistku tudi Matajur in zato se je danes morda že odrasla
mladina prav gotovo še spominja in jo bo ob spominu nanjo verjetno še enkrat prečitala, saj je knjiga v prodaji v vsaki slovenski knjigarni.
Nove carinske olajšave za maloobmejni promet
S prvim decembrom so stopile v veljavo carinske o-lajšave za maloobmejni promet s propustnicami, katere je sklenila italijansko-ju-goslovanska mešana komisija na svojem 17. zasedanju Novi pravilnik lahko tako strnimo:
collis i vi V ASVI l l /\ IMI in:
l)a rja ne bo razjedala strojev
« Literaturnaja Rossija » pa poroča, da je pred kratkim izšel pri moskovski založbi izbor Bevkovih povesti in so jo natiskali v nakladi 30 tisoč izvodov.
Kakor vsaka druga stvar, tako so tudi stroji izpostavljeni raznim škodljivim vplivom in okvaram. Največja nevarnost za stroje je rja, ki jih razjeda in krajša njihovo dobo trpež-nost ter tako pomaga k dobremu zaslužku mehaničnim delavnicam in trgovinam z nadomestnimi deli, kmetovalcu pa jemlje od itak že borega zaslužka, ki mu ga odmerjajo današnje razmere.
Proti rji na strojih se moramo boriti. Kakorkoli je le mogoče, jih moramo varovati, da nam jih ne prične razjedati. Samo shranjevanje na suhem in pokritem prostoru stroja nikakor ne obvaruje pred rjo. Zračna vlaga, odkru-šena barva in drugi vplivi omogočijo, da se v železo in jeklo prične zajedati rja.
Ogrodje stroja, ki neposredno ne dela in ne pride z zemljo ali rastlino v dotik, bomo pred rjo zavarovali, če bomo gole in zarjavele dele najprej
dobro očistili, navrh pa prepleskali z barvami, ki vežejo rjo. Po 15 do 20 urah, ko se je ta barva posušila, ji damo navrh še plast oljnate barve.
Bolj kakor ogrodje stroja so rji izpostavljeni oni deli stroja, ki delajo predvsem v zemlji ali na vlažnih tleh. Te dele tudi ni mogoče prepleskati tako, kakor ogrodje stroja. Vendar so tudi za te dele pripravki proti rjanju. Po vsaki rabi, ko postavimo stroj za dalj časa «na počivanje», ga lahko prepleskamo z ustreznim pripravkom Najbolj navaden pripravek je apneno mleko. Tudi mineralno olje (motorno olje itd.) je dobro. Najboljši pripravek je vendar mešanica iz štirih delov loja, štirih delov olja, dveh delov svinčevega belila in e-nega dela splaknjene krede. Za drobne in fine gladke dele (n. pr. pri snopovezniku) pa jemljemo korozijska olja, ki jim primešamo parafina.
Vas Sovodnje v istoimenski dolini pod Matajurjem
Mesečni prenos valute : največ 10 tisoč lir, odnosno 20 tisoč dinarjev.
Seznam živil (petnajstdnevno): 12 kg zelenjave, 1 kg svežega mesa, 1 kg suhega ali prekajenega mesa, 2 kg sira, 4 litre vina, 15 jajc. Izključena so naslednja živila:	kava, sladkor, surovo
maslo, likerji in žgane pijače.
Poleg tega je moč v okviru maloobmejnega prometa uvažati, oziroma prinesti s seboj, še cvetje, okrasne rastline in mah, obrtniške izdelke, predmete za domačo uporabo, kmetijsko orodje, konfekcijo in drobnarije ter druge blago za osebno uporabo. To je hkrati tudi edina prava novost v okviru maloobmejnega prometa.
Skupna vrednost živil in predmetov ter drugega blaga, ki je vključeno na seznamu, lahko doseže vrednost 10 tisoč lir za prebivalce o beh obmejnih področij z navadno prepustnico, ter 7.500 lir za tiste, ki zaradi dela ali drugih razlogov lahko gredo čez mejo vsak dan.
Za naše delo
Kaj bomo delali meseca januarja
NA POLJU gnojimo in orjemo njive ter jih pripravljamo za setev. Kjer je potrebno, posipamo z apnom, ki je zelo važno za kisle zemlje. Apno ugodno vpliva na razvoj rastlin, posebno stročnic. Trosimo ga najmanj 6stotovnahektar.Zdaj, ko ni na polju drugega dela, popravljamo poti, čistimo jarke in gradimo, kier je potrebno. Priden in vesten gospodar tudi tak mesec, kakor je januar, najde povsod dovolj dela na tako težavni zemlji, kakor je naša.
NA TRAVNIKU branamo in gnojimo zlasti z mešancem, rajši kakor s hlevskim gnojem samim. Če tega nimamo, uporabljamo umetna gnojila.
V VINOGRADU je ta mesec dovolj dela. Trte okopavamo, stare izkopavamo, kopljemo za nove nasade, obrezujemo, pripravljamo in impregniramo kole in kar je še podobnega dela. čim prej vse to opravimo, tem bolje bo za nas. Vinograd mora biti pognojen. Za to uporabljamo hlevski gnoj, kateremu dodajamo umetna gnojila, zlasti su-perfosfat.
V SADOVNJAKU kopljemo jame za nove nasade.
Podkopavamo gnojila, ki se počasi razkrajajo, kakor na primer hlevski gnoj, super-fosfat, kalcijev cianamid itd. Če ni hudega mraza, obrezujemo jablane in hruške. Strgamo debla, da odstranimo skorjo, ki je polna jajčec in raznih škodljivcev. Skorjo zažgemo, deblo pa namažemo z 10 do 20 odstotno brozgo železne galice in apna. Obrezujemo suhe veje, nagnite dele debel čistimo in namažemo s katranom. Breskve moramo brezpogojno poškropiti s 4 do 5 odstotno raztopino modre galice.
V KLETI pretakamo vino, če ga še nismo, toda samo ob lepem in suhem vremenu. Sode dolivamo. Klet zračimo, da se toplota v njej drži vedno takole okoli 7 stopinj Celzija.
V HLEVU moramo zlasti skrbeti za zdravje živine. Svež zrak je za to nujno potreben. Najprimernejša hlevska toplota za krave in prašiče, za teleta in pujske je 15 do 18 stopinj. Zapomnimo si, da v premrzlih hlevih živina porabi več krme za pridobivanje in ohranjanje telesne toplote. Privoščimo živini tudi dovolj svetlobe.
France Bevk
Kaplan Martin Čedermac
29
Bilo je že konec poletja. Tiha in prijazna, brez viharjev in neviht je bila nastopila jesen. Niti najmanjši oblaček ni kazil modrine neba; sonce je svetlo sijalo, dasi je iz dneva v dan slabela njegova toplota. Listje je polagoma rjavelo, gozdovi in obronki so od dne do dne bolj spreminjali barve. Bregovi Mije in Matajurja so postali nekam sirotni in goli. Nizko grmičje, ki je raslo ob skalah, se je barvalo krvavordeče, bilo je videti, kakor da na rončinah gorijo nevidni plameni. Noči so bile temne, hladne; kadar ni bilo vetra, mrtvaško tihe. Kdaj pa kdaj so se v mraku oglasile le lisice, ali pa je tihoto pretrgal klic sove.
Kaplan Čedermac je sedel v izbi in strmel v porumenele liste duhovnijske kronike. Po obrazu so se mu igrali sončni žarki, ki so prodirali skozi porjavelo listje trte pred hišo. Tiste čase je le po nujnih opravkih odhajal z doma. Izmučilo ga je bilo duševno in telesno, želel si je počitka, Vendar mu doma še nikoli ni bilo tako pusto in samotno. Katina je bila slej ko prej zakrknjena; kazala je užaljen, negiben obraz kot soha. Saj nikoli nista bila gostih besed, a ta trdi molk, ki mu je spreminjal dom v mrtvašnico, je Čedermaca vendarle žalil in jezil. Včasih se ji je napeto zagledal v obraz. Ali umira od ljubezni, ali ne more pozabiti njegovega trdega nastopa? Katina je bila zaprta, vsa
zagrnjena; niti najmanjše špranje, skozi katero bi ji pogledal v dušo.
Podnevi je najrajši s kako knjigo v roki posedal v jesenskem soncu za hišo. Saj ni bral, knjigo je le iz navade jemal s seboj, zaprto je držal na kolenu. Misli so mu brez prestanka snovale, zapleten je bil vanje ko v pajčevino. Burni razgovor s prefektom se mu je vtisnil za vse življenje. Besede, misli, vtisi so mu bili spočetka nejasni, motni kot zblojena voda. Le počasi so se mu vedrili, se urejali, da jih je lahko pregledal kot pokrajino z višine. Dogodek, ki ga je v duhu venomer obnavljal in se grizel: tako bi bil moral reči, tako odgovoriti... Zakaj mu ni omenil podkupovanje? Zdelo se mu je, da se mu šele zdaj porajajo pametne besede, ostre kot udarci brušene sekire. Kakor da bi bil od njih odvisen uspeh in bi bil z njimi lahko preprečil nekaj, kar še morda ni dalo več preprečiti.
In vendar mu ni bilo žal tistega razgovora. Prej je bil naiven starec, ki je otroško verjel v človeško pravico, a zdaj se je nenadoma znašel pred prepadom. Ljubša mu je bila bridka jasnost kot mrak, v katerem strašijo nerazločne sence. Kako različni občutki so ga takrat obhajali, cela zmeda, a se jim ni utegnil vdajati; zdaj so se mu znova porajali. Razgrnil jih je pred seboj kot knjigo podob in podoživljal njihovo grenkobo.
Ne, zaradi tistih besed, ki jih je bil rekel Katini, se ni več mučil, le z nasmeškom je mislil nanje. Ni ga plašila grožnja, misel nanjo je potisnil v ozadje, le kdaj pa kdaj mu je vstala iz spodnje zavesti. Toda kadarkoli je z vrta za hišo pogledal čez obronke in na dolino pod seboj, so se
mu vlažno, a obenem jezno zasvetile oči. Obsojeni na smrt? Bilo mu je bridko, tako bridko, da se nič na svetu ni dalo primerjati s to bridkostjo, še nikoli ni občutil tako vroče ljubezni do te zemlje in do teh ljudi. Obogatila ga je s čustvom, ki ga prej ni poznal in ki bi ga ne bil menjal z nobeno sladkostjo. Pogled mu je šel v daljavo, duh mu je splaval daleč v preteklost. Kakor da je iz nje črpal tolažbo, so se mu zjasnile oči. Kdo si, ki si obsodil? Ali mar nimamo več toliko življenjskih sil, da bi to prenesli? Zagledal se je v rjavo prst pred seboj, v šop zelenega plevela in nagnil glavo...
Zaključki razmišljanja, ki jih je zadnje dni pestoval in negoval kot dete. Misel, ki ga je ves čas obletavala. Odpodil jo je zdaj pa zdaj, da bi si prihranil bridkost, že mu je zopet sedela na duši. Saj ga ni mučila ena sama bolečina, bilo jih je sto, ena hujša od druge. Cerkev te krivice ne more in ne sme potrditi. V to je moral verovati trdno kot v Boga. Kar je bilo izven tega, mu je vzbujalo grozo. A kakor je bila v nekaterih trenutkih njegova vera trdna, se mu je zdaj pa zdaj znova porajal grenek dvom, ki ga je begal že prve dni. Odganjal ga je in se trapil z očitki.
«Bog, moj Bog!».
In je bežal pred to mislijo, se zatekal k otroškim ničevostim, da bi se raztresel. Pregledoval je stare spise, stara pisma, zapiske in ničeve spomine, na katere je bil že pozabil... Danes je zadel na staro kroniko, ki je ležala v spodnjem predalu pisalne mize, založena s spisi. Ko je bil prišel v Vrsnik, jo je iztaknil v zakristiji. Pozneje mu je le še dvakrat ali trikrat zašla v roke.
I	q
za 7ia/£e rruuoudut
Stara gostoljubnost je pozabljena
Zgrabila je volka železna past, a nekako se je izkopal iz nje in začel prodirati v gosto hosto. Lovci pa ga zapazijo in začno neusmiljeno preganjati. Volk je moral bežati preko ceste, a tisti čas gre po cesti kmet s polja z vrečo in s cepcem. Volk mu reče:
«Stori mi dobroto, človek, skrij me v vrečo, zakaj lovci me preganjajo.»
Kmet ga zares skrije v vrečo, jo zaveže in vrže na rame. Gre naprej pa sreča lovca.
«Človeče, ali nisi srečal volka?» ga vprašajo.
«Ne, nisem ga videl,»odgovori kmet.
Lovci hite naprej ter izginejo izpred oči.
«Ali so moji sovragi odšli?» vpraša volk v vreči.
«So! »
«No. potem me pa le izpusti na prosto!»
Kmet razveže vrečo in izpusti volka na beli dan. Volk reče:
«Kaj boš pa zdaj, človeče, jaz te bom požrl.»
«Aj, volčič, volčič! Iz kakšne nesreče sem te rešil, a ti me hočeš zato pojesti!»
«Stara gostoljubnost je pozabljena,» odgovori volk.
Kmet vidi, da ni drugače, in reče:
«Če je temu tako, pojdiva dalje, in ako prvi, ki ga srečava, reče po tvojem, da je stara gostoljubnost pozabljena, potem ni drugače, kot da me poješ.»
Gresta naprej pa srečata staro kobilo.
Kmet stopi k njej in jo vpraša:
«Stori nama dobroto, kobi-lica-mamica, razsodi med nama! Jaz sem volka rešil iz velike nevarnosti in on me hoče zato pojesti.,, In ji pove vse, kako je bilo.
Kobila premišljuje, premišljuje in reče:
«Jaz sem živela pri gospodarju dvanajst let, dala sem mu dvanajst lepih žrebičkov; delala sem zanj z vsemi svojimi močmi, ko sem se pa postarala in nisem več mogla delati, me on zgrabi in vleče pod strmo obalo. Jaz sem se vzpenjala, vzpenjala, dokler se mi zares ne posreči, in zdaj blodim, kamor me oči vodijo. Da, stara gostoljubnost je pozabljena.»
«Vidiš, da imam prav,» reče volk.
Kmet se razžalosti in začne prositi volka, naj počaka, dokler ne srečata drugega. Volk je zadovoljen. Srečata starega psa. Kmet stopi k njemu z istim vprašanjem. Pes premišljuje in reče:
«Služil sem gospodarju dvajset let, čuval sem mu hišo in živino, ko sem se pa postaral in nisem več mogel lajati, me je spodil od hiše, in zdaj se vlačim, kamor me oči vodijo. Da, stara gostoljubnost je pozabljena.»
«No, vidiš, da imam prav,» reče volk.
Kmet se še bolj razžalosti in poprosi volka, naj počaka še v tretje, a potem naj stori, kakor ve in zna, ako mu ni mar gostoljubnosti.
V tretje srečata lisico. Kmet ji ponovi vprašanje. Lisica pa se začne prepirati:
«Ali kako je mogoče, da se je volk, takšen trebuhar, mo-
gel skriti v tako malo vrečico.»
Volk in kmet sta se zaklinjala, da je to živa resnica, ali lisica še vseeno ni hotela verjeti in reče:
«No, ti možiček, pokaži, kako si ga spravil v vrečo!»
Kmet raztvori vrečo, a volk dene v njo glavo. Lisica pa zavpije:
«I, kaj si samo glavo skril v vrečo?»
Volk zleze popolnoma vanjo. «Zdaj pa, možiček,» nada-
ljuje lisica, «pokaži, kako si zavezal vrečo.»
Kmet jo zaveže.
«No, možiček, kako pa mlatiš žito?»
Kmet začne s cepcem mlatiti po vreči.
«No, možiček, kako pa obračaš?»
Kmet obrača in udari lisico po glavi in jo ubije do smrti, rekoč:
«Stara gostoljubnost je pozabljena.»
(Ruska pravljica)
Pastorka
in mače
Mačeha je imela pastorko in svojo hčer. Na božič je poslala pastorko jagode brat in na pot ji je dala prosenega kruha. Pastorka je žalostna šla po poti. Srečala je starega moža. Bil je Jug.
« Kam greš? » jo vpraša Jug.
«Mati me je odpravila jagode brat», mu odgovori pastorka.
Nato spet vpraša Jug:
«Kateri vetrovi so najboljši?»
«Vsi so dobri, Jug je pa najboljši», odgovori pastorka.
«Stopi za moj hrbet», ji pravi Jug.
Stopila je za njegov hrbet, on je puhnil in kmalu so jagode dozorele. Nabrala jih je polno košarico, nesla jih je domov ter jih dala mačehi.
Mačeha pa ji je bila nevoščljiva in je poslala svojo hčer jagode brat. Hčeri pa je spekla potico za na pot.
Hčerka je srečala Burjo, ki jo je vprašala:
«Poslušaj ti in povej, kateri vetrovi so najboljši?»
«Vsi so zli, Burja pa je najslabša,» je zarobantila mačehina hči.
Nato je Burja tako mrzlo zapuhala okoli nje, da je zbežala in prišla domov vsa pre-mražena.
Zimski dan
Burja piha, čez strnišče plešejo snežinke bele; gorko nam žari ognjišče, greje ude ostarele.
Poje mama, krilce šiva, hčerka z mucko se igra, ki poskočna, nagajiva klobčiču miru ne da,
Očka ziblje zibko malo dete v njej se mu smehlja: kmalu, kmalu bo zaspalo, tug sveta še ne pozna.
O treh sinovih
Neki oče je imel tri sinove in lepo kmetijo ter zarasle gozdove. Vzel je s seboj v gozd najstarejšega, pokazal mu je lepe smreke in ga vprašal:
— Kaj bi ti naredil s temi smrekami, če bi bile tvoje?
— Jaz bi vse posekal in prodal, potlej pa dobro živel, odvrne očetu najstarejši sin. Oče reče sam pri sebi:
— Ti že ne bi bil dober gospodar; jutri bom preizkusil srednjega.
In sta odšla domov.
Drugi dan pride oče v gozd s srednjim sinom. Ko prideta do lepih smrek, mu jih oče pokaže in ga vpraša:
— Kaj bi ti naredil s temi smrekami, če bi bile tvoje?
— Lepe hiše bi postavil, take, kakor jih imajo v me-
Razbito zrcalo
Vse to se je zgodilo v pradavnih časih. Tar at v korejskih vaseh sploh nihče ni vedel, da so zrcala na svetu. Po vaseh jih ni bilo, v Seulu pa so jih imeli. In naneslo je, da se je neki trgovec napotil po opravkih v Seul. Tam je kupil zrcalo, ga spravil v skrinjico in pripeljal domov. Doma pa nikomur ni povedal, kaj je kupil, ne materi, ne očetu, ne šeni, ne sinu.
Ko nikogar ni bilo v sobi, je trgovec odpiral skrinjico, v kateri je ležalo zrcalo, in se pogledoval vanj. Mož se je zelo rad gledal v zrcalo, ki ga je bil pripeljal iz Seula.
Žena je opazila, da mož često skrivaj odpira skrinjico, in sklenila je zvedeti, kaj skriva v njej. Počakala je na ugoden trenutek, ko trgovca ni bilo doma, odkrila pokrovček skrinjice, se sklonila in pogledala. Iz skrinjice pa jo je gledala mlada žena. Zaplakala je šena:
«Moj mož je pripeljal domov drugo ženo! Mene bo zdaj zapodil na cesto.»
Njeno tarnanje je zaslišala trgovčeva mati. Prihitela je poizvedet, kaj se je zgodilo. Trgovčeva žena pa ji je pravila vsa objokana:
«Moj mož skriva v skrinjici drugo ženo. Mene zdaj ne bo več niti pogledal.»
Mati je pogledala v skrinjico, iz nje jo je gledala starka.
Tedaj je stara nahrulila mlado ženo:
«Kaže, da so ti bogovi zasenčili pamet. Jaz bi morala plakati, ne pa ti. Moj sin si je pripeljal drugo mater! Zdaj me sploh ne bo hotel pripoznati! »
In tudi starka se je zjokala. Tako sta sedeli obe, stara in mlada, in jokali.
Ko je trgovčev oče zaslišal njun jok, je prihitel pogledat, kaj se je zgodilo. Obe ženski sta mu začeli vsevprek pripovedovati, kakšna nesreča ju je zadela. Prva mu je
povedala, da je pripeljal mož iz Seula drugo ženo, druga pa mu je potožila, da si je pripeljal sin iz Seula drugo mater. In obe sta jokali in kazali na skrinjico.
Starec je pristopil k skrinjici, dvignil pokrovček, pogledal in tudi vzkliknil:
«Obe imata oči na hrbtu! Tu ni žene, ne matere, ampak je moj sin pripeljal drugega očeta!.
In tudi oče se je zajokal.
Tako so sedeli v troje — žena, mati in oče — in jokali tako bridko, da se je razlegalo po vsej hiši.
Njihov jok je zaslišal trgovčev sinček, ki se je igral na dvorišču. Nenavadno je bil izpolnil sedmo leto, pa je bil največji šaljivec in pretepač v tisti ulici.
Pritekel je v sobo: v eni roki je držal sladkorček, t>
drugi pa velik kamen. Menda se je pravkar podil za psom.
Deček je opazil, da mati, babica in dedek bridko jokajo in kar naprej kažejo na skrinjico.
Položil je šaljivec roko s kamnom na hrbet in pogledal v skrnjico. Gleda — v skrinjici pa ti sedi nekakšen deček in v roki drži sladkorček.
«Ai ti malopridnež!» je kriknil trgovčev sinko. «Sladkorček si mi ukradel. Na tu imaš plačilo!»
In v polnem zamahu je zalučal kamen v paglavca. Zrcalo se je razletelo na drobne koščke.
Trgovec je bil ob zrcalo. To pa se je zgodilo zato, ker nikomur ni povedal, kaj je kupil in ker se je hotel samo on gledati v zrcalu.
Kmet in zemljiški gospod
Nekoč je kmet srečal na ulici zemljiškega gospoda in se mu ni priklonil. Zemljiški gospod ga je potegnil za rokav in vprašal srdito: «Zakaj se mi ne prikloniš? Mar ne veš, da sem tukajšni zemljiški gospod?». «Vem» je odgovoril kmet. «Ne razumen pa, zakaj bi se moral jaz prikloniti prvi?»
«Pozabil si, da se morajo reveži zmeraj klanjati bogatim! Ti pa imaš na glavi manj las, kakor imam jaz 'kosov srebra v zaboju!»
«V kakšni zvezi pa je vaše bogastvo z menoj?» je vprašal kmet vljudno.
«Bogatina lahko napravim iz tebe! » je odgovoril zemljiški gospod. «Če hočem, ti lahko dam polovico svojega denarja. Zato pa se mi moraš prikloniti prvi!».
«Če pa bom imel jaz toliko denarja kakor vi, čemu se vam bom potem klanjal prvi?»
«Dobro!» je zakričal trmasti zemljiški gospod. «Dam ti ves moj denar, če se mi boš klanjal prvi»
«Če bi mi dali ves svoj denar», je dejal kmet. «bi jaz obogatel, vi pa bi obubožali. Sami pa sle rekli, da se mora revež prvi klanjati bogatinu. Ko se bova torej srečala, se mi boste morali prikloniti vi prvi.»
SLIKOVNA KRIŽANKA
stih, odgovori očetu srednji sin.
Oče pa reče sam pri sebi:
— Ti tudi ne bi bil dober gospodar, preizkusil bom še najmlajšega. In sta šla domov.
Tretji dan pa reče oče najmlajšemu:
— Danes pojdi ti z menoj v gozd.
Najmlajši je šel z očetom in ko prideta v gozd do najlepših smrek, ga oče vpraša:
— Kaj bi ti naredil s temi smrekami, če bi bile tvoje?
— Pustil bi jih, da bi rasle, ker so tako lepe, pravi najmlajši.
— Ti imaš prav, tebi bom dal kmetijo, dobro boš gospodaril, pravi oče.
Šla sta z najmlajšim domov, prepustil mu je kmetijo in ga oženil.
mnnwÙAVTnYT
v®
'(
Ì
m
□o / y>
gg> um
Za vse, kar je narisano, poišči prave besede. Te zapiši v prazne prostore tako, da se bodo med seboj ujemale
r
v_
f lofžslnfrlo d&ll9 viiutjiiiziom*
Un saluto fraterno agli emigranti
E' il tempo del breve ritorno, della «respirata» d’aria di casa, ma anche delle riflessioni sul fatto « emigrazione » che continua a torturare queste nostre terre. Si ritorna nella Slavia Friulana e si ritrova ciò che si era lasciato: la stanchezza, l’amarezza, il desiderio forzato della fuga.
Perchè qualcosa di nuovo cresca, infatti, ci vuole la volontà di cambiare in base a idee chiare di sviluppo progressivo, ci vuole l’impegno capace di sconfiggere la sensazione che il « male » non può essere superato.
Ci vuole la riflessione sul come viene divisa e distribuita la ricchezza nazionale e regionale, il pensiero sul profitto privato che ingabbia ed ostacola lo sviluppo sociale della nostra economia. Sono pensieri da tenere ben fermi se vogliamo acquisire in maniera sempre maggiore la coscienza operativa della giustizia e della pace sociale da tante parti dichiarate e invocate.
L'emigrazione è, in questo senso, il segno della contraddizione da superare, qui da noi e altrove; al sud, per esempio. Contraddizione che resterà tale fino a quando l’uomo, la sua dignità e i suoi valori non diventeranno la direzione secondo la quale procedere, battendo ogni falsità e interessata pigrizia.
Noi non siamo di quelli che smettono di dire queste cose, o che le dimenticano in certe occasioni; sarebbe veramente deleterio, anche perchè il senso di queste festività natalizie non deve perdere il suo contenuto più profondo di richiamo — non certo superficiale — alla responsabilità morale e politica. Se lo facessimo saremmo anche noi, come tanti, dei burocrati della pace e della fraternità dalla durata ben misera e limitata, da consumare tutte e due in un paio di giorni.
Siamo diversi, e invitiamo, per ciò, tutti alla riflessione, a un pensiero di impegno; anche a nome di coloro — e sono tanti — che sono lontani da anni e non trovano i mezzi per tornare ad abbracciare i parenti, sperando, un giorno o l’altro, di rientrare per sempre.
L’augurio più fervido, dunque, di un rientro consapevole alle proprie case, senza dimenticare gli impegni umani che all’emigrante derivano; portare la propria voce ai Convegni che in questo periodo si terranno, come ogni anno, a Udine e a Cividale.
Nel capoluogo friulano il 28 dicembre si riuniranno a discutere i problemi gli emigranti friulani e le loro famiglie; a Cividale, il 6 gennaio del nuovo anno, si riuniranno gli emigranti sloveni delle Valli Natisone.
Solo casualmente i Convegni cadono in date diverse; tra gli emigranti, infatti, non ci sono distinzioni di nessun tipo: i problemi di uno sono gli identici problemi deM’altro; e identiche sono le speranze, l'azione e le prospettive per sconfiggere il nemico « emigrazione ».
In questo spirito di fraternità il Matajur augura a tutti, sloveni e friulani, Buon Natale e Buon Anno.
Il problema dell’assistenza malattia
Pubblichiamo la fine del contributo inviatoci da un gruppo di emigrati in Svizzera. Uggi molti mali possono essere efficacemente curati, ma ogni cura porta il peso di giorni di inattività del paziente, di spese varie; le tasse debbono essere ugualmente pagate e la Cassa malati non può colmare nella giusta misura la differenza fra entrate e uscite. L'emigrato quando uscirà dalla clinica avrà risolto il problema della malattia, ma si troverà di fronte a immediati sacrifici finanziari, che potrebbero farlo ricadere nella malattia da poco superata.
Ci sembra perciò più che giusto che questo problema, che tutti può e deve interessare, sia portato in discussione presso i consolati dai presidenti e dai consiglieri delle varie organizzazioni, per uno sforzo collettivo di continua assistenza e aiuto morale e materiale a coloro che cadono malati.
Noi la prima volta che siamo entrati in Svizzera abbiamo sostenuto la visita medica. E’ una cosa che riteniamo giusta, ma d’altra parte siamo costretti a denunciare che non viene effettuata alcuna visita quando veniamo dimessi dalle case di cura oppure addirittura quando siamo costretti a ritornare in Italia. Malattia professionale o no, in alcuni casi il malato non può riprendere l’attività che aveva prima; che succede allora? Nessuno si cura di queste persone sfortunate, di trovare loro un lavoro adeguato alle loro capacità fisiche. E questo senza contare coloro che addirittura rimangono invalidi al lavoro e sono costretti a rientrare in Italia. Gli invalidi sono in una situazione ancora peggiore dei primi menzionati e la loro situazione è veramente drammatica.
Per noi emigrati non vi è solo il pensiero assilante del cottimo al quale siamo costretti a lavorare in fabbrica, ma è anche per alcuni di noi la preoccupante situazione familiare che siamo costretti a lasciare in Italia. Si sono verificati casi in cui familiari rimasti in patria hanno subito malattie rivelatesi a volte lunghe e costose, che non solo hanno fatto sfumare quei pochi risparmi che l’emigrante era riuscito a mettere insieme, ma addirittura l’hanno
caricato di debiti non indifferenti, ipotecandogli così diversi anni di emigrazione. Coi tempi che corrono, col pericolo di essere licenziati da un momento all’altro, la situazione non si presenta quindi rosea.
Ritornando alla riunione con il Console di Basilea e alle parole da lui dette «le frontiere sono oramai eliminate fra i vari paesi europei», vogliamo dire che anche noi siamo per l’abolizione delle frontiere, ma non per essere trasformati in emigranti in
cerca di pane da un paese all’altro. Noi, il nostro lavoro, lo vogliamo in patria, perchè lì abbiamo le nostre abitudini, i nostri costumi, le nostre famiglie; noi chiediamo alle nostre autorità governative non grandi parole sul boom economico, non una politica dei redditi, come oggi vanno propagandando, ma una reale e consistente riforma delle strutture di tutto lo stato italiano, affinchè in un futuro non lontano ci sia consentito di tornare per sempre ai nostri paesi di origine.
Dal Lussemburgo
Alloggi incivili per emigrati italiani
Un nostro collaboratore ci invia questo servizio di denuncia delle condizioni in cui vivono un gruppo di lavoratori emigrati in Lussemburgo. E’ evidente che il minimo che si può richiedere dalle nostre autorità in quel pase è che intervengano per mettere fine a questa situazione. Non v’è da dire che il problema di alloggi sufficienti e a prezzi ragionevoli rimane più che mai aperto nella grande maggioranza delle regioni di immigrazione e che sarà ancora necessaria una dura lotta perchè almeno le raccomandazioni della Commissione del MEC sull’alloggio per i lavoratori migranti vengano applicate.
«In occasione di una visita ad amici fatta a Città di Lussemburgo, abbiamo trovato una quarantina di nostri emigranti che abitano in una situazione inimmaginabile. Dopo dieci ore di lavoro giornaliero, essi sono costretti a ritirarsi nelle stanze, con letti uno sopra all’altro, senz’aria.
La domenica mattina, poi, vi sono corde dappertutto, dalle brande alla finestra, cariche di indumenti e biancheria che sta ad asciugare. Fuori piove e come posto di ritrovo vi è un cortile di quindici metri quadrati, dove gli emigrati giocano a carte, per passare il tempo, su sgabelli fatti alla meglio. Si aspetta — ci
Dalla Svizzera : Vicende vissute
Il vicino vuole la casa
L’ingresso della chiesa di San Giovanni D’Antro, sita sulla sponda destra del Natisone. La storia narra che in questo luogo trovarono rifugio tutti gli abitanti delle valli del Natisone, quando gli Unni invasero le nostre terre. Testimonianza di questi avvenimenti è una ballata popolare del noto poeta slovena Anton Aàkerc intitolata «Atila in slovenska kraljica»
Un operaio di fabbrica, annuale, con la famiglia, da sette anni in Svizzera, che occupa una casetta alla periferia di una grossa città, casetta che dovrebbe venir presto demolita, un anziano artigiano svizzero che ha la sua officina nelle immediate vicinanze della casetta, ma che anela di entrare lui come inquilino (la casetta appartiene al comune). Un caso comune, più che comune nella vita svizzera di ogni giorno.
Quello che è meno comune, invece, è che l’anziano lavoratore svizzero metta in atto, contro la tranquilla famiglia (uomo e donna in fabbrica, il bambino a scuola per tutto il giorno), una sistematica successione di vandalismi, per obbligarli rendendo loro la vita impossibile, a sloggiare Così le rose ai per-
hanno detto qualcuno — che venga il lunedì perchè il lavoro è l’unico svago, in quanto, malgrado la polvere del cantiere, sì vede la pianura e la natura. Altrimenti — hanno aggiunto — se andiamo in città, ci si guarda con gli occhi storti e ci prendono per nord-africani.
In quella casa, per esempio, vi è un «buco» (lo si può chiamare solo così), alto un metro e novanta, con un letto di due metri per uno e cinquanta, in cui dormono due persone, il padre di 55 anni e il figlio di 18. Vi è pure una vecchia stufa, una tavola sconquassata, il letto fa da sedia, nessuna finestra».
Ore supplementari
Un’ inchiesta
orientata
golati vengono tagliate, i vetri della veranda rotti a sassate, la biancheria ad asciugare bruciata con l’acido, etc.
Conseguenze: dopo numerose diffide, l’emigrato sporge denuncia. La denuncia va per le lunghe, l’emigrato si reca al consolato. E al consolato italiano, di nuovo una cosa poco comune: gli si risponde «non vai la pena di portar la cosa in tribunale, l’aitro riceverà solo una multa». Sarà anche giusto, ma gli si dice pure: «Siamo in casa d’altri, le autorità sono tenute a difendere gli svizzeri, anche se non ce una legge che lo dica». Strana risposta, nevvero, di un funzionario di consolato!
Non vogliamo farne un grosso avvenimento, ma è successo- uno dei tanti casi dell’emigrazione.
Un isituto svizzero «d’opinione pubblica» ha eseguito, non si sa bene per conto di chi, un’inchiesta per sapere se i lavoratori salariati svizzeri si sentissero pronti a fare ore supplementari che permettano di allontanare dalla produzione un certo numero di lavoratori stranieri. Già ci furono altri esempi.
Questa volta sono stati interrogati 749 operai e impiegati svizzeri, scelti nelle varie regioni dello stato. Manco a dirlo, una forte per centuale (47%) degli interrogati si è dichiarato disposto a fare ore supplementari pur di diminuire il numero degli stranieri: 11% degli interrogati voleva però che per questo lavoro straordinario fosse corrisposto un aumento del 25% della retribuzione. Il 28% degli interrogati si è invece dichiarato contrario a qualsiasi aumento delle ore lavorative.
Non ci sembra necessario sottolineare il netto contras-segno che portano inchieste di questo genere: l’attacco al padronato svizzero al livello di vita e di tempi di lavoro nelle fabbriche si sta ormai svolgendo in piena regola, avendo preso il via dalla campagna xenofoba antistraniera. Inchieste come queste servono a far credere alla gente che oramai tutti sono d’accordo di lavorare di più «per salvare la patria dagli stranieri». E allora la resistenza degli operai si trova smussata e i prog-getti padronali possono trionfare.
Perchè lieve interessare la politica italiana anche agli emigranti
La situazione economica ii Italia continua a peggioraré E’ una constatazione che lavoratori, anche quelli al l'estero che continuano a te nersi a contatto con la loro patria, possono fare senzt eccessivo sforzo. Continua & peggiorare per i lavorator dell’industria, per gli edili per i ferrovieri, i tessili, gP elettrici, per i contadini, ir una parola in tutti i ram dell'occupazione.
E V emigrazione all’estere tende ad aumentare. La Ger mania annuncia di aver di sponibili alcune centinaia d migliaia di posti di lavorc ed è probabilmente in qua sta direzione che dovranno espatriare entro i primi me si dell’anno prossimo altri diecine e diecine di migliaic di lavoratori.
E, se le cose dovessero continuare ad andar di mah in peggio, non è da escludere una ripresa dell’espatrio ver. so i paesi transoceanici, ver so l’America del Sud e l’Australia in particolare. Già s. sente, da parte di qualche «bene informato», ventilare questa possibilità.
E' ovvio quindi che i lavoratori all’estero non possono rimanere indifferenti di frotte a quello che avviene net loro paese ed è quindi comprensibile che anche da parte loro si tenti di intervenire nelle questioni che riguardano il loro paese, nel campo economico, politico e sociale. La situazione italiana, il modo come le cose in Italia vengono portate avanti, come vengono affrontati i problemi politici ed economici e come essi vengono risolti
0 non risolti non può lasciar indifferente nessun emigrato nessun lavoratore che si preoccupi anche solo mini mamente dei propri destini e di quelli del suo popolo.
Poiché una cosa è certa: a seconda di come si presenta la situazione italiana la posizione dell'emigrato all’estero è debole o forte. Lo ha ammesso il più influente giornale svizzero, la «Neue Zurcher Zeitung» allorché ha riferito che uno dei motivi per cui i lavoratori stranieri in Svizzera «rendono di più» (cioè per usare il loro linguaggio, sono più disciplinati, si assentano meno frequentemente, cambiano meno spesso posto di lavoro, lavorano senza alzare la testa), è nel fatto che in Italia la situazione sul mercato del lavoro non è migliorata, anzi è visibilmente peggiorata.
Minori sono le possibilità di trovar lavoro in Italia, minori le possibilità di difesa per l'operaio emigrato.
Ad una determinata politica economica, ad una determinata politica estera fatta dallo stato italiano, corrispondono buone o cattive possibilità per l'emigrazione, di difendere i propri interessi.
Per questo noi siamo dei parere che gli emigrati, le loro famiglie (in Patria o all'estero), le loro associazioni, non devono dimenticare
1 fatti della politica italiana, devono anzi seguirli e, se del caso, sollecitare certe misure e soluzioni al posto di altre che meno tengono conto delle aspirazioni e degli interessi delle masse emigrate all'estero.