#t£ i OR 2 / IETN27 I9JTH ŠTEV. 7 Mentor — dijaški list — XXIII. leto 1935-36 Vsebina 7. številke: Janko Mlakar, Spomini 145 / France Jesenovec, Stritar v slovenski književnosti od 1866 do 1896. 151 / Fr. Ks., Črna ovratnica 153 / Boris, Med Muro in Rabo 155 / V. Bohinec, Kako oblikujejo zemeljsko površino notranje sile zemlje 156 / Bazilija Pregelj, Stopnice 159 / Jamošna, Slutnja 160 / Klimpiada 162 / Obzornik: Nove knjige 165 / Pomenki 166 / Zanke in uganke 168 UredniStvo lista: Prof. dr. Joža Lovrenčič, Ljubljana, Zrinjskega c. ?. — Na uredništvo se pošiljajo vsi rokopisi in dopisi, ki so namenjeni za objavo v listu. — Rokopisi se ne vračajo. - Uprava je v Ljubljani, Miklošičeva cesta ?. - Na upravo se naslavljajo vsa naročila in reklamacije. Mentor izhaja v Ljubljani med šolskim letom vsakega 1. v mesecu. — Izdaja ga Prosvetna zveza v Ljubljani (odg. Vinko Zor, Ljubljana, Sv. Petra cesta 80.) Urednik prof. dr. Joža Lovrenčič. — Tiska tiskarna Tiskovnega društva v Kranju. Predstavnik tiskarne France Uhernik, Kranj. Celoletna naročnina za dijake Din 30., za druge in zavode Din 40. Posam. številka Din 4.—. Plačuje se naprej. — Štev. ček. računa pri poštni hranilnici v Ljubljani 14.676. — Naročnina za Italijo: Lit. 10.— za dijake, Lit. 15.— za druge; za Avstrijo: S 4.— za dijake , S 6.— za druge. — Plačuje se po italijanskih, oziroma avstrijskih čekovnih položnicah »Katoliških misijonov** ▼ Grobljah pri Domžalah. — Naročnina za Ameriko 1 dolar, za vse druge kraje vrednost 4 švic. frankov. — Poverjeniki dobivajo za vsakih 10 plačanih izvodov enajstega zastonj. — Plačati pa morajo vso naročnino z vse naročene izvode pred izidom šeste številke vsakega letnika. B. KOLB & PREDALIČ Športna trgovina ■ Ljubljana ■ Kongresni trg 4 Za mtmo priporočamo svojo bogato zalogo zimskega športnega blaga: smuči, palice, stremena, čevlje, male, volnenega blaga itd. Za poletje pa naše priznane šatore, kajak čolne in dežne plašče ter vso opremo za lahko atletiko, tenis, turistlko L t. d. (Od I. novembra dalje Kongresni trg štev, 4) JANKO MLAKAR: SPOMINI Poglavje brez naslova. Kadar gre duhovnik na kako drugo župnijo, se navadno poslovi •od svojih župljanov v zadnji pridigi. Tako slovo je včasih, zlasti pri mladih neizkušenih kaplanih, jako ganljivo, oziroma solzavo. Pako je na primer neki gospod n 1,1 ' 1 -1 1 tam, vsaki nekaj, srce pa župni cerkvi. Ko je župnik to zvedel, je pisal svojemu tovarišu, kateremu je bil ta radodarni gospod v pomoč prideljen. nekako takole: „Ne vem, kako boš z novim kaplanom zadovoljen. Vse, kar je od njega kaj vredno, je zapustil nam. S tem pa, kar bo še s seboj prinesel, si najbrž ne bo mogel veliko pomagati.“ Moje slovo iz Postojne je bilo kratko. Zadnjikrat sem pridigoval nu podružnici v Stari vasi. Pri sklepu sem jih prosil, naj me ohranijo v dobrem spominu, ter jim v zameno obljubil, da se jih bom tudi jaz rad spominjal. Lahko bi bil pa tudi takole končal: „Nerad sem prišel k vam, rad sem bil pri vas in rad grein od vas.“ Da bi bil še rad ostal v Postojni, nisem mogel reči, ker sem prosil za katehetsko mesto v Ljubljani. Ko sem se pa v šoli poslavljal, je bilo vsem hudo, otrokom in meni. Pa smo se kmalu potolažili. Otroci so dobili novega dobrega kateheta, ki so ga prav tako radi imeli kakor mene, če ne še rajši, meni je pa v Ljubljani moja nova skoraj tisočglava družina pomagala, da mi je spomin na postojnsko šolo polagoma obledel. Tudi od učiteljstva, s katerim sem živel v najlepši slogi, sem se prijateljsko poslovil, in sicer kar doma. v ozki kaplanski sobi. Imeli smo se prav dobro ter smo slovo raztegnili pozno v noč. Dobro pomnim, da potem nisem mogel dolgo zaspati, ker je v sobi neznansko smrdelo po tobaku. Sicer sem jo takoj po odhodu vasovalcev dobro prezračil, pa ni nič pomagalo. Sele potem, ko se je zdanilo, sem zapazil, odkod tak smrad. oporoko. Roke, noge, glavo MENTOR IHHA-3V. ŠT. 7. 145 Na nočni omarici poleg postelje sem namreč našel posodico, polno čikov. Najbrž mi jo je postavil pod nos tisti nagajivi Cevc s postaje, ki sem imel z njim toliko opraviti, ko sva hodila iz Planine domov, in sem ga bil povabil na valeto. Večkrat sem že premišljeval o kadilcih in sem prišel do spoznanja, da so ti ljudje jako brezobzirni. Najprej povalja dim v ustih, potem ti ga pa puhne v obraz ali tudi naravnost v usta, če jih imaš slučajno odprta. To se mu zdi že tako samo ob sebi umevno, da niti „pardon“ ne reče. Ko pride v sobo, je prvo, kar stori, da privleče cigareto na dan ter jo s prijazno opombo „saj dovoliš“ prižge. Še preden „dovo-liš“, ti že zasmrdi po tobaku. Kadar v sobi ne kurim, me nič ne moti, če „obisk“ kadi, ker lahko za njim prezračim. Pozimi sem pa že marsikateremu rekel, preden je utegnil cigareto prižgati: ..Oprosti, da ne dovolim. Jaz ne kurim zato, da bi za vsakim kadilcem zračil in toploto ven izpuščal, mraz pa noter.“ Čudno, če bi vzel na obisku iz žepa žemljo ali klobaso ter jo vtaknil v usta z opombo: „Kajne, saj dovoliš“? bi marsikdo rekel, da sem prekršil predpise lepega vedenja. Kako težko bi se šele pregrešil zoper „bonton“, če bi iz ust priletela kaka večja ali manjša drobtina bližnjemu v obraz ali celo v usta! Kadilci pa puhajo in puhajo, pa se nič ne pregreše zoper „bonton“, če moramo drugi vdihavati tobakov dim, ki so ga kot neporabnega izgnali iz ust. Zato nisem na gimnaziji nikdar zameril profesorju Vašku, da so mu kadilci smrdeli, ali v semenišču ravnatelju Kulavicu, da jih je po sobah in hodnikih preganjal in učil čike tja nositi, kamor spadajo. Kakor v Postojni, tako sem tudi na Ledini dobil v učiteljih tovariše, med katerimi sem se čisto dobro počutil. Za šolskega vodjo, kakor smo takrat imenovali „očete“ ljudskih šol. je bil Josip Maier. jako izobražen in dober pedagog ter učiteljstvu zelo blagohoten predstojnik. Hodil je po šolskih hodnikih s počasnimi koraki, nekam dostojanstveno, in še danes hodi tako po ljubljanskih ulicah s svojo častitljivo brado, ko že dolgo vrsto let uživa svojo skromno, a trdo zasluženo pokojnino. Kadar ga srečam, mi večkrat stopi živo pred oči neki dogodek iz službovanja na Ledini. Včasih sva se sprehajala pred začetkom pouka pred šolo ter se pogovarjala. Priznati moram, da sem se pri teh pogovorih (pri svoji ukaželjnosti, ki sem jo že omenil) veliko naučil. Pa ti pride nekega popoldneva bosonog fantek mimo ter naju boječe pozdravi. Imel je slabo vest, ker je prišel bos v šolo. V tistih časih namreč nadzorniki niso radi videli bosih nog v šoli. V veljavo so prišle šele v svetovni vojni, ko je zmanjkovalo včasih tudi boljšim krogom usnja in čevljev. Vodja je dečka mirno opomnil, naj pride drugič obut v šolo. Takoj drugo jutro sem pa tudi jaz prišel bos v šolo. Maier me je zasačil prav pred šolskimi vrati in me prav trdo prijel. „Kako se predrznete priti bosi v šolo? In to vi. ki bi morali biti kot katehet svojim učencem zgled v vseh rečeh?" Nič nisem vedel, kaj naj bi odgovoril. Strt kakor skesan grešnik sem stal pred njim in si nisem upal od samega sramu nikamor pogledati, zlasti še, ker se je krog naju nabrala gosta gruča učencev. Lahko si mislite, kako sem se oddahnil, ko sem se zbudil in sem videl, da so bile to le sanje. Pod Maierjem sem služboval samo eno leto. Ko je odšel kot vodja na novo ustanovljeno tretjo mestno šolo, je bil imenovan za vodjo na Ledini Bukovšek. Bil je miren, dober gospod, samo nekoliko preveč natančen, to pa tudi v malenkostih. Njegova specialiteta so bile konference. Ko neko popoldne po dveh dolgih urah seje še ni bilo konec, smo se začeli na stolih nekoliko premikati, kar je Bukovšek sprejel za tiho željo, da bi končali. Vstal je mirno in rekel: „Ker vidim, da se gospodi mudi od konference, bomo pa jutri po šoli nadaljevali." Meni je bilo to jako všeč in sem smatral vso zadevo kot posrečen dovtip. Seveda se nam potem ni nikdar več „mudilo“ od konference. Na Ledini je imel največji ugled, namreč pri učencih, šolski sluga. To pa zato, ker jih je samo on smel klofutati brez nevarnosti, da bi prišel v kriminal. Preden so se odprla šolska vrata, je nadzoroval fante, ki so se zbirali pred šolo. Stati so morali lepo v vrsti, in kdor ni ubogal, jo je takoj dobil krog ušes. Zato so pa tudi samo slugo onikali. .,Poglej, kdo trka,“ sem rekel neko uro učencu, ki je sedel najbliže vrat. Fant odpre in pravi: ,,Sluga vas kličejo ven.“ Pri drugi priliki pa odpre v petem razredu fant vrata, pogleda ven in pravi: „Učitelj Frlan ...“ Ko sem ga z očmi opomnil, je hitro popravil: „Gospod učitelj Furlan prosi, da bi malo ven prišli.“ Sluga je onikal, Furlanu je pa komaj „gospoda“ privoščil. Učitelj Furlan je bil še vedno strah šoloobveznih fantov, kakor takrat, ko sem na Graben hodil v šolo. Imel je izborno disciplino, da je bilo v njegovem razredu prav lahko poučevati. Poznalo se mu je na vsem. da je bil dober vojak in da je imel poleg pripravnice tudi več razredov gimnazije. Mislim, da se v nobenem stanu ni izobrazba tako dvignila kakor v učiteljskem. V osemnajstem stoletju, pa tudi še pozneje, so bile na deželi pogostokrat združene v eni osebi tri službe, učiteljska, orga-nistovska in mežnarska. Ta mnogostranska oseba je bila večkrat kak doslužen vojak, ki je znal za silo brati in pisati. Najboljši učni pripomoček je bila palica, katere se je učitelj navadil pri vojakih v tvorni in trpni obliki. To je bilo pa pogosto tudi edino sredstvo, s katerim je mogel krotiti svoje podložnike. Pripovedujejo, da je neki deželni knez na potovanju po svoji državi obiskal tudi bližnjo vaško šolo. Ko je vstopil s svojim spremstvom v sobo, se učitelj niti toliko ni zmenil zanj, da bi ga bil spoštljivo pozdravil. Spremstvo je kar otrpnilo od ogorčenosti nad takim nekvalificiranim obnašanjem. Serenissimus je pa milostno pokimal: „Eh, eh, mož je original. Pustite ga!“ / Učitelj je dalje učil, spraševal in s palico delil „nagrade“, kakor bi ne bilo v šoli ne serenissima ne njegovih „zlatooportanih“ dvorjanov. Ko je pa spodil na koncu ure svoj trop domov, se je globoko priklonil deželnemu knezu in rekel: „Serenissime, najponiž-neje prosim odpuščanja, da nisem vaše prezvišenosti in presve-tlosti tako devotno in s takim rešpektom sprejel, kakor se spodobi našemu najdobrotljivejšemu in presvetlemu deželnemu knezu. Toda, če bi ta svojat, ki jo učim, spoznala, da je še kdo, ki je višji od mene, bi je ne mogel več krotiti.“ Sčasoma so pa zahtevali tudi od podeželskih učiteljev večjo izobrazbo. Vendar jih je bilo v prejšnjem stoletju dosti, ki so študirali samo dve leti na pripravnici. Ti so delovali še na takozvani konkor-datni šoli, na kateri je učitelje nadzorovala samo cerkvena oblast v osebi pristojnega dekana. Iz te dobe se nam pripoveduje tole: V Zakotju, nekje v hribih, je bila enorazrednica, na kateri je poučeval še učitelj iz stare šole. S cerkveno oblastjo je bil popolnoma zadovoljen. In kako tudi ne? Saj je bil tisti dan, ko ga je prišel dekan nadzorovat, skoraj edina svetla točka v njegovem enoličnem življenju. V šolo je prišla takrat vselej vsa pristojna duhovščina. obstoječa iz — dekana in župnika. Najprej je cerkveni pooblaščenec nadzoroval verouk, nato so pa učenci pisali, brali in računali. Ko je bila vsa ta zadeva končana, so šli otroci domov, nadzornik in oba nadzorovana pa v najlepši slogi v župnišče k obedu. Sprli so se šele pozneje, pri taroku, pri katerem je učitelj svojemu nadzorniku rad kontriral, še rajši pa pagata ujel, če ga je mogel. Konec je bil pa navadno tak, da je šolska oblast obrala cerkveno in odšla zadovoljna z nadzorstvom in dobičkom domov. Zal, da so take in podobne svetle točke izginile z novim šolskim zakonom. Učitelj tam v Zakotju je dobil namesto dekana kar tri „inšpektorje“, krajnega, okrajnega in deželnega. Krajni je bil navaden posestnik, ki se je komaj znal podpisati. Nekega dne ga je ujela luida ura, ko je grabil na travniku poleg šole. „Ravno prav,“ si misli, „pa pojdem v šolo vedrit in bom obenem nadzoroval učitelja." Pa ti pride v šolo v predpasniku in golorok. Grablje postavi v kot k tabli, sede za kateder in nadzorovanje se je pričelo. Končalo se je takoj, kakor hitro je huda ura minila. Okrajni šolski nadzornik je že nekoliko bolj sitnaril. Sicer je moral priznati, da znajo otroci gladko brati, lepo pisati in dobro računati. Grajal pa je zastarelo metodo, po kateri je učitelj poučeval. Popolnoma pravilno! Saj vendar ne gre za to, če otroci kaj znajo. Najnovejša metoda, to je poglavitno. . . Pri odhodu je pa še rekel: ..Mislim, da vas pride v kratkem tudi gospod deželni šolski nadzornik Močnik nadzorovat. Poskrbite, da bo do takrat šolska soba lepo čedno pobeljena. Saj je že tako črna, da se komaj razloči od šolske table." Učitelj si je ta opomin tako k srcu vzel. da je čez nekaj tednov dal otrokom v sredo prosto, sam se je pa spravil nad šolsko sobo. Bil je prav sredi dela, ko se pojavi na pragu popoten človek v povaljani in zamazani suknji, s starim pokloftanim klobukom na glavi. „Kaj pa delate?" vpraša začudeno učitelja. Ta ga ošine s strupenim pogledom, češ. kaj se ta „vandrovee“ vtika vmes, in sikne Belim." „Jaz sem deželni šolski nadzornik,'’ pravi oni s pokloftanim klobukom. „Kaj, vsak hudič bo že šolski nadzornik!*4 se razjezi učitelj in oplazi Močnika s čopičem po obrazu. Učitelj je prišel potem zaradi „pomanjkania dolžnega rešpekta •nasproti predpostavljeni šolski oblasti41 v disciplinarno preiskavo, pa je bil popolnoma oproščen. Merodajni gospodje so menili, da bi se bil moral „Landesschulinspe)ktor“ Močnik bolje legitimirati kakor samo s pokloftanim cilindrom in povaljano suknjo. Navzlic nekoliko pomanjkljivi izobrazbi so bili mnogi učitelji dz stare sole dobri pedagogi, ki so otroke res veliko naučili. Zlasti so marljivo gojili lepopisje. V dekanovi zapuščini v Postojni sem našel nekaj popisanih zvezkov iz vrhpoljske enorazrednice. Kar čudil sem se krasni pisavi. Mislim, da ne trdim preveč, če pravim, da niti na petrazrednici ne dosežejo v lepopisju takih uspehov. Sicer pa otrokom našega časa ni treba, da bi znali lepo pisati, ker si v srednji šoli s pisanjem razlage in prepisovanjem preparacij itak vso pisavo pokvarijo. Ker bodo pa v doglednem času učenci nosili v šolo pisalne stroje na električni pogon, bo pouk v pisanju kmalu izginil. Sploh bodo pa tudi učitelji sčasoma postali nepotrebni, ker bodo vse predmete poučevali po radiju. Zares zlati časi se obetajo šoli. učiteljem in učencem. Pripravnica ali preparandija. kakor so jo svoje dni imenovali, je sčasoma dobila štiri letnike. Pri gimnazijcih ni bila posebno v čislih. Rekli smo ji tudi „refugium peccatorum“, češ. vanjo gredo samo tisti, ki ne morejo v gimnaziji zdelovati. Pri posameznikih je bilo morebiti res tako. Veliko jih je pa šlo po kakih dveh ali več gimnazijah na pripravnico, da so hitreje prišli do kruha, seveda tudi kolikor toliko iz veselja do učiteljskega stanu. Od meščanskih učiteljev so že v predvojnem času veliko zahte-vali. Ravnatelj Macher, ki je bil v izpraševalni komisiji, mi je pri neki priliki rekel: „Ti učitelji pridejo lahko za profesorje na pripravnico naj torej tudi toliko znajo kakor profesorji.44 Kar se tiče bodočih učiteljic, se dobro spominjam, da pred do-pol stoletjem niso bile na posebno dobrem glasu. Ko je moja sestra šla na pripravnico, so se nekateri našj znanci jezili, češ. da bi bilo pametneje. če bi bila šla v „fabrko“ (tobačno) kakor pa na „prepa-randi jo44. Učiteljice so bile v tistih časih velike reve. zlasti one mi kmetih. Težko je bilo za stanovanje, še teže pa za hrano. Tudi niso imele posebnega ugleda ne pri odraslih ne pri otrocih. Zgodilo se je celo. da so nekje v hribih šolarji, bili so menda ponavljavci (iz ponavljalne šole), svojo učiteljico vrgli iz razreda. Fantje se pač dolgo niso mogli navaditi, da bi jim „baba“ ukazovala. Na Breznici pod Stolom so imeli samo enorazrednico, na kateri je dolgo vrsto let vladal nadučitelj Ažman. Koncem prejšnjega stoletja so jo razširili v dvorazrednico. Ko so šolarji zvedeli, da jih pride učiteljica učit, je bil to zanje dogodek. Nekega dne so se zbrali trije nadebudni paglavci na Muhovčevem vrtu za ul n jakom in se pogovarjali o bližnji prihodnosti. Dr. Muliovec jih je pa neopaženo poslušal. Ta važni razgovor hočem podati zvesto v brezniškem narečju. „Tina, h komu pa bdeš (pojdeš) v šovo? K šomoštru ali k babi ''" „K babi že ne bdem. Mene baba ne bo komenderova.“ „Jest pa bdem raj k babi. Baba se me ne bo upava tepsti. Joža, kam pa bdeš ti?“ „Jest pa bdem če, se bo manj učiti.“ Sčasoma je pa prišla ženska pripravnica v jako dobro ime, tako da so si dekleta štela v veliko srečo, če so bila vanjo sprejeta. Ker se jih je vedno mnogo zglasilo za sprejem, so lahko izbirali. Tudi mojih učenk z liceja je bilo vsako leto nekaj sprejetih. Nekega dne me je ob začetku šolskega leta srečal dr. Demšar, takratni katehet na pripravnici. Po svoji navadi se mi je hotel nekoliko polaskati. „Častitam, častitam, da imaš na liceju tako izvrstna dekleta. Od vas prihajajo vedno najboljša.1* Dr. Demšar je jako prijazen gospod in pove rad vsakemu kaj prijetnega. Seveda, kako misli s svojimi laskavimi besedami, to je pa druga stvar. Pa takrat je mislil resno. Jaz pa tudi. „Hvala lepa! Me jako veseli, da si z mojimi dekleti zadovoljen. Upoštevati pa moraš, da vi na pripravnici posnemate z vseh šol samo smetano.4* To je bilo seveda pred svetovno vojsko, ko še ni vse drlo v gimnazije. Dandanes se zahteva od učiteljskih kandidatov obojega spola vedno več. Vpeljali so predmete, o katerih se včasih na pripravnici nikomur niti sanjalo ni. Sicer pa niso več daleč tisti časi, ko bodo celo od navadnih pestunj zahtevali malo maturo, izpit iz higijene in tečaj „iz prve pomoči v nevarnosti41, čeprav so pestunje v večji nevarnosti kakor njihovi mali varovanci, kadar jim sede v naročju. (Dalje.) STRITAR V SLOVENSKI KNJIŽEVNOSTI od 1866 do 1896 (6. III. 1836 - 6. III. 1936) Za Zoisom in Čopom je brez dvoma treba Stritarju priznati v našem književnem mentorstvu prvo mesto. Josip Stritar ni samo vodnik in učitelj, temveč je tudi kot ustvarjalec, pesnik, pisatelj in kritik tako mogočna osebnost, da mu je Prijatelj priznal za razvoj naše književnosti, zlasti pa za današnje njeno stanje enak delež kot velikemu Levstiku (Antologija 64). Stritarjevo ime je bilo uu prvih straneh in na najvidnejših mestih slovenskih časnikov, revij in knjig polnih trideset let, od Klasja 1866 do naturalističnega intermezza 1896. Zajemljjivo je dejstvo, da je ta dolga doba deljena natančno na dve obdbbjj po petnajst let. V prvem obdobju vidimo Stritarja kot ..centralno" osebnost vse slovenske književnosti (sedemdeseta leta!), v drugi dobi od začetka Ljubljanskega Zvona do naturalizma pa Stritar stoji povsem ob strani in se oglasi le, če ta ali oni urednik potrka pri njem in gia poprosi za malenkosten prispevek. la dvojnost Stritarjevega pomena v zgoraj omenjenih tridesetih letih se nam utegne ob prvi misli zdeti nerazumljiva, da namreč mož, ki je pravkair pomenil višek, vse, ni takoj na to skoro nič več upoštevan. Dva pojava nam pa na mah osvetlita to dejstvo. Levstik in nova realistična doba, ki je nastopila pri nas 1881. Levstik in Stritar! Dve močni osebnosti, dva temeljna kainna mladosl<;|Venske literature in še nasleldlnjih dob, dva moža, ki jima slovenska kultura dolguje skoroda enako zahvalo, — pa tako različna po svojem duševniffln življenju: prvi mislec, drugi čustvovalec, prvi objektivist, drugi subjekiivist, prvi življenjsko zdrav, veder, stvaren, pojoč v duru, drugi neživljensko bolan, sentimentalen, idealen, ubran na žalostno lestvico mol-tonov. Kaj čuda potem, če sta ta idva kamna trčila drug ob drugega in da se je pri tem razbil nežnejši, bolehnejši, skromnejši? Stritarjev vstop v našo književnost je izredno krepak, kot je krepko, celo epohalno delo, ki je nosilo prvo njegov podpis: Uvod v, Prešernove poezije 1866. Tako močan j,e bil ta sunek, da jia še Levstika potisnil ob stran in da je ta brez oklevanja priznal Stritarju prvo mesto v estetskem pretresanju književnih del in v njihovem sintetičnem dojemanju. In odsliej je Stritarjeva moč in avtoriteta rasla preko Kritičnih pisem, Mladike, Pesmi do viška v Zvonu 1870 in Dunajskih sonetih 1872. Cela četa mladih akademikov, pesnikov in pisateljev se je vzgajala v njegovem literarnem seminarju na Dunaju in ob njegovih Pismih in Pogovorih v listih ter epigonsko ubirala njemu slične svetožalne strune. Stritar je postni ,,centralna“ postava vsega našega kulturnega življenja. Levstik je nekaj časa res da ostal pod močnim dojmom Stritarjevega Uvoda i/ leta 1866, a ne moremo si misliti, da bi niei bil pri sebi obsodil dejstva, da je Stritar povsem krivično nategnil Prešerna na svoje pesimistično kopito. In ics, /e v letih najožjega sodelovanja oki leta 1868 do 1872 se kažejo močne razpoke v njunem prijateljstvu. Ko pa sta se njuni bivališči 1872 za stalno ločili, je Levstik v Ljubljani razpršil Stritarjeve epigone in začel iz njih in drugih ustvarjati nov rod, ki je izpovedoval čisti realizem in na vsi črti napovedal boj Slovencem tujemu svetožalju in pesimizmu. V času. ko je Levstik prekinil prav vse stike z „dunajskim samotarjem**, se je ta še enkrat skušal povzpeti na nekdlanje vodilno mesto, kar se mu je ob pomoči prijateljev in strašni suši v slovenskem slovstvu res posrečilo: obnolvil je Zvon (1876— 1880). Ta Zvon pa je še jasneje kazal razdor med Stritarjem in Levstikom kot oni 1870, kajti sedaj je celo umetnost vpregel v svoj tolažilni in usmiljenje in sočutje na vse kraje izkazujoči voz, ki pelje skozi to solzno dolino. V tem Zvotou na Dunaju je zahajala romantika, v Ljubljani pa se je na Levsti- kovih ramah bližal naši književnosti realizem. In ob koncu 1880 je prišla katastrofa, kamna sta trčila, Stritar se je umaknil, žalosten, strt in — užaljen. Kako ne? Saj so njegovi učenci Levec, Kersnik, Tavčar, Gregorčič odpovedali zvestobo učitelju in prisegli — Levstiku. Nov čas je prišel, Levec, Aškerc, Kersnik, Jurčič, Detela in drugi so ga ustalili v Ljubljanskem Zvonu in ga ohranili tja do nastopa moderne. Stritarja niso sprva niti povabili k listu in prav to je tistol, kar ga je v vsem njegovem življenju najobčutneje zadelo, kot je prej in bo še poslej zadelo vsakega, ko mu mladi iztrgajo iz irok vodstvo v kulturnem žvjjenju. Iz stiske so se kasneje še obrnili k njemu, ko jim je usoda ugrabila Jurčiča onesposobila Levstika, odvedla Gregorčiča. Ponudili so mu solastništvo pri Zvonu (1882) in za kak prispevek so se priporočili. Stritar jim je ustregel, pa kar je napisal, nič jim ni bilo’ po volji: preveč jim je bilo že tuje, ni bilo več sodobno, ni ugajalo realističnemu času. Pa so se Stritarjevi nasprotniki razbili v radikale in elastikarje. In zopet se je Stritar približal elastikarjem, nasprotnikom radikalnih Levstikovih sinov, saj mu je bila sedanja pot, sloga in kompromisna črta vedno bližja od Levstikove nezlomljive načelnosti. Zato je v teh letih (sredina osemdesetih let!) ostal s svojimi Pogovori ob Zvonu (1885) in z Dunajskimi pismi ob Šukljetovem Lujbljanskein listu. Prav v sredini osemdesetih let pa je Stritarja zudel nov udarec z desne: njegov ..filozofski panteizem** je obsodil v Slovencu (Dvanajst večerov) in Rimskem Katoliku Anton Mahnič. Starega Stritarja je ta udarec vse drugače zadel kot napadi ob koncu šestdesetih in začetku sedemdesetih let. ki so prihajali z iste strani. 'lakrat je izpovedal jasno in odločno: ..Slovenec liborulen sem, kamenjajte!", sedaj je pa hitel zatrjevati, da ne uči nič napačnega, nič drugega kot Mahnič, le da je njuna pot različna. Če je vodilna osebnost napredne struje tako mlahavo govorila v svoji obrambi, potem ni čudno, če pri Zvonavcih zastonj iščemo načelnih izjav. V tem so res bili njegovi pravi učenci in ne Levstikovi sinovi! Zato pa je Mahničev ali — ali tem hitreje dosegel razdelitev duhov na Slovenskem. Ob tridesetletnici Stritarjevega vstopa v slovensko književnost je v nji zavladal naturalizem z Govekarjem, Ganglom in mladim Meškom, struja, ki je bila Stritarju še bolj tuja od realistične, struja, ki jo je isti obsojal deset let prej, — toda čudo. sedaj jo sprejme z ugodjem, pač samo iz nasprotja do Levčeve družbe, nad katero se je moral maščevati za leto 1881 . . . Pisati je začel za Mohorjevo družbo in za mladino . . . Kljub nekaterim slabim črtam, ki so vidna iz Stritarjevega odnosa do posameznih struj v naši književnosti, je vendarle treba posebej poudariti velikansko pozitivno delo njegovo iz dobe od 1866 do 1881, ker nam je ustvaril prvi književni list. vzgojil četo Mladoslovencev in nam poklonil mnogo prav lepih pesmi, povesti in ocen. Zato se ob stoletnici Stritarjevega rojstva klanjamo njegovim manom. PR. KS.: ČRNA OVRATNICA Prvi idian po božičnih počitnicah. Na vogalu gimnazijskega poslopja je stal mlud fant in zrl nekam v daljrino. Črne oči so se mu čudno bleščale, na ustnicah mu je ležal nasmeh, o katerem ne moreš uganiti, kaj pomeni: radost, nesrečo ali hrepenenje. Stal je nepremično kakor kip. Ni se zmenil za sošolce, ki so hiteli mimo njega in ga pozdravljali. Ni se zmenil za poglede, ki so se ustavljali na njegovi premajh. ni, raztrgani suknji in na umazani srajci z velikim ovratnikom, za katerim je bila pripeta črna ovratnica, že vsa razcefrana, podobna zastavi, ki jo je zmočil dež in raztrgal veter. Zapihala je ostra lnirja. Zobje so mu zašklepetali, telo se je streslo; glava mu je klonila. Še enkrat so se zasvetile oči v črnem blesku in se zazrle nekam daleč. Kakor da jim sledi , je storil korak, dva naprej^ a v tem hipu se je obrnil, stisni! pesti, razširil orne obrvi in vzkliknil skoraj naglas: „Ne, ne! Nazaj moram!" Stopil je v šolo. Šel je v razred in tiho sedel na svoj prostor. .,Pozdravljen, Ravnikar," ga je nagovoril sosed Jelovšek, ki je prtavkar prišel. ,.Kaj pa ti je danes, da se držiš, kot bi ne bil več živ?“ Ravnikar ga je pogledal, skušal se je nasmehniti, pa je bil njegov nasmeh bolj pokloben joku ko smehu. Sosed je spoznal, dn ga nekaj tare, zato ga je pustil. Pozvonilo je. Ura se je pričela. — Spraševanje kakor navadno. Ravnikar je bil zamišljen. To je tudi profesor opazil, zato ga je vprašal. Fant pa je proti profesorjevemu pričakovanju izvrstno odgovoril. Ko je sedel, se je zopet zamislil in med vso profesorjevo razlago zrl nekam skozi okno. Tako je prebil prvo uro. Drugo uro je bila telovadim. S povešeno glavo je vstopil Ravnikar v telovadnico. Vaje na drogu. Vsak se vzpne na idlrog in se dvakrat zavrti. Pride vrsta na Ravnikarja. Kdor bi ga opazoval, bi videl, da zbira poslednje moči. Kljub temu pa se je Ravnikar počasi, neokretno vzpel na drog. Tedaj pa mu je legla na obraz neka pritajena bolest: postal je bled ko zid, telo se inu je začelo tresti, roke so sc zganile, — padel je na tla. — ..Neroda lena!" je zadonel hreščeč glas. „Se mislite z menoj šaliti?" Strogi učitelj je stal pred Ravnikarjem. „Bolan je, bolan,je završalo med drugimi idijaki, ki so se bili zbrali okrog Ravnikarja. Učitelj pa je stal pred njim in ga ostro meril. Končno je zapičil svoje majhne, krvave oči v njegovo ovratnica „Oha, ta deček pravi, da je bolan. In veste zakaj? Poglejte njegovo ovratnico. Kako krasna je! Seveda, mož se boji, da se ne bi zmečkala, ker je tako lepo zlikana, zato noče telovaditi in se dela bolnega." Zaničljivo je gledal ubogega Ravnikarja, ki je stal pred njim ko grešnik pred Bogom in molčal. „Osel, kaj stojiš?" je zopet zalireščalo. A dijak se ni ganil. „Osel, ali ne veš, kaj moraš sedaj storiti?" Ravnikar je molčal. „Ti Matjašič, zatrobi mu na uho, naj takoj odveže svojo cunjo!" Matjašič, lepo razvit fant, pa hinavec, kolikor ga je bilo, je smeje stopil bliže in zavpil: ..Kravato dol!" Ravnikar pa je gledal v tla in se ni ganil. V učitelju je vzkipelo. „Strgaj mu cunjo!" je zavpil. Matjašič je prijel slabotnega Ravnikarja za vrat in mu odvezal črno ovrat- nico. Učitelj pa je odšel, da zapiše upornega Ravnikarja v razrednico. „Saj to ni kravata, stara cunja je," se je zarežal Majtašič in kazal ovratnico tovarišem. Pa noben izmed njih se ni smejal, ampak so ga vsi gledali z zaničevanjem. Jelovšek pa je jezno zavpil: ..Nazaj mu jo daj!“ Matjašič se je zbal jeznih tovarišev in je vrgel ovratnico pred Ravnikarja, ki je stal v kotu in jokal. Tedaj je pozvonilo. Dijaki so se usuli iz telovadnice. Ravnikar, ki si je še vedno brisal solze, je bil zadnji. Ko jie stopil v razred, ga je prijel tovairiš Jelovšek za roko in ga peljal na prostor. Dal mu je kruha, rekoč: ..Ne boj se. vse bo še dobro. Če je kaj pravice, naj se tu izkaže!" Ravnikar ga je pogledal z velikimi ornimi očmi, beseda zahvale mu je hotela iz ust. — — Tretja ura. Slovenska šolska naloga. Profesor razdeli zvezke in napiše na tablo naslov: Iz mojega dnevnika. Še nekaj profesorjevih opomb in opominov in dijaki začno pisati. Profesorjeve oči, ki opazujejo zdaj tega zdaj onega, se ustavijo končno na Ravnikairju. Dočim so drugi napisali že pol strani, ta še sploh ni začel. Držal je peresnik v roki in nemo zrl skozi okno. Končno se je vendarle zganil in začel pisati. — Ko je imel popisanih kakih sedem vrstic, mu je padla na zvezek debela solza . . . * * * Profesor slovenščine je popravljal naloge. „Sami slabi, sami slabi," je mrmral. „Pa mi še prepisujejo, ti cigani!" Prišel je na vrsto Ravnikarjev zvezek. Profesorju se je razširil obraz. „Aha, to je tisti. Poglejmo, kaj piše!" Iz mojiega dnevnika. 22. decembra 19 ... Zimsko jutro. Mraz, da vse poka. Ni je sapice, ki bi razgnala jate sivih megla, ki mi zastirajo pogled v daljavo. Tam v daljavi je lepo. Tam so lepe planine. In tam za planinami je vasica, stisnjena ko čreda plahih ovčk za majhnim hribom. Na tem hribu cerkvica. Blizu cerkve, za hribom siromašna koča. V tej koči žena, ki leži bolna v postelji, sklepa roke in moli za sina . . . 23. decembra 19 . . . Božični zvonovi vabijo k polnočnici. To niso več oni zvonovi, katerih glasovi so mi včasih vlivali v sirce božjo glorijo, to so zvonovi, ki se mi ob njihovem zvonjenju trga srce. Saji so ravno ti zvonovi zvonili pred štirimi dnevi. Zvonili žalostno, žalostno... Po hribu je šel črn sprevod. Spredaj križ, luč, nato štirje možje... rakev... moja mati... Mati, mati! Ko je profesor to prebral, so se mu orosile oči. Tiste oči, ki so bile dijakom poosebljena strogost. . . . Bral je naprej. 50. december 19 ... Moje srce vzdihuje po materi. Po njej, ki me je tako ljubila, a ji ni bilo dano, da bi me na svojo zadnjo uro pritisnila na svoje srce. Po njej mi je ostal le spomin: črn trak, ki sem ga našel v njeni zapuščini. 7. januar 19... In danes sem bil radi tega spomina osramočen. Mati, rad trpim. Radi tebe, ki si me ljubila ... * * * Drugi dan je bil Ravnikar nenadoma poklican h gospodu ravnatelju. Ko se je vrnil v .razred, so bile njegove oči solzne. To niso bile solze žalosti, bile so solze veselja . . . BORIS : MED MURO IN RABO... Med Muro in Rabo še rod naš živi, mdd Muro in Rabo slovenska popevka živo se glasi. Od juga prišli so k nam bratje predragi in strli okove, ki vanje sovragi vklenili so nas. Oj zemlja predraga, Slovenska krajina, nič več ni sovraga, ki tvojega sina je tlačil ves čas. Zdaj konec je robstva med Muro in Rabo, Bog, zemljiica, čuvaj v svobodi nad tabo, dokler svet stoji! V. BOHINEC KAKO OBLIKUJEJO ZEMELJSKO POVRŠINO NOTRANJE SILE ZEMLJE Med silami, ki oblikujejo zemlji lice, ra/Jikujemo vnanje ali eksogene sile, ki imajo svoj izvor izven zemlje, zlasti v Soncu in Luni, pa notranje ali endogene sile, ki delujejo iz zemlje same. Notranje sile povzročajo: a) ognjeniške ali vulkanske pojave, b) tektonske pojave, t. j. izpremembe v gradnji in legi posameznih delov zemeljske skorje, in c) potresne ali seizmične pojave. Ognjeniški pojavi. O ognjeniških ali vulkanskih pojavih (vulkanizmu) govorimo pri vseh onih dogajanjih, ki so v zvezi s prodiranjem magme, t. j. žarečih tekočih mas iz zemeljske notranjščine v zemeljsko skorjo. \časi magma ne prodre do zemeljske površine in skrepeni pod njo; v takih primerih govorimo, o kriptovulkanskih, t. j. skritih ognjeniških pojavih. Dogaja se tudi, da magma ne pride do površine, da jo pa dosežejo in prebijejo magmatični plini; izhod si izsilijo običajno v rovu, ki je sličen cevi in se razširja na površini v večji ali manjši lijak. V takih lijakih se pozDeje nabere voda in nastajajo v njih manjša jezera ali močvirja: taki so na pr. tako zvani manri v zahodni Nemčiji (v Eifeli), Nemijsko jezero v Italiji itd. Za preoblikovanje zemeljske površine pomembnejši pa so, pravi ognjeniški izbruhi ali erupcije, ki prinašajo na zemeljsko površino magmo samo. Zareče tekoče in plinaste mase prihajajo iz take razpoke v zemeljski skorji ali iz okroglega erup-cijskega rova, ki se na koncu razširja v lijasto ognjeniško žrelo (krater). Zrelo je skoraj vselej v vrhu gore, ki so jo zgradile iz erupcijskega rova privrele in iz njega izvržene snovi. Take gore imenujemo ognjenike ali vulkane. V žrelu nastaja mnogokrat manjši erupcijski stožec, ki iz njega trajno uhajajo vroči plini ali tudi žareče tekoče gradivo (n. pr. pri Vezuvu, gl. sliko). Velikost ognjeniških žrel je različna. Čim silnejši je bil izbruh, tem večje je žrelo. Največje ognjeniško žrelo je nastalo 1. 1912. pri izbruhu vulkana Katmaja (izg. ketmaj) na Alaski, in sicer meri njegov obod 13.4 km njegov premer 4.8, njegova globina do jezera, ki je sedaj na njegovem dnu, 1150 m. Ognjeniki imajo večinoma stožčasto obliko. Običajno jih delimo v delujoče in ugasle ognjenike, vendar jih je težko ločiti, ker se je pripetilo že večkrat, da so nenadoma oživeli ognjeniki, ki so mirovali že več stoletij. Pa tudi pri trajno delujočih ognjenikih se menjajo dobe mogočnih izbruhov z dobami mirnejšega udejstvovanja ali tudi popolnega mirovanja. Delujočih ognjenikov je danes na zemlji okoli 300. Razprostranjenost ognjenikov in njih postanek. Ognjeniki lahko nastanejo v vsakem ozemlju, večji del pa so danes v geološko mlajših pokrajinah, kjer so v zemeljski skorji velike razpoke. Ob njih so razporejeni v dolgih vrstah. Tako si sledijo ognjeniki drug drugemu n. pr. ob Indijskem in Tihem oceanu, kjer so pravi venci ognjenikov na Sudanskih otokih, na Filipinih, Japonskih otokih, Kurilih in dalje v loku Aleutov ter ob vsej zahodni obali Severne in Južne Amerike. Tu so povsod tam, kjer pada pobočje kontinentov oziroma otokov strmo k velikim oceanskim globinam, kjer je torej nekdaj prišlo do velikih prelomov v zemeljski skorji. So ognjeniki še drugod, n. pr. v Afriki, na atlantiških otokih in v Evropi, vendar tu niso tako številni (glavni evropski ognjeniki so: Vezuv, Etna. Stromboli, Thera [Santorin] in Hekla). Nastanek ognjenikov je torej v zvezi z ohlajanjem zemlje, zaradi katerega se zemeljska skorja krči, guba, mestoma lomi in seseda. Zanimivo je dalje, da je večina danes delujočih ognjenikov ob morju; le kakih 20 je bolj daleč v notranjosti kontinentov, toda še ti so večji del tam, kjer so v prejšnjih geoloških dobah bila morja ali velika jezera. Zato je mišljenje nekaterih, ki trdijo, da povzroča vulkanične pojave voda, morda upravičeno. Po Vezuv: erupcijski stožec. tej hipotezi pronica voda skozi razpoke v zemeljski skorji v globino, dokler ne pride do magme, pa naj bo to središčna magma ali le kako manjše gnezdo žarečih tekočih mas blizu zemeljske površine. Pri dotiku z magmo se izpremeni voda v paro. Magma jo vpija in se pri tem razteguje. Ko je pritisk dovolj velik, si poišče izhoda v smeri najmanjšega odpora, t. j. proti zemeljski površini. Skoraj pri vsakem ognjeniškein izbruhu se privale iz žrela pravi oblaki vodnih par; vendar pa je pripomniti, da je tudi v magmi sami vezana velika množina vode, ki vanjo ni prišla šele po razpokah, temveč je v njej že od) nekdaj. Ognjeniški produkti. Pri ognjeniškein izbruhu pride magma na zemeljsko površino še žareča, na zraku se pa ohladi in skrepeni v lavo, ki je bolj ali manj tekoča. Poznamo lave, ki tečejo skoraj kakor voda in se v njih tvorijo pod pritiskom iz notranjščine ognj,eniškega žrela izstopajočih plinov pravi lavometi, ki jih veter razpršuje v kapljice, kakor 11. pr. v jezeru lave Halemavmav na Havajskem otočju; so pa tukli lave. ki so bolj trdne in tako plastične, da se na njih še vidijo progaste črte, ki so jjim jih pri izbruhu vtisnile stene erupcijskega rova. Lahko tekoče lave imajo toploto kakih 1000° C; tečejo iz žrela hitro, toda mirno in se razlijejo daleč naokoli. Njihov tok dosega hitrost do 30 km na uro. Zemljo pokrijejo s tanko plastjfi, ki se hitro ohladi. Toge lave, ki so za kakih 100 — 500° C bol ji vroče, pa iztekajo med neprestanimi eksplozijami, ker magmatični plini ne morejo tako hitro uhajati kakor pri tanko tekočih lavah; zato so te lave grobe, gobaste pa luknjičaste in spominjajo na žlindro. Tečejo samo po strmih pol>očjih, v mogočnih tokih in zelo počasi, saj rabijo za 1 km tudi več ur. Ohlajajo se le polagoma in včasih traja po več desetletij, da njihova masa vsa skrepeni; tako se je n. pr. iz lave pri mehiškem ognjeniku Jorullo (izg. hortiljo) kadilo še po 35 letih! Lava lahko povzroča veliko razdejanje, uniči kraje, polja in gozdove, toda ko razpadle in preperi, je zelo rodovitna, ker vsebuje mnogo svežih hranilnih mineralnih snovi. Poleg tekoče lave bruhajo ognjeniška žrela tudi trdno gradivo. Sestavljajo ga kamenine na dotičnem mestu raztrgane zemeljske skorje, iz erupcijskega rova ali žrela odtrgani kosi stare lave in sveža lava, ki jo je vrgel pritisk erupcije v zrak, kjer se je na svoji površini ohladila, tako da pada že skrepenela na tla. Ker daje vrtenje v zraku tem izmečkom čestokrat okroglo obliko, jih imenujemo ognjeniške bombe. Običajno imajo velikost človeške glave, včasi pa merijo v premeru do 1 m ali še več. Južnoameriški ognjenik Kotopaxi (izg. kotopiihi) je nekoč vrgel 2000 kg težko ognjeniško bombo 16 km daleč. Manjše izmečke ozuačujemo z italijanskimi izrazi lapilli in rapilli, še finejši pa je ognjeniški prah ali pepel, \endar je izraz -pepel'* prav za prav neprimeren, ker tu ne gre za kak ostanek gorenja kakor pri navadnem pepelu, temveč le za najfinejše delce razpršene ognjeniške lave. Če se to drobno gradivo, zlasti ognjeniški prah, odlaga in sprime v večjih množinah, govorimo o ognjcniškem grohu, ki pokriva mnogokrat vso okolico ognjenika in je zelo rodoviten. Tretja vrsta ognjeniških izmečkov so ogromne množine vodnih par in plinov, ki se pri izbruhu skupno z ognjeniškim prahom često dvigajo iz žrela v obliki pinije, kakor je to opazoval in opisal že pri izbruhu Vezuva 1. 79. po Kr. Plinij Mlajši. Vodne pare se med izbruhom zgostijo, tako da nastanejo pogosto obenem močni nalivi. Glede plinov je omeniti, da ne nastopajo le pri velikih, katastrofalnih izbruhih, temveč da se dvigajo trajno iz razpok v ognjeniškem žrelu, v pobočjih ognjenika in v mlajši lavi, pa tudi v sicer že mirujoči ognjeniški pokrajini, Razločujemo: 1) fumarole, to so vroči vrelci plinov in zlasti vodnih par. ki u-hajajo s šumom in pod precejšnjim pritiskom iz razpok in lukenj v zemlji: najlepši primer za to je ..Dolina 10.000 hlapov" v ognjeniški okolici Katmaja v Alas-ki; 2.) solfatare, kjer puhtijo iz zemlje vodne pare z žveplenimi spojinami, tako n. pr. v Solfatari, nedaleč od. Pozzuolija na Flegrejskih poljih pri Napoliju: 3.) mofete, kjer uhaja iz zemlje skoraj suha in le malo topla ogljikova kislina, kakor n. pr. v Pasji jami (Grotta del cane), nedaleč od prej omenjene Solfatare. Z ognjieniškimi pojavi so v zvezi tudi topli vrelci, zlasti gejziri, ki so po svojem delovanju ognjenikom najbližji. Gejziri so topli vrelci, ki leže večinoma v plitvi ponvi iz sige, ki jo sami izločajo. V ponvi drži izprva navpičen, a nato več ali inajij zavit rov v globino. Pri mirujočem gejziru je toplota njegove površinske vode pod vreliščem, vendar pa narašča v globino, kjer greje vodo ognjeniška notranjščina. To segrevanje je tako močno, da je voda v spodnjih delih gejizirjevega rova kmalu pregreta. Gejzir v Yelowstovskein parku. vendar ne more zavreti, ker jo tlači pritisk vodnega stebra v rovu. Sele ko je voda v globini dosegla vrelišče, ki odgovarja pritisku vodnega stebra, se izpremeni v paro in vrže ves sloj vode nad seboj z veliko silo v zrak. Ohlajena voda pade zopet nazaj v rov in se segreva iznova na opisani način, dokler ni godna za ponovni izbruh. Časovni razmak med eksplozijami je pri različnih gejzirih različen. Pri nekaterih traja le nekaj minut, kakor n. pr. pri ..minutnem možu“ v Yellowstovskem narodnem parku v Severni Ameriki (izg. jelostn), kjer se obnavlja nekaji sekund trajajoči, 7 m visok vodomet po do 3Vj minutnem ddtmoru. Drugi gejziri mirujejo dalj časa, tudi po več tednov ali let, zato pa so njihovi izbruhi tem bolj mogočni; trajajo eno uro ali celo še dlje in dosegajo višino 80 do 100 in 200 m. Gejziri so prav pogosti na Islandu, odkoder izvira tudi njihovo ime, idialje na Novem Zealandu in v Yellowstonskem parku; samo v tem jih je okoli 100. Edini gejzir v kontinentalni Evropi je pri Ilerlaniju na Češkoslovaškem. I1AZILIJA PREGELJ : STOPNICE Stopila sem z mokrotne ulice v toplo vežo. Hitro sem jo prekoračila in skoraj premočno odrinila vrata, ki vodijo k stopnišču. Mehka toplota mi je objela ude in obleko, vso prepojeno z mrzkim hladom megle. Iz navade sem si obrisala na raskavem pregrinjalu čevlje. In zdaji se je začela moja pot, pot, ki jo hodim vsak dan. Nikdar se mi ne zdi dolgočasna in veidiio je polna novosti. In ta pot je vzpenjanje po stopnicah tja do četrtega naldistropja. Varno in lahno sem položila nogo na prvo stopnico. Le ob straneh vidim, da je iz belega marmorja, ki se zoprno rosi. Krije jo rjavkasta preproga, taka / rdečimi progami ob straneh. In ta preproga, ki je vsa gosposka, se vleče do drugega nadstropja. Tam se končajo te bele marmorne stopnice. Počasi sem stopala po njih. Vsako posebej sem pobožala z nogo in vsaki sem voščila dober večer. A stopnice so molčale. Objiestno sem skočila preko dveh in obstala. Glediala sem navzdol ]>o njih in kot dekletce, ki se igra, sem posanjarila. „Kraljica sem, ko se vrača z vrta v svoje sobane. Stopa po marmornih stopnicah preko preprog, /daj je obstala in gleda ]weko njih proti vrtu, kjer je izginil v grmičju kraljevič." Zasmejala sem se: ,.Vse je tako. Marmorne stopnice so in preko njih leži preproga. A tam na bližnji stopnici se bohoti velik črn madež. Gotovo je kdo razbil steklenico olja. Zdi se mi namreč, da je masten. In jaz sem seveda kraljična. A ta kraljična hodi učit tuje otroke in jim vtepa v glavo nepotrebno učenost." Trpko sem udarila z nogami ob stopnice. Te pa so molčale. Potuhnjeno so ležale pod preprogo z mastnim inaidležem. Zastudile so se mi. Nič lepega ni bilo več v njih. Prihitela sem v drugo nadstropje. Oddahnila sem se. Tu ni več tistih belih stopnic in tudi preproge ni. Stopnice so le navadne iz cementa, že vse počrnele. Kot da bi stopila iz zatohle sobe na prosto, sem stopala po njih. One pa so zvenele pod mojimi koraki in me prisrčno pozdravljale. Odgovarjala srni jim in pripovedovala o preživetem dnevu. Hvalile so me jasno, čisto. Včasih pa me je katera tudi pokarala — in korak je zadonel globoko. Neka skrb je ležala v zvoku. In tnko sem se ustavila na zadnji stopnici v četrtem nadstropju. Obrnila sem se nazaj. ..Na svidenje čez eno uro.“ sem voščila. ..Veliko sreče, gospodična inštruktorica." so zapele srebrno in vedro črne stopnice brez preprog... Vzljubila sem te črne stopnice. Poznajo me in čutijo z menoj. Vsak dan hodim po njih. vsak dan ista j>ot. A vsak Ida n doživljam z njimi pesem, polno zdravja in veselja sredi mesta, sredi megle... JANOŠNA SLUTNJA V zavodu je bilo. Gojenke so sedele pri učni uri in se zatapljale v knjige, ki so ležale vse križem po klopeh. Vse je bilo tiho, le peresa so škrtala ]>o trdem papirju in sestrini čevlji so čudno škripali. Hodila je iz kota v kot in spet iz kota v kot in molila rožni venec, ki ji je visel na jermenastem pasu. Pa kako so bile obdr-gnjene debele jagode a-ožnega venca! Saj je že neštetokrat drsala po njih s tenkimi prsti. Pobožna je bila. Čez čas je odprla debelo, rdeče obrezano knjigo, pokleknila pred razpelo, ki je viselo nad pultom, in molila . . . Kazalec na veliki stenski uri se je počasi pomikal proti sedmi. Marsikatero gojenka se je skrivaj; ozrla nanj in kar pričakati ni moglo tiste uboge večerjiee ob sedmih . . . Nenadoma se otdpro vrata. V sobo stopi sestra Martina in zakliče — kot vselej —: ,,Darja Pavčnik, na porto!“ Tam na koncu klopi pri omari se je zganila visoka postava. Črne oči so vprašujoče zastrmele in nekaj čisto tenkega se je zarezalo ob njih. Ostra slutnja ji je zbodla srce. Leno je vstala, pospravila, knjige in jih obotavljaje nesla v omaro. Stopila je k sestri, jo prosila za dovoljenje in odšla nato po prstih iz učilnice. Vrata so se zaprla in gojenke so se nemoteno spet zatopile v učenje . . . * Oprezno je stopala po temnih vijugastih hodnikih. Saj je bila drugače pogumna, toda danes jo je tako nekam strah. ..Bog ve, kdo me je prišel obiskovat? Ali je mogoče ma . . . Besede so ji zamrle na ustnicah. V duši ji jie vstala nejasna pddoba prijateljice Metke. Pred leti so tudi njo i>okIicali na porto ravno obsorej. Vesela je šla i/. učilnice in čebljala, da bo prinesla vsaki ,.odpustek“, če ji bo kdo prinesel kaj za pod zob. Nazaj je prijokala tako milo, da bi se smilila kamnu na cesti . . . Umrla j|i je mati. —-------- ..O, Bog, ne dopusti, da bi se moglo kaj takega zgoditi!" je vzkliknila. Gluho je odjeknil njen vzlik po zamolklem hoHniku. Prišla je do kapele. Večna lučka je tako vabljivo rdela pred oltarjem, da se ni mogla premagati, da ne bi stopila le za hip notri. „Saj bom takoj prišla ven; kdor je prišel, bo že malo potrpel, saj je potrpljenje božja inast.“ i Pokleknila je pred Lurško Marijo in goreče molila. Utrujenost je jobčutila v nogah . . . Sobota je bila iti sestra Kamila je pridno snažila klopi in krasila oltar z dehtečim cvetjem, kajti jutri je praznik sv. Jožefa. Nič kaj lepo je ne hi po gledial, ko bi pokleknila pred njegov oltar, kjer bi pajek predel mreže. »Ljuba Mamka božja, pomagaj mi! Glej sedajle moram iti na porto. Ne grem rada, kor imam tako težko slutnjo \ srcu. Zdi se mi. da sp ne bo srečno iztekel ta dan, katerega sem tako lepo začela." Tlesk! Sestri Kamili je padla z rok lepa, bela vaza in se razbila. Žalostno so ležali kosci stekla pred prestrašeno nuno. Darja se je zbudila iz molitve, pomagala pobirati čepinje, nato se pobožno pokropila z mrzlo vodo in nadaljevala pot na porto. Ojej! Še niktfbr se ji ni zdela tako težka kot danes! * Čisto drobna je stala neka ženska pri velikem, do stropa segajoofem kri/u, obdanem s palmami. Darja je hlastno stopila k njej in jo objiela. „Teta! Kako to, da si prišla?“ „Darja, saj veš, da mi je dolgčas po tebi! In — nekaj — nekaj ti moram povedati." „Hitro, hitro, z besedo na. dan! Ah, kako sem nestrpna! Veš, teta, tako mi je hudo in tesno pri srcu, da še sama ne vem, kaj mi je.“ Solze so ji zalile lepe oči, ki so se proseče uprle v teto. „Darja, dovolj si stara, da ti povem. Kakor si opazila doma, je šlo pri hiši vse narobe. Kako more adlržati sama ženska toliko dela in letanja, kod? REŠITEV ZANK IN UGANK. Iz literature: 1. Pregelj. 2. Govekar, 5. Cvetnik. 4. prozaik. 5. elegija. 6. Odiseja, 7. kritika: Poezija. Prav so rešili: Hočevar Anica, šestošolka v Ljubljani, Šinitek Janez, osmošolec. Kranj. Stanko Kapš, Ljubljana, Jug Franjo, Studenci pri Mariboru. Ivo Lipar, I\. razred Št. Vid, Franjo Kern, Kokrica pri Kranju, Čekuta Vilko, Ljubljana, Zorman Zmago, sedmošolec. Ljubljana, Metod Ahačič, Stane Suhaktolnik in Dušan Pleničar,' petošolci v Št. Vidu. Jože Čopar in Jožko Brejc, Zuvod sv. Stanislava, Št. Vid nad Ljubljano. Izžreban je bil Zorniun Zmago, sedmošolec v Ljubljani, ki dobi Horacijevo Pismo o pesništvu. Nagradu za prihodnje žrebanje pravilnih rešitev do 25. marca: Simon Jenko, l/lirano delo. Nov o, upravo isaSlo! Djaeka enciklopedija, Sreditjoškolski repetitorjj i Kalendar %a školsku godinu 1935-1936. na 380 strana sa 8300 podataka iz svih naučnih i praktičnih disciplina. Repetitorij cjelokupnog znanja u džepnom formatu. Sestavio ga prof. A. Marsič. Meko vezan u cijelo platno sa zlat-nim naslovom cijena Din 20.- Dobije se u svakoj boljoj knjižari ili izravno kod nakladne Knjižare St. Kugli, Zagreb, Iliča 30. Salje se pouzečem ili uz unapred poslani novac franko. NOVA ZALOŽBA V LJUBLJANI Kongresni trg št. 19. ŠOLSKE POTREBŠČINE za vse šole, učila, zvezki, barve, risalno in tehnično orodje, nalivna peresa. KNJIGE: šolske, leposlovne in znanstvene. Tuja literatura v vseh jezikih. Cankarjevi in Finžgarjevi zbrani spisi. PO ZELO NIZKI CENI odlični prevodi iz klasične literature za šolsko čtivo. Kot pomožna knjiga dr. Jak. Kelemina: Literarna veda. Pred nakupom domačih ali inozemskih knjig, revij, muzikalij itd. obrnite se na Jugoslovansko knjigarno r. z. z o. Ljubljana Pred škofijo Inia stalno bogat sortiment slovenskih in tujejezičnih lepo.-lovnih ter znanstvenih knjig#zbirko žepnih slovarjev in učbenikov • šolske knjige • Naročniki knjižnih zbirk (Leposlovne - Ljudske knjižnice • Zbirke domačih pisateljev in Kosmosn) uživajo pri nakupu knjig domače zaloge • 25popust (izvzemši šolskih) Zahtevaj te brezplačno cenike lastne založbe in knjižnih zbirk LJUDSKA POSOJILNICA V LJUBLJANI registr. zadruga z neom. zavezo Miklošičeva cesta 6 (▼ lastni palači) obrestuje hranilne vloge po najugodnejši obrestni meri NOVE VLOGE, vsak čas razpoložljive, obrestuje po 3°/o 9 ALI POZNATE #> SLOVENSKO / ■ ZAVAROVALSTVO 1 Zadnja desetletja prejšnjega stoletja so v slovenski gospodarski zgodovini zelo važna. V konsumnih društvih in blagovnih ter kreditnih zadrugah je našel slovenski človek rešitev iz spon tujih kapitalistov in se osamosvojil. V enem dolgo časa ni mogel stopiti na lastne noge — v zavarovalstvu. Naši ljudje so bili v tej važni gospodarski panogi često prepuščeni na milo voljo tujcev, ki so iz nesreče našega človeka kovali zlate kapitale. Pa je šinila tudi tu rešitev v letu 1900 z ustanovitvijo samostojne slovenske zavarovalnice Vzajemne zavarovalnice v Ljubljani Tekom 35 let se je Vzajemna zavarovalnica v Ljubljani iz skromnih početkov razvila v mogočno gospodarsko podjetje, ki ima v elementarnem oddelku 21 milijonov, v življenjskem pa 29 milijonov kritnih sredstev. Letni premijski donos znaša v elementarnem oddelku približno 10 milijonov, v življenjskem pa nekaj nad 5 in pol milijona. Za enkrat vodi Vzajemna zavarovalnica naslednje panoge: a) ELEMENTARNI ODDELEK« požarno zavarovanje, steklo, jamstvo, kasko, nezgode vlom in zvonove. b) ŽIVLJENJSKI ODDELEK- živi jensko in rentno zavaro- vanje v vseh kombinacijah, dalje v posebnem oddelku c) KARITAS« posmrtninsko zavarovanje. Slovenski izobraženec mora poznati zgodovino in pomen slovenskih gospodarskih institucij, da ve prav svetovati in prav tolmačiti vsakemu slovenskemu gospodarju, ki se z zaupanjem obrne nanj za nasvet.