otrokom prijatelj, učitelj in voditelj.
(Prlloga Vrtcu.) Štev. II.             Ljubljana, « 1. novembra 1895.         III. teS«),
Res je  šel!
^w nedeljo bom pa šel — v nedeljo bom pa šel!« SJIjp prepeval je oni dan Zajčev Slavko na Vratarje-vem pragu.
»Kam boš 6e1, Slavko, kam?« popraša ga Vratar-jeva Micika.
»Nekam,  pa ne povem,   kam,«   odgovori Slavko.
»Nu, le povcj, Slavko; saj ne bo nič hudega, če poveš,« sili MiciUa.
Sedaj se pa Slavko nasmeje, dene prstek v usta, veselo pogleda okoli sebe, pa zopet zapoje: »V nedeljo bom pa šel . . .«
Počakajte malo, mali nagajivdki, vam pa jaz po-vem, kam bo šel Slavko v nedeljo. Kam neki? — v cerkev bo šel v nedeljo. Tako so mi vsaj povedali nje-gova dobra mama. Nikar pa ne mislite, da je Slavko že tako velik, kakor ste \i drugi. E, majhen je še, majhen. Komaj je star tri leta, visok jo pa malo več, kakor tri pedi. Sicer pa je čvrst in vesel dečko. To vam  zna moliti in  peti, kakor bi hodil že tri leta v
11
162
šolo. Res, noai še petelinčkove hlačice, vendar pa že precej razume njegova drobna glavičica. Še Jejčkov Pepček, ki teka že tretje leto v našo šolo, se čudi, če začne Slavko praviti, kaj zna. Saj pa tudi lahko mnogo zna. Komaj je začel dobro govoriti, že 60 ga naučili marna moliti molitvico v čast angeljčku varihu. To je vsak dan ponavljal zjutraj in zveder in jo zares lepo zna. Poje pa najlepse tisto
Mladi smo vojaci Se, Sučeroo že sabljice Na povelje bobna^a, Ki na bohen ropota: Taram, taram . . .
Nekega dne se Slavko kar apomni, da mora iti tudi on v cerkei', da bo pri sveti maši. Mama so ga tolažili dolgo časa, češ »si še premajhen«. Toda Slavko ni bil zadovoljen s tem. Na prste bo jc postavil ter vi-soko vzdignil ročici, da bi pokazal, kako je že velik. In ker je le prosil, naj gre vendar v cerkev, so mu obljubili, da bo šel, kadar se bo naučil lepo moliti »oče naS« in bo tako velik, da bo lahko pogledal na mizo. To je bilo sedaj dela s tem malim učenčkom. Vsak dan je stal vsaj dvakrat precl mamo ter molil za njimi »oie naš«. Pa težko je šlo, težko. Kadar je prišel v molitsici do tam: »Daj nam danes naš ^sakdanji kruh«, vselej je hotel Slavko priataviti, da mora biti kruh bel. Ko so mu pa povedali mama, da bo dal Bog belega kruha, če bo priden, privadil se je celi molitvici.
Moliti je torej Slavko znal. Ali kaj hočemo, ko je pa rastel le počasi. Vsak dan je tekel k rnizi, stopil je prav ravno na prstke, visoko privzdignil svojo drobno glavico ter skušal pogledati na mizo. To je šlo pa le počasi. Ni mogel pogledati na mizo. pa ni mogel. Sled-nji<5 se mu je pa tudi to posrečilo. Bilo je ravno v petek opoldne. aolski zvoncc v samostanski šoli je ravno zapel in pri vratih so se poslavljale učenke s »hvaljen bodi Jezus Kristus« ter hitele s praznimi želoddki k polni skledi domov. Pri Zajčevili je bila tudi že skleda na mizi in je čakala, kdaj jo bodo začeli prazniti. Od-molili so bili že molitvico pred jedjo. Slavko je komaj čakal,  kdaj mu bodo  dali žlico v roko.   Silno lepo je
163
diSala jed. Kaj radoveden je bil naš mali znanček, kaj bo jedel. Kar je mogel, stegnil se je, da bi videl, kaj je v skledi. V tetn hipu pa zakriči: »Ata, mama, štruklji so! V nedeljo pa že pojdem v cerkev.« — Od tistega dne pa je Slavko pri vsaki priliki zapel: »V nedeljo bom pa šel!«
Moliti je Slavko že znal in na mizo je bil tudi pogledal. Sedaj je samo še čakal nedelje. Na zadnje pa je prišla tista srečna nedelja. Mama so Slavkota lepo umili in oblekli, ata pa so vzeli iz omare Slavkov novi klobuček in hajdi — Slavko gre z očetom v cerkev k sveti maši.
Nekam možato je stopal naš znanček, ko je šel prvič v cerkev. Vendar se je pa oprijel očetove suknje. Morda se je bal, da bi se zamešal med ljudmi. Tam na desni strani pred Marijinim altarjem sta se vstopila v cerkvi. Kmalu so zapele orglje in sv. maša se je pri-čela. Slavko je imel celo sv. mašo ročici lepo sklenjeni in pazljivo gledal na altar.
Priiedši domov ni mogel Slavko dopovedati, kako lepo je v cerkvi. Samo to bi bil še rad vedel, kje po-jejo tako lepo- Petje je samo slišal, pogledati nazaj si pa v cerkvi ni upal, ker je vedel, da se ne sme. Zato je pa doma svojo mamo popraševal, kdo je pel v cerkvi. Nu, ker je bil Slavko rea priden, so mu razložili mama tudi to. »Veš«, tako so začeli praviti, »tako pojejo tiste pridne učenke iz samostana. Saj sva jih zadnjič srečala, ko so šle tako lepo mirno in v vrsti domov iz cerkve. Posebno lepo poje Simšičeva Ivanka, Lekšanova Micika in pa Miloševa Pavlica; drug-e jim pa Se pomagajo.« »0, sedaj pa že vem. kdo zna tako lepo peti,« začne hitro mali Slavko. »Mama, kdo sta pa tiste gospe, ki hodita s temi pridnimi učenkami ?« izprašuje dalje rado-vedni Slavko. »I. kaj ne veš, to sta čaatiti sestri Serafika in Metoda. Zadnjič sem ti že pravila, ko sva jih srečala. da se jim moraš lepo odkriti in jih pozdraviti s »hva-ljen bodi Jezus Kristus«. Zapomni si, kadar vidiš tiste dobre gospe. vselej moraš tako storiti.« Tako so uCili matna svojega dobrega otroka. »0, saj bom, mama, prav gotovo jih bodem lepo pozdravljal,« obetal je Slavko.
11*
164
NaS mali aitnež, Slavko, hodi sedaj, ko je še ugodno vreme, prav pridno v cerkev. Stariši so ga prav veseli, pa tudi angeljček varih je gotovo zadovoljen ž njim in ga je skoraj gotovo že zapisal v »zlato knjigo«.
Fr. -ek.