Sodobna slovenska poezija
Katja Klun
Vzhod znotraj
čisto običajen dan mantra om somrak bogov
za mojim hrbtom se oglasa gong
* * *
nenadkriljive so svete besede om mani padme hum
v nekem že skoraj septembrskem šobljenju vzdušje pričakovanja kuka izza dreves ko ego goreče moli
za popolnost srednje poti
* * *
med vzhodnjaškim grooveom korakam po črti na zaslonu solze lahkotnost in smeh se združijo v tisoč zrcal in v enem od njih nenadoma zadiši po novem parfumu
kenzovem 7:15 am bali
* * *
išel
skriva tišino s presunljivim glasom žebra zadnji verz posvetitvene molitve pred njo solze matere zemlje ob njej ropotulja za klicanje duha
takšna je energija resničnega hotenja
* * *
zvok tibetanskih zvončkov preglasi smeh v nebesih v jesensko listje in v veliko stopalo
se ujame moker trenutek
* * *
oglasila sem se
z lepotilnim oljem in s cvetno vodo vrtnice ob skladbi o rožah nature mix pravim azijski lepoti
hvala
* * *
ob ogenjčku
bi me priložnost lahko našla tu bi se popahljala z dimom iz kadečega se kadila ob mističnem vonju in v posebni zamaknjenosti
bi se manifestiral koktajl nevsakdanjih razpoloženj
* * *
oda likerju petbesedna mantra in brezčutno sanjarjenje me napolnijo s taksno milino da si vse prej kot bežno rečem
nič več ran
* * *
v svetu polnem didžejev zvončkljajo sveti simboli v svoji neskončnosti od tu do tu
dežujejo nanje blagoslovi
* * *
samanove oči
v bosi sprehajalki
zrejo v budo
znotraj sebe sta oba
zato potrpežljivo čakata na znamenje
ko bosta smela smukniti v udobnost
* * *
pred pričetkom rastoče lune
je se zadnjič zaigrala na gongu
zgodbo brez besed
in ko je na listku
medtem
prebrala
blue asia pink martini je lenobna nedelja
stegnila palec
* * *
na zadnjem sprehodu pred jesenjo se svet upočasni v stopinje ki jih je pustilo deset tisoč bud otroci in sneženi možje rišejo oči