Ksaver Meško Luna in žabica oč je bila jasna in tako tiha in negibna, da se je skoraj slišalo, kako je mesečina polzela po spavajočih listili dreves ter curljala med vejevjem in listjem na zeleni mah pod drevesi. 1 Ob gozdu je bil tolmun. Voda v njem je bila čista. mirna, kakor da je v pokojno snivajoči noči tudi sama zaspala in da sanja prelep sen. V zrcalu tolmuna se je ogledovala luna. Tako lepa se je zdela sama sebi, da ji je okrogli obraz kar seval od zadovoljstva ter se ji ves smehljal v tihi sreči. Ob tolmunu pa je sedela mala žabica. Že v mraku je bila zlezla iz vode, sedla v travo na obrežju ter z velikimi, precej neumno se čudcčimi očmi ogledovala gozd, ves s srebrom mesečine oblit, tiho okolico, v morju mesečine se kopajočo; okroglo luno visoko gori na neizmernem oceanu neba — in drugo, tisti daljni luni povsem slično luno spodaj v njenem žabinem domu, v tolmunu. Tako zaverovana je bila v ogledovanje teh čudežev, da niti enkrat ni zakvakala. Kar je v bližini nekaj nalahko zašumelo. »Zajec bo,« je v prvcm hipu pomislila žabica. »Ta mi ne stori žalcga.« Ozrla sc je z napeto izbočenimi očmi naokrog. Pa nikjcr ni bilo zajca. — »Ni zajček, kača bo. Ta me požre.« Štrbunk — je skočila žabica v tolmun, v velikem plašnem loku daleč tja na sredino tolmuna, da je kača nc bi dobila. Voda se je zagugala, zazibal se je val za valom, krog za krogom se je širil čez vse površje tolmuna. In iz vcde se je zazibala podeba lune, razširila in razlezla po vsem tolmunu, v čudno spakedranih, bolestno zvitih oblikah je odsevala iz vode. »Glej, glej,« je razmišljala luna visoko gori na oboku nebesnem, »tako majhna živalca, ta žabica, pa mi je v hipu povsem popačila vso mojo zalo podobo.« Se ti Ii ne zdi, otrok moj, da tako tudi majhne napake, razvade, nc-čednosti in strasti popačijo najlepšo sliko, podobo božjo v tebi, tvojo dušo?