Štev. 13.
V Trstu, 10. julija 1893.
Letnik YI.
V praznik sv. Cirila in Metodija.
Praznik svetili slovanskih blagovestnikov, v 5. dan julija, spominja Slovane tisočletne zgodovine cirilometodijske cerkve, s tem pa zajedno zgodovine slovanskih narodov samih. Naj se ti dve vrsti zgodovin spravljati v zvezo ali ne, nekaj dejstev ostane vsekakor pomenljivih in premišljevanja dostojnih.
Zgodovina ruska kaže tužne dobe; narodu so grozile opasnosti od zapada, kakor od vstoka, no ohranil je sam sebe in cirilometodijsko cerkev. Pri vseh različjih razvoja ostala je ista cerkev vez skupnosti, vez naroda. Kdo je ščitil: cerkev ali narod ? Kaka da je tu zveza med vzrokom in posledico, brez drugih primerov ni z lelika določiti.
Jasneje govori zgodovina Bolgarov in Srbov. Oni so ohranili cirilometodijsko cerkev in so ohranili narodnost in jezik, da, narodnost v toliki meri, kakor jezik. Poltisočletja so bili tlačani turškega jarma, a rešili so cirilometodijsko cerkev in narodnost z jezikom vred. Kje je bila tu tista moč, ki je vezala narodno jednoto in pristnost narodnega duha, narodnih pojavljanj ?
Kaj pa je z usodo Poljakov, za ruskim največega naroda slovanskega ? Izgubili so cirilometodijsko cerkev, zapadli so krogu ali tako zvani sferi zapadne kulture, in s pomočjo te kulture pobijajo ali slabe sedaj cirilometodijsko cerkev in vse kulturne sile, katere imajo moč v sebi, krepiti slovanske narode. In kaj je ostalo od nekdaj razprostranjenega ozemlja Slovencem, katerih pradedje so podali sv. Cirilu in Metodiju svoj jezik k posebnemu obredu ? Ali bi bila usoda slovenskega naroda ista, ko bi jim ne bili odvzeli cirilometodijske cerkve?
Globoki mislitelji slovanski trdijo, da usoda slovanskih narodov je tesno združena z usodo cirilometodijske cerkve med njimi; kakor se je ta ohranila ali rušila med njimi, tako so se vzdrževali ali pa krčili in slabili sami. Po takem bi bila v cirilometodijski cerkvi ohranjevalna moč glede na slovanske narode. V resnici ima ta cerkev posebne lastnosti za slovanske narode.
Dala je slovanskim narodom tak obred, kakoršen ugaja njih naravi in njih estetičnim sposobnostim. Dala je s tem obredom razviti take zunanjosti na obrednih pomočkih, t. j. hramih, okrasbali teh hramov in obrednih oblek, kakor ugaja vkusu slovanskih narodov. Razvila se je taka umetnost v tem obredu, kakor jo vstvarja pristni slovanski duh. To pa najlaže in najbolje vpliva na slovansko pleme v skupnosti in oddelkih.
Našim čitateljem je znano, kako so se meščani Rimskega mesta potegovali za svoja svojstva v cerkvenem obredu; s tem so dokazovali, da le svojstva vplivajo zopet najprimerniše na svojstveno naravo. Iz istega vzroka so Rimljani uže zgodaj skušali otresti se grškega jezika v svojej cerkvi, in papeži so jim latinščino privolili, kakor kakih 500 let pozneje staroslovenščino sv. Cirilu in Metodiju za Slovane.
Такб se je pri Rimljanih razvila latinska cerkev popolnoma analogno, iz istih potreb in istih plemenskih in nacijonalnih sposobnostij, kakor sta jo zasnovala sv. Ciril in Metodij med Slovani. A analogija zgodovinskega razvoja in vpliva latinske in cirilometodijske cerkve gre še dalje. Latinščina je vplivala na razvoj modernih romanskih jezikov in jim je podelila v porabo svoje črke; takisto je vplivala cirilometodijska cerkev, kjer se je ohranila, na razvoj raznih slovanskih jezikov in jim je zajedno iz obrednega staroslovenskega jezika podarila za te jezike najprimerniše pismenke ali azbuke. Cirilometodijska cerkev, kjer je ostala, je v tesni zvezi z vso narodno kulturo, z umetnostjo in književnostjo slovanskih narodov, in je tudi vzrok, da med Slovane s cirilometodijsko cerkvijo ni prodrl verski iudifirenti-zem, kakor med zapadne Slovane, katerim so odtegnili grško-slovanski obred s staroslovenskim cerkvenim jezikom. Vrhu tega so ti Slovani ves pristni vkus oslabili si vsled vpliva zapadne kulture, in se začenjajo še le sedaj truditi, da bi svojstveni vkus zopet okrepili nekoliko vsaj z nabiranjem mrtvih in živih starin svoje kulture.
V posebnih svojstvih razkriva cirilometodijska cerkev svoje moči, s katerimi je ohranila in ščiti še do današnjega dne pri vstočnih Slovanih njih duševna svojstva in proizvodstva teh svojstev. V tej moči je pomen cirilometodijske cerkve za slovanske narode, v tem pa tudi glavna zasluga sv. Cirila in Metodija za vero in cerkev in za ohranjenje, oziroma razvijanje posebne kulture človeštva, katera se zove slovanska.
Ne v tem, da sta sv. Ciril in Metodij prinesla Slovanom krščanstvo, tudi ne v tem, da sta jo prinesla prva, je njuna glavna zasluga, ampak v tem, da sta to krščanstvo zasnovala v posebni, za Slovane primerni obliki, je odločilna lastnost ostala za njuno dobo in poznejše veke slovanske zgodovine ali, žalibog pravil-niše, slovanskih različnih historij. Brez te posebne oblike v obredu in obrednem jeziku mogli bi bili Slovani sprejeti krščanstvo tudi od kakega nemškega ali drugorodnega apostola, in sicer v obliki ali uže utrjenega rimskega obreda ali pa v kaki nebistveni razliki od njega.
Da so bili razni nemški nasledniki neposrednih Kristovih apostolov v resnici te misli, razvidno je iz njih takoj razodete nevolje nasproti Cirilu in Metodiju, katerima bi gotovo ne bili storili prav čisto nič žalega, ko bi ne bila širila krščanstva med Slovani v njim ugodni in najugodniši obliki. Nemški tedanji apostolski nasledniki so zajedno istodobno spoznali, da v cirilo-metodijski cerkvi je v pogledu na narodnost kaj več nego indiferentnost; videli so, da Slovanom bi utegnila ta cerkev ščititi ne samo vero, ampak tudi narodnost in jezik. Isto spoznanje je prodrlo tudi med tedanje nemške kormilnike zapadne politike, in posledica je bila, da Zapad je začel cirilometodijsko cerkev prosledovati do tje, kamor je sezala njegova moč z vplivom vred, in to prosledovanje se ni pretrgalo do današnjega dne.
Specijalne zgodovine slovanskih narodov so spravile nekatere teh narodov pod sfero zapadne kulture ; vsled tega so dozoreli ti narodi uže toliko za isto za-padno kulturo, da jih Zapad prišteva k poslednji in čaka le na ugodno dobo, ko mu jih bode možno tudi politiški spraviti v konečni raj te kulture. Da ti narodi niso daleč od tega raja, razvidno je iz njih počenjanja in vedenja, ko sami delujejo za zapadno kulturo in proti cirilometodijski cerkvi. Kakor v vsem drugem, odlikujejo se na to stran na prvem mestu se ve da Poljaki. Ti poslednji izpodkopujejo cirilometodijsko cerkev med gališkimi Rusi, dasi so ti v isti zvezi z Rimom kakor Poljaki sami.
Britka ironija zgodovine je nanesla ravno v sedanji dobi, da sta hrvatski in srbski narod v našem cesarstvu v politiškem in verskem navskrižju, in je morda nesporazumljenje zastran cerkve krivo tudi politiškega nasprotja. Tu je na mestu stavek „Velehrada"*), ki pravi:
*) „Velehrad" od 5. julija t. 1.
„Križ cirilometodijski, kateri je pred več nego tisoč leti postal pas ali vez dahovne jednote Slovanstva, je postal tekom časa klin, razkosujoč Slovanstvo na dve stranki (zapadno in vstočno)."
Ali tudi med Čehi in Slovenci so prvič popolni indiferentisti nasproti cirilometodijski cerkvi, dasi drugače vzdigujejo visoko prapor slovanstva. Indiferentizem pa je le specijalna posledica vpliva obče verske mlačnosti toliko blagoslovljenega Zapada; ta verski indiferentizem ne ume več specifičnih lastnostij cirilometodijske cerkve, katere, kakor smo označili, kaže ona v največi meri tudi v pogledu na zaščito narodnosti in jezika. Ti indiferentisti gledč na cirilometodijsko cerkev, ki utegnejo biti drugače veliki rodoljubi slovanski, se niti ne zavedajo, da opuščajo jedno največih, da, največe orožje in trdnjavo v brambo proti podrejenju slovanskih narodov pod sfero zapadne kulture in politike.
Med Cehi in Slovenci so pa še posebne vrste ljudje, katere zovemo latinizatorje ; ti so padli najgloblje pod vpliv zapadne politike, ko pobijajo stremitelje za povra-tom cirilometodijske cerkve s sumničenjem, kakor da bi bili propagandisti pravoslavja in panslavizma, in ko mislijo s tem najbolje služiti katoliški cerkvi. Ti revčeki, kolikor niso zlobni ali zavestni rabotniki za zapadno politiko, ne pomislijo, da neoprovržno škodujejo s svojim obrekovanjem ali, recimo še nedolžniše, s svojim vedenjem, ravno katoliški cerkvi v največi meri. Kajti oni bi se morali vendar spominjati, da živi v Avstro-Oger-ski na milijone z Rimom zvezanih slovanskih unijatov, in da katoliška cerkev stremi za tem, da bi pravoslavne Slovane pridobila zopet v svoje naročje; kaj si morejo misliti prvi in drugi? Ali se tako pripravlja pot za nove pridobitve, oziroma povračanje v katoliško cerkev ? In če se Poljaki vesele vsake namere, vsled katere naj bi se slabil cirilometodijski obred in jezik pri ruskih unijatih, ali more to v pravoslavnih vzbuditi količkaj volje, da bi se združili z Rimom?
Iz tega se vidi, da najgorečniši priviligovani katoliki, poljski, češki in slovenski latinizatorji nasprotujejo neposredno nameram katoliške cerkve, tudi če ne gledamo na dejstvo, da kopljejo še nadaljnje grobove slovanskemu plemenu.
In pri tem se vedejo ravno latinizatorski listi, zagovorniki privilegovanega katolicizma, prav farizejski. Pišejo v dan praznika sv. Cirila in Metoda o teh dveh blagovestnikih, češ, kako navdušeni so pri spominu na zasluge teh dveh slovanskih prvoučiteljev. „Slovenec", ki na Slovenskem spada h takim listom, je priobčil letos članek, a pokazal je svoj značaj s tem, da niti z besedico ni omenil cirilometodijskega cerkvenega obreda in starosl o venskega obrednege jezika, v katarih je vendar specifična in glavna zasluga svetih blagovestnikov za cerkev in za slovansko pleme. Ovaduške in perfidne članke pa znajo kovati, da se potem trosijo po Židov-
škili glasilih o teh, ki razkrivajo pomen cirilometodijske cerkve v tu označenem smislu.
No tu nam je bilo poseči uže na dno slovanskega zla, potem ko smo bili pričeli pri bistvu in biserjih cerkvene organizacije, katero sta specijalno za slovansko pleme, in le za to pleme osnovala in zapustila sv. Ciril in Metodij. Na srečo se je ohranila ta organizacija pri veliki večini slovanskega plemena, in ni zavisno jedino od tega plemena, kedaj bode jedno stado in jeden pastir pod okriljem katoliške cerkve. Pri ostalih Slovanih pa se vzbuja zavest o zgodovinskem pomenu cirilometodijske cerkve le polagoma, mnogo prepočasno v primeri s stremljenji, katera se raztezajo od zapadne politike nad te slovanske odlomke; a, kakor je umevno samo po sebi, še počasniše se razvija stremljenje za povratom cirilometodijske cerkve.
Slovanom vsaj zaresni inorodni mislitelji prištevajo premalo zaresnosti in mnogo površnosti; taka je tudi pri zapadnih Slovanih glede na cirilometodijsko cerkev. Niti tega ne store, kar jim je pri omejeni svobodi dovoljeno ; niti proučavajo ne zgodovine cirilometodijske
cerkve, njenega značaja in pomena za slovansko pleme v obče in v pogledu na bodočnost posebe. Poleg tega jih je zapadna kultura spravila v svoje omrežje, da se bavijo rajši z vsem drugim, nego s tem, kar je vitalnega pomena ravno za slovansko pleme in še posebe za za-padno skupino tega plemena. Če ne bode mlajši zarod bolji od sedanjega, pogoltne Zapad vse zapadno Slovan-stvo prej, nego se zave poslednje, kaj pomenja cirilometo-dijska cerkev s specifično organizacijo za slovanske narode in njih skupno pleme.
Praznik sv. Cirila in Metodija vzbuja vesele, a tudi tužne spomine; njuna zasluga ostane stalna, tudi ko bi se noben Slovan ne rešil s pomočjo njune cerkvene organizacije. Tužni spomini pa tudi ostanejo, ker so zgodovinski, ker kažejo, da je cirilometodijska cerkev postala klin med zapadnimi in vstočnimi Slovani, namesto da bi bila ostala neporušna vez, jeklen pas. Tuji narodi in domači slovanski sinovi delujejo na to, da bi bil poleg drugih klinov tudi cirilometodijski obred s svojim jezikom stalni klin med slovanskimi narodi; od poslednjih, od njih zaresnosti in energije je zavisno, da ne ostane vedno tako!
Janko D r a š k o v i 6
Kakor znano, so prenesli ostanke grofa Jankota Draškoviča Trakoščanskega 15. junija t. 1. iz Radgone v Zagreb, kjer so jih položili z neobičajno soudeležbo vsega hrvatskega naroda v „arkadu ilirsku" na Miro-goju. Učeni vseučiliščni profesor Smičiklas je priobčil životopis tega velikega „Ilirca" ali Hrvata, in ob priliki prenosa njegovih kostij je hrvatska mladina obelodanila vroče pisan posnetek Smičiklasovega dela. Umestno je, da tudi naš list poda nekoliko črtic o odličnem Hrvatu, ki je pošteval hrvatske zemlje z Bosno vred in slovenske dežele kot skupnost.
Grof Janko Draškovič se je rodil 20. oktobra 1770 v Zagrebu. Učivši se najprej v Zagrebu, potem filozofijo in pravo na Dunaju, šel je po dovršenih šolah v vojake, kjer je ostal 18 letin se je vojskoval 1. 1789 pod Lavdanom, je bil v raznih deželah cesarstva, kjer se je priučil raznim jezikom, med slovanskimi tudi poljskemu. Poslednjič je bil kot polkovnik v vojni ob hrvatskem vstanku 1. 1809. Potem je šel v Pariz, kjer pa se ni zabavljal, kakor drugi, ampak je gojil znanstvo in umetnost. Seznanivši se tu s knezom Sorkovičem, Hrvatom iz Dubrovnika, zvedel je za stare pesnike du-brovaške. Sava Tekelij, srbski rodoljub, pa ga je seznanil s knjigami na jeziku, zvanem „slavenosrbskem". Odtod je imenoval svoj jezik „slavohrvatski".
Opazujoč druge narode vnel se je v ljubezni do svojega naroda. Gojil je pesmi in petje svojega naroda.
L. 1818 je zložil pesem za hrvatsko gospodo, katera je došedšemu cesarju Francu zapela: „Zaspal Janko pod Jablankom".
Leta 1790. so se Hrvatje na skupnem zboru odrekli svoje samostalnosti, Madjarom na korist, Hrvatom pa na neizmerno škodo; odtlej so postajali Madjari vedno drzovitiši, hoteli so uvesti madjarščino tudi na Hrvatskem. L. 1832 pride Draškovič narodu na pomoč s hrvatski pisano knjižico: „Disertatia iliti razgovor, darovan poklisarom kraljevina naših za buduču dietu ugarsku odaslanem". Povdarjal je, da je treba rabiti materni jezik, ker s tem se tudi najboljše uprejo ma-djarščini. O celokupnosti hrvatskega naroda pa piše: „Ufajte se, da Dalmacija jedanput, kako je prije bila, bude s nami sklopljena, i mi onda jedan dva miliona čineči jednorodni puk budemo. Moguče jest i opet i još više, ako s vremenom Bosna, gdi tolika rozgne naše ži-više, s pomočjum našum u njedre naše se povrati; kakvo li to ufanje za naš narod! I baš kako svakomu srcuufa-nje i jeziku molba dopuštena jest, još i to ufati se i od Boga moliti voljno bude, da nam se s miloščum višnjum i kraljev naših onaj kraj, koji se sada imenom Ilirije (Kranjska, Štajerska i Koruška) oživlja i koji jezika našemu spo-dobnoga govori s nama združi. Nedvojno jest, da onda takovo kraljestvo Tliričko, pol četiri milion duša broječe imenu diku i sastojanju snagu, kruni pako korist vječno sahraniti i mjerilu prignuti moglo bi". On teži za tem,
da ima kraljestvo samostalno, samo od kralja zavisno vlado, da se banski časti hrvatski „stari običaj i sjanje starinsko pri čuva".
Knjižica je močno vplivala na poslance, med katerimi se pojavlja želja, da se Hrvatska postavi nasproti Ogerski zopet v razmere pred 1. 1790. Draškovič je vodja, on pride tudi v skupni zbor (1833-1836). Tako krepko so branili narodova prava nasproti Madjarom, da jih je pohvalil ban, in kralj je odlikoval Draškoviča z redom sv. Štefana. L. 1834 je izdal omenjeno knjižico tudi na nemškem jeziku, in to je vplivalo še bolj tudi na kroge zunaj domovine.
Leta 1835 so pod načelništvom Ljudevita Gaja začeli izdavati v Zagrebu „Novine Hrvatske" s teden, sko prilogo „Danica". Začela je „ilirska doba", doba „Ilircev", in Draškovič je bil med prvimi, dasi uže prileten, med „ilirsko" mladino. L. 1835 je priobčil v Danici „poskočnico", v kojej poje slogo ilirskega kola. Priobčil je več pesmij, s katerimi je navduševal kot pravi otec mladino.
Ker so dotlej zanemarjali narodni jezik in narodno književnost, so bile Hrvatice ponemčene, brez znanja o domovini, brez čustvovanja za njo. Draškovič, spo-znavši to zlo, napiše nemško knjigo „Ein Wort an II-liriens hochherzige Toehter". V Zagrebu 1838. Dokazuje, kako se je obrnilo na bolje glede na razvijanje jednotnega književnega jezika na podstavi dubrovaškega. najlepšega narečja, in se nadeja, da Hrvatice uverijo svet, da so vredne hčere „najstarijega plemena onoga naroda, koji svoje ime izvodi od slave". Razlaga jim zgodovino in književnost hrvatsko, in ta spis je kar pre-porodil Hrvatice; za Draškoviča so bile tako navdušene, da so mu v zahvalnost uže 1. 1842. vročile njegovo sliko, katera je sedaj svojina „Matice Hrvatske".
Leta 1838 je Draškovič dosegel, da se je zasnovala „Oitaonica ilirska u Zagrebu". V njej so se zbirali mladi Iliri ter razpravljali in odločevali. Tu so 1. 1840 osnovali „narodno kazališče", 1. 1841 pa „Gospodarsko družtvo in narodni muzej". Draškovič podari nad 1000 knjig in postavi temelj „narodni knjižnici", in 1. 1842
osnuje „Matico Ilirsko", kojej je bil prvi predsednik. Samo s tem si je pridobil neizmernih zaslug. On je tudi napotil svojega nečaka, da je prepustil svojo novo hišo, iz katere je postal za razna, dotlej osnovana društva „Narodni dom".
Madjari so 1. 1843 v skupnem zboru grozili hrv. poslancem, da jih vržejo iz zbora, če bodo govorili latinski, kakor je bilo dotlej običajno, a ne madjarski. Draškovič pa je učil zastopnike, kako se jim je vesti; a boriti se je bilo tudi proti domačim odpadnikom. Ime „ilirsko" je bilo 1. 1843 zabranjeno, in s tem je grozil propad „Ilirskoj Čitaonici" in „Matici". No Draškovič odide z deputacijo k cesarju na Dunaj, in vrnivši se, tolaži narod, „da je kralj svim svojim narodom prave-dan otac i da ne da jednoga po drugom potlačiti". Tako ste bili rešeni „Čitaonica" in „Matica".
Ostal pa je Draškovič na čelu ilirski stranki do 1. 1848, dokler mu ni začelo pešati telo vsled visoke starosti. Absolutizem mu je zagrenil poslednja leta, in niti to ga ni tolažilo, da mu je 1. 1853 na njegov rojstni dan priobčil ban Jelačič, da je imenovan pravim tajnim sovetnikom. L. 1854 je napisal hrvatski obširno oporoko, v kateri je določil naslednikom sinovca, Dragotina grofa Draškoviča. Na potu v Gleichenberg oboli v Radgoni, kjer je umrl 14. januvarja 1856, in kjer so ga tudi pokopali. Še le čez 37 let, še le letos, je narod izpolnil svojo dolžnost, ko so prenesli njegove kosti v glavno in njegovo rojstno mesto.
Dnevnik si je bil napisal v cirilici, kakor da bi hotel tudi s tem opominjati svoje rojake, da ni dovolj le znati cirilico, ampak da jo je treba tudi rabiti. Žal, da ta dnevnik z obsežno korespondencijo vred se je izgubil v Radgoni.
Mažuranič poje v pesmi od 1. 1842 Draškoviču:
„Zamiču u tmine — i sam još jedan viri Kao luč iz tmina, koj' nam otce kaže, A taj je Janko, o poštujte ga Iliri!".
Peter Preradovič pa :
„I za tvoje zadužbine mnoge Duh naroda na grob svako ljeto Svome kumu zelen vienac stavlja".
25letje Spb. Slavjanskega blagotvoriteljnega Obščestva.
(Konec).
Za društvenim predsednikom je spregovoril srbski poslanik v Petrogradu g. Alimpij Vasiljeoic, ki je rekel med drugim : Kakor je znano, začetni in naj trudilejši del delovanja Slavj. blagotvoriteljnega občestva je tesno zvezan z usodo srbskega naroda in z njegovo borbo za osvobojenje in nezavisnost. Zato bi bilo jako čudno, ko bi se ne slišal ob tej svečanosti glas katerega si bodi tukaj prisotnih Srbov.
Pred 16 leti je mala srbska kneževina s še manjšo kneževino črnogorsko objavila vojno jedni iz velikih evropskih držav, Turčiji, stegajoči svoje bojne sile iz treh delov sveta. Borba je bila nejednaka, poleg tega Srbija ni bila v ta čas še pripravljena. Narodna mili-cija je bila še le uvedeua, orožje je bilo slabo in ni bilo denarja. Vojna je prišla nepričakovano, ko je je bilo uajnianj želeti. Mi nismo mogli ravnodušno gledati
na skupno borbo hrabrih Hercegovincev in Bošnjakov, prolivavših kri za vero in narodnost, in v isti čas mi nismo mogli ravnodušno slišati o tem brezčloveškem klanju, katero so Turki vršili v sorodni nam zemlji bolgarski. In tako smo objavili vojno. Ako je bilo to napaka, bila je v vsakem slučaju patrijotiška. Od treh stranij so nas napadli Turki, in kazalo se je, kakor da bode Srbija skoro potlačena. No, na našo srečo, to se ni zgodilo. V te težke dni izkušenj javila se je roka bratske pomoči, roka silna in radodarna, javilo se je Slavjansko blagotvoriteljno občestvo, katero je neprestano pošiljalo k nam ljudij, izkušenih v vojnah, v lastnosti prostovoljcev, pošiljalo je naobraženih častnikov, med katerimi so mnogi spadali k najboljšim rodbinam, kakor n. pr. znana junaka Kirejev in Rajevskij; pošiljalo je najboljše zdravnike in vsmiljene sestre in ne-jednokratno pošiljalo je znatne denarne vsote. In glej, vsled te radodarne bratske pomoči, smo mi celo leto zadržali na meji vso turško silo, ne puščajoč je niti za korak znotraj Srbije. Srbsko vojsko je vodil tedaj znani Taškentski heroj Mihajil Grigorjevič Černjajev z načelnikom štaba, generalom Komarovim. Se le pod jesen so prodrli Turki v Srbijo, in tedaj bi jih ne bilo zadržalo nič več, dreti dalje v sredino Srbije, ko bi jih ne bila ustavila močna beseda ruskega vladarja, carja-osvoboditelja.
Da, v dobo te svečane borbe, v epoho ruskih „ dobrovoljcev", pokazalo se je Slavj. blagot. občestvo velikoj nravstvenoj siloj, probudivšoj zavest slavjanskih plemen in občnosti njih kulturnih interesov. In v to svečano minuto prinašam v imenu srbskega naroda globoko zahvalo temu občestvu za njegove bratske usluge in željo, da bi procvetalo in razvijalo se, ker take sile so potrebne slovanskemu svetu za vspešno rešenje raznih zadač. Bodi pozdravljeno Slavj. blagot. občestvo ! Naj bodo pozdravljeni njegovi slavni predstavitelji!
Na to je govoril g. Anton Jakic, urednik Pulj-skega „II Diritto Croato". Rekel je med drugim : Name je prišla vrsta, da izrazim srčno pozdravljenje v imenu dalekega naseljenja primorskih Hrvatov in Slovencev. S posebnim zadovoljstvom primem za besedo za prekrasnim govorom poslanika bratskega srbskega naroda. Tem bolj je meni to prijetno, ker srbski in hrvatski narod, pri vseh med njima nesporazumljenih, v ostalem z lehka odstranljivih pri bratskem jednodušju in ljubezni, sta vendar ta dva naroda razdeljena začasno po vero-izpovedanju, govorita pa na jednem in istem jeziku in dihata z jednim in istim toplim čustvom k staršemu bratu — ruskemu narodu.
In tako, bratje, z bregov Adrije, kjer uže stoletja kipi najhujša borba za ohranjenje narodnosti proti ita-lijanizmu in germanizmu, pozdrav Vam od mnogoštevilnih mojih sorojakov, Hrvatov in Slovencev Istre, Trsta in Gorice, naročivših meni biti izrazitelju njih ne-
izmenljivih bratskih čuvstev k veleštovanemu Slavjan-skemu občestvu, katero pošteva kulturne in verske interese slovanske. Zagotovljam Vam, da moje besede prihajajo iz globine naših src. Moji rojaki so preverjeni, da Vaše občestvo gleda na skupne kulturne interese slovanskih narodov. Oni so uverjeni, da se Vaše društvo zanima tudi za kulturne interese slovenskega in hrvatskega naroda, in iz tega zajemljemo svežo silo in spod-bujo za nadaljevanje hude borbe z nacijonalnimi nasprotniki.
Žal, da nas razdeljuje dan danes verska razlika: Hrvati in Slovenci, ki so imeli cirilometodijsko cerkev, so, v tečenju vekov pod pritiskom latinistov bolj in bolj izgubljali narodno vero, naposled so podlegli vplivu in gospodstvu zapadne cerkve. No zopet se kaže privezanost k staroslovenskim tradicijam. Teh tradicij niso mogli odstraniti ne tuji vplivi, ne pritisk sočasnih lati-nizatorjev. Pritisk pa rodi odtisk, in tako se krepi stremljenje za povratom cirilometodijske cerkve. Poleg tega je izbrati južnim in zapadnim Slovanom jeden skupen literaturni jezik. To je naš program ; to je naša verska in kulturna zadača. Zaradi tega kulturnega programa nas tudi ne more nihče sumničiti. V našem stremljenju ni nikake politiške zarote, ni opasnosti za mir in politiško ravnotežje v Evropi. Najviši pa nam pomagaj pri tem stremljenju, Vaše občestvo pa naj deluje vspešno na istem tiru, kakor doslej. Slava dostojnemu občestvu, slava dostojnim njegovim dejateljem, živio bratski ruski narod!
Tudi ta govor, iz katerega smo posneli samo nekoliko stavkov, je bil navdušeno sprejet.
Prečitale so se potem nekatere adrese ; brzojavnih in pismenih pozdravic je došlo toliko, da jih ni bilo možno prečitati. Poslali so brzojavke knez Nikola črnogorski, srbski mitropolit Mihajil, naslednji knez črnogorski Danijil, vladika Strossmayr, črnogorski mitropolit Mitrofan, dr. Vašaty iz Prage itd. itd.
Svečanost se je zvršila o polunoči.
O tej 25letnici so poročali po vsej Evropi, prijatelji in neprijatelji. Glavni židovski listi, ki so v službah protislovanske politike, niso to pot ščuvali proti Slavj. blagotvor. občestvu ; v posebnih člankih so dokazali, da društvo ni več opasno, kakor je bilo poprej. Ruska politika da hodi sedaj druga pota ter prezira napravljenje Petrograjskega društva. Sosebno so se tolažili tudi s tem, da društvo ne razpolaga z mnogimi sredstvi. To je tudi resnica, in če pomislimo, da je društvo obvezano največ svojih dohodkov oddajati bivšim „prostovoljcem" ali njih zapuščenim rodbinam, je jasno, da društvo ne more izpolnjevati svojih kulturnih zadač v toliki meri, kakor bi želelo samo. No, moralna sila ostaje vendar v tem društvu; ono stremi, da bi se slovanski narodi seznanjali z Rusijo, in Rusija ž njimi. V ta namen je izdalo ravno to društvo mnogo poučnih knjig o Slo-
vanstvu, katere bi bile jedva drugače zagledale svet. — Da ima društvo blage, plemenite kulturne zadače, to je razvidno iz tega, da vladika Strossmayr, ki je častni član društva, tudi sedaj ni zamudil sočustveno pozdraviti društvo, in Strossmayr se pridruži le tam, kjer gre za plemenite kulturne interese bodisi društev ali večih skupin. Tužno pa je, da se je našel Hrvat, madjaron, ki se ni sramoval sumničiti Strossmayrja ravno zaradi sedanje njegove brzojavke. Tužno je pa tudi to, da slovanske narode in njih veljake sumničijo tujci,
kedar delujejo za same kulturne interese. Nemci imajo Gustav Adolf Vereine, društva za interese Nemcev v zunanjih deželah, itd. itd., in ne oni, ne drugi se ne spodtikajo nad tem; le Slovan naj bi se ne ganil v pro-bujenje in kulturno okrepljenje. Sicer si pa Slovani zapomnijo dobro, kedar se jim bode slikalo Petrograjsko Slavj. blagotvoriteljno društvo kot opasno drugim narodom ali državam, da so tujci sami pripoznali sedaj, da to društvo ni opasno — tujim spletkam.
K odkritju spomenika Ivanu Gunduliču.
Ivan Gundulič se je rodil 8. januvarja leta 1588. v slobodnem Dubrovniku na čarobnem žalu jadranskega moija od očeta Franja, odličnega plemiča republike du-brovačke. V školo je hodil k jezuvitom, ki so takrat poučevali v hrvatski republiki „studia humaniora". V 20. letu dal se je na državne i pravne nauke, koje je proučil temeljito; odlikoval se je toliko, da ga je vla-stala dubrovačka pozneje izbrala knezom i tako vzdignila do prve državne časti. V 30. letu se je oženil z Nikolico Sorkočevičevo, hčerjo vplivnega plemiča dubro-vačkega Sigismunda Sorkočeviča, s kojo je živel v zadovoljstvu i sreči. Rodila mu je tri sine: najstareji, Franjo, postal je podmaršalom v avstrijski vojski, drugi, Jerolim, polkovnikom, a najmlaji, Šišman, nasledil je baščino slavnega si očeta: bil je namreč odličen pesnik i knez slobodnega grada. — Umrl je Gundulič 10. decembra 1. 1638.
*
* *
Gundulič je v vsem napisal osemnajst pesniških del; šest se jih je povsem izgubilo, od dveh se nam je sočuvalo nekoliko versov, jedno je ostalo nedovršeno, a devet jih imamo popolnih. Od teh osemnajst del jed-najst je dram, od kojih se jih je izgubilo šest; ali njim vsem znamo imena: Galatea, Dijana, Armida, Po-svetilište ljuveno, Proserpina ugrabljena, Kleopa&a, Arijadna, Adona, Koraljka od Sira. Popolno so soču-vena : Arijadna, Proserpina i Dubravka ; zadnjo smatrajo najboljo pastirsko igro dubrovačko. Od Dijane imamo sočuvanih 96, od Armide 128 versov. Vse so se drame prikazale na „očitieh mjestieh z velikom slavom". Deset od rečenih dram napisal je, kakor razvidno iz posvete „pjesni pokorne kralja Davida", pred letom 1620., deset dram „s mnoziem i bezbrojniem pjesnima taštiem i is-prazniem". To je prvo razdobje njegovega pesniškega delovanja. V drugem razdobju svojega pesniškega delovanja vstvaril je dve prekrasni deli: „Suze sina raz-metnoga" i gori rečeno „Dubravko". Najznameniteje i največe delo Gunduličevo je ep „Osman" v 20 spevih, v kojem predstavlja boj med slovanstvom i turštvom.
14. i 15. spev sta se izgubila: nadopeval ju je spisa-
telj epa „Smrt Smail-age Čeugijiča", ban I. Mažuranic.
*
* *
Hrvati nimajo samo prekrasno i prebogato narodno, nego i — vsaj 4001etno — umetno poezijo — hrvatsko-dalmatinsko poezijo v staroslavnem Dubrovniku, „kruni hrvatskih gradov". Kralj dubrovačkih pesnikov je I. Fr. Gundulič. Temu velikanu, tej najsijajneji zvezdi naše prošlosti, odkril je hvaležni narod hrvatski, kojemu se je pridružil i srbski, dne 26. pr. meseca v „slovinskih* Atenah krasen spomenik!
*
* *
Na slavlje niso došli samo Hrvati (iz banovine, Dalmacije, Bosne, Ercegovine i Istre), nego i Srbi iz kraljevine ter Slovenci i Čehi. Vencev se je položilo na spomenik nekaj manje od 200, od kojih 50 zlatih i srebrnih ; tudi srbski kralj je poslal venec z napisom: „Pjesniku Gunduliču". Brzojavk je prispelo iz Hrvatske, Srbije, Slovenije itd. nad 1000. — Hrvatski listi pišejo, da Dubrovnik ni doživel take slavnosti.	Tr.
U spomen 26. junija 1393.
Zdravo da si, „slovinska" Dubravo, Sjajna „kruno hrvatskih gradova" ! Usred noči prošlijeh vjekova Sunce žarko, zdravo da si, zdravo!
Zdravo da si, drevna nami slavo, Što Atenom pjesan imenova! Sladka, medna hrvatska mi slova S tvoga slavja sviet je sav poznavo !
Zdravo da si, Gundulič Ivana Oj kolievko i sto drugih, zdravo, Hrvatskijeh divnili velikana!
Zdravo, zdravo, drevna nami slavo! Hrvatska mi, dugo uspavana, Tobom tekar sebe spozna pravo!
Dr. A. pl. Budisvoj.
Iz poezij Fr. Levstika.
Sramežljiva deklica.
Nedeljo v blazem mladoletji,
V	prijaznij čas po polu dne, Sedeče videl v travnem cvetji
Mladenič deve je lepe. „Klobuček vzamem si s peresom,
Da mimo tenkih srnic smem; Ka ljubeznjivim me očesom
Pogleda vsaka, dobro vem".
Tako dejal, tako je stvoril,
I vse tako se mu zgodi. — „Oj, hitro čas ga je dozori),
Ves bister, vitke je rasti!" Devic je jedna govorila :
„Imela srečo bi sladko, Katera njega bi ljubila !" Izrekla druga je za njo.
A tretja: „Meni verjemite,
Izbrano ljubico ima, Ki tu sedi, kder vi sedite,
Ljubezni skrivati ne zna". I res tam ljubica sedela
V	pokoji sence je hladne; Boječa se je zarudela,
Hitreje tolklo jej srce.
Ko ljuba se je zarudela,
I tolklo jej srce glasno, Plašno trepalnicoj odela
Nedolžno lice je mlado. „Ne trebe se ti sramovati!
Plamen v deviškej duši vnet, Ljubezni prve dnevi zlati
Nikdar ne povrno se spet".
Izvirnik.
Срамежл1>ива дкклица.
Нед'1;л1л; в блазеж младод+.тш,
B прјазнии час по ио.ту дне, СЉдача видкл в травнем цв£тви
Младенич дф.ве ie д-ћпе. „Клобучек взамем си с пересом,
Да мимо тенких срниц сн4м; Ка лгобазнивим ма очесом
ПоглАда всака, добро в4м".
Тако дђал, тако i« створил,
И все тако ca му згоди. — „Oii, хитро час га № дозорил,
Вес бнсхер, витке н: расти!" Дквиц к? шдна говорила:
„Имкла срАЧж бч сладк.у, Катера шега бн лгебила !" Изрекла друга н; за hi*,.
A третва: „Менк в^рмшите,
Нзбранх лмбнцж има, Kiii ту с+,дк, кдћр ви сћдите,
.Тгсбззни скршватн не зна". И pt,c там лк>бица с^д^ла
В покои скнцА к? хладне; ГхиАча ca i« заруд^да,
Хитр^ге тодкло њи срце.
Ко л»ба сд ie заруд^ла,
II толкло Hiti срце гласно, Плашно трепадницои одЈла
Недолжно лице и; младо. „Не тр4бд са ти срамовати!
Пламен в д+.вишкћ души внат, Лгобззнп прве дневи злати
Никдар не поврнл са спдт."
ЛамурааП.
Стђ|дливан лк)6а.
Когда весна благоухала,
Bi, воскреснин денв и вечеркомт, Вх трав'ћ дћвици толковали
06% јоноиА вогв зтакомг : „Ol перомг на шлнпочкћ поиду п Tam мимо тоненЂКшг дквицт.. Посмотраи., обо 3fH'ii толкуа, Увижу краску a iix't дицђ".
Так'Б говорилг, да такг и сд+.ла.т1.,
II бнло все, какв думалв ов'в — „Вот'1> молодецЂ, что oh-l зах^нлт.
Красавецт., хорошо сложент.!" Дћвицг одна такг говорила :
„Счастлива бн вогб та бшла, Котораа 6j> его лмбила!" Вгорал eit отвЈи дала.
A третвн: „Можете повЈритв,
Онђ внбралљ лгобу ужв ceob, глазол]) своимђ ее ohl м^ритг,
Она лгобви не скроегв мн'ћ!" II точно, тамг она снд'1;ла
Bl гћии спокоинои на трав-fc, Красн-ћла и опнтв бл£дн1да, A било сердце eii скорМ.
Когда же лгоба покрасн1ла,
И сердце било eii тепло: ТутЂ вћки на глаза над4ла, Горитх невинное лице. Тн не стдшдисв, душа младан!
Дквичве сердце тутг горигв, Либовв вћ немч> перваа, златаи Еа никто не возвратитЂ !".
Фјј. Целесгша.
OLGI.
V mladosti nježnem cvetu tam na gradu belem,
Pod Šmarno Goro na zelenem vrtu cvel Je prvi mi ljubezni cvet. V srca nesmelem In blagem ognju tiho je ta cvet razcvel.
Razcvel je tudi tebi. Olga nepozabna!
Razcvela se je vera in ljubezni up, Cvetica krasna ti mladosti čarno — vabna, Ko ne mori nam nad — življenja bridki strup.
A kmalu, kmalu se osulo je to cvetje:
Raztresle so po vetru lastne ga roke, O, sam zatrl sem raj si, bajno mladoletje, Ljubezni prve vero, sladke uade vse. —
Zanese daleč me nemirna moja duša: Usahnil je ljubezni prve čarni vir. Prišli so ve tri vroči in — življenja suša. Ter nade, borbe nove, ves ta hrup, nemir.
A v tihi, mirni čas vsaj kratkega oddiha
Govoril, Olga, rado v srci sem s teboj: Srce ko potniku, ki se mi usopiha, Zabilo je, vzbudil se misli sladki raj.
Zaspala nježnost tiho se je probudila,
In v duhu gledal tvoje nježne sem oči, Poljubljal cvetje, ki si mi ga ti zavila, Vedoč: to se nikdar, nikdar ne ponovi!
-st-
Sakrivat znadem
Sakrivat znadem Ijuvem plam, Sto viek mi pali mladu grud, Sakrivat radost svoju znam, Podnosit udes težak krut.
I plač i smieh, i sladost, bol Sakrivat znadem skromno viek ; I tuga kad me mori tol', Ja tuzi sam si tražim liek.
Al ponos, što sam svoj na svom, Sakrivat neču moč mi litjet, Ni podniet rugla, da mi dom Pobara makar kaki smet.
Tlco je Jcriv?
Biele pravo vele brade, Stare mudro kažu knjige : Svojim da su ljudi jadom Ponajviše sami krivi,
Što je narod ?
Što je narod? — Da to znadu Sretni vodje tužna roda: Zlata, brajne, grlila bi Davno veče rod sloboda.
Felix Croatia.
Nije zlato, što je žuto, sve, Ni hrvatsko, što magjarsko nije : Jai je grozan, što nas tužne tre, Da Hrvatska ne-hrvatski žije.
*) mahmt=verruckt.
Dobre voljice
Sloga.
Srbin viče : „Složirno se !" Hrvat viče: „Složimo se!" I Slovenac: „Složimo se!" Svi tri složno : „Dielimo se!"
Pričica.
Mudar bjaše Sokrat Sofroniskov, Znadijaše svieta znanje sve : Jedno vendar niti on ne znaše — Da-li Omer Srb il Hrvat bje.
Umni ljudi.
Kanda jesu apostoli Gromovhika svevišega: — A slobodu žudeč rodu, Tek u propast vode njega.
U Beču, junija mjeseca 1893.
УвндшЈе Ц B £ T bi.
S tog natrag črne ruke te! Tudjinče, poštuj domak moj : Jer sakrit znade Hrvat sve, Al nikad, nikad ponos svoj.
S. Z.
Kada če bolje?
Kad če robstvo da urnine I da rodu bude boljo ? — Mladenačke u to sile, Mladenačke treba volje !
Doktor Mahnit.*)
Učen jeste doktor Mahnit, Živo, brajne, sveto pismo: Jedno vendar jadnik ne zna — Da mi njemu roblje nismo.
Velikanu u carskom gradu
Zdravo da si, slavska diko naša, Pjesmom divnom sjajna rodu slavo ! Zdravo dasi — sjadnom djecom svojom Svabski zboriš — zdravo da si, zdravo !
Dr. A. pl. Dudisvoj.
Увлднпе u,r-1;tli далекои сторони, Ha памлтБ отг нел осталпсв ви одни, И все благоухаете, какг вђ онни часг, Когда ел рука мн^ подарила васг. Давно то бнло, там на cfeBept, веснои, Когда, красавица, гуллла тн со мнои, Когда душа твол младал, какт> весна, Цнгћла и нахла, всл очарователвна,
Когда подђ липои зелен4к)1ден спдл Мн п-ћснк) слушали сердецх и соловвл, И тн, всл вскихнувг, робко прошептала miri;: „Љоблго!" п мн'1; илли радости одн$, (Ллло счастве безг конда. — Прошло оно ! Увн, какг вешнш пустодв^и, оно црошло ! УвлдшЈе цв^тн, лишб вн осталисв жн4, И все благоухаете вт, моен душ^.
Ples in plesovna glasba.
Spisal Fr. Ks. Kuhač.
III.
(Dalje.)
A sedaj evo me, da rečem kojo o domači ali hišni glasbi. Hišna glasba ima zadovoljiti glasbenim potrebam doma ali hiše, ne glede na to, ali misli hišni glasbenik kasneje lotiti se umetnikove ali diletantove zadače.
Da me morejo laže razumeti čitatelji, kaj želim jaz za domačo glasbo, navesti hočem najprej, dva tri slučaje, vzete iz našega življenja.
Neka gospodičina učila se je šest let igrati na klavir, lepo tehniko ima ter zna dovolj dobro z mesta
čitati sekirice (note) in igrati. Na domu njenih roditeljev zbralo se je nekega večera veselo društvo. Gospodičina igra dva, tri komade takozvane klasične glasbe. Uže pri drugem komadu začeli so poslušalci med sabo tiho, a pri tretjem komadu uže tako glasno govoriti, da si jedva slišal klavir. To vsekakor ni bilo vljudno, ali kaj hočeš, ko jih ni zanimala ta glasba! Po večerji, pri kateri se ni štedila kapljica, začnejo gosti peti, no da bi bilo petje skladnejše, poprosijo gospodičino, da igra na klavir pesem „Lepa naša domovina". — „Te popevke (pesmi) ne umem", odgovori ona. »Dajte pa ono
ilirsko": „Nek se hrusti šaka mala" ! „Tudi te ne znam", reče zopet. „Ako nočete te, igrajte pa: „U boj, u boj", katero zna vsak prost tamburaš in tudi madjarski Cigani" ! — „Te baš nič ne urnem, in bi prej pogodila „Nek se hrusti". — „Ti pač odgovarjaš, pripomni njen oče šaljivo, kakor črevljar v „Lumpaciju Vagabundu", tudi 011 je odvrnil na vprašanje: ali zna italijanski ali morda angleški: „italijanski ne znam prav nič, ali še hitreje bi to znal nego angležki"". — „Morda znate", nadaljujejo gosti, „ono štajersko „Na Gorenskem""? — „Nekaj malo znam to pesem, ali samo tako po sluhu, t. j. tako, kakor sem jo čula peti od naše kuharice". —■ „No torej pa igrajte to štajersko"! — Gospodičina začne igrati, ali kako! Oče, ki ni bil muzikalen, šel jej je popravljat.
Mlad gospod prišel je iz tujega konservatorija domov, nosil je dolge lase v znak izučenega umetnika. Povabi ga odlična obitelj na čaj. On dojde, pa tudi igra. Poslušalci kar ostrme nad silno njegovo spretnostjo ; vsi ga obsojujejo s hvalo. Na to začne igrati drug bravurni komad, no kar nakrat prestane sredi komada in ostavi klavir. „Zakaj ne zvršite tega krasnega komada", popraša domačica. — „Pripovedati Vam hočem
—	reče on z neko ironijo — nekaj o Lisztu. Liszt je nekoč igral na glasovir na dvoru ruskega carja. Med njegovo igro začne car nekaj govoriti ruskemu dostojanstveniku malo glasneje in dalje, nego bi bilo treba o takej priliki. Liszt čuvši carjev glas, mahoma prestane igrati, odide v sobo kadilcev ter si zapali cigareto. Zvršivši car svoj razgovor, vpraša kneginjo O. : „ Jeli Liszt zvršil svojo rapsodijo, meni se zdi da ne" ?
—	„Ni", odgovori kneginja. — „In zakaj ne'1? — nadaljuje car — „to je pač razžaljenje; pokličite Liszta"!
—	zapove car strežniku. Liszt se povrne, a car ga vpraša dosti hladno : „Zakaj ste nakrat prestali igrati"? Liszt odgovori: „ Veličanstvo, kedar govori ruski car, treba je, da drugi molče".
Ah tako je torej, spomni se domočica, razumem. Oprostite mojo neotesanost (naglasivši to besedo tem bolj), v bodoče niti ne golsnemo, kedar začnete vi igrati. In tako je tudi bilo.
Po čaju, zaprosijo domačice prisotne gosnodičine in mladi ljudje, ne bi li jim dovolila, da malo poplešejo. „Od moje strani slobodno vam, a treba da se pogodite tudi z našim virtuozom". „To je naša briga", vsklik-nejo vsi ter navale vsi na mladega virtuoza. „Jaz bi vam drage volje — reče on — igral polko-mazurko, ali verujte, da ne znam igrati za ples". „Ah, kdo bi vam to veroval" ! odgovore oni ter ga vlečejo h klavirju. Siromak sede ter skuša zadovoljiti plesalcem, igrajoč jim polko-mazurko, iz jednega koncertnega komada. Brezvspešna je bila njegova dobra volja, ali plesalci ne marajo na njegov ritem plesati. Sedaj priskoči jeden plesalec ter mu prišepne: „malo hitreje", sedaj drugi, ki zopet pravi: „malo položniše". Videč plesalci, da nikakor ne gre s polko-mazurko", zaprosijo ga, naj jim zaigra polko-frangaise. „Drage volje", oglasi se mladi virtuoz; baš včeraj sem zložil polko-franfaise, se ve da v salonskem stilu, ali jaz nadejam se, da bodete mogli plesati po moji glasbi". Začne igrati, ali zopet ne gre. Melodija je lepa, a spremljevanje je tako, da ni moči plesati po njem. — „No sedaj mi bodete morda
verovali — opravičil se je naš igralec — da jaz ne urnem tako nizke vrste glasbe" ? Na to mu ni nikdor nič odgovoril, ali vsak plesalec in vsaka plesalka je pri sebi mislila: ta še ni popolnoma izučen, ker ne zna še niti onega, kar zna vsak navaden muzikant vojaške godbe.
Božični večer je. Tri rodbine z desetero deco odločijo, da hočejo skupej slaviti sveti večer. Prisotna je bila tudi učiteljica na klavir, ki je bila na glasu v mestu, zvršena konservatoristica. Deca in odrasli zbero se okolo božičnega drevesa ter začnejo peti: „Radujte se narodi". „Ne bi bili tako dobri" — reče umirovljeni bivši krajiški kapetan učiteljici na glasu — „to pač res jednostavno ali krasno melodijo spremljati na klavirju" ? „Mislite li, gospodine kapetan — odvrne ona
—	da sem se učila pri vaškem (selskem) orglarju? Kaj tako naivnega nima nobena konservatoristica v svojej glasbenej listnici". — „Morda znate — nadaljuje kapetan — „Narodil se kralj nebeški", a na to pastii'-sko kolo" ? — „Rekla sem Vam uže — odgovori ona ponosno in nekako užaljena, da sem umetnica1-1. „Lepa umetnica ti je to — zamrmlja na tihem kapetan — ko niti tega ne zna, kar ume vsak pastirski igralec"
—	ter nadaljuje glasno proti domačici: »Dajte mi ono tamburico, katero sem videl v drugi sobi, da nadomestim jaz selskega orglarja, pa (jako tiho govoreč) tudi umetnico"!
Nadejam se, da me razumejo čitatelji; ali da stvar razložim še bolj natanko, dodati mi je še neka razmo-tranja.
Vsestranski naobražen umetnik mora znati zadovoljiti tudi potrebam domače glasbe. Da pa utegne to, mora biti glasbeno odgojen tako, da se še v svojej mladosti uči to, kar spada v domačo ali hišno glasbo. Človek, postavši v zrelejši svoji dobi učenjakom, učil se je na osnovnej šoli narodne pripovedke, basni, pesmi, pregovore, molitve in druge stvari, kar je potrebno, da se more vpletati tudi v razgovor neučenib ljudij. Omejen bi bil učenjak, ki bi ne znal govoriti i v smislu mladine in po umevanju neučenih ljudij, ampak samo v učenjaškem jeziku. In gotovo nesrečen bi bil ta, ki bi si nič ne zapomnil iz dobe svojega prvotnega šolanja, ki bi se ne spominjal sladkih onih časov, ko je začel neukost ali slabo svoje znanje čim bolj širiti in bogatiti. Na vso srečo po znanosti ni takih učenjakov, pač pa so umetnosti, ker je neizmerno mnogo takih glasbenih umetnikov, kateri niso imeli nikdar vesele glasbene mladosti, amdak samo mučeništvo.
Kriva je temu napačna glasbena odgoja in napačna metoda v početnein glasbenem pouku. Tako menijo n. pr. glasbeni slutno-pedagogi, da se more učenec samo tedaj učiti dobro čitati note, ako mu daješ koma-diče in kasneje komade, kateri ne značijo nič, ki nimajo nikakega smisla ter ga ne spominjajo na nič. No jaz pravim, da je za samo čitanje not vse jedno, ako daš učencu igrati, gosti ali svirati, kar ga spominja na nekaj ali pa kaj takega, kjer ne more dobiti ali najti smisla; pač pa ni vse jedno za um in srce. Baš nasprotno, vsak pedagog ti potrdi, da se dete tem laže uči čitati iz knjige, kedar mu besede zložimo tako, da si more kar si bodi predstaviti ali pomisliti. Ono, kar je lahko razumljivo, in kar učenca spominja na kar si
bodi, zapomni si lahko ter mu ostane vedno v pameti. Ako se uči učenec glasbe v svojej mladosti take melodije, popevke, plese, katerih potrebuje domača glasba, ne pride pač — postavši kasneje umetnikom — v ne-priliko, da mora priznavati svoje neznanje, niti mu ne bode treba nositi vedno zvezek glasbenin (not) s seboj, ako bode hotel zaigrati kak komadič.
Ker v naših knjigah za osnovne šole prevladujejo pripovedke, pregovori, pesmi in druge vrste nauke od hrvatskih pisateljev ali od hrvatskega naroda, treba da tudi v glasbenih knjigah, namenjenih mladini in takim
odraslim, ki so v glasbi na stališču mladine, prevladujejo hrvatski proizvodi.
Drugi narodi naj gojč in ljubijo svoje, mi pa svoje. Da pa pridemo pri nas do tega, bodi sveta dolžnost vsakemu učitelju hrvatske dece, da mladino odgoji tako, da bode umela danes ali jutri tudi kot umetnik zadovoljiti glasbenim potrebam hrvatslce hiše ; a dolžnost roditeljev je, da poveravajo svojo deco samo takim glasbenim učiteljem in zavodom, kateri teže za tem.
Umetnost ni samo za umetnike, ampak za ves narod, hrvatska umetnost pa mora biti za hrvatski narod.
Petrograjske srednje in više ženske šole itd.
Slovenska mladina smatra maj kot mesec radosti i veselja, ruska ga je tudi častila kot tak, dokler jej ni bilo treba učiti se tako mnogo, kakor se uči sedaj. Ker pa se začetkom maja tukaj začenjajo izpiti, v teku maja preliva se pri nas mnogo solz, i mesec radosti i veselja spreobrača se neredko v mesec joka in stoka... Koncem maja pa uže prihajajo na svet božji razna poročila, preizpolnjena bezčislenim mnoštvom številk, na kojih je osnovana vsa naša šolska sistema, podobno Pitagorovi sistemi zvitega modrovanja — mana nebeška novinarjem, koji s pomočjo teh številk nemilosrdno gren<5 življenje roditeljem lenih otrok... Mi pa življenja nikomur grenili ne bodemo, lenoba naj si bode vseh grdob grdoba, marljivost pa i trud, če se družita z veselostjo, prenašata i premagata vsake vsačine; konec šolskega leta pa v Petrograjskih ženskih ali točneje dekliških šolskih zavodih javno svedoči ob istini te misli.
Kakor poroča „Nov. Vr.u, vršila se je 27. maja praznična razdača nagrad ucenicam (učenkam) vseh Petrograjskih gimnazij v praznični dvorani največe tamošnje dekliške gimnazije, katera nosi vzvišeno ime Marijinske, po carici Mariji. Vseh polnih dekliških gimnazij našteva Petrograd 8: Marijinsko, Kolomensko, Litejno, Aleksan-drovsko, Petrovsko, Vasiljevsko, Roždestvensko, Je-katerinensko. V navedenih učnih zavodih s 71etnim tečajem okončalo je polni tečaj: 80, 66, 77, 52, 49, 47, 40 i 25, kar (la 436 devic. Nagrad pa so vse te gimnazije razdale: 12, 13, 10, 7, 7, 7. 6, 3=63 zlatih i srebrnih medalij i 22, 22, 18, 15, 14, 12, 11, 5=119 knjig. Te učenke, katere so se spodobile medalij, dobile so tudi po podobi carice, a vsaka uče-nica, okončavša gimnazijo, dobila je v spomin na gimnazijo sv. evangelij. Da se ves ta obred vrši jako praznično, bode vam se ve da umevno, če vam povem, da pri njem biva ne le glava vseh ženskih šolskih zavodov Marijinskega oddela, no navadno razdaja nagrade kaka pridvorna visoka oseba, tam pa tam celo sama carica. Vse gospodičine so oblečene belo kakor sneg, pa prosto, kar je možno prosto, po naznačenem obrazcu. Mnogo pri tej priliki tudi govorijo, deklamu-jejo, dekliški zbori pojejo, godci pa godejo i svete, i poskočne, najbolj praznično i vzvišeno pa: Боже цара храни!...
Med mnogobrojnimi dekliškimi instituti v Petro-gradu zavzemlje prvo mesto zavod carskega odgojnega društva v svetovnoznanem Sinolnem samostanu. V tem visokem dekliškem zavodu — v njem se učijo tudi deklice vladnih oseb, kakor n. pr. črnogorske knežne —
dobilo je letos consilium abeundi 79 deklet, 4 iz njih s šiframi, to se pravi s posebnimi znaki, koji dajejo 100 rub. vsakoletne dosmrtne upokojnine; 6 devic pa je dobilo zlate, 5 pa srebrne medalije, a 19 nagrad je bilo knjižnih. V istem samostanu je še Aleksandrovski institut, tudi s posebnimi pravicami, pa ni tako izključno visokososlovni, t. j. za visoke, celo venčane stanove, kakoršen je prvi. V istem zavodu je letos okončalo svoje obrazovanje 33 deklic, 2 z zlatimi, 3 s srebrnimi medalijami, 9 pa s knjigami.
Najviši dekliški učni zavod pa je — ne samo v Petrogradu ampak v vsej Rusiji — institut pedagogičnih tečajev. „ЖенскихЂ цедагогическпхт. курсовт," bilo je sprva po vsej Rusiji mnogo, malone v vsakem vseučili-ščnem mestu. Njih značaj bil je čisto zaseben, vzdrža-vali so se na zasebna sredstva i učili so v njih, dasi vseučiliščni profesorji, pa na zasebnih uslovjih ali pogojih. Vlada je gledala na te učne zavode nekoliko postransko, jim nič ni prav zaupala, a smatrala jih je za sni generis kazala liberalizma z ruskim okvirom — itihi-lizma. Nakrat pa se je izmodrila: Naši vodje prosvete ustanovili so le v Petrogradu jeden zavod pedagogiških tečajev pod vladnim nadzorom i nadpisom, vzevši v svoje roke ne samo vrhovno rokovodstvo bujne ženske misli, ampak prejevši tudi vse gmotne ustanove i darila, imevša svrlio podpirati zasebno žensko omiko. Na ta način je prenehala dolgoletna podpolna (zakotna) i ravno s tem huda i nevarna borba med vladnim tečenjem i med zahtevami resne ženske emacipacije, antagonizein, v žrelo kojega je padlo ne malo nadepolnih ženskih i moških žrtev. Narodna volja, narodni duh — mi smatramo tudi rusko naobrazeno občinstvo členom, da si nekako izkrivljenim členom, tistega velikega telesa, katero se zove preprosti ruski narod — ruska misel napredka si je iskala svobodnega izhoda iz onih strašnih verig, koje jej je naložilo dolgovečno robstvo. Ta izhod jej je vlada začetkom odpirala varčno i pazljivo, bujne mlade glavice pa so menile, da ga jej prav nič ne mara dati, za tem pa je ustopila (umaknila se) i odjenjala prav osezno (obsežno) i tako pridobila si ne samo ljubav ženske i njenih zagovornikov, ampak tudi slavo razumne, pametne rokovoditeljice ženske prosvete :
„Nicht klagt der Weise ein jetzig' Weh1;
Vielmehr sucht er dem Ubel vorzubeugen,
Bas kiinftig er beklagen musste"...
deklam oval mi je nekdaj tiho na uho Šekspirove misli v nemški obleki mojv profesor nemške slovesnosti, „veliki Nemec iz srca Čehije" —■ kakor se je sam veličal,
—	Uboga para, so mu uže precej davno odklenkali, dasi je bil trda, čisto češka butica...
Pedagogični tečaji dele se na slovesne i na matematične. Kursistek ali tečajnic okončalo je letos svoje više oblikovanje 88. Na slovesnem oddelu 66, na matematičnem 22. Iz prvih dobile so tri zlate, 7 pa srebrne medalije, iz drugih pa ste bili dve „zlati", jedna pa „srebrna". Tudi tečajnice z medalijami nagradila je carica s svojo podobo.
Najvažneje pravo „pedagogiček" — tako so tukaj naimenovali, začetkom ne bez nekake ironije, te gospo-dičine, katere so vstopile na učni pot ženske svobode
—	je to, da morejo predavati v prvih 4 razredih dekliških gimnazij, v tem ko Fišerovska polna klasična dekliška gimnazija daje pravico ne samo predavati v vseh razredih ženskih gimnazij, no i v prvih 4 razredih moških klasičnih gimnazij. Poslednji ženski učni zavod je v Moskvi. Dasi je doslej še samo zaseben, vendar ga vlada visoko ceni i ga menda tudi izdatno podpira. O njem sporočim vam prilično kaj več, za sedaj pa še samo pribavim:
Pri nas v Rusiji, kakor sami morete razvideti iz moje današnje, če tudi odrivočne*) besede, ženska omika gre svojim potom dalje; napreduje pa ne bez nekaterih ovir, no previdnih i nekako potrebnih ovir. Ali ne glede na te prepone, storila je ruska vlada i rusko zasebno občinstvo za žensko odgojo i omiko premnogo, premnogo. Tukaj ni malomalski rednega mesta bez dekliške polne ali polovinne gimnazije, a v gubernskih središčih pri-bavili so poslednja leta še eparhialna dekliška učilišča najbolj, pa ne izključno, za hčerke duhovnega stana, s 61etnim, tudi dovolj resnim tečajem, dasi bez pedago-gičnega oddela, kakoršen sestavlja 8. razred pri vsaki polni ženski gimnaziji. D&, daleč je prodrla ruska ženska omika, tako daleč, da bi v tem obziru zapadna Evropa prav za prav morala sramovati se, a „мертвш срама не шутг"... je izrekel veliki knez Svetoslav.
Božidar Ivorcov.
*) Kako rad bi vam bolj podrobno poročil o srednjih viših učnih ženskih zavodih ne samo Petrograda, no vse Rusije sploh, ko bi imel dovolj časa. Slika bila bi lepa in za vas zanimiva...
Idem.
Malo kritike.
Še leta 1886 je bilo videti, da Slovenci ne vzmo-remo dveh leposlovno znanstvenih časopisov; takrat namreč je prenehal „Kres", ki se je bil itak zadnje leto nekoliko skrčil ter pretvorjen v četrtletnik gojil samo pouk in znanstvo. Naznanjajoč svoj prestanek, je nekam turobno izjavilo uredništvo „Kresovo", da Slovenci še ne mogo vzdrževati znanstvenega časopisa.
Res, da se niti doslej nismo vzpopeli do strogo znanstvenega glasila, ako ne upoštevamo „Izvestij". Toda ne dolgo izza „Kresovega" naznanila, pojavil se je (1. 1888) nov celo ilustrovan leposloven in znanstven list „Dom in Svet", kateri izhaja letos uže šesto leto, in katerega vidni vsestranski, notranji in vnanji napredek nam dokazuje, ne samo, da ni odveč, ampak tudi, da ustreza občutnim potrebam. Sicer pa oba naša leposlovno znanstvena mesečnika tekmujeta le na videz, v resnici pa sta si, hote ali nevedš, vsekakor prav pametno, razdelila svoje področje ter si vstvarila tako vsak svoj posebni čitateljski krog. Res, da sta oba posvečena i leposlovju i znanstvu. Ali leposlovja nam je potreba bolj kot ribi vode, in ne bi nam ga bilo iz lepa preveč, tudi kot bi rlo obema bolj iz pod rok nego jima gre; no, menda se nima ni jedno ni drugo uredništvo tožiti na to stran o prevelikem izobilju. Pesmij, kaj ne da, gospoda urednika, je uže še nekaj, zlasti iiriških, ali pripovedne proze, te nedostaje. Bog se nas vsmili! Ko bi se bilo moglo reči po znani francoski frazi: „Jurčič je umrl, živio Jurčič!" — Znanstveno torišče pa sta si naša mesečnika lepo opredelila; „Zvon" je znanstven v strožem smislu in obdeluje zlasti slovenistiko (sit venia verbo !) a „Dom in Svet" piše bolj preprosto in domače, ozirajoč se na širše čitateljstvo, zlasti tudi na mladino.
„Die sclilechtsten Fruchte sind es nicht, \Voran die VVespen nagen".
In tako je prav; tako se ni bati, da bi si drug drugemu izpodkopavala tla z nezdravo konkurencijo, zlasti ko „Dom in Svet" posveča velik del svojih močij — ilustracijam, hoteč biti „tekmec nemškim ilustrovanim slabim listom, katerim bi v resnici rad odtegnil naročnike". In res, doslej ni bilo videti, da bi bila drug drugega kaj ovirala v razvitku. O „Dom in Svetovem" napredku smo uže zgorej izrekli laskavo sodbo; toda tudi „Zvon" ne samo da ne nazaduje, videti je da se je celo učvrstil, odkar je prešel v sedanje roke. Menim, da govorim iz srca vsem Slovencem, ki niso hudobne volje: „Bog poživi naša zabavnika! Vivant, cresceant, floreant" !
Toda dovolj hvale! Saj se tako ta panegiriški uvod slabo vjema z naslovom našega člančiča.
A pohvalili smo prostodušno, kar je pohvalnega, ker hočemo takoj s početka odkloniti od sebe sumnjo, da nas vodi v naslednjih vrstah strankarstvo. To pa bi se nam tem laže očitalo, ker se bomo bavili jednostran-ski samo z „Dom in Svetom". Popolnoma se zavedamo, kako kočljivega predmeta smo se polastili, sedaj po katoliškem shodu, izza katerega se pri nas Slovencih ne samo ljudje, ampak uže skoraj organska in neorganska priroda loči v dva tabora: „hie Welf, hie Weiblingen!"; ko vsi naši listi, politiški in nepolitiški strogo delijo v take, ki so vjeli kako kapljico mazila od onih pseudo-katoličanov, in take, ki je niso.
Zakaj mislim napisati nekaj prostodušnih opomenj ravno o „Dom in Svetu" ? Kaj mi je potisnilo pero v roke? Zakaj se ne hodim obrezat ob „Zvon"? Nu stvar je taka. Odkar je „Zvon" prešel v sedanje lastništvo, postal je nekako brezoseben, nekako združeva-lišče večinoma starejših pisateljev, recimo nekaka repu-
blika,1) pod okriljem katere se zbirajo stari in novi pisatelji ne predsedniku - uredniku — na ljubo, ki ni nič drugega nego nekak poslovodec, jednak med jednakimi, ampak ker jih vabi stara tvrdka. Vse drugače pa je pri „Dom in Svetu". Ni treba njega uredniku zatrjevati, da lista ni ustanovila nobena stranka, ampak jedino le on, da je jedino le on vabil pisatelje, založil ga, dal mu ime itd. O tem svedoči vsak letnik in vsaka stran. Povsod je udarjen pečat prekrepke urednikove indivi-duvalnosti. Toda vrnimo se k prejšnji podobi: tam imamo republičanskega predsednika, a tu neomejenega samodržca. Kaj bi torej o „Zvonu" govoril ? Stara firma, ki povoijno vspeva tudi pod novim gospodarstvom. Ako bi mi v njem ne bilo kaj po volji, to bi moral prejeti posamične2) pisatelje, a ne nedolžnega urednika.
Robat pregovor slove : „Sam jedel, sam pil itd." „Dom in Svetov" urednik pa je sam ustanovil list, sam ga je založil, sam mu dal ime, sam polni velik del njegovih predalov, sam ocenja velik del slovenskih in neslovenskih književnih novostij in sam samcat porablja
') Ta republika more podeliti več svobode; morda je ta svoboda zakrivila, da je n. pr. jeden mlajših pisateljev v ,,Zvonu" dobil prostor za par 11 eslovanskih, da ne rečemo protislovan-skih spisov.	Opom. tir.
!) Gledč na „Zvon" v obče pritrjujemo tej misli. Idem.
platnice za svoje pomenke. Kaj čuda, da je list res jednovit, kakor vlit, nekako tako, kakor je bil včasih Stritarjev „Zvon". Naravno torej, da takega urednika zadeva tudi mnogo veča odgovornost; saj se takorekoč identifikuje z listom, kateri je meso od njegovega mesa in kri od njegove krvi. A z „Dom in Svetom" še ni izčrpljena njegovega urednika knjižna delavnost, ampak on je še sicer jako plodovit pisatelj; z vsem tem delovanjem si je dosti ostro obrisal svoj značaj in svojo vlogo, ki jo misli izvrševati v našem bujno razcvitajo-čem se slovstvu.
Ker pa se nam vidi, da ta mož sicer res razpolaga poleg svoje starosti ali, morda bolje, poleg svoje mladosti s čudovito obsežnim znanjem ter je poleg tega tudi bister mislec in oster presojevalec, da ima pa vendar nekatere predsodke in krive nazore, ki utegnejo postati tem občutnejši, čim krepkejša je njegova indivi-duvalnost, tedaj smo se odločili, prav prostodušno nekaj besedic izreči o njegovi delavnosti, zlasti o njegovem uredniškem poslu. Ako bi nam po takem in tolikem uvodu g. urednik „Dom in Sveta" vendar le še kaj zameril, naj se potolaži z Biirgerjevo „tolažbo".
„Die schlechsten Friichte sind es nicllt,
Woran die Wespen nagen".
(Dalje pride.)
Ruske dr
Po poročilih več nego 5400 dopisnikov vladinega oddelka za kmetijstvo in kmetski obrt kazala so žita v evropski Rusiji v prvi tretjini maja t. 1.: Ozimine niso nikjer posebno trpele, rži je jako škodil zemski črv. Jarovin dolgo niso mogli posejati radi kasne pomladi. Samo pšenico so morali le na malem številu njiv preorati.
—	Moskovsko okrajno intendantstvo je bilo dobilo dovoljenje, da za poskušnjo neposredno od proizvodilcev kupuje potrebno žito. Ta poskus se je dobro obnesel, in drugi posredovalci niso mogli tu ničesar zaslužiti.
—	Ruski „pomeščiki", sosebno v centralnih in južnih gubernijah tožijo se, da mnogo trpe v svojem gospodarstvu, ker nimajo dobrih, zanesljivih delavcev. V obče delavca plačujejo precej slabo za žetev pa si najemljojo delavce največkrati uže naprej, celo jeseni. Delavci gosto naseljenih srednjih gubernij pa jemljejo aro (kaparo) večkrati od dveh, treh gospodarjev na mestu in po tem uhajajo na jug, kjer tudi časi ravnajo ravno tako bezvestno. Delavec o žetvi služi neredko po 3 ali 4 .rublje na dan. Pri takih plačah in pri sedanjih nizkih cenah žita, se ve da gospodarstvo ne more izplačevati se, ali pa se izplačuje prav malo.
—	Ker so bile omejene pravice poljskih plemičev-posestnikov v teh gubernijah nekdanje Poljske, v katerih je narod po večini ruski, selijo se ti plemiči v sosednje, čisto ruske gubernije, kupujejo tam velika posestva, gospodarijo dobro in postajajo vpliven faktor tudi v zemstvih. Posebno napredujejo Poljaki v smolenski guberniji.
—	Мшпоковђ: „Разложете славнпофпмсгва" Вопросв! Фило-софш и Психологш. Maii c. г. Zadnji čas se je v Rusiji mnogo pisalo o slavjanofilstvu. Znani časnikar in kritik K. Leontjev se je
za Rusijo posebno bal gospodstva zmernega liberalizma: mislil je,
u u l 1 11 1 l c.	Сг Mipy no ннтк4, голому рубаха.
da bi z njegovo vlado dobila premoč ona za više ideje nespodobna posrednost, ono vse znajoče in z vsem zadovoljno filisterstvo. Mi-ljukov kritikuje njega ter N. Danilevskega i VI. Solovjeva ravno s točke zmernega liberalizma, pravega smisla slavjanofilstva pa s svojega stališča ni ne išče. Glede svetozorja VI. Solovjeva pravi M., da se ne snuje na panteizem kot na svetovno dušo, temveč na Stvarnika v duvalističnem smislu in v krist-janskem smislu na tro-jedinega Boga. To trojedinost pojašnjuje S. kot različnost treh stranij božje narave, bitija, delovanja in soznanja. Temu božjemu načelu nasproten je kaos. Bog je vstvaril svet kot nekaj sebi pro-tivnega, da se po tem uniči ta protivnost. Preje je Bog bil vse, sedaj želi (hoče), da vse bode Bog. Zgodovina sveta je ravno v tem, da se počasi vse pronikne z Bogom: kaos postaje kosmos—, urejen svet. Naposled zjedinjuje se v človeku stvor z božestvoin. M. očita S.-u, da njegovo umovanje ni primerno sedanji logiki, marveč sega do Origena Aleksandrinskega in ne more biti pravo. Po pravici očitajo M.-u, da tako njegovo sklepanje tudi ni pravilno, in da v obče ni dokazal razstrojstva slavjanofilstva niti da so nazori Danilevskega, Leontjeva in VI. Solovjeva napačni. Saj če sovremena socijalogija ne govori tako, kakor ti možje, to uže ne dokazuje mnogo.	C.
■— Jakob Karlovič G r o t, podpredsednik Imp. akademije nauk, tajni drž. sovetnik, historik, iilolog in literarni kritik je umrl 18. jun. t. 1. v Petrogradu v 81. letu. Rodil se je v Petrogradu 27. dec. (n. st.) 1812 ter je zvršil nauke v Carskem Selu. Uže 1. 1838 je deloval v Puškinovem listu „Suvremenik", kjer je obelodanil raznih kritičnih razprav o književnosti. Od Вугопа je preložil na ruski jezik „Mazepo". L. 1840 popusti tajništvo politiške službe ter zasede vseučiliščno stolico historije in literature ruske v Helsing-
forsu, kjer je ostal 20 let. L. 1853 je bil vzgojitelj mladih ruskih velikih knezov in profesor liceja; za svoje velike zasluge bilje uže 1. 1855 izbran členom carske akademije znanosti. Veliko je njegovih spisov; od 1. 1840 je sodeloval v vseh ruskih časopisih ter je prvi sestavno začel obdelovati literarno zgodovino Rusije. Napisal je dolgo vrsto zgodvinskih, filologiških in kritičnih razprav
in več potopisov o Finski, Švedski] in Nemčiji. Izdal je „Almanah" v spomin lOOletnice Aleksandrovega vseučilišča, napravil kritiško izdanje listov Karamzinovih Dmitrijevu, potem listov carice Katarine II, biografije Lomonosova, Karamzina, Ivrilova, Državina, Petra Velikega itd B. e. n.!
P.
OGLED PO SLOVANSKEM SVETU.
a) slovenske dežele :
Mestni župan Tržaški je izvoljen, in sicer poprejšnji župan dr. Pitteri. Od 52 prisotnih mestnih očetov dobil je 46 glasov, 4 slovenski zastopniki iz okolice so oddali bele listke. Podžupana sta tudi poprejšnja izvoljena. Ko je letos zmagala progresistiška stranka v IV. razredu, v katerem je bil kandidat in izvoljen tudi dr. Pitteri, priobčila je dne 31. maja „Triester Zeitung" članek „Die Wahlen", koji priporočamo grofu Taaffeju in vsem avstrijskim državnikom, ki imajo v resnici državne in dinastiške interese pred očmi; priporočamo ga tudi vsem politiškim poštenjakom, da bi ga primerjali s pisanjem v istem listu in z dejstvi, dovršenimi z volitvami Tržaškimi in po volitvah. V omenjenem članku je rekla „Triester Ztg.", da s progresistiško stranko, katera je zmagala v IV. razredu, pretrga vsako zvezo, dasi se je ona, namreč „Triesterica". s svojo „meščansko" ali „konservativno" stranko bližala, ne pa oddaljevala se od nje. — „Naše meščanstvo si je uže napravilo o izvoljencih v IV. razredu (v katerem se je dal izvoliti tudi dr. Pitteri. Op. ur.) svojo sodbo, in naša sodba je ta, da sestava teh izvoljencev utegne biti najveca napaka, ki jo Џ kedaj napravilo drugače jako spretno nasprotniško vodstvo. Župan v službi in dostojanstvu, isti možje, ki so pred tremi leti v dveh volilnih razredih s svojimi nasprotniki sklenili volilni kompromis, v vrstah irredcntizma (in Eeih' und Glied mit dem offenkun-digen Irredentismus) — to utegne zagotoviti volilni uspeh pri mesarjih, krčmarjih in drugih ljudeh IV. razreda; kot politiški pomoček (Griff) je huda napaka (arger Missgriff), oškodovanje lastne reputacije, neoporečna provokacija ukrepov, ki imajo omejiti to nadmero (die dieses Ubermass ein-zudammen berufen sind) ... — z italijanstvom vseh v IV. volilnem razredu novoizvoljenih kandidatov progres-sovih je vsaktera občnost nemožna. Ta volitev je žebelj v krsto italijanstva v Trstu. (Diesa Wahl ist ein Nagel zum Sarge der Italianitat Triests)". Te besede je podčrtala tudi „Triester Ztg.". — To je bilo pošteno žuganje z avstrijskega stališča, kakor je odgovarjalo dejstvom. A isti list, ko je bila po njem zaščiščana stranka poteptana od progresistov, umaknil se je prav škandalozno, kakor smo omenili uže zadnjič. In sedaj je dr. Pitteri, kljubu temu, da je bil izvoljen v obsojenem volilnem razredu zaradi irredentistiških kandidatov, je, pravimo isti dr. Pitteri izvoljen županom ne le od neprikritih progresovcev, ampak tudi od vseh teh, ki so bili izvoljeni kot „konservativci", pristaši meščanske stranke, v obče kot taki, ki so, ali bi imeli biti v avstrijskem smislu nasprotniki progresistiške stranke. Kaj pomenja vse to ? Kako naj se množice italijanske vzgajajo k boljšemu mišljenju, ako se uganjajo take politiške burke očitno ? — Izvoljeni župan in oba podžupana, zahvalivši se na izvolitvi, povdarjali so svojo skrb za italijanski značaj mesta, Slovencev niti imenovali niso, kakor da bi jih ne bilo tukaj.
V obče dozorele so stvari, da bode odslej drugače postopati tudi slovenskim poslancem, nego doslej, in to v popolnem soglasju vseh skupej. O tem pa se bode še govorilo.
Posl. Spinčič o državnem pravu hrvatskem je na občnem zboru pol. društva „Edinost" rekel: Dovolite mi, da se s par besedicami dotaknem državnega prava hrvatskega. Ono obstoji; jasni in veljavni dokumenti je dokazujejo za Hrvatsko, Slavonijo in Dalmocijo ; nadalje Bosno in Hercegovino in naposled tudi za Istro. Glede na slovenske dežele najznameniteja je izvolitev Habsburgov na hrvatski prestol in pa hrvatska pragmatiška sankcija. To pravo priznavajo tudi učene glave drugih narodov, kakor n. pr. Francozi. A v novejši čas je priznavajo toliko Nemci iz rajba, kolikor tudi naši Nemci, kakor je pisal ravno list „Deutsches Volksblatt". Taje to pravo in ga nočejo priznati le tisti, ki hočejo, da mi ostanemo v tem položaju, v katerem smo sedaj. Taje je Madjari in Nemci, pri nas tudi Italijani, protivijo se mu, ker bi potem izgubili svojo premoč nad nami. Toda nam je treba, da se ga držimo trdno, ker ono je jedino zavetje, ono samo nam zajamčuje obstanek, razvoj in napredek. Ako pogledamo okolo sebe, vidimo, kaj hočejo z nami, da nas hočejo uničiti: da nam gre za življenje.
Iz Trsta nam pišejo: „Pred njekoliko godina ustrojio se u Trstu mali zavod, da bi tu siromašni hrvatski i slovenski mladiči našli utočišče, da mogu pohadjati srednje škole. Utemeljitelj bijaše nezaboravni naš velikan Dobrila. Njegova skromna želja bijaše da se u zavodu goji barem djelomice ljubav do hrvatskoga jezika. Hvalevriedna želja ali . . . osta neizpunjena. Koga ide zato odgovornost, neka postavi ruku na prsa, te reče mea culpa, ako mladež neurodi očekivanim plodom. Malo rieči ali su od srdea. Dakle gospodo .... možak na pravo mjesto te na rad. Sapienti pauca . . .".
Divaško vilenico so 2. t. m. Slovenci iz Trsta in okolice, pa tudi z Goriškega in 2 zastopnika „Planinskega društva" iz Ljubljane obiskali v številu kakih 500 oseb. Ta vilenica ali podzemeljska jama (Grotte) je poznana še le malo časa, a vendar je prirejeno vse dobro za obiskovanje To je nepretrgana dolga jama. ki se poprek razteza vsporedno s površjem zemlje in ne globoko pod tem površjem. Kažejo pa se v njej razno veliki prostori, podobni raznim človeškim stavbam v velikem slogu, ob stenah pa se vrste zaporedoma raznih veličin manjše stavbice in na stotine raznih kipov. Te stavbe in ti kipi so tako raznoteri, da najživahniša umetniška fantazija še vedno zaostane za temi prirodnimi tvorbami; kar se dostaje pa sestave ali kompozicije teh stavb in kipov, imajo največi umetniki obilo snovij za proučavanje prirodnih zakonov, sosebno teže, in estetiških zakonov, ki so tu pod zemljo tako rekoč posledica posebnega materijala in teže. Tudi preprosti človek občuduje nevede lepoto, ki je v harmoniji v vseh oddelkih Divaške vilenice. Tudi to podzemelj-
sko čudo našega Krasa zaslovi polagoma daleč po svetu. Pohvalno je, da je domača občina oskrbela tudi slovenske napise poleg nemških in italijanskih; le pri vhodu je doslej samo nemški napis. — Izletniki, katere so sprejeli z godbo, jim okrasili prostore pred kolodvorom in jih kratkočasili z domačim petjem, so se vrnili do cela zadovoljni, najbolje priporočilo za druge izlete!
S Pazinščine ili iz srdca hrvatsko-slovenske Istre nam pišejo : Nije sramota biti ubogim, ali je velika sramota postati — svojom krivnjom — ubogim. —• Mi smo — Hrvati-Slovenci — u Istri bogati, bogati brojem, buduči nas ima dva puta više — nota bene po talijanskoj i njemačkoj sta-tistici — da ne zaboravimo, harem dva puta više nego li stranaca. To imajuči pred očima, morat če priznati svatko, da je Istra hrvatsko-slovenska, da u njoj imamo biti gospodari mi. Da imamo biti — da bismo imali biti — — no da-li i jesmo zbilja gospodari ? — Negdje jesmo, negdje ui-jesino; negdje jesmo, gdje ne bijasmo ; negdje nijesmo, gdje bijasmo — negdje čemo biti, gdje ne bijasmo; negdje ne-
čemo biti, gdje bijasmo--— Negdje nečemo biti, gdje
bijasmo. Tko to veli? Naši dušmani. Zašto? Zato, jer „što se babi htilo, to se babi snilo". Samo zato? Ne samo zato, nego i . . . — Zašto se, da se poslužim primjerom, zašto se medju hrvatskim svietom pusta trgovina i nadalje u tali-janskih rukah ? Ta u Hrvata-Slovenaca imade milijuna i mili-junara! Zar neče jošte prestati vremena ona grozna, u koja latinski prekomorac, došuljav se s prosjačkom palicom na hrvatska tla, bude tekom od deset godinica prvim bogatašem dotičnoga gradiča, prvim bogatašem i občinskim ravnateljem! ? Mea culpa, mea culpa, mea maxima culpa ! Zašto naš kmet nije jošte otvorio oči ? Zašto se klanja, jadnik, i danas, a onomu, koji ga je rad utopiti u žlici vode ? Zašto živi još i danas po starih „užancah" (običajih) — i po onih, uz koje če narodno gospodarstvo ostati naviek mrtvo ? Ta naš kmet ima dosti zemljišta! Učitelji naroda, ruku na srce: „Mea culpa, mea culpa, mea maxima culpa!". — Zašto ? . . no dosta o tome. Zašto, da kažem glavnu stvar, zašto da nečemo prodrieti kod budučih izbora u Pazin-gradu, srcu Istre naše — zašto da nečemo prodrieti,
kad smo zadnji put pobjedili toli, toli sjajno--Videant
consules . . . Oni su odgovorni. Jao njima, ako im se bude moralo doviknuti: „Vestra culpa, vestra culpa, vestra maxima culpa!".	TR.
Ljubljana. „Novice" so zače'e izhajati v 5. danjul. 1843, torej pred 50 leti, in one izhajajo do današnjega dne nepretržno. Priobčile so v št. od 7. t. m. v svoj 50 letni spomin na čelu bivšega prvega svojega urednika dr. Janeza Bleiweisa in članek o njem, v soglasju s programom „Novic" politiški članek: 501etnica „Novic", potem njih vpliv na gospodarstvo in književnost. „Novice" kažejo v spomenski št., kako je bilo pred 50 leti na Slovenskem, in kakč je sedaj. Pravi liberalizem je dal tudi Slovencem dihati, in dal bi jim bil vse, ako bi se mogotci ravnali po njegovih načelih, katera daj6 „vsakemu svoje". „Druga moč, ki je dajala slovenski narodnosti rast in pomogla srečno odbijati sovražne napade, to je bila sloga med posvetnimi in duhovskimi rodoljubi. Zato bi bilo na pravem mestu izpregovoriti resno besedo tistim, ki so jeli v novejšem času po nepotrebnem vero mešati v našo narodno borbo, ter s tem cepiti naše dušne in gmotne moči. Žalibog, da se nam zdi, da je zdaj vsak opomin v tem oziru zastonj". „Če tisti, ktere imenuje Kristus sol zemlje, ne čislajo njegovih zapovedij, kaj hočejo drugi ? Sapienti sat!"
O književnem preporodu govore „Novice", kake težave
da so bile od začetka s slovenskim jezikom, z uvajanjem sedanjega pravopisa, ko je bilo odpravljati bohoričico, potem z „ilirizmom", ki je hotel združiti naš s hrvatskim jezikom. Bieiweis da je gledal na tedanje potrebe in zato se je držal domačega narečja, drugače da bi se bilo mnogo naših odtujilo narodu. Pač pa so „Novice" zvesto poročale o napredku drugih Slovanov ter s tem povzdigovale slovansko zavest, vzbujale zlasti med razumništvom zanimanje za druga slovanska slovstva. „Občno se lahko reče, da nobeden slovanski narod se tako ne zanima za druge slovanske narode, kakor baš slovenski, in nemalo zaslugo zato imajo „Novice". „Novice" imajo silno veliko zaslug za duševni razvoj naroda slovenskega, in spodobi se, da se slovenski rodoljubi danes ob 501etnici „Novic", 50letnici književnega preporoda spominjajo njih neumornega delovanja".
V resnici, v pogledu na ta spomin ni nobena kritika na pravem mestu; „Novice" so se porodile v posebnih razmerah, njih oče, ki jih je slavno vodil več nego jtden rod, je bil tudi sin ne le svoje dobe, ampak tudi posebno kvali-fikovan ; mnogo je v takih okolnostih zavisno jedino od voditelja, in drug voditelj bi jo bil tu in tam UKreiiil načelno drugače, na nekatere strani slabše, na kako drugo stran pa boljše: no nam je sprejeti, kar se je vršilo in zgodilo, in bilancija ostane za „Novice* vedno ugodna. Slovenski narod je dolžen v spomin 501etnice s hvaležnostjo gledati v minulost 50 let, v katerih so „Novice" toliko in tudi blago vplivale na ves razvoj slovenskega naroda.
„Radigoj", dijaško podporno društvo se je osnovalo s sedežem v Ljubljani. Namen mu je, podpirati dijake slovenske narodnosti po dovršenih srednjih šolah, da jim omogoči nadaljevanje svojih študij na viših šolah, ter da na više šole vstopivšim dijakom pospešuje in olajšuje študije. Ta namen se doseza z nasoveti, kateri stroki saj se posvetijo, kako naj bi delovali za svoj narod, dejanski pa s tem, da jim oskrbi za podpore, poučevanja, da ali jim zagotovi iz lastnih sredstev podpore za določeno dobo ali do dovršenja višešolskih študij. Društvo more podpirati tudi mlade Slovence na konservato-rijih ali akademijah upodabljajočih umetnostij.
Člani so častni, ustanovniki, redni in podporni. Redne vzprejema odbor ter daje izkaznice. Redni član plača 2 koroni vzprejemnine in 5 koron letnine. Občni zbor je vsako leto meseca julija ali avgusta; on voli predsednika, namestnika in 13 odbornikov. Odbor rešuje prošnje, sklicuje občni zbor in gleda, da ustanovniki izvršujejo dolžnosti. Kdor dobi podporo, zaveže se, da jo brez obrestij vrne v poljubnih obrokih, takoj ko mu je možno. V slučaju razpuščenja društva, dobi imovino „Slov. Matica" pro'i nagradi 5% dohodov, dokler se ne ustanovi jednako društvo Gosp. Josip Gorup, veletržec na Reki, je podaril novemu društvu 10.000 koron in dal s tem zgled drugim imovitim rodoljubom. Društvo je zasnovano takč, da bode njegovo imetje vedno služilo istim namenom ; a glavno je, da naraste glavnica, ker se bodo jedino obresti od te dajale v podporo. Podpora je častna, ker se more vrniti, in torej ni nikaka beračija, ako kdo prosi zanjo; je pa tudi dobrota, ker se dobi v pravi čas, ko bi je dijak sploh ne dobil ali ne mogel dobiti drugače, in potem tudi zaradi tega, ker se vrača brez obrestij. Glavnica se v najneugodniših slučajih ne skrči, ker se jej ponajveč zgodi to, da kdo ne povrne podeljene mu podpore, in da ona torej teh izostankov ne more pritakn ti sama sebi. Vse kaže, da glavnica bode rastla pozneje tudi po povračilih; sedaj pa je želeti, da naraste do velike vsote po darovih, ustanovninah in letninah množečih se članov. Ako hoče izdatno delovati „Radigoj", treba mu je glavnice vsaj 50 do 100 tisoč. gld. Društvo je
z moralnega stališča visoko poštevati, ker boderastlo v mladini zaupanje v narodno pomoč in jo bode s tem krepilo v stremljenjih; vzgajalo bode zajedno ponos v dijakih, ki, dasi nadejajoč se podpore, bodo vendar prizadevali si, pošteno vrniti, kar se jim podeli. Mi iskreno priporočamo novo društvo „Radigoj" vsem rodoljubom slovenskim.
Slavnost Sokolskih društev v Ljubljani je privabila obilo deputacij iz raznih dežel slovenskih in s Hrvatskega. 8. julija so se delegati Sokolskih društev posovetovali in sklepali o društveni organizaciji. Na večer je bila zabava z vsporedom. Dne 9. julija je bil ob 10. uri zjutraj slavnostni sprevod, spredaj je bila kavalkada Ljubljanskega Sokola, potem so sledila sokolska društva: Zagreb. Trst, Gorica, Povačma, Novomesto, Mozirje, Zagorje ob Savi, (Domžalska godba), Celje in Ljubljana. Za Sokoli zunanja narodna društva.
Popoludne je bila velika ljudska veselica pri Kozlerju z obširnim vsporedom. Prva točka je bila prolog: Pozdrav Sokolom, zložil A. Aškerc, govoril pa Josip Nolli. Ta duhoviti in spodbudni prolog je „Slovenski Narod" priobčil v okviru, okrašenem z narodnimi barvami. Pesnik kaže na slovansko hrabrost v minulosti, na potrebo vežbanja fizičnih močij v sedanjosti, a tudi na jednako potrebo, da si urimo duševne sile. Glede na prvo potrebo poje: „In kakor sokol z bistrimi očmi Pod seboj vidi vse in vse motri Ter brž z višav na gnezdo svoje šine Če ropar k z&rodu se mu približa: Tako odganjajmo i mi poslej Sovražnih ptic od domovine mej!" Glede na dušno potrebo : „Že čas se bliža, nov in obči čas: V krvavem boji narod z narodom Ne bode meril več se za prvenstvo ; Bodoči boj bo nekrvav — duševen, Duhov to boj z orožjem bo duševnim. Za boj ta krasni vadimo poslej I mi Slovani resno se zarana! Kdor v boji v tem kulturnem bo močnejši — Njegova zmaga, slava in bodočnost. Težavna borba je za ideal! Zato v stremljenji, hrepenenji svetem Po njem mi vztrajajmo pogumno vsi! Ta vztrajnost, bratje, moška je značajnost! .... Na skupno delo dvigni vsak desnico: Za narodnost, pravico in resnico !"
Te slavnosti se je udeležilo na tisoče narodi ob sprejemu deputacij in še bolj ob glavnem sprevodu; vse se je vršilo v najlepšem redu. Pri skupnem obedu se je navrstilo mnogo govorov in napitnic; oduševljenje udeležnikov je bilo obče.
Družba sv. Cirila in Metoda bode imela letos svoj glavni občni zbor v Sežani na Krasu, in to 26. tega meseca.
Sv. Cirilu in Metodiju na čast so zažigali po gorah koroških Slovencev kresove ; potem pa tudi na Kranjskem. Goriškem. Na Moravi, kjer je zapovedan praznik, se spominjajo svetih blagovestnikov najintenzivneje ne le v hramih božjih, ampak tudi po društvih. Na Češkem pa se le malo zmenijo /a pomen tega dne, kakor trdi „Vjšehrad", in to je slabo znamenje. Sicer pa se zapadni Slovani, med temi tudi Slovenci, drže bolj zunanjosti, nego da bi šli na stvar, Tu in tam je kak krst na ime svetih blagovestnikov, potem imena društev, kakor slovensko šolsko društvo, a misli ne sezajo mnogo dalje. Latinizatorji še posebe vse zatrejo, kar bi se utegnilo obuditi med širšim narodom.
0(1 Velike Nedelje na Štirskem nam pišejo: „Tukaj se je ustanovilo dne 8. junija t. 1. uže jako potrebno katoliško slovensko bralno društvo „Mir", kateremu je župnik g. Peter Skuhala voljen predsednikom, poleg vrlih rodoljubov odbornikov. Dal Bog, da bi bilo mlado društvo krepka podpora ne samo katoliško -slovenskim, temveč sploh tudi slovanskim interesom v obče ter da bi sploh rado podpiralo
tudi liste, kateri zsgovarjajo skupne kulturne interese slovanskih narodov. Ako ne bodemo gojili teh skupnih interesov boljše uego doslej, dosežemo še manje. Da pa bode naše mlado društvo ustrezalo svojemu namenu tudi na to stran, zato so nam porok gospodje, ki sede v odboru našega društva, in katerih srca plamtijo za narod.	Z.
Zmago pri Sisku, ki so jo 22. junija 1593 nad Turki priborili Slovenci in Hrvatje s pomočjo sosednjih Nemcev, praznovali so letos v 300letni spomin na Slovenskem in Hrvatskem, specijalno v Ljubljani, Sisku in Zagrebu. Po novinah so govorili o tej 300letnici tudi drugi narodi v Av-stro-Ogerski, po nemških listih se ve da tako, da bi se ne razvi-dele zasluge slovenskih in hrvatskih junakov. Hrvatje in Slovenci so priobčili tudi spise in še ohranjene slike o slavni bitki pri Sisku, katera je rešila uničenja naše dežele. Med Slovenci priobčuje arhivar Koblar v „Izvestjih" zgodovinsko razpravo, oprto na pisane vire, na listine, ki leže v kranjskem dež. arhivu. Iz vsega se vidi, kako je sosebno Kranjska žrtvovala se in do skrajnosti delila denarne pomoči; a vidi se tudi tu, da ni bilo denarne pomoči od tam, odkoder so jo tedaj najbolj pričakovali kranjski stanovi.
b) ostali slovanski svet.
Češka. Grof Ivan Barrach, bivši češki državnozborski poslanec in sedanji člen gospodske zbornice, položil je mandat deželnega zbora češkega, izjavivši svojim volilcem (iz naroda, ne veleposestva. Op. ur.), da je sedaj češki narod prešel do cela v tabor mladočeški, da se ne kaže blizu cilj stremljenj češkega naroda, namreč izvršenja državnega prava. To se ne doseže, dokler se ne doseže poprej sporazumljen.je z nemškimi sodeželani, tega sporazumljenja pa se sedaj ni nadejati. Trdijo tudi, da je Harrach slišal tako sodbo o sedanjem gibanju na Češkem, da je izgubil vsakatero nado do boljšega v bližnji bodočnosti. Grof Harrach se šteje zvestega sina češkega naroda, in morali so ga zaresni premisleki napotiti do sedanjega koraka, ko pravi sam, da ni mislil, da pred smrtjo odloži svoj mandat, izročevan mu od naroda samega. Ali ravno huda doba, če v resnici ima ostati še nadalje, bi morala spodbujati take možake k vstrajnosti. Какб pa je možno doseči sporazumljenje z Nemci češkimi, če postopajo takč pristranski ? In zakaj ravno sporazumljenje jedino na Češkem, ko je povsod jednako in za odlomke raznih slo vanskih narodnostij gotovo še potrebniše, nego za nemški odlomek na Češkem ? Uže jedino to bi moralo vspodbujati k vstrajnosti vsakega odločnega dejatelja, ko vendar ne gre, da bi se jednemu narodu zagotovilo prvenstvo na vse strani, a se prezirajo milijoni slovanskega naseljenja. Naj se napravi torej poprej sporazumljenje ; no zato je dolžnost sosebno še takih patrijotov. kakoršen je grof Harrach, da stvari po-jašnjujejo na pristojnem mestu Grof Harrach je napravil veliko napako, da je odložil sedaj svoj mandat; v odločilnih trenotkih se kaže pravi patriotizem, in ta ne obupuje. Mladočehi niso toliko trmoglavi, le uslovja za pogajanja naj jim dajo, pa bodo videli vsi strogi sodniki, da je tudi pri njih razum še doma, in ne le trma A uslovja morajo biti češkega naroda dostojna, t. j. pravična, jednakopravna, ne pa taka, da bi spravljala češki narod pod noge kaki drugi narodnosti.
Vedno bolj zatrjujejo, da osrednja vlada hoče jeseni drž. zboru predložiti novelo, vsled katere bi ne bilo treba več prašati dež. zborov, kedar bi ona hotela vstvariti ali prestrojiti kak sodiščni okraj. Oficijozen Dunajski list trdi, češ. da Nemcem je treba dati zadoščenje, ko so jim Mladočehi storili krivico v dež. zboru češkem. Nekateri menijo,
da brez г/з glasov ne spravi vlada namerjane novele pod streho, in tudi poljski listi se ustavljajo tej nameri. Če vlada res misli kaj takega, potem je popolnoma pozabila, da je z Dunajskimi punktacijami hote'a doseči sporazumljenje obeh narodnostij na Češkem. Kako pa naj sprejme češki narod tako sporazumljenje, katero se mu vsiljuje, zastran katerega hočejo celo dosedanje zakone izpreminjati ?
Dr. Ilerold vidi v postopanju vlade in liberalnih Nemcev malenkostnosti, v tem ko so po njegovem mnenju Mladočehi dali češkemu vprašanju pomen evropskega vprašanja. Ta zastopnik dokazuje, da je treba imeti potrpljenje, in to je tudi res, ker preobrati v smislu državnopravnih narodov ne morejo se vršiti nagloma. Zato je pa tudi vsaka kritika, ki nadleguje Mladočehe z dosedanjimi nevspehi jako malenkostna. Druga je, ko bi se jim sovetovala logika, s katero bi v še veči meri spravljali vlado in vse gospodovalne narode v moralno stisko. Sredstev te logike je mnogo, a Mladočehi jih rabijo le premalo.
Meseca junija je Ustfedna Matice školska priredila več primernih slavnostij v Pragi, ki so trajale tri dni. Dohodka je bilo 21.000 gld. Prago bodo posnemali v v eč drugih mestih čeških, in to je prav, ker se tako probuja narod.
Klub češkega konservativnega veleposestva v češkem dež. zboru se je 8 t. m. v obilim številu zbral, posovetoval od 2—7 ure pop. ter sklenil sezvati volilni shod, in da shod v svoj čas skliče načeluištvo stranke. Shod se pa skliče zaradi različja mnenj, ki so nastala poslednji čas v plemstvu. Govorili se tudi o „srednji stranki", katere ni sprožilo konservativno veleposestvo, katero pa želi nemška levica, katera skuša izkoristiti sedanje stanje na'Češkem.
V Zbraslavi, blizu Prage, so priredili krajno narodopisno razstavo, ki kaže o posebno dobrem vkusu prireje-valcev in daje pouk, kako bode prirediti veliko narodopisno razstavo vsega češkoslovanskega naroda v Pragi 1895.
Josef Ressel. rojen v Chrudimu 29. junija 1793, češki rojak, iznašel je, kakor znano, vijak za parmke, in to mu je priborilo nesmrtnost v tehniški znanosti in pri naprednem človeštvu v obče. Postavili so mu uže davno spomenik tudi pred Dunajsko tehniko, in sedaj ob lOOletnici njegovega rojstva so častili njegov spomin na Dunaju, v Chrudimu, v Pragi in drugod. A za življenja je imel za svojo imenitno iznajdbo samo nehvaležnost; drugi so si prilastili njegovo zaslugo, in v Londonu so mu zapravili celo listine, s katerimi je dokazoval svoje prvenstvo glede na iznajdbo vijaka za parnike. Dobro, da ni doživel še te britke novice, donesene njegovim sorodnikom malo dnij po njegovi smrti; umrl je z dne 9. na 10. okt. 1857 v Ljubljani. Tolažiti se nam je z občim zlom, katero običajno zadeva velike duhove, da jim kradejo, kar je njim svojstvenega. Saj so ravno v tem stoletju okradli ubogega, pohlevnega in prepasivnega Roberta Мауегја, ki je izsledil zakon o ekvivalentu gorkote in dela, in ki se imenuje zaradi tega z vsem pravom Galilei XIX. stoletja. Sedaj pa je vsemu svetu znana velikanska znanstvena zasluga R. Mayerjeva, kakor tehniška iznajdba Resseljeva.
„Matica Hrvatska" je imela 2. t. m. svoj redni občni zbor v Zagrebu. Predsednik prof. Tade Smičikas je govoril o pok. podpredsedniku Lopašiču in njegovih delih. Zahvalil se je tudi deželni vladi na 2000 gld. podpore. — Tajnik in blagajnik Iv. Kostrenčič najprej obširniše sporoči o prenosu ostankov Draškovičevih iz Radgone v Zagreb in teh, ki imajo zasluge zato. Lanske knjige so se tiskale v 9000 odtisov, a v 3 tednih so vse pošle. Letos izroči „Matica" cel<5 12 knjig svojim članom, in sicer okolo Božiča. Med drugimi pride na vrsto od prof. Fr. Ks. Kuhača napi-
sana: „Glazbotvorci in glazbeni improvizatori ilirskoga doba" ; ta rokopis je „Matica" nagradila iz zaklade Adolfa Veberja. Potem „Ruski pripovjedači", knjigo, katero je spisal dr. Mil. Šrepel. Novo serijo knjig pod naslovom : „Slavenska knjižnica" začn^ „Matica* obelodanjevati; prva knjiga bode ruska in bode obsezala Turgenjeve pripovesti: „Plemičko gniezdo" in „Rudjina", kateri je preložil velik hrvatski stilista pokojni Jos. Miškatovič. Tiskal se bode tudi prvi zvezek : „Hrvatske narodne pjesme", in sicer najprej epske. „Matica" je imela iz preostanka od 1891. in dohodka 1892. 1. vsega dohodka 36.787 in ravno toliko stroškov. Za slog, tisk in papir je šlo 16.336 gld. 49 kr., za risarije, geografiške karte in slike 1.649 gld. 3 kr., za nagrade pisateljem 4.318 gld. 5 kr. Vkupna temeljna glavnica razun hiše znaša sedaj .19.136-30 gld. Zeklada grofa Iv. Nep. Draškoviča je imela letos dohoda 84P34 gld. Od te vsote sta nagrajena prof. dr. M. Kišpatič s 450 gld. in dr. M. Šrepel s 300 gld. — Sedaj ostaje tudi zaklada grofa Iv. Nep. Draškoviča, katera znaša 20.690 50 gld. ; potem znaša zaklada Kotura 436075 gld. in dohodek iz zaklade Ad. Veber-Tkalčeviča 307-35 gld., od katerih je dobil prof. Kuhač nagrade 300 gld. Ta zaklada Veberjeva znaša skupej 7024 96 gld. Strossmayr je podaril za izdanje narodnih pesmij 1000 gld. Ves glavnični imetek — brez hiše v vrednosti 90.000 gld. — znaša 54.809-85 gld. — Narodne pesmi bodo dobivali člani po 1 gld. 50 kr, nečlani pa po 4 gld. V odbor pri dopolnjevanju so prišli blizo vsi stari odborniki. Kostrenčič ostane blagajnik i nadalje. Kakor se vidi, v odboru „Matice Hrvatske" so možaki, ki vedo, какб je treba vršiti dandanes narodno dolžnost takega društva. No, „Matica" razpolaga tudi s sredstvi, da daje podstave čvrstemu razvoju, pogum odbornikom i spod-bujenje narodu. Vprašanje je, ali bi odbor „Slov. Matice", tudi ko bi razpolagal razmerno z jednakimi sredstvi, imel glavo in še bolj srce za take ukrepe, kakor ima odbor „Matice Hrvatske".
„Reka mora ostati italijanska!" Madjarski zastopnik je rekel nasproti Reški deputaciji, da Reka je italijansko mesto in da mora ostati italijansko, ker je Madjarom razvoj svetovne trgovine potreben, a da madjarski jezik ne seza čez meje Magyar-Orszaga, bila bi torej trgovina proti vstoku nemožna brez pomoči italijanščine. Zatorej da je in da bode i nadalje Reka italijansko mesto. Madjarski gospodujoči stranki, ki igra opasno igranje, ni nič za posledice, kaj bode z Reko ali primorskimi zemljami, ako se poitali-jančijo popolnoma. Sicer pa je tu madjarski šovinist prizual, da z madjarščino v najboljem slučaju ne prideš čez meje sedanje Ogerske.
O Hrvatih in Srbih piše „Глас Црногорца" v pogledu na Gunduličevo slavnost: Hrvati in Srbi se trgajo za Gunduliča: ali ni to najbolji dokaz, da so Hrvati in Srbi jeden narod, da so rojeni bratje, ko jednega pesnika i jedni i drugi priznajo za svojega pesnika ? Daj Bože, da to zajed-niško priznanje, zajedniški ponos in zajedniško spoštovanje nasproti velikemu pesniku zapreči razdor med Hrvati in Srbi v sosednjej nam monarhiji, pa da se kakor pravi bratje pomirijo pred Gunduličevim spomenikom, da bi kar najobilneje izkazali spoštovanje i Gunduliču i Dubrovniku, katero mu dolgujemo vsi.
Poljsko-katoliški shod v Krakovu je bil od 4. do vključno 7. t. m. Došel je tudi metropolit galiških Rusov Silvester Sembratovič, takisto grško-ruski škof Peleš, poleg več drugih svečenikov ruskih unijatov. Metropolit Sembratovič je rekel, da Malorusi se ne oduševljajo za pravo-slavje, zato je poljsko plemstvo dolžno z vsemi silami pod-
pirati unijo in unijatski obred. Tudi plemstvo je bilo zastopano obilo. Predavali so o raznih tematih; jeden udeležnik je sovetoval, naj bi se odstranjeval preveliki židovski vpliv s tem, da bi se trgovina preselila bolj v roke ariških narodnostij. Ta potreba je v Galiciji uže davno nujna!
Bile so tri skupne seje, v katerih so govorili kardinal Dunajevskij, mitropolit Sembratovič, nuncij Agliardi. Telegram papežu protestuje proti omejenju svobode papeževe. K shodu se še povrnemo.
Romunci so hoteli napraviti 9. t. m. narodni shod v Sibinju; a Sibinjski meščanosta ga jim ni dovolil. Ko so se obrnili do notranjega ministerstva, je to odgovorilo, da ni nobene zapreke za shod, a minister izročil je še posebne instrukcije, katere navajajo uslovja, pod katerimi naj se vrši shod. Romunci so pa hoteli brez takih uslovij zborovati, in ker se jim ni dovolilo, odložili so shod na nedoločen čas. Minister notranji je zahteval, da ti, kateri niso ogerski državljani ne morejo se udeležiti shoda ne kot členi, ne kot poslušalci, in da tujcem ni niti dovoljeno k shodu. Po židovskih glasilih se sami Madjari opravičujejo sedaj, češ, da podrejena oblast je pokazala preveč gorečnosti, dasi „iz dobrega namena*. Vitezev svobode je nekoliko sram ali, prav za prav, strah, ker vedo, da tako postopanje, ko ni dovoljeno niti razgovarjati se o narodnih vprašanjih tlačenim narodom, le povečuje nevoljo med njimi. Hudo jim je, da je začelo nekoliko francoskih, italijanskih in nemških (antisemitskih) novin pisati za tlačene narode proti madjarskemu pritisku.
Črna Gora. Bližajo se dnevi, ko se učenjaki in na-obraženci raznih slovanskih narodov pripravljajo na pot v Črno Goro k 400 letni proslavi prvega Obodskega tiska s cirilico. Ruski, češki profesorji in drugi naobraženci so se uže oglasili pri Obodskem odboru, ki bode skrbel, da se uže v Kotoru sprejmejo gostje na Cetinje. Iz Trsta odpluje brzi parobrod 19. t. m. in odpelje gotovo tudi odtod kakega potnika v Črno Goro. Drugi odpotujejo iz Reke po parobrodu. Slavnost, kakor znano, prične dne 26. julija in bode trajala z izleti v razne pomenljive kraje črnogorske 4—5 dnij. Ruska akademija nauk v Petrogradu pošlje povodom te proslave knezu Nikoli umetniški izdelano pergamentno adreso, s podpisom predsednika akademije V. K. Konstantina Kostanti-noviča. Matica srbska v Novem Sadu pošlje svojega zastopnika. Na predlog znanega prijatelja slovanskih narodov, g. Morfila, profesorja slovanske literature na Oksfordskem vseučilišču je sklenil senat tega vseučilišča: da svoje spoštovanje nasproti kulturnemu napredku srbskega naroda in svoje simpatije do Urne Gore posvedoči s tem, da po posebnem odposlancu pošlje knezu Nikoli adreso čestitanja. Prinese jo mladi slavist, g. V. Kozenc Cbardi, ki se bavi z izučavanjem srbskega jezika in književnosti.
Spomin na to, da se je pred 400 leti zasnovala na Obodu, sedanjem črnogorskem kraju, tiskarna za cirilski pisane knjige, je obsežnega pomena ; ta 400 letna proslava je letos za Slovane najpomenljiviša; noben praznik ni bil in ne bode letos tolike važnosti, kakor ta. To je umel knez Nikola, zato je povabil vse slovanske narode brez razlike, da bi se v obilnem številu členi teh narodov udeležili slavnosti. Črnogorski Gospodar je dal slavnosti s tem vseslovanski kulturni značaj, in ta značaj tudi dejanski ima. Kajti cirilico sta priredila sv. Ciril in Metodij za vse slovanske narode, za vsa narečja slovanskih jezikov, in so vse druge abecede nasproti azbuki le šibki, slabi pomočki, ki iz notranjih vzrokov morajo slabo vplivati na pristnost govora slovanskih jezikov. Prvotna cirilica je jedino pravo sredstvo za pokrivanje bistvenih glasov slovanskih jezikov, in v tem pogledu je tudi srbščina
storila korak nazaj, da so jej po Vuku vsilili ponarejeno, popačeno azbuko. Spomin na Obodško štamparijo opominja celo Srbe, da bi popravili sami na svojej sedaj rabljeni azbuki, kar se je pokvarilo, najbrže vsled nerazuma od jedne, in iz po-iitiških vzrokov od druge strani. Koliko bolj je premišljevati pomen 400 letne proslave tem slovanskim narodom, katerim so v najugodnišem slučaju vsilili latinske črke za pokrivanje glasov v njih jezikih !
Naj bi 400 letna proslava prve s cirilico tiskane knjige v Obodski tiskarni otvorila oči sosebno zapadnim Slovanom ter jih napotila do modrih ukrepov, do približanja vsaj v jednem kulturnem pomočku, kateri se nahaja v cirilici, in sicer v nepokvarjeni cirilici No mi še v poslednji čas po-zivljemo slovanske naobražence, naj bi od vseh krajev došli v 26. dan julija (novega štetja) k slavnosti v Črno Goro.
Prestolonaslednik knez Danilo je prevzel pokroviteljstvo sedanje proslave; kneževska vlada je pa odredila vojvodo Plamenca za svojega poverjenika v odborovih sejah, katere so sedaj vsak dan. Razdelil se je v pododbore, n. pr. za sprejemanje gostov ; v te odseke se oglaša rado tudi meščanstvo za sopomoč.
Iz Petrograda dojde slavni V. J. Lamanski kot poslanec Petrograjskega vseučilišča. Vseučilišče Charkovsko pošlje knezu Nikoli adreso.
V Srbiji je skupština sprejela trgovinske pogodbe z Avstro-Ogersko in Nemčijo. Poprejšnje ministerstvo Avaku-movičevo pride vsled sklepa skupštine na zatožno klop. — Kralj je podelil knezu Nikoli in prestolonasledniku visoke re-dove; to kaže, da vlada prijateljstvo med obema dinastijama. Prestolonaslednik črnogorski obišče srbskega kralja jeseni.
Imperatorskoe arheologičeskoe obščestvo v 3Ioskvi je zasnovalo „Slovansko komisijo•' (predsednik prof. M. Sokolov, tajnik M. Speranskij). Namen te komisije je izdavati starine slovanske^ v tem širokem smislu, kakor si je to predstavljal P. I. Šafafik. Slovanska komisija želi podpore in prispevkov vseh znanstvenih društev slovanskih in vseh, ki se bavijo z raziskovanji minulosti narodov slovanskih.
IX. ruski arheologiški shod bode to poletje v Vilni; udeležijo se ga tudi zastopniki češki Moskovsko ar-heologiško društvo, sosebno pa njegova predsednica grofinja P. S. Uvarova, so se kar možno trudili, da bi ta shod postal vseslovanski, da bi mogli dojti zlasti zastopniki Slovanov za-padnih krajev.
Nemčija. Meseca junija so se vršile volitve v državni zbor. Razne stranke so se jako izpremenile; glasovi so se cepili, Kakor ne nikdar poprej. Primeroma so najbolj narasli glasovi socijalnodemokratiški stranki, katera je pridobila 8 novih zastopnikov, največ so jih izgubili tako zvani „freisinnige", namreč 32 zastopnikov, potem središče 9 in Welfi 3. Največ novih mest, namreč 10 so pridobili antisemiti. Tudi Poljaki so pridobili 2 sedeža. Med 397 skupnimi poslanci je sedaj 44 socijalnih demokratov, 16 antisemitov, 19 Poljakov ; 74 konservativcev, 24 členov državne stranke, 50 socijonalnoliberalnih, 12 freisinnige Vereinigung in 24 freisinnige Volkspartei, 96 središča, 7 Welfov, 11 južnonemške Volkspartei, 9 divjakov, 1 Danec, 7 alzaških protestarjev, 3 Alzačani za vojaško predlogo.
Vidi se, kakor da bi se bil bil boj pri teh volitvah jedino zastran vojaške predloge; pomenljivo je, da je kapitalistiška stranka poražena to pot, da se je razkrila moč socijalnih demokratov, in da se je okrepilo antisemitsko mišljenje. Med izvoljenimi 16 antisemiti so možje različnih barev, pravih antisemitov v plemenskem smislu je še le malo, a po-
stavili so antisemiti svoje kandidate na 89 krajih, in povsod so dobili lepo število glasov. To je za bodočnost večega pomena nego naglo naraščanje socijalnega demokratizma, kateremu so tu in tam Židje na čelu ali vsaj agitatorski posredniki.
Vsekakor dajo te volitve misliti „novemu tiru" veli-konemške politike. Cesar Viljem je otvoril državni zbor 4. junija z govorom, ki se odnaša k novi vojaški predlogi. Govor se ve da dokazuje potrebo povečanja vojaških sil. Pomenljiv je ta-le stavek: „Ako nalaga uže geografsko po-loženje in zgodovinski razvoj Nemčiji dolžnost, skrbeti za razmerno veliko vojsko, je nadaljnje razvijanje (Ausbil-dung) naše vojne sile v pogledu na napredke zunanjih držav, neizgobno potrebno." Kako je umeti ta „zgodovinski razvoj", je pač jasno tem, kateri opazujejo, kako je nastala sedanja Velikonemčija. Opomniti je, da kancelar Caprivi novo vojaško predlogo, ki pošteva dvoletno službo, in katera ima veljati le 5 let, zagovarja s tem, da se davki povišajo borzi in tem, kateri so najmočneji, prizanese da se kmetijstvu in šibkim. Tako ali tako hočejo s popravljeno predlogo prodreti, in sicer se bavi drž. zbor sedaj jedino s to predlogo. Debate bodo zanimale vso Evropo, kakor so jo zanimale državno-zborske volitve.
Kuski prestolonaslednik, ki je bil šel v Anglijo, vrne se preko Berolina, in tu se snide s cesarjem Viljemom, kateri ni bil v Berolinu. ko se je peljal cesarjevič v London k svatbi v kraljevi rodbini preko istega Berolina.
Zadače in pohvala nemške žurnalistike. V
Monakovu je otvoril zborovanje nemških pisateljev in žurna-listov v dan^ 8. jul. princ Ludovik bavarski ter rekel med drugim : „Zumalistika ima še viši pomen : ona je vez, katera nas veže s 17 milijoni, kateri jednako nam, govore nemški jezik in so istega imena z nami, ali ne pripadajo k nemškemu cesarstvu. Teh 17 milijonov, kateri bivajo nekaj ob naši meji, nekaj pa raztreseni po svetu, se vzdržujejo z literaturo v zvezi z nami. Mi vsi se udeležujemo srčno njih blaginje in njih zla. Podpirati pa moremo njih stremljenja, da ohranijo nemštvo, le zasebnim potom. V tem smislu delujeta nemški Schulverein in pa „ Društvo za vzdrževanje Nemcev v zunanjih deželah1'. Z diplomatiško intervencijo države ali pojedinih držav se ne da nič doseči; taka bi stvar Nemcev zunaj cesarstva le poslabsala. Irredentizem je daleč proč od nas ; kar želimo, je, da bi se Nemci zunaj Nemčije imeli dobro, da bi se vedli kot dobri podaniki svoje vlade, kot dobri državljani svoje države in ostali, kakor je bilo vedno doslej". „N. F. P." je za to laskavo priznanje nemškega časopisja v članku posebe pohvalila princa, ki bode kedaj kralj bavarski. Princ je resnico govoril; nemško časopisje izpolnjuje nasproti nemškemu narodu zunaj Nemčije ne le natanko svojo dolžnost, ampak cel6 v toliki gorečnosti, da seza v sredstvih čez meje dostojnosti in moralnih zakonov, veljavnih tudi za narode drug nasproti drugemu. Ko bi hotel kak princ, recimo, kak ruski veliki knez ali pa prestolonaslednik črnogorski knez Danilo posnemati bavarskega princa, prišel bi v velike stiske. Govoriti bi moral drugače. O kakem slovanskem Schulvereinu, ki bi deloval za Slovane „na mejah ali raztresene po svetu", bi ne mogel govoriti, ker ga ni; jednako ni društva, katero bi skrbelo za interese Slovanov v zunanjih deželah, kakoršno deluje med Nemci, in to ravno s sedežem v Monakovu. Slovanska žurnalistika nima tudi skupnega jezika, in to je največ krivo, da tudi njih časnikov ne čitajo, kjer bi bilo za Slovane potreba, da bi jih čitali in uvaževali. Za Slovane ni diplomatiških intervencij, kakor jih bayarski princ ne odobruje niti za Nemce ;
a v tem ko imajo poslednji privatne pomočke za varovanje interesov zunanjih in raztresenih krvnih bratov in svetovna uvaževana glasila, so Slovani brez takih pomočkov in toliko veljavnih glasil, pisanih na kakem občnem jeziku.
Bavarski princ Ludovik je potrdil, kar Nemci imajo dejanski, a je nehote pokazal na nedostatka Slovanov. Poslednjim je dal tako lekcijo, da mi takisto odkrito pripozna-vamo pomen njegove obče veljavne izjave, kakor Nemci. Ali ni tužno, da nam na toliko važne strani morajo odpirati oči inorodni veljaki ?
O Gunduličevi slavnosti bodemo še posebe poročali in pri tem poštevali različne izjave. Slavnost je bila velika, po vsem dostojna pesnika in slavitelja. A taka slavnost zahteva tudi odgovarjajočih praktičnih posledic, da ne izgine kakor kafra brez sledu in koristi našim narodnostim.
Nai odopisne razstave na Češkem. „Narodopisna vystavka pro zapadnt Čechy v Domažliclh" bode letos v dneh od 3. do 10. septembra. Poleg skupine zemljedelske, obrtne in trgovinske, bode tudi razstava ženskih del, šolstva itd. Namen narodopisnega oddelka je podati obraz ali sliko Do-mažliška iz minulosti, in to od praveka do današnjega dne ohranjenih ali živih spomenikov Tu bodo oddelki: predhi-storiški, historiški, literarni in umetniški, krajepisni, kroji, vezenje in slikanje, domačnost mestna i selska. — Potem bode od 13. do 27. avgusta „Okresnf narodopisna a prumy-slova vrstava v Hlinsku".
V stoletni spomin Kollarjev se po vseh češko-slovanskih zemljah vrše slavnosti; v Kromerižu je imela še poseben pomen, da jo je priredilo ondotno politiško društvo. Na Slovaško ne smejo priti s Češkega udeležit se takih slav-nostij, ker bi jih zapodili, oziroma zaprli, kakor je zažugal minister Wekerle.
Akad. društvi „Syč" in „Bukovina" je vlada na Dunaju razpustila, češ, da ste zapleteni v demonstracijo proti, metropolitu Sembratoviču.
Češke ženske so na Chicagski razstavi razložile češka vezenja in knjige, in sicer pri severnem vhodu v „Gallerv of Honor". Knjige so krasno in vkusno vezane, in so se oduševljeno sprejele. Vezanja so vzbudile takoj veliko pozornost občinstva, sosebno ženskega. Vezenj je kakih 200. Gospa Naprstkova je poslala tudi namiznih lepotičij.
ZMES.
Židje v Avstro-Ogerski. Po popisu leta 1890. je bilo v cislitavski polorini cesarstva 1.143.305 Židov. Od teh jih je 772.213 v Galiciji, 128.729 v Dol. Avstriji, 94179 na Češkem, 82.717 v Bukovim, 45.324 na Moravi, 10.042 v Sileški itd. Na Ogerskem pa skupno 725.222 (od teh jih pripada na Hrvatsko 17.261 in na Reko 489). V 10 letih so se razmnožili za 86.908 in v 40 letih za 356.697 ; v 40 letih so se podvojili na Ogerskem. V Peštbudinu je bilo leta 1890. Zidov 103.317, na Dunaju pa 158.490, v glavnem ogerskem mestu je uže vsak 5. človek Zid, na Dnnaju pa vSak 13. človek Le Crnovce, Levov in Krakov nadkriljujeta v tem pogledu pomadjarjeno glavno mesto Ogersko, v onih mestih je malone vsak 3. ali 4. človek'Žid. V vsej Evropi je 6,800.000 Židov.
Ženski licej v Zagrebu, ki je zvršil I. leto obstanka, je imel letos 4 razrede s 136 učenkami, izostalo pa jih je med letom 17. V I. razredu 26, v II. 32, v III. 17, in v IV. 46 učenk. Rimo-katoliških je bilo 74, pravoslavnih 15, evang. 2, židovskih 30. Od trgovcev in obrtnikov 30, od državnih in deželnih uradnikov 3-5, od učiteljstva 15. Iz Hrvatske 98, iz Slavonije 14. iz Štirske 1, iz
Bosne 2. Učenk, katerim bivajo roditelji v Zagrebu, je 97. Po napredku je bilo koncem П. poluletja z odliko 61, s prvim redom 53, z drugim 3, s tretjim ni bilo nobene svedočbe. Po vedenju je dobilo oceno „uzorno" 78 učenk, 43 pa „pohvalno". Leta 1893/4 otvo-rijo V. razred. Vpisovale se bodo učenke od 28. do 31. avgusta. — Gospa Franjica Kubelka, lastnica zasebnega naučnega in vzgojnega zavoda, je pooblaščena otvoriti internat za ženski licej, ki bode pod neposrednim nadzorstvom tega liceja. Glede na ta internat naj se obračajo roditelji do ravnateljstva ženskega liceja. — Skoda, da kaže uže I. leto novega ženskega liceja 30 Židinj, t. j. četrtino vseh učenk; to je preveč, po našem je tudi samo jedna uže preveč. A vidi se, da Hrvatje ne morejo ničesar več opraviti brez židovstva, in to je senčniše nego vse druge sence!
KNJIŽEVNOST.
Izvestja muzejskega društva za Kranjsko obseza v 3. sešitku med drugim: 1. A. Koblar: Boji na Krajinah in zmaga pri Sisku pred 300 leti. 2. A. K.: Škofa Tavčar in Hren o bitvi pri Sisku. 3. J. Scheinigg: Slovenska osebna imena v starih listinah. (Dalje). 4. A. Koblar: Drobtinice iz furlanskih arhivov. (Dalje). 5. S. Eobič: Kranjski mahovi. (Dalje.) — Mali zapiski z bogato vsebino.
Barvaste črepinje. Zbirka povestij in pesmij. V prozi češki spisal J. Vrhlickj. Preložil I. Skalar. V Ljubljani, 1893. Založil in prodaja Janez Giontini. Str. 85 male 8. Cena 30 kr., po pošti 33 kr. Jako lična knjižica, ki obseza pa le povesti v prozi velikega, bolj kosmopolitiškega pesnika češkega; sledile bodo najbrže tudi pesmi, če sodimo po pridevku „zbirke". Jezik in slog prevodu se kaže na prvi pogled pravilen in gladek.
Izkustveno dušoslovje Priredio Marijan Vukovič, urednik „Škole" i počastni član pedagogijskoga knj. sbora. U Osiekn. Troškom piščevim, štampom Julija Pfeiffera. 1893. Str. 204 vel. 8°. Knjiga stoji 1 for. 30 nč. Pisatelj je zasnoval to dušoslovje tako, da bi se moglo ž njim poučiti širše naobraženo občinstvo hrvatskega naroda. Povdarja v „pripomeni", da „dušeslovna nauka nije u našoj Hrvatskoj literaturi još tako razvijana, kao druge grane znanosti, te i nije našem čitalačkom svietu baš tako poznata. S toga sam gradivo ovoga maloga djela protumačio i razjasnio mnogimi raznimi i udesnimi primjeri. da. . . se čitajuč knjigu može svatko upoznati s najvažnijim iz dušoslovja, koliko zasieca u svakdanji život-'... ,.Djelo nije baš napisano za učevnu porabu, nego više za čitalačku publiku"... Poleg znanih nemških psihologij je porabil tudi nekoliko hrvatskih spisov. Namenu, ki se ga je postavil pisatelj, tudi jako povoljno ustreza. Povsod jako jasno, rekli bi, prav po domače, razpravlja svoj predmet, in je srečen sosebno pri navajanju zgledov, vzetih mnogotero iz domačega narodovega življenja. Knjiga je popularna, v plemenitem smislu, in jo ravno tudi zaradi tega priporočamo sosebno tudi slovenski inteligenciji, katera doslej nima dušeslovja, pisanega v takem preprostem jasnem slogu. V zaglavju : Govor. — Svojstvo govora. — Bazvitak govora.
— U go voru je značaj i bitnost naroda — v tem odstavku pravimo, veje tudi posebna ljubezen do narodovega jezika in bitja. Kar se dostaje hrvatskih terminov, ki jih rabi pisatelj, bilo bi primerno, da bi jeden naših naobražencev, recimo, jezikoslovec, razpravljal termine, ki jih začenjajo rabiti za jeden in isti dušeslovni pojem Hrvatje in Slovenci in jim priporočal s kritiško razsodbo, kaj naj obdrže v tem pogledu, kaj pa naj izbacnijo. To velja tudi glede na Srbe v družbi z literaturo hrvatsko in slovensko. Drugače se bodemo brez potrebe in na škodo tudi na to stran oddaljevali in celo pospeševali pojmovne zmešnjave, katere se potem zanesejo v vse filozofiške predmete, torej tudi logike in metafizike. Naš pisatelj rabi n. pr. razum za nemški „Verstand", um pa za „Vernunft", v tem ko Slovenec rabi razum in um za prvi pojem, besedo „pamet" pa za drugi. V besedah „um" in „razum" ni nikake osnove za razliko v smislu našega avtorja, in vendar mu ne moremo priporočati slovenske „pameti" v pripomoček. On dobro razklada stvari, ali kako mu pomagati z besedami, ali, če hočemo, kako pomagati Slovencem za to distinkcijo, katera je dovolj običajna pri psihologih in filozofih in ima tudi stvarno vsaj nekoliko pod-stave ? No, to tukaj le mimogrede, ker je vredno premišljevanja pri nadaljnjem razvijanju filozofiške literature specijalno med Jugoslovani.	F. P.
Адамекое кољено. Slika iz seljskega življenja od Janka M. Veselinoviča. Belgrad. Založil Velimir Baložič. 1893 C. 30 kr.
Ottova Laeina knihovna narodni je dospela do 20. sešita, v katerem se završuje prevod znamenitega romana „Zhusle svetlo", ki ga je spisal Angličan Kipling. in se pričenja delo: „Na de d in e". Obrdzkj z jihomo-ravske vesnice. Nakreslil Jan Herben. Poslednji je priobčil v isti Ottovi knihovnf (1. 1890) „Moravske Obrazkv".
„Česhij Lid". ročnik II., čislo 5. Poleg nadaljevanj in izvršenj ima ta debeli zvezek med drugim: Modlitbv li-dove. Ukazka lidoveho umšnf od V. Smutneho. — „Do kolečka". Nove prostonarodni pisne a variantj z Chodska. Podava Jindrich Baar. — K ochozenf s klibnou. — Žrna valašska. Podava Mat. Vaclavek. — Velikonoce. Ze sbirek zaslanych Češkemu Lidu. — Dialektologickč pabšrky z okoli Žleb. Sbfra Em. Kutilek. — O fimskjch starožitnestech na Morave nalezenych. Piše Jan Knies, učitel v Blansku. — O rekonstrukci telesne vyšky prachistorickjch plemen. Be-feruje L. Niederle. — Potem razna poročila o spisih, časopisih, mnogo ilustracij, vrhu tega posebne priloge, kakor: Generalni projekt narodepisne vystavy českoslovanske v Praze 1894- — „Česky Lid" izhaja 6 krat na leto v zvezkih po 6—7 pol vel. 8.° Urejujeta ga dva češka učenjaka-strokov-njaka, dr. Lubor Niederle in dr. Čenek Zibert, oba docenta Praškega vseučilišča. Stoji 4 gld. na leto in se pošilja naročnina založniku: F. Šimaček v Praze, Jerusalemska ulica 11. „Česky Lid" spada med najboljša slovanska izdanja o slovanskih živih in mrtvih starinah, iz češkoslovanskih dežel in slovaške zemlje.
M uži a ženij. Ver še. Bohdan Kaminsky. V Praze. Nakladem Jos. R. Vihmka. Str. 113 mal. 8. Močen papir. Cena 60 kr. Lirične pesni s krasno dikcijo.
Mgthiske bgstosče lužiskich Serboic. Napisal Adolf Černy. I. zwjazk. Str. 240 Budyšin (Bautzen), 1893. Založil M. Hornik, stolni kapitular, velezaslužni srbski pisatelj. In Commission von Ed. Riihls Buchhandlung in Bautzen. Cena 4 marke. — Pisatelj je v tej knjigi zbral jeden del mitiškij bitij Srbov Gornje in Dolnje Lužice. Pri tem je kritiški porabil vse dosedanje spise v knjigah in raztresene po časopisih; zajedno je sam nabiral in zbiral med narodom lužiškosrbskim ter tako odstranil vse to, kar so drugi zapisovali in priob-čuvali napačno in nekritiški. S tem je še le podal znanstvu porabljivih snovij, ko se je sam držal najmodernejših metod (Angličana Edv. B. Tylorja in Andr. Langa). Primerjevalno presoja vsako mitiško bitje, s tem pošteva raziskovanja sosebno tudi slovanskih znanstvenikov ; tako podaja I. del svoje knjige, katero bode poštevati slovanskemu znanstvu. V tem I. delu, kateremu bode sledil П. del v jednem letu, so na vrsti: Kubolčik, Zmij, plon. Bože sedleško, Božalosč. Lutki, palčiki. Spjacj ryčerjo.'Hobrv. Grabv. Džiwica. Džhvja žona. Pfipoldnica. Serpovvnica. Smerkawa. Zla žona. Khorosč. Mor. Smjertnica. Smjerč. Slončko, mesac, hwezdy. Mročele. Njewjedro. Wjera. Wetr. Wichor. Dvterbjernat. Nocny hajnik. Med lužiškimi Srbi, ki so na polju mitologije delovali, oziroma še delujejo, so zaslužna imena: Smoler, Hornik, Duč-man, Pful, H. Jordan, E. Muka in drugi. Čeme pa tudi pod tekstom navaja slovanske in drugonarodne učenjake in njih dela ter tako podpira z navajanjem znanstvenih del svoje lastno delo. Poslednje priporočamo slovanskim učenjakom, bavečim se z mitologijo slovanskega plemena.
Rites et usages nuptiaux en Ukraine. Th. Volkov, Pariš 1893. V tej knjigi predstavlja pisatelj po znanstveni metodi sestavljene svatbene običaje vseh slovanskih narodov, dasi razpravlja na prvem mestu običaje ukrajinske. Razvija stročno imena, običajna pri Slovanih od snubljenja pa do konca svatbe.
Современнак малорусскал зтнографгн. Ч. I. H. СумцовЂ. ШевЂ, 1893.
Краткги очеркг дђнтелЂности С.-Петербургскаго слав-лнскаго благотворителвнагo обцества за 25 лТ,тђ его су-цествовата. 1868—1893 гг. Составшгв по порученш Сов15та дМствитедвлш! члепт. Обцества в. II. Истожлнђ. Str. 80 leks. form. Cena 50 kop. V tej knjižici je temeljito popisano in označeno Petrograjsko slavjanskoje blagotvoritelj-noje obščestvo, kako se je razvijalo in kako je delovalo tekom 251etnega obstanka.
Обцеславхнскал аздука сћ прлложедјемг образцовг славлнскихг пар^чш. Составплг А. Рилвфердцлгг. Из-дан1е второе СПБ. Славлпскаго благотворителвнаго об-
цества. 1892. Str. СХХ1Х. Ta knjiga razpravlja alfabete, abecede in azbuke vseh slovanskih narodov, podaje njih zgodovino in zajedno podaje iz vsakega slovanskega jezika nekaj teksta v izvirniku in prepisih na azbuko. Knjiga je izborna in potrebna sosebno zapadnim in južnim Slovanom, katerim so iz politiških vzrokov ali po nevednosti zamenjali cirilico z latinico ali celo z nemškimi črkami.
Рускал литература XIX. в1жа. Оиштг iiCTOpin но-вМшеи русскол словеелостл вђ б1ограф1лхг, характерпстн-кахг и образцахЂ. Томђ I, внпускг 1. и 2. Е. Гаршлдг. Petrograd. 1893. 8." p. 1—390. C. 3 r.
Opomnja uredništva. Ob prazniku sv. Cirila in Metodija naznanjamo, da pričnemo kmalu priob-čevati kritično zgodovinsko delo o cirilometodijski cerkvi, katero bode kazalo, kftko se je ta cerkev razvijala med Jugoslovani, specijalno Hrvati in Slovenci posebe. Mnogo temnega, nejasnega, napačnega je razširjeno o zgodovini te cerkve, bodisi iz nevednosti, bodisi iz nečistih in zlobnih namer; ta cerkev se izpodkopuje i dandanes, in skušajo kvariti njene svetinje, njene tradicije. Treba je torej seči globoko, do korenin, treba je z vsem znanstvenim orožjem utrditi fundament in tako dati zlasti v pogledu na zapadne Slovane trdno oporo, katera jim bode za vselej v zanesljivo vodilo. In mi se nadejamo, da tako vodilo bode spis našega lista; nanj opozarjamo vso slovansko inteligencijo posvetnih stanov, kakor du-hovenskih vrst.
Kritičnih spisov bode sledilo pa tudi na druge strani, katere so važne za nadaljnji razvoj slovanske kulture med nami. Letos so čitatelji razvideli, da jim na povečanem listu podajemo tudi leposlovnega, iz narodne poezije odbranega gradiva; tako bodemo nadaljevali in tu pa tam postavimo kritiška merila v obuje-nje zavesti o estetiškem vkusu sosebno jugoslovanske narodne poezije. S tem se priporočamo naklonjenosti naših čitateljev, katere prosimo vljudno, da po svoje pomagajo širiti naš list dalje in dalje.
Opomnja upravništva. S 13. številko je pričelo drugo poluletje; naše častite naročnike prosimo vljudno, da nam pravočasno pošljejo naročnino, in ti, ki so nrm dolžni kakor si bodi od poprej, poravnajo svoje dolgove, oziroma pošljejo vsaj nekaj na račun. Prosimo, da bi ue bil ta opomin brezvspešen, in da bi nam ne bilo treba terjati po drugih potih. Naši naročniki so vendar taki, da jim zaukazuje dostojnost, izpolnjevati svoje dolžnosti do nas, kakor jih izpolnjujemo mi nasproti njim.
Popravek k 12. št. „SI. Sveta". V pesini „Angelj" v 1. kitici i. vrsta čitaj : S 1 u š a 1 i nam Slišali.
„SLOVANSKI SVET" izhaja 10. in 25. dan vsakega meseca. Cena mu je za zunanje naročnike za celo leto 4 gld. za pol leta 2 gld. in za četrt leta 1 gld. Za dijake in ljudske učitelje stoji celoletno 8 gld. 60 kr., Doluletno 1 gld. 80 kr. in četrtletno 90 kr. — Posamične številke se prodajejo po 18 kr. - Naročnina, reklamacije in dopisi naj se pošiljajo F. Podgorniku v Trstu, ulica Farneto št. 44.
Tisk tiskarne Dolenc. — Izdajatelj, lastnik in urednik Fran Pod gornik.