■ LUKA - MODEL ČOLNA MČ -1/3

V OBJEKTIVU

1. Maketa meteorja, ki jo je izdelal Otokar Hluchy, je za razliko od
pravega letala, ki je bilo iz kovine, v celoti narejena iz balze. Več o
letalu in gradnji makete labko preberete v tej številki Tima.

2. Na zadnjem SP raketnih modelarjev v Kamniku sta med mladinci
Tomaž Kogej in Jernej Vrtačnik priborila Sloveniji zlato in srebrno
medaljo v kategoriji raket za doseganje višine S IB.

3. Mladi Blaž Grgič iz Ljubljane se vse bolj uveljavlja med tekmovalci
v kategoriji RV-raketoplanov S8E. Na SP je prispeval pomemben delež
k ekipni srebrni medalji slovenske mladinske ekipe.

4. V Brestanici očitno vlada precej zanimanja za ladijske modele.
Marko Omerzu nam pošilja sliko svojega modela orka I, ki ga je izde¬
lal po Timovem načrtu.

5. S pomočjo vitla se Multiplexova maketa DG 600 naglo vzpenja na
višino, kjer bo lahko pokazala svoje sposobnosti. Model, ki ga je izde¬
lal Urban Hrvatin iz Vipave, ima razpetino 3500 mm, krmili pa se s
4-kanalno RV-napravo.

Foto: J. Čuden, O. Hluchy, A. Nedog, M. Omerzu in S. Puhar

REPORTAŽA

11. svetovno prvenstvo
raketnih modelarjev

Ljubljana / Kamnik, 7.-14. 9. 1996

Novih pet medalj v zbirki slovenskih raketnih modelarjev

Prizadevanja in napori posameznikov v
Komisiji za raketno modelarstvo LZS in Astro¬
navtsko raketarskem klubu V. M. Komorov so
obrodili sadove. Organizirali smo svetovno
prvenstvo raketnih modelarjev za mladince in
člane - obsežen projekt, ki je po številu udele¬
žencev presegel vse dosedanje. Uresničile so
se želje številnih raketnih modelarjev, da
končno tudi pri nas izpeljemo to najpo¬
membnejšo prireditev.

Svetovnega prvenstva za mladince in člane
se je udeležilo rekordno število več kot 400
tekmovalcev, strokovnih vodstev ekip in sod¬
nikov iz 22 držav, kar dokazuje, da se ta
dejavnost v svetu vse bolj širi in razvija.

Vendar pa pri organizaciji ni šlo vse gladko
in brez težav. Načrti in želje so eno, izvedba
pa nekaj povsem drugega. Bolj ko se je bližal
predvideni termin in je bilo treba zavihati
rokave, manj je bilo tistih, ki so bili pripravljeni
žrtvovati svoj prosti čas in pomagati pri delu.
Kljub temu je organizacijskemu odboru uspelo
zbrati zadostno število privržencev tega športa
iz vrst učiteljev tehnične vzgoje, modelarjev in
maketarjev, nekatere tudi iz tujine.

Za lažjo predstavo o obsežnosti prireditve
naj povemo, da je bilo treba na poligonu v
bližini Kamnika postaviti pravo malo naselje s
26 štabnimi šotori za vse reprezentance,
organizacijske potrebe, glavna sponzorja in
sodnike, poleg teh pa še poljsko kuhinjo z
jedilnico, oder za svečanosti ob podelitvah
odličij ter zagotoviti in opremiti 46 štartnih
mest z lansirnimi napravami, kjer je svoje delo
opravljalo okoli 100 časomerilcev, sodnikov
in članov žirije. Dejansko sta bila to dva loče¬

na poligona za mladince in člane, na katerih
so sočasno potekala tekmovanja v sedmih
športnih panogah.

Tako velike prireditve ne bi mogli izpeljati
brez pomoči sponzorjev, saj je izvedba celot¬
nega projekta zahtevala precejšnja finančna
sredstva. Glavna sponzorja prvenstva sta bila
firma UHU in njen pooblaščeni zastopnik v
Sloveniji UNIHEM iz Ljubljane; oba že vrsto let
pomagata pri razvoju raketnega modelarstva

Impresiven start modelarske rakete na malem
"kozmodromu" pri Kamniku


Del niza š!
za start

izorišču svetovnega prvenstva. Na deveti rampi čaka na dovoljenje
danji svetovni prvak v Sl B. Tokrat je zasedel 7. mesto.

Urednikov predal

Starši želimo svojim otrokom vse naj¬
boljše, da bodo uspešni v šoli in dosegli
svoj življenjski cilj. Toda, ali jih dovoli spod¬
bujamo in jim omogočamo, da se ukvarja¬
jo z interesnimi dejavnostmi. Osebnost
mladega človeka se ne oblikuje samo doma
in v šoli, temveč tudi v družbi z vrstniki ter
pri udejstvovanju v raznih izvenšolskih
športnih, kulturnih, tehničnih ali drugih
dejavnostih. Prav te imajo za mladostnike
včasih mnogo večji pomen, kot si mislimo.
Ko se ukvarjajo s priljubljenim konjičkom,
pridobivajo delovne navade, razvijajo
določene veščine, čut odgovornosti do
kolektiva, smisel za timsko delo, tovarištvo
in zdrav tekmovalni duh. Vrednote in pozi¬
tivne izkušnje, pridobljene pri delu v
skupinah, društvih in klubih so kasneje v
življenju velikega pomena

Poznam kar nekaj fantov, ki so imeli v
osnovni šoli težave pri posameznih pred¬
metih, slabe ocene in so veljali za
nedelavne in neprizadevne, skratka za
slabše učence, Le malokdo pa je vedel, da
so uspešni pri nekaterih vzgojnih pred¬
metih. Veselilo jih je delo v krožkih in na
tekmovanjih so dosegali lepe rezultate.
Priznanja, ki so jih potem za svoje dosežke
dobili tudi v šoli, so vplivala na njihovo
samozavest in odnos tudi do drugih pred¬
metov, kar se je kmalu odrazilo pri učnem
uspehu. Nanje se začeli gledati z drugač¬
nimi očmi celo tisti učitelji, ki so nad njimi
zmajevali z glavo, češ, iz tega fanta nikoli
ne bo nič. Izkušnje, ki so jih pridobili pri
interesnih dejavnostih, so jim kasneje v mar¬
sičem pripomogle, da so se bolje znašli tudi
v srednji šoli in postali uspešni v svojem
poklicu.

Zato je pomembno, da starši spodbu¬
jamo pri otrocih zanimanje za različne ust¬
varjalne konjičke in po možnosti, na tak ali
drugačen način, tudi sami sodelujemo pri
njihovi dejavnosti. Modelarstvo, na primer,
vse pogosteje postaja hobi cele družine.

V zadnjem času smo priče lepim
dosežkom naših mladih modelarjev na
največjih mednarodnih prireditvah. Pri tem
ne smemo pozabiti tudi njihovih staršev, ki
so jih ves čas podpirali, jim pomagali in
stali ob strani tudi tedaj, ko je komu zaškri¬
palo v šoli. Posnemajmo te starše tudi sami,
čeprav bo za to pogosto treba žrtvovati tudi
del svojega prostega časa.

Jože Čuden, urednik

TIM 3 • november 1996 • 1

REPORTAŽA

in tehnične kulture v Ljubljani nasploh ter sta
sponzorja slovenske državne reprezentance.

Organizator si je veliko obetal tudi od
obljubljene pomoči Ministrstva za obrambo v
obliki opreme in osebja za postavitev tabora,
ki pa je bila žal mnogo skromnejša od
pričakovane. Zato so morali zadnje dni za
delo poprijeti tudi nekateri domači reprezen¬
tanti, ki tako niso imeli časa za neposredne
priprave pred prvenstvom, kar se je odražalo
tudi pri doseženih rezultatih. Celotna organi¬
zacija prvenstva je bila namreč zastavljena
povsem na amaterski osnovi.

Testiranje motorjev je prevzela firma Mach
iz Loke pri Zidanem mostu, proizvajalec mo¬
delarskih raketnih motorjev in modelov. Prav v
ta namen je bila razvita nova preizkusna

*8k.

*  •„ ;*

S srebrom v Sl B se je tudi Jernej Vrtačnik
pridružil dobitnikom medalj na največjih tek¬
movanjih.

naprava in programska računalniška oprema,
s katero so bile lahko hitro in natančno oprav¬
ljene meritve vseh vrst modelarskih motorjev, ki
so jih tekmovalci uporabljali na prvenstvu.

Merjenje višin poletov v kategorijah za
doseganje višine Sl B in S5C, ki je bilo na sko¬
raj vseh dosedanjih prvenstvih precej vprašlji¬
vo, so s pomočjo štirih teodolitov korektno
opravili strokovnjaki Geodetskega zavoda RS
in firme Geoservis. Rezultate je računalniško
obdelala firma SINEL. Da ne bi nihče ostal
lačen in žejen, pa je poskrbelo osebje
restavracije Discovery.

Specialist za radij¬
sko vodene raketo-

pl<

M'

lane Bogdan
'iakuc letos ni

□el v boj za
medalje.

Našim mladim RV-
pilotom je s svojimi
bogatimi izkušnjami
pomagal tudi
Aleksander Sekirnik.
Na sliki asistira Ivanu
Turku med vodenjem
modela.

Črt Nagode je bil naš najuspešnejši mladinec
v S8E. Osvojil je četrto mesto.

Svečana otvoritev prvenstva s povorko po
ulicah Kamnika se je končala na osrednjem
trgu in je ostala vsem udeležencem v lepem
spominu, saj je potekala istočasno kot festival
narodnih noš. S svojim nastopom, atraktivnimi
preleti motornih zmajev, so jo popestrili tudi
člani Aerokluba Kamnik.

Po uradnem treningu in otvoritvi so se za¬
čela tekmovanja v sedmih panogah. Vreme je
bilo nastopajočim dokaj naklonjeno, zato je
bilo doseženih tudi veliko izvrstnih rezultatov,
še posebej pri raketah s padalom S3A, kjer
smo bili tako v mladinskem kot članskem "Fly-
offu" priče tudi enournim poletom. Rezultat
poštenega in nepristranskega sojenja je bil,
da so se med dobitnike medalj vpisale skoraj
vse udeleženke prvenstva. Izrazitih favoritov, z
izjemo v nekaterih panogah, pri maketah in
RV-raketoplanih skoraj ni bilo.

Naši tekmovalci so tokrat osvojili pet
medalj, eno zlato in štiri srebrne. Največji
uspeh je dosegel Tomaž Kogej, član ARK
Komorov, ki je z rekordnim letom 1244 m med
mladinci obranil naslov svetovnega prvaka v
kategoriji raket za doseganje višine S IB,
drugo mesto pa je zasedel njegov klubski
tovariš Jernej Vrtačnik z 807 m. Najboljši pri
članih je bil Marjan Čuden s sedmim mestom.
Pri višinkah smo že večkrat dokazali, da
znamo izdelati odlične modele, ki pa
največkrat letijo previsoko, da bi jim lahko
vsakokrat izmerili višine. Tudi tokrat nekateri

naši tekmovalci niso imeli sreče, saj so brez
rezultata ostali še Andrej Vrbec med mladinci
in Jože Čuden ter Matjaž Požun med člani.
Mladi so bili izvrstni tudi v S6A [rakete s
trakom), kjer je Igor Stricelj iz ARK Vega osvo¬
jil srebrno medaljo, enak podvig pa je uspel
tudi ekipi, v kateri sta bija še Matevž Dular (6.)
in Tomaž Kogej (18.). Člani v tej panogi tokrat
niso osvojili medalje, bili pa so dobri peti.
Medaljo smo načrtovali predvsem pri RV-rake¬
toplanih. Mladinci Črtomir Nagode, Ivan Turk
in Blaž Grgič so dobro "leteli" in zasedli odlič¬
no drugo mesto, med posamezniki pa se je
Nagodetu v napetem "Fly-offu" le za las iz¬
muznila medalja, zasedel je najbolj nehva¬
ležno četrto mesto. Enako se je med člani
dogodilo Bogu Štempiharju, ki pa je skupaj z
Bogdanom Makucem in Alešem Muscem osvo¬
jil med ekipami peto mesto.

Tokrat so naši člani prvič sodelovali tudi v
S5C. S tremi natančno izdelanimi maketami
nike cajun so bili po statičnem ocenjevanju tik
za petami najboljšim in z lepimi možnostmi za
dobro uvrstitev pred poleti. Jože Čuden in
Miha Kozjek sta napravila izvrstna dvostopenj¬
ska leta, vendar so ga merilci izmerili le prve¬
mu. Za nameček pa je imela precej smole
Mateja Kozjek, ki se ji ni posrečil vžig druge


Novi svetovni prvak v S5C Bob Kreutz IZDA) z
maketo dvostopenjske rakete sergeant hydac

2 • TIM 3 • november 1996

REPORTAŽA

Mateja Kozjek je za svoj prvi nastop v državni
reprezentanci izdelala maketo ameriške son-
dažne rakete nike ca jun.

Američan Bob Biedron je z maketo ariane 3 V-
-10 osvojil srebrno medaljo v S7.

stopnje. Nazadnje jej. Čuden zasedel sedmo
mesto, enako pa tudi ekipa.

Pri raketah s padalom smo bili daleč od nek¬
danjih dosežkov, s tem da člani niso nastopili
v polni postavi. Tu velja pohvaliti le Andreja
Vrbca, ki je med mladinci zasedel 14. mesto,
prav tako kot pri raketoplanih (S4B). V tej
panogi tudi člani niso ponovili dosežka izpred
dveh let, ko so osvojili srebrno medaljo. V
časovni stiski zaradi že omenjenih težav so
nastopili z rezervnimi modeli, rezultat tega pa
je bil daleč od želenega.

Če povlečemo črto pod dogajanji na prven¬
stvu, smo lahko z doseženim več kot zado¬
voljni. Organizacija prvenstva je lepo uspela,
k sodelovanju smo pritegniti pomembne spon¬
zorje, nenazadnje pa je tu tudi pet medalj, ki
jih glede na to, da je bil tokrat poudarek pred¬
vsem na organizaciji prireditve, morda toliko
nismo niti pričakovali.

Jože Čuden

Vrhunska maketa sojuz ruskega maketarja
Leviha pred startom

Rezultati 11. SPRM
Člani - posamezno:

S1B

1. Oleg Voronov, RUS, 1209, 2. Robert Kreutz, USA, 943,
3. Aleksej Korjapin, RUS, 925, 7. Marjan Čuden, SLO, 773,
29.-55. Jože Čuden, SLO, 0, 29.-55. Matjaž Požun, SLO, 0.

S3A

1. Takashi Suzuki, JPN, 900 + 420 + 4270, 2. Uwe Brewka,
GER, 900 + 420 + 4075, 3. Igor Šmatov, RUS, 900 + 420 +
2940, 39. Drago Perc, SLO, 715,58. Miha Kozjek, SLO, 315

S4B

1. Vladimir Menčikov, RUS, 720 + 480, 2. Jan Pukl, CZE,
720 + 433, 3. Sascha Steinbeck, GER, 720 + 316, 21. Egon
Engelsberger, SLO 540, 29. Jože Čuden, SLO, 443, 51.
Miha Kozjek, SLO 180.

S5C

1. Robert Kreutz, USA, sergeant hydac, 702 + 890 = 1592,

2. Vladimir Minakov, RUS, taurus tomahavvk, 656 + 852 =
1508, 3. Sergej lliin, RUS, taurus tomahawk, 633 + 788 =
1421, 7. Jože Cuaen, SLO, nike cajun, 636 + 647 = 1283,
24.-31. Mateja Kozjek, SLO, nike cajun, 621 + 0 = 621,
24.-31. Miha Kozjek, SLO, nike cajun, 620 + 0 = 620.

S6A

1. Neus Misse, ESP, 524, 2. Jaromir Chalupa, CZE, 524,

3. Oleg Voronov, RUS, 478, 20.-21. Jože Čuden, SLO, 418,
24. Bogo Štempihar, SLO, 409, 27. Drago Perc, SLO 404.

S7

Jan Kotuha, SVK, saturn 1B, 794 + 232 = 1026, Robert
Biedron, USA, ariane 3.V-10, 771 + 238 = 1009, Arnis
Bača, LAT, sojuz T, 778 + 153 = 931.

S8E

1. Franz Weissgerber, GER, 1080 + 480 + 1001, 2. Štefan
Mokran, SVK, 1080 + 480 + 970 c  3. George Gassaway,
USA, 1080 + 480 + 929, 4. Bogo Štempihar, SLO, 1080 +
480 + 880, 16. Bogdan Makuc, SLO 1080 + 419, 25. Aleš
Musec, SLO 887.

Člani - ekipno:

Sl B

1. NED, 1561,2. SVK, 1525,3. LAT, 1313, 13. SLO, 7/3.
S3A

1. ROM, 2665, 2. POL, 2578, 3. MKD, 2552, 19. SLO,
1030.

S4B

1. ESP, 1882, 2. SVK, 1791,3. CZE, 1679, 12. SLO, 1163.
S5C

1. SVK, 3615, 2. RUS, 3577, 3. USA, 2927, 7. SLO, 2524.
S6A

1. CZE, 1377, 2. RUS, 1351, 3. SVK, 1323, 5. SLO, 1231.
S7

1. SVK, 2813, 2. CZE, 2492, 3. ROM, 1761.

Jan Kotuha (Slovaška) preverja namestitev
električnih vžigalnikov pri svoji osemmotorni
tristopenjski makete saturn 1 B.

S8E

1. SVK, 3240, 2. USA, 3240, 2. SUI, 3119, 5. SLO, 3047.

Mladinci - posamezno:

S1B

1. Tomaž Kogej, SLO, 1244, 2. Jernej Vrtačnik, SLO, 807,
3. Shi Qi, CHN, 763, 28. Matevž Dular, SLO, 130, 29.-38.
Andrej Vrbec, SLO, 0.

S3A

1. Andreu Palau, ESP, 900 + 420 + 2790, 2. Ivan Uliskov,
RUS, 900 + 420 + 2328, 3. Agnius Sluckus, LTU, 900 + 420
+ 2135, 14. Andrej Vrbec, SLO, 823, 24. Tomaž Kogej,
SLO, 705, 27. Igor Stricelj, SLO, 673.

S4B

1. Algimantas Deikus, LTU, 586, 2. Marius Costache, ROM,
581, 3. Sergej Karpušov, RUS, 571, 14. Andrej Vrbec, SLO,
425, 33. Matevž Dular, SLO, 81,34. Tomaž Kogej, SLO, 60.

S5C

1. Ivan Uliskov, RUS, nike cajun, 609 + 749 = 1358,

2. Radoslav Hudec, SVK, nike cajun, 585 +466= 1051,

3. Lukas Herman, CZE, nike cajun, 569 + 423 = 992.

S6A

1. Dragana Čudič, YUG, 490, 2. Igor Štricelj, SLO 454,
3. Bartosz Boniecki, POL, 453, 6. Matevž Dular, SLO, 437,
18. Tomaž Kogej, SLO, 389.

S7

1. David Szabo, SVK ariane 3, V-12 739 + 147 = 886,

2. Lucian Obrete, ROM, ariane 3, V-10 697 + 189 = 886,

3. Marcin Bielecki, POL, saturn IB, 737 + 148 = 885.

S8E

1. Martin Hudak, SVK, 1080 + 480 + 734, 2. Igor Hudak,
SVK, 1080 + 480 + 618, 3. Luk6š Herman, CZE, 1080 +
480 + 545, 4. Črtomir Nagode, SLO, 1080 + 480 + 501,
6. Ivan Turk, SLO 919, 8. Blaž Grgič, SLO, 722.

Mladinci - ekipno:

S1B

1. LAT, 2076, 2. CZE, 1740, 3. SVK, 1612, 10. SLO, 937.
S3A

1. ESP, 2664, 2. MKD, 2561, 3. CZE, 2446, 7. SLO, 2201.
S4B

1. SVK, 1541,2. RUS, 1501,3. LTU, 1306, 11. SLO, 566.
S5C

1. SVK, 2816, 2. CZE, 2803, 3. RUS, 2621.

S6A

1. POL, 1322, 2. SLO, 1280, 3. ESP, 1205.

S7

1. SVK, 2529, 2. POL, 2503, 3. ROM, 2495.

S8E

1. SVK, 3240, 2. SLO, 2751,3. POL, 1353.

TIM 3 • november 1996 • 3

REPORTAŽA

Maloštevilno toda uspešno slovenskp zastopstvo na mladinskem SP v Krakowu. Z leve: Bojan
Gjerek, Dejan Gomboc, Jože Titan, Stefan Gomboc, Sašo Sinic in Ignac Gjerek.

V času od 17. do 23. avgusta 1996 je v
Krakowu na Poljskem potekalo 5. mladinsko
svetovno prvenstvo s prostoletečimi modeli.
Naša ekipa, v kateri so bili člani Aerokluba M.
Sobota, je tekmovala samo v eni kategoriji -

F1A (prostoleteči jadralni modeli). Ekipa v se¬
stavi Sašo Sinic, Bojan Gjerek in Dejan
Gomboc pod vodstvom Jožeta Titana je
desegla izjemen uspeh. Med 46 nastopajoči¬
mi so mladi Murskosobočani posamezno za¬

sedli 8., 11. in 27. mesto, kar je našim repre¬
zentantom med 17 ekipami prineslo 3. mesto
in bronasto odličje za Slovenijo. Čeprav
morda nepričakovan, pa ta izvrstni dosežek ni
naključen. V Aeroklubu Murska Sobota že
nekaj let intenzivno in kakovostno delajo z
mladimi modelarji. Pri tem sta še posebej aktiv¬
na izkušena mentorja Milan Vertot in Jože
Titan. Doslej doseženi rezultati mladih mursko¬
soboških modelarjev na domačih tekmovanjih
in tekmovanjih FAI, ki štejejo za svetovni
pokal, so vzbujali upe tudi ob nastopu na sve¬
tovnem prvenstvu.

V imenu Komisije za letalsko modelarstvo
LZS čestitam mladim reprezentantom za do¬
seženi uspeh. Istočasno gre zahvala tudi men¬
torjem, AK Murska Sobota in vsem ostalim, ki
so na kakršenkoli način pomagali in prispevali
k temu uspehu.

Otokar Hluchy

Rezultati F1A-  posamezno:

Bron SP za mlade
letalske modelarje

lil W §P Cčr

m  flsk SjL  ■ i m  ' I

5LOVENIA


4. odprto tekmovanje z modeli MČ
in jadrnicami razreda G

Modelarski krožek na osnovni šoli Marjana
Nemca iz Radeč je 14.9.1996 priredil od¬
prto tekmovanje z modeli čolnov na električni
pogon MČ in jadrnic razreda G. Tekmovanje
je bilo organizirano v počastitev dneva šole in
praznika občine Radeče.

S čolni smo tekmovali v dveh kategorijah
MČ-1 in MČ-3, doseženi pa so bili naslednji
rezultati:

MČ-1

1. Neven Tutnjevič
Bistrica ob Sotli

2. Blaž Rakar
Ljubljana

3. Sergej Skočir
Hrastnik

MČ-3

O. š. Marije Broz,
300 točk
O. š. Franceta Bevka,
290 točk
O. š. n. h. Rajka,
270 točk + 190 točk

1. O. š. Franceta Bevka (Stojan Milenkovič, Klemen
Kolenik, Matjaž Horvat) 1380 točk

2. O. š. Majde Vrhovnik (Dušan Boldin, Gorazd

Grašič, Milan Grašič) 1240 točk

3. O. š. Majde Vrhovnik (Urška llar, Gorazd Grašič,

Milan Grašič)

Jadrnice razreda G

1. Matjaž Horvat

2. Milan Grašič

3. Rok llar

980 točk

O. š. F. Bevka
O. š. M. Vrhovnik
O. š. M. Vrhovnik

Vsem tekmovalcem, mentorjem in sodnikom
se zahvaljujemo za sodelovanje na četrtem
odprtem tekmovanju v Radečah in jih že letos
vabimo na odprto tekmovanje v septembru
naslednje leto.

Jože Hiršelj

Na tekmovanju ladijskih modelarjev v Radečah se iz leta v leto poveču¬
je število udeležencev.

4 • TIM 3 • november 1996

NAGRADNA AKCIJA

TIMOVA NAGRADNA AKCIJA

Zveste bralce, dosedanje poverjenike na šolah in vse ljubitelje revije Tim obveščamo, da
bomo tudi v letošnjem šolskem letu nadaljevali z nagradno akcijo pridobivanja novih
naročnikov, katere namen je dvigniti naklado, zagotoviti nižjo ali vsaj enako ceno revije ter
povečanje obsega, saj bi radi ustregli željam čim večjega števila bralcev, ki pričakujejo na
straneh Tima še več prispevkov in obogatitev vsebine z novimi rubrikami.

V akcijo pridobivanja novih naročnikov se lahko vključi vsakdo izmed vas. Pokažite Tim
učencem v šoli, sošolcem, prijateljem in znancem ali članom vašega društva, ki jih zanimajo
tehniške dejavnosti. Marsikdo naše revije sploh ne pozna in bi jo z veseljem naročil.

Vse, kar morate storiti, je, da nam pošljete naročilnico (lahko jo tudi prefotokopirate) z
naslovom in lastnoročnim podpisom novega naročnika in svoje podatke. Revijo bomo pošiljali
neposredno na njegov naslov, zato kot poverjenik ne boste imeli nikakršnih dodatnih obre¬
menitev z razdeljevanjem izvodov ali pobiranjem naročnine.

Če boste zbrali vsaj 10 novih naročnikov, boste kot nagrado za svoj trud prejemali vse leto
svoje izvode Tima brezplačno, hkrati pa boste sodelovali v nagradni akciji, pri kateri bomo 15
najbolj uspešnih sodelavcev nagradili z bogatimi nagradami naših sponzorjev.

Med šolskim letom bomo k sodelovanju poleg lanskih sponzorjev pritegnili še nove, tako da
bo seznam vseh nagrad objavljen v Timu ob zaključku akcije, ki bo trajala do konca letnika
oziroma do maja 1997.

O poteku akcije vas bomo v reviji sproti obveščali.

K-

NAROČILNICA

Nepreklicno (do pisne odpovedi) naročam revijo Tim. Naročnino bom poravnal po
položnici.

Pošiljajte mi _ izvod(ov) revije Tim.

(Ime in priimek)

(Točen naslov naročnika)

(Poštna številka in kraj)

(Datum) (Podpis naročnika)

S<---

Najuspešnejšemu poverjeniku lanske Timove nagradne akcije g. Janezu Zazvonilu, učitelju na
Osnovni šoli Križe, je direktor firme MIBO modeli Bogo Štempihar izročil prvo nagrado, RV-
-model avtomobila Opel calibra V6 in Graupnerjevo Rv-napravo D4-X s priborom.

Timov portret

Ladijski modelarji se lahko pohvalijo z obetav¬
nim podmladkom, ki je v zadnjih letih dvignil ugled
Slovenije v svetu tudi pri tej modelarski panogi.
Med mladimi prav posebej izstopa Miha Holc.

Miha se je rodil 25. januarja 1979 v Ljubljani.
Že kot otrok je iz kock LEGO sestavljal razne igra¬
če, robote in vesoljske ladje, ki so bile vedno nekaj
posebnega. Najbolj je bil navdušen, kadar je sam
napravil konstrukcijo, ki jo je lahko tudi upravljal.

Svojo tekmovalno modelarsko pot je začel z
avtomobili na električni pogon, ko se je udeležil
prve dirke z radijsko vodenimi avtomobilskimi mo¬
deli "off road"na osnovni šoli v Pirničah.

Ker je bilo tekmovanj z avtomobilskimi modeli
pri nas vse manj, se je kmalu začel zanimati tudi
za ladijske modele. Ogledi prireditev na koseš¬
kem bajerju so ga tako navdušili, da se je leta
1992 tudi sarn odločil tekmovati z modelom na
elektropogon. Že na prvi tekmi je spoznal, kako
dragocene so poleg znanja tudi izkušnje. Po na¬
svetih znanega modelarja Petra Burkeljca je do
konca sezone tako izboljšal svoj model, da je na
zadnji tekmi za državno prvenstvo že dosegel
svojo prvo zmago.

Naslednje leto je pomenilo prelomnico v nje¬
govem modelarskem udejstvovanju. Na osnovi že
izdelanega modela iz balze je ob pomoči naj¬
boljšega sodelavca in mentorja, svojega očeta,
naredil model iz vezane plošče, s katerim je
zmagoval na tekmah te sezone. Načrt modela je
bil objavljen tudi v reviji TIM. Model je po videzu
precej izstopal, saj je imela večina modelarjev
čolne izdelane iz sodobnejših materialov. Kljub
temu je na koncu sezone postal državni prvak v
vseh treh kategorijah (FSR-E 6 in 7 celic ter nacio-
nal - 1 2 celic). Tega leta se je tudi včlanil v Društ¬
vo modelarjev Ljubljane.

Avgusta 1995 je prvič dobil priložnost preizku¬
siti se tudi v mednarodni konkurenci. Na 9. svetov¬
nem prvenstvu v Hawi na Poljskem je v močni kon¬
kurenci osvojil srebrni medalji v kategorijah FSR-E-
ECO junior ekspert in FSR-E hidro 1 junior. Ob tem
je treba poudariti, da kategorije hidro 1 na sloven¬
skih tekmovanjih ni, prav tako tudi ni mogoč pravi
trening vožnje. Zato je bilo veselje nad doseženim
drugim mestom toliko večje.

V letošnji sezoni je Miha dokazal, da se v mla¬
dinski konkurenci, v kategorijah, v katerih tekmuje,
po rezultatih lahko primerja z drugimi vrhunskimi la¬
dijskimi modelarji v svetu. To je dokazal na tekmah
na Madžarskem in na 1. evropskem prvenstvu na
Češkem, kjer je spet osvojil dve srebrni medalji v
FSR-E mono 1 in hidro 1 ter peto mesto v kategoriji
FSR-E-ECO.

Miha obiskuje 4. letnik gimnazije v Šentvidu.
Kot predan modelar je tudi svojo raziskovalno na¬
logo, ki jo je opravil v okviru gibanja Znanost mla¬
dini, posvetil modelarstvu. Preiskoval je obnašanje
akumulatorjev Ni-Cd med procesom polnjenja in
praznjenja. Lani je za uspehe na modelarskem
področju prejel zlato plaketo MZOTK Ljubljana,
v___>

TIM 3 • november 1996 • 5

PRILOGA

Luka - tekmovalni
model čolna MČ-1/3

Model luka je namenjen predvsem za tek¬
movanja v razredih MC-1 in MČ-3. Lahko
pa z njim tekmujemo tudi v razredu MČ-2,
če ga ustrezno opremimo in upoštevamo
določilo, ki omejuje štartno maso na največ
500 g. Hitri modeli so za gledalce zelo
privlačni, modelarjem pa pomenijo izziv, ki
se mu je težko upreti.

Luka je začetniški model v MČ-razredih,
zanj je prilagojen tudi pogonski komplet, ki
ni predrag. Gradnja pa je nekoliko
zahtevnejša. Model je v celoti narejen iz
balze in ima samo dve rebri.

ložaje stranic in reber in jo izrežemo z mo¬
delarskim nožem. Iz preostanka gradiva
izrežemo še odbojnika valov.

Rezilo noža vodimo pravokotno, tik ob
narisani črti. Najprej samo zarežemo in pri
tem pazimo, da nam rezilo ne uide iz smeri.
Nato po zarezani liniji režemo do konca.
Robove obrusimo in zlepimo izrez na prem¬
cu, ki ga ojačimo s kosom tkanine. Po
zunanjih robovih nalepimo balzovi letvici s
presekom 3x4 mm in ju začasno pritrdimo
s ščipalkami.

prilepimo na zunanji rob tako kot je na¬
risano na načrtu in pazimo, da je kot nagiba
odbojnikov na obeh bokih enak.

Ko se lepilo posuši, obrusimo še odboj¬
nika valov. Nato trup z notranje in zunanje
strani prelakiramo z brezbarvnim nitro-
lakom, ki smo mu primešali malo smukca.
Zadoščajo že trije nanosi laka. Po vsakem
nanosu počakamo, da se lak posuši, nato
zunanje površine na suho prebrusimo s vod-
nobrusilnim papirjem št. 280. Kadar model
prekrivamo z balzo, vse zunanje površine
prekrijemo še z barvnim japonskim papir¬
jem, ponovno prelakiramo in po želji tudi
pobarvamo. V tem primeru model prekrije¬
mo z belim japonskim papirjem. Sune
površine poliramo s polirno pasto in vato za
poliranje ter jih na koncu zdrgnemo z čisto
mehko krpo. Tekmovalni model MC-2
navadno ne barvamo, ker na ta način
prihranimo nekaj gramov. Kadar pa model
prekrivamo samo z japonskim papirjem, ga
trikrat do štirikrat prelakiramo, poliramo pa
samo dno modela.

480 mm
150 mm
60 mm
12 mm

speed 400 race, 4,8 V
toga ali gibljiva
kardanska vez
0 2 ali 4 mm,

X-25, X-30, X-32,5

1,2 V/1200-1700 mAh
- za MČ-1 in MC-3
(1,2 V/600 mAh-za
MČ-2)

Gradivo: balzov furnir debeline 0,8 mm,
1,5 mm, 3 mm in 10 mm lepilo UHU hart,
lepilo UHU greenit, epoksidno 5-minutno
lepilo (UHU plus schnellfest), brezbarvni
nitrolak, nitrorazredčilo, smukec, bel ali
barvni japonski papir.

Orodje in pripomočki: kovinsko ravnilo,
modelarski nož, rezljača, svinčnik, trikotnik,
komplet finih pil, spajkalnik s priborom,
čopič, ščipalke, deščica za brušenje,
bucike, samolepilni trak, vodnobrusilni
papir št. 280 in št. 360.

Izdelava modela
Trup

Osnova za spodnji del trupa je pravokot¬
nik z merami 500 x 200 mm iz treh plasti
križno lepljenega 0,8 mm debelega bal-
zovega furnirja. Nanj s pomočjo šablone
narišemo obliko spodnjega dela trupa, po-

največja dolžina:
največja širina:
največja višina:
najmanjša višina:
motor:
kardan:

pogonska gred:
vodni vijak:
akumulatorske
baterije:

Rebra

Medtem ko se lepilo suši, izdelamo rebri.
Rebro 1 je iz 3 mm, rebro 2 pa iz 10 mm
debele balze. Izrezani rebri obrusimo z vod-
nobrusilnim papirjem št. 280.

Rebri nalepimo na označeni mesti na dnu
modela tako, da sta pravokotni na podla¬
go. Z bucikami ju začasno pritrdimo skozi
ano modela.

Ko se lepilo posuši, prilepimo zgornji
bočni letvici. Veznice (letvice, ki povezujejo
zgornjo in spodnjo bočno letvico) oblikuje¬
mo vsako posebej, jih vlepimo med bočni
letvici, tako kot je narisano na načrtu, in
utrdimo z bucikami.

Suho ogrodje natančno obrusimo z vod-
nobrusilnim papirjem št. 280.

Opiata

Oba boka in zgornji del premca prekrije¬
mo z 1,5 mm debelo balzo, ki jo ukrojimo za
vsak del posebej. Pomagamo si s šablono.
Namesto z balzo lahko oba boka in zgornji
del premca prekrijemo z dvema ali tremi
plastmi japonskega papirja. Kadar se odloči¬
mo za prekrivanje z japonskim papirjem,
najprej napnemo po dolžini modela na oba
boka sukanec in ga zalepimo. Razdalja med
nitmi je 5 mm.

Vse sestavne dele, tudi oplato lepimo z
modelarskim lepilom UHU hart in jo začas¬
no pritrdimo z bucikami. Na prekrit, na¬
tančno pobrušen trup nalepimo še odbojni¬
ka valov.

Za začasno pritrditev odbojnikov namesto
bucik raje uporabimo samolepilni trak, ker
bi ju z bucikami lahko razklali. Odbojnika

Vgradnja pogonskega sklopa

Pogonski sklop vgradimo v model, ko je
površinsko že obdelan. Naštejmo še enkrat
dele pogonskega sklopa: elektromotor,

nosilec efektro motorja, gred, kardan, la¬
dijski vijak, krmilo, akumulatorske baterije
in stikalo.

Začnimo pri nosilcu za elektromotor. Iz¬
delamo ga iz 2 mm debele aluminijaste
žice in ga oblikujemo po premeru elektro¬
motorja. Tak nosilec je primeren za pritr¬
ditev večine elektromotorjev, ki jih uporab¬
ljamo za pogon modelov v razredih MČ.
Elektromotor pritrdimo v nosilec z nekaj
gumicami. Bolj zahtevna je vgradnja motor¬
ja, ki je s togo kardansko vezjo priključen
na pogonsko gred. V razredih MČ to ni
tako pogosto; navadno se uporablja gibljiv
kardan. Nosilec zalepimo z epoksidnim
lepilom in koščkom steklene tkanine, s kate¬
ro ojačamo spoj.

Sledi izrezovanje odprtine za vodilo gre¬
di, mere zanjo povzamemo z načrta. Nato
na elektromotor z nekaj gumicami pritrdimo
nosilec in s kardanom povežemo pogonsko
gred z gredjo elektromotorja. Pogonsko
gred potisnemo skozi izrezano odprtino v
dnu, privijemo še ladijski vijak in vse dele
začasno pritrdimo s samolepilnim trakom.
Preverimo lego gredi, kardana in ladij¬
skega vijaka, vse skupaj nekajkrat zavrtimo
in primerjamo z lego na načrtu. Če ta
ustreza, s selotejpom prelepimo izrez ob
vodilu gredi in odprtino zalijemo z epoksid-

6 • TIM 3 • november 1996

PRILOGA

nim lepilom. Navadno za takšna lepljenja
uporabljamo epoksidno lepilo s krajšim str-
jevalnim časom (5 minut do 1 ure).

Krmilo je zelo pomemben del tekmovalne¬
ga modela MČ-1, zato ga je treba natanč¬
no izdelati in vgraditi v model.

Narejeno je iz medeninaste pločevine, os
pa iz 3 mm debele medeninaste varilne ži¬
ce. Vodilo za os krmila je medeninasta ali
bakrena cevka z notranjim premerom 3
mm. Spodnji konec krmilne osi zažagamo
in v zarezo prispajkamo krmilno ploščico,
na vrh pa vrežemo navoj M3, ki naj sega še
3 do 4 mm v vodilo. Obliko ploščice pre¬
rišemo z načrta. Krmilo privijemo z matico
M3, pod katero podložimo eno navadno in
eno vzmetno podložko. Ko je krmilo dovolj
trdno vpeto, privijemo še eno matico M3
nad prvo, da jo zaščitimo pred odvijanjem.

Približna lega akumulatorskih baterij je
predvidena že v načrtu. Narisana je tudi
točka, v kateri mora biti težišče modela.
Težišče modela predvidi konstruktor in se
vedno določa za popolnoma opremljen
model. S premikanjem težišča močno vpli¬
vamo na plovne lastnosti modela, zato mo¬
del opremimo tako, da je težišče tam, kjer
je to predvideno v načrtu. Manjša odsto¬
panja lahko popravimo že s premikanjem
akumulatorskih baterij. Težišče določimo
tako, da model uravnovesimo na robu tri¬
kotne letvice. Dokončno pa model uravno¬
vesimo med preizkusnimi vožnjami, najbo¬
lje v bazenu.

Vgradnja pogonskega sklopa v model
MČ-2 poteka podobno kot pri modelu
MČ-1, le da moramo biti, če vgrajujemo
togo kardansko vez, še bolj pazljivi.

Priprava modela za spuščanje

Sedaj model dokončno opremimo in pri¬
pravimo za prvo vožnjo. V nosilec pritrdimo
elektromotor, ki smo ga pred barvanjem
vzeli iz modela in ga s kardanom poveže¬

mo s pogonsko gredjo. Že prej pa gred
namažemo z gostim oljem ali z mastjo, ki
preprečujeta trenje gredi v drsnih ležajih,
hkrati pa delujeta kot tesnilo in onemo¬
gočata vdor vode. Boljše gredi imajo kro¬
glične ležaje.

Nato sestavimo krmilo in ga dobro
učvrstimo. Če ste izdelali krmilni mehani¬
zem, načrt zanj je bil objavljen v tretji
številki revije TIM leta 1993, to ni potrebno.
Akumulatorske baterije vstavimo v nosilec in
jih pritrdimo z elastikami.

Elektromotor povežemo z baterijami prek
stikala. Žice moramo na stikalo obvezno
prispajkati. Na gred privijemo vodni vijak
in ga nekajkrat zavrtimo, da preverimo, če
se gred mehko vrti. Nato postavimo model
na stojalo, se prepričamo, da je vijak prost
in za Krajši čas vključimo elektromotor. Že
po zvoku lahko ^presodimo, ali se elektro¬
motor lepo vrti. Če se ne, vse povezave na¬
tančno pregledamo in poskusimo odkriti in
odpraviti napako. Ko vključimo motor, za¬
znamo zračni tok na roki za krmo modela,
ki ga povzroča vrtenje vodnega vijaka. Če
ga ni, pomeni, da se vijak vrti v nasprotno
smer. V tem primeru med seboj zamenjamo
pola (+ in -) napetostnega vira.

Preden model prvič spustimo, ga polo¬
žimo v vodo, pa ne zato, da bi videli, če
plava, temveč, da ugotovimo, če ima pravil¬
no lego. Model pravilno leži v vodi takrat,
kadar je ravni del zgornje linije palube
vzporeden z vodno gladino.

Krmilo naravnamo za vožnjo naravnost,
ga trdno privijemo, opozorimo pomočnika
na nasprotni strani bazena ter model spusti¬
mo.

Ker jejnodel MČ-2 veliko hitrejši od mo¬
delov MČ-1, bomo pri prvem štartu potrebo¬
vali dva pomočnika, ki bosta lovila model,
saj bo model prevozil bazen v nekaj sekun¬
dah.

Pred štartom ne pozabimo dobro zalepiti
pokrova z izolirnim trakom. Površina, na
katero želimo uspešno nalepiti izolirni trak,
pa mora biti suha in čista.

Lovljenje hitrih modelov na tekmah z
modeli MČ povzroča pomočnikom pogosto
precej težav, še posebno v tistih bazenih,
kjer je gladina njžja od roba bazena.
Hitrostni razred MČ-2 pa je sploh poglavje
zase. Izjemno hitri modeli, ki prevozijo
bazen v nekaj sekundah, le redko ostanejo
v rokah pomočnikov in se močno poškodu¬
jejo pri trku ob rob bazena. Po tekmi tako
ostane le malo celih modelov.

_ Rešitev teh težav je na moč preprosta.
Čoln opremimo z manjšim klecnim stikalom,
ki se vključi v smeri vožnje. Nanj na¬
taknemo slamico od sadnega soka (Fructal).
Tik za ciljno črto ali nad bojami, ki označu¬
jejo vratca, približno 15 cm nad vodno
gladino prek bazena napnemo močnejšo
tanko vrvico ali laks. Ciljna črta mora biti v
tem primeru vsaj 1,5 m oddaljena od roba
bazena. Ko model prevozi ciljno črto, sla¬
mica zadene ob napeto vrvico, premakne
stikalo in izključi pogon motorja. Preizkusi
so pokazali, da mora slamica zadeti ob
vrvico vsaj 3 cm pod vrhom. V tem primeru
je zanesljivost izklopa stoodstotna. Neko¬
liko več težav bodo povzročali tisti modeli,
ki bodo skrenili iz smeri, vendar bo tudi te
laže zaustaviti, če bodo opremljeni s takim
mehanizmom.

Po sklepu modelarske komisije pri ZOTKS
so organizatorji dolžni na vseh tekmovanjih
z MČ-modeli zagotoviti napeto vrvico na
ustreznem mestu, tekmovalci pa se bodo
sami odločili, ali bodo modele opremili s
klecnimi stikali.

Roman Zupančič

Preprosta kontrola hitrosti za RV-čolne

Predlagana ideja prikazuje preprosto
rešitev kontrole hitrosti čolnov, ki dvokanalni
RV-napravi omogoča opravljanje štirih funkcij:
premikanje krmila, vožnja naprej, vzvratna
vožnja z zmanjšano hitrostjo in vklapljanje
črpalke.

Motor pogona vijaka se vključuje v baterijski
napajalni tokokrog preko dveh mikrostikal z
izmeničnim kontaktom A in B. Obe mikrostikali
sta sinhrono krmiljeni s stikalnim obročem -
kuliso, ki ga premikamo s servomehanizmom
za spreminjanje hitrosti. Pri vožnji naprej je
motor priključen preko stikala A in B neposred¬

no na baterije, kar omogoča polno hitrost. Pri
vzvratni vožnji se stikalni obroč obrne in s tem
povzroči zamenjavo polaritete baterij. Stikalo
C se med vožnjo nazaj razklene, s tem pa
zaporedno veže v baterijski tokokrog upor, ki
zmanjša hitrost. Stikalo D je v krmiljenemu delu
in v skrajnem položaju krmila vklopi črpalko.

Vzporedno s pogonskim motorjem in črpal¬
ko sta priključena kondenzatorja s kapa-
citivnostjo 47-100 nF. Njuna naloga je duše¬
nje motenj, ki nastajajo pri komutaciji v kolek-
torskem motorju.

Igor Gospodaric

TIM 3 • november 1996 • 7

PRILOGA

Polmaketa jadralnega
letala meteor

Jadralno letalo meteor je konstruiral
Zagrebčan Stanko Obad v sodelovanju z
Borisom Cijanom iz Maribora. Name¬
njeno je bilo za potrebe športnega lete¬
nja. Izdelava meteorja je potekala v to¬
varni Ikarus v Zemunu pod nadzorstvom
Aleksandra Saradiča iz Zagreba, danes
živečega v Ljubljani, in Ljubljančana
Franca Mordeja. Meteor je bilo prvo viso-
kosposobno jadralno letalo kovinske kon-

izdelamo po predlogi na načrtu. Najprej
naredimo eno, potem pa še drugo polovi¬
co krila. Krilo ima v korenu polsimetričen
profil, ki proti koncema prehaja v sime¬
tričnega. Obdelani polovici krila zlepimo,
pri čemer pazimo na pravilen V-lom krila
- 40 mm. Na obeh koncih krila zalepimo
še "kaplji" (št. 8), ki sta izdelani iz 10
mm debele balze. V trupu izrežemo pro¬
stor za namestitev krila, vstavimo ter

Dele modela lepimo s sekundnim lepi¬
lom. Pri izbiri gradiva pazimo, da upora¬
bimo le izredno lahko balzo. Teža ma¬
kete ne sme presegati 30 g.

Sestavljeno maketo narahlo prebrusi-
mo s finim brusilnim papirjem. Površino
trikrat prelakiramo z razredčenim pro¬
zornim nitrolakom. Nato s tušem ali letra-
setom narišemo napise. Kabino pobar¬
vamo svetlomodro, kaplje pa z rdečo

strukcije. Na svetovnem prvenstvu leta
1956 v Franciji je zanj vladalo veliko za¬
nimanje in so ga ocenili za najelegant-
nejše jadralno letalo z odličnimi letalnimi
lastnostmi. Enake ocene je dobilo tudi
pozneje v Benetkah, kjer je bil meteor
nekaj dni razstavljen, pilot Saradič pa je
z njim izvedel nekaj izjemnih poletov, s
katerimi je navdušil opazovalce. Eno leta¬
lo meteor leti še danes in ga imajo v
Zagrebu.

Načrt za maketo meteorja je narisan v
merilu 1 : 30. Konstrukcija modela je pre¬
prosta, zato za izdelavo ne potrebujemo
nobenega posebnega orodja niti gradi¬
va, le nekaj ostankov zelo lahke balze.
Vsi deli na načrtu so narisani v velikosti
makete, zato z izdelavo ne bo posebnih
težav.

Trup naredimo iz treh delov (št. 1, 2 in
3). Srednji del trupa (št. 1) naredimo iz 6
mm debele balze, dela 2 in 3 pa iz 8 mm
debele balze. V srednji del (št. 1) izreže¬
mo prostor za utež. Dele trupa zlepimo
med seboj in oblikujemo (glej prereze A-
A, B-B in C-C).

Krilo (št. 4) naredimo iz 6 mm debele
balze ter ga zelo natančno in pazljivo
obrusimo do pravilne oblike profila. Pri
tem si pomagamo s šablonami, ki jih

prilepimo krilo in odrezani delček (št. 9)
onovno prilepimo nazaj na trup oz.
rilo. Pri obdelavi prostora za krilo pazi¬
mo na nastavitveni kot krila, ki je + 2°.

Višinski rep (št. 5) naredimo iz 3 mm
debele balze in oblikujemo - obrusimo v
simetrični profil, prav tako tudi smernega
(št. 6), ki ga prilepimo na trup in obrusi¬
mo. Za namestitev višinskega repa izre¬
žemo utor. Pri lepljenju pazimo na kot
višinskega repa 0°. Nato vlepimo nazaj
še delček št. 7.

barvo. Smerno in višinsko krmilo, krilca in
zakrilca samo nakažemo.

Se enkrat opozarjam na pravilno na¬
stavitev kotov krila in višinskega stabiliza¬
torja. Reglažo opravimo v brezvetrju. Ma¬
keta je predvidena za metanje iz roke.

Otokar Hluchy
Viri:

Pogovor s Francem Mordejem (revija Krila št.
4 - 5 / 1956 )

Fotografiji: A. Saradič

TIMOVI OGLASI

PRODAM RV-hidrogliser colt dolžine 560 mm
z elektromotorjem in elektronskim regulator¬
jem hitrosti ter 2-kanalno RV-napravo. Vse za
35.000 SIT.

Dejan Zajc

Tel. (0601) 21-431 (po 16. uri)

UGODNO PRODAM mizo za maketo malih
železnic sistema HO, velikosti 1,3 x 3 m.

Igor Kuralt
Zabnica 39
4209 Žabnica
Tel.; (064) 311-767

PRODAM radijsko voden čoln z RV-napravo
Graupner/Grundig electronic varioprop C8
FM 35 in polnilnik Graupner multilader 2 za
40.000 SIT.

Tel.: (064) 77-991 (po 20. uri)

8 • TIM 3 • november 1996

MODELARSTVO

Z vit j e kril prostoletečih
modelov F1A in Al

Zcd  - pozitivno zvitje desnega centroplana (+4 mm),

Risba 1. Primer geometrijskega zvitja termičnega modela:

Risba 2. Geometrijsko zvitje (narisan kot krila v korenu in na koncu krila)

Eden najpomembnejših dejavnikov za
dobro letenje prostoletečega modela je
prav gotovo zvitje krila. O tem ponavadi
v člankih in načrtih ni nič napisano. Mo¬
del je lahko izdelan brezhibno, pa ven¬
dar bo slabo letel, če bo zvitje kril nepra¬
vilno. Večina prostoletečih modelov (na
severni polobli) leti v desnih zavojih. To
pa zato, ker naj bi se na severni polobli
termični vzgorniki zaradi Coriolisove sile,
podobno kot cikloni, vrteli v levo. Tako
naj bi model, ki kroži v desno, nekako
imel manjšo hitrost glede na Zemljo, kar
pomeni manjšo centrifugalno silo in torej
manjše izgube kot tisti, ki kroži v levo.

Toliko o tem, zakaj desno kroženje.
Toda čemu zvitje? Dejstvo je, da model,
ki ima nekoliko večje vpadne kote notran¬
je polovice krila glede na zunanjo, kroži
precej bolje kot model s popolnoma rav¬
nimi krili. Kar pa je najpomembnejše, mu
taka kombinacija kotov omogoča, da
"zna" poiskati termične vzgornike oziro¬
ma najmočnejše dviganje.

Kako to razložiti? Model prileti v ter¬
mični vzgornik. Zaradi dviganja zraka,
ta priteka pod večjimi vpadnimi koti kot v
mirnem ozračju. Model s pravilnim zvit-
jem se bo le rahlo zagnal ("zapumpal").
Pri tem se mu bodo tokovnice zraka na
notranjem delu krila rahlo odtrgale. Del
krila je torej v tem trenutku prevlečen,
medtem ko zunanja polovica zaradi
manjših kotov še vedno leti. Notranji po¬
lovici se poveča upor in zmanjša vzgon.
Krilo se spusti in model rahlo zdrsne na
krilo. Pravilno porazdeljene bočne povr¬
šine (razmerje med površino prednjega
dela in smernega repa) ga zasukajo v
zavoj. V naslednjem trenutku model do¬
kaj ostro zakroži in je tako bliže središču
stebra, kjer je dviganje najmočnejše. Cel
cikel se nato ponavlja. Model kroži s stal¬
nim spreminjanjem nagiba in z manjšim
radijem kot v mirnem zraku. Način kro¬
ženja je odvisen predvsem od tega, kako
močno so krila zvita.

Ali ima model pravilno zvitje, se najlep¬
še vidi na tekmovanjih, kjer se nekateri
modeli kar peljejo čez termični steber, ne
da bi ga zaznali, medtem ko drugi
zakrožijo in se začno naglo dvigati.
Medtem so prvi že na tleh, saj so prileteli
v območje ob vzgorniku, kjer se zrak
spušča. To je posebej opazno, kadar je
vetrovno in so vzgorniki ozki in raztrgani.

Zvitje lahko naredimo na več načinov:
aerodinamično, z izbiro različnih pro¬
filov (z različnimi lastnostmi) v korenu
krila in na koncih, ali pa geometrijsko, z
različnimi vpadnimi koti istega profila

Risba 3. Aerodinamično zvitje s flap efektom:

vzdolž razpetine kril, torej tako, da je
krilo torzijsko zvito. Geometrijsko se nam
model zvije ponavadi sam od sebe, ka¬
dar ga lakiramo, vendar na žalost ne ta¬
ko, kot želimo. Potem poskušamo z vsemi
mogočimi postopki nasilnega zvijanja,
kar je običajno uspešno le kakih štirinajst
dni.

Zvitje lahko dosežemo že pri sestav¬
ljanju na deski, s podlaganjem, kar je

a - notranje krilo b - zunanje krilo

precej zoprno opravilo. Pri modelih, ki
imajo široko zadnjo letev, lahko naredi¬
mo aerodinamično zvitje tako, da to pri
sestavljanju krila preprosto podložimo.
Povečamo le vpadni kot letvice in naredi¬
mo profil s tako imenovanim flap efek¬
tom. Povečata se vzgon in upor glede na
profil zunanjega dela krila, kjer lahko
letvico odklanjamo tudi navzgor. Morda
to kazi videz modela, vendar deluje. Pri

TIM 3 • november 1996 • 9

MODELARSTVO

široki zadnji letvici lahko zvitje krila
spreminjamo kar na terenu. V letvico
naredimo vzdolžno zarezo, ki omogoča
pregibanje in pri ustreznem kotu špranjo
zalijemo z lepilom.

Priporočljivo je tudi rahlo negativno
zvitje ušes, zaradi lepše porazdelitve
vzgona po razpetini. Posledica tega sta
manjši inducirani upor in povečana sta¬
bilnost. Večina vrhunskih tekmovalnih
jadralnih modelov kategorije F1 A, ki naj
bi dobro leteli v mirnem vremenu, ima v
minus zvito le zunanje uho, za približno
4 mm, saj lahko preveč zvito krilo, pred¬
vsem pri modelih z veliko vitkostjo, zara¬
di prevelikega upora močno poslabša nji¬
hove sposobnosti.

Modeli za vetrovno vreme pa so na¬
vadno bolj enakomerno zviti po vsej raz¬
petini. Modeli s pravilnim zvitjem so sta¬
bilni tudi na vrvi in ne povzročajo težav,
kar je zelo pomembno, predvsem kadar
uporabljamo razne izvedbe zaprtih kljuk.
Kako preverimo ustreznost zvitja? Model
kot kopje vržemo v ostro spiralo in na
vrhu se mora izravnati, jadralni model
F1A naj bi se izravnal na višini 4-5 m in
to tudi v močnejšem vetru. Če nam to
uspe, pomeni, da imamo dober model.

Na kratko smo povedali vse o zvitju. O
tej temi bi seveda lahko še marsikaj
napisali, vendar se tokrat ne bom spuščal
v podrobnosti, saj bi se lahko v razlagi
že razhajali. Vsak modelar ima namreč
svoje izkušnje. Tu smo opisali predvsem
tiste, ki temeljijo na lastnih poskusih in
izkušnjah mojih prijateljev. Eksperimenti¬
rajte še sami in presenečeni boste, do
kakšnih spoznanj boste prišli, ter kako
dobro lahko neka izboljšava učinkuje.

Luka Žnidaršič

Power peak 1 in podobni
hitri polnilniki na 12 V

Uvod

Enostavni hitri polnilniki, kot so npr. po-
wer peak 1 in vrsta podobnih, polnijo
baterijo s stalnim tokom, ki ga lahko sami
nastavimo. Polnjenje končajo, ko zazna¬
jo upad napetosti ali kakor mu s tujko
pravimo "delta peak". Tako polnjenje je
seveda daleč od optimalnega. Boljši in
dražji polnilniki ta tok sproti prilagajajo
stanju baterije in zato "spravijo" vanjo
tudi do 20 odstotkov energije več! Ker si
marsikdo težko privošči 600 ali celo 900
DEM za tak polnilnik, ga pač skušamo
posnemati. Potrebno je le spremljati pol¬
njenje in sčasoma nastavljati tok polnje¬
nja. Tukaj je recept:

1. Priklopite baterijo in jo pustite na
počasnem polnjenju kako minuto.

2. Poženite hitro polnjenje na najmanj¬
ši vrednosti (1 A), ki jo počasi povečujte
do največje vrednosti. Pri celicah Sanyo

ta lahko znaša do 6 ali 8 A, pri celicah
vrste Panasonic pa ne smete preseči vred¬
nosti 3 A.

Kadar sta usmernik ali akumulator, iz
katerega polnite, premalo zmogljiva, bo
polnilnik predčasno prekinil polnjenje.
Enako se zgodi tudi, če je ena celica v
bateriji slabša. To preverite tako, da po¬
ložite roko na baterijo. Če je v redu na¬
polnjena, se rahlo segreje (na 30 do 35
K), če ne, poženite hitro polnjenje še
enkrat!

3. Ko je polnjenje končano in ko je pol¬
nilnik že preklopil na počasno polnjenje,
zmanjšajte tok na najmanjšo vrednost
(1 A ali manj) in še enkrat poženite hitro
polnjenje.

4. Neposredno pred startom modela
baterije ogrejte tako, da znova poženete
hitro polnjenje!

Dr. Jan I. Lokovšek

TIMOVI NAČRTI - KNJIGE

Bralce obveščamo, da imamo ponovno na
zalogi vse TIMOVE NAČRTE:

TIMOV NAČRT 1 Motorni letalski RV-model

Basic 4 Star. 496,00

TIMOV NAČRT 2 RV-jadrnica Lipa I. 496,00

TIMOV NAČRT 3 RV-jadralni model

HOT-94. 500,00

TIMOV NAČRT 4 Polmaketa letala

Cessna 180.650,00

TIMOV NAČRT 5 RV model

katamarana KIM I. 500,00

TIMOV NAČRT 6 Timov HLG, jadralni

RV-model za spuščanje iz roke .500,00

TIMOV NAČRT 7 jadralni RV-model
HOT-95. 500,00

Načrte lahko naročite na naslovu uredništva:

Revija TIM, Lepi pot 6

1000 Ljubljana, tel.: (061) 213-749.

K ceni prištejemo še stroške poštnine. Pošiljko
vam bomo poslali po povzetju.

Poleg načrtov vam iz našega knjižnega progra¬

ma priporočamo še naslednje izdaje:

D. Bajt: VSEVEDNI« (predelana izdaja).2940,00

Čuden, Snoj: RAKETNO MODELARSTVO .3150,00

R. Zupančič: LADIJSKO MODELARSTVO. 1995,00

V. Zupan: MALE ŽELEZNICE.1995,00

R. Cajhen: RADIJSKO VODENJE LETALSKIH

MODELOV. 2625,00

M. Ban: ELEKTRONIKA ZA ZAČETNIKE.420,00

MIZARJENJE. 840,00

MLADINSKA ENCIKLOPEDIJA ZNANOSTI.2100,00

Slikovni pojmovnik IZNAJDBE IN ODKRITJA.1260,00

PRATIKA ZA RADOVEDNE STARŠE. 3990,00

Naročniki revije TIM imajo pri nakupu knjig 20 % popusta.

Društvo ljubiteljev železnic Ljubljana

organizira

6. ŽELEZNIŠKI BOLŠJI SEJEM MINIATURNIH ŽELEZNIC

ki bo v soboto 16. 11. inv nedeljo 17. 11. '96
od 9.30 do 16.30 ure

na O. š. Vižmarje-Brod, Na gaju 2, Ljubljana-Sentvid.

Na sejmu bo možno prodajati, kupovati, zamenjavati ali pa si ogledati vse, kar je
povezano s pravo ali modelno železnico. Vse informacije in prijave za prodajalce
lahko dobite po telefonu (061) 52-296 pri tajniku društva DLZ Matjažu Siardu.

Vstop je prost!

PRODAJA - NAKUP - MEMJAVA - OGLED (RABUENIH IN NOVIH) MODELOV -
MAKETE - VHS KASETE - REVUE - RAZGLEDNICE - ZNAČKE - EMBLEMI - TIRI -
KRETNICE - NAČRTI MAKET - ELEKTRONIKA

FLEISCHMANN, ROCO, UMA, AAARKUN, MEHANO, ...

10 • TIM 3 • november 1996

MAKETARSTVO

Maketarski fotostrip (3. del)

Aviatik (Berg) D.I med prvimi
slovenskimi lovskimi letali

Kovinski propeler smo dobro obrusili in
pobarvali z različnimi odtenki rjave bar¬
ve, s čimer smo ponazorili leseno struktu¬
ro. Ulitek kovinske osi smo odrezali in v
propeler navrtali luknjo, kamor smo s
cianoakrilatnim lepilom vlepili jekleno os,
prilagojeno za že pripravljeno ležišče v
trupu letala. V sitasto površino hladilnika
smo že prej izvrtali dve luknji za ustja
strojničnih cevi. Čisto na koncu popravi¬
mo še ta ali oni detajl na motorju.

Zadnji pogled v pilotsko kabino. Stroj¬
nicam dodamo še nekaj senčenja s tehni¬
ko suhega čopiča, ko droben grafitni
prah nanesemo s suhim čopičem prek čr¬
no pobarvanih strojnic. Drobno vetro¬
bransko steklo prilepimo z belim lepilom.

Na fotografiji tlorisa končane makete
se ne vidijo rezultati končnega postopka
staranja. Površina slovenskih aviatikov
D.I je bila namreč močno obrabljena.

Barve in kamuflaže

Aviatik D.I so izdelovali v šestih tovar¬
nah, kar je bistveno prispevalo k bogati
paleti možnih kamuflažnih shem. Osebne
oznake pilotov so slikovitost teh letal sa¬
mo še povečale.

Tipologijo kamuflaž povzemamo po
knjigi P. M. Grosza, Aviatik D.I, ki je iz¬
šla v zbirki Windsock Datafile pod zapo¬
redno številko 45. Večina avtorjev, ki se
ukvarja z letalsko zgodovino prve svetov¬
ne vojne, uporablja kot vir primerjav
barvne tablice Methuen. Zal nam omejen
prostor v reviji ne dopušča podrobnega
rikaza in navedbe barvnih lestvic barv,
i se dobijo pri nas. Zato bomo navedli le
primerjalne vzorce barv za slovenska le¬
tala.

a) "Gola" shema

Prve lovce aviatik D.I so predali v ope¬
rativno uporabo brez predhodnega ka-
mufliranja, v naravni barvi lakiranega
platna in lesa, večina kovinskih delov pa
je bila zaščitena s sivomodro barvo. V
enotah so ta letala v glavnem kamuflirali
z zeleno in rjavo barvo, ki so jo nanesli z
velikimi gobami.

b) Tovarniške sheme

7. Jesenski vzorec

Tri barve, umazano rumena (Methuen
4B6), rdečerjava (7D7) in srednje zelena
(27E8) so bile nanešene z večjo gobo na
vse zgornje površine kril in trupa, raz¬
porejene kot packe. Spodnje površine so
ostale v barvi naravnih materialov.

2. Progasti vzorec

Na svetlejšo podlago, običajno temnej¬
ši oker (5C4), so s potegi čopiča nanaša¬
li nesklenjene in razmazane nanose tem¬
nejše, temnorjave (6E7) barve. Tovrstna
progasta shema je pokrivala vse zgornje
površine in trup letala.

3. Kombinirani vzorec

Ta tip kamuflaže je predstavljal kombi¬
nacijo obeh navedenih in je bil precej
redek.

TIM 3 • november 1996 • 11

MAKETARSTVO

"Lozenge" - šestkotna kamuflaža

Od pomladi 191 8 so se aviatiki D.l za¬
čeli pojavljati v kamuflaži, ki so jo se¬
stavljali večji, ročno pobarvani šestkotniki
v dveh pasovih različnih barvnih odten¬
kov (svetlejših in temnejših). Do danes se
je ohranilo le malo izvirnih vzorcev te
zelo zanimive kamuflaže, ki so jo upo¬
rabljali na številnih avstroogrskih letalih.
V praškem Tehniškem muzeju so pred leti
obnovili edini ohranjeni primerek letala
knoller C.II (Lo) 119.15, toda žal v na¬
pačnih barvah. Za analizo so tako ostali
le zapisi avtorjev, ki so pred obnovo po¬
pisali izvirno kamuflažo.

Da bi bila pestrost teh slikovitih kamu¬
flaž še večja, so štiri tovarne, Aviatik, Loh-
ner, WFK in Thone & Fiala, uporabljale
povsem različne oblike in barvne sestave
šestkotne sheme.

Stopničasta kamuflaža

Ob koncu vojne so šestkotno shemo s
pasovi v svetlejši oziroma temnejši barvni
sestavi poenostavili in uporabili le dve
barvi, tako da je nastala kamuflaža z
dvema barvnima pasovoma s stopničasti¬
mi robovi šestkotnikov. Tovrstno kamufla¬
žo nosi ohranjeni aviatik D.l v dunajskem
Tehniškem muzeju. Običajo so uporabili
oker (4C6) in temno zeleno (28F6).

Valovita kamuflaža

V Aviatiku, Lloydu in MAG-u so ob
koncu leta 1918 povsem poenostavili ka¬
muflažo, ki sta jo odtlej tvorila dva barv¬
na pasova, razmejena z medlim barvnim
prehodom. To shemo so najverjetneje
imela tudi slovenska letala.

V dokaj številnih pisanih virih o dejav¬
nostih ljubljanske in mariborske letalske
enote žal ne najdemo natančnih podat¬
kov o posameznih letalih. Sandi Sitar pa
je v enem od svojih zapisov navedel celo
serijske številke letal, ki sta jih obe enoti
premogli v začetku leta 1919. Na stra¬
neh Tima vam bomo predstavili vse tri
znane aviatike D.l.

Aviatik D.l 38.53

Letala iz serije 38 so bila izdelana v
avstrijski tovarni Aviatik. Večina jih je
imela vgrajen Daimlerjev motor Dm 1 85
s 1 85 konjskimi silami. Nacionalne ozna¬
ke v obliki strelastih kokard na tem letalu
so nekoliko neobičajne za letala obeh
slovenskih enot. Večina jih je namreč
imela okrogle kokarde v nacionalnih bar¬
vah. Letalo ima tipično "stopničasto" dvo¬
barvno kamuflažo na zgornjih površinah
kril, repa in trupa. Barve so v dunajskem
Tehniškem muzeju indentificirali kot oliv-
nozeleno (FS 30266/30277) in svetlo
zeleno-oker (FS 34087/34086). Spod¬
nje površine kril so v barvi lakiranega,
toda močno umazanega platna. Spodnje
ploskve repnih površin so iz temnejšega
vezanega lesa, v enaki barvi pa je tudi
repna drča. Kovinske opornice so svetle
sivomodre barve.

Aviatik D.l 92.53

To letalo smo upodobili z našo maketo
v merilu 1 : 49. Po zapisih sodeč je sprva
služilo v Mariboru in se kasneje priključi¬
lo enoti v Ljubljani. Serija 92 je bila izde¬
lana v budimpeštanski tovarni MAG. Pr¬

vo serijo 46 letal so naročili 17. julija
1917. Letala so izdelali po nepoprav¬
ljenih načrtih, zato so jih zaradi prešibke
konstrukcije zgornjega krila v frontnih
enotah odklonili in jih vrnili v zaledje.
Tudi z ojačanim krilom letalo ni dosegalo
predpisane hitrosti, zato so jih v oktobru
1918 povsem izločili iz frontnih enot. V
letala so vgrajevali Daimlerjev motor Dm
(MAG) 200. V zapisih se v sestavi mari¬
borske enote omenjajo še aviatik D.l
92.55, 92.56 in 92.59. Vsi navedeni
aviatiki D.l so pripadali transportni enoti
L8/1 8, ki je oskrbovala 6. armado. Leta¬
la so bila očitno zajeta v razstavljenem
stanju na poti na fronto ali s fronte v za¬
ledne učne enote. Niti eno od njih še ni
služilo v operativnih enotah 6. armade, ki
je držala fronto na reki Piavi.

V pripravah na analizo obstoječih foto¬
grafij smo si močno želeli, da bi vsaj eno
od letal imelo šestkotno barvno shemo,
vendar smo pri preverjanju fotografij letal
iz serije 92 prišli do spoznanja, da so
najverjetneje imela pozno "valovito" dvo¬
barvno shemo. Ugotovitev potrjuje dobra
fotografija aviatika D.i 92.89 s tovrstno
kamuflažo. Nacionalne kokarde (modra,
bela in rdeča v središču) so prekrile av-
stroogrske križe na spodnjih in zgornjih
površinah kril ter smernem krmilu na
repu. Bela črta na trupu je kasneje v ju¬
goslovanskem letalstvu označevala šol¬
ska letala, vendar leta 1919 ni imela le
tega označevalnega namena. Pomen
znaka na koncu črte do danes še ni po¬
jasnjen. Bela črta je na trupu prekrila evi¬
denčno številko letala 92.53. Pod motor¬
jem pa je na levi strani trupa običajni iz¬
pis tehničnih podatkov o letalu. Aviatik
D.l 92.53 je imel krila z redkejšo struk¬
turo reber, kar nam je omogočilo upo¬
rabo vacformske osnove kril, ki jih ponu¬
ja maketa firme Sierra Scale Models.

Aviatik D.l 38.54(?) ali 38.34(?)

Letalo s serijsko številko 38.54 omenja
nekaj pisnih virov, vendar ga edina ob¬
stoječa slika prikazuje s pilotom v ospred¬
ju, ki zakriva zadnji del trupa in rep leta¬
la. Letalo ima nesporno "stopničasto" ka¬
muflažo in belo črto na trupu. Verjetnejše
pa so puščičaste kokarde, kakršne sreča¬
mo pri aviatiku D.l 38.53, ki smo ga že
opisali. Letalo ima krilo z gostejšo struk¬
turo reber in kolesa s platneno prevleko
platišč. Ker je serijska številka na opiati
trupa slabo vidna, obstaja možnost, da
gre morda za letalo s številko 38.34, ki
se kasneje pojavlja v barvah jugoslovan¬
skega vojnega letalstva.

V knjigi Letalstvo in Slovenci 2, avtorjev
G. Ajdiča in Z. Jerina, je objavljena slika
še enega aviatika D.l, pred katerim stoji
pilot Majer. Verjetno gre za letalo s serij¬
sko številko 138.12, ki ga potrjujejo ne¬
kateri še neobjavljeni viri. Letalo je imelo

12 • TIM 3 • november 1996

MAKET ARSTVO

nanesen "jesenski vzorec" zelene in rjave
barve na leseno podlago. Kokarde na
krilih so bile okrogle, na repu pa se je po¬
javila jugoslovanska trobojnica, ki je na
smernem krmilu prekrila črn križ. Serijska
številka 138.12 je ostala na trupu, če¬
prav tega izjemno dobro ohranjena foto¬
grafija ne potrjuje. To letalo pa ni imelo
širokega izreza okrog pilotske kabine.

Barvanje makete

Skoraj vse o barvanju naše makete
smo vam že razkrili. Barve smo nanašali
z Badgerjevimi zračnimi čopiči. Za nalep¬
ke nismo prej pripravili gladke podlage,

zato pa smo jih natančno obstrigli. Ob¬
rabljenost površin smo v  dosegli na pov¬
sem "naraven" način. Se ne povsem suh
barvni nanos smo drgnili s prsti in svalj-
kali. Nesvetleča površina se je tako poča¬
si namastila in umazala. Nekaj grafitne¬
ga prahu in rjavih pastelnih odtenkov pa
je pomagalo pričarati od sonca in upo¬
rabe močno obledelo platno. Zahteven
znak na trupu je ročno narisan z belim tu¬
šem in tuširnim peresom.

Nalepke in oznake

Pri majhni londonski "garažni" firmi
Blue Rider sta z našim sodelovanjem na¬

stali dve poli nalepk v merilu 1 : 72 za le¬
tala ljubljanske in mariborske letalske
stotnije v letih 1918/1919. Pola št. BR
229 prinaša oznake za pet letal: tri avi-
atike D.l (38.53, 38.54 (?) in 92.53) ter
dva hansa brandenburg C.l (229.04 in
64.16). Nalepke, povečane v merilo 1 :
48 (1 : 49), lahko služijo kot šablona za
izdelavo lastnih nalepk.

Pri istem proizvajalcu sta izšla še dva
kompleta serijskih številk za avstroogrska

letala, BR 224 v merilu 1 : 72 in BR 509
v merilu 1 : 48. Oba sta vir številk za slo¬
venska letala. Polama je priložen pregled
vse tipov letal v službi avstroogrskega le¬
talstva in njihovih serijskih številk.

Pri kokardah v merilu 1 : 48 pa smo si
pomagali s kompletom Modeldecal 47 -
povojne kokarde britanskega vojnega le¬
talstva tipa D.

Na koncu naj omenimo še nalepke

ameriške firme Americal/Gryphon No. 13

"K. u. K. Tarnstoff 1917-18" s "šestkot-

no" kamuflažno shemo v merilu 1 : 72 v

treh različnih barvnih kombinacijah in

štirih debelinah pasov. A> ... ki  ,,

r  Mit/a Maruško

Timovo izložbeno okno

Metronic Komet iz Trbovelj slovenskemu
trgu zagotavlja izbor izvrstnih Tamiyjinih ma¬
ket tankov in le maloštevilnih maket letal. O
maketah japonskih lovcev smo že pisali, tokrat
pa predstavljamo dve zanimivi letalski maketi.

voljo za podlago kokardam, kar naj bi_zago¬
tovilo pravilen odtenek rumene barve. Čeprav
nalepke niso najtanjše, bo nekaj nanosov laka
zadoščalo za prekrivanje robov nalepk. Načrt
za barvanje je priložen v merilu 1 : 48, zato

Supermarine spitfire Mk.l 1 : 48
(61032)

Odlično, odlično, odlično! Načrtovalci so
pri izdelavi kalupov te makete resnično mislili
na vse. Izvrstno detajlirano pilotsko kabino s
podrobnostmi v notranjosti trupa, reliefno upo¬
dobitvijo instrumentalne plošče in sedežem
lahko vstavimo po lepljenju trupa. Figura
pilota je odlična. Površina makete je verodo¬
stojno vgravirana, solidno je tudi podvozje.
Izpušne cevi prav tako ne terjajo posebnih
popravil. Propeler s konusom je konstruiran
tako, da ga po barvanju zlahka potisnemo v
ležišče. Žal je v škatli le en tip propelerja, ki
sicer zadošča za gradnjo predlaganih dveh
letal. Zasteklitev pilotske kabine, ki je deljena,
omogoča gradnjo zgodnjih in kasnejših izve¬
denk spitfirejev.

Na nalepkah so oznake za letalo GtJ-B iz
92. eskadrilje s črno levo spodnjo polovico kril
in DW-0 iz 610. eskadrilje s klasično kamu¬
flažo bitke za Britanijo. Bele osnove so na

ga lahko uporabimo kot šablono pri barvanju
z zračnim čopičem. Načrt za sestavljanje nas
napoti na uporabo Tamiyjinih akrilnih barv. V
pričakovanju ostalih izvedenk Mk.V vam to
maketo toplo priporočamo.

Brevvster F2A2 buffalo 1 : 48 (61031)

Tamiyjin buffalo je ena prvih letalskih maket
iz leta 1974. Prvotne izdaje so omogočale
gradnjo kopenske izvedenke tega ameriškega

mornariškega lovca, najnovejša izdaja pa
nam ponuja živobarvne primerke iz leta
1940, ko so prvi buffali začeli služiti na letalo¬
nosilkah.

Notranjost pilotske kabine ima reliefno obli¬
kovane stranice trupa, nekaj stranskih dodat¬
kov in instrumentalno ploščo. Kolesni prostori
so nekoliko skromneje detajlirani, motor in
podvozje pa sta odlično oblikovana. Zastekli¬
tev žal ni deljena, je pa primerno tanka. Prejš¬
njim izdajam so dodajali še figuro stoječega
pilota, ki pa ga v zadnji izdaji leta 1992 ni
več.

Nalepke so natisnjene na svetlečem debelej¬
šem filmu, vendar so kakovostne in omogoča¬
jo gradnjo letal z ameriških letalonosilk Sarato-
ga in Lexington. Navodila za barvanje nava¬
jajo oznake za Tamiyjine akrilne barve, katerih
barvni katalog je priložen. Maketo pripo¬
ročamo.

Mitja Maruško

TIM 3 • november 1996 • 13

RADIJSKO VODENJE

Polnjenje baterij
nekoliko drugače

Dr. Jan I. Lokovšek

Uvod

Elektrotehniki ločimo dve vrsti baterij:
rimarne in sekundarne. Povedano z naj-
olj preprostimi besedami: primarne po
uporabi zavržemo, sekundarne pa lahko
napolnimo in ponovno uporabimo. O Ni-
-Cd in podobnih akumulatorjih smo napi¬
sali že cele romane, zato spregovorimo
tokrat malo več o primarnih. Te črpajo
energijo iz razkroja ene elektrode, in ko
te zmanjka, je konec tudi s tako baterijo.
Pri najbolj razširjeni in ceneni bateriji
(cink/ogljik - leclanchejev člen) je to
cinkov lonček, ki predstavlja katodo. Ko
ga izrabimo, lahko elektrolit celo izteče
in poškoduje okolico, če izdelek nima
prav v ta namen narejene posebne srajč¬
ke. Ta pojav je dobro znan in boljše ba¬
terije so zaščitene proti iztoku. Vpraša¬
nje, ki si ga tu zastavimo pa je, ali bi se
dalo take baterije tudi polniti. Odgovor je
pritrdilen! Pri polnjenju je namreč elektro¬
kemični proces nasproten. Takrat potuje¬
jo cinkovi ioni iz elektrolita na cinkovo
katodo, se tam nevtralizirajo in nalagajo.
To je seveda le del resnice, saj se ion ne
vrne točno na isto mesto, od koder je iz¬
šel, temveč sledi zakonitostim, ki jih dolo¬
čajo električno polje v bateriji, gibljivost
iona, stanje elektrolita in še kaj. Poleg
tega moramo razumeti, da navadne bate¬
rije niso narejene za to, da bi jih ponovno
polnili. Zato je treba upoštevati kar nekaj
pogojev, oziroma vedeti, kako jih napol¬
niti. Polnimo, oziroma dopolnimo lahko
le baterijo, katere katoda še ni dobija
luknje, oziroma ni preveč razpadla. Ce
smo zelo nerodni in poskusimo nepravilno
polniti, denimo alkalno baterijo, in to še s
prevelikim tokom, lahko pride tudi do
eksplozije. Ne piše zaman na marsikateri
bateriji: Ne polni in ne meči v ogenj!

Razlogi

Zakaj ne smemo polniti primarne bate¬
rije "kar tako". Eden od glavnih proble¬
mov, če ne že najvažnejši, je tvorjenje
plina, ki dviguje tlak v bateriji in preti s
oškodbo lončka. Je že res, da imajo
oljši izdelki, predvsem pa alkalne bate¬
rije, varnostni ventil, ki popusti ob preo¬
bremenitvi, vendar pa to ni rešitev, ki bi
omogočila polnjenje. Tlak je torej tisti, ki
nam dela preglavice. Nedvomno je pove¬
zan z dogajanjem v elektrolitu. Zato ga
moramo čim bolj zmanjšati, če ne že pre¬
prečiti njegov nastanek. V večji meri lah¬
ko to naredimo že s primerno oblikova¬
nim tokom polnjenja.

Polnjenje

Polnjenje baterije si predstavljamo
tako, da smer toka obrnemo. Tedaj teče
tok v baterijo. Paziti pa moramo, da je
tok primerne velikosti, ki je določena z
lastnostmi same baterije. Prav tako je po¬
memben tudi čas polnjenja, saj oba sku¬
paj določata količino naboja, ki ga spra¬
vimo v baterijo. Kapaciteta baterije Q tu
dosledno pomeni največjo količino elek-
trine, ki je lahko shranjena v bateriji. Za¬
pišemo jo torej s tokom I in časom pol¬
njenja t:

Q = I . t

Navadni polnilniki polnijo baterije s
stalnim tokom. Količino elektrine zato lah¬
ko enostavno določijo samo z merjenjem
časa polnjenja.

Refleksno polnjenje

V teoriji poznamo tudi tako imenovani
refleksni način polnjenja. Ta se je močno
uveljavil pri hitrem polnjenju predvsem
sekundarnih baterij. Nedvomno je koris¬
ten tudi v našem primeru. Refleksni polnil¬
nik ne polni s stalnim tokom, temveč v
sunkih, ali če hočete, v impulzih (risba 1).

Risba 1. Tok refleksnega načina polnjenja
Polnilnemu impulzu sledi praznilni
(negativni) impulz, ki ga imenujemo tudi
refleksni impulz. Pri bateriji Ni-Cd je ta
po amplitudi tudi do štiri- ali petkrat večji
od polnilnega. Trajanje tega impulza pa
je Kratko, tako da je srednja vrednost
elektrine, ki steče v baterijo, še vedno pri¬
merne velikosti. Ta negativni impulz nosi
tudi ime "depolarizacijski" in s tem izda¬
ja, da je njegova naloga zmanjšati tvor¬
jenje plinov. Kako deluje? Vemo, da je
tvorjenje plinov posledica predvsem raz¬
pada elektrolita, dostikrat tudi v obliki
burne reakcije. Ta preti takrat, ko prese¬
žemo mejne vrednosti, npr. hitrosti nosil¬

cev naboja, povezane z dovoljeno na¬
petostjo, ki jo določa elektrokemični po¬
tencial. S kratkim nasprotnim impulzom
pa nosilce za hip zavremo in tako umiri¬
mo proces. Važna pa je tudi preraz¬
poreditev, saj te dovoljene vrednosti kaj
hitro presežemo tudi na posameznih
lokalnih področjih, polnjenje s takim iz¬
meničnim tokom pa spodbuja tudi to. Ref¬
leksni način polnjenja je tehnično naj¬
enostavneje rešiti s pravokotnimi impulzi.
Praksa pa kaže, da dajejo sinusne oblike
signalov boljše rezultate. Količino elek¬
trine je v takem primeru težje določiti. Do¬
sledno moramo namreč upoštevati izraz:

Q = /l(t)dt

o

T pomeni čas polnjenja baterije. Izraz
je videti kompliciran, pomeni pa samo to,
da moramo količino elektrine izračunati iz
povprečne vrednosti toka, ali če hočete,
iz površin krivulje polnilnega toka.

Polnilnik za domačo rabo

Ze pred leti je Jernej Bohm napisal čla¬
nek o polnjenju primarnih baterij (TIM
5/januar 1988, str. J 87), danes pa izde¬
lujejo tudi že navadne alkalne baterije, ki
jih je možno polniti, seveda s polnilni¬
kom, ki je izdelan prav v ta namen (Con-
rad, kat. št. 51 28 18-**). Kakšna je
najpreprostejša izvedba? Idejo mi je že
pred leti dal g. M. Merdaus iz Radencev,
ki je želel uporabiti obstoječi polnilnik, ki
ga v velikih serijah in za malo ceno pro¬
dajajo vsepovsod. Pri Mladem tehniku na
Levstikovem trgu v Ljubljani ga ponujajo

Popravek

Dolgujem opravičilo tako firmi Multiplex
kakor tudi ljubiteljem RV-naprav. V prejšnji
številki Tima sem namreč v testu Graup-
nerjeve RV-naprave X-388S ta oddajnik
pomotoma postavil ob bok tudi Multiplexovi
napravi MC 4000. Pravilno je serije 3000.
Tako sem nehote podcenil slovito RV-napra-
vo serije 4000, ki je te dni prišla tudi  v
trgovino Mladi tehnik na Levstikovem trgu.
Uradno se ji reče profi MC 4000 in je ta
hip prav zares brez konkurence  v sve¬
tovnem merilu. Pripravljam tudi njen test, pri
tem pa naj vnaprej omenim le delček poseb¬
nosti: oddajniK profi mc 4000 pregleduje
zasedenost modelarskih kanalov, govori (!)
in celo ne dovoli vklopa na kanalu, ki je že
zasedeni

Dr. Jan I. Lokovšek

14 • TIM 3 • november 1996

RADIJSKO VODENJE

pod imenom Atlantis electronics (kat. št.
160/61). Ta polnilnik ima štiri polnilna
mesta za okrogle baterije velikosti od
"mikro-miniionk" pa do "amerikank" ter
tudi za malo ploščato baterijo 9 V. Za
polnjenje uporablja polvalno usmerjeni
pulzirajoči tok, za signalizacijo pa
svetlečo diodo. Na risbi 2 sem narisal
vezavo polnilnika za eno polnilno mesto.

Transformator sem predstavil samo s
5-voltnim sekundarnim navitjem. Vsako
polnilno mesto ima namreč svojo usmer-
niško diodo (1N4001), pa tudi svetlečo
diodo^ ki zasveti takrat, ko polnjenje
teče. Če zdaj usmerniško diodo 1 N4001
premostimo z uporom primerne vrednosti
(risba 3), bo tekel del toka tudi v nasprot¬
ni smeri (risba 4).

IN4001 //

Risba 2. Vezava enega polnilnega mesta

Na tak način dobimo neke vrste izme¬
nični tok, katerega srednja vrednost pa še
vedno znaša dve tretjini do tri četrtine tiste¬
ga toka, kot je bil pred predelavo! To seve¬
da ni najboljša tehnična rešitev, je pa eno¬
stavna in dostopna za amatersko rabo.

IN4001

//

[—rD pDh- 0 )—

C

5 V


100 D

+

-^1,5V
^ ZnC

->

Risba 3. Upor R* poskrbi za tok v obratni
smeri

Praktični rezultati

S polnilnikom, kakor smo ga opisali,
lahko polnimo tudi navadne (primarne)
baterije (oglje/cink) ter alkalne baterije.
Vrednost upornosti R* je odvisna od vrste
oziroma velikosti baterije. Najbolj pogos¬

to kupujemo minijonke (velikost A-A).
Vrednost R* za njih znaša od 390 do
470 £2. Za ostale velikosti pa sem vred¬
nost upora R* navedel v tabeli.

Če zares pazimo, da lonček ne raz¬
pade, lahko torej ogljeno baterijo napol¬
nimo, oziroma dopolnimo tudi več kot
desetkrat! V literaturi zasledimo tudi šte¬
vilko dvajset. Napačno pa bi bilo priča¬
kovati, da bodo zdaj tako napolnjene ba¬

terije ves čas delovale kot nove. Izkoristek
je pač prisoten vsepovsod in tudi polnje¬
nje ni izjema. Kapaciteta namreč z vsa¬
kim ciklom pada in po desetem ciklu že
pristanemo nekje na polovici tiste zmog¬
ljivosti, ki jo ima nov izdelek.

Alkalne baterije zdržijo več. Razlog za
to je tudi v kvalitetnejši izdelavi.

Namesto zaključka

Samo po sebi se ponuja vprašanje, za¬
kaj pa tovarne same ne ponujajo takih
možnosti? Prihranek je namreč več kot
očiten! Nedvomno so v ozadju zakoni
potrošniške družbe, ki rada čim več stvari
zavrže, da moramo potem kupiti nove.
Druge razlage ni, saj se na tržišču že, si¬
cer dokaj sramežljivo, pojavljajo polnilni¬
ki za navadne baterije. Nekateri proizva¬
jalci alkalnih baterij pa so svoje izdelke
že razglasilie za "polnijive", seveda
družno z njihovim izvirnim polnilnikom!

Trgovsko podjetje

/jS\ GASILSKA OPRETVfU o

Trgovina "MLADI TEHNIK"

Levstikov trg 7, 1000 Ljubljana
Tel.: (061) 126-11-55, faks: 126-2243

Odprto od 8.00 do 19.00, sobota od 8.00 do 13.00 ure

Vse za modelarje in tehnični pouk!

RV-naprave: MULTIPLEX in GRAUPNER

RV-modeli čolnov, avtomobilov in letal: MULTIPLEX, GRAUPNER in BILLING
BOATS

Vse vrste elektromotorjev in motorjev z notranjim izgorevanjem ter drugi
material za modelarstvo.

Plastične makete: ERTL, TAMIYA, AIRFIX, ITALERI, REVELL, HELLER in pribor.

TIM 3 • november 1996 • 15

RADIJSKO VODENJE

Novosti na
modelarskem trgu

Trgovina Mladi tehnik  na Levstikovem
trgu je popestrila ponudbo boljših mode¬
larskih elektromotorjev znane firme LRP.
Na voljo so cenejše izvedenke sicer moč¬
nih motorjev, ki pa imajo ležaje iz litine.
Motor serije 500 VB je namenjen letal¬
skim, runner  pa avtomobilskim modelar¬
jem. Cena teh izdelkov se giblje od
3.000 do 3.600 SIT. Malo dražji je mo¬
del super 400G (4.500 SIT). Ta motor, ki
je sicer serije 400, po moči in izkoristku
nikakor ne zaostaja za večjimi brati, nje¬
gova masa pa je manjša od 100 g.

VB je namenjen letalskim modelarjem. Odliku¬
je ga robustna gradnja.

Letalski model panda je dobil bratca v
elektroizvedbi filius  (12.500 SIT), ki je
grajen na podoben način, to je popolno¬
ma lesene konstrukcije in ima že profili¬
rana krila.

Od elektronske opreme moramo opo¬
zoriti še na ugodno ponudbo, zvezni
regulator multicontrol car  firme Multiplex
za modele avtomobilov (12.000 SIT), ki
je primeren za pogon že omenjenega
elektromotorja runner. Ta regulator ima
tudi "vzvratno". Od iste firme imajo na¬
prodaj tudi polnilnik RTB-DP, ki ga napa-

S polnilnikom RTB-DP lahko na terenu napol¬
nite prav vse: oddajnik, sprejemnik in pogon¬
sko baterijo.

Runner poganja modele avtomobilov.

Filius je popolnoma
lesen letalski model z
razpetino 1800 mm
in pomožnim elektro-
motorčkom serije
400.

Multicontrol car, zvezni regulator avtomobil¬
skih modelov, krmili tudi vzvratno.

Zanesljivost napajanja je ključnega pomena v
letalskem modelarstvu. Kdor uporablja več kot
štiri servomehanizme, mora nujno okrepiti
priključke. Za vas to naredi electronic switcn.

jamo iz akumulatorja 12 V. Polni pa
lahko hkrati napajalnik žarilne svečke,
sprejemniško in oddajniško baterijo. Na
priključku oddajniške baterije lahko po
potrebi hitro polnimo tudi pogonsko
baterijo 6 do 10 celic Ni-Cd s tokom do
5 A!

WM modelarski center  sej je preselil v
nove prostore na Slomškovi 23. Napro¬
daj imajo vse Robbejeve novosti, med ka¬
terimi velja posebej opozoriti na vrsto
modelov z električnim pogonom. Tako so
na voljo tudi že modeli s turbinskim po¬
gonom, kot npr. gnat (10.900,00 SIT), ki

Gnat je model iz stiropora, ki ga poganja
turbina z elektromotorjem serije 400. Vodi se s
pomočjo krilc, višinskega krmila ter regulacije
pogona.

V turbino rojet lahko vgradite elektromotor, ki
ima premer osi 3,2 mm: povver 410 (Robbe),
speed 480 race (Graupner) ali super 400
(LRP). Zmore tudi do 5 N statične potisne silel

ga poganja elektromotor serije 400. Po¬
gonski del je mogoče kupiti tudi posebej.

Electronic switch  je stikalo, ki ga bodo
veseli letalski modelarji. V bistvu je to
stikalo za sprejemnik, ki ima prigrajeno
opozorilo za slabo baterijo. Ko ta oslabi,
nas opozori z močnejšo utripajočo svetle¬
čo diodo, pravo bliskavko ki jo lahko
opazimo tudi v letu. Poleg tega vodi na¬
pajanje na sprejemnik z dvema kabloma
(!) tako, da je prehodna upornost med
napajanjem manjša. Naprodaj je za
6.300 SIT.

"Discharger" a li po domače praznilnik
je priprava, ki močno izboljša navadne
polnilnike baterij Ni-Cd. Vežemo jo med
polnilnik in baterijo in s pritiskom na tipko
sprožimo praznjenje. Po določenem ča¬
su, ko je baterija dovolj izpraznjena, pa
se samodejno preklopi na polnjenje. Na
tak način se izognemo spominskemu
efektu, pomanjkljivosti tako oddajniških
kakor tudi sprejemniških baterij. Dis¬
charger stane 3.550 SIT.

16 • TIM 3 • november 1996

ELEKTRONIKA

Prenosno ozvočenje 2 x 50 W (2. del)

Zvočni omarici

Miha Zorec

V prejšnji številki Tima smo si ogledali
končni ojačevalnik za prenosno ozvoče¬
nje, tokrat pa sledi opis izdelave zvočnih
omaric (slikal) za to ali za kako drugo
ozvočenje. Zvočni omarici se v ničemer
ne razlikujeta od zvočnih omaric, ki jih
lahko kupimo v trgovinah z avdio opre¬
mo. Glavna razlika je le njuna cena, ki je
v primerjavi s kupljenimi precej nižja. Za
ceno ene kupljene zvočne omarice lahko
izdelate dve zvočni omarici z enakimi
oziroma celo nekoliko boljšimi karakteri¬
stikami.

Zvočni omarici, ki vam ju predstavlja¬
mo, po svojih zvočnih lastnostih sodita v
višji hi-fi razred. Njuna zunanjost pa daje
vedeti, da sta to robustna izdelka, ki ju
lahko uporabljamo praktično kjerkoli.
Ohišje je narejeno iz razmeroma tanke
(8 mm debele) vezane plošče, ki zago¬
tavlja nizko težo. Za ustrezno trdnost
ohišja in za dušenje zvočnih vibracij skr¬
bi kar nekaj ojačitvenih letvic in dve oja-
čitveni pregradi. Poleg tega sta omarici
popolnoma zlepljeni, kar še dodatno
pripomore k trdnosti. Zvočnike in ostale
dele zato montiramo od zunaj.

Tudi zvočniki pripomorejo k vsestranski
uporabnosti zvočnih omaric. Za nizkoton-
ski zvočnik je uporabljen avtomobilski
60-vatni basovski zvočnik s plastificirano
membrano in kovinsko mrežico, visoko-
tonsko območje pa pokriva robustna
troblja z visoko občutljivostjo. Taka zvoč¬
nika omogočata uporabo tudi v vlažnih
in drugače neprijaznih okoljih, hkrati pa
njuna konstrukcija zagotavlja dobro
zaščito tudi pred mehanskimi udarci. V ta
namen je prednja stena, na kateri sta
zvočnika, pomaknjena za 2 cm v notra¬
njost ohišja.

Na sliki 1 vidimo osrednji del ozvoče¬
nja. Tu so združene vse elektronske kom¬
ponente ozvočenja: končni ojačevalnik,
predojačevalnik, dva mikrofonska predo-
jačevalnika, mešalno vezje, napajalnik
(usmernik in akumulator) ter polnilno vez¬
je. V osrednjem delu je še predalček za
kable in mikrofon, poleg tega pa ima
dovolj prostora, da lahko vanj montiramo
celo avtoradio. Vendar o tem več prihod¬
njič.

Opis izdelave

Na risbi je prikazan načrt zvočne oma¬
rice. Tu sta le naris in stranski ris, tlorisa
pa ni, ker ne prikazuje nič pomembnega
za izdelavo. Iz narisa (levoj lahko razbe-

Slika 1

* beri tekst

s* = 10 m (skupna dolžina ojačitvenih letvic)

TIM 3 • november 1996 • 25

ELEKTRONIKA

26 • TIM 3 • november 1996

remo način sestavljanja ohišja, predvsem
pa je pomemben razpored odprtin za
zvočnike in za bas-refleks. Velikost odpr¬
tine za trobljo in odprtine za basovski
zvočnik dokončno določimo šele takrat,
ko kupimo oba zvočnika. Desni del načr¬
ta - stranski ris kaže, kako so razporeje¬
ne stene in ojačitve ter zvočnika z zvočno
kretnico.

Sestavne dele za zvočni omarici je
najbolje naročiti pri mizarju ali v kaki
hobi trgovini, ki poleg prodaje opravlja
tudi razrez lesa (npr.: Slovenjalesova
trgovina Hobi v Črnučah v Ljubljani). Na¬
tančne mere za posamezne kose so po¬
dane v kosovnici.

Začnemo z izdelovanjem prednje plo¬
šče. Najprej izvrtamo odprtini za bas-
-refleks nato pa še odprtini za zvočnika
(slika 2). Deio nadaljujemo s sestavlja¬
njem okvirja iz stranskih stranic ter zgor¬
nje in spodnje plošče (slika 3). Okvir se¬
stavimo tako, da stranski stranici postavi¬
mo med zgornjo in spodnjo ploščo, na¬
tančno izvrtamo luknje za vijake, robove
namažemo z lesnim lepilom, dele sestavi¬
mo ter privijemo vijake.

Se preden se lepilo posuši, vstavimo v
okvir prednjo ploščo, ki bo s svojimi pra¬
vokotnimi robovi zagotovila pravokotnost
stranic okvirja.

Iz ojačitvenih letvic (smrekove letvice
preseka 20 x 10 mm) naredimo zunanji
obod (slika 4) in ga s pomočjo ščipalk za
perilo prilepimo na okvir in na prednjo
ploščo. Lepilo nanesemo v izdatni količi¬
ni, saj obenem služi tudi kot tesnilo, ven¬
dar moramo paziti, da se po vidnih po¬
vršinah ne razliva preveč, sicer nam bo
to povzročalo preglavice pri kasnejšem
lakiranju.

Enak okvir, kot na zunanji strani, na¬
redimo tudi na notranji strani prednje
plošče (slika 5). Natančno izrezane let¬
vice dobro namažemo z lepilom, kakor
tudi spoj med stranicami in prednjo plo¬
ščo, potem pa s pomočjo električnega
spenjalnika pritrdimo letvice na stene
ohišja. Če električnega spenjalnika nima¬
mo uporabimo kratke lesne vijake. Tu je
treba pripomniti, da sponke oziroma vija¬
ki ne služijo za povezovanje sten, marveč
le za tesno pritrditev letvic. Povezovalno
nalogo ima lepilo.

Tudi na zadnji strani izdelamo s po¬
močjo spenjalnika okvir in točno na sre¬
dini vstavimo zadnjo ojačitveno ploščo.
Enako veliko ojačitveno ploščo vstavimo
tudi med odprtini za bas-refleks in odprti¬
no za basovski zvočnik na notranji strani
prednje plošče (slika 6). Nato z ojačit-
venimi letvicami in s pomočjo spenjalnika
ojačimo še ostale notranje robove škatle.

Ko končamo z notranjimi deli, z lepilom
dobro namažemo okvir in obod ojačit-
vene plošče na hrbtni strani omarice ter
nanj z lesnimi vijaki pritrdimo zadnjo
ploščo omarice. Zdaj prekinemo z izde¬
lovanjem prve zvočne omarice in se loti-

Slika 2

Slika 3

Slika 4

Slika 5

Slika 6

Slika 7

ELEKTRONIKA

mo še druge. Medtem se bo lepilo v prvi
omarici posušilo.

Pametno je, če si pri vrtanju lukenj
pomagamo s šablono, ki sveder postavi
natančno na sredino roba deske. Naj¬
bolje je, če jo izdelamo iz aluminijastega
kotnega profila, katerega enostavno pri¬
slonimo ob desko in skozi natančno izde¬
lane luknje vrtamo v rob deske.

Ko sta obe omarici narejeni, in ko je
lepilo suho, se lotimo zunanje obdelave
omaric. Lepše izgleda, če zunanje robo¬
ve zaoblimo (slika 7). Za to delo bo naj¬
bolj primeren električni nadrezkalnik z
ustreznim rezkarjem. Ker pa tak strojček
ni kdo ve kako pogost v domačih delav¬
nicah, bomo to delo opravili s tračnim
brusilnikom ali pa kar ročno. Ko zaobli¬
mo robove, obdelamo še zunanje površi¬
ne. Najprej jih z lesnim, hitro sušečim
akrilnim kitom pokitamo, nato pa gladko
obrusimo.

Zvočni omarici je treba le še prelakirati
in že lahko začnemo z montažo zvoč¬
nikov. Najenostavneje je, če zvočni oma¬
rici prelakiramo s črnim (mat) nitrolakom,
ki se hitro suši. Prelakiramo ju vsaj trikrat
in počakamo (čez noč), da se lak dobro
osuši.

Slika 8

Pred montažo zvočnikov in zvočne kret¬
nice na vogale omaric pritrdimo tudi plas-
tičneali,še bolje, kovinske ščitnike (slika 8).

Montaža zvočnikov je tako preprosta,
da o tem ne kaže izgubljati preveč
besed. Najprej na zadnjo steno pritrdimo
zvočno kretnico, na katero smo že prej
prispajkali povezovalne kable. Ti naj bo¬
do dovolj dolgi, da ne bomo imeli težav

pri spajkanju na zvočnika. Ko zvočno
kretnico povežemo z zvočnikoma, ju s
samoreznimi vijaki pritrdimo na prednjo
ploščo zvočne omarice. Stične površine
lahko namažemo s tesnilnim kitom (avto
kit), ki pa naj zvočnikov ne prilepi na
čelno ploščo, saj v tem primeru zvočne
omarice ne bomo več mogli odpreti.

Na koncu ne smemo pozabiti na vtični¬
co, ki jo namestimo na hrbtno stran
zvočne omarice. Praktično je vseeno,
katerega tipa je, še najbolj robustna pa
se mi zdi vtičnica tipa "canon".

Zvočniki (kupljeni v trgovini Terna, Kolezijska
23-25, Ljubljana, tel.: 061/12-59-434):

Basovski zvočnik :

Audio Tech LBS-830 C
efektivna moč: 60 W
glasbena moč: 100 W
impedanca: 4 £i
občutljivost: 89 dB/1 m/l W
resonančna frekvenca 30 Hz
frekvenčni obseg: 22-3500 Hz

Visokotonska troblja:

Monacor HT - 75 PA
glasbena moč: 70 W
impedanca: 4 a
občutljivost: 99 dB/1 m/l W
frekvenčni obseg: 1500-20000 Hz

Oktavni izenačevalnik

Vsi ljubitelji glasbe, ki kaj dajo na glas¬
beno opremo, morajo imeti v svojem si¬
stemu oktavni izenačevalnik (equalizer), s
katerim uglasijo zvočnike v prostoru, kjer
se nahajajo. A to ni njihov edini namen,
saj se z equalizerjem popravi tudi zvočni
spekter pri snemanju ali izboljšuje pevčev
glas iz mikrofona. Pri uporabi elektroa-
kustičnih inštrumentov (električnih kitar,
sintetizatorjev, ...) je skoraj nepogrešljiv
del opreme ali ozvočenja, ki ima ize¬
načevalnik vgrajen kar v mešalno mizo,
saj je taka uporaba najbolj praktična.

Naš izenačevalnik je namenjen prav
vgradnji v mešalno mizo, saj je oblika
tiskanega vezja prilagojena praktični in
hitri montaži. S tem, ko so potenciometri
prispajkani na tiskano vezje, odpadejo
vsi priključni kabli, ki naj bi povezovali
elemente. Zato je verjetnost, da se v teh
spojih pojavijo motnje, ki se v glavnem
izražajo v značilnem brenčanju in šumu,
zelo majhna.

Čeprav je naprava dovolj profesional¬
na, je zelo enostavna za gradnjo in se je
lahko lotijo tudi začetniki. V našem pri¬
meru bomo opisali le en del izenačeval-
nika za stereo izvedbo morate narediti
dve popolnoma enaki vezji.

Opis delovanja

Vsi izenačevalniki temeljijo na različ¬
nih filtrih, v katerih lahko dušimo ali ojači¬
mo določene frekvence. Več takih filtrov,
povezanih skupaj, sestavlja izenačeval¬
nik. V vseh primerih se zvočni signal na
vhodu razdeli na vse filtre, se v vsakem
filtru ustrezno preoblikuje in se na drugi
strani spet združi ter na koncu ojači na
delovno napetost. Slaba stran primerov,
v katerih se vse frekvence na koncu zdru¬
žijo ali seštejejo, je v tem, da se seštejejo
tudi vse motnje in šumi, ki so nastali v
posameznih filtrih. Vsak filter ima namreč
določen šum, ki je različen od tistega v
uporabljenih operacijskih ojačevalcih. V
našem primeru je problem rešen na neko¬
liko drugačen način. Zvočni signal ne gre
direktno skozi filtre, pač pa samo posred¬
no jemlje signal iz posameznih filtrov ali
oscilatorjev. Vsak oscilator niha z določe¬
no frekvenco, ki je za vsak filter različna.
To frekvenco določajo elementi okoli
operacijskega ojačevalca, ki so za vsak
filter različni. Preko potenciometra, skozi
katerega teče naš signal, frekvenco slabi¬
mo ali ojačujemo. Ko je potenciometer v
srednjem položaju, je razmerje v ravno¬
težju in signal ostane nespremenjen. Ta¬
koj, ko gumb obrnemo v eno smer, se že

začuti vpliv filtra, ki v eni smeri signal
slabi, v drugi pa ojači. Na izhodu gre
signal na ojačevalec B 4, ki signal dvigne
na raven, ki že lahko poganja končno
stopnjo.

Opis gradnje

Vezje je sestavljeno iz operacijskih oja¬
čevalcev, ki jih najdemo v dveh integri¬
ranih vezjih TL 084. Ti operacijski ojače¬
valci so namenjeni izključno za glasbene
naprave, saj imajo zelo majhen šum.
Elementi niso kritični, vendar se ne smete
preveč oddaljiti od danih vrednosti, da se
ne bi preveč spremenila delovna frekven¬
ca posameznega filtra. Zelo pomembni
so upori (R 3, 5, 7, 9, 11, 13, 15, 17), ki
so vezani na maso in stabilizirajo delo¬
vanje operacijskega ojačevalca. Vsako
integrirano vezje ima napajanje posebej
stabilizirano z upori 47 E in kondenza¬
torji 68 nF, ki so vezani na maso. Na
načrtu so narisani majhni potenciometri s
4-milimetrsko osjo, vendar je prostor tudi
za veliko verzijo. Drsnih potenciometrov
nisem uporabil, ker je zelo težko dobiti
res dobre in kvalitetne, pa tudi predragi
so in bi zelo podražili napravo. Sam sem
uporabil male Iskrine potenciometre in
moram reči, da mi ne delajo težav.

TIM 3 • november 1996 • 27

ELEKTRONIKA

Seznam elementov
izenačevalnika:

Upori:

R1 = 4,7 k£2
R2 =47ka
R3 = 4,7 to
R4 = 820L2
R5 = 100 to
R6 = 820 a
R7 =39ka
R8 = 820 a
R9 = 47 to
RIO = 820 £i
Ril =47 kO
R12 = 820 Q
R13 = 56 ka
R14 = 820 a
R15 = 100 ka
R16 = 820 a
R17 = 82 ka
R18 = 47 a
R19 = 47 a
R20 = 47 a
R21 =47 a
Pl - P7 = ka lin.

Kondenzatorji:

C1 = 10 uF/25 V
C2 = 3,3 nF
C3 = 390 pF
C4 = 10 nF
C5 = 2,2 nF
C6 = 47 nF
C7 = 2,2 nF
C8 = 68 nF
C9 = 10 nF
C10= 100 nF
CII = 33 nF
C12 = 470 nF
C13 = 33 nF
C14 = 1 uF/25 V
C15 = 100 nF

06 = 68 nF

07 = 68 nF
0 8 = 68 nF
09 = 68 nF

Polprevodniki:

Al - A4 = IC1 = TL 084
BI - B4 = IC2 = TL 084

Ploščico izdelamo na enostransko kaši-
ranem pertinaksu in zvrtamo luknje. Luk¬
nje, v katere so prispajkani potenciome¬
tri, morajo biti ustrezno večje. Sestavlja¬
nje pričnemo pri prevezavah, ki so na
načrtu označene s črko K. Sledijo upori in
kondenzatorji. Pri elektrolitskih konden¬
zatorjih pazimo na polariteto. Na načrtu
je pozitivni pol označen kot nepobarvan
pravokotnik. Integrirana vezja je najbolje
prispajkati s podnožji, da se preveč ne
pregrejejo. Na koncu prispajkamo še
potenciometre, kjer moramo paziti na
razdaljo med osmi, ki znaša 37 mm in se
prilega luknjam v ohišju. Najbolje je, če
potenciometre pritrdimo v ohišje in jih
šele zatem prispajkamo na tiskano vezje.
Na sredini pritrdimo žice za napajanje,
ki je v našem primeru simetrično eno¬
smerno +/-15 V. Sledi še priklop oklep¬
nega kabla za vhod in izhod signala, ki
naj bo čim krajši. Celotno napravo je
najbolje vgraditi v kovinsko ohišje in ga
dobro ozemljiti, da se ne pojavijo mot¬
nje.

Seznam elementov
usmernika:

Kondenzatorji:

C1 = 1000 uF/25 V
C2 = 1000 uF/25 V
C3= 100 nF
C4= 100 nF
C5 = 100 nF
C6= 100 nF
C7 = 470 uF/25 V
C8 = 470 uF/

25 V

Polprevodniki:

Gr. = B25C1000
IC1 =7815
IC2 = 7915

Transformator:

Tr. 2* 15 V/l A

o a

o o

r

A

Tiskano vezje in vezalna shema izenačevalnika

28 • TIM 3 • november 1996

ELEKTRONIKA

R20

Izenačevalnik se napaja s simetrično enosmerno napetostjo +/-15 V,
ki mora biti dobro usmerjena. Najlažja in najboljša rešitev je izdelava
stabiliziranega usmernika z uporabo integriranih vezij 7815 in 7915.
Prvo vezje je le za pozitivno napetost, drugo pa le za negativno, na kar
moramo zelo paziti, sicer vezje uničimo. Za napajanje stabiliziranega
usmernika potrebujemo transformator s sekundarno napetostjo 2 x 15 V
in navitjem, ki zagotavlja električni tok 1 A. Najbolje je uporabiti toroid-
ni transformator, ker oddaja zelo malo brenčanja. V nasprotnem primeru
je potrebno transformator od vezja ločiti z ozemljeno kovinsko pregrado,
ki preprečuje prehod brenčanja. Enosmerna napetost je glajena z elek¬
trolitskimi kondenzatorji pred integriranima vezjema in za njima. Konden¬
zatorji 100 nF gladijo kratke sunke, ki se prenašajo prek napeljave. Na
sami ploščici izenačevalnika (na sredini ploščice) se nahajajo tudi kon¬
denzatorji in upori, ki blokirajo napajalno napetost. Blokada je ločena za
vsako integrirano vezje posebej. Kondenzatorji odpravljajo motnje, ki bi
lahko dosegle napajanje integriranih vezij in s tem vplivale na delovanje
operacijskih ojačevalcev. Usmernik je namenjen napajanju dveh enakih
vezij izenačevalnika; za stereo izvedbo je potreben le en stabiliziran
usmernik.

Uporaba

Oktavni izenačevalnik je mogoče uporabiti kot samostojno enoto:
vgradimo ga lahko tudi v samostojno ohišje. Vežemo ga med predo-
jačevalnik in končno stopnjo, med dva kasetofona (pri presnemavanju),
med mikrofonski predojačevalnik in mešalno mizo, med mešalno mizo in
končno stopnjo, ... Vezava je odvisna od načina uporabe, vendar je
treba paziti na to, da izenačevalnik ne vpliva na amplitudo signala; ne
slabi in ne ojačuje. Za pravilno delovanje potrebuje dovolj močan signal,
zato nanj ne moremo direktno priključiti izvorov nizke jakosti, kot so
mikrofon, gramofon, električna kitara, ipd. Pri teh primerih moramo pred
izenačevalnik vezati določen predojačevalnik.

Robert Resman

Pobiralnik drobnih
jeklenih predmetov

So vam tile primeri kaj znani? Med poprav¬
ljanjem igrače vam je z mize padel drobcen vijak
ter (tako kot to opisujejo tudi Murphyjevi zakoni)
izginil v najbolj oddaljen in težko dosegljiv kot.
Mami se je pri šivanju nekaj bucik streslo tudi na
debelo preprogo; ker kljub takojšnjemu pobiranju
in sesanju s še tako globinskim sesalnikom niste
povsem prepričani, ali ste res našli vse bucike, se
tistemu delu preproge bosi odtlej raje izogibate.
Pri obnavljanju hiše je za mojstri na vrtu in
dovozni poti ostalo nekaj žebljev; večino ste jih
sicer pobrali, sem in tja pa še vedno lahko
pričakujete kakšnega - v najslabšem primeru
zapičenega v zračnico kolesa.

Ker trajni magnet dobro privlači drobne jek¬
lene predmete, si lahko z njegovo pomočjo
naredite preprost, vendar zelo učinkovit pripo¬
moček. Za pobiranje bucik, žebljičkov, vijakov in
podobnih jeklenih drobnjarij okrog mize zadostu¬
je samo magnet v roki, pri pobiranju iz kotov

magnet pritrdimo na palico, za "čiščenje" večjih
površin, kot je npr. dvorišče, pa obojemu do¬
damo še dve kolesci. Nekako tako je potekal tudi
"razvoj" izdelka, ki ga kaže fotografija.

Najpomembnejši del pobiralnika drobnih jek¬
lenih predmetov je čim večji oziroma čim močnej¬
ši trajni magnet. Česa takega v trgovinah ni
mogoče kupiti, zato se boste morali znajti dru¬
gače. Za naše potrebe so najbolj uporabni mag¬
neti iz zvočnikov, ki jih najdete npr. v starih, od¬
služenih radijskih sprejemnikih na elektronske
cevi ali pa vam jih bodo odstopili v Kaki servisni
delavnici oziroma tam, kjer popravljajo in vgraju¬
jejo avtomobilska ozvočenja. Magnet (ali več
magnetov, če se boste odločili za širši pobiralnik)
odvijte ali izbijte iz kovinskega ogrodja zvočnika;
odstraniti morate tudi bakreno navitje. Na lesen
kvader s strani z dvema daljšima lesnima vijako¬
ma in štirimi podložkami pritrdite leseni ali pla¬
stični kolesci, na sredino prilepite in pribijte vsaj

meter dolgo držalo stare metle, na nasprotno
stran pa privijte magnet. Način pritrditve je odvi¬
sen od njegove velikosti in debeline, vendar
zadostuje že deščica iz plastike ali vezane plošče
in daljši vijak s podložko. Pri vsem skupaj je
najpomembnejše to, da je magnet med uporabo
pobiralnika čim bliže tlom, saj bo le tako učinkovi¬
to služil svojemu namenu.

O uporabi pobiralnika nima smisla izgubljati
besed, saj je menda vsem jasno, kako se je treba
lotiti stvari.

Matej Pavlič

TIM 3 • november 1996 • 29

ZA SPRETNE ROKE

Rezbarjenje

Rezbarstvo, tj. vrezovanje oziroma iz¬
rezovanje figur in ornamentov v različna
gradiva, zlasti v les, je bilo v likovni in
uporabni umetnosti znano že v starem
Egiptu. Poznajo ga vse razvite kulture od
najstarejših časov do danes, srečamo ga
v likovni ustvarjalnosti primitivnih naro¬
dov in v ljudski umetnosti civiliziranih na¬
rodov. V slovenski ljudski umetnosti se je
rezbarjenje ohranilo do danes, čeprav je
pravih rezbarjev vedno manj.

stran od sebe!), z desnico pa držimo
leseni bat in z njim udarjamo po vrhu
ročaja. Za učinkovito delo morajo biti
dleta iz kakovostnega materiala in seve¬
da vedno ostra. Rezila dlet in dolbil brusi¬
mo - odvisno od rabe - na brusilnem
kamnu ali na vrtečem brusilnem kolutu,
nastalo "iglo", ki ostane na ostrini po
brušenju, pa odstranimo s finim gladilnim
kamnom. Nanj pred uporabo kanemo
nekaj kapljic vode ali olja. Brušenje ozi-

ka (npr. lesoreza), kasneje pa se lahko
loti izdelave reliefov in pravih skulptur. V
nadaljevanju bomo na motivu račke na
kratko opisali tri načine rezbarjenja, ki
ustrezajo prej omenjenim težavnostnim
stopnjam (slika 2).

Najprej z risbe 3 prekopirajte ali pre¬
rišite (slika 3) obris račke na gladko obru-
šeno deščico, še bolje pa je narediti kar
šablono iz tanjšega kartona. Z ostrim
modelarskim nožem (npr. olfa) počasi in

Slika 2. Račka na tri načine

Slika 1. Rezbarjevo orodje: lesen bat, dleta, dolbila, žlebila, vrezila,
noži, pile in rašpe.

Glavno rezbarjevo orodje so dleta, žle¬
bila in dolbila (slika 1). Vsako dleto se¬
stavlja naostreno rezilo, nastavni venec
za ročaj in nosilec ročaja. Vrat in glava
lesenega ročaja sta zavarovana s kovin¬
skim obročem, da ročaj med tolčenjem
ne poči. Rezbarji namesto železnega
kladiva uporabljajo bat iz trdega lesa.
Kakovostno rezilo je navadno iz orodne¬
ga jekla in je kaljeno. Poznamo več vrst
dlet, ki so prirejena za različna opravila.
Najpogostejša vrsta ima močno rezilo s
trapezastim prerezom. Podobna, vendar
močnejša, ožja in debelejša so dolbila, s
katerimi izsekujemo iz lesa globoke in
ozke luknje. Njihova rezila imajo navad¬
no kvadraten prerez, med delom pajih
držimo pravokotno na obdelovanec. Žle¬
bila so majhna dleta s profiliranim rezi¬
lom in polkrožnim prerezom. Z njimi dol¬
bemo žlebiče, krivulje in okrasne rezba¬
rije. Rezbarji poznajo še celo vrsto t, i.
vrezil, izredno tankih rezbarskih nožev z
različno oblikovanimi konicami za rez¬
ljanje drobnih okraskov. Po njih nikoli ne
tolčemo s kladivom, ampak jih vodimo z
dlanjo ali obema rokama.

Pri delu z naštetim orodjem je treba biti
zelo pazljiv, obdelovanec pa mora biti
trdno vpet. Rezilo dleta položimo pošev¬
no na površino lesa; z levico držimo ro¬
čaj in vodimo rezilo v želeni smeri (vedno

roma ostrenje dlet je natančno in zah¬
tevno delo, zato naj ga po možnosti
opravi nekdo, ki ga je vajen.

Poleg orodja potrebujemo za rezbar¬
jenje tudi ustrezno vrsto lesa. Najpri¬
mernejše so jesen, balza, ebenovina,
hruška, jesen, lipa in oreh, z drugimi pa
se nima smisla truditi. Les mora biti seve¬
da suh in brez razpok ali grč.

Račka na tri načine

Rezbarjenje je zanimiv hobi, s katerim
se lahko ukvarja vsak. Za začetnika je
najbolje, da prve izkušnje pridobi ob
nastajanju kakega preprostejšega izdel-

Risba 3

previdno ob enakomernem pritiskanju
vzdolž narisanega motiva izrežite 2-3
mm širok žleb v obliki črke V (slika 4). Ve¬
liko hitreje in laže vam bo šlo delo od
rok, če namesto noža uporabite majhno
žlebilo s konico v obliki črke V.

Pri naslednjem načinu boste potrebo¬
vali ozko in nekoliko širše dleto, ozko in
široko polkrožno žlebilo, modelarski nož,

Slika 4

30 • TIM 3 • november 1996

ZA SPRETNE ROKE

Slika 5

Slika 9. S pomočjo šablon iz kartona prenese¬
mo obris trupa in glave račke na dva ustrezno
velika kosa lesa.

Sliki 10

rašpo ter grob in fin brusilni papir. Okrog
in okrog motiva, narisanega na deščico,
tik ob zunanjem robu z ozkim polkrožnim
žlebilom naredite žleb (slika 5), nato pa
začnite dolbsti les okrog motiva (slika 6).
Pazite, da ne boste zašli pregloboko.
Nastale robove najprej na grobo za¬
oblite z dletom (slika 7), na koncu pa vso
površino račke dobro zgladite z brusilnim
papirjem (sliki 2 in 8).

Tretji način izdelave figure račke je
precej bolj zahteven in je namenjen ti¬
stim, ki imajo z rezbarjenjem že nekaj
izkušenj. Zato je tudi opis bolj kratek.
Zaradi lažje izaelave račko naredite iz
dveh kosov lesa, iz prvega trup in iz
drugega glavo. Pri prenašanju obrisov s
pomočjo šablon na les (slika 9) pazite na
enako smer letnic, sicer boste imeli jia
koncu težave pri obdelovanju vratu račke
na stiku obeh delov. Obdelovanec dobro
vpnite v primež ter z dleti, dolbili in
žlebili na grobo oblikujte trup in glavo
račke (sliki 10). Ko zaradi obdelane
površine trupa tega ni več mogoče dobro

Slika 11

Slika 13. Račko je mogoče narediti tudi z električnim dletom Proxxon MSG 220.

n  ll AIZNZN

Zastopstvo za natančno električno orodje
in druge stroje firme PROXXON

RUBICO TRADE d.o.o.

Ulica XIV. divizije 14, 3000 Celje

Telefon: 063/442-253, 442-449, faks: 063/26-820

TIM 3 • november 1996 • 31

ZA SPRETNE ROKE

vpeti, nanj s spodnje strani z dvema dol¬
gima lesnima vijakoma trdno privijte
kvader iz trdega lesa (slika 11). Ta do
sedaj omogočal učinkovito vpetje izdel¬
ka, njegovo sestavljanje oziroma leplje¬
nje in dokončno obdelavo (slika 12).

Na koncu omenimo še domiselno za¬
snovano električno dleto znane nemške
firme Proxxon, ki izdeluje vrhunsko orod¬
je in pribor za modelarje, maketarje,
graverje, finomehanike, zlatarje in še
vrsto drugih, ki pri svojem delu ne morejo
brez natančnih, majhnih, a zelo zmog¬
ljivih električnih strojčkov, kot so npr.
vrtalniki, brusilniki, stružnice, krožne, vi¬
bracijske, vbodne in tračne žage. Z elek¬
tričnim dletom Proxxon MSG 220 (kat.
oznaka 28 640) seveda ni mogoče nare¬

diti prav vsega tistega, kar omogoča
komplet dlet s slike 1, vendar pa je zelo
učinkovit pripomoček pri izdelavi manjših
predmetov (slika 13). Približno 25 cm
dolgemu orodju, ki tehta 675 gramov, so
dodana tri rezila (ravno, polkrožno in v
obliki črke V), dokupiti pa je mogoče še
posebno oblikovan brusilni kamen (kat.
ozn. NO 28 578) in komplet petih
različno oblikovanih rezil (kat. ozn. NO
28 572), ki jih menjamo s preprostim
odvijanjem in privijanjem vijaka na vpe-
njalni glavi. Konica se prek posebnega
prenosnega sistema, ki ga poganja 220-
voltni, 65-vatni elektromotor, premakne
kar 1 3.000-krat v minuti. Delo z električ¬
nim dletom ni zahtevno, vendar so pri
neprevidni ali nepravilni uporabi poškod¬
be še vedno mogoče (risba 14).

Matej Pavlič

Obešalnik za
sušenje obutve

Če bi spomladi vedeli, da nas čaka
kislo poletje, ki se je medtem prevesilo v
še bolj mokro jesen, bi napotke za izdela¬
vo obešalnika za sušenje obutve objavili
že v majski številki revije Tim. No, kljub
temu bo priložnosti za uporabo tega ne¬
navadnega pripomočka najbrž še dovolj.
Obešalnik na fotografiji je narejen v ce¬
loti iz lesa. Mere sestavnih delov niso po¬
dane, ker jih boste lahko brez težav do¬
ločili kar sami.

V

Na sredino nekoliko debelejše vodo¬
ravne nosilne letve z zgornje strani s proti
vodi odpornim lepilom (npr. UHU coli
vvasserfest) prilepite drugo letev, ki jo na
vrhu z vbodno žago ali rezljačo oblikujte
v nekakšen kavelj. Stik obeh delov s
spodnje strani utrdite s tankim in dolgim
lesnim vijakom. V oba stranska (navpič¬
na) nosilca s približnimi merami 30 x
100 mm spodaj zažagajte utor, na vrhu
ju polkrožno odžagajte, nato pa prilepite
k nosilni letvi. Ko se lepilo posuši, z brusil¬
nim papirjem zgladite vse površine in

robove ter izdelek vsaj dvakrat prelakiraj-
te, da mu vlaga ne bo mogla do živega.

Komur se izdelava kavlja iz lesa zdi
prezahtevna, naj uporabi debelejšo žico,
iz kakršne so obešalniki za oblačila. In
ko smo že pri žici: zakaj ne bi iz nje po¬
skušali narediti kar celega obešalnika za
sušenje obutve. Brez večjih težav je mo¬
goče narediti tudi lesen obešalnik za su¬
šenje dveh parov obuval. V tem primeru
morate pripraviti dve vodoravni nosilni
letvi, ju na sredini zažagati do polovice
(prvo z zgornje in drugo s spodnje
strani), zlepiti v obliki križa in na njune
konce prilepiti štiri navpične nosilce.

Matej Pavlič

Vpenjanje klinastih obdelovancev

Obdelovanje klinastih predmetov v pri¬
mežu dela začetnikom veliko preglavic,
saj obdelovanca ni mogoče vpeti tako,
da se ne bi premikal, po drugi strani pa
ga lahko pri močnejšem privijanju pri¬
meža poškodujemo.

Rešitev je zelo preprosta. Zadostuje,
da na eni strani med čeljust primeža in
obdelovanec vstavimo kos polkrožno ob¬
likovane letve iz tršega lesa.

M. P.

32 • TIM 3 • november 1996

ZA SPRETNE ROKE

Škatlica za diskete

S shranjevanem in prenašanjem disket
je vedno križ. Kljub temu da diskete pro¬
dajajo v bolj ali manj prikupnih škatlicah,
te niso kaj prida uporabne, saj se zelo
hitro obrabijo, natrgajo in poškodujejo.
V računalniških trgovinah je sicer mogo¬
če kupiti posebne škatlice za diskete, ki
so razmeroma drage, vendar za timovce
vedno obstaja še kaka dodatna možnost.
Na zelo preprost način lahko papirnato
embalažo, v kateri kupimo diskete, pre¬
delamo v lično škatlico za diskete, ki bo
še dolgo služila svojemu namenu.

Slabost papirnate embalaže je, da ni
odporna proti pregibanju, kaj kmalu pa
se tudi odrgne in strga. Če jo oblečemo v
usnje ali močnejše blago (uporabimo

lahko stare kavbojke), te slabosti odpravi¬
mo in hkrati dobimo zanimivo in pred¬
vsem zelo uporabno škatlico za diskete.

Seveda lahko papirno osnovo za škatli¬
co izdelamo tudi sami. Na kos trše le¬
penke narišemo ustrezno veliko mrežo
(glej risbo), jo izrežemo in zlepimo.

Preden papirnato škatlico začnemo
prekrivati z usnjem, moramo dobro pre¬
misliti, kakšen bo vrstni red prekrivanja.
Za zunanje površine v večini primerov ve¬
lja, da najprej prekrijemo tiste, ki se manj
vidijo. Notranjih površin ponavadi ni tre¬
ba prekrivati, če pa že, se jih lotimo na¬
zadnje. V našem primeru najprej prekrije¬
mo dno (alej sliko). Iz usnja izrežemo
pravokotnik, ki za kak centimeter sega

čez robove škatlice. Nanj, točno na sre¬
dino, položimo škatlico in naredimo za¬
vihke (v vogalih izrežemo kvadratke).
Nato usnje, dno in centimeter širok rob
škatlice tanko namažemo z lepilom (Neo-
stik), počakamo nekaj minut, da se lepilo
posuši, in previdno prekrijemo dno. Za¬
tem iz enega kosa usnja izrežemo plašč
in pokrov škatlice. Pri tem ne smemo po¬
zabiti na zavihke za pokrov, plašč pa naj

bo za centimeter daljši. Prav tako kot prej
z lepilom namažemo usnje in ustrezne
površine na škatlici ter jih zlepimo. Prekri¬
vati začnemo najprej pokrov in šele nato
plašč škatlice. Na koncu na pokrov in na
vrh prednje stene nalepimo še dva kosa
velkro traku - "ježka" (kupimo ju v trgovi¬
ni s šiviljskimi pripomočki), ki poskrbita,
da škatlica ostane zaprta.

Miha Zorec

Ubogljivi
zamašek in
plavajoča šivanka

Če v širši kozarec skoraj do vrha nato¬
čite vodo in vanjo spustite majhen zama¬
šek iz plute, ta nikoli ne bo ostal na sre¬
dini, ampak bo splaval nekam k robu in
bo kljub še tako natančnemu pihanju ali
kakemu drugemu načinu "prigovarjanja"
ostal tam.

Pred prijatelji se lahko pohvalite, da
znate neubogljivi zamašek pripraviti do
tega, da bo splaval natančno na sredino.
Kako? V kozarec prav počasi nalivajte
vodo toliko časa, aa bo ta dosegla rob.
Nato previdno dodajte še nekaj kapljic -
in zamašek bo "klonil", pravi vzrok za to
pa je v fizikalnem pojavu, ki mu pravimo
površinska napetost.

Za kapljevine je značilna gladina. Mo¬
lekula ob gladini je manj vezana na kap¬
ljevino kot molekula v notranjosti in v pri¬
bližno milijardinko metra debeli plasti na
gladini gostota kapljevine postopoma
pojema. Gladina spominja na tanko
prožno opno.

Če bi radi prijatelje še enkrat presene¬
tili, jim recite, da znate pripraviti šivanko
do plavanja. To je na prvi pogled seveda
sprto z logiko, vendar spet deluje zaradi
že omenjene površinske napetosti. V ko¬
zarec nalijte vodo "s kupčkom" in vanjo z
dvema prstoma previdno spustite šivan¬
ko, ki se na splošno začudenje vseh nav¬
zočih ne bo potopila.

Mate/ Pavlič

TIM 3 • november 1996 • 33

ZA SPRETNE ROKE

Brusilna ploščica

Kaj storiti, da se učiteljica pri matematiki ne bo vedno
znova jezila, ker so krogi in loki na geometrijskih risbah na¬
risani z debelo in neostro črto? Kako doseči, da bo nebo na
sliki res videti puhasto in ne le kot zmešnjava črt in črtic, ki jih
za sabo pušča barvica v včasih malo pretežki roki. Rešitev je
preprosta. Izdelamo si lično brusilno ploščico, ki bo vedno v
naši peresnici. Z njeno pomočjo bomo lahko vedno znova
priostrili risalno konico na šestilu in po želji nabrusili barvni
prah na sliko.

Potrebujemo:

- manjši kos močne vezane plošče, ki se ne upogiba,

- žago rezljačo,

- dva kosa brusilnega papirja različne grobosti,

- univerzalno lepilo,

- škarje,

- vodni lak za les,

- čopič.

Najprej izdelamo načrt. Ker je oblika ploščice preprosta, jo
narišemo v merilu 1 : 1 (glej risbo). Označimo vse potrebne
mere. Tako bomo imeli manj težav pri prenašanju risbe na
les. Velikost ploščice prilagodimo velikosti peresnice. Oblike
so lahko preproste ali pa malo bolj domišljijske (medvedek,
roža, ...). Risbo z načrta prenesemo na les in ploščico na¬
tančno izžagamo. Robove obrusimo. Izrežemo dva ustrezno
velika kosa brusilnega papirja. Eden naj bo bolj grob, drugi
pa bolj fin. Papir nalepimo na vsako stran ploščice. Ploščico
vstavimo med dve deščici in vse skupaj vpnemo v primež, da
se brusilni papir res dobro nalepi na les. Ploščica je tako
končana. Da bo izdelek lepši, lahko ročaj okrasimo z vžga¬
nimi vzorčki ali pa vse skupaj pobarvamo. Na koncu še
polakiramo ročaj. Naredili smo preprost, a uporaben izde¬
lek, ki nam bo v pomoč pri delu v šoli in doma.

Mateja Cerv

Poliranje glavic vijakov

Se pred nekaj leti so stare ure, črvive
skrinje, stoli z raztrganimi sedali, nočne
omarice in podobni predmeti iz naših
kleti ali podstrešij kot "ničvredna navla¬
ka" množično romali v peči oziroma na
smetišče. V zadnjem času pa smo se spet
začeli zavedati prave vrednosti teh iz¬
delkov, ki v sebi skrivajo veliko znanja in
spretnosti starih mojstrov ter nasploh
obrti, ki danes izumirajo. Tudi če ne služi¬
jo svojemu prvotnemu namenu, so nam¬
reč lahko lep in obenem dragocen okras.

Marsikdo se zato sam loti obnavljanja
oziroma restavriranja npr. starih kosov
pohištva. Danes je na voljo veliko pripo¬
močkov in preparatov za odstranjevanje
barve ter zaščito lesa pred črvivostjo in
gnitjem; naprodaj so tudi posebni pig-
mentirani voski za popravila razpok in
drugih poškodb na lesenih površinah, pa
barve in laki iz naravnih snovi itd. Za les
je torej poskrbljeno. Toda kaj storiti s

kovinskimi (večinoma medeninastimi) de¬
li, kot so vijaki, šarnirji, bogato obliko¬
vani ročaji, zaščitni vogalniki itd., ki jih je
načel zob časa ali pa jih je nekdo izdat¬
no premazal z oljno barvo, da bi tako
"polepšal" staro omaro? Pri restavriranju
je treba obnoviti tudi vse te dele in jim
dati prvotni videz. Seveda pa jih moramo
prej odstraniti.

Tokrat se ne nameravamo spuščati v
podrobnosti, pač pa bomo opisali le pre¬
prost in učinkovit način, kako obnoviti
glavice vijakov. Navadno z odstranjeva¬
njem vijakov ni težav, saj zadostuje, da s
šilom ali kosom stare žage za železo iz
zareze previdno odstranimo barvo in z
ustrezno velikim izvijačem odvijemo vi¬
jak. Če se velike polkrožne glave vijaka
sedaj lotimo s pilo, jo bomo prej pokvarili
kot pa obnovili, obstaja boljši način. V
kos 2-3 mm debele pločevine drugo po¬
leg druge izvrtamo ustrezno število lukenj
s premerom, ki odgovarja premeru vija¬
kov. Te vtaknemo v izvrtine, kos plo¬
čevine trdno pritisnemo ob rob mize ali
debelejše deske (kot kaže fotografija) ter
glavice vijakov z medeninasto krtačo
obdelujemo toliko časa, dokler z njih ne
odstranimo vseh ostankov barve. Pri zelo
majhnih vijakih si lahko pomagamo tudi
tako, da jin drugega poleg drugega pri¬
vijemo v debelejši kos tršega lesa in
naprej obdelujemo enako, kot smo že
napisali.

M. P.

34 • TIM 3 • november 1996

ZA SPRETNE ROKE

Vezenje nekoliko drugače

Vezenje je že zelo star način krašenja
tkanin ali usnja, vezenina na leseni dešči¬
ci pa je domislica novejšega datuma. Da
je to res nekaj posebnega, lahko vidite
sami, če si ogledate izvezeno ribico na
fotografiji. V nadaljevanju bomo opisali
izdelavo univerzalne deščice za vezenje,
ko si boste nabrali nekaj izkušenj in
začeli sami oblikovati motive, pa lahko
naredite za vsak izdelek svojo podlago.

Potrebujete 22 x 24 cm velik kos 4-6
mm debele vezane plošče, grob in fin
brusilni papir ter zaščitni premaz za les
ali brezbarvni nitrolak.

Če vam deščice ne bo naredil mizar, jo
boste morali na ustrezne mere odžagati
sami. Za to lahko uporabite modelarsko
rezljačo ali žago lisičji rep. Potrebujete
še risalno orodje, večji žebelj ali šilo, kla¬
divo ter čopič in električni vrtalnik s sve¬
drom za les premera 3 mm. Ce imate
navpično stojalo za vrtalnik, ga vsekakor
uporabite, saj boste z njegovo pomočjo
hitreje in lepše naredili razmeroma veliko
število lukenj, poleg tega pa lahko vrtate
tudi do pet ploščic naenkrat, le trdno jih
morate stisniti med seboj.

Na kos vezane plošče s pomočjo dveh
trikotnikov narišite 22. x 24 cm velik pra¬
vokotnik in ga izžagajte. Stranice razde¬
lite na centimetrske odseke in z mehkim
svinčnikom izvlecite črte, da dobite cen¬
timetrsko mrežo. (Bolj iznajdljivi lahko
namesto risanja mreže na deščico položi¬
jo kar list papirja iz zvezka, potiskanega
z visokim karom.) Presečišča narahlo za-
točkajte z žebljem ali s šilom in kladivom,
nato pa se lahko lotite vrtanja. Na koncu
z brusilnim papirjem dobro zgladite
zgornjo in spodnjo površino, zaoblite ro¬
bove ter vse skupaj prebarvajte (npr. z
beltopom) ali prelakirajte z brezbarvnim
nitrolakom.

Za izdelavo motiva ribice, ki je na
fotografiji, potrebujete nekaj ostankov
debele volne v rdeči, rumeni, zeleni, beli
in črni barvi - ter seveda šivanko za go¬
beline. Ta je precej dolga in debela, ima
veliko uho ter topo konico, kar je zlasti
primerno za najmlajše, saj odpade bo¬
jazen, da bi se kakor koli poškodovali.
Pri "prvih korakih" v svet vezenja na deš¬
čici bo najbrž dobrodošla mamina ali ba¬
bičina pomoč, prav kmalu pa se boste
znašli že sami.

Tako smo končali z opisom univerzalne
ploščice. Zakaj "univerzalne"? Zato, ker
je namenjena učenju vezenja, to pa je
neogibno povezano s "podiranjem" na¬
pačnih vbodov, rezanjem in podobnimi
odločnimi posegi; poleg tega je ploščica
razmeroma majhna in mreža velikih luk¬
njic redka. Za zahtevnejše izdelke, ki se
že resno spogledujejo s pravim vezenjem
(motive zanje najdete v revijah z napotki
za ročna dela), boste morali narediti
večjo ali vsaj višjo podlago in gostejšo
mrežo luknjic s premerom največ 2 mm.
V tem primeru pride v poštev tudi križni
vbod.

Matej Pavlič

Ovitek za

Slika 2

knjigo

Slika 4

Če kakšno knjigo pogosto uporab¬
ljamo, se hitro uniči, še posebno, če ima
tanke platnice. Platnice se strgajo, listi se
začno vihati in knjiga počasi razpade.
Pomagamo si tako, da platnice ojačimo,
za knjigo pa sešijemo ovitek. Pred za¬
četkom dela pripravimo potrebni material
(slika 1): karton ali lepenko, dekorativno
blago ali platno, lepilo, škarje in nož
olfa.

Za ojačitev platnic uporabimo debelej¬
ši karton ali lepenko, ki mora biti nekoliko
večja od platnic, ker le tako lahko natanč¬
no zajamemo celo ploskev. Prvo in zad¬
njo stran knjige namažemo z lepilom in
nanju položimo karton. Da se bo dobro
prilepil, knjigo obtežimo z več debelejši¬
mi knjigami ali revijami. Ko se lepilo po¬
suši, karton natančno obrežemo (slika 2).

Izdelamo še ovitek. Bolj kompaktno je
blago, dlje bo ovitek zdržal. Uporabimo
dekorativno blago (za sedežne garniture)
ali platno. Urežemo ustrezno dolg in
širok kos blaga. Po višini mora biti večji
vsaj 5 cm na eni strani in 5 cm na drugi,
po širini pa nekoliko več, saj pride blago
za platnico.

Na pomoč pokličemo koga, ki je vešč
strojnega šivanja. Knjigo ovijemo v blago
in si označimo, do kod segata spodnji in
zgornji rob knjige. Blago lahko spnemo
tudi z bucikami, ga previdno slečemo in
sešijemo (slika 2). Ovitek obrnemo in knji¬
go ovijemo (sliki 3 in 4).

Darja Zorec

TIM 3 • november 1996 • 35

ZA SPRETNE ROKE

Skrivajoče
se lutke

Od 5. razreda dalje
Cas izdelave: dve dvojni uri

Naloga in motivacija

Pri izdelavi skrivajočih se lutk se bo učenec seznanil s
postopki krojenja, rezanja in šivanja oziroma lepljenja tka¬
nine ter striženja in lepljenja volne. Izdelek je mogoče upora¬
biti kot igračo, okras ali kot zanimiv pripomoček pri
lutkarskem krožku.

Težišče učenja:

- risanje sestavnih delov na tkanino,

- striženje sestavnih delov,

- lepljenje oziroma šivanje,

- izdelava glave lutke,

- sestavljanje,

- risanje obraza lutke.

Gradiva, orodje in pripomočki:

- ostanki volne, ostanki blaga, namiznoteniška žogica,
stožčast tulec od volne, lesena okrogla paličica, alkoholni flo¬
mastri,

- škarje, igla, sukanec, samolepilni trak, žebelj ali šilo, le¬
pilo UHU alleskleber.

Ko povlečemo za paličico, se lutka skrije v stožčasti tulec in takoj
zatem spet pojavi, ce jo potisnemo navzgor.

Izdelava

Stožčast tulec oblečemo v raztegljivo tkanino in rob na širši
odprtini zalepimo v notranjost tulca. Po narisanem kroju izde¬
lamo obleko za lutko. Blago režemo vsaj pol centimetra od
roba kroja in ga ročno ali strojno sešijemo. Na blago prišije¬
mo ali prilepimo stilizirane roke. Sešito oblekico obrnemo in jo
na zgornjem delu s sukancem (lahko tudi s samolepilnim tra¬
kom) privežemo ob okroglo palico. Palico pod mestom, kjer je
nanjo privezena oblekica, večkrat ovijemo s samolepilnim
trakom, da pri premikanju lutke oblekica ne bo zdrsnila nav¬
zdol po palici. Zatem obleko pravilno obrnemo in jo hkrati s
palico vstavimo v oblepljeni tulec. Obleko nato še ročno priši¬
jemo na blago, s katerim je oblepljen tulec.

Nazadnje se lotimo izdelave glave. Z večjim žebljem ali še
bolje šilom, ki ga segrejemo nad ognjem, preluknjamo na¬
miznoteniško žogico ter jo nasadimo na paličico. Z alkoholni¬
mi flomastri narišemo obraz in iz ostankov volne izdelamo še
lase ter jih prilepimo na lutkino glavo.

Darja Zorec

36 • TIM 3 • november 1996

ZA SPRETNE ROKE

Slonček

Pred vami je primer nekoliko nevsak¬
danjega izdelka, ki se ga lahko lotijo tudi
popolni začetniki, saj ga je mogoče na¬
rediti v manj kot eni uri. Čeprav je
slonček narejen iz pločevine, se ga da za
silo izstriči tudi iz nekoliko tršega kar¬
tona.

Oblika obeh sestavnih delov je na¬
risana v kvadratni mreži, ki olajšuje mo¬
rebitno povečevanje oziroma pomanjše¬
vanje. Obris s pomočjo kopirnega papir¬
ja natančno prenesite na mehkejši karton
in izrežite s škarjami ali ostrim nožem
olfa. Dobljeni šabloni sedaj položite na
kos približno 0,5 mm debele bakrene ali
medeninaste pločevine in občrtajte z iglo
za zarisovanje oziroma kakim drugim
ostrim predmetom. Najprej s svedrom
premera 3 mm izvrtajte vse štiri luknje,
nato pa s škarjami za pločevino ali kaki¬
mi drugimi močnejšimi škarjami, ki jih
sicer uporabljate za striženje kartona,
usnja, furnirja itd., izrežite obris slonč¬
kovega trupa in glave. Ozek izrez na
delu 1 naredite z žago za železo tako,
da že izrezan kos pločevine prej narahlo
ukrivite v obliko črke U. Na koncu vse
robove obdelajte s fino pilo.

Risba kaže, kako sestaviti slončka.
Dela 1 in 2 na mestu oči spojite z dvema
medeninastima zakovicama; če teh ni¬
mate, si lahko pomagate s kovinskimi pi¬
sarniškimi sponkami, kakršne uporabljajo
za zapiranje večjih ovojnic. V skrajnem
primeru bosta dobra tudi dva majhna
vijaka M 3 x 5 mm s polkrožno glavico in
dve matici, ki morata biti seveda na spod¬
nji strani. Izdelek na koncu spolirajte
(npr. s fino jekleno volno, kakršno mama
uporablja pri pomivanju posode) in pred
oksjdiranjem zaščitite z nitrolakom.

Če vam žaganje z modelarsko rezljačo
ne dela težav in imate žagice za kovino
(prodajajo jih v modelarskih trgovinah ter
nekaterih železninah), naredite nekoliko
bolj "masivnega" slončka iz 1,5-2 mm
debele medeninaste pločevine. Dobili
boste zanimiv okras za dnevno sobo ali
lepo darilo za bližajoče se praznike.

Matej Pavlič

TIM 3 • november 1996 • 37

ZA SPRETNE ROKE

Reliefne čestitke

Šolsko leto se je šele prav začelo, pa
ste že preživeli prve počitnice. Kako hitro
beži časi Upam, da ste zajeli sapo in si
oddahnili. Polni novih moči nabrusite
prste in se lotite drobnih spretnosti. Kole¬
darsko leto se bliža koncu in mesec
november je ravno pravi čas za izdelavo
čestitk. Tudi letos naj bodo nekaj poseb¬
nega, zato jih izdelajte v domači delavni¬
ci. S pomočjo poroznega kalupa lahko iz
papirne kaše izdelate tridimenzionalne
okraske, ki jih prilepite na barvni karton.

Material in pripomočki

Za izdelavo kalupa za papirnate okra¬
ske potrebujete plastično posodo za ka¬
lup, merilno posodo, mešalno posodo,
porcelin, novoletne okraske raznih oblik
ali razne okrasne predmete. Za izdelavo
reliefnih papirnatih okraskov na čestitkah
pa potrebujete: plastično posodo, sukan¬
ce različnih barv, papirno moko, vodo,
žlico ali leseno paličico, barve, lepilo in
bleščice.

Izdelava kalupa

Najprej se lotite izdelave kalupa. Zanj
potrebujete porcelansko maso, npr. por¬
celin, ki jo lahko kupite v trgovini Pro¬
metej Art & Hobby d.o.o na Kersnikovi 7
v Ljubljani ali na Gledališki 9 v Celju.
Pripravite si ravno pravo količino porce¬
lanske mase. V plastično posodo za ka¬
lup, npr. embalažo za sladoled ali pu¬
ding vlijte vodo do višine približno 3 cm
(slika 1). Vodo prelijte v merilno posodo

Slika 1

in izmerite volumen. Porcelin v prahu
zmešajte z vodo v razmerju 1 del vode, 4
deli prahu. Pri tem upoštevajte, da iz 1 kg
porcelina in 0,25 I vode dobite približno
0,55 I porcelanske mase. Za mešanje
uporabite posodo za enkratno uporabo,

saj je porcelanska masa podobna mav¬
cu: ko se strdi, mešalne posode ni več
mogoče očistiti. Zmes mešajte 1-2 minuti
in jo nato takoj prelijte v plastično poso¬
do za kalup. Prebrskajte zalogo novolet¬
nih obeskov in poiščite kovinski, steklen
ali keramičen okrasek z zaobljenimi
robovi (slika 2). Okrasek pritisnite v por-

Slika 2

celansko zmes, dokler je še mehka. Pri
tem pazite, da okraska ne boste preveč
"potopili", saj ga morate pred izdelavo
papirnatega reliefa odstraniti iz kalupa
(slika 3). Porcelansko maso je mogoče

Slika 3

oblikovati približno 15 minut, strdi pa se
v eni uri. Kljub vsemu priporočam, da si
kalup pripravite en dan pred izdelavo
apirnatih okraskov; raje počakajte, da
o vaš kalup res popolnoma strjen in suh,
da se pri jemanju iz plastične posode ne
bo okrušil ali celo prelomil. Ko je
porcelanska masa popolnoma trda in
presušena, potegnite okrasek iz kalupa,
porcelanski kalup pa iz posode za kalup
(slika 4). Če ima posoda ravne robove,

Slika 4

boste porozni kalup zlahka "osvobodili",
če ne gre drugače, pa posodo prerežite
z rezilom (slika 5).

Za izdelavo kalupa je najprimernejša
porcelanska masa, ker je dovolj trdna,
gosta in hkrati porozna. Če si je ne mo¬
rete privoščiti, poskusite z običajnim mav¬
cem ali kakim drugim poroznim materi¬
alom. Za silo so primerni tudi plastični
kalupi za izdelavo okraskov iz porce¬

Slika 5

lanske mase (broške, magnetki), ki smo
jih omenili v lanski številki revije TIM in
jihb prav tako lahko kupite v Prometeju.
Upoštevati pa je potrebno, da je čas
sušenja papirne kaše v neprodušnih pla¬
stičnih kalupih bistveno daljši.

Izdelava reliefnega okraska

Papirno moko kupite v trgovini Prome¬
tej Art & Hobby. Stresite jo v plastično
posodo za enkratno uporabo in ji do¬
dajte predpisano količino vode. Mešajte,
dokler papirna kaša ne postane gladka.
Na vbočeno površino poroznega porce¬
lanastega kalupa v vseh smereh položite
raznobarvne niti (slika 6). V kalup nane¬
site papirno kašo, jo razmažite po površi¬
ni kalupa ter jo trano pritisnite k vbočeni
površini kalupa. Robove in prehode med
reliefom in ravno površino zgadite s prsti,
dokler je masa še gnetljiva. Papirna
masa naj se prek noči posuši. Kalup
lahko postavite na radiator; ker je iz
orožnega materiala, se bo papirna
aša tako še hitreje posušila. Čas sušenja
je seveda odvisen od debeline nanosa in
reliefne površine. Če boste uporabili plas¬
tični kalup za izdelavo okraskov iz porce¬
lanske mase, se utegne čas sušenja

38 • TIM 3 • november 1996

ZA SPRETNE ROKE

Slika 6

razvleči; papirni relief bo suh šele čez
nekaj dni (slika 7).

Papirna kaša mora biti popolnoma
suha, preden relief potegnete iz kalupa,
saj se vlažni okrasek pri jemanju iz kalu¬
pa zlahka poškoduje. Raznobarvne niti
sukanca povezujejo papirno kašo in
preprečujejo, da bi okrasek razpadel.
Viseče niti tudi pomagajo pri ločitvi kalu¬
pa in papirnega reliefa (slika 8). Name¬
sto sukanca lahko papirni masi dodate
raztgane kosmiče razvlaknjene vate; pa¬
pirno kašo in bombažna vlakenca mo¬
rate dobro in enakomerno premešati,
maso pa nanesite na enak način kot pri
uporabi raznobarvnih sukancev.

Slika 8

Izdelava čestitke

Ko papirni relief potegnete iz kalupa,
se lotite izdelave čestitke. Velikost čestitke
prilagodite velikosti kuverte. Upoštevajte,
da bo reliefna čestitka v kuverti zasedla
več prostora kot običajna čestitka. Z no¬
žem olfa iz belega ali barvastega trdega
izrežite pravokotnik ustrezne velikosti, ga
prepognite na pol in na prednjo stran
nalepite papirni relief (slika 9). Okrasite
ga lahko z barvicami ali bleščicami,
pentljami ipd. Posebno svečano kuverto
lahko naredite iz čipkastega papirnega
prtička - tortne podlage (slika 10).

Slika 9

Slika 10

Lepo domačo čestitko opremite s pri¬
jaznim voščilom in iskrenimi željami; pri¬
hajajoče novo leto boste popestrili sebi in
svojim bližnjim - prejemnikom čestitk.

Alenka Pavko - Čuden

Nakit iz
modelirne mase

Ce želimo zanimiv unikatni nakit, nam ni
potrebno obiskati mestnih stojnic. Z nekaj
spretnosti in malo domišljije ga lahko izde¬
lamo kar sami.

Modelirna masa DAS PRONTO je idealni
material za izdelavo najrazličnejšega nakita
in tudi za vrsto drugih izdelkov. Ta masa je
zračno sušeča, zato je še posebno primerna
za uporabo doma oziroma povsod tam (npr.
šola v naravi), kjer nimamo peči za sušenje in

žganje gline. Seveda pa ji prav nič ne škodi,
če jo na hitro' posušimo v kuhinjski pečici pri
temperaturi okoli 130 °C.

Oblikovanje nakita je sila enostavno, saj se
modelirna masa oblikuje kot plastelin. Maso
nekoliko zgnetemo in izoblikujemo dele ogr¬
lice, zapestnice ali kakega drugega izdelka.
Če bomo izdelek obesili, naredimo z žico pri¬
merne debeline še luknjice za nitko ter damo
izdelke sušit. Ko masa otrdi, jo s tempera bar¬
vicami pobarvamo, počakamo, da se barva
dobro posuši, nakar lahko izdelke po potrebi
še prelakiramo (mlajši otroci naj ne delajo
tega opravila). Lakiramo tako, da izdelke pritr¬
jene ali obešene na žičko pomakamo v
razredčen lak, s čemer dosežemo, da se le ti
svetijo, obenem pa zaščitimo barvo pred
odrgninami in vlago. Uporabimo lahko kar
nitro lak (sijajni), še boljše pa je, če lakiramo z
lakom na vodni osnovi.

Darja Zorec

ART & H0BBY

PROMETEJ Art & Hobby, d.o.o.

trgovina z materiali in pripomočki za likovno ustvarjanje in kreativne
hobije

KERSNIKOVA UL. 7, LJUBLJANA, telefon: (061) 13-10-200, faks: 316-564
GLEDALIŠKA UL. 9, CELJE, telefon: (063) 481-362, faks: 481-362

- Tečaji slikanja na svilo in bombaž, batika, slikanja na
steklo, oblikovanja nakita in modeliranja

- Slikarski tečaji

TIM 3 • november 1996 • 39

UGANKARSKI KOTIČEK

Zlogovna

dopolnjevanka

V lik vnesite 20 besed tako, da tisto

Piramida

Piramida je vrsta uganke, katere po¬
sebnost je, da je vsaka naslednja beseda
sestavljena iz premešanih črk prejšnje,
dodana pa je še ena nova črka.

1. prvi samoglasnik, 2. medmet začu¬
denja, 3. tibetansko govedo, 4.  novo
madžarsko mesto v Bakonjskem gozdu,
5. vrsta ujede, mišar, 6. ljubkovalna obli¬
ka ženskega imena Jana, 7. del Novega
mesta, tudi nekdanje ime za Heraklion,
8. drugo ime za ajdišče, 9. prvotna pre¬
bivalka Amerike, 10. tuj izraz za južno
sadje, kivi.

AT - CA - CA - CA - CE - ČAN - DE - ES

- FAN - FA - JE - JO - KA - KA - KOS - LA -
LE - LET - Ll - LON - MA - NA - NI - NI -
PAN - PE - PE - PEN - RA - RE - RE - SE - SET

- SKE - SOL - TAR - TER - Tl - TIM - TIN - TRA

- TRI - VE - VI - VI - VI - ZE - ZOR

1. vrsta ležišča, kavč - najvišja ocena v šoli,

2. terpentinovo olje - deklica iz Vandotove
povesti o Kekcu, 3. kemijske snovi, ki nastane¬
jo pri reakciji alkohola s kislinami ob hkratni
odcepitvi vode - troboj, 4. pokajoči navijaški
rekviziti - del alpinistične opreme za plezanje
po ledu, 5. grafični pripomoček, vrsta lepljivih
črk na foliji - prebivalec Setnice, 6. okostje -
tanka letev, 7. trobenti podobna trobila, ki
navadno označujejo začetek kake slovesnosti
-delavec, ki opravlja revizijo, 8. novo ime za
jezero Njasa v istoimenski državi v JV Afriki -
dišeča pomladanska cvetica vijolične barve,
9. brezmejni prostor povsod okrog našega
planeta - železarski kraj na Gorenjskem, 10.
dvodelna ženska obleka - kotlasti boben,
pavka;

Revija za tehniško ustvarjalnost mladih

NOVEMBER 1996, LETNIK XXXV, CENA 26QŠIT7P0^MNAFlACANAV GOTOVINI PRI POSFhOŽ '

Revijo TIM izdaja Tehniška založba Slovenije, d. d.

Naslov uredništva: Lepi pot 6, 1111 Ljubljana,
telefon: 061/213-733, faks: 061/218-246

Revija izhaja desetkrat na leto. Naročite jo lahko na naslovu uredništva ali po telefonu,
posamezna številka stane 260 SIT, polletna naročnina pa 1300 SIT.

Žiro račun pri Agenciji za plačilni promet Ljubljana: 50101-603-50480

Revijo ureja uredniški odbor: Jernej Bohm, jan Lokovšek, Matej Pavlič, Miha Zorec,

Roman Zupančič.

Odgovorna urednica: Mihela Mikuž
Urednik revije in tehnični urednik: Jože Čuden
Lektoriranje: Ludvik Kaluža
Oblikovanje ovitka: Božidar Grabnar
Tisk: Tiskarna Ljubljana

Revijo sofinancirajo: Ministrstvo za kulturo, Ministrstvo za šolstvo in šport ter Ministrstvo za
znanost in tehnologijo Republike Slovenije.

Revija spada med publikacije, za katere se plačuje 5-odstotni davek od prometa proizvodov
na podlagi odločbe Ministrstva za znanost in tehnologijo št. 415-01-15/96 z dne 20. 2. 1996.

FOTOGRAFIJA NA NASLOVNICI:

Na SP v Kamniku je naša ekipa v S5C nastopila z maketami rakete nike cajun. Načrt
zanjo smo objavili v zadnji številki prejšnjega letnika Tima.

Foto: Tomaž Kogej

Rešitve nagradnih ugank iz oktobrske
številke revije TIM:

Premikalnica: Kramer, Lipold, Nardin

Anagrami: rekorder

Zlogovnica: Knjige so neme učiteljice.

Nagrade za pravilno rešene uganke prej¬
mejo:

1. Luka Podbelšek, Bistriška 15,

1241 Kamnik

2. Peter Tonkovič, Vinarje 134a,

2316 Zg. Ložnica

3. Matjaž Garin, C. na grič 9,

1353 Borovnica

Rešitve vseh ugank prepišite na dopisnico
(ne trgajte revijel) ter najkasneje do 20. no¬
vembra pošljite na naslov: Tehniška založba
Slovenije, Lepi pot 6, 1000 Ljubljana (s pripi¬
som "Timove uganke"). Trem izžrebanim reše¬
valcem bomo podelili nagrade, ki jih prispe¬
vata podjetje Nebec Hobi, d. o. o., C. An¬
dreja Bitenca 36, 1000 Ljubljana (komplet za
izdelavo plastične makete) in Tehniška založ¬
ba Slovenije.

KAZALO

UREDNIKOV PREDAL 1

11. SVETOVNO PRVENSTVO RAKETNIH
MODELARJEV 1

BRON SP ZA MLADE LETALSKE MODELARJE 4

4. ODPRTO TEKMOVANJE Z MODELI MČ
IN JADRNICAMI RAZREDA G 4

TIMOVA NAGRADNA AKCIJA 5

TIMOV PORTRET 5

LUKA - TEKMOVALNI MODEL ČOLNA MČ-1 /3 6

PREPROSTA KONTROLA HITROSTI ZA RV-ČOLNE 7
POLMAKETA JADRALNEGA LETALA METEOR 8

ZVITJE KRIL PROSTOLETEČIH MODELOV F1A IN Al 9
POVVER PEAK 1

IN PODOBNI HITRI POLNILNIKI NA 12 V 10

MAKETARSKI FOTOSTRIP (3. DEL) - AVIATIK
(BERG) D.l MED PRVIMI SLOVENSKIMI LETALI 11

TIMOVO IZLOŽBENO OKNO 13

POLNJENJE BATERU NEKOLIKO DRUGAČE ] 4

NOVOSTI NA MODELARSKEM TRGU 16

PRENOSNO OZVOČENJE 2 X 50 W (2. DEL) -
ZVOČNI OMARICI 25

OKTAVNIIZENAČEVALNIK 27

POBIRALNIK DROBNIH JEKLENIH PREDMETOV 29

REZBARJENJE 30

OBEŠALNIK ZA SUŠENJE OBUTVE 32

VPENJANJE KLINASTIH OBDELOVANCEV 32

ŠKATLICA ZA DISKETE 33

UBOGUIVI ZAMAŠEK IN PLAVAJOČA ŠIVANKA 33

BRUSILNA PLOŠČICA 34

POLIRANJE GLAVIC VlIAKOV 34

VEZENJE NEKOLIKO DRUGAČE 35

OVITEK ZA KNJIGO 35

SKRIVAJOČE SE LUTKE 36

SLONČEK 37

RELIEFNE ČESTITKE 38

NAKIT IZ MODELIRNE MASE 39

UGANKARSKI KOTIČEK 40

40 • TIM 3 • november 1996

5! ra

>ui jjj >«

o o s ® s
[»,=>«
■^5 c o c
£ ^ >o g >o

sl 2g8
go S^g
o a ■Scp'5-

8 <0 N N N

0.0 tH
2 ? §§§
U)ioo
c § co«^

i .O .O O

c Q  >o'*č3'>o'
«« o o o
C.« S E E

-Cl -C5 JO

■¥ S o o o

® p p to
5; o N N N
co N * * *

C co >0) co »</) ^ ‘to

S .op.os.ow

co ></) CO ></) ^ >«)

<D «5 Q) (0 Q) TO

;r?-^

Si« 8® 8®

22 • TIM 3 • november 1996 TIM 3  * november 1996 • 19

r

5 b.3

1 b.6

Bb.8

2M

ArA

METEOR

Polmaketa jadralnega letala

Obdelal: O. Hluchy
Merilo: 1:1

7 b.3

\Ub.6

B

8 b. 10

/

6 b.3

B-B C-C

18 • TIM 3 • november 1996 TIM 3 • november 1996 • 23

TIM 3 • november 1996 • 17

20 • TIM 3 • november 1996 TIM 3 • november 1996 • 21