Tečaj I. jBrus« izhaja 5. in 20. dan vsacega meseca. — Cena za vse leto 4 gld., za pol leta 2 gld., za četrt leta 1 gld. Posamične številke po 20 kr. — lnserati računijo se po dogovoru, sicer pa po 4 kr. vrsta. Paradoksa. I. Če srečno dovršil v življenje si prvi korak, Prilizneni svet te šteje junakom, Pri drugem ne skaži dovolj se trden, krepak, In isti te svet proglasi bedakom. II. Nad Izraelom, skopuh, se jeziš, Ker zlato so tele častili, In ti pri zlatu najraje sediš ; Kako zlato se tebi smili! III. Srečo ima bebec le, Vsi tako ti govore. Kadar jame samim kliti, Nihče neče bebec biti. IV. Vsakomu in nikomur verjeti, Vsakoga in nikogar umeti, To meni ne zdi se pravo, To meni ne zdi se zdravo. Da varješ, prijatelj se povsod zlega, Le vsakomu nekaj, nikomur vsega! V. Vsemu priučiš se v šoli. Le življenju pa nikoli. VI. ,Visok je moj grad in star je moj rod, Rodbinski spričuje to papir.' „Visoko stanuješ res, o gospod, Se više v stolpu netopir." VII. I Pijanec se zvedri. Ko denarja, vina ni. VIII. ,Nehvaležnost na svetu je velika', Ti tožiš betežen. Veš li, kaj ti povedati me mika? »Sam bodi hvaležen!" IX. .Prej stal je s puško trd na straži, Na hrbtu prenašal bremena ko slon, Sedaj se vozi v ekvipaži —' To, ljubček, življenja je paradokson! Čez sedem let Tako uči narodni pregovor in če je tudi par let več, to vender nič ne stori. Nekaj je še vedno na tem pregovoru, o tem preverjamo se dan za dnevom. Tako sem jaz te dni zopet v roke vzel slavnoznane „Dunajske sonete11. Skoro trikrat sedem let je že poteklo, odkar so bili objavljeni, in vender kako plastično rišejo današnji položaj! Le poslušajte : Ko je pesnik ožigosal jezuvitarstvo, hinavstvo, preka-njenost lisičjo in zvitost kače, ki se nekaternikom zde politika pravi v jednem sonetu nadalje: vse prav pride. „ Krivi naj se pravica in zavija; Poštenost, plemenitost so igrače! Obrekovanje, laž, če ni drugače, Dovoljena je vsaka grdobija. Slabo ne more dobrega roditi, Noč z dnevom, laž z resnico se ne druži Kaj moglo bi iz take zveze priti? Pred mašo mašnik ne brezda po luži! Poštenemu je rodoljubu biti, Svet bodi sam, kdor sveti stvari služi! In dalje pesnik toži o položaji v domovini slovenski tako: Ko tožil sem o žalostni osodi Dežele naše, ki jo sini plenijo, Najboljši sini, kakor sami menijo — Mi vemo, da jih samopašnost vodi — Tešili so me znanci: „Miren bodi" ! Glej nado našo, mlado glej Slovenijo; Bodočnost njena je, visoko ceni jo! Rešitev pride nam po mladem rodi. Ta zarod pojde, z njim njegovi zbori, Nesramnost z njim in samopridnost pade; Z njim vsi domači minejo razpori. Krmilo pride v čile roke mlade, Nove moči, visoki, mladi vzori — — — O kje ste, sladke moje srčne nade! Da, da, marsikatera bujna nada splavala je po vodi in nadobudna mladež, ki je še pred kratkimi leti odu-ševljala se za „Slovenijo" in na podlagi tega programa v svojih najodličnejih zastopnikih stopila na politično polje, preseneča nas v naših pričakovanjih. „Alles schon da gevvesen" ponavlja v jedno mer Ben Akiba, in kar se je 1872. 1. pelo, čita se tudi danes „routatis mutandis" prav dobro. Cujte in sodite sami: „Ko je na Dunaji, — oj duša blaga! Kako ze vsem, kar je lepo, se strinja; Kako prvake iz srca preklinja! Človeka ne boji se tu, ne vraga. Nad vse resnica sveta mu je draga, Nikoli mislij on ne izpreminja; Poštena vsaka mu povsod stopinja, Nobena izkušnjava ga ne zmaga. Otide, — mine leto, — že se skisa; Mož druge vere, druzega je duha, Poštene ni besede več ne spisa. Vrte se misli mu okrog trebuha Prijatelj gnilega je .kompromisa" Na narodnem drevesi veja suha. Pri tem sonetu bilo bi k večjemu premeniti glede nekaterih mož stike tako, da se dotičniki „skisajo" na Dunaji in otrovani prihajajo v belo Ljubljano, sicer se pa vse ujema. Osemnajst je skoro mej tem preteklo let, a vedno še iste tožne razmere, še vedno ista samopašnost! Tako ne sme dalje, zatorej : „Možje! zakaj sedimo tu pokojno! Pred nami laž šopiri se, krivica, Nesramnost ne zagrinja dnevi lica, Grdob krdelo širi se nebrojno! In ti, zastavo dvigni nam trobojno, Orožje svitlo suče naj desnica ; Dom kliče nas, človeštvo in resnica, Naprej! in zmaga venca sveto vojno/" Podoba brez besed lahko umevna. Dr. Mahnič v stari »Soči" silovito vihti svoje »krvavo stegno11. Polemizujoč z „Novo Sočo", tolče ob prsi in bahačasto našteva svoje junaške čine in zaupnice, došle mu od nekaterih duhovnikov. V kaki domišljiji se ziblje dr. Mahnič. naj čitatelji blagovoljno posnamejo iz nastopnih njegovih besed: »Vzemite šest številk mojega trimesečnika. V njem sem slovenski liberalizem polil v njegovih početnikih, osramotil sem ga pred vsem svetom. In to so priznali prvič somišljeniki, in sicer razumniki, in sicer katoliški duhovni. Izrazili so to z zaupnicami. Precejšnje število zaupnic smo vže objavili; nekaj drugih nam je došlo kasneje, ena tudi iz prestolnice slovenskega Štajerja, katere smo se najbolj razveselili. A priznali so isto tudi naši nasprotniki, seveda le bolj negativno — z molčanjem A to molčanje je za nas sijajniše, kakor vse ploskanje. Vse je obmolknilo. Obmolknil je Stritar, obmolknil Tavčar, obmolknil Gorazd, odstopil pred vsem svetom Vošnjak, obmolknil je »Zvon", obmolknil »Slovenski Narod" . . . vse, vse je obmolknilo, kar je liberalnega, radikalnega. . . . Torej, dr. Mahnič je vse pobil, vse je obmolknilo, on sam stoji v »Soči" po konci, maha s svojim „kr-vavim stegnom" okolu sebe ter širokousti, kakor kak vaški pretepalec. Besede njegove pač slabo pristujejo duhovniškim ustom, ki bi imele pro po vedo vati krščansko ljubezen in pohlemost. A pohleven pa dr. Mahnič ni, marveč skrajno ošaben. Tudi resnice ne ljubi, sicer bi ne bil zapisal, da je pred njim vse obmolknilo. Saj mu mora vender znano biti, da »Parlamentar" in »Slovanski Svet" jako temeljito proti njemu pišeta in mu nekako herezijo dokazujeta. Da ni dr. Mahnič tako slepo v sebe zaljubljen, da bi samega sebe ne zmatral za nezmotljivega, ne pisal bi tako smešno. Vedel bi, da nihče ni pred njim obmolknil iz strahu, temveč ker se vsakemu studi, pečati se ž njim. Stritar in Tavčar imata hvaležnejega posla, nego bi bile polemike z Goriškim prorokom. Jedna povest Tavčarjeva, jedna pesem Stritarjeva je več vredna, nego vse, kar je Mahnič našušmaril. Zatorej blagovoli dr. Mahnič vzeti na znanje, da molčanje nekaterih listov in osob ne izvira iz strahu pred njim, ampak iz zaničevanja, katero mora vsak razumnik gojiti proti dr. Mahniču. Pravila glede novih uradniških uniform. (Po listu sWiener Carricataren.") § 1.) Vsem državnim uradnikom je odslej v uradu in izven urada nositi predpisano uniformo. Da se pospešuje samosvest, ne zadoščuje, da se uniforma nosi, marveč treba se tudi po konci in vojaški držati in tako tudi obnašati. § 2.) Državnim uradnikom, ki imajo pod 800 gld. plače in takim, ki imajo najmenj troje otrok, dovoljeno je v slučajih, ko bi trpela stanovska čast, da uniformo slečejo. Naravnost pa se priporoča civilna obleka pri pohodih branjarij, žganjarij, zastavljalnic, pri vožnjah na železnici v III. razredu, pri rubežnih, eksekucijah i. t. d. § 3.) Državni uradniki, imajoči sključeno hrbtišče, zlato žilo, velik trebuh i. t. d. morajo skrbeti, da te ne-dostatke odpravijo. V ta namen naj telovadijo, jahajo, lazijo po hribih in se vozijo v kopelji. So li te napake ne- ozdravljive, dovolilo se jim bode na kolkovano prošnjo, da izven službe ni treba nositi uniforme, pač pa predpisano samosvestno pokrivalo. § 4.) Da si pridobe potrebno krepko hojo in obnašanje, vežbati se jim bode po jeden mesec, kakor vojaškim novincem. § 5.) Za nakup prve uniforme dovoli se uradnikom pod 800 gld. predujem v znesku 20 gld., ki se prihodnji mesec odtegne od plače. Uradnikom nad 800 gold., ki bi si uniforme omisliti ne mogli, bode se na kolkovano prošnjo dovolilo, da potrebni znesek vzamo na posodo. § 6.) Ko bi se navzlic uniformi samosvest ne povzdignila, bode dotičnik zaradi neozdravljive nesamosvest-nosti takoj umirovljen. Po deželnem zboru v gostilni. ,,Aj, aj, gospod K., saj vender vedno pravite, da | ,,Mladih" ne marate?! Na kolodvoru Ljubljanskem. (V restavraciji Konigovi. Pri jedni mizi sedi 5 gospodov, katerim se dobro streže, pri sosedni mizi sta dva posestnika z dežele.) A.) Kdo pa so gospodje pri sosedni mizi, ali jih poznaš ? B.) Kaj bi jih ne? To so slovenski poslanci. A.) Kako pa to veš? B.) Kako? Ker vedno nemški govore. Moj vinski bratec bil je obolel. Zdravnik prišel je k njemu in mu naročil, da ne sme piti več nego pol čaše vina. Ko ga prijatelj obišče, pove mu bolnik, kako je zdravnik odredil. »Ali ni to premalo?" upraša prijatelj. „Ne bodi neumen," odvrne bolnik, »saj ga nisem prašal, kolikokrat po pol čaše vina na dan!" Milan in Dragica bila sta leto dnij zaročena, a živela sta daleč drug od druzega. Ko bi se imela že poročiti, čule so se jako neprijetne stvari o gospodu Milanu. Dragica pretrgala je vsled tega vse občevanja in poslala mu je zaročni prstan nazaj. Dobivši list in prstan, začne jej Milan pretiti, da bode objavil vsa njena pisma. A Dragica odgovorila mu je lakonično: Svobodno Vam, objaviti pisma moja. Jaz se jih ne sramujem, sramujem se samo — naslova. Izidorja Muzloviča premišljevanja. Deželni zbor je končan in v redutni dvorani zavzela je deželnih poslancev mesta nemška Talija. Spomin na deželni zbor bi se skoro zblinll, da ni na svetu kompromisa, ki je bil porojen zadnje hipce kot pravi »posthumus". O tem kompromisu se mnogo govori, zato si štejem v dolžnost, da: tudi jaz svoje mnenje povem. Jaz nisem nasprotnik kompromisu, celo drag in ljub bi mi bil, da je sklenjen pod jednakimi pogoji, da bi res napravil konec sedanjemu razporn in nam odprl cesto k uspešnemu delovanju narodu v blaginjo. Vsega tega pa pri rečenem kompromisu vsaj z jedne strani ni bilo. Da je to res, umel bo vsakaternik, kdor je deželnega zbora delovanje oprezno opazoval. Dokler so se vršile glavne debate, čutilo se je skrajno nasprotstvo. Na jedni strani bil je odločni čveterovogel-nik, takozvana mladoslovenska trdnjava: Gorup, Hribar, H. Kavčič in dr. Tavčar, katerim so se zdaj in zdaj pridruževali še nekateri drugi slovenski poslanci, stoječi še na starem narodnem programu. Zal, da njih število ni presegalo desetorice! Na drugi strani pa je dosledno in celo strastno nastopala klerikalna stranka, pomnožena z zastopniki nemčurstva. Klun in Suklje napravila sta zvezo z vodjo Nemcev, baronom Žvegljem, in večina je bila gotova. Nemci so se s tem tudi ponašali, ilekali so na javnih prostorih: »Kaj ti Slovenci ? Nam treba samo ugajati v manjših uprašanjih, potem so nam večja itak gotova. Saj neso dosledni." Tako so prodrli z zloglasnimi 600 gld., tako z dr. Bockom, tako v drugih uprašanjih, pri katerih je bila poražena deloma vlada, deloma celo narodna stranka. Razprave v deželnem zboru uplivale so slabo na javno mnenje, kolikor toliko že vznemirjeno po naše državnozborske delegacije brezuspešnem delovanji, še huje pa po izrastkih klerikalne „seharfere Tonart". Dotični gospodje začeli so spoznavati, da se jim stališče maje, da nemajo več nekdanje zaslombe mej narodom. Zato so do zadnje ure odlašali z volitvijo deželnega odbora, z verifikacijo volitve Hribarjeve in logično tudi s — kompromisom, Volitve Hribarjeve si neso upali ovreči, ker bi to imelo pregloboke, bolje rečeno previsoke posledice, za volitev v deželni odbor pa so stavili pogoje, ki so se podpisali v dr. Papeža pisarni, vrhu tega pa predlagali in zahtevali „kompromis", ki se je deloma, po mojem mnenji še vedno prelojalno vsprejel. Jaz bi obožaval vsako korenito sporazumljenje, vsak korak do sprave. Treba le, da je tak korak pošten, odkritosrčen, ker dobro vem, da je vsak spor narodu na kvar A našim klerikalnim nasprotnikom in tekmecem ni do poravnave, marveč hoteli so s tem kompromisom svojim privržeuikom nakloniti le nekako »Schonzeit". „Do državnozborskih volitev še potrpite, potem se zopet poskusimo!" Da gospoda ni imela resne volje za spravo in mir, vidi se iz naslednjih razlogov: 1.) Zahtevali so, da »Narod" slovenskih državnih poslancev osobno ne napada, niti ne piše proti Staro-čehom itd., itd., itd. 2.) Je „Slovenec" ihtel se s „krvavečim srcem" in s solzami v očeh, da ne sme vsega povedati, kar se je sklenilo. Strast njegova bila je tolika, da mu je zaradi »kompromisa" srce krvavelo in so mu bile solzne oči. Kadar brat z bratom, rojak z rojakom sklepa kako poravnavo, bi pač tacih znakov ne smelo biti. Da jaz kdaj sklepam kak kompromis, držal bi se ga pošteno, srce bi ne krvavelo, niti oči ne solzile, marveč srce bi bilo radostno, kajti čutilo bi: dolgi prepir in spor je poravnan. 3.) Tretji „punctum saliens" pa je notica v »Slovenci", da je ribniška duhovščina poslala dr. Mahniču zaupnico. Ta vest, objavljena po kompromisu je udarec v obraz. Nihče drugi nego Mahnič bil je prvi povod našemu sporu. Vi ga pa sedaj po sklenenem kompromisu še proslavljate! Takim zaupnicam nasproti skisajo se vsi kompromisi. Bodite zopet taki, kakor so bili škoije Ravnikar, Slomšek, Wolf, Dobrila, Pogačar, kanonik Verne, župniki dr. Kleinenčič, Božidar Raič, Ravnik, kakor sta pesnika Gregorčič in Gorazd, kakoršen je dr. A. Gregorčič in mnogi drugi, katerih niti imenovati nečem, da jim ne naklonim sovraštva vašega, bodite taki, kakeršna je bila sploh vsa duhovščina še pred malo leti, ko še ni bilo mej njo zasejano seme napuha m nestrpnosti, takoj bodemo soglasni, takoj nastala bode najlepša harmonija. Dokler ste pa takšni, kakor doslej, dokler si domišljate, da ste vi kladivo, mi pa nakovalo, dotlej je vsak kompromis ničev, iluzoričen, zlasti, ker v vas ni resne volje, ampak ste hoteli le časa pridobiti. Kompromis ste vi že prelomili, a bodete ga še večkrat ter s tem dokazali mojo trditev, da vam je kompromis bila le pretveza, pod katero ste hoteli zakriti sicer jako okorne svoje namene. Zatorej vam prav resnično povem, da jaz ne spadam mej ribe, katerim je prepovedoval Sv. Anton Padovanski, da ne verujem kompromisu vašemu, dokler ne bodete postopali drugače. »Na njih delih jih bodete izpoznali." Da pa je mej vami in nami toliko nasprotstvo, to provzročili ste le vi sami. Ako vam prija, dokažem vam to v bodoči številki. Dotlej pa na svidenje! Izviren svet. Ta hvali obraz jej in stas In oni lepoto očesa; Kaj hvalim sedaj naj jpj jaz?! »Ti prvi, jej slavi ušesa!" Ne samo uradniki, ampak tudi davkoplačevalci dobili bodo polagoma uniforme, ki pa ne bodo posebno sijajne, kakor se vidi na tej podobi: . . - Tudi poslanec. Kdor je bival 1861. 1. na Dunaji, opazoval je lahko vsak dan na „Kostajevici" (Landstrasse Hauptstrasse) v hotelu „Zum goldenen Engel", kako skrajno skromno so živeli takratni rusinski poslanci. Kakor so v državnem zboru ustajali le tedaj, kadar je ustal vladika Litvinowič, obsedeli, kadar je on obsedel, pokašljevali, kadar je on zakašljal, tako so tudi v rečeni gostilni bili gostilniškemu hlapcu na razpolaganje za razna opravila, ki se baš ne strinjajo z dostojanstvom državnega poslanca. Zato so pa ti rusinski poslanci vračaje se z Dunaja prignali svoji občini po jednega plemenskega bika, kakor je bilo pri volitvi za državni zbor mej njimi in volilci pogojeno. Poslanec Vinko Dragoš svojim volilcem, kolikor nam znano, ni bika obljubil, a praznih rok vender ni hotel iti domov. Ugibal je in premišljal, kaj bi volilcem njegovim najbolje ugajalo. Videl je mnogo stvarij, a vsaka bi stala denar. Najboljša bila bi vsekako taka, ki bi ničesar ne stala, s katero bi se pa vender dosegel uspeh. In bistra glava Dragoševa jo je pogodila. Stopil je h gospodu Klunu, priklonil se prav globoko, potem pa prav pohlevno dejal : „Prosim ponižno, naj mi zapišejo, da sem se v Ljubljani dobro zadržal !a In gospod Klun so se na te besede prav milostno namuznili, vzeli vizitnico v svojo levo, svinčnik pa v desno roko ter so zapisali: „ Potrjujem, cla se je gospod poslanec Dragoš pošteno in na našo popolno zadovoljnost obnašal." Dragušu je začelo srce hitreje utripati, ko je stisnil dragoceni ta dokument v svoj žep in radosten in lahkih nog — (ker je bil v Ljubljani podkve z napetnikov snel, da se mu v zbornici drsalo ni) — hitel je v Belo Krajino k svojim volilcem, ki kar veselja poskakujejo, da je Klunova milost tako sijajno odlikovala poslanca njihovega. Ne vemo, so I i tudi poslanci Lavrenčič, Pakiž in Pogorelec dobili vsak tak „fleisszettelu, ne motimo se pa gotovo ne, ako trdimo, da so gospod Klun tudi s to trojico bili popolnoma zadovoljni. In če so gospod Klun zadovoljni, potem morajo biti tudi volilci, kajti baš to je humor v tej zadevi. A-hacelj: Od kod izvajaš besedo kompromis? B-hacelj: Od glagola kompromitovati. Iz najbližjega Kitaj a. (Kratka a resnična povest). V Si -men-ge, prijetnem trgu kitajskem, živel je svoje dni brumen misijonar, imenujemo ga Na-to-an, ki je z vso gorečnostjo pasel svoje ovčice, mej njimi pa posebno odrasle, za katere se je najbolj zanimal. Da bi jih ložje vabil k sebi, omislil si je lep, velik križ, ki je imel čudesno moč, da se je po noči svetil, da je lahko čital in pisal pri svetlobi njegovi. Ko se je storil mrak, romale so pobožne ovčice, katerim je doletela izredna čast, biti povabljenimi, ogledavat čudesni križ. Nekega večera došla je tjakaj tudi mlada brdka ovčica Ka-min s posebnim naročilom svojega očeta. A ker se je v svojem nedolžnem strahu bala svetega moža, naprosila je služkinjo njegovo, naj mu sporoči naročilo očetovo. To se tudi zgodi, a služkinja vrne se kmalu in pove nedolžni ovčici, da jo „Gospod" hočejo v svojo sobo, da bodo ž njo osebno govorili in pokazali svetli križ. Radovednost premagala je strah in ovčica šla je v misijonarjevo sobo, kjer je poleg postelje visel tudi križ, A kmalu jej je bilo žal svoje radovednosti, kajti misijonar obnašal se je preveč ljubeznjivo. Začel jo je poljubljati in hotel se prepričati o nežnosti njene polti in volne. Ovčica vsemu temu nevajena, jela je kričati. To je pomagalo in ovčica je vsa plaha srečno zbežala domov, kjer je očeta svojega naprosila, naj je nikdar več ne pošilja z naročili k možu, ki je tak volk na ovčjo polt in volno. Oče si je to zapisal za obe ušesi in ovčica ni prišla več v jednako opasnosfc. Pobožni mož pa je kmalu potem ostavil mesto tega dogodka in mesto ovac pase sedaj „Jcoštrune" v nekem kitajskem samostanu, ki pa ni samostan. Ali se ima izgovarjati orkester, ali pa oršester? Odgovor: Orkester, ker se ne pravi kestica, ampak šestica. Kakšen razloček je mej pesnikom in članom „Kar-Jijolije?" Pesnik ima svojo „muzou, član „Karfijolijea pa V šoli. „Kaj? Vi torej ne veste, kdaj je umrl Karol Veliki?" — „Prosim, prosim! Takrat me še ni bilo v šoli!" Vabilo na naročbo« Že djali so: „Ne bo ga več, — Zdaj, koncem leta „Brus" bo preč! — A so hudo se motili — Ki na našo polt so pili. — Baš zdaj, ko leto ide v kraj — Nastopa ^Brus" svoj II. tečaj. Spet brusil bo in se vrtil — Ljudi nerodne pa pestil. — Pestil jih bode in smešil — Ter uro tu in tam navil. — Ker še vedno „Brusa" treba, Kakor dnevnega nam hleba. Tako govorili so nam prijatelji in somišljeniki. In ker je to tudi res, sklenili smo nadaljevati na pričetem potu. Program „Brusu" bode kakor doslej. Ako bodo na gotovi strani milejše strune napeli, se bode tudi naša pisava primerno spremenila. Razorožili bodemo, kadar to store oni, ki nam stoje nasproti. Več nam ne treba govoriti. Pristaše ,,odločne slovenske stranke" prosimo, da nas podpirajo tudi nadalje, da, če še niso, pristopijo v naših sotrudnikov kolo in nas tudi gmotno podpirajo. ,,Brus" stoji za vse leto 4 gld., za pol leta 2 gld., za četrt leta 1 gld. One gospode naročnike, ki so z naročnino še na dolgu, nujno opominjamo, da stvar nemudoma poravnajo. Uredništvo in upravništvo ^Brusovo". Mahničevi „mučeniki svete katoliške vere". Znano je, da so se na Dunaji nemški burši mej seboj krvavo stepli zaradi čepic in zaradi bur-ševske obleke. Mahnič pa piše o teh pretepačih v BSočiu doslovno: „Občudovanja vredni so vrli junaki katoliški na Dunajski visoki šoli. Mi mislimo namreč na tiste vseuči-liščnike, ki so udje akademijskih društev „Norika" in posebno „Avstrije", ki se ne sramujejo Očitno izpovedati katoliške vere sredi brezversk ega mesta, vpričo svojih prosvitljenih sošolcev. Ni davno od tega, ko so bili od nasprotnikov preganjani do krvi. Le pogumno, vrli junaki, mučeniki svete katoliške vere! Zmaga je vaša." Oitajoč te vrstice, res nesmo vedeli, kaj bi si mislili: ima li dr. Mahnič jedno kolesce preveč, ali pa jedno premalo. Pokojni pater Greuter rekel bi takim „mučenikom svete katoliške vere" prav odločno „Pfui!" Tudi mi storimo tako. Telegrami „Brusu": Celje: Dr. Neckermann, ki je kot osmošolec v Ljubljani 1848. 1. nosil trobojni slovenski trak, praznoval je te dni jubilej kot Celjski župan. „Deutsche Wacht" posvetila mu je tem povodom par stranij in velik slavo-spev. Kaj ko bi nam blagohotno tudi povedala, koliko let bi bil Neckerman ostal v prostovoljni občinski službi", da ni s to službo spojenih toliko in toliko stotakov na leto? U. A. W. G. Ti Dunaja: (Prepozno došel, ker je vse zasneženo;. Tukajšnji „mučeniki svete katoliške vere", nemški „purši" sklenoli so soglasno, da napravijo klju-bovaje Mladočehom krasno soho prvemu boritelju najbolje solidnih Nemcev gospodu dr.-ju Mah-nič-u na brezver-skem Dunaji. Glavni vzrok njegovih uslug je baš ta, da je druge „heretične" katoličane vgnal v kozji rog i jih pripravil do — molčanja. Nihče mu ne more nič odgovoriti ker so ga vsi spoznali pametnim filozofom, najvrednejšemu „Nebodigatreba". Blagor jim, kateri „slogo" mej slovenskim cepljenim rodom razširjajo —! Soha postavi se na dan mej starim in novim letom. Starčkov Tone i Petrov Janez, predsednika „slov. sloge". Gradec: Po vzgledu večine »kranjskega deželnega zbora" privolila je večina »štajerskega deželnega zbora" Slovencem dva, mesto jednega zahtevanega deželnega odbornika. Celovec: »Slavni pedagogi dr- Gobane, Preširen in Valenti-nič pišejo noč in dan slovenske šolske knjige, toda ne v pismenem, ampak v ustnem jeziku, t. j. za vsako vas posebej. Ljubljanski Jaka in drugi imenitni Dunajski gospod jih bodeta založila. Pozneje izdali bodo jednake za nemške kraje. Komen na Krasu. Na tukajšnji konferenci sklenili so duhovniki, izvzemši jednega, zaupnico dr. Mahniču. Proti temu jedincu, pravi beli vrani mej duhovščino komensko, pričela se je sedaj disciplinarna preiskava, ker ni hotel zaupnice podpisati. Iz tega se vidi, koliko so Mahničeve zaupnice vredne. »Der Bien muss". Gospodje šli so pa še dalje. Predložili so milostnemu nadškofu celo prošnjo, naj on skrbi, da »Brus" ne dobi nobenega poročila več o duhovniških konferencah. Zabavna nja 1 o g a. 1 12 2 8 13 11 S 14 5 1 6 7 4 15 16 3 17 15 3 18 5 15 19 1 3 12 15 8 10 3 6 1 9 19 6 4 1 2 3 4 5 6 7 8 9 3 10 5 11 16 8 20 3 10 8 1 6 16 5 7 4 11 5 6 9 19 1 7 5 3 10 17 3 6 19 5 7 8 10 5 9 21 5 i . 11 11 Ako se navedene številke zamenjajo s črkami, dobi se nastopni pomen: ]. črka, 2. številka, 3. drevo, 4. selo na Kranjskem, 5. zabavišče, 6. predmet, 7. . . ., 8. si. pisatelj, 9. ž. ime, 10. ž. ime, 11. obrtnik, 12. vladar, 13. črka. V srednjih navskrižnih vrstah čita se ime slovenskega prvoboritelja. Rešitev naloge v 22. štev. „Brusa": B s O d P 0 Ž a r k 0 1 1 b r i n a r 0 D n 0 s t B O Ž I D A R R A I Č f r a n R e m e C P r R 0 d a P r A g a ž I d Č Prav so jo rešili gg.: Adolf Gustin v Novemmestu, Silvin Hrašovec, pravnik v Gradci, Anton Campa in Ana V. v Ljubljani. 600 goldinarjev nabranih med narodom za narodne namene poslala sta dr. Mahnič et Kalan tistim narodnim in duhovnim gospodom na razpolaganje, ki so dne 18. novembra t. 1. v »kranjskem deželnem zboru" z glasovanjem za nemškega protestanta na dosedaj nedosežen način svojim rojakom in volilcem razložili pomen besedi: „ Svoji k svojim"! Volilci že svojim vrlim zastopnikom podpisujejo za-upnice ter navdušeno pojo: „Živi, živi duh slovenski, Tujcu služil boš na veke"! Kakšen razloček je mej psom in bolho ? Pes grize kost, bolha pa psa. Listnica uredništva. Gosp. Martin P ur g a j, kapelan v Šmartinu pri Slovenjem Gradci: Potrjujemo Vam, da nikoli niste niti črke pisali za „Brus". Sploh imamo mej gospodi duhovniki samo osem sotrudnikov, gospopa Purgaja pa ni mej njimi. Gospod 5 k o v i C v Litiji: Kočevski izraz „Ir-gelpavšmatel" je gotovo zanimiv. Gospodu, katerega se tiče, bodi to prvo svarilo, da ni smeti prezirati in teptati narodne jednakopravnosti. Albin C. Aclitschin, Gledališke ulice v Ljubljani, priporoča svoje dobro založeno skladišče vsakovrstne železiiine On tudi jedini prodaje (13 12—12) dinamita in razstreliva. ■r« »v. .t. .c* 1 i M izdelovalca oljnatih, "barv, firnežev, lakov in napisov. Pleskarska obrt za stavbe in mebije. Ljubljana, za Frančiškansko cerkvijo v g. J. Vilharja hiši št. 4 priporočata prečast. duhovščini in p. n. občinstvu vse v njiju stroko spadajoče delo v mestu in na deželi kot znano reelno fino delo in najnižje cene. Posebno priporočilne za prekupce so oljnate barve v piloščevinastih pušieali (Blechbuchseni v domačem lanenem oljnatem firneži najfineje naribane in boljše nego vse te vrste v prodajalnah. (5 23—24) Cenike na. znlitevanje. >_>■• ■/f .J.' '■■fs Podpisani je fotografu val to j ako romantično in zanimivo vas. — Fotografije prodajam po 1 glil. 50 Ur. frauko. ZDra-g-otln. Žagar, fotograf v Vipavi. A. EBEKKART v „Zvc7.(li" št. G in na Mestnem trgu št. 3 priporoča svojo veliko zalogo -vsakovrstnih rokovic, preramnic, ovratnikov, manšet, srajc, kravat, nogovic, telovnikov, predpasnikov, spodnjih kri, robcev, gamašen in drugih jednacih predmetov. (3 12—12) trgovec s steklenino i. t. d. v Ljubljani Stari trg št. 15. usoja si naznanjati, da popolnoma razprodaja več sto oljnato-barvnih slik različne vrste in velikosti z okvirom in brez okvira. Dalje prodaje tudi cerkvene in salonske lestence (lustre), vse pod tovarniško ceno. (i 12 12) Konečno priporoča svojo bogato zalogo steklenine, porcelana, beloprstenega blaga, vse po jako nizki ceni ter se priporoča slavnemu občinstvu za mnogobrojni obisk. ^ Krasno izdelana v veliki obliki, v dveh barvah na karton tiskana, dobiva se v „Narodni Tiskarni" po 30 kr., po pošti po 35 kr. trgovina z deli ka tesana i i 11 Lcolonijalnim blagom, Šelenburgove ulice št. 4 v hiši Šlajmerjevi. Odbrana zaloga vsakovrstnih sirov, kakor: sir Emendolski, Grojer, Parmezanski, Gorgonzola, Strachino, Ajdamski (holandski), Jabljaški (Habacher), sir Ljubljanske mlekarske zadruge, Imperial, Neufchateler, Roquefort itd. Zaloga raznih salam: Ljubljanskih, ogerskih, Veroneških, Milanskih, vse iz najboljših tovaren. Vina v buteljah: avstrijska, ogerska, italijanska, španjska. Pristni francoski šampanjec iz raznih kletij. Tudi šampanjec Kleinoschegov, vse po najnižji ceni. (16 12—12) Budejeviško (Budweiser) pivo v steklenicah po 6/10 litra 11 gld., po 7/10 litra 15 gld. za sto steklenic. Vse pa v zabojih po petdeset steklenic. Embalaža računi se jako nizko. Vnanja naročila izvršujejo se točno za gotovo plačo ali pa po poštnem povzetji.