PO SEZONI V MESTNEM GLEDALIŠČU Dve misli se vsilita pri priči, če se skuša človek kritično spomniti letošnje sezone v Mestnem gledališču ljubljanskem. Prva: da je treba navsezadnje spoštovati vsako resno prizadevanje, in druga: da gledališče ni tako gibka ladja, kot bi človek pričakoval, in da je ena sezona premalo, da bi mogli dokončno ocenjevati uspeh ali neuspeh njegove nove, spremenjene programske politike. Ta misel sloni na izkušnji: prav nič dolgo ni tega, ko je druga gledališka hiša napravila podoben poskus in dosegla v drugi sezoni resničen premik v kvaliteti predstav, čeprav je bila bilanca prve sezone malo spodbudna. Lahko da je Mestno gledališče ta trenutek sredi podobne krize. Preiti skuša iz enega tipa gledališča v drugega in to ne gre brez bolečin. Mogoče, da nam pripravlja za prihodnje leto prijetno presenečenje in bo res postalo tisto, kar je njegov umetniški vodja Lojze Filipič večkrat omenil v intervjujih, člankih in referatih: »na duhovne probleme našega časa in našega človeka seizmografsko odzivno, aktualno, sodobno, občutljivo, dinamično, problemsko ažurno gledališče«: toda pogled na pravkar zaključeno sezono kaže. da je napravilo na tej poti kvečjemu prvi korak. Nova politika Mestnega gledališča je zrasla iz občutka, da bi bilo dobro delovanje gledališč in gledaliških skupin v Ljubljani razmejiti. Tako bi odpadlo konkurenčno poseganje po istih sodobnih gledaliških delih, trganje publike na več strani in neučinkovito tekmovanje pri uprizarjanju klasike. Še bolj pa je zrasla iz želje, spremeniti to gledališko hišo, ki nima reprezentančnega značaja in si zato lahko privošči več tveganja, v nekakšno zbirališče in tribuno domačih literatov — dramatikov, pesnikov, kritikov — v živo »kuhinjo«, iz katere bi prihajala če že ne vrhunska dramska dela. pa vsaj dela. ki bi prizadevala in vzgibavala našega človeka. Ta želja je več kot legitimna. Nič koliko zgledov iz zgodovine gledališča kaže, da je povezava dramatika in gledališke hiše zelo plodna reč, če se oba partnerja med seboj spoštujeta in si prizadevata v isto smer. Toda slovenska literarna srenja je majhna in razcepljena. Skupina dramskih talentov, ki bi nemara lahko postali jedro takega odzivnega in aktualnega slovenskega gledališča, si je osnovala lasten oder; močnega satiričnega talenta, ki si ga Mestno gledališče posebej želi, med našimi dramatiki še nismo odkrili. Položaj za gledališko hišo, ki si je začrtala program, po katerem bo dajala »za zdaj predvsem, v perspektivi pa samo domača dela«, torej vnaprej nikakor ni rožnat; vendar je skušalo Mestno gledališče preiti od deklaracije k uresničitvi. V letošnji sezoni je prineslo dve slovenski drami, Branka Hofmana Dan in vsi dnevi in Jubilej Janeza Zmavca; dramo mladega srbskega dramatika Slobodana Stojanoviča Nevarna voda, komedijo makedonskega pisatelja Kola Cašule Socialistična Eva ter dva večera satiričnega kabareta s skoraj izključno domačimi teksti (mladinske igre Janeza Vrhunca Vrtiljak igrač tukaj ne upoštevamo); in program sta dopolnili Irkutska zgodba sovjetskega dramatika Alekseja Arbuzova in komedija Ceha Miloslava Stehlika Tigrov kožuh. Oba slovenska teksta sta izrazito zasidrana v sodobnosti. Oba prikazujeta problem nekdanjega bojevnika za napredne ideale — partizana, ki se je v današnjem času izgubil, prišel v konflikt s svojo sredino: komercialni direktor Cregor Pehan iz Dneva in vseli dni zaradi bolezni, ki ga je izločila iz delovne skupnosti, direktor Krištof iz Jubileja zato. ker mu gospodovalni značaj ne da. da bi se sprijaznil z delavskim samoupravljanjem in se je zato odtujil kolektivu 54« 851 in zašel na stranski tir. Vsebinska in oblikovna podobnost med slovenskima dramama gre še dlje: oba dramatika rešujeta izrazito družbeni konflikt svojih junakov ne s spopadom v kolektivu, temveč v družinskem krogu. V jedru pozitivna junaka, ki sta sčasoma, v koraku z družbo, ki ju obdaja, postala negativna, pomenita že sama po sebi kritiko sredine, ki korumpira svoje dobre in najboljše. Toda oba dramatika sta opustila priložnost, da bi gledalec spoznal junaka v akciji in sam presodil, koliko je njun padec posledica gnilobe okolja in koliko izvira zgolj iz slabosti njunega značaja. S tretjo, malo drugačno varianto istega problema smo se srečali v Slobo-dana Stojanoviča Nevarni vodi. Spet je pred nami star partizanski bojevnik, tokrat celo heroj, le da Stojanovičevemu Mirku Oblaku ni uspelo prilagoditi se novemu času. V nasprotju s slovenskima junakoma mu materialno udobje ne pomeni veliko; hotel bi biti znova sredi ognja, spet na odgovornem položaju. Noče sprevideti, da je živčna in telesna razvalina in da na vodilnem mestu nemara družbi ne bi bil kdo ve kaj koristen, niti če bi bil zdrav: minil je čas. ko so bile njegove sposobnosti in zahteve trenutka v popolnem medsebojnem soglasju. Oblakov lik je najbolj pretresljiv, ker so njegovi nagibi najmanj koristoljubni: v trenutku, ko izbruhne gozdni požar in terjajo okoliščine spet človeka njegovega kova, postane znova heroj in doživi junaško smrt v plamenih. Na odru ima tudi vrednega nasprotnika. Bije se s sinom svojega padlega prijatelja, predstavnikom rodu, ki hoče uživati pribojevano svobodo kot normalno življenjsko okoliščino, kot nekaj, česar mu ne bodo neprestano očitali; ob njem Mirko Oblak spozna, da tisto, kar so storili očetje v trenutku stiske kot samoumevno dolžnost, sinovi lahko povrnejo samo s tem. da bodo v trenutku morebitne stike prav tako samoumevno opravili svojo; velike besede in sklicevanje na zasluge, predvsem pa kakršnikoli privilegij — za očete ali sinove — zaradi nekdanjih zaslug, nasprotujejo samemu duhu tega. za kar so se bojevali in padli najboljši. Stojanovic se s problemom spopada ostro, brez kompromisov, ker se njegov junak individualno ni umazal in je na kritični telitnici dramatika torej sam mit zaslužnosti?. Toda Stojanovic je mlad dramatik, ki mu zahteve odra niso čisto jasne. Nevarna voda zahteva zato zelo zrelo in zelo pogumno postavitev- ter nekaj energičnih črt. Vsa njena moč je namreč v tem, kaj pove, ne pa, kako to pove. Socialistična Eva Kola Cašule je preprosta komedija; sodobna toliko, da jo igrajo v sodobnih kostumih, in socialistična toliko, da je raztresenih med tekstom vse polno kritičnih pripomb in dovolj duhovitih šal na račun nekaterih današnjih pojavov. S satiro pa ni niti v oddaljenem sorodstvu. Se manj podobna satiri na sodobne razmere je vesela igra Miloslava Steh-liku Tigrov kožuh. Zgodba krznenega plašča, ki ga je kupil sin za mater, pa ga po vrsti podare trije ljubimci svojim ljubicam — da nastane čez glavo nesporazumov in zamer, preden se vrne plašč k pravi lastnici — je še najbliže burki. Vsa naprednost dela je v tem, da so junaki izumirajoči inalomeščani socialistične dežele: sicer pa se ne sami ne njihova vesela igra ne razlikujejo kaj dosti od šibkejših standardnih komedij zahodnega sveta in njihovih >cve-točihi malomeščanov. Irkutska zgodba Alekseja Arbuzova daje, kar zadeva motiv in značaje, čutiti, da je nastala v času »odjuge«. Kljub temu je drama ljudi, ki žive in dihajo z ekskavatorjem, če so pozitivni, in ne žive in ne dihajo z njim, če niso 852 malo prepričevalna. Valja, blagajničarka v trgovini, je lahkomiselno dekle; to je videti že po tem. ker ne dela pri ekskavatorju. Razen tega ima fanta. Ta sicer dela na ekskavatorju, toda niti ne pregovori Valje, da bi se mu pridružila, niti njunega razmerja ne legalizira. Pojavi se drugi, bolj osveščeni snubec. Valja se z njim poroči, ima otroka, na ekskavator pa še vedno ne gre. Do tega, da slednjič stori svojo dolžnost, jo prisili šele moževa smrt v valovili in opomini njegovega duha. ki se vrača iz mokrega groba in jo poziva: > Valja, na ekskavator!< To bi bila lahko res odlična satira, čeprav ne satira na naše razmere: toda žal je obravnavana kot drama. Oba »kabaretnac večera, Mala Zeli 1 a in Smeli ni greh, sta združila nekaj satiričnih tekstov in utrinkov domačih avtorjev. Izrazito boljša po tekstovni plati je Mala želita: ker je bila tudi prva na vrsti, smo jo z veseljem pozdravili kot obet pravega literarno-satiričnega kabareta v prihodnosti. Vsebovala je vsaj en oster in dober satiričen tekst, Marjana Kolarja Revolucij ne bo več: poper in sol sta bila raztresena tudi po odlomku iz komedije Zike Zivuloviča-Serafima Prostor pri oknu in vsaj nekaj duhovitosti v Razorožitvi skozi stoletja Janeza Menarta. Branjevske čenče Igorja Torkarja in Stanovanjska komedija Kajetana Kovica so prinesle nekaj aktualnih bodic. Večer je zaokrožila šala Žarka Petana Plača po učinku. Songi Kajetana Kovica. Franeta Milčinskega. Janeza Menarta in Igorja Torkarja so še kar uspešno povezovali igrane odlomke. Smeh ni greh, drugi satirični kabaret, je po nabranih tekstih še bolj neenoten. Pristno satirično ost je bilo občutiti samo v odlomku Slobodana Novakovi ca Danes ob 3h, 5h, ?h in 9h; druga dva prispevka tega avtorja. Nuna in Žiro računi, sta obvisela nekje v zraku. Če gre res za tri odlomke istega dela, se sprašujemo, zakaj nam Mestno gledališče ni rajši postreglo s satirično komedijo Slobodana Novakoviča v celoti. Na naše filmske razmere se je spravil Zika Zivulovič-Serafim v Pravilni rešitvi nacionalnega vprašanja; ne čisto slabo. Iz živahne poljske satirične ustvarjalnosti je izbralo Mestno gledališče rahlo dramatizirano pripoved Kristine 2ywutske Domača zabava: komaj šaljivo domislico. Slovenski del večera sta prispevala Bogdan Pogačnik z Umetnostjo, ogledalom časa in Peter Čeferin s Srečko in Pridržanjem do iztreznitve. Nekaka povezava med točkami je bilo prebiranje Oljačičevega Dnevnika nekega satirika, ki pa je. tako razdrobljen, izgubil vsako učinkovitost. S tem smo pregledali sezono Mestnega gledališča po programski plati. Premik proti domači, družbeno aktualni drami in satiri, je nedvoumen. Vprašanje je, ali ne bi bilo med domačimi deli mogoče najti močnejših ali vsaj raznovrst-nejših tekstov; nesporno pa je bil izbor iz tuje dramatike nesrečen. Edino opravičilo za Irkutsko zgodbo je dejstvo, da ljubljanska gledališča niso imela na sporedu nobenega dela sodobne vzhodne dramatike; za Tigrov kožuh pa ta izgovor ne velja. In vsa komedijsko-satirična smer letošnjega programa v Mestnem gledališču nas je opozorila na nevarnost, da pri tako zastavljenem programu teksti in izvedba pod krinko kritike ljudi in razmer zdrknejo na ustrezanje željam nezahtevnega občinstva. Postavitev posameznih predstav je odkrila drugo kritično točko Mestnega gledališča: da namreč nova programska usmeritev ni dovolj upoštevala značaja ansambla. Kljub dobremu desetletju obstoja gledališča je njegova igralska družina še vedno heterogena. Leta skupnega dela so najhujše razlike sicer nekoliko izgladila. toda zdaj. ko naj bi ansambel nenadoma prešel na novo področje in ustvaril nov obraz gledališča, je čutiti, kot bi se igralcev lotila 853 negotovost. Razlike v igralskem slogu prihajajo ostreje do izraza; predstave se tako drobe in si postajajo čez mero podobne. Režiserji Mestnega gledališča so skušali zabrisati te neenotnosti z bogato uporabo zunanjih odrskih sredstev; značilno je, da je samo ena predstava letošnjega repertoarja shajala brez glasbe; tema, uvodna glasba in žaromet, ki poišče komentatorja ali glavnega junaka, so postali skoraj klasični začetek predstav. Janez Vrhunc je imel pri postavitvi Hofmanove drame srečno roko pri izbiri Vladimira Skrbinška za direktorja Pehana, zakaj Skrbinšek je napravil iz Hofmanove teze junaka iz mesa in krvi, čeprav je nekoliko premaknil težišče drame; prikazal je predvsem agonijo človeka, ki bi rad živel, pa začuti v sebi smrt. Sava Severjeva je iz papirnate vloge tašče napravila Pehanu vredno soigralko; v igralskem slogu se je z njima ujela še žena Tine Leonove. Sicer pa so se igralci gibali med obema skrajnostima, ki sta ju pokazala Dare Ulaga s skoraj filmsko naturalistično igro in Danilo Bezlaj z groteskno. Žarometi, ki so snopasto osvetljevali in posamično sekali irealno prizorišče, so razbijali še preostanek enotnosti igre. Domača, na naš čas in razmere usmerjena drama je tako zaplavala v nekakšno megleno »splošno veljavnost«. Hujši režijski spodrsljaj se je primeril Jožetu Galetu pri postavitvi Nevarne vode — posebno neroden zato, ker je vplival na igralski debut Janeza Eržena v Mestnem gledališču. Toda toplina in neposrednost mladega igralca sta se lepo uveljavili pozneje, v Irkutski zgodbi in Jubileju: drobna Stojanovičeva drama pa je bila nepopravljivo prizadeta. Poglavitni Stojanovičev gnev je uper-jen proti lažni patetiki »zaslužništva«. Saša, njegov mladi pozitivni junak, je veliki zagovornik treznega, smotrnega delovanja v sedanjosti, ne pa ihtavega sklicevanja na morebitne ali resnične zasluge v preteklosti; edini, ki sme in celo mora biti v igri patetičen in čigar patos je na trenutke celo žlahten, je narodni heroj Mirko Oblak. Režiser pa je Oblaka stišal, ko je poveril vlogo diskretnemu Franciju Presetniku, nasprotno pa je ostrega, sarkastičnega Sašo spremenil v čustveno eksplozivnega, neuravnovešenega mladeniča, ki drži svoj »izreznitvenu televizijski govor sredi temnega odra, z enim samim, trepetajočim žarkom reflektorja na objokanem obrazu. Podobna napaka je ves nastop >avtorja