fcfjubljaivsKk
Leposloven. in znanstven, list!
Štev. 5.         V Ljubljani, dne  1. velikega travna  1894.       Leto  XIV.
Glavan.
Jž)riv;  vse resnica, kar se mi   očita ; Krivica moja vam je  vsa odkrita. Gospoda! Kaj bi nosil vodo v Savo ? Zapalil streho bratu  sem  nad glavo.  — Če tudi ne omikan in oglajen, Tajiti  in legati nisem  vajen. Pa tudi milosti Glavan ne prosi, Kar sam si naloži, molče" on nosi.  — Ne bom se zagovarjal;   kar sem storil, Storjeno je;  in vendar bom govoril : Gospodo hočem malo poučiti, Kako"  težkd  je  včasi pošten biti.  —  — Gorje" mu,  kdor spominja   se mladosti Težav,  trpljenja polne in bridkosti ! Če križe v dušo ti mladost zapiše, Nobena moč jih  več ji  ne izbriše.   — —  Kmetijo  malo je imel naš   oče, Živeti s trudom bilo je mogoče, Kak6r se sploh živi po našem kraji. Dva brata bila sva. jaz bil sem mlaji, Kot noč in dan sva  bila si podobna ; On,   »Janezek«, šibak, glavica drobna, Polt gladka, kri in   mleko na obrazci, Pa  oni svedrasti,  rumeni lasci! Volni  in gladki kakor mišja dlaka ! Lepd, prijazno  ti je bilo spaka, Prav kakor tisti  angeljci   v oltarji. Da, pravi angeljček   vam bil je  starji. Grdin oduren jaz  — lasje rujavi, Strnišče pravo, rekel bi,  po glavi; Po licih pe"ge gosto posejane: Lepote vse so bile meni dane !
Dovolj,  saj  me tu vidite pred sabo. Godilo se mi je pa tudi slabo. On   »Janezek« ! — »Matijec« le je reklo, »Matijec«  meni vse, to me je peklo. Ko bi le enkrat slišal bil  »Matijče«, »Matijček«,  kakor mati sina kliče!  — On hvaljen,  pestovan in  glajen, Zmerjanja jaz in šibe bil  sem vajen. Ko sem odrasel,  da sem nosil hlače, Godilo se siroti ni drugače. Obilo palice,  pa malo kruha! Vse   dobro bilo je za   potepuha. Nihče me ni trpeti  mogel v vdsi, Oj, to so bili hudi, bridki časi ! Če je kdo kaj  pogrešal kar že koli, Matijec bil je tat, pa hlače doli! Kar se zgodilo je,  da ni  se smelo, Doma"   in  v vdsi, mene je bolelo. Pa trmast bil sem,  ker se nisem jokal, In prosil,  če je tudi križ mi  pokal. Ni živa duša me imela rada. Ne, nehvaležnost  moja ni navada: Se to naj   vam povem,   da bo mi lože. V sosednji vasi bil je neki Jože ; Šibdk,  meh&k je bil,   razvajen malo, Da ni mu sile,   se mu je poznalo. Na Dunaji živi  zdaj,  dosti služi, Gospod z gospodo tam lehko se druži. Če se me še spominja,  to bi gledal, Ko bi prišel kedo in mu povedal, Kaj je sedaj Matijec tisti z Griča ! Rad bi enkrat ga  videl,   Bog mi priča !
17
258
J. Stritar: Glavan.
Ko bi na dom prišel mu, lepa snaga! A ne pognal bi, upam, me od praga, Kakor se klatež, potepuh požene. — Kak d sem rad imel ga,   on pa mene ! Ko v Brezji pasel   krave sem in voli, Zahajal k meni je zvečer po šoli. Med praprotjo na mahu   sva sedela Pa le"pe sva pogovore imela. Jaz sem mu delal malinčke, piščali, Iz ldsa, lubja rezal mu živali; On,  dobra duša, mi je kruha nosil; Bog ve", da nisem nikedar ga prosil, Zvečdr kurila in krompir sva pekla, In zraven marsikdko modro rekla. Nekdaj sedela  sva v  večernem hladi ; V jesenskih grmih peli so strnadi — To so  vam mili  in otožni glasi! Žerjavica je giisnila   počasi. Večernica pred nama je migljala, In zdajci me je žalost premagala. Odpre se   mi, in vse sem   mu potožil. On mi je roko krog   vratii položil — O to je bila mehka, dobra roka! Nato zaihti in na glas zajoka. Jaz ne;  prišla ni solza mi, ne ena !   — K nam drugo jutro  prisopiha žena, Njegova mati; materi srdita, Da sina pohujšujem ji, očita; In meni zopet šiba je zapela. Od tega dne" več   nisva vkup sedela. — Se ena duša, vse pove"m; je bila, Ki ni me sovražila in  grdila.  — Čas pride, vzamejo me med vojake, Moj rod se veselil je   sreče take. Ko sem od doma se,   od svojih ločil, Vse tiho, solz nihče ni grenkih  točil. Lehko slovo, in vendar ne veselo, Da, žalostno celd se mi je zdelo. Vendar tolažim se:  Povsod bo bolje.  —¦ Ko pridem doli po stezi na polje — Na desno gleda iz grmovja skala   — Tam pri studenci je   Alenka stala.  — Gospoda, ne smijajte se slabosti Človeka, ki je vžil dovolj bridkosti. Jaz nisem, da bi me ljubila ženska, To vem, ne nemška, laška, ne slovenska.
Ljubezen, vem, je takemu pregreha, Ne milovanja,  on je vreden smeha ! To pa se bode, menim,   vendar smelo: Tako mi dobro je siroti delo, Da me je ena duša milovala ! — Tam pri studenci,   rekel sem, je stala ; Zamišljen sem jaz   doli šel po poti, Ko me ugleda, stopi mi naproti, Poda mi roko,  »srečno hodi!«  reče, »Pa pridi spet «   — Iti   solza ji priteče Na ono lepo lice iz očesa. Tako sem z doma šel, ne brez slovesa. — Začelo je  življenje se vojaško, Nov križev pot.  — Sli  v vojsko smo na
Laško. Zadela me je pri Magenti krogla, Življenja vendar ni mi  vzeti mogla.
Pobrali so me,  skrpali za silo.------------
Sam Bog ti večni vedi,   kaj je bilo, Tu notri ni miru mi nekaj  dalo, Domov je sililo, domov me gnalo: Ne straši pota se, ne boj se truda. Napotim se, bilk je zima huda. Pritaval sem domov v   viharni noči. Tema okrog,  luč je gorela  v  koči.  — Za mizo pri večerji sta sedela, Ko vstopim,  on in — ona,  ostrmela.   — Srpd pogleda on  berača brata,
Pogleda mene in pogleda vrata!-----------
Njegovo,   vse njegovo,  ona tudi!  — In — polaste" se me duhovi hudi, In notri me je zbodlo, zabolelo.   — Grem ;  v veži na ognjišči je gorelo. Nesreča, hiša, ti,  nesreča vama! Ne jaz,  ogorek zgrabi  roka sama, Ven ž njim!  in streha, hiša je gorela   — Prostora, kota zame ni  imela !  — V skednji so zjutraj   ndšli me na slami ; In zdaj  stojim,  gospoda,   tu pred vami. Krivica je velika,  kar sem storil, Zato bom tudi v ječi se pokoril; Siroti pribežališče bo ječa.  — Če kdaj ugledam beli dan — nesreča !   — Ob misli sami groza me obhaja  — Trpljenje bo začelo se od  kraja !  —   —¦
J. Stritar.