Slivensko, ftratsko in srbsko vprašanje niso prirodne, temveč umetne tvorevine nekaterih osebnežev
Letna naročnina znaša 40-— Din. Uredništvo in uprava v Ljubljani, Šelenburgova ulica st. 3/1- Račun pri Poštni hranilnici št. 16.160. Rokopisov ne vračamo! Telefon št. 21-09
V Ljubljani, dne 10. junija 1933.
Stev. 23 — Lato II.
IZHAJA VSAKO SOBOTO
Vlagatelji, zberimo se!
zaščita vlagateljev pri denarnih
ZAVODIH
(Govor dr. V. Gregorič-a na ustanovnem občnem zboru I. društva za zaščito vlagateljev v Ljubljani 6. junija 1933.)
Obujmo stance naših denarnih 'zavodov sili vlagatelje direktno k organizaciji, da zaščitijo svoje interese. Vlagatelji, to je varčevalci, so bili od prevrata sem tisti, ki so pri gospodarskih pffetreeljajih plačevali račun. Še je v spominu katastrofalni udarec vsem onim, ki so varčevali za eventualne slabe čase in koliko jim je ob prevratu od tega varčevanja ostalo. Zlate prihranjene krone so se 1. 1918 spremenile v skoraj nič vredne papirnate krone, po načelu okrona je krona«. Varčevalec-vlagatelj je dobil za prihranjeno zlato krono 2 vinarja, t- j. 2%, dolžnik je pa iplačal svoj dolg, ki ga je dobil kot posojilo v zlatih kronah, tudi z 2%, to je zlata krona se je ocenila kot papirnata. Dolžnik je obdržal objekt, ki si ga je Postavil s svojim posojilom, in ki je obdržal svojo vrednost v zlati valuti. Producent je prodajal svoje blago v zlati valuti. V zflati valuti je moral konzument svoje potrebščine 'plačevati, le vlagatelj je dobil za svojo vlogo v zlati valuti — 2%. Zgubil je torej 98% svojih prihrankov.
Prišla je inflacija. Konjunktura je poklicala v življenje nebroj denarnih zavodov z razkošno režijo in večkrat skrajno lahko-mišljeno upravo. V spominu Vam je gotovi', kar se Dravske banovine ti:e, kako žalostno so nekatere banke skrahirale. In zopet so bili varčevalci-vlagatelji pri teh denarnih zavodih, ki so svoje vloge zgubili, dolžniki so se pa ali na smešen način poravnali ali pa sploh nič plačali. Stotine milijonov vlog in delniške ga kapitala je bilo izgubljenega. Polovica teh izgubljenih vlog je bila sigurno last srednjih slojev, ‘ki so si s trdim delom in varčevanjem kaj prihranili. In sedaj živimo zopet v krizi denarnih zavodov, ko mora vlagatelj beračit: za bagatelno izplačilo svojih prihrankov. Ali ni sedaj vlagatelj zopet tisti, ki bo plačal račun? Koliko škode je napravilo kupčevanje s hranilnimi knjižicami! Vlagatelj je prodal svojo hranilno knjižico za do 40% od nominalne vrednosti knjižice, kupec je pa plačal pri denarnem zavodu svoj dolg v polnem znesku 100% s to knjižico. Ali so merodajni faktorji kaj storili v varstvo vlagateljev, Ali ne leži na dlani, da mora biti takega varčevanja enkrat konec rn da se morajo denarni zavodi postaviti na popolnoma drugo podlago, da se vrne zopet zaupanje v denarne zavode, ker brez zaupanja v upravo zavoda ne more noben denarni zavod več eksistirati. Vlaga tel ji-varčevalci morajo seči po samopomoči. Ker je pa samopomoč za poedinca iluzorna, ce niso ti poedinci organizirani, se je rodda misel ustanoviti društvo za zaščito vlagateljev, Iti bo zakonitim potom ščitilo interese vlagateljev. Preverjen sem, da bo ta. organizacija vlagateljev povsod v krogih vlagateljev našla pri-terjevalen odmev in da bo ta organizacija, ki ima lahko dalekosežen program, po številu svojih članov najmočnejša. Le če bo organizacija močna, bo imela na merodajnih mestih ugled in bo z ugledom tudi žela uspehe. ^
V	naslednjem Vam hočem podati nekaj smernic glede delovanja te organizacije.
Najprvo mora društvo zahtevati, da se vabita, v kateri je dobil dolžnik posojila, pred zmanjšanjem svoje vrednosti zasigura. V to svrho mora dolžnik priznati, da je sprejeti dolg dolžan v odgovarjajoči zlati dinarski valuti in da se bo pri obračunu vzel za podlago obračuna dolg v zlati dinarski veljavi. Ako se na ta način valuta zasigura, se obenem tudi zasigura vloga v odgovarjajoči zlati dinarski valuti.
Vsak denarni zavod, ki sprejema hranilne vlogo, mora biti tudi pod kontrolo svojih vlagateljev, to je ti vlagatelji morajo sodelovati pri upravi zavoda. Oglejmo si denarne zavode, ki so akcijske družbe. Akcionarji kot taki imajo vso upravo v svojih rokah in aicer nad-polovidna veflma zadostuje za to, vlagatelji pa, ki repirezentirajo morebiti desetkratno večjo glavnico, pa kot taki nimajo nobene besede. Pri drugih zavodih, ki nimajo delniškega kapitala, so pa ,politiČni ali drugi vziroki merodajni, če je kdo funkcionar zavoda. Le vlagatelj, ki da obratni kapital na razpolago, nima kot tak nobene besede, kakor možnost zahtevati svoj kapital nazaj, kar je pa tudi postalo iluzorno, ker so zavodi zaprli svoje šalterje in izplačujejo po svoje, ali »o se pa zatekli v pristanišče >Počeka«, dolžniki pa v pristanišče »Moratorij«.	.
Vsako leto se morajo cenzurirati dolžniki, da se sestavi resnična bilanca, da se ne bo kak >aktivum<, ki je komao vreden se 50%, vlekel »kozi vse bilance s 100% vrednostjo. Pasiva ostanejo si gurno nespremenjena, »aktiva« se pa sigurno vsako leto menjajo.
Vlagatelji morajo strogo kontrolirati režijo. K režiji spadajo vse plače, posebno vodilnih uradnikov, ki so bile svojčas knežje in je bil vsak direktor zavoda mali bog. Semkaj spadajo vse dividende in superdividende, tan-tijeme in supertantijeme, nagrade in super-nagrade itd. Gleda naj se, da se bo rezerva izdatno dotirala, ki je barometer za sigurnost zavoda.
Za zboljšanje gospodarskega .položaja je neobhodno potrebno znižanje aktivnih in pasivnih obresti. Ni treba, da, bi denarni zavodi obratovali tudi z napetostjo 10% med aktivnimi in pasivnimi obresti, da se krije lufcsu-rijozna režija in razne tantiijeme. Kako je pa bilo poprej pri Kranjski hranilnici in Mestni hranilnici, ko se je operiralo z napetostjo največ 2% ? Ali je treba, da se zaračuna poleg procentne postavke za dolg, še pri trimesečnem uobračunu 2-3 % za postranske stroške in se ti pribijejo vsake tri mesece k navadnemu računskemu zaključku ? S tem se zviša zopet saldo pri .prihodnjemu obračunu. Ali ne plačuje dolžnik s svojimi obrestmi tudi režijo in vse upravne stroške? To je ogromno breme za dolžnika in ga skuša vsak prevaliti na kon-zumenta.
Da se ugotovi sedanje stanje denarnih zavodov, se mora izvršiti temeljita revizija vseh denarnih zavodov. Normalne razmere se bodo le tedaj vrnile, 2e se bo zopet vrnilo zaupanje občinstva v denarne zavede, katerega je občinstvo v teh razmerah izgubilo in ne zaupa več svoije prihranke zavodu in jih rajši drži doma. Nobena inflacija, nobena garancija ne bo pomagala. Občinstvo mora dobiti zaupanje do uprave in bi se morala pri marsikaterem denarnem zavodu uprava temeljito spremeniti. Vlagatelji morajo imeti zavest, da bo zavod z zaupanim denarjem, vestno gospodaril, to zavest pa bodo zadobili, če bodo imeli vpliv pri upravi zavoda, kjer imajo svoje vloge naložene.
Kako naj bi pa bila ta revizijska komisija sestavljena, to ne spada v okvir današnjega sestanka. To je gotovo, da morajo tvoriti komisijo ugledni strokovnjaki v knjigovodstvu m odlični poznavalci naših gospodarskih razmer. Seveda se tiče ta zahteva po reviziji le večjih zavodov. Na ta način se bo ugotovilo, kaj je zdravo in kaj je bolno. Le tako je sanacija mogoča. Seveda brez žrtev ne bo šlo. A šlo bo pri tem tudi za to, kdo je kriv, da so nastale žrtve. In tu bil morala država energično poseči vmes. Do sedaj se niso resno iskali krivci, vse se je gladko razšlo. Trpel pa je ugled državnega nadzorstva.
Iz hranilnih vlog in iz delniške glavnice se ne smejo graditi luksurijoziie palače, ki konvtno reprezentirajo le fiktivno vrednost. Za upravo potrebne zgradbe se zgrade le iz čistega dobička. Noben funkcionar denarnega zavoda ne sme biti obenem tudi funkcionar pri drugih konkurenčnih zavodiih. Neizogibno je, da bi se interesi ne križali in nastane za takega funkcionarja včasih težak dilema. Funkcionar naj bo kot cel mož pri enem zavodu in naj se popolnoma poglobi v poslovanje tega zavoda. Javnost ne more imeti zaupanja v zavod, v katerem sede funkcionarji, ki so aganžirani tudi pri konkurenčnih zavodih. Marsikatera pikra kritika bi izostala.
Noben funkcionar ne sme biti dolžnik ali porok pri lastnem zavodu, kaj lahko pnide v poštev latinski izrek: >Do ut d e s.«
Kar je pa za sanacijo denarnih zavodov kardinalna točka, je moralna in materialna odgovornost vseh funkcionarjev in vseh vodilnih oseb zavoda za neutemeljene izgube. Ce obvelja ta zahteva, se ne bodo krediti dovoljevali, kakor so se dostikrat dovoljevali. Nočem se spuščata v podrobnosti. Ce je kje previdnost neobhodno potrebna, je potrebna previdnost pri denarnih zavodih, ki obratujejo z zaupanim denarjem.
Noben nameščenec ne more biti upravni funkcionar lastnega zavoda.
Polomi denarnih zavodov so bili v veliki večini posledica tega,»da so bili denarni zavodi tudi industrijski podjetniki. Pri takih podjetjiih so bili denarni zavodi navezani na tuje moči, upravni odbor ni o tem sam ničesar razumel. Taka podjetja so pričela polagoma hirati in so postali breme za denarni zavod, a odkrižati se jih ni mogel. Tudi si noben denarni zavod ne sme nabaviti večinski paket delnic industrijskih .podjetij, da postane s tem odločilen faktor podjetja. Lahko podpirajo denarni zavodi podjetja industrije z nakupom majhnega števila delnic, če temu ne nasprotujejo pravila, kakor pri regulativnih hranilnicah, ki morajo denar samo papilarno varno nalagati, in smejo nabavljati samo državne papirje. Ako iina kak denatmi zavod sedaj sam industrijsko podjetje ali pa večinski paket delnic, mora polagoma tako posest likvidirati.
Seveda so taka raznK/trivanja vzeti kot delno mnenje o potrebni reformi denarnih zavodov. Take reforme pa morajo biti uzakonjene in zakon temeljito proučen, preden stopi v veljam Vsi denarni zavodi se pa morajo postaviti na popolno novo podlago, ker skušnja nas uči, da se je sedanja oblika preživela.
Pri eventualni reformi denarnih' zavodov bodo vlagatelji igrali važno vlogo. Zaradi tega smatram, da je bila ustanovitev »društva za
zaščito vlagateljevi nujno potrebna. Od viaea-teljev je pa odtisno, čTbo dru£vo pcrlnjevati svojo nalogo. Društvo je uKtaw*Vr ljeno samo za Dravsko banovin#, kto, hiT^tu-štvo za celo kraljevino Jugo&Lavijo imelo preobširen delokrog. Ako se ustatwvi za vsa^o banovino slično društvo, p^edUa, u*taw vitev »Saveza druš^.v z^ za&vta vtaateljev v Jugoslaviji«, ki bo skupne	n*	avqj|Ub
sestankih delegatov ptisa*u4#fl|ijb ^u&^v obravnaval.
Vižmarje!
Gospod urednik!
Tudi jaz sem šel na tabor v Vižmarje. Spotoma so me obletavali sj>omini... Kako je bilo včasih, kako je zdaj, kako bi bilo, ko bi ne bilo itd.... Nekako od daleč sem videl v zelenem okvirju naših pomladnih gozdov, polj in dobrav ono razigrano pisano množico pred 60 leti, ki jo poznamo pod imenom vižmarski tabor. Cas je odmaknil od nas dogodek, a kraji so ostali. Ljudje sq se izpremenili. Vmes med onimi časi in našim današnjim pohodom leži velika letnica 1918...
Kot da bi gledal stari in novi testament. Vižmarji so imeli v slovenski zgodovini zadnje dobe skoraj slavno ime. Saj je bil vižmarski tabor 1. 1869. eden najslavnejših v Sloveniji Bilo je na njem baje 30.000 ljudi. Vsepovsod okoli po polju so stali vozovi in konji — so pravili stari ljudje — cela ravan je bila polna naroda. Na govorniškem odru je govoril sam dr. Janez Bleivveis in še mnogo drugih narodnih prvakov. Ko bi bil kateri iz njih takrat rekel narodu: Čez 50 let bo na svetu država Jugoslavija, kateri bo pripadal tudi slovenski narod! Ko bi bil kdo to rekel! Ali vsaj slutil! Kaj bi si bili mislili oni ljudje o sreči svojih potomcev!... Tam ob Savi je sprejela sokole Koširjevega Franca, ki je .postala vzor slovenskega dekleta. Sam Levstik ji je poklonil svoje srce; drugega žal nd imel... Ko bi bila onadva vedela, da je tako blizu odrešenje! Kako bi si bila predstavljala Vižmarje čez 50 let? Vse hiše v zastavah, vsa poit a v slavolokih in vencih! To, o čemer so oni komaj upali sanjati, se je uresničilo... Kako hitro. Ljubljana je bila takrat še nemško mesto. Vse, kar je bilo v njej zavedno slovenskega, je bilo nekaj narodnih ljudi v »Čitalnici«, četica Sokolov, nekaj advokatov in dijakov. In ta mala družba zavednih Slovencev je dvigala za seboj mala mesta, trge in vasi, da se je začelo ono borbeno gibanje, ki je imelo prej ali slej voditi do osvobojenja. Že takrat za časa taborov so se govorniki zavedali, da bo to osvobojenje mogoče le skupno jugoslovansko, ali pa ga sploh ne bo. Tako je nosila Ljubljana, ki se je od 1. 1848. zavedala svojega poslanstva — narodno misel na kmete. Leta 1868, je nastal po slovanskih pokrajinah nov val odpora in navdušenja. Tabori! Kako so takrat izglodali Vižmarji!... Vse v mlajih, vencih in zastavah.
In kako so izgledali 1. 1933 v svobodni Jugoslaviji?
Šli smo na oni zgodovinski j>rostor pod Šmarno goro. V vseh Vižmarjih ne ene zastave!... Spomnili smo se prvih časov po prevratu v Mariboru. Kadar smo šli na slavnostne dni v sprevodu po ulicah, so mariborski nemškutarji zaprli okna in spustili rolete... Tako je bilo tudi v Vižmarjih... Kakor da je to nemškutarska vas... Ljudje so se poskrili ali so od daleč gledali. Ne enega pozdrava... Zanimiva izprememba. Pred dobrim pol stoletjem je bila Ljubljana nemška, sokolski duh in narodna inteligenca sta jo prebudili k čilemu slovenskemu življenju, in poleg narodne duhovščine sta bila Sokol in slovenska inteligenca glavna borca, ki ata dvignila ves narod iz narodne nezavesti. In za vse to one slavne Vižmarje niso imele več pozdrava... Kako to?... Vedeli smo že v naprej, kakšen duh vlada po vaseh pod Šmarno goro. Tam so doma junaki noči... Ni bilo nedelje brez letakov... Tudi sokolski plakati so bili potrgani. Eden izmed njih se je ponesrečil, ko je skušal prekiniti električni tok... Tam daleč nekje na neki smreki smo videli slovensko zastavo.,. Ubogi zaslepljenci! Za to zastavo in s to zastavo v rokah se je boril Sokol in z njimi vsi, ki so verjeli v osvobojenje, dokler so ta *a-stava pred vojno ni začela i sprem in jati v srbsko trobojnico, v ono, ki je zmagala pri Ku-manovem, in se je po svetovni vojni spremenila v jugoslovansko državno trobojnico, pod katero edino je zajamčena slovenska boooč-nost. Zato nas ni treba učiti, kaj je slovenska trobojnica! Dvigali smo jo že takrat, ko ste se vi še komaj zavedali, kje ste. Oboiavali smo jo že takrat, ko ste vi še klečali pred črno rumeno in belo rumeno zastavo, A nam ni šlo za to, kako so razvrščene barve na nji, kajti vse tri: bela, modra in rdeča izhajajo iz one trobojnice, ki jo je dvignila francoska revolu-
cija z geslom: bratstvo, enakost in fivpbpda!... Vse eno je, ka,ko razvrstite ta tri g^la, glavno je, da jih čutim« v srcih in po njih harmonično uredimo javno življenje!..! 1 stotak v je vseene, kako so razvrščene barv« na naši trobojnici, glavna stvar je, »la pomenijo sv«-bodo. Zato nam je ljubša |i,pva dr&vna trobojnica kot bivša naša, ki je še spomin na tujo sužnpst. Vemo, kaj pomeni ta vaša ljubezen do bivše slovenske trobojnice: to j$ samo sovraštvo do nove državne trobojnice. Zato jo obešate tihotapsko na daljice smreke v gozdu, ker jo, ne morete na svoje domove. A mi smo to dobro čutili iz vašib zaprtih oken in neovenčanih hiš! Vi žalostni potomci boljših prednikov! Pa vi niste krivi! Krivi so oni, ki vas vodijo. Vi ste samo dokaz, kam je zavedla naš narod temna roka, ki ga je odvrnila od onih njegovih narodnih idealov, ki so ga vodili k svobodi... Vaša narodna zavest je manjša od one, ki so jo pokazali vaši predniki 1. 1869.. Oni so ovenčali svoje domove in pozdravljali one, ki sq zahtevali narodnih pravic, vi ste zaprli svoje hiše pred oaftimi, ki so tp svobodo priborili.
Motite se, če mislite, da je imel prav oni gospod, ki je rekel, da zaprite okna pred smradom... V vaših hišah je smrad še po avstrijski trohnobi in njenih pridatkih in odpadkih. Odprite svoja okna! Zunaj je dan, zunaj je pomlad, zunaj je Jugoslavija! Tam poje novo življenje, ki g« je deleina tudi slovenska zemlja! Vaši otroci bodo deležni tega novega življenja. Tani v onem zatohlem ozračju bi bili zamrli, v tisti tuji liiši bi bile zatrte vse klice našega življenja, da poginjaj bi za rodom rod, zdaj se lahko razmahnemo po mili volji, v svoji državi smo, v svoji hiši, pod svojo zastavo.
»Nismo smeli,« je rekel neki mož, »gaj veste, da smo vs4 odvisni od posojilnice... Vsi kmetje okoli Šmarne gpre tja do Dravelj in še čez. Zato je ta kraj tako črn... Kdor bi se ganil, bi mu zavili vrat,..«;
Vemo, da tako veleva krščanska IjMbe-zen!... Čez 50 let se bodo čudili vaši otroci takemu napredku. Tako je bilo pri nas pred 150 leti. Oni tabor v Vižmarjih je bila ena izmed onih bitk, ki se je v njih boril naš narod za sveje osvobojenje... Ali mislite, da, tli vredno počastiti njegov spomin Ko bi bil kdo pred 60 leti rekel: V svobodni Jugoslaviji, ko bedo slavili ta sporni«, bo kmečki fant prekinil električni tok...,« kdo bi bil to verjel... Ko bi se to zgodilo v nasprotnem slučaju, bi se gotovo reklo: Glejte, bt*žja kaaeai... Sedaj so bili te le naravni zakoni... Tudi oni so včasih mogočni...
Slišal sem več zanimivih opazk in izgovorov. »Jaz sem mednaroden,« je rekel Jager, ki so ga vprašali, zakaj nima zastav,
»Naj pa še mednarodi hodijo k njemu v gostilno,« je pripomnil neki Sokol.
*
Sicer moramo priznati, da je bila proslava vižmarskega tabora zelo poučna. Poka-' zala je v dovolj jasni luči razmere v ljubljanski okolici... Vsem v opomin, d* je treba še mnogo dela preden bomo mogli reči, da naše podeželsko ljudstvo raaume svuj čas, da se zaveda svoje svobode in ljubi svojo državo Jugoslavijo nad vse. Od 1. 1918. pomeni to velik korak nazaj. Vemo, da je miMgo zunanjih vzrokov, ki so zameglilo jasno misel našega ljudstva; delo nacionalistov mora iti v to smer, d« dviga povsod ono narodnp in državno misel, ki bo edina »mošna, da dvigne naš narod k zavesti, da je le v znamenj« jugoslpvenske trobojnice njegova rešitev.
Potnik.
OirU Metodova dr»»b* je Milila, nove razglednice (4 vrste). Cena komad« 1 Din; trgovci dobe 25 % popusta. Naročila sprejema C. M. pisarna, Ljubljana, Beethovnova ul. 2. Kdor piše razglednice, naj sega po domačem blagu, ne pa po tujih židovskih i*delkijj.
NE BLATI JUGOSLAVIJE V TUJINI, SLABE RAZMERE BIČAJ NEIZPROSNO SAMO DOMA
Naša industrija in Ljubljanski
velesejem
Dravska banovina, ki je v industrijskem pogledu najmočnejša v naši državi, je tudi prva dobila svojo industrijsko razstavo pod okriljem Ljubljanskega velesejma.
Danes, ko se po vsem svetu države zapirajo v svoje lastne meje, se je tudi pri nas vj®udila misel po osamosvojitvi. Jugoslovan naj kupuje samo tako blago, ki je izdelano v domačin tovarnah in trgovec to blago naroča pri jugoslovanskih producentih! Kje pa naj trgovci iščejo tako blago,,če ne na domačih, v ta namen osnovanih razstavah, ki so nastale baš radi teh producentov, okrepitve domače industrije in dviganja našega narodnega gospodarstva.
Na letošnjem Ljubljanskem velesejmu pa smo med razstavljalci zaman iskali razna produkcijska podjetja, ki se kaj rada prištevajo k jugoslovanskim, kadar gre za dobave, ki so namenjene dojnačim podjetjem; popolnoma pa se odtegnejo tam, kjer je treba njih obstoj in izdelke prikazati na, za ugled našega gospodarstva, pomembnih razstavah. Da nas v propagandnem oziru prekašajo že sko-ro vsi narodi, dokazujemo še sami z omalovaževanjem takih razstav kot je naš Velesejem in tu greše celo one industrije, ki so, če že ne popolnoma, pa vsaj v pretežni večini .v rokah kapitala one države, ki se kaj rada smatra tudi v propagandnem pogledu za. prvo v Evropi.
Ne bomo raziskovali za vzroki takega postopanja, kajti to svojo ugotovitev smo objavili že v času, ko so se prijave za udeležbo na letošnji razstavi še sprejemale. Navesti hočemo samo imena nekaterih tovarn, ki jih, po svojem skromnem mišljenju smatramo za vredne, da razstavijo svoje izdelke, ki pa jih na letošnjem Velesejmu nismo opazili.
Akcijska družba la kemično industrijo, Ljubljana;
Bere Herman, tovarna usnja, Maribor. Usnjarska štev. 8;
Bergman in dr., celjska tekstil, tovarna, Celje;
Cinkarna d. d. Celje;
Fram Lndrik in sinovi, paromlin, Maribor;
Globotschnigg Ivan, tovarna iie in žitnikov, Ljubljana;
Hutter J. in drug, mehanična tkalnica barvarna in apretura, Maribor;
Halbaert Walter, tovarna usnja, Maribor;
Ježek K. & R., tovarna strojev, liv. železa in kovin, Maribor;
Jugosvila, tvornica svilene robe, Maribor: Kansky A. dr., kemična tvornica, Ljubljana; Kemična tovarna G. Giulini, Ljubljana, Moste: Knaflič Pavel Franc, usnjarna, Šmartno pri Litiji;
Kristal d. d., tovarna ogledal in brušenega stekla, Maribor;
»Kočevje« tekstilno industrijska družba z o. z., Kočevje;
Marx Ljudevit, tovarna lakov d. d.. Domžale: Mariborska tekstilna tvornica družba i o. z., Maribor;
Moline Charles, tovarna lesnih lepenk, Tržič; Mergenthaler Adolf, tovarna usnja, Ljubljana; Jugoslovanska tovarna za izdelovanje dr. Oet-kerjevega pecilnega praška, Maribor;
Ornik & Mitrovič, mehanična tkalnica, barvarna in apretura, Otiški vrh, p. Meža;
»Petovia«, tovarna usnja in čevljev, Breg; Piatnik bratje, tovarna za dokumentni papir. Radeče;
Prva jugoslovanska žična industrija, družba z o. z.. Celje;
Prah Adolf, tovarna volnenih in bombažnih tkanin, Kranj;
Pirich Paul, tovarna usnja, Ptuj;
Prva mariborska tovarna pletenin, družba i
o.	z., Maribor, Klavniška 5;
Pacchiaffo, Knez & Comp., tvornica zlate, srebrne in draguljarske robe, Celje;
Sladkogorska tvornica lepenke in papirja, Sladki vrh;
The Central European Mineš Limited, Zagreb, Ambruševa 19, II.;
Tekstilna d. d., Kočevje:
Teksta d. d., Maribor;
Tovarna za podpetnike. Rimske Toplice: Tovarna verig d. d., Lesce pri Bledu;
Tovarna kopit S. Konig, Loka pri Žusmu: Tvornica »Zlatorog«, Maribor;
»Semperit« tovarna gumija. Kranj;
Winkle kopitarna. Sevnica:
Zmaj, tovarna za galvanične elemente in elektrotehniko, Ljubljana.
Naša „Zvezda“
Ko bi bil »ata Živili« — saj ga pozna vsa Slovenija — sebičnež, kakor so drugi, bdi bi danes bogat hišni posestnik, imel bi svojo kavarno in toliko denarja, da bi lahko vsak večer vabil prijatelje na kozarček vina, kakor je to bila od nekdaj njegova lepa slovenska navada. Toda Ljubljana bi ne imela one lepe »Zveade«, ki je nje ponos, ki jo tujci občudujejo in sosedje zavidajo. Vsem nam je Se dobro znano, kako je izgledala stara »kazina« po svetovni vojni. Prostori izrabljeni in zanemarjeni, saj je ves čas v njih prebivalo vojaštvo, vrt zaraščen in poln navlake, veranda trhla in razbita. Ata »Živili« je bil ta krat še kavarnar v »Narodni kavami«, kjer so se za časa vojne sestajali »veleizdajalci«, ki so z gospodarjem vred pričakovali osvoboje-nja. Kakor vsi drugi je tudi »ata Živili« v tistih časih inflacije obogatel in hotel je uresničiti svoj življenjski ideal. Na razvalinah bivše nemške kazine ustvariti nekaj, kar bi bilo ponos slovenske LjuMjane, kavarno, restavracijo in vrt, kjer naj bi bilo zbirališče našega narodnega občinstva. S podjetnostjo, ki je občudovanja vredna, in s prirojenim okusom, ki se ni oziral na stroške, je res ustvaril poleg kavarne in restavracije paviljon in vrt v »Zvezdic, ki nam nudita v poletnih večerih toliko prijetnega razvedrila... Ne samo nam, tudi vsem onim, ki posedajo okoli po klopeh, in onim, ki se naslanjajo ob ograje in gledajo v bajno razsvetljeni vrt, od koder odmevajo vabljive melodije Cvirnovega orkestra. Kajti Živili je mislil na vse in privoščil vsem. Bil je vedno vsem in z vsem na razpolago, kadarkoli je šlo za dobro stvar. Ako si 'rabil stolov, miz, posode, prtov — o kolikokrat so društva vse to rabila. — Živili je posodil vse. Pa ne samo to: ni je bilo ne narodne in dobrobvome prireditve, da bi je ne podprl s primemo vsoto. Pa so prišli otroci z deželo na majniški izlet in Živili jih je opoldne brezplačno pogostil. Zakaj pa ne! Saj je upal, da bodo tudi drugi znali cenili njegovo nesebično delo za prospeh in čast slovenske Ljubljane... On nikoli ni smatral > Zvezde« za svojo lastno zadevo, ampak za slrupno zadevo naše javnosti, ki ima tu svoje reprezentančne prostore, mislil je na tujski promet to zato ustvaril vrt, ki ga mirna zlepa kako mesto daleč okoli... Letos je bil vrt zopet prenovljen, veranda preslikana, rože in cvetje preurejeno, da izgloda naravnost čarobno. To bodo gledali gostje ob sokolskem zletu! ... Vrt je bdi te dni otvorjen. Pri nas imamo navado, da slavimo ljudi šele po smrti. Res, ata Živili bi zaslužil spominsko ploščo na
Vinko Gaberški — Celje:
f.Sprachgrenze” und „Misch
gebiet”
Ni še dolgo, da smo v najhuje po nemško pisanem listu na slovenskem ozemlju čitali, da živimo mi za pravo ob jezikovni meji, a sedaj se tam oglaša nekdo, ki pravi, da jo pri nas mešano ozemlje. Prej >Spraohgrenzet in sedaj še »Mischgebiet« na vrh. Mišljeni list nam z vsako svojo številko pripoveduje, da smo Slovenci na nemških kulturnih tleh; to nam pravi zato, da bi nas pripravil za
listu. Spomini so bili vsi iz Celja, in to mesto je označil s pripombo, da je ob jezikovni meji.« Na opozoritev slovenskega lista je pisatelj moral opustiti izzivajočo oznako, in je nazadnje izdal odlomke v knjigi, ki je izšla brez tega določila lege.
Čudni so naši časi in neverjetne so razmere, v katere smo zašli. Dočim je meja našega naroda z zadnjimi ostanki slovenskega ježka na Štajerskem povsod tam za državno
inejo, kjer je še dosti naših krajev in ljudi pod tujo oblastjo, jo nemška propaganda, ki ima svoj sedež in izvirek v Berlinu, tlači nekam daleč na jug, v Celje, Brežice in Kočevje, tako da imenuje neki avstrijski list, ki ga mirno pošiljajo med nas, Hrvatsko — das kroatische Nachbarland«; češ, Slovenija je že naša, Hrvati so pa — sosedje..
Sedaj je že jasno, da so naše oblasti krive, da je nemški duh pri nas tako ohol in nasilen. Pojem »Sprachgrenze« raztezajo naši davni in večni nasprotniki po mili volji ter se delajo, kakor da" so s koroškimi Slovenci že opravili, in da je čas, spraviti se očito nad nas. Mislimo pa, da slovenstvo izven naših mej še vendar ni tako razgrizeno in preluknjano kakor morska spužva, ki je črvom dom, in nikakor ne gre, da bi kdorkoli našo zemljo stiskal ali trgal kakor gobo.
Tako daleč smo prišli, da hodijo po deželi ljudje, ki ljudstvu pripovedujejo, »da je bilo nekoč v stari Avstriji, ko smo še bili vsi skupaj, vendar boljše«. Resnično; v tistih časih, ko je ibila še stara Avstrija, in še ni bila vojna vsega sveta razrahljala, je bilo povsod bolje, kakor je danes. Res je, da je bilo v tisti stari Avstriji mnogo lepše in boljše, kakor je v današnji novi Avstriji. Res je pa tudi, da je v Jugoslaviji še vselej lepše in boljše živeti nego v sosedni hvalisani Avstriji. To nam dokazuje množica Avstrijcev, ki si išče tukaj dobrega zaslužka in ga tudi ima. 0 tem pričajo vsi tisti, ki so bili nekoč ošabno
zapustili svojo zemljo in odšli med Nem«e, a so se sedaj strti in ubiti že davno vrnili.
Vendar pa gre nemška propaganda še dalje. Neki človek, ki mu gotovo slovensko poreklo in ime včasi burka pokvarjeno vest, je za binkošti napisal v »Deutsche Zeitung« članek o imenih, in je pri tem prišel do zaključka, da je pri nas vse zmešano, pravi »Mischgebietc. On priporoča, naj vsakdo po matrikah ugotovi, kako so se mu pisali sta-riši in predniki sploh, da bo mogel pred oblastmi zahtevati nemško obliko slovenskega imena in tako rešiti svoje ogroženo nemštvo. Pobudo in oporo za to mu daje slavni zakoii iz leta 1929, ki zahteva, da se mora ime pisati kakor se je pisalo pred 60 leti!
Tisti blagorodni zakon je kriv, da se smejo razni daljni sorodniki pisati na primer Planinšek, Planinshek, Planinschek, Planin-scheck, Planinscheg, Planinsohegg ali morda še kako drugače, samo da morejo zatajiti svojo slovensko preteklost. Po t#m slovitem za-Š konu bi mogli mi Slovenci sploh .površno P°* %ijčiti svoja imena'; kajti čimdalje gremo nazaj, tem več najdemo nemških in še prej la* tinskih oblik. Je pa tako, da so se oblike spreminjale, a jedro, pojem, beseda, vse to je ostalo. In to je naše!
Te jezikovne meje in tega mora biti konec. In konec mora biti tudi vplivov od zunaj. Čudovit je naš svet. Hitlerjevo Nemčijo in staro nemško nasilnost priporočajo na tihem in jo sistematično tudi javno propagirajo v — slovanski državi. Ne daj pa Bog, da bi kdo zinil kaj v prilog Rusije, ki se čisti in krepi, in ki bi edina bila kos našemu najhujšemu sovražniku!
Ni treba, da bi morali dovoliti, da bi se smel kdorkoli navduševati za komunistično Rusijo, ki hoče podreti stari črvivi red, čigar žrtev smo danes mi vsi. Potrebno pa je, da se zatre tako širjenje vsenemštva, ki potujčuje naš živi narod in ga pripravlja za odpad od države...
Komu pritiče revizija?
kazinskem poslopju. Z vrtom v »Zvezdi« si je postavil spomenik, iz puščave je ustvaril eksotičen gaj. Seveda vse to ni bilo mogoče ustvariti brez stroškov. V svojem idealizmu je naš dobričina Živili izkrvavel — danes je javna tajnost, da je podjetje v poravnalnem postopanju. Žalostno ali resnično. Še bolj žalostno pa je to, da oni, ki so od njegove požrtvovalnosti največ imeli, oni, ki jim je uredil in vzdrževal kazinsko poslopje in bi jim moralo biti največ ležeče na tem, da bi podjetje v njih hiši uspevalo, nimajo v svojem časopisju ndti besedice reklame za to podjetje, in celo plačano reklamo zaračunajo dražje nego drugi listi. Dočim se poroča o vsaki še tako brezpomembni malenkosti, ni bilo v listih prostora za otvoritev vrta, ki je skupna last in ponos slovenske Ljubljane. Taki prostori zahtevajo seveda višje režije in sedaj ob času krize je naravno, da vse išče malih lokalov, ki jih je v Ljubljani vedno več, ki pa ji ne služijo ne v čast ne v okras. Ljubljana, če hoče vabiti s čim tujce v svojo sredo, mora imeti tudi take razkošne lokale kot je vrt v »Zvezdi«. Važnost takega reprezentančnega vrta se pokaže posebno ob slavnostnih prilikah. Že mnogo lepih prireditev je bilo na njem, ki se jih gostje v tujini z veseljem spominjajo. »Ko bi imeli pri nas tak vrt«... V Ljubljani pa tega ne znatno ceniti. Ata Živi’i se poslavlja od svojega vrta. Še en mesec bo gospodaril na njem, potem pride drugi najemnik. Slaba zadnja leta so uničila tako lepo urejeno podjetje. Vsi, ki imate našega Živili ja radi — in teh je mnogo! — in vsi, Id vam je storil uslugo — teh je še več — oddolžite se mu še ta mesec in preživite en večer na njegovem lepem vrtu. Morda ne le en večer... Kljub vsem krizam in stroškom je napravil Živili poleg godbe paviljon za ples, ki nudi mladini zabave in veselja — a ne nese nič ... On je vedno mislil na druge, mislimo vsaj malo tudi mi nanj, saj je vse življenje delal za slovensko Ljubljano! Ne šele po smrti, zdaj mu izkažimo priznanje za njegov trud in požrtvovalnost, saj, ko bi bil mislil nase, ne bi danes čakal na nemilost onih, ki jim je tako zvesto služil vsled svojega navdušenja in prepričanja! Dokler je mogel, je imel odprto srce in odprte roke za vse — sedaj je morda tudi naša dolžnost, da rešimo to, kar je on ustvaril slovenski Ljubljani, da ne bodo tujci rekli, da nismo znali ceniti lepote, ki so jo nam zavidali. Kar smo tu napisali, ni reklama, ampak naša skupna narodna zadeva, če hočemo prav pojmovati svojo nacionalno in socialno dolžnost.
Dan za dnem pisarimo, protestiramo, vpijemo in se zgražamo proti reviziji mirovnih pogodb, ki bi jo hoteli skovati nekateri dični diplomati, intriganti in diktatorji. V poslednjem času prirejamo v prestolnici celo ogromne antireviziionistične mitinge, s katerimi skušamo dokazati svetu, da za nobeno ceno ne dopustimo premakniti današnjih svojih državnih mej.
V	redu. Da bi si pustili premakniti današnje državne meje na noter, o tem ni govora. Tega si ne puste niti one države, ki so ugrabile ob prevratu cele dežele tujega elementa, ne pa mi, oziroma naša država, ki ni niti vsega lastnega življa rešila iz tujih krempljev. Zato z vso pravico že leta in leta vpijemo in protestiramo proti zasužnjenju našega življa, ki ga nam je uropal tujec ter ga tako nečloveško in zversko muči in ubija. Seststo-tisoč naših duš pod Italijo, stotisoč na Koroškem, trideset tisoč jih še čaka pod Madžarsko. In naj mi vso to svojo ogromno izgubo zdaj kar na vsem lepem zamolčimo? Naj zdaj kar zatajimo vse svoje dolgoletne proteste in umolknemo? Naj morda radi ljubega miru prepustimo smrti ves ta naš zasužnjeni živelj? In naj bomo kar na lepem z vsem zadovoljni, kar nam je vsilila nekoč zelena miza in vse ono zatajimo, za kar nas je opeharila? Saj vse tako izgleda. S svojim protestom proti reviziji priznavamo obenem, da smo s svojim položajem zadovoljni in ne maramo nikakih izpre-memb.
Vemo, diplomacija in politika je eno, bit naroda in ljudstva pa je drugo. Diplomat in prevarant gleda le na to, kako bi svojega soseda prevaral in ogulil, preprosti narod se pa briga le za svojo zemljo in želi imeti mir ter dobro soseščino s svojim bližnjim. In če se danes ali kadarkoli prevaranti slinijo in če-ljustijo, da bi hoteli sosedni državi uropati še to in ono, kdo bi se zmenil za njihovo riganje! Škoda vsakih protestov in vznemirjenj. Rožljanje z mečem nadutih samosilnikov in norih parailiitikov se je preživelo, ti rožljajo sami sebi za bavbav, preganjajo si strah.
Nekaj drugega pa je, ako narod nekaj hoče in zahteva. In lini vemo, da si italijanski narod ne želi ne vojne ne nobene zemlje več, kajti dobil je je več kot mu je pritiče. Le nekateri tam bi si hoteli oškrbati zobe ob naši 9kaloviti dalmatinski obali. Dalje dobro vemo, da si i trezni nemški narod ne želi drugega kot miru in miru, da si opomore po veliki katastrofi.
Kaj pa hoče naš nard? Tudi miru. Osobi-
Kranjc Boris, Maribor:
tega miru pa želi ves naš narod onemu našemu življu, ki ga je bila uropala tuja pest in ga tako zversko muči in ubija. In proti temu ubijanju ves naš narod kolne, protestira leta in leta in hoče svoj živelj nazaj. In spričo tega zahteva naš narod revizijo za nas krivičnega mirovnega diktata in plebiscita. Naša narodnostna meja mora na Tilment in nad Gosposvetsko ravan! To hoče naš ponižani in razžaljeni narod, a prevaranti naj rožljajo kakor jim drago! Mi se pakta štirih ne bojimo, in ne strašimo se nobene res pravične revizije! Bojimo se le smrti našega uropanega nam življa — zato bomo pritiskali bolj in bolj, da se tem prej premaknejo naši mejniki — na ven.
NAŠI ODGOVORI REVIZIONISTOM
Še nekaj brzojavk, ki so jih poslale naše edinice protirevizionističnemu mitingu v Beograd.
Naše meje so prestopne samo preko mrtvih trupel vseh Jugoslovanov. Vsi smo pripravljeni ▼ smrt za svobodo.
Narodna odbrana, Hrastnik.
Protestiramo najodločneje zoper vsako okrnitev naših državnih mej zavedajoč se v polni meri svoje nacionalne dolžnosti.
Krajevni odbor N. 0., Kamnik.
Krajevni odbor N. 0. Stara cerkev pri Kočevju. Pridružujoč se velikemu protestnemu mitingu v Beogradu mu pošiljamo svoje iskrene pozdrave.
Odbor.
Ojekleneli in okopani v potokih krvi, prelite za našo svobodo, odločno odklanjamo namero, da se nam uropa le en atom naše zemlje od strani onih faktorjev, ki so nam že odtrgali najlepše dele našega narodnega telesa. V obrambi naših pravic in naših svetih meja naj nas najdejo vsi pripravljene k žrtvam, katerih meja je smrt.
Narodna Odbrana Ribnica, Dolenjsko.
V duhu z Vami na mitingu kličemo: Tujega nočemo, svojega ne damo!
Narodna Odbrana Laško.
V duhu z Vami se pridružujemo vsem Vašim sklepom in protestiramo proti vsakršni enostranski reviziji mirovnih pogodb.
Krajevni odbor Kranj.
Velikemu protestnemu mitingu v Beogradu nacionalni pozdrav! V strnjenih vrstah čuvamo mejo in naš Triglav. Kdor se je dotakne, bo utonil v lastni krvi. Živel Kralj! Ki vela Jugoslavija!
Krajevna organizacija Narodne Odbrane Jesenice-Koroška Bela.
Problemi razorožitve in Jugoslavija
politično nemško deželo. Tako nam vtepa Hitlerjev organ svoj nauk v glavo, ter se obenem porogljivo zahvaljuje oblasti, da je tako pametna, preudarna in spravljiva, da mu ne dela zaprek. Da, tako daleč smo .prišli v petnajstem letu svobode, ki smo si jo mislili čisto drugače!
Nekaj mesecev je, da je neki Celjan popisoval svoje spomine v celjskem nemškem
Način postopanja, po katerem se v splošnem smatra ureditev vprašanja razorožitve zagotovljeno, je formuliran v sledečih dveh točkah:
1. Da se stvori v okviru Društva narodov zveza držav, ki se obvežejo v posebni pogodbi, da nastopijo proti rušitelju niira z moralno močjo, po potrebi tudi z oboroženo silo. Forum za reševanje mednarodnih sporov ostane Društvo narodov.
2. Uredi naj se samo razorožitveno vprašanje s tein, da se maksimira efektive ter količina napadalnega orožja, po nekem gotovem ključu (z obzirom na prvo, izgubi ta točka vsekakor svojo pravo važnost).	„
Zdi se ml važno, da pogledamo za lažje razumevanje nekoliko globlje v sam problem. Da do-ženemo, ali bi z realizacijo določb omenjenih pod gornjima točkama tudi v resnici dosegli njih namen: Preprečiti vsako novo vojno. In končno, da nam postane jasno: ali je njihovo ostvarjenje sploh mogoče.
Prvo vprašanje, ki se nam stavlja samo ob
sebi ob teh razmotrivanjih je: Ali je taka zveza mogoča? Pravim: Nel In to kratkomalo zato, ker bi države združene v Savezu, nujno morale pred združitvijo rešiti vse svoje medsebojne spore, vsa svoja medsebojna nasprotstva, razčistiti svoje interesne sfere, a pri tem popolnoma ter do kraja v zadovoljstvo vseh strank t. j. vseh narodov, kar je v vsakem oziru docela nemožno. Take zveze na trdni stabilni podlagi torej sploh ni mogoče oživo-tvoriti. Ako bi se pa kljub temu stvorila. torej ne Piraje se na vse te pereče nerešene probleme, bi bila že pri rojstvu ter v naprej obsojena na smrt, ne glede na to, da bi vsaka moralna avtoriteta sploh izostala. Zveza bi v resnici obstojala, da, toda kot zveza z »enotnim nastopom« v okviru prve, na začetku članka citirane točke le na papirju, ki je nobena sila ne bi mogla rešiti skorajšnjega razpada. To pogodbo bi nadalje podpisali zastopniki držav, ki v resnici predstavljajo le njeno vlado, režim, politično usmerjenost večine naroda. Novodobno politično življenje pa nam daje (Nadaljevanje na 4. strani.)
Z obhodov
Jesenice
OBRAZI NAŠIH NARODNJAKOV
V	jeseniški tovarni sta v nekem obratu nameščena dva inženjerja Slovenca, ki se najbrž sramujeta jugoslovanskega jezika, ali Pa se bojita predpostavljenih privandrancev. Gospoda med seboj švabčarita kakor rojena Nemca — in to kar vpričo delavcev, da ju ja slišijo. Pa še nekaj: V njunem obratu čitaš na napisnih deskah same nemške napise. Sodstvu KID priporočamo — ko že za vsako malenkost mora imeti strokovnjaka — naj najame človeka, ki se ne bo sramoval materinega jezika ali se celo norčeval iz njega, kakor eden izmed teh gospodov, ki je rekel nekemu delavcu, naj pokliče »ajzennaklada-eac. Opozarjamo Sokola na Jesenicah, da je eden celo njegov član!
Gott hat geholfen,
Gott hilft noch,
Gott wird auch weiter helfen.
Mimo slike s takim napisom hodita vsak dan dva Javomičana — od nog do glave narodnjaka — pa je ne vidita. Ali se bojita zamere, gospoda? Pričakujemo, da bo skoraj zginila! Če gospodarju ne bo všeč, mu kupita na Brezjah slovensko! Mnenja smo, da je tudi njegova veža del Jugoslavije!
Slučajno me je pred kratkim peljala pot mimo tovarniške hiše nasproti javorniškega kolodvora. To so prizori! Klepečejo vam tam kot Hitlerjeve strojnice! Pa so med njimi tudi Slovenke, kakopak! Enkrat bo mera polna in takrat bo salamensko odjeknilo od žetone Straže! Verujte nam, da bo to res in ,edaj ne bomo mi krivi, če bo kompromitiran tudi kak član Vaše krvi, ki ga plačuje država.
Po našem mestu se sprehaja neki v tovarni nameščeni gospod južnega rodu z gospodičnami, ki prav dobro obvladajo slovensko narečje, in kakor je videti, prav rad posluša njihovo švabsko regljanje. Če se hoče ua tak način naučiti nemščine, naj vzapie dopust in prosi za potno dovoljenje v Berlin. Tam najbrže v tem oziru niso tako malenkostni kakor mi. Njegovim spremljevalkam se bomo pa enkrat prav po gorenjsko predstavili! Če bo takrat upal biti kavalir, zelo dvomimo.
Tistega javorniškega Sokola, ki pravi, da l>o kljub našemu opominu nosil švabski odnosno prilizunski klobuk, svarimo, da tega ne stori, če mu je kaj za svoje in društveno ime!
Hrastnik
25-LETTNICA SOKOLSKEGA DRUŠTVA
V	nedeljo, dne 4. junija je proslavilo tukajšnje sokolsko društvo, v zvezi z okrožnim zletom gomj©posavskega sokolskega okrožja, svoj strebmi jubilej. Lepa je doba petindvajsetih let, toda v Hrastniku, v tem nekdaj nem-čurskem kraju, ki še danes ne more docela preboleti meniškega poraza, je bila in je še za Sokola izredno težka. Sokolstvo je bilo v Hrastniku prvo, ki si je upalo stopiti na plan in braniti pravice teptanega in po tujcih izkoriščanega 'rodu. Zato je bilo neprestano deležno najbesmejših napadov, tudi fizičnih, s strani podivjanih nemških in nemčurskh tolp. živo je še vsem v spominu leto ^ 1944, ko so se naši Sokoli vračali iz Zagorja ter bili napadeni na tukajšnji postaji s krampi in lopatami v rokah podivjanega nemčur-stva tukajšnje industrije. Toda zgodovina se obrača, tako je tudi Sokolstvu v novi in svobodni Jugoslaviji zasijalo lepše sonce. Marljivo delo in žilavi napori bratov in sester so premagali vse zapreke lin dokazali vsem nasprotnikom, da jo ta zemlja _ naša, in da ostane naša, ker bodo nad njeno svobodo vedno čuvali Sokoli in jo branili pred napadi vseh naših sovragov. V soboto na predvečer je priredilo sokolsko društvo akademijo, naslednjega dne 4. junija pa okrožni nastop. Tudi Narodna odbrana v Hrastniku Se pridružuje z vsem srcem sokolskemu slav-lju in mu kliče >Krepko naprej«. Zdravo.
PRENESITE VAŠE POSLOVANJE V
TRETJE CARSTVO
Zavarovalna družba »Feniks« s sedežem v Ljubljani ima zelo agilne potnike, ki skrbijo, da bi se povečalo število njenih članov. Ne vemo, kdo vodi omenjeno družbo, in v čigavih rokah se nahaja. Vemo samo to, da ima tudi neke zastopnike v Celju. Tako sta zadnjič obiskala dva gospoda Celjana tudi Hrastnik in zbirala člane oziroma zavarovance. Nabrala sta nekoliko članov med gospodi tukajšnje kemične tovarne, ki so izpolnili police v nemškem jeziku. Najlepše pri celi stvari je pa to, da eden izmed zastopnikov sploh ni zmožen slovenskega jezika in se je v nemščini trudil, da dokaže tukajšnjim Slovencem vse blagodati njegovega zavarovanja. Vprašujemo omenjeno družbo »Feniks«, če še danes ne smatra za potrebno, da bi njeni potniki obvladali vsaj državni jezik. Če ne, tudi ni treba, da bi prosila za slovenske dinarje. Če pa ima omenjenega gospoda nastavljenega samo radi peščice Nemcev, potem naj mu izda točen seznam slednjih, da se ne bo po nepotrebnem mučil okrog slovenskih strank. Gospodom v kemični tovarni, ki so na vodilnih položajih, pa tudi svetujemo, da drugič listine, do katerih ima dostop tudi kdo drugi in niso strogo zaupne, izpolnjujejo v državnem jeziku, v jeziku naroda, od katerega žuljev živijo. Upamo, da se
razumemo. Če je sprememba nemogoča, potem svetujemo »Feniksu«, celjskim zastopnikom in gospodom v kemični, da prenesejo vse svoje poslovanje v tretje carstvo.
Dol pri Hrastniku
V PEST SE NAM SMEJEJO
Enkrat smo se že bavili na tem mestu z zadevo lepakov razpuščnega slovenskega katoliškega prosvetnega društva na Dolu. Zdi se nam pa, da merodajni našega poziva niso čitali, ker se stvar od' takrat ni spremenila.
Zato vprašujemo danes ponovno, ali je slovenska katoliška prosvetna zveza razpuščena ali ni? Ali je inventar, kolikor je njej pripadal in je še danes označen kot tak, zaplenjen ali ne?
Po našem mnenju je samo dvoje mogoče. Ali inventar mi zaplenjen ali pa se ta razpuščena zveza javno roga državnim oblastim, ko se lahko po vsem Dolu in Hrastniku vidijo lepaki za dramsko predstavo »Prisegam«, s firmo Slov. katol. prosvetno društvo na Dolu. Pri tej prisegi pa je najlepše, to, da ne prisega samo Slov. katol. prosv. društvo, ampak tudi »Krščanska šola« in »Društveni dom«. Neznano nam je, kaka je ta organizacija »Društveni dom«, ki do danes ni nastopala. Pri vsej igri pa nastopajo kot je iz lepakov razvidno, samo »stari igralci«, to se pravi igralci Slov. katol. prosvetnega društva.
Zato zahtevamo, da se preostali lepaki zaplenijo in da se krivci, ki jih še danes vporabijajo (ter so dobro znani), kaznujejo, v nasprotnem slučaju, če to ni mogoče, naj se takoj prekliče razpust omenjene zveze, da se ne bo več javno rogala državnim zakonom in odredbam. Prvo storiti ne bo težko, ker so plakaterji dobro znani, v drugem pa bo naše stališče lažje, ker bomo vsaj vedeli, s kom imamo opravka.
Koprivnik pri Kočevju
PO 14 LETIH...
»Kusole Ivan, Golobinek. Hat Sonntag den 28. V. 1933. bei Dr. Krauland in Kočevje bei der Impfkontrolle zu erscheinen, sonst Strafe.« — Občina Koprivnik, srez Kočevski 23. V. 1933. — Tramposch.
Tako se po štirinajstih letih nacionalne svobode, do katere smo se prikopali preko morja krvi, pozivajo slovenski roditelji, da pošljejo svoje otroke k cepljenju koz. Naša občinska gospoda se ni mogla in se ni hotela
v	teh štirinajstih letih naučiti službenega jezika. Priporočamo uradni gospodi, da nas v bodoče s svojo nemščino pusti na miru.
Nacionalist.
Kočevje
KOČEVSKI FURMANI SE ŠIROKOGRUDIJO
V	Kočevju vidimo od časa do časa nemške dijake, Iki 'potujejo ali na morje, ali pa prirajžajo kar naravnost v Kočevje s pozdravi od kljukastega Adolfa. To seveda povzdigne greben našim petelinčkom, pa jim plačujejo vino in se z njimi vi ed opajajo v hitlerjevskih marših. Ni čudno, če to razburi naše mlade nacionaliste, toda v Kočevju smo še daleč, da bi jim pokazali čez mejo. Tebi, mladi nacionalist, bi že davno dali na Koroškem brco, če bi imel takega zagovornika kot je gosp. Verderber (Harde), Toda dobro ste se držali, le tako naprej, drugič jim pokažite tudi pesti. G. Verderberju bd pa nasvetoval, naj drugič nastopa manj brutalno, pa tudi drugi pazite. Videl sem, kam pes taco moli. Brigajte se raje, da čimpreje zginejo z gasilskih čelad avstrijski grbi, drugače jih bomo nn zibih, ko jih bost© imoli na glavi.
Nacionalist.
Celje
BREZ KINA SMO
Kako lep mir je sedaj v Celju, ko nimamo kinematografa, ki je opešal baje zavoljo poškodbe na aparatu! Koliko si prište-dijo ljudje, ki so prej vedno letali občudovat hreščeči šund! Po zidovih Celjskega doma je bilo prej polno netočnih slik, ki so na vsiljiv način kazale potek dejanja v filmu. Kino, visoka šola za razsipnost in razkošje ter razuzdanost in nezvestobo, vzgajališče koketk in kokotk, nadaljevalni tečaj za pustolovce, svedrovce in sumljive kavalirje — je sedaj zaprt. Razume se, da je prva potočila za njim nekaj debelih solz »Deutsche Zeitung«, ki ji je vse eno, s kako godljo krmijo naš narod, samo da je hrana nemška. Želimo, da bi skoro zopet dobili kinematograf; a gledati bo moral po bolj kulturnih, vzgojnih in zabavnih filmih, pa bodisi da bo mnogo nemških vmes,
GASTHAUS ZUR NBUEN STRASSE
Na Grahovi gostilni ob Dečkovi cesti je še vedno ta napis. Da, dva sta oelo na dveh pročeljih, in vsak je večji kakor je slovenski napis. Zadnjič smo na tem mestu nasvetovali, naj bi nekdo iz apnenice ob hiši te zgodovinske ostanke premazal. Sedaj pa čujemo, da lastniki hiše — državni upokojenci in državni aktivni nameščenci — uporno zatrjujejo, da tega nalašč ne storijo. Z ljudmi se oni smejo norčevati, morda se da norčevati tudi z nami, a kaj poreče oblast, ki mora paziti na to?!
SLOVENCI NAMESTO NEMŠKUTARJEV
Kdor pogleda v Marijino cerkev, bi mislil, da je v Celju silno mnogo nemških vernikov, toliko je ljudi tam pri maši in pridigi
Ali ko si jih pregledaš in jih prešteješ, vidiš le tu in tam kako nemško dušo; vse drugo je pa slovensko. Kajti nemškutarjev skoro ni. Pravi odpadnik, ki je pustil narod, se tudi Cerkve ne oklepa. Da ne bi bila cerkev prazna pri nemškem opravilu, so priskočili domači Slovenci na pomoč. To so nove vrste nemškutarji.
BEIM M ESTEN NICHTS NEUES
O tvrdki Westen še vselej ne moremo nič za nas veselega povedati. Pa tudi drugače je tam menda žalost, ker so morali odpustiti in-ženjerja-inozemca. Kdo ve v kaki zvezi se je domača hčerka izrazila: »Mein Vater kana mit Geld alles erreichen« (Moj oče doseže z denarjem vse)? Verjamemo, da bi tvrdka Westen kje za denar vse dosegla, tega pa seveda — ne verjame, kdor razmere pozna,.
PETROV BLAGOR!
Nekateri ljudje so hudo prožni in imajo tako mnogostranske 'interese, da ne bi verjeli. Na primer gospod Dr. Walter Riebl, Reckstamvvalt in Cilli. Kaj smo že vse o njem guli! Sedaj pa prihaja poročilo, da se je goreči apostol nemštva po vzoru starih apostolov spravil nad ribe; ampak v tujem revirju. Ljudje danes niso več tako idealni komunisti kakor so, bili prvi gorečniki, in so ga javili sodišču zavoljo — ribje tatvine. Pa sedaj, ko še zgodba z mejniki ni končana!
Rogaievci
NEMŠKA KUMICA, NEMŠKI TRAK, NEMŠKA POVELJA
V	nedeljo, dne 28. maja je obhajalo prostovoljno podporno in pomožno ognjeno (tako in ne drugače!) društvo Serdica in okolica 25-letnico svojega obstoja. Ob tej priliki se je vršila svečana blagoslovitev društvene zastave. Zastavi je kumovala ga. Buhman Terezija, usnjarjeva soproga iz Kramarovoev. Pri službi božji, ki se je vršila v cerkvi sv. Jurija ob 9. uri, je bila slovenska in nemška pridiga. Sodelovala je godba na pihala iz Sv. Ane. Na to slovesnost so nas vabili lepakii, natisnjeni v jugoslovanskih barvah.
Do tu bi bilo skoraj vse v redu. Sedaj pa komentar! Po lepakih, ki so bili natisnjeni v jugoslovanskih barvah, bi se moglo soditi, da upravo ognjenega društva Serdica in okolica tvorijo zavedni narodni možje. Takšna sodba bi pa bila zelo krivična. Zastavi je kumovala gori navedena gospa, ki je rodom pristna Dunajčanka. Četudi prebiva v Jugoslaviji že dolgo vrsto let, vendar ni še čutila niti najmanjše potrebe, da se vsaj nekoliko priuči »vindiškemu jeziku«. Njena nemška zagrizenost ji tega ne dovoli. Poraja se vprašanje, zakaj je društvena uprava ravno to gospo naprosila, da bi zastavi kumovala? Ali res ni v Serdici in okolici prav nobene druge gospe, ki hi bila pripravljena prevzeti vlogo kumice? Bi se bilo že kakšno dobilo, toda nobena druga bi prav gotovo ne bila .poklonila zasta-
vi	tako lepega traku s še lepšim nemškim napisom v prekrasni gotici. In to tudi nekaj velja! (Društveni upravi čestitamo na takšnem — velepomembnem daru!)
Neznano nam je, zakaj je bila v cerkvi ob tej priliki pridiga tudi v nemškem jeziku. Mari misli g. kaplan, da naša vrli Serdičani in okoličani niso zmožni slovenščine? Aid samo radi tega jim je pridigo pretolmačil v klavrno nemščino?
Pri slovesnosti je sodelovala godba na pihala frz Sv. Ane. Vas Sv. Ana se pa nahaja v Avstriji. Tu pri nas seveda se ne more dohiti tako spretnih muzikantov, ki bi čim dostojneje zapihali! Treba je iti po nje v Avstrijo! Društvena uprava pa je bila vsaj toliko previdna, da tega na lepakih ni objavila. Utegnilo bi se bilo namreč zgoditi, da bi bila oblast posredovala, naj se muzikante kje drugje poišče.
Slovesnosti so prisostvovali tudi gasilci prostovoljnega gasilnega društva iz Fikšincev. Kar obstal sem od začudenja, ko sem zaslišal nemška povelja. Ali bi se gospodje po tolikem času res ne mogli naučiti vsaj par najpotrebnejših povelj v slovenskem jeziku? Ali so gasilnim društvom v 'Jugoslavi ji sploh dovoljena nemška povelja? Res se vas Fdkšinci nahaja tik ob avstrijsko-jugoslovanskii meji, toda naj si gospodje vendar enkrat zapomnijo, da so v Jugoslaviji in ne kje drugje!
Da pa ne bo širša javnost krivično obsodila vseh naših vrlih Serdičanov in okoličanov, moram pribiti, da je velika večina njih zavedna. Njih samo takšno počenjanje boli, toda ne znajo si pomagati. Pomoč se kaj hitro dobi! Evo je! Kadar prične g. kaplan pridigati v nemščini, se zapusti cerkev. Kadar gospa kumica pripne na zastavo trak z nemškim napisom, se zakriči glasen trikratni »fuj«! Kadar pričnejo muzikanti iz Sv. Ane pihati na pihala, se zgrabi palioe ter se jih po taktu godbe začne pihati po hrbtu in sicer se jih toliko časa napihuje, dokler ne prekoračijo meje!
Gospodom pa, kii so hoteli in tudi dosegli, da je vsa slovesnost imela popolnoma nemški značaj, povemo to: Po teh svetih tleh prekmurske zemlje sta se še pred več kot tisoč leti bojevala proti vplivu nemških duhovnikov naša blagovestnika, sveta brata Ciril in Metod. Očetom očetov teh gospodov sta v blago-doneči slovenščini oznanjala krščanko vero. Preganjana in zalezovana sta bila od nemšknh sobratov, toda klonila nista! Vi gospodje pa, prostovoljno vtikate vrat v nemški jarem! V oni cerkvi, katere temelje je baje dal postaviti sam slovanski Kocelj, ki je vladal tudi v današnjem Prekmurju, v tej cerkvi se danes, v naši svobodni državi glasi prav po nepotrebnem nemška pridiga.
Žalostno je to, nad vse žalostno! Vsem tem narodnim mlačnežem povemo, da se je zgodilo zadnjič, da se na tak način blati jugo-
slovansko Prekmurje in narodna Serdica ter njena okolica. Narodni Serdičani bodo že poskrbeli, da se kaj takšnega ne zgodi več!
Znano nam je, da je Ezav prodal svoje prvorojenstvo bratu Jakobu — za skledo leč-nate jedi:. Znano nam je tudi, da je med nami mnogo »narodnjakov«, ki se ob vsaki priliki bunkajo po junaških prsih, hoteč s tem dokazati svojo narodno zavednost, ki so pa vsak trenutek pripravljeni zatajiti svojo narodnost, pljuniti na materin jezik in oblizati čevlje nemških gospodov in to ne za sklede lečnate jedi, ampak za par počenih judeževih grogov!	j
Domnevamo, da bodo nekateri prizadeti začutili potrebo oprati se. Kakor hitre pa bomo opazili, da se skušajo prati, izlili bomo nanje takšno gnojico, da bodo pošteno zasmrdeli. Ta gnojnica se že dolge časa nabira in 'lahke bi tudi sami bili že zavohali nje smrad!
Merodajne cerkvene oblasti naprošamo, da vplivajo na to, da se odstrani iz cerkve prt z nemškim napisom, ki je ob prižnici in naj izgine iz cerkve trak z nemškim napisom v gotici, ker tak okras žali nacionalni čut jugo-slovanskga Prekmurja.
fv. Krii pri Rog. Katini
TUJEC ŠE VEDNO OSTANE
Med številnimi Nemci, ki zasedajo vse boljše položaje pri Sjedinjenih tvornicah stekla, se nahaja tudi g. inž. Sohuschtartcek, zagrizen češki Nemec, ki je brez strokovnega znanja za stekloslikarstvo primahal v Jugoslavijo in našel dober kos kruha pri omenjenih tvornicah.
Pred kratkim je bilo temu gospodu od-kazano nadaljno bivanje v Jugoslaviji, poslednje dni pa se šušlja, da mu je bilo na podlagi raznih intervencij tako s strani delavske zbornice in pa zastopnikov delavstva pri banovini, podaljšano bivanje za eno leto. Zato se usojamo vprašati, če se je omenjenemu gospodu inž. agronomije, ki se je svojega steklarstva izučil šele pri nas in sicer od delavcev, res izdalo dovoljenje za nadaljno bivanje, če je res, potem zahtevamo, da se stvar takoj prekliče ter naj ostane v veljavi prvotni odkazmi odlok. Za zadevo prosimo, naj se zanima tudi inženjersko udruženje v Ljubljani, od katerega upamo, da ima na razpolago v slučaju potrebe dovolj slovenskih agronomov.
Šoštanj
SUHA DEJSTVA
Ni čudno da »Pohodu« zmanjkuje prostora, in da mora izhajati že na osmih straneh. Trebalo bi vagone knjig v svetopisemski obliki za primerno ožigosanje zavestnih in podzavestnih narodnih in socialnih grehov naših ljudi. Za to naj za enkrat iz našega mesteca zadostuje opis suhih dejstev, brez vsake ajdove slame:
1. Narodna društva in organiiacije. Preveč frakarstva. Nič stika s priprostim Človekom. Za to — ničev moralen in vzgojen uspeh!
2. Isti naslov. Posamezni odborniki prejšnji »heilovci«. Lomijo slovenščino in se norčujejo. Tudi iz onih, ki so jih izbrali na ta mesta.
3. Državni uradniki. Večina se ne udej: stvuje na narodno-kulturnem polju. Bojkotira' narodne prireditve. Simpatizira s punktaši. Pričakuje preobrata.
4. Davkoplačevalci. Nekateri ne plačajo . davkov, v nadi, da pride jutri »kljukokriž« in jih odreši. Čujejo se izjave: »Plačal bom raje Avstriji«.
5. Državni upokojenci. Dva od teh gospodov raznašata alarmantne vesti in hujskata proti državi.
6. Narodna gostilna (v drugih je menda to samoobsebi umevno). Večno nemškutare-nje. Slovenska inteligenca namreč. Veljak v narodni društvih briljira z nemškimi reki in pregovori. Poslušalci hvaležni in zvesti.
7. Zvočni kino. Same predstave z nemškimi uniformami ih »tolkači«.
8. Slomškov dom. Goji se v njem skrajni slovenski separatizem in sovraštvo proti jugoslovanstvu. Med priprostim ljudstvom.
9. Splošno. Nemškutarenje zasebno in javno. Tudi Sokoli in Sokolice.
Bomo nadaljevali — vemo še dosti! Današnjega pa naj se ne smatra kot nekako brezpomembno sumničenje, temveč le kot rahel opomin grešnikom, v pričakovanju nujnega in temeljitega poboljšanja. Ne odnehamo in bomo izvajali posledice. Tudi na drugih mestih in z učinkovitejšimi sredstvi. Dovolj nam je tega! Kalin — opozorjen! Če se pa kateremu prizadetih mudi, naj se zglasi pri uredništvu »Pohoda«, kjer dobi lahko podrobnosti.	Bič.
Sladki vrh ob Muri
IZJAVA ODLOČNEGA UČITELJA
Ker podpisani budno zasledujem vsaki korak tukajšnjih narodnih odpadnikov in mlačnežev, sem padel ■ v nemilost tu in onstran meje.
Začeli so gonjo proti meni tu in onstran meje. Tako je moje strogo narodno delovanje spravilo iz ravnotežja tudi graški časopis »Tagblat«, ki je moji malenkosti poklonil kar celi stolpec in me nazivlje imenoma, da sem »Dajčenhecer«. Dokaz, da sem na pravi poti, katero bom kljub tej grdi umazani gonji še dosledneje nadaljeval.
Našim tihim in javnim sovražnikom pa povem, da smo v Jugoslaviji, ne pa v Avstriji in bliža se čas, ko bo nastopila ieleana metla, ki bo pometla bre* usmiljenja vse tiste, ki so v službi lažinemštva v tukajšnji občini.
Karel Jakopec, šolski upravitelj.
Gradac v Beli Krajini
NOVA NACIONALNA POSTOJANKA
Dne 16. maja t. 1. je vstopil naš Gradac, nazvan »biser Bele krajine , v novo dobo nacionalnega in prosvetnega delovanja. Uresničila se ^ dolgoletna naša želja in smo končno zadobili svojo lastno šolo. Slavnostne otvoritve se je poleg krajevnih funkcionarjev udeležilo mnogo odličnih osebnosti, med katerimi naj omenimo le gospoda narodnega poslanca Dako Maka rja in slučajno v Gradacu se mudečega direktorja pošte dr. Tavzesa. Po otvoritvenih formalnostih, ko je župan občine Gradac izročil ključe šole novemu in prvemu samostojnemu upravitelju šole g. Ljubiču Vinku, ki je prišel s soprogo-učiteljico k nam iz Koprivnika, je spregovoril v imenu sreskega načelnika g. sol. referent Tončič in bodril Gradčane k nadaljnjemu delu. Za njim se je javiil k besedi g. poslanec Makar in obljubil vedno priskočiti na pomoč, če se ga bo potrebovalo. Spregovoril je nato v imenu sokolskega in gasilskega društva senior naših naprednih borcev g. Julij Maaele, povdarjajoč, da pričakuje ljudstvo od nove Sole sokolske ia človekoljubne vzgoje. Boje in trud, ki so ga imeli Gradčani, pred.no 60 dosegli svoj cilj, nam je lepo orisal g. upravitelj Sole iz Podzemlja Matko Ljubič. Novi upravitelj šole v Gradacu g. Ljubič Vinko je povdaril, da je ponosen, da zamore delovati kot prvi v našem lepem kraju, nato pa je prečitdl poslovilno pismo bivše učiteljice g. Melite Butara, ki se je v ganljivih besedah poslovila od kraja in od ljudstva, ki ga je tekom svojega dolgoletnega službovanja v Gradacu tako vzljubila. Pogoščena je bila nato šolska mladina, gostje pa so se zbrali pri skromni zakuski, kjer se je med resnimi in šaljivima napitnicami zaključil ta za Gradac zgodovinsko važen dogodek.
Novi prosvetni postojanki pa kličemo tudi mi: Vzgajaj in dajaj nami čim več prepotrebnih poštenih in odločnih Jugoslovanov.
Dolnja Lendava
JEZIČNI SEPARATIZEM V PREKMURJU
Veliki in mali narodi, pa naj so kakršnihkoli političnih nazorov, težijo za skupnim književnim jezi kom. Kar velja za vse, bi moralo veljati: tudi za naš mali slovenski narod, tudi za brate v Prekmurju. Če bi se ravnali Slovenci po njih, bi imeli polno pokrajinskih jezikov in še ti .bi se med seboj ločili na. pr. gorenjski, dolenjski, ribenčanskii itd. Ob osvoboditvi se je vse tiskalo v dialektu, o narodno državni smeri ni bilo sledu, sijala p^ je iz njega močna ozka prekmurska strankarska orientiranost, ker velja tudi še danes. Čez dolgo časa se je opustil vendar madjarski pravopis, a Diiševni list ga rabi menda še danes. Iz splošnih narodnih in kulturnih razlogov je že skrajni čas, da se uvede književna slovenščina in opusti kult prekmurščine, ki more zanimati samo še kakega filologa. Prekmurščina je dijatekt, mešanica hrvaščine, madjarščr.ne, deloma nemščine z po naše prikrojenimi končnicami. Tujec opravičeno trdi, da je to jezik barbarov, ki so povsod nekaj vzeli in proglasili tako žlobudravščino za svoj jezik. Ona je sramoten zgodovinski dokaz naše suženjske nesposobnosti, kako smo se razvijali v smeri, ki je ugajala nasprotnikom, ne pa kamor bi nas moralo vleči srce. Madjari so vedno s prekmurščino dokazovali (tudi na mirovni konferenci), da Prekmurci niso Slovenci, ker govorijo svoj posebni jezik. Ta izrod je šel tako dale?, da je bilo celo ljudstvo prepričano, da je slovenščina neki tuji jezik in ga je v po-četku kraitkomalo odklanjalo »ne razumem glavski«. Nastane vprašanje, zakaj se (prekmurščina tako uporno goji? Samo radi sebe menda le ne? Prekmurc nima vendar nobene koristi, če ostane omrežen in nima dostopa do slovenskih listov, knjig in splošne narodne
najlepše dokaze, da se to menja, da ni stalno, da se faktično vrSijo razni politični premeti. S stranko vred pa »padejo« "tudi vsi njeni zastopniki, »pade« vlada ter avtomatično naravno tudi veljavnost vseh po njih podpisanih pogodb, ako jih predslavitelji novega režima ne verificirajo.
Kar se tiče druge točke, ki govori o vojaških efektivih ter o napadalnem orožju, se nam spet pojavijo v njeno realizacijo čisto stvarno utemeljeni dvomi ter pomisleki. 1. Ker je zelo težko najti ključ, P° katerem se naj bi Uvršilo to maksimiranje v ratličnih državah. 2. Ker manjka vsaka osnova, po kateri bi se ta sestavil. Samo ob sebi umevno, da Število prebivalcev ne more biti merilo. Edina pravična baza, s katere naj bi strokovnjaki izhajali pri reševanju tega vprašanja, bi bil pojem miroljubnosti. Doiene se naj, katere države so »miroljubne«, in za te bi veljale druge tozadevne odredbe kot za ostale, »nemiroljubne«. Ali pa hoče katera slednjih držav pristati na to diferenciranje? — Kajti Evropo prav lahko razdelimo na skupino držav »napadalk« (Italija, Nemčija, Avstrija, Madžarska), ter na skupino držav »na-padenk* (n. pr. Jugoslavija, Poljska), pri Čemur seveda ne gre tu za nobeden oborožen napad, marveč označim s tem le način njihove politike, ki je nevaren sedanjemu državnemu stanju v Evropi. Po pravici zahtevajo torej driave-napaden-ke v svoj prid neke izjemne klavzule, kar pa seveda z ozirom na odpor ostale skupine držav, onemogol« rešenje teRa problema.
Na druid strani pa je težko določiti definicijo napadalnega orožja. Saj skoro vse vrste oroija ravno tako lahko služijo v napadalne kot v obrambne svrhe. Ločiti pa moramo raioroiitev na kopnem in pa na morja. Vsekakor se naj prepove vsaka uporaba strupenih plinov, t. j. ukinejo vse tvomice, ki ga producirajo. Nadalje moramo omeniti bombna letala kot napadalno sredstvo, ne pa bombne hidroplane, ki lahko prav toliko kolikor
v	napadalne služijo tudi v obrambne svrhe. Prav tako vm vojne ladje, ki so prekoračile nek določen ipafcftimum toaaža, ostale pa omejiti na Število, ki se smatra zadostno za popolno obrambo
kulture. Za tem ne more tičati prav nič drugega kot separat. strankarski interes. — Kdo je vsemu temu kriv? Ne morda samo domači vodje, tudi prišleki in pa vse naše bivše strankarske uprave. Nekateri uradniki poberejo par spakedrank in še malo tujega naglasa, evo papigajščine. Oblasti niso posvečale nobene pažnje književnemu jeziku ne v uradu in niti celo v šoli. Kdor je čital učiteljska konferenčna poročila, šolske naloge in slično, je videl pravi Babilon. In vendar ni tako težko naučiti se slovenščine. Če živi priprosti nepismeni človek le malo časa izven Prekmurja, govori lepo in čisto slovenščino. Če ne zmore tega inteligent po 15 letih, je to jasen dokaz, da ntoe, ni zmožen ali pa mrzi književni jezik. In tak bč vendar ne smel kvariti mladine v šoli. Dober uspeh pa uniči kaj kmalu pošol-ska doba. Če sploh kdo kaj čita, čita radi sugerirane averzije proti čista slovenščini, le prekmurski dijalekt. To čtivo pa je bore revno, lokalni trač rin kaka nabožna stvar. Ni čudno, da se potem čuti Prekmurc nekje da-le3 v tujini, če se ga pripelje v Ljubljano! Apeliramo na mlado zavedno prekmursko inteligenco, ki i ma med seboj že tudi vrednih književnikov, da se čim preje uvede čista slovenščina v vsem Prekmurju.
BLAZNOST ALI KAJ?
V	»Učiteljskem tovarišu« z dne 18. maja t. 1. štev. 38 beremo, da sta razpisani dve učiteljski mesti v srezu Dolnja Lendava in sicer na šoli v Dolgi vasi in na šoli v Dolnji Lendavi. Za obe službi je pogoj, da prosilec zna poleg državnega jezika tudi madžarski jeiik. Odkar obstoji Jugoslavija se še to ni zgodilo, razen pri razpisu učiteljskih mest na manjšinskih šolah. Manjšinska šola pa že več let ne obstoja, ne v Dolnji Lendavi in ne v Dolgi vasi. Že samo ta razpis pomeni klofuto vsemu nacionalnemu delu naših društev v Dolnji Lendavi, predvsem pa delovanju Narodne Odbrane.
Ta razpis ne pomeni nič drugega, kakor da je dana možnost, madžarskim učiteljem, ki so bili premeščeni iz Prekmurja, kompeti-rati nazaj na madžarsko mejo v Prekmurju.
Ta razpis je v vseh nacionalnih krogih v Dolnji Lendavi izzval veliko ogorčenje, posebno ker se je opazilo, da so tudi nasprotniki vedeli za ta razpis in se sedaj nacionalnim delavcem direktno rogajo. Namesto da bi se gledalo na to, da se mladina, v kolikor še to ne zna, priuči državnega jezika, pa se hoče s tem umetno držati staro madžarizacijo. Ne glede na to pa je na vsaki izmed teh sol že po ena učna mOč, ki zna madžarski. Zakaj zopet ta popustljivost, zakaj zopet ta hlapčevska gesta napram oholim Madžarom?
Z uprav bedastim nastopom kompetentnih faktorjev in popustljivostjo naših organov smo prišli tako daleč, da so pred 14 dnevi šli domačini demonstrativno preko meje k birmi na Madžarsko, in to kar v trumah in še celo z duhovščino. Bili so vmes takšni, ki pred oblastmi zatrjujejo, da so bili dobro-voljci za Prekmurje in sedaj še pride ta absurdnost, da se hoče namestiti stare madžarske učitelje zopet na ogroženi meji, namesto da bi se nameščalo naše mlade nacionalne in kulturne delavce, katerih čaka več sto na službo. Tako pa dajemo priliko, sedaj po 15 letih, priti nazaj na te velevažne postojanke ob meji Madžaronom, ki so že itak toliko škodovali naši nacionalni stvari, ker se jih je pustilo tako dolgo na meji.
Kakor slišimo, bo Narodna Odbrana v Dolnji Lendavi podvzela potrebne korake, na drugi strani pa skušala tudi pomiriti našo nacionalno javnost, kajti razburjenje in ogorčenje radi naše popustljivosti je tako vsestransko, da bo narod segel po samopomoči, zato upamo, da se zgoraj navedeni razpis ne bo izvršil v škodo naših ogroženih interesov na madžarski meji.
ter varstvo obale. Delikatno je pa zopet vprašanje podmornic.
Ako bi se določbe pod drugo, začetkom omenjeno točko tudi v resnici ostvarile, bi torej s tem nevarnost nove vojne še davno ne bila odstranjena. Ker pač ni jasne, določne meje med napadalnim ter obrambnim orožjem in pa, ker je dejstvo, da se dajo razne »nedolžne« fabrike črez noč spremeniti v tvornice orožja ter municije (tovarne kovinskih izdelkov). Iz tega torej sledi, da bi realizacija določb, ki govore o efektivih ter o napadalnem orožju v slučaju neostvaritve Zveze (četudi le Velesil), ne prinesla nobenih garancij, ter da so same na sebi brez pravega pomena.
Problem razorožitve torej nikakor ni (in tudi ne more biti!) materijalno-stvarne narave, marveč je čisti duhovno-idejni problem. Ne s stvorbo Zveze, ne s kakimi drugimi določbami bomo dosegli toliko zaželjeni cilj: Nikdar več vojne! Treba je raioroiiti tisti negativni duh, ki vlada v ljudskih sreiji, razorožiti duh militarizma: duh maščevanja in duh pohlepa. Ne z maksimiranjem oborožitve, temveč z duhovnim preustrojem vsega človeštva bomo preprečili nova v nebo vpijoča krvoprelitja. S preobrazbo vsega našega mišljenja, čuvstvova-nja, z etiziranjem, poduhovi jenjem cele naše notranjosti bomo zavrli nove zločine nad milijoni in miljoni ljudi. Našo civilizacijo bomo ohranili le s privzgoji) novega pozitivnega duha, kulturo vredno Človeški vrsti, ohranili človeško dostojanstvo, ohranili svoj duhovno utemeljeni raison d’6tre.
Ravno tako dobimo porazne rezultate, ako se sprašamo po vzrokih vojn, oziroma po predvidenih vzrokih bodoče vojne. Med raznimi evropskimi državami vladajo res-da dovolj velika nasprot-stva, ker pač mnogi problemi niso še razčiščeni, toda prepričan sem, da radi teh še ne bo vojne. Vzroke je torej treba iskati globlje, v ekonomski strukturi rasnih držav. Menda se v vseh državah brez izjeme vodi politika t. zv. oborožene nacije, pojma, s katerim se bomo seznanili pozneje. Uvedel se je davek na samce, ker ima pač vsaka država interes, da se Bklopi čim več zakonov, i* katerih naj bi se rodilo čim več otrok: vojakov
Rodbine z mnogimi otroci se ponekod nagrajajo (n. pr. v Italiji, Franciji), a to nam najzgovorneje dokazuje sistem ter smernice politike teh držav. Tako pa sili polagoma, postopoma toda nevzdržno v stanje, ki se mu pravi: preobljudenost. Ako bi bila temu nasproti uredila država tudi gospodarsko plat, to se pravi, da bi ti ljudje, določeni že pri rojstvu za neke točno formulirane namene, dobili potrebna sredstva za življenje, bi v tein, toliko časa, dokler bi trajala ta soglasnost, ne bilo ničesar hudega. Toda tega ravnovesja doseči baš ni mogoče, ne v praksi, ne v teoriji (pri stanju mednarodne politike, kakor je sedaj), odn. kar je važneje, ni ga mogoče doseči pri vseh državah. Torej bo bodoča mednarodna politika determinirana po krutih, brezobzirnih zakonih samoohranitve, ki ji bo dobrodošlo vsako sredstvo za dosego svojega namena, vojna pa prav gotovo ne zadnje. Poostrena borba za tržišča, za rude, premog, nafto, bo vodila tudi povojne politike.
Predobro poznana indiferentna kapitalistična politika, ter s sociološkega stališča nemožna praktična vzpostavitev v življenje Kristusovega nauka: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe! pa sprečuje vsak poizkus po kakšni »preobljudnostni« politiki, po težnjah katere se naj bi nujno začelo misliti na vprašanje kolonizacije Afrike, ter drugih maloobljudenih krajev, na katerih je možno človeka dostojno življenje.
Toda, to je problem zase in ločil bi se od namena tega mojega članka, ako bi 9e spuščal vanj. Kar pa sem hotel s tem povdariti, je pa to, da sploh nimamo sredstev, s katerimi bi lahko preprečili nove vojne. Lahko jih za enkrat potlačimo (ako bi to sploh bilo v našem interesu), uduši-mo, lokaliziramo eventuelno, dosežemo z raznimi načini, da se njihov izbruh vsaj za neko dobo onemogoči, toda preprečiti jih ne moremo. Ker so pač njeni vzroki globlji, kot to domnevamo in, ker ležijo izven nas, t. j. izven našega območja.
Toda namen raznim razorožitvenim konferencam niti ni najti sredstev (četudi samo v teoriji) za odstranitev vojn za vedno, temveč preprečiti evenftuelni vojni izbruh v najbližji dobi. In isti namen bi imele tudi vse na njih sprejete določbe ter sankcije. Toda, poglejmo si problem bližje.
Razorožitve ne bo, to se pravi nova vojna nevarnost ne bo odstranjena vse dotlej, dokler ne bodo doseženi neki predpogoji. Tako bi bilo treba, da bi se vzgojil »svetovni« moral, ki bi baziral na ideji poštenosti ter bratstva, katera bi vsaki drža-
vi	bila najsvetejša. Toda, ali obstoja? Je sploh možen? — In vendar bi vse države morale stati na strani te ideje.
S sociološkega stališča so si vse države enake, ter se torej ne delijo na »velike« in »male«. Ker je recimo interes neke take velike države tesno zvezan z okupacijo neke male, ali vsaj dela te, jo bo kratkomalo napadel, ker je pač močnejši. Manjša država naj torej izkrvavi v nadpožrtvovalni oibrambi ter pade v robstvo le zate. ker je šibkejša in kljub svoji po bogu dani suverenosti?
Svetovni moral bi torej moral obstojati, inkor-poriran v pogodbi, podpisani od vseh držav. Ali pa obstoja?
Važno vlogo pri vprašanju razorožitve pa igra brez dvoma Ameriška Unija, s svojo moralno
močjo ter linančno silo. Tasker liovard Bliss računa z gotovostjo, da se bo postavila na stran pravice (Francije).
Sedaj si tudi lahko raztolmačimo postanek raznih zvez. Kajti, čim vidi neka država, da je prešibka, da bi se lahko sama obranila sovražnika, si poišče zaveznika. S tem je postala močnejša. Da pa država, s katero sta si navzkriž radi ni važno za nas katerih interesnih sfer, obdrži svoj dominantni položaj »napadalca«, si zopet ta najde svojega. Stvorita se torej dve zvezi, na kateri se nizajo države vse dotlej, dokler nista izpolnjeni, t. j. dokler ni vsaka država potegnjena v en tak savez. V takem položaju smo bili 1. 1914, in sledila je vojna. A kako daleč na tem potu smo danes?
Vendar se pa vsaka država zaveda, da lahko z gotovostjo računa le na samopomoč, torej na svojo vojaško silo ter na svojo moralno moč. To velja posebno za države-napadenke, ki radi svojega vsekakor manj ugodnega položaja, tudi vodij« t. zv. politiko oborožene nacije, katero skušajo postaviti ter voditi v svojih državnih mejah. Svrba te politike je pripraviti narod sam na eventuelno vojno, torej ne samo efektivno vojsko, Pripraviti civilno prebivalstvo, torej tudi ženske in deco. To velja prav tako za vso agrarno gospodarstvo ter industrijo. Toda ne za napadanje, ne za zavzemanje tujih dežel, marveč za lastno obrambo, za borbo za obstanek, katere ideja je dana vsakemu živemu bitju, vsakemu narodu pa še posebno, kot sociološkemu organizmu.
Med te države spada tudi Jugoslavija, ki nam daje tipičen primer. Po svoji geopolitični legi, radi svojih rud, svojih premogovnih leiišč. ostalega prirodnega kapitala, je kaj pobeljena po naših sosedih, kar velja posebno za Italijo. In, ker ta država vodi tipično »napadalno« politiko, smo mi prisiljeni z naše strani, da vodimo militaristično, politiko oborožene nacije, v stalni pripravljenosti, da bomo lahko, ko pride čas, ubranili svojo zemljo. Naša vojaška politika je torej »obrambna«, ter reakcija na napadalno naših sosedov.
Ker je vsaki državi njena suverenost ter integriteta prva, mora sprejeti v svoj obrambni program vsa sredstva, ki jo ščitijo in omogočajo. V vezi s tem bi omenil ogromne količine kapitala, ki se trošijo leto za letom v militaristične svrhe in, ki je skoro popolnoma pasiven. Pri tem je pa še treba od časa do časa producirani vojni ma-terijal odmetavati, ker zastari, ter ga bolje nado-mestuje kako drugo novejše sredstvo. In vse to je slaba stran politike oborožene nacije z materialnega staUšča, da ne govorim o poraznih moralno-duhovnih rezultatih!
_ Ne skrivamo pred svetom, da vodimo militaristično politiko, toda vodimo jo, ker smo prisiljeni, ker vidimo pri sedanjem položaju v njej edino garancijo za našo svobodo, niaterijalno ter duhovno, ter edino garancijo za mir pri nas. Smo v izjemnem položaju državeTnapadenke in zato zahtevamo izjemnih razorožitvenih določb. Torej ne bomo pristali na stališče »enakopravnosti« v razorožitvi, ker bi to pomenilo za nas nevarnost.
Sklepe razorožitvene konference bomo torej le tedaj upoštevali, ako nam bodo nudili dovolj sredstev za obrambo naše zemlje.
Film naše zemlje
PATER JANEZ IZPOD STOLA
Tik pred Binkošti se je mudil v Ljubljani odličen francoski gost preč. g. Jožef Fallou, jezuit in superior bengalskih misijonov. Bival je kajpa pri tukajšnjih misijonarjih in »Slovenčevo« uredništvo mu je brž poslalo sobrata, da ga pobara, kako gredo posli v daljni indijski Kalkuti. Iz »Slovenčevega« poročila izhaja, da so se očetje jezuiti in misijonarji najbolj zanimali za politično udejstvovanje francoskega misijonarja. Ta pa jim je prav na kratko dejal: »Oprostite, nisem politik, načeloma se ne vmešavamo v politiko.« Ta pametni in modri odgovor francoskega jezuita je gotovo nekoliko iznenadil naše oo. jezuite, saj vsa slovenska javnost ve, da so Groblje kot razsadnik slovenskega misio-narstva obenem tudi središče politične klerikalne propagande. Še nedavno se je izkazalo, da niti vse protidržavne gonje drže v Groblje in gotovo ni samo slučaj, da je eden izmed nadebudnih grobeljskih patrov moral pobegniti iz domovine, ker ga v njegovem delovanju ni vodilo zlato pravilo kalkutskega su-periorja. Pobožni mož se je namreč načeloma vmešaval v politiko in moral se je pred posledicami svojega dejanja in nehanja umakniti v tujino.
Superior Fallou je v zvezi s svojo načelno izjavo povedal tudi, da jih angleška obla-stva zaradi tega zelo spoštujejo in upoštevajo. Po > Slovenčevem« naivnem poročilu je pater Janez izpod Stola pri tom iz dna duše vzkliknil:	Čudno, mene se pa tako zelo boje!«
Dobri misijonar seveda ni mislil angleških oblastev, marveč oblastva države, ki mora po žalostnih izkustvih v Grobljah pač nekoliko popaziti na bojevite slovenske misijonarje. Pater Janez menda tudi ni mislil tako do-slovno, da se ga naša oblastva boje, prej bosta strah in bojazen na njegovi strani, vendar pa je značilno, da za božjo čast vnetim gospodom niti trenutek ni prišlo na misel, da bi znalo biti v Falloujevih besedah o načelnem nevmešavanju v politiko pametno jedro.
Očividno se vrlih naših patrov to ni prav nič prijelo, kajti »Slovenec« brblja v svojem poročilu: >Frater Javh je stisnil pest in zobe: novi sklepi so vstali v mladi duši za bodočnost.« Ne poznamo razmer in ne vemo, ali je fratra Javha pozicija v redu tako, da se bo lahko dokopal do višjih posvečenj. Če pa 6e bo, potem se mora lajik samo čuditi njegovim naklepom za bodočnost. Ali bo s stisnjeno pestjo in s stisnjenimi zobmi oznanjeval blagovest, blagoslavljal ljudstva in kradeva j nejevernike? Komu veljata ti dve bojeviti gesti mlade fratrske duše? KakSne sklepe je napravil za bodočnost, da se mu že ob sami misli krčijo roke v pest? Ako so njegovi sklepi veljali enakim stvarem, zaradi katerih je moral jadrno zapustiti rodna tla njegov tovariš, potem moramo fratra posvariti, naj nekoliko kroti svojo bojaželjnost. Če pa velja-
jo njegove stisnjene pesti paganom, potem mu samo želimo, da bi se ž njimi čimprej seznanil: Morda ga bo minul sveti zanos. Črnci, Kitajci in drugi nejeverniki, ki tavajo v temi brezboštva, menda tudi znajo stisniti pesti in zobe.
H koncu še enkrat ponovimo zlate besede francoskega misionarja in jezuita preč. gospoda Fallouja, superiorja bengalskih misijonov iz Kalkute: »V politiko se načeloma ne vmešavamo«. Ta izrek je namreč v »Slovenčevem« poročilu binkoštne številke stopil popolnoma v ozadje. Kakor kaže, našim grobeljskim misijonarjem niti dostopen ni bil. sicer bi se pater Janez izpod Stola ne bil tako začudil in frater Javk bi ne bil grešil, ko je stisnil pest in koval črne naklepe za bodočnost.
IZJAVA
V	6. štev. >Pohoda« z dne 11. februarja 1933. smo v dopisu iz Sv. Vida pri Ptuju pod naslovom: O slepci izpreglejte! napadli tukajšnjega župnika g. Jakoba Sokliča. Svoj članek preklicujemo, ker smo se prepričali, da smo delali g. župniku krivico, ker smo trdili stvari, ki ne odgovarjajo resnici. Gospod župnik Jakob Soklič je s svojim delom in trpljenjem pod Italijo in tukaj pokazal, da je pravi narodnjak.
S tem popravljamo krivico, ki smo mu jo napravili na njegovem dobrem imenu, in se mu zahvaljujemo, da je odstopil od tožbe.
Zlatko Zej in uredništvo.
Strelska
Je strelceo silen naš pohod, razlega se odjek povsod !
Le meri dobro ! Pok, pok, pokf sovragov naših je pokop.
Če kralf naš slavni kliče nas, na ramo puško, nož za pas !
Le meri dobro! Pok, pok, poki sovragov naših to je grob.
Na meli straža trdna smo, nikogar se ne strašimo.
Le meri dobroI Pok, pok, pokf sovragov naših to je grob.
Za dom življenja ni nam mar, zanj glavo damo mi vsikdar.
Le meri dobro l Pok, pok, pok! sovragov naših Je pokop.
Dne lil. t. m. priredi Streliška dw**»* T čiui pri Mariboru letno nagradno streljanje, ki bo
trajalo od pol 10, do 18. ure. Za boljše strelce je pripravljenih več nagrad, zato jrtrelci v nedeljo^ vsi v našo obmejno Svečino, kjer bo preskrbljeno tudi z našo priznano domačo kapljico.
Odgovorni nrednik Miroslav Matelič. — Itd a ja za Narodno obrambno tiskovno zadrugo, r. z. z o. z., Ernest Vargazon. Tiska tiskarna Merkur