Poezija
KLARISA M. JOVANOVIĆ
Pav, pozno popoldne
Sodobnost 2001 I 737
Pav: njegov odsev v beneškem ogledalu
Hu, glej, kako te krotoviči gnev, Kako ti stiska drob, kako te melje. Trga. Mane med skrilastimi prsti. Žrmljice, žrmlje: izbirajo, prebirajo Bele kosti in jih trejo in trejo. Vsevdilj. Iz mraka v mrak. Iz jutra v jutro. Ti pa ne veš, od kod teža v kosteh, od kod žehtenje sape, ki te duši. Ne veš, da stopaš po razbeljeni ploščadi, ki jo poganja zariplo kolesje, ki ga poganjajo neusmiljene čeljusti. Ne veš, da je gnev globlji od pozabe, ki se krade v sanje zaljubljencev. Ne veš, ker misliš, da zrcalu zadostuje, da te gleda, da te požira, da hrepeni po tebi kot postelja po telesu, da te množi v podobe, ki se kot vedre ikre postoterijo v zlatih okvirjih, da te pestuje in skriva v pregibe svoje prozorne, kodraste gladine. Ne veš, da te požrešno dno gleda z očesom Polifema. Priprtim kot vrata trinajste sobe. Spočitim. Ne veš, da zate šili kol, ki bo prebodel tvoje deške, pravkar operjene peruti.
Sodobnost 2001 I 738
Poezija
Pav se primerja s krošnjo pomarančevca
Tako kot deklice košatih, divjih las -
preden jih tiho spnejo na zatilje
ali jih spletejo v svedraste, drobne kite -
ki se ob svitu zdramijo iz modrih sanj
in vse vedo in jim je vse do dna razkrito,
ki vidijo sledove Minotavra na belem zaslonu,
ki slišijo rjovenje in sponenje njega,
ki je vse bliže, in se ga ne boje,
nasprotno: nestrpno čakajo njegov prihod,
njegov težki korak, njegovo škilasto oko,
nestrpno mesijo pogačice in jih škropijo
z rožno vodo in jih zavijajo v stekleno volno,
tako se ti veseliš diha, ki šepeta med listi,
tako hitiš v objem nje, ki te je sita do roba,
nje, ki te noče, ker si ji odveč,
odveč s tem svojim jalovim, ledenim lišpom;
vztrajno se ji dobrikaš in jo prosiš za sedeže,
pa ne opaziš hitrih rok, ki skubejo tvoj rep,
ki jemljejo, pohlepno, tvoj nakit,
in te ogulijo do gole kurje kože
in te postrežejo na krožniku iz hladne srebrnine,
rdečo putko, skuhano v slanem kropu.
Sodobnost 2001 I 739
Poezij a
Pav: včasih zavida pahljači
Pogostoma se slišiš koprneti
po rokavici, ki boža vijolično nadlaht
in pušča mehke prste, venčne liste,
da čipkajo opoldansko nebo.
Pogostoma. Včasih celo s pogledom
iščeš jamico na vratu, dišečo
po ambri in moškatu, in čutiš na zatilju
sapo, ki te medi in te duši obenem.
Večkrat te preseneti želja, ki se kakor mokri puh
obeša na razcvelo krošnjo tvojega peresja,
ogledujočega se v bronastem zrcalu:
na njem cveto prstni odtisi deklic,
davno strohnelih, davno pokošenih.
Takrat povesiš glavo in zasovražiš njo,
ki si jemlje belino grlo, globočino sna,
in lega v senco tiste bele kože
in boža tista sadeža, ki se,
zlati oranži, dajeta očem,
ki se topita v žejnih, vrelih ustih,
ki se rosita na razbeljeni šipi noči.
Takrat usločiš vrat, zapreš oko,
pregrizneš jezik, ukleščen med zobe,
in zakričiš, gluho, samotno,
in zahlipaš kakor dete v zapuščeni hiši.
Sodobnost 2001 I 740
Poezij a
Pavje oko: pred njim sonce v zenitu
Ko speš navkreber po svileni vrvi
in s kljunom preizkušaš, vrvohodec,
ali so vlakna dovolj prožna,
bodo zdržala tvojo votlo težo,
se bodo vleknila pod tvojimi koraki,
takrat z izbuljenim očesom zreš
v razbeljeno ponjavo nad seboj
in se sprašuješ: od kod to zlato kopje,
ki ti prebada vid in reže zrklo,
čigava roka ga težka in suva
v tvoje kurje prsi, v otrpli, žejni golt,
oblečen v hladno zelenino mrzle Žide.
Višina te žari in vrta vate
kakor raženj na gosposki mizi,
pokriti s svilo in brokatom,
na prtu pod komolci svilnatih ročic,
na prtu pod ovratniki iz čipk, iz tila,
na prtu pod ošiljenimi bradami,
ki meljejo s šilastimi zobmi
to tvoje svilnato meso,
te tvoje vlaknate kosti.
Sodobnost 2001 I 741
Poezija
Pav in pelargonija
Medtem ko se bohotiš in košatiš in stopaš, kot bi hodil po steklovju, med čašami iz pradavnih glažut, med čašami, ki jih zdrobi najtanjši dih, in iščeš prostor, ki se ogrinja v senco, in iščeš zlizan, gladek kamen pod sinjimi kobuli vlažnih majnic, kjer boš pustil odtis svojih stopal, in vlačiš s sabo svojo pernato preprogo, otrpel v križu kakor starke, ki s prsti, zlizanimi do kosti, tanjšajo liste iz testa, prosojnega kakor motna šipa na vratih verande, zagledaš njo, izliv luči na okenskem okvirju, zaris svetlobe na belini stene: grozdasto veko, ki utripa na očesu, zazrtem samo vase, zagledanem v svojo gosto naseljeno tišino.
Sodobnost 2001 I 742
Poezij a
Pav, pozno popoldne
Slišiš zvenenje vej, ki motno zrejo v lilasto nebo, ki mehko seda tja, kjer deklice srebrijo porcelan, drsijo kakor bube zlatih kril po nitih, ki jih vdevajo v uho steklene igle? Medtem lovijo mavrične glasove, in ko jih utopijo v senci, ki se daljša pod večer, mahajo starkam, ki jih kličejo domov, kjer se kadi iz tanke, pozlačene lončevine, na vrata pa se lepijo poševni žarki: nabrekle želje lijejo iz sebe gorko strd in željno ližejo kotičke zrelih usten, trepečejo pod okni spalnic in balkonov in se bojijo mraka, ki prihaja, in nosi v gubah svojega zatišja tvoj srepi krik: črni, rezki brezup, ki te požira, ki ti seda za vrat in te vozla v štrenasto klopko preperele sive volne.
Sodobnost 2001 I 743