Iz mladih dni.*) ^B Piše in riše Fran Selski. i iv. do se tudi v poznih letih rad ne spominja prijetne brez-skrbne mladosti? Nehote mu večkrat uhajajo misli na one kraje, med one ljudi, kjer jo je preživel, ko vidi prileten človek okolo sebe veselo igrajajočo se mladino. Tudi jaz se še pogostokrat v duhu podatn v svoj mili rojstni kraj, dasi je ta daleč tam doli med dolenjskimi hribi; v duhu obiščem domačo vasico in okrog nje drage mi znane pro-store, se pogovarjam z nekdanjimi znanci in prijatelji in premišljam, kako je bilo tam nekdaj in kako je zdaj. Marsikaj, ki je že zdavno zapadlo minljivosti, v mislih vidim in slišim še tako živo kakor svoj čas v resnici. Najživeje pa se seveda spominjam, kako je bilo za dobe mojega detinstva doma na očetovi domačiji. Sicei\je od takrat preteklo že nad četrtino stoletja, a vendar še vedno natančno vem, kakšno je bilo nekdanje staro poslopje za našo hišo, kje je na vrtu stalo kako staro sadno drevo, ki ga zdaj ni več, in kako smo se tam otroci igrali in kratkočasili. *) I., II. in III. glej v lanskem letniku! Uredniitvo. •» 54 i<- V naši hiši stno bili štirje poredneži in radovedneži, izmed katerih mi je bila sestrica Minka najstarejša in Rezika najmlajša, bratec Jožek in jaz pa sva bila po starosti sredi med njima. Zahajali nismo na vas med so-sedove otroke, in tudi ti niso obiskovali nas, ker naš oče ni dopustil tega. Večkrat je rekel: ,,Med razposajenimi vaškimi otroki se ne naučite ni-česar dobrega; rajši se tu doma kaj učite iz knjig in igrajte se sami med seboj!" Zaraditega smo bili navezani le na lastno družbo ter smo se vedno radi imeli in dobro sporazumeli. Dasiravno je bilo nas malo po številu, nam vseeno ni bil nikdar dolg čas. K temu pa je še največ pripomogel strogi naš oče, ki nas ni mogel videti brez dela, ko smo nekoliko odrasli. Vedno nam je nakladal različna . primerna opravila, vmes pa smo se morali učiti razen šolskih nalog tudi še mnogo drugega na pamet iz knjig in po pripovedovanju matere ter starejših izmed nas. Preden je kateri izmed nas začel hoditi v šolo,l je moral vsak že brati in moliti več molitvic. Naučila paj sta tega najprej Minko oče in mati, in drugi smo morali potem po vrsti učiti istih pred-metov mlajše izmed svoje družbe. Tako nam je preostajalo kaj malo časa za igranje. Zato pa smo se vselej močno oddahnili in razveselili, kadar je vzel oče puško na ramo ter odšel na lov ali pa se napotil kam drugam z doma. Pregovor pravi: ,,Kadar ni mačke doma, tniši plešejo." To je veljalo tudi za nas. Komaj je oče prestopil vežni prag, že smo popustili vsak svoje delo in se začeli z glasnim vriščem poditi semintja. Ako nam je mati kaj rekla, ni to nič izdalo, ker se je nismo bali kakor očeta. Toda večkrat se je oče vrnil prej, nego smo se nadejali, ter nas zalotil pri rajanju. Za srečne smo se šteli, kadar nismo prejeli za svojo razposajenost drugega plačila kakor nekaj ostrih besedi in pogledov. Najčešče pa je očetova nepričakovana vrnitev imela za nas te žalostne posledice, [da smo kleče ihteli vsak v drugem kotu, ali pa se je nam zgodilo še kaj hujšega. -$-* 55 K- Joj meni, to boli, ako mora mlad človek, ki je še ves otročji kakor jetnik ždeti in se še glasno smejati ne sme poleg čmernih starikavih ljudi, ki so se naveličali že vsega na svetu in jih jezi vse okrog! Otrok je otrok in mora imeti toliko prostosti, da se povoljno naskače in da duška svojemu srčnemu veselju. Saj je ta božji svet vendar tako lep, in kdo se naj bi ga veselil, če ne nedolžni otrok! Jaz se še zdaj smilim samemu sebi, ko po-mislim, kako sem moral ob lepih solnčnih popoldnevih, ko so vsi drugi iz hiše odšli na polje, sam sedeti v mrkli sobi ter strgati ali lupiti krompir za domače in najete delavce, pri tem pa se še učiti na pamet daljšo molit- -»< 56 ¦<- vico iz katekizma. ŠeJe potem, ko bi ,,nadrgavsal" krompirja polno golido in se gladko naučil dotično molitvico, bi bil prost in bi smel iti ven na vrt. Ali kako bi moral siromak hiteti s takim dvojnim delom, da bi si pridobil nekaj prostega časa, ko mi je pogled vedno hrepeneče uhajal skozi okna na zelene vrtne trate, od koder so mi doneli na uho veseli glasovi svo-bodnih sosedovih otrok! Lahko si je misliti, da nam je bilo v takih okolnostih kaj tesno pri srcih, posebno pozimi, ko smo morali biti skoro nepretrgoma v očetovi bližini. Zaraditega smo jako težko pričakovali tople zelene pomladi, ko smo zopet dobili kak posel zunaj, kjer smo imeli več priložnosti, da smo se o tem in onem pomenili med seboj in da smo večkrat prosto poskočili. Eno najljubših del nam je bilo pomladansko čiščenje vrta okolo hiše. Saj je ravno ta vrt zbujal v nas najprijetnejše spomine na pisane cvetice, pevajoče in gnezdeče ptice, lepo zrelo sadje in senčna počivališča v vročetn popoldanskem času ob nedeljah in praznikih! Z vzradoščenimi obrazi in nekako slovesno smo na očetov ukaz za-puščali sobo, kjer smo preživeli zimo, si poiskali vsak za svoje delo pri-pravnega orodja ter se podali skupaj na vrt. Jožek, ki je kot starejši sin pri hiši že takrat veljal za nekakega gospodarčka tned nami in si je v znak svojega dostojanstva opasal moder predpasnik za vsako imenitnejše opra-vilo, je vzel s seboj ročno žago za trebljenje suhih in pregostih vejic na sadnem drevju, Minka je skočila na skedenj po grablje, da je z njitni grabila z vrtnega drevja odpadlo listje in suhljad, jaz pa sem izvlekel iz lope za hlevom dvokolesni voziček, ,,šaterga" imenovan, da sem vanj na- | kladal in v njem vozil na dvorišče, kar sta Jožek in Minka natrebila po vrtu, a Reziko smo posadili v voziček, ker se je še tako rada vozila! Tako smo se odpravljali vsi štirje na prvo pomladansko delo pod milo nebo; gori v jasnem, modrem zraku pa so krožile in frfetale postolke ter naznanjale z vriskajočimi glasovi, da se je za vselej poslovila pusta zima! ——»-•-«-------