Letna naročnina znaša 40 Din. Uredništvo in uprava v Ljubljani, Gledališka ul. 8/1. Račun pri Poštni hranilnici štev. 16.160 Rokopisov ne vračamo! Teleton štev. 21-09. V Ljubljani, dne 22. aprila 1933. Jtev. 16 — Leto II. IZHAJA VSAKO SOBOTO Svoji k svojim Strupeni plini v našem gospodarstvu i Cipa „Si topro našpinu mreša, Mihl?“ Mihi: „Ni trepa, ta prokleta slofenski folk je cu tum, ta pi me čes grenco fun vrgu!“ Ves svet okoli nas se zapira pred nami, eno tržišče za drugim se nam ali zatvarja, ali pa vsaj omejuje do skrajnosti. In še za ono, kar izvažamo, se moramo boriti z največjimi težkočami in mukami. Predvojno gospodarstvo je prišlo iz reda in starih, na videz nespremenljivih težav že tekom vojne. Do vojne je Evropa spoznala, da so se njeni učenci osamosvojili in izrabili štiriletno vojno za osnovanje lastne industrije. V dobi inflacije Evropa ni samo nadomestila vsega, kar ji je uničila strašna vojna, ustvarila je se mnogo novih velikih industrij, ni pa imela več onih izvenevropskih tržišč kot pred v°]no. Zunanja trgovina je padla naravnost strašno, vsi e d tega je tako znatno znižani lzvoz povzročil v vseh industrijskih družbah Poraane trgovske bilance. Kako jih odpravili ~~ 2 zmanjšanjem uvoza. — In takrat je nastala parola, naj države producirajo po možnosti vse doma, kar potrebujejo. Tej paroli so sledili zidovi visokih zaščitnih carin, ki so polagoma zatrli vso ono svobodo, Id je Predpogoj za razmah svetovne trgovine. Tako Je stala tudi naša država naenkrat tu z vsem svojim ogromnim naravnim bogastvom in ni mogla več izvažati presežka svojih pridelkov. Da niso prišle po inozemstvu vpeljane devizne omejitve, bi bila naša trgovinska bilanca vprav katastrofalno pasivna. Tako pa je ostala vsaj za malenkost aktivna, vendar te aktivnosti ne moremo biti veseli. Izpodre-zanje uvoza in izvoza je povzročilo ono težko stagnacijo našega narodnega gospodarstva, ki je imela za posledico duševno, potem še pa denarno krizo, ki grozi uničiti našo celotno delavnost in pridobitnost. Kdo je kriv? Pustimo rekriminacije na iacun vlade in Narodne banke, naših denarnih zavodov in privatnih mogočnikov! Vzemimo stanje kakršno je in iščimo sredstva ce ne za ozdravljenje, pa vsaj za omiljenje ega obupnega položaja. Celo veliki angleški narod je že pred meseci začel bitko za ohra-®*tev in okrepitev svojega gospodarstva pod ^©vizo: Angleži, kupujte le angleško blago! _ so storili drugi veliki narodi, vsi hočejo vsemi mogočimi sredstvi pripraviti svoje pijane do tega, da kupujejo za kritje °. Potreb le iz domačega blaga izdelane ,jik_. tzv°de domačih podjetij. Ako čutijo ve-» svetovni narodi potrebo izvajati in propagirati z vsemi javnimi in zaseibnimi sred-wi princip »Svoji k svojim«, čemu bi ne st°rili tega mi, ki smo mal, mlad narod ščle v začetku svojega razvoja in nam mora biti ^saka res domača obrt, trgovina in industrija kot punčica našega očesa. Čuvajmo domače producente! Ne gre za bojkot tujega blaga, saj vemo, j smo kapitala revna država, ki bo še dolga eta rabila dotok tujega denarja, če se naj Začne vsaj polagoma dvigati in izrabljati vsa ^izčrpna bogastva naših gozdov in rudni-našega morja in njegove divne obale, ^aših gora in prelestnih letovišč. Toda baš a zavest nas mora krepiti v volji, da včvr-ln'o že obstoječa res domača podjetja, jim omogočamo čim večji razmah in jih usposo->mo za tekmovanje z inozemsko konkurenco. n v Kai je naše domače podjetje? Kdo je s domači producent? Ne spadajo sem sa-° podjetja, ki jih financirajo in vodijo res naši ljudje, marveč tudi podjetja, kjer je eležen tuj kapital. Glavni kriterij domačih Podjetij ni vprašanje, kdo je lastnik vlože-kapitala, marveč vprašanje, kako ta kapital dela, t. j. ali' je delo in udejstvovanje ega kapitala v skladu z nacionalnimi, gospo-arskimi, socialnimi in kulturnimi interesi ašega naroda in naše države. Ce nam tuj apital ustvari cvetoče velepodjetje, ki zapo-je naše ljudi po dostojnih plačah, uporab-naše surovine po primernih nabavnih ?mah in izdeluje prvovrstne izdelke, ki nam qeiajo čast na svetovnem trgu, potem je to Ujetje gotovo bolj naše kot pa podjetje domačina, ki dela sicer z domačim kapitalom, **!"* tem pa izmozgava naše delavce in doba-''‘telje domačih surovin ter izdeluje slabo, ^konkurenčno blago. Razumljivo pa mora-čuvati predvsem res naša domača z na-lastnim kapitalom alimentirana podjetja! »Ul De ^s*1,628]0 vsem gornjim pogojem, pri-mo jih do tega, saj se da doseči vse, če bomo šli na delo odločno in neustrašeno. Za akcijo »Svoji k svojim« je treba torej najprej postaviti in v prakso prenesti princip. Kupuj le blago, izdelano v naši državi! Zaman se pritožujejo naši producentje in trgovci, brezplodni so apeli na našo publiko! Ona živi še danes v mnenju, da je dobro le to, kar prihaja iz tujine in da domači izdelek ne vzdrži primer s tujim! Je to dokaz, da naše ljudstvo še ni zrelo za lastno državo in da nima še onega ponosa in one kljubovalne samozavesti, ki jo mora imeti vsak v resnici državljanski in državni narod. Ta nezrelost daje seveda našim trgovcem povod in potuho, da se še vedno zalagajo z inozemskimi izdelki in jih seveda tudi forsirajo. Saj so morali plačati takoj in v gotovini carino. Tudi plačilni pogoji danes niso ugodni in zato v teh tujih izdelkih investirani denar ne sime ležati dolgo. N. pr. koliko perila, ovratnikov in klobukov, rokavic, nogavic in čevljev iz inozemstva ponosi naše občinstvo danes, ko strada in obupuje naš delavec in hirajo podjetja naših ljudi, ki so investirali v ta naša podjetja naš domač kapital! Kupuj tuje izdelke le tedaj, če ti domača produkcija ali sploh ne nudi takih izdelkov, ali vsaj niti v približno taki kvaliteti, kot je ona inozemskih produktov! Malenkostna razlika v ceni ali kvaliteti ne prihaja v poštev, ona ne odtehta niti približno škode, ki jo utrpi naše gospodarstvo in naš delavec, če iz same objestnosti, lahkomiselnosti ali celo brezobzirnosti kupujemo tuje izdelke. Treba bo torej pred vsem vzgajati naše kupujoče občinstvo. Kjerkoli smo in kakorkoli se udejstvujemo, vedno se moramo zavedati, da smo državljani svoje lastne države, da smo del državnega naroda in da ni države, ki bi vzdrževala in krmila narod, marveč je vedno le narod oni, čegar srca in roke so vir vsega kulturnega in materielnega življenja države. Nihče izmed nas torej ni in ne more biti nek ločen, samostojen subjekt, ki lahko misli in dela kar hoče, vsi smo le drobci velike, vzvišene celote, ki bo tem bolj čvrsta in vplivna, čim tesnejša je medsebojna povezanost teh drobcev. In ker posamezni drobci nimajo niti možnosti niti izgleda, da bi se mogli izločiti iz te celote, — če propade ena država, pride druga — potem pač ne preostane drugega kot čuvati to nadrejeno celoto in ji dati vse, kar rabi za moč in razmah, čim jačja je država, tem večjo zaslombo nudi svojemu narodu. Kaj stori torej naša narodna dama, ki nosi Popper-čevlje, tuje svileno perilo in nogavice, tuje rokavice in dežnike, je namazana s tujim pudrom in rdečilom? Kaj stori naš narodni velemož, ki si nabavlja vse obleke v (iiadcu. In je tako nobel, da prihaja krojač iz Gradca v Jugoslavijo pomerjat mu obleko? Oba sta škodljivca svoje lastne države in onega naroda, kateremu hočeta biti vsaj navidez voditelja in reprezentanta! In kaj je storil mož, ki je dal izdelati načrte za svoje pohištvo zagrizenemu koroškemu Nemcu, in to v easu, ko so naši domači arhitekti brez dela in zaslužka! Ali ni to izdaja nad našim narodom v njegovih najtežjih časih? Imamo izvrstne zdravnike-specialiste, ki jih priznava tudi inozemstvo in jim lahko zaupamo svoje življenje. Svoj čas je ugotovil znan naš kirurg, da uživa pač zaupanje naših Nemcev, da pa hodijo Slovenci raje v Gradec in na Dunaj! Ni čuda, saj imamo nacionalne borce ki bi si šli najrajši celo kurja očesa rezat izven države. Če ni boljše je bolj drago in zato bolj nobel! Le v skrajni sili se poslužujejo ti »rodoljubi za v okvir« naših domačih strokovnjakov in produktov. Naj bodo še tako dobro in solidno postreženi, prihodnjič bodo segli zopet po tujem blagu. Temu je treba napraviti konec napram onim, ki greše namenoma iz prirojenega snobizma in bo treba uporabiti drastična sredstva. Gotovo bodo zalegle objave v lisitih, ki se bodo glasile n. pr. A. si je šel zdravit hemoroide v Gradec, B. si je šel kupit spomladansko obleko na Dunaj, C. se je pripeljala iz N. Avstrije v novem svilenem perilu, D. je nabavil vso opremo za novorojenčka iz tujine itd. Če bi pa ne zalegle take objave, se bodo pa našla druga sredstva, kajti narod ne sme biti izbirčen v sredstvih, kadar brani svojo eksistenco. Napram vsem drugim, ki so le zaslepljeni in zapeljani, bo pa treba smotrenega vzgojnega dela. Korak za korakom jih mora preganjati parola »Svoji k svojim«, kamorkoli se bodo ofbrnili, povsod naj čujejo in či-tajo ta poziv. Trdo bo to delo, toda uspelo Im>, če bo izvajano dosledno in smotreno. Vse nacionalne in tiskovne organizacije bodo morale dati na razpolago celotni svoj organizacijski in članski aparat tako, da bodo naše mase neprestano gonjene in opominjane. Sodelovati bo moral tudi celotni državni aparat, predvsem vse naše šole. Letaki, lepaki, inserati, predavanja, filmska reklama, radio — vse naj sodeluje in ne bo dolgo, ko se bo naša masa zavedla, da škoduje sama sebi, če podpira tujca in da je v njenem lastnem interesu, če si nabavlja vse, kar rabi, doma pri domačinih iz domačih produkcijskih virov. Driavoznanstvo zastopnikov cerkve Klerikalne stranke vsega sveta imajo v svojih političnih borbah eno skupno potezo. Kadarkoli se jim namreč ponesreči kaka akcija in se je nadejati nevšečnih posledic, ki so pač delež premaganca, se borci umaknejo v ozadje, in se kujajo, češ da so po nedolžnem preganjani, v ospredje pa stopi činitelj, ki mu ne moreš zlepa do živega — cerkev. Po zadnji punktaški ofenzivi, ki se je končala z žalostnim porazom obsodbe, se je faaš borbeni klerikalizem umaknil nekoliko s svoje napadalne pozicije; nadomestili pa so ga teologi, ki v uvodnikih svojega glasila dajejo državi lepe maziljene nauke, kaki naj l>odo nje odnosi do cerkve, da ne bodo kaznovani oni, ki so dvigali upor proti državi. Prošlo soboto je pobožni uvodničar takole poučeval državo in ji odkazoval nje mesto: »Dvom oblastem — množina je njegova — je po božji volji izročena skrb za človeštvo. Država naj bi skrbela za zemsko blagostanje, cerkev pa za dobrine večnega življenja. Državljani so v državi kakor kolesa v tovarni, otroci cerkve pa so mladike na vinski trti Kristusovi. Obe pravni obliki, cerkev in država sta samostojni družbi, vsaka v svojem pravnem območju neodvisna od druge.« Prav lepe besede, ki bi jih lahko v interesu cerkve podpisali z obema rokama, ako bi se cerkveni uradniki držali vsaj tako strogo pravila o deljenem delokrogu, kakor se ga drže državni uradniki. Ko pa vidimo, da cerkveni zastopniki silijo na javne politične shode in tam delajo zdražbe, ministri države pa ne silijo na leco, v spovednico in pred oltar, spoštujoč privilegije in področje cerkve, ee nam pa mora zdeti, da cerkveni uradniki niti malo ne vpoštevajo zgoraj omenjenega načela, naj bosta obe pravni obliki popolnoma neodvisni druga od druge. Odkar obstojajo cerkve in države, je bila med njimi stalna borba in zgodovina nas uči, da je država vedno zavračala cerkev v nje pravi delokrog, cerkve pa so nasprotno težile vedno za eno nedeljeno oblastjo. Kjer cerkve ne posegajo po državni oblasti, n. pr. v Zedinjenih državah Severne Amerike, tam tudi ni nobenega trenja med posvetno in cerkveno oblastjo. Tudi v Franciji je položaj med obema enoten, ker cerkev nima svoje nekdanje sile, da bi odločala tudi o stvareh, ki so domena lajikov in ki so popolnoma posvetnega značaja. Pri nas je na žalost položaj tak, da sta cerkev in stranka intimno pomešani, da vedno zadeneš tudi prvo, ako z vso pravico udariš po drugi. Lapidarno je to promiskuiteto cerkve in politike nedavno označil neki naš politik, ko je dejal: Pri današnjem stanju stvari zagreši skoro enako bogoskrunstvo oni, ki se dotakne žage na škofovem veleposestvu kakor oni, ki bi vlomil v tabernakelj ter’raztresal posvečene hostije. Pogled po svetu nas prepriča, kako idilično mirno življenje žive perkve tam, kjer se zavedajo svoje evangeljske misije in strogo pazijo na to, da njihovi organi ne prekoračijo svojega delokroga. Države jih ščitijo, narodi jih spoštujejo in celo najhujši neverniki nimajo prilike, da bi se spodtikali ob nje. Pri tem ni brez pomena, da vlada tako lepo razmerje med obema ravno tam, kjer sta obe ločeni, zlasti pa tam, kjer ločitve ni bilo treba, ker nikoli nista bili spojeni. Ta ugotovitev govori cele knjige, ki gotovo niso v prid militantnim cerkvam. Ako smatramo državo in cerkev za dve popolnoma samostojni organizaciji z ostro razmejenim področjem, si lahko mislimo, da se ti dve področji nekje stikata in da ti stiki morda pnvedo celo do nekega trenja. Tudi za ta primer ima »Slovenčev« uvodničar prav lepo načelo za postopek. »Kadar pa pride do spora«, pravi, obvelja evangeljska zapoved: Boga je treba bolj poslušati, kakor ljudi.« Ni treba, da bi bil človek brezverec in bogo-tajec, ako mu ta izrek ni popolnoma povšeči. Znano nam je namreč, da se gospod Bog v svoji neskončni modrosti zelo redko oglasi, zato pa so nam cerkveni uradniki takoj pri roki z besedo: Mi smo njegovi namestniki in edini tolmači njegove volje. Pri tem zopet ni treba, da poiščemo ravno nevernika, da podvomi v 20. stoletju nad nesporno resničnostjo tega izreka. Tudi misleč vernik bo nekoliko svetlo pogledal pri taki logiki, kajti pri tem bi v sporu fungirali kot sodniki v božjem imenu ravno isti, ki so v sporu samem stranka. Če pa pregledamo, kdo bi odločeval kot najvišja cerkvena instanca v sporu med našo državo in cerkvijo na naših tleh, vidimo, da bi ta vloga pripadla Italijanom, ki imajo večino v kardinalskem kolegiju, ki je vatikanska diplomacija njih izključna domena in iz katerih se tudi redno voli najvišji cerkveni poglavar. Tega pa ne moremo dopustiti, saj je skoro jasno, da bi ta gospoda dosledno odločevala proti našemu narodu. Toda naše pomisleke nam takoj razprši zagotovilo, da je neki način, ki nas obvaruje take nesreče. »Mirno in vzajemno sodelovanje cerkve in države dobi v konkordatu svojo najslovesnejšo obliko.« Da, toda najsloves-nejšo samo tedaj, ako je konkordat tak, kakor sta ga sklenila avstrijski cesar Franc Jožef in rimski papež. Drugi konkordati so manj slovesni, na svetu pa so celo take države, ki nimajo konkordata, marveč le kak skromen modus vivendi, kakor ga ima z Vatikanom Češkoslovaška republika. Tudi mi si želimo enakega sporazuma z Vatikanom, toda v Rimu popuste od svojih namišljenih pravic zelo neradi in le težko se dado prepričati, da je nujno potrebno zožiti delokrog cerkve le na stvari verskega značaja, ker neradi odstopajo od onega pravila o dveh mečih, meču posvetne in meču duhovske oblasti, ki jih je v sivi davnini baje sam Bog podelil rimskemu papežu. Zgodovina pa nas zopet uči, da ima cerkev najmanj neprilik tam, kjer se njeno delo omejuje na stvari, ki niso od tega sveta. Še v nekem pogledu naši teološki drža voznanci odrekajo državi vsako pravico: v vzgoji mladine. Zlasti to panogo hoče imeti cerkev izključno zase, odkar je uvedena po svetu proti njeni volji splošna šolska dolžnost. Pri tem pa gospoda pozabljajo, da ravno v tem pogledu nimajo niti sence pravice. Saj oni niso očetje, dasi si včasih nadevajo to ime, saj nimajo družine, kako naj jim gre neomejeno odločevanje o stvareh, ki jim morajo biti tuje na vse večne čase. Iz njihovih ust naglaševana svetost družine je prazna fraza, ko si je posamezniki sploh ne smejo ustanoviti in zahteva, da jim gre vzgoja mladine, je naravnost absurdna, ko morajo zanjo vendar skrbeti lajiki in država kot popolnoma lajiška ustanova. Cerkvi nasproti pa imamo izredno tolerantno organizacijsko tvorbo, državo, ki se nikoli ne loteva cerkva, dokler se le-te udejstvujejo v svojem pravem področju; ščiti jih s svojo zakonodajo in s svojo oboroženo silo, vzdržuje jim ves aparat in jim daje možnost, da neovirano prepovedujejo svoje nauke ne samo v cerkvah, marveč tudi v šolah, ki jih gradi sama. Ko bi si cerkev vzela za vzgled širokogrudnost te lajične ustanove, smo prepričani, da bi bilo obema v prid, osobito pa cerkvi, kajti v zadnjem času se nekam često dogajajo primeri, da se napetost med cerkvijo in državo končuje redno z zmago slednje. Naš vek poteka pač v tem za cerkev neveselem znamenju in moder mož, ki gleda na stvari trezno, se bo skušal prilagoditi prilikam, da se izogne morebitnim težjim ne-prilikam. Apel Hotemo liudi neiiposnienih hrbtenic Pohod na Zidani most Na zapadu pripravljajo atentat na našo svobodo. Sloveniji pišejo testament in vad-ljajo za njeno kri. Pojavljajo se trojke, četvorke, ki diktirajo smeri evropski usodi. Obnavlja se leto 1914. Glavno vlogo proslulega avstro-madjarskega skrpucala je prevzel — Rim. Le počasi vrejo na dan načrti razbolelih možgan rimske prepotence. Rimski imperator že gleda svoje kohorte, ki korakajo po slovenski zemlji. On misli najbrže tako, kakor leta 1918. Ali pa pohod na Zidani most, po vzorcu pohoda na Rim. Mi poslušamo ta poročila, časopisje prinaša zemljevide bodoče naše usode. Poslušamo, gledamo in — spimo. Ne spimo, pač pa z upognjeno hrbtenico čakamo, kdaj pride imperator z belo zastavo in palmovo vejico. Belo oblečene deklice se pripravljajo na sprejem. Uniformirani vojščaki, v dolgih belih rimskih plaščih so tu — za častno spremstvo. Slovenska pest se dviga k rimskemu pozdravu. S svojo podzemsko žurnalistiko, s syojim anonimnim figarstvom se vežba, da postane vredna svojih bodočih učiteljev in vzornikov. V resnici popolna duhovna sorodnost v metodah in načinih rimske volkulje. Taka so bila poročila, ki jih je prejemal rimski imperator od svojih zvestih. In na pod- lagi teh je skoval svoj »Pohod na Zidani mostc. Narodni odpadniki: Perčec in njegova sodrga kot zveste oprode črnih srajc so pomagali redigirati to neslano aprilsko šalo. Lepo so si zamislili vso zadevo vsi tisti, ki so leta 1918 reševali slovensko Koroško za pečjo, vsi tisti, ki so se vsedli na prazna mesta h — koritom. Tudi v tem so sledili svojemu velikemu vodji, ki se je z brzovla-kom vozil h pohodu na Rim. Ali ta stvar z rezanjem jugoslovanske zemlje ni tako enostavna. So tu še ljudje, ki so polnili avstrijske jetnišnice, ki so se borili za svobodo slovenske zemlje na vseh evropskih frontah. So tu ljudje, ki so branili sveto našo koroško zemljo, ljudje, ki so vračali klofute imperialističnemu Rimu, in niso klonili glave tudi po hrbtnih strelih v Bazovici. In na te ljudi so pozabili oni, ki so sestavljali rimsko režnjo. Pozabili so na jeklene mišice, na odločno voljo, na nebrzdani vulkan, ki se bo razlil preko vsakogar, ki bi poskušal rušiti slovensko in jugoslovansko zemljo. Ta aprilska šala večnega Rima, naj bo že enkrat resno svarilo vsem onim, ki s politične ali kake drugačne bistroumnosti tako radi pokoketirajo tja preko Snežnika, da ne bo »Slovenec« pisal zaman: »Ave Caesar, mori-turi te salutant«! Krepimo svoje mišice Budžet ministrstva vojske in mornarice je bil soglasno sprejet v narodnem predstavništvu. Ponosni smo na tako priznanje naši narodni vojski, katero ji tudi po vsej pravici pripada. Nedvomno, armada, kakršna je naša, vliva spoštovanje in strah vsem našim so-eedom iin že zdavnaj bi marsikdo poskusil uveljaviti svoje »tisočletne pravice« na našo aemljo, da se ni bal srečanja z našimi vojaki. Naša vojska dela tiho, brez reklame in njeni uspehi se ne obešajo na veliki zvon. Ona se ni nikdar vmešavala v politiko in v nadeve, ki ne spadajo v njen delokrog. Toda «*i ne smemo ostati ob strani samo kot navdušeni opazovalci, temveč moramo tudi z naše strani storiti vse, kar je v moči vsakega posameznika. In polje dela je veliko. Naši sovražniki kujejo peklenske nakle- Se proti naši državi. Želijo z eno potezo izrisati Jugoslavijo z zemljevida Evrope. Predstavljajo nas feot suženjski narod, nesposoben, da vlada sam sebi, pišejo o večnih revolucijah pri nas iin smatrajo za svoje poslanstvo, da nas čimpreje rešijo iz tega kaosa. Naš odgovor na take bedast oče mora biti dostojen velikega naroda, naroda z mnogo večjo kulturo, kot jo na imajo oni, ki si doniiš-'1 ju jej o, da so poklicani vladati nad nanni, hlapčevskimi dušami, Preporod im o prvo sami sebe, vzgojimo se v ljubezni do naše širne domovine, naše rodne grude in do našega viteškega Kralja in vzgajajmo v tem našo bližr njike. Dosti je bilo prepiranja- Na delo vsi, ker časi so resni. Pokažimo vsem našim sovražnikom, da smo složni, da smo vsi ena duša in da bi vsak njihov poskus, odvzeti nam samo eno ped zemlje, naletel na ne- Sremagljivo falango jugoslovanskih borcev, a bi to dosegli m cim bolj pomagali naši vojski, moramo vzgajati našo omladino v moralni in telesni kreposti. Brez ozira na spol in starost moramo vsi pristopiti k delu. Moralna vzgoja omladiine mora biti najvažnejša. Starši, profesorji, učitelji in vsi prosvetni delavci vcepljajte in sadite na rodovitna tla ljubezen do kralja in domovine, vzgajajte mladino za branitelje s krvjo pridobljene države, pripravljajte jo na disciplino in širite bratsko ljubezen. Toda ni dovolj samo moralna vzgoja. Tudi telo se mora pripraviti in vežbati za največje napore. Zatorej pristopajte k Sokolu, Strelskim družinam itd., gojite koristne športe kot na primer smučanje, turistiko, telovadbo, lahko atletiko itd. Država je uvidela veliki pomen telesne kulturo in izdala zakon o obvezni telesni vzgoji mladine. V Švici se vrši vsako leto takozvani »vojni marš« na daljini od 40—60 km, v katerem tekmujejo vsi brez razlike v polni bojni opremi':. Za časa marša je prepovedano zavžiti jed in pijačo. Za take vrste tekmo se prijavlja ogromno število tekmovalcev in interesantno je, da ne izostane na potu niti eden. Leta 1931 je prvak od tekmovalcev prišel na cilj v 4 urah in 24 minutah (pot od Iverdona do Lozane). Tek je prepovedan. Dalje se vrše vsako leto tekme v smučanju, toda v pogledu na vojno službo. Tekmovalci morajo nositi gotovo količino hrane, municije, oz. orožja na hrbtu in jo v odrejenem času oddati na določeno mesto. Posnemajmo pridne Švicarje in storimo vse, kar je v naši moči za moralno in telesno okrepitev naše mladine. Plačilo naj nam bo navest, da srno vzgojili borce, ki bodo znali čuvati naše meje, in ki nam bodo omogočili mirno delo in procvit naše lepe Jugoslavije. APEL VSEM JUG0SL0VENSKIM NACIONALISTOM ALEKSANDROVE UNIVERZE V LJUBLJANI! Ljubljana, dne 22. aprila 1938. Po 6. januarju 1929. smo vsi pravi in iskreni Jugoslovani upali, da je nastopila nova, srečnejša doba za razmah jugoslovanske misli. Polni optimizma smo bili pripravljeni sodelovati na ozdravljenju nevzdržnih razmer na ljubljanski univerzi. Po razpustu ORganizacije Jugoslovanskih NAcionalistov je nastala velika vrzel v akademskih društvih na vseh univerzah Jugoslavije in več je bilo poizkusov, da se stvori močna akademska organizacija, ki bi imela v svojem programu: vse za srečnejšo bodočnost vseh delov jugoslovanskega naroda in proti vsakemu vmešavanju katerekoli strankarske politike, ki se je pokazala v prvem desetletju obstoja naše mlade države tako škodljivo, da še danes čutimo njene porazne posledice prav vsi, a najbolj občuti iste naš preprosti narod. Več zamisli za ustanovitev enotne akademske organizacije je bilo iz Zagreba in Beograda. Vsakemu je najbolj v spominu »Jugoslovanski Akademski Klub Kraljevine Jugoslavije« (»JAK«), ki je bil na pobudo nekaterih akademikov iz Beograda v sporazumu z delegati jugoslovansko orientiranih akademskih društev iz Zagreba, Subotice, Skoplja in delegatov jugoslovanskega naprednega akademskega društva »Jadrana« ustanovljen v marcu leta 1931. v Zagrebu. Ponesrečena izbira ljudi in četrtinska vožnja sta bili grob tej organizaciji, ki bi si tekom let lahko pridobila velik ugled tako doma kakor v inozemstvu. Vodstev posameznih sekcij so se polastili ljudje, ki jim je bil vzvišeni smoter JAK-a povsem neznan ter so pač smatrali društvo kot urad za izdajanje voznih legitimacij, katero je za denar dobil tudi najzagrizenejši separatist ali komunist. Glavna ovira za vsako resno delo in ureditev nevzdržnih razmer v klubu je bilo to, da univerze in pristojna oblastva niso takoj odobrila društvenih pravil ter so tako pripravljalni odbori sekcij brez vsake kontrole upravljali nemoteno velike vsote društvenega denarja. Vsako prizadevanje, obračunati s temi elementi, je ostalo radi tega do danes brezuspešno. Peščici poštenih in neoporečnih Jugoslovanov se nam je posrečilo preprečiti v ljubljanski sekciji JAK-a njihove nadaljnje načrte, dasi do danes nismo mogli končno obračunati ž njimi. Ker razmere radi navedenih dejstev nismo mogli urediti in je bila vzvišena jugoslovanska ideja na tak način ponovno oblatena, od idejnih nasprotnikov pa zopet po krivem zasmehovana in opljuvana, sni dne 15. oktobra 1932. kot Pripravljalni odbor JAK-a kraljevine Jugoslavije — sekcije Ljubljana, definitivno razšli. JAK kraljevine Jugoslavije, ki je radi nepravilnega vodstva, kakor drugod, tako tudi v Ljubljani, doživel moralni in materialni polom, nam je vsem dobra šola in ponoven dokaz, da vsaka organizacija uspeva le na bratskem zaupanju, iskrenosti in poštenju. Od ljudi, ki se niso čutili v svojih srcih in dušah prave in iskrene Jugoslovane, ni bilo pričakovati kaj drugega ter smo samo srečni, da moremo danes ločiti koristolovce od idealistov. Kaotični čas je zahteval od nas jugoslovanskih nacionalistov, da ponovno dvignemo na Aleksandrovi univerzi jugoslovanski prapor, da zopet zberemo v svoje vrste vse tiste, ki še čutijo pravo iskrenost v svojh srcih, ki še niso blatili naše Jugoslovanstvo, da bomo mogli kot ljubeči se bratje zastaviti vse svoje mlade sile, vse svoje sposobnosti, vso svojo ljubezen za končno ostvari-tev našega velikega smotra — Velike Jugoslavije, dobre matere vseh Jugoslovanov. Malo nas je dosedaj in tiho smo se zbirali na malo obiskanih, a prisrčnih sestankih, kjer smo v januarju 1933. ustanovili »Jugoslovanski Nacionalistični Akademski Klub »EDINSTVO« (J. N. A. K. »EDINSTVO«) na Aleksandrovi univerzi v Ljubljani. Klubova pravila smo takoj nato vložili na rektorat univerze in 1. februarja 1933. nam je uni-tetni senat na svoji seji pravila odobril. Apeliramo na vse tiste, v katerih dušah in srcih še veje čist in nepokvarjen jugoslovanski duh bratstva, enakosti in svobode ter jim niso mar razni politični avanturisti in konjunkturistj, da bomo kot en mož mogli nastopati za interese naše jugoslovanske univerze v Ljubljani, kot kulturnega žarišča slovenskega dela jugoslovanskega naroda. Kot pravi Jugoslovani se bomo vedno borili za neokrnjeno našo univerzo, za njeno izpopolnitev ter vodili odkrito borbo proti vsakemu, ki bo skušal vedoma ali nevedo-ma škodovati našim velikim in vzvišenim smotrom. Odkrito priznavamo, da smo pokret, ki stremi samo za tem, da našemu jugoslovanskemu narodu ustvarimo srečnejšo bodočnost in šli bomo preko vseh ovir, katere so še danes pred nami. Verovali smo, verujemo in verovali bomo v zmago našega čistega in iskrenega Jugoslovanstva ter od svoje namere ne bomo odstopili niti koraka. Pot v našo sredo je vsakomur na prosto dana in komur je za boljšo bodočnost vseh nas Jugoslovanov, bo pristopil v naše vrste z voljo in iskreno željo pripomoči jugoslovanski ideji do končne ostvaritve in zmage, da ne bo Jugoslavija samo zakon in krpa papirja, temveč bo živela v srcih vseh njenih sinov in hčera. . . . Pogoji za vstop v naš klub so objavljeni na društveni deski na univerzi. Znani so Vam naši smotri in nameni. Čakamo Vašega iskrenega odziva in sodelovanja za našo skupno stvar ter Vam kličemo bratski Zdravo! J. N. A. K. »EDINSTVO« (Pripravljalni odbor). Pohoditi hoiemo vsa*o nepošteno delo! Za Hitlerjem? Jugoslovani, Narodna odbrana Vas kliče! Tudi Nemčija je podlegla svežemu nacionalističnemu valu, tudi tam so se zrušile vse bivše velike politične firme pod korakom Hitlerjevih napadalnih oddelkov. Sila je nad pravico, sila je še vedno zmagala, če in kadar jo ije vporabila mlada, požrtvovalna in za svoje ideale navdušena organizacija. Kot stavba iz kart so padli v prah vsd nekdanji predsodki. Katoliški centru m s katoliškem' klorom in episkopatom vred blagoslavlja to, kar je nekdaj preklinjal. Tudi Vatikan 'ljubi močne bataljone, tudi on vodi politiko Friderika Velikega*, kii je rekel: »Bog drži z močnimi bataljoni.« Bavanstki lev je molče stisnil rep med noge in se 'mimo zleknil k nogam Hitlerja. Ni se upiral, niti zarjovel ni! Padajo stare meje, padajo tradicije, v par dneh je doživela velika Nemčija popoln preobrat, ki je mnogo večji kot oni v letu 1918 po zgubljeni vojni-Kaj bo s Hitlerjem, ali bo uspel ali pa se bo zrušil sam v sebi, o tem je škoda govoriti in ugibati, pokazala bo to bodočnost. Brez dvoma pa je Hitler storil veliko delo, brez dvoma je on inicijatotr pokreta, ki je bil in je tudi danes mogoč samo v Nenv&ji. Njegov pokret ije povzročil preoej zmede tudi pri nas v glavah posameznikov, kd čutijo v sebi hitlerjanske sposobnosti in sanjajo o jugoslovanskem Mussoliniju ali Hitlerju. In 'tako ni čudno, če se čdtajo In čujejo misli, da bi bi- lo tudi pni nas treba ustvariti narodno-sociali-stično stranko, da bi bilo tudi pri nas treba diktature h la Hitler oz. Mussolini. Kdor to 'mtisli, tee imobi in kaže, da ne pozna naših domačih razmer dn me zna lločiti Jugoslavije od Nemčije ali Italije. Mi smo mlada država, v kateri še vse vre in kipi, ki pa ima toliko zdravih sokov, da bodo zmetaili iz mladega vina vso nesnago. Naša skrb mora biti le ta, da pospešimo to kipenje in s tem združeno čiščenje ter čiimprej odstranimo 'vso to nesnago, ki prihaja vsled kipenja vedno bolj k vrini in postaja vedno bolj vidna ®a vse, ki 'imajo adrave enotnega jugoslovanskega naroda. Mi nismo Italija* ki v letu 1922 ni nobenega voditelja niti v svoji vladi, nllL' svojem kraljevskem domu, mi nismo ki dima na čelu sicer zaslužnega in vse ca911 vrednega imairšala Hindenburga, ki pa svoje starosti ne more biti bo-rbeni vodja svojega naroda v njegovih najtežjih dneh. Mi v Jugoslaviji pa imamo svo}ega Voditelja, ki je priznan od vseh in pred katerim j© k'10" nit, klani in bo klonil vsak. Temu ^ažemu Voditelju se stavimo na razpolago vsi, toda čistih src in brez vseh osebnih in partizanskih misli in nagibov. Ta naš Voditelj je klical in budil Jugoslovane že pred letom 1918, klical jih je na dan ujedinjenja in ves čas pozneje, zaklical je svoj odločni to 6. januarja 1929. Kako smo se odzvali vseiii tem ipocsivom? Odziv ni zadovoljil -našega ditelja in ni zadovoljil nas. Zato pa in gradimo z vsemi silami -enotno jr0 10 jugoslovanskih nacionalistov. Ko 'boigotova, sporočimo Voditelju, da naj z Bj°. ^ se bo to zgodilo, potem bo f^\V*,“vermu P0-zivu lepši in boljši, potem bo ostala Jugoslavija sproščena vse plemenske ui partizanske navlake. To je naša volja in tako bodi! Ne -ralbimo novih strank m novtih idej, uresničimo ono idejo, m katero so padali stotasoči naj-boljših -borcev, katera ne tli sanvo v naših srcih, marveč gotovo, čeprav le podzavestno tudi v srcih našega preprostega naroda. Hitler ne sme bita torej vzgled nam, pač pa ee naj uče od njega naši domači nasprotniki. Oni, ki hočejo še danes vzdržati stara plemenska naspirotstva in stare plemenske meje, naj mislijo na ponižno smrt bavarskega leva in kako hitro so zginile na -povelj« Hitlerja vse po starem federalizmu zgrajene in vzdrževane meje, ki se jih ni upala odstraniti niti revolucija v letu 1918 niti toliko hvalisala nemška demokracija. Oni drugi pa, ki zakrivajo svoje nasprotstvo pod plašč preganjanja vere, ti si naj vzamejo za vzgled postopanje Vatikana in katoliških krogov v Italiji uapraim Mussoliniju in v Nemčiji napram Hitlerju. Kajti llepše je prostovoljno kot pa nasilno spreobrnjenje. Štev. 16. >POHQD< Stran S. Z obhodov Maribor TUDI SAMO PRI NAS MOGOČE Medtem, ko je sleherni obrtnik, delavec, uradnik — jugoslovanski državljan —, ki radi svoje nesposobnosti ni osebno služil pri narodni vojski ali pa je bil po odsluženju roka onesposobljen, obdavčen z vojnico, ki ge plačuje v višini 20% uslužbenskega davka, ne jšačujejo nobenih davkov oni tuji državljani, obrtniki, uradniki, delavci, ki se zaposlujejo v naših podjetjih, tovarnah in ustanovah ali so samostojni obrtniki, tovarnarji itd. kot »kvalificirane delovne moči«. Med temi je mnogo (takih, ki prosijo za pridobitev jugoslov. državljanstva šele poltem, ko izpolnijo 27. leto starosti, le radi tega, da se odtegnejo osebnega služenja v kadru. Pri vsem tem pa so ves čas brez vsakih zadevnih dajatev (vojnice), ker jih ščiti tuje državljanstvo. Na merodajnem mestu bi bilo zato izposlovati: 1. da se tujim državljanom, ki se kakorkoli zaposlujejo v naši kraljevimi, naloži davek na njih zaslužek in 2. da se — ali načelno odkloni potrditev jugosl. drž. onim tujim državljanom, ki živijo več let v kraljevini, pa zaprosijo za naše državljanstvo šele po izpolnjenem 27. letu starosti le zato, da se izognejo aktivni vojaški službi, ali pa, da se te, ker niso služili pri narodni sili, obdavči z vojnico v katerikoli obliki. Takih tičev, ki se izmikajo naši vojaški službi, še baje mnogo leta ob naši severni meji in se radovedno vprašujemo, kdaj bo naše potrpežljivosti konec. Geslo »Svoji k svojim!« bi bilo pri nas zelo na mestu, zlasti pogosto pri onih, ki ga imajo skoro neprestano na jeziku, praktično pa ga na svoji strani le malo ali pa sploh ne izvajajo. To se je pokazalo že večkrat in na več kakor očiten način pri nabavljanju raznih industrijskih izdelkov za podrobno prodajo s strani raznih »narodnih«, »slovenskih« in »jugoslovanskih« tvrdk, kakor tudi z njihovim načinom inseriranja v raznih listih, ki so vse prej, kakor pa narodni, slovenski in jugoslovanski. Morda se motimo in menijo dotični »narodnjaki« s tem geslom le potrditi svojo istovetnost s tujerodci, oziroma bolje rečeno: renegati in potujčenci, ter apelirajo le na njihovo podporo in odjem... »Z obraza brati je težko...«, si misli najbrže marsikak naš trgovski in zasebni nameščenec, ki te pozdravi, ko vstopiš v ta ali oni lokal, najprej nemško in potem šele slovensko, če je še pravočasno opazil Tvoje namršeno čelo in strele ogorčenja sipajoče oči. Na ponovna tozadevna obračunavanja so nameščenci skoro dosledno odgovarjali, da morajo tako pozdravljati po nalogu svojih gg. šefov, ki se nočejo nikomur zameriti, najmanj pa »boljšim« tujcem, ki prinašajo »denar in blagostanje v naše kraje«. Zdi se nam močno, da stoji v resnici stvar prav obratno. Narodno zavedni zasebni in javni nameščenci se bodo nedvomno zavedli resnosti sedanje dobe, zlasti zadnjih dni, spoznali bodo s treznimi očmi neprikrite namene raznih naših sosedov in bodo zato storili z lastno iniciativo vse, da zbrišejo z jugoslovanskega Maribora veliki madež nemškutarskega mesta, kakršnega si mora ustvariti vsak, ki brez potrebnega mentorja prvič premeri obdravski Meran vsaj dvakrat križem kražem po glavnih, najprometnejših ulicah. Kdo naj ima kvalifikacijo za javne službe? Pokazala se je nujna potreba, da se spravijo v javnost, vsakomur v zasmeh in vsem v obsojanje, imena, žal še mnogoštevilnih oseb in »uglednih« (le kje?!) osebnosti, ki uživajo v naši obmejni prestolnici izredno spoštovanje, ne da bi ga zaslužile, zasedajo pa odločujoča mesta v javnem življenju ter pri tem še do danes niso našle časa oziroma občutile potrebe naučiti se našega narodnega in državnega jezika. Če se razmere ne bodo tudi v tem pogledu izboljšale (pa temeljito!) v najkrajšem času, se bodo morali prizadeti navaditi drugačnega kruha ali pa drugačnega občevanja z njimi, čeprav se jim zdi, da smejo pod toplim zavetjem raznih plaščev uganjati vse, karkoli se jim le poljubi! Svaka sila do vremena! Celie KRIVICO DELAJO JEZIKU Že nekajkrat smo omenili, da je v Celju precej napisov, ki ne ustrezajo zahtevam našega jezika. Tem so se pridružili še novi. V Prešernovi ulici je na primer neki Hriberšek začel s trgovino »Bonboniero«. V lepi izložbi iina stranske napise, s katerih posnemamo, da je postreči »2 svežim« njegov princip, in da njegovo blago »odgovarja 'vsakem-u«. Zakaj si ljudje, ki morajo vendar čutiti, da česa ne znajo prav, ne dajo svetovati? Tam v novem delu mestnega pokopališča je tudi vse polno napak na spomenikih. Do-čim so na starejših oddelkih vsa slovenska imena popačena na nemški način, so tu vsa slovenska res pisana slovenski, a besedilo je često nemško celo pri ljudeh, ki bi si bili pač dali dopovedati, da s tem svojih rajnikov tie častijo prav posebno. Slovensko besedilo je pa navadno polno napak in tako površno, da je sramota. Brez izjeme je povsod na takih spomenikih ime tvrdke — Kullich. Zakaj si tvrdka ne da prav svetovati? ZNAK SOVRAŽNOSTI Za Avstrije je celjski občinski odbor sklenil nabaviti za svoje pometače cest — polhovke. Zakaj? Slovenci so namreč bili začeli pozimi nositi polhovke, in da bi jih jezila, je občina zapovedala svojimi uslužbencem, da jih morajo tudi oni nositi. No, Slovenci se miso posebno jezili zavoljo nemške neokusnosti in — brezsrčnosti. Nemci so iska- li žrtev med svojimi najnižjimi uslužbenci, s katerimi so hoteli zasmehovati Slovence, pa »o s tem samo podali dokaz za svoje surovo čuvstvo vanje. Po drugi strani so pa tisti Nemci hoteli dvigniti ceno svojega nemštva in mu dati lepši sijaj. Tam iz Alp so prinesli k nam temno-sivozelenkaste klobuke s širokim svetlozele-nim trakom. Kdor je tako pokrivalo poveznil na svojo glavo je že bil — Nemec, pa bodisi da se je njegova buča prikazala v Celju kdove odkod: od Luč, iz Šmarja ali s Pohorja. Tiste klobuke so nosili po Celju razni -niki, -iči, -šeki, in drugi; sploh vsi tisti, katerih nemštvo ni v (redu. Po prevratu so trakovi na klobukih, ki so bili za nas vedno »Feindesabzeichen«, že tmočno obledeli, in mislili smo, da so mnogi že zavrgli to pokrivalo. Zdaj pa vidimo na starih klobukih nove trakove, ali pa celo nove klobuke z metlami vzadi. Čuden ^e pogled na te ljudi, kako se neokretno gugajo po ulicah kot »Kultur-dajčarji«. Zascme STRT IN UNIČEN JE SLOVENSKI RUDAR NA SVOJI RODNI ZEMLJI! Kakor nalašč za Veliko noč so bile izvedene ogromne redukcije v revirjih TPD. V Zagorju je bilo 1. t. m. reducirano 7 pod-uradnikov, med njimi tudi nekateri, ki vsled mladosti ne pridejo v poštev za pokojnino, okrog 10. t. m. pa 3 uradniki in dne 15. t. m. pa 166 rudarjev. Samo v obratu Kotredež je reduciranih 96 rudarjev, človek bi za današnje čase, ko je občutna gospoda: ska kriza, ne imel kaj pripomniti, ako bi se reduciralo samo one rudarje, ki imajo polno dobo let do pokojnine, ali vsaj toliko, da lahko živijo s primerno pokojnino zadnja leta svojega življenja. Reducirani so pa družinski očetje z 1 do 6 otrok, z najlepšo moško dobo, okrog 40 let ter od 10 do nad 20 let službe. Mnogo jih je med njimi, ki jim je zagotovljena pokojnina, iti so pa izčrpani po 30 letih napornega jamskega dela. Ali naj rudar, ki je še telesno zdrav in močan, pogine lakote? Podpore za brezposelne so pa menda že vsahnile! Za tako početje, ki se mirno vrši ravno ob času, ko je država povečala družbi svoja naročila, smatramo za soodgovorne naše vplivne gospodarske kroge, ki dopuste inozemskemu nem-ško-čifutskemu kapitalu skrajno nesramno in brezobzirno izigravanje jugoslovanskega državljana — rudarja! Krajevni faktorji odklanjanja vso odgovornost, ker so storili, kar se je storiti dalo! Ne prosimo več! Zahtevamo dejanj od voditeljev našega naroda, ki imajo slučajno njegovo usodo v rokah, da se takoj popravijo storjene krivice!!! Ormož NAŠ GOSPODARSKI SVET Veselo vest so prinesli časopisi, da se je sešel gospodarski svet. In v prvi seji je sklenil prevažni sklep da se bo shajal ob petkih i:n sobotah k nadaljndm sejam. Žalost mi je ob tej notici prevzela srce in dušo. Saj se ue morem rešiti občutka, da se steka po tihih in nevidnih kanalih premoženje iz žepov naših siromakov in iz žepov naših srednjih slojev v žepe naših velikih in največjih bogatašev. Gotovine ni kljub izkazom Narodne banke. Radi tega padajo cene našim temeljnim podlagam od dneva do dneva, podeželje obubožava čedalje bolj, ker se premika proporc notranje vrednosti dinarja k temeljnim vrednostim v škodo našega malega in srednjega človeka. Tako nastaja možnost, da si lahko oni, ki z gotovino razpolagajo, nevidno velika premoženja prilastijo. Nastaja tedaj nevarnost, da bomo imeli samo še siromake na eni ter bogataše na drugi strani. S to nevarnostjo pa rase tudi nevarnost razpleta komunizma, ker si bodo siromaki iskali duška drugje. Saj kopni siromaku premoženje pred nosom dan za dnevom, ne da bi si ga mogel očuvati ter se seli 'v žepe onih, ki ne vedo, kako se je dinar težko prislužil. Ali naj, če je povodenj že nastopila, še sejemo v presledkih ter vsak teden dva dni razpravljamo o tem, kako bomo jeze poprav- ljali? Ne — v permanenci je treba skrbeti fa to, da nam voda ne odnese še zadnjega — to je naših idealov! Ob 12. uri se je sešel gospodarski svet, ostal naj bi v permanenci ter sejal tako dolgo, dokler bi ne našel pravilnega leka. Ali bi pa naj razpisal nagrado onemu, ki bi dal najboljše nasvete! Koprivnik pri Koiaviv ZAKULISNE MAHINACIJE PROTI AGRARNI REFORMI Takoj od početka rojstva agrarne ideje, ki naj bi se izvršila v korist tukajšnjih agrarnih interesentov in na škodo avstrijskih fevdalcev ter v duhu kraljeve proklamacije od 6. januarja 1919., so se pojavili v našem kraju neki tajni elementi, odnosno elementi v službi grofa Auersperga, ki prikazujejo tukajšnjemu prebivalstvu agrarno reformo popolnoma v drugi luči. Prebivalstvo, ki ga tvorijo večinoma kočevarski Nemci, že itak naklonjeno na vse spomine bivše Avstrije, je takoj osvojilo idejo iteh tajnih elementov s parolo »Wir bleiben treu unserem F tirat en«. Ne da bi niti trenutek pomislili na koristno stran agrarne reforme, so napravili ta lahkomiselni korak in gledajo agrarno reformo samo skozi politično zaveso, ki so jo pred njimi zgrnili različni hujskači. Skozi to zaveso ne vidijo danes agrarne reforme v smislu kraljevske proklamacije, temveč vidijo v njej samo nevarnost, da ne izgube poslednjo zvezdo, ki je nekdaj svetlo sijala na avstrijskem nebu. Vest o končni likvidaciji agrarne reforme je nanje učinkovala porazno. Mrzlično se vrše priprave za poslednji odpor. Po kratkem proučevanju situacije so njihove vodeče osebnosti izdelale načrt za odpor. Na hitro zbirajo podpise, ki naj obsodijo agrarno reformo na smrt. Da bi bil efekt večji, se poslužujejo tudi občinske štampiljke, ki naj bi zapečatila njihovo soglasnost- Zaupajoč v svoje vodeče osebnosti, žive v nadi, da rešijo ta poslednji spomin na bivšo Avstrijo. Z zadovoljstvom opazujejo finančni bojkot proti tukajšnjemu Sokolu, ki se mu s tem preprečuje, da razširi svoja krila, pod katerimi se neverjetno hitro razvija naša mlada in lepa Jugoslavija v duhu Narodne odbrane. Zavedajo se, da bi v nasprotnem slučaju bili odstranjeni vsi nameščenci, ki z mržnjo gledajo na Sokola, na njiihova mesta pa bi prišli ljudje, ki bi z odprtimi rokami omogočili tukajšnjemu Sokolu, da razširi svoja krila, pod katerimi bi se vdušiilo dosedanje njihovo rovarenje. Če z nacionalnega vidika opazujemo to manipulacijo, vidimo točno, v koliki meri je ipri nas zastrupljena naaionalna ideja. Z ozirom na to, da se je v potokih prelivala kri za ekonomsko svobodo in za odstranjen je kmetskega suženjstva v duhu izjave našegft vzvišenega vladarja, treba je tem ljudem enkrat za vselej onemogočiti tako in slično ra-vairenje, kajti to je bolna pojava na našem zdravem nacionalizmu. LISTNICA UREDNIŠTVA V zadnjeqi ^asu j® uredništvo dobilo množico aktualnih člankov, ki pa jih radi pomanjkanja prostora ne moremo priobčiti. Članke »Ali je meščanstvo Slovencem potrebno«, »Eldorado evropskih cilindrov«, »Naša valuta«, »Nerazumljiva logika«, je uredništvo odložilo na poznejši čas. Dopis iz Brežic predložimo Dir. drž. železnic. Jugoslavija ie dežela vežnega sonca, vežnega snega, plodnih ravnin in strmih planin) Qd Kumanova do Skadra (Od dvajsetletnici velikega dogodka.) Te dni obhajamo spomin zadnjih velikih dogodkov balkanske vojne, ki smo jo v jeseni tako slovesno proslavili po vsej Sloveniji s spominom na zmago pri Kumanovem. To so dogodki, ki so v tako ozki zvezi z našim osvo-bojenjem in našim sedanjim državnim življenjem, da jih moramo imeti stalno pred očmi, če hočemo prav pojmovati naš sedanji položaj. Ko je srbska vojska po kumanovski bitki nastopila svojo zmagoslavno pot proti Kosovem in v tridnevni bitki od 4. do 6. novembra razbila turško vojsko pri Bitolju, je bilo njeno glavno delo končano; preostal je samo še pohod k morju, k Jadranskemu morju... In res — 18. novembra — en mesec po vojni napovedi, je srbska konjenica zajezdila v morje. Srbske čete so stale nad Dračem — in eo se morale umakniti, ne pred Turki, ki jih tam ni bilo, ampak pred Avstrijo, ki je ob albanski obali iskala svoje »interese« in branila s svojo »zvesto zaveznico« Italijo Srbiji dohod do morja... Tako je prešla zima polna burnih dogodkov — bolj na diplomatskem kakor na bojnem polju. Balkanskim zaveznikom so se Upirale še tri turške trdnjave, trije stari vozli bojnih pohodov: Jedrenje, Janina in Skadar. Okoli Jedrenja so stali Bolgari. Staro mesto Adrianopel z grobovi kalifov, nekako sveto mesto, se je zaprlo proti armadi male balkanske države in se uspešno branilo, ker Bolgari piso ipieli dovolj težke artilerije. Mesto je branil šukri-paša. Dasi po pogodbi niso bili primorani, vendar so Srbi šli svojim zaveznikom Bolgarom na pomoč z dvema divizijama in s težkim topništvom, ki je odločilo, da je dne 24. marca Jedrenje padlo. Srbski listi so letos Proslavili ta spomin s primernimi članki, pri ^as se ni nihče spomnil nanj. In vendar Je Padec Jadrenja pred 20 leti odmeval tudi po naših pokrajinah ... Nastal je že takrat spor, kdo je zavzel Jedrenje, po čigavi zaslugi se je morala trdnjava udati. Bolgari so postali ljubosumni na srbske vojne uspehe... Oni Slovenci, ki so že takrat s pravim razumevanjem spremljali vse te dogodke, se gotovo še spominjajo tega prvega javnega nesoglasja med balkanskimi zavezniki. Vkljub vsem ugovorom ni dvoma, da je srbska vojska v najhujši zimi vzdržala na postojankah okoli Jedrenja in da je v veliki meri njena zasluga, da je trdnjava padla. Tudi tu se je poznala krepka roka vojvode Stipe Stepanoviča, tega genialnega vojskovodje, poznejšega zmagovalca na Ceru, ki je po zmagi pri Kumanovem, kjer je istotako posegel pravočasno v bitko in odločil zmago, vodil tudi srbske čete pri obleganju Jedrenja. Njemu se je predalo 450 turških oficirjev in 17.000 vojakov. Stepanovič jim je priznal hrabrost, a sablo je pustil samo šukri-paši, ki mu je predal mesto: Plen je bil velik: med ujetniki je bilo 64 nemških, 18 rumunskih in 6 belgijskih častnikov ... S.rbska vojska je uplenila 620 topov in 54.000 pušk... Mnogo topov so na ukaz šukri-paše razstrelili. Srbov je bilo pod Jedrenjem 47.868. Med tem so Grki oblegali Janino, Črnogorci pa Skader. Za končni uspeh Janina ni imela posebnega pomena. Grki so se v tej vojni sploh slabo izkazali, šlo jim je pred vsem za Solun, ki so ga zasedli brez boja... Janina je bila tako odrezana od vsake turške pomoči, da se je morala prej ali slej udati. Trši oreh je bil Skader. Ključ do Skadra je bil utrjeni Taraboš... Skadar na Bojani opeva srbska narodna pesem. Trije bratje so ga zidali in vzidali v obzidje rodno sestro, da ni zlobna vila uničila njih dela. Skadersko jezero se vidi z Lovčena — Skader je tako blizu Črne Gore. Zato je razumljivo junaštvo, s katerim so Črnogorci .naskakovali Taraboš. Toda vsi njih naskoki so bili odbiti — njih Žrtve so bile velike... Pa so ob zgodnji pomladi prišli srbski topovi izpred Jedrenja... Monda so bili celo dni izpred Kumanbvega ... In se je začela kanonada... Tresel se je stari Taraboš, tresel se je Skader pod njim, odmevale so gore okrog jezera... In zgodil se je čudež... Udal se je Skader... Takrat je bil vesel naš Jurjev dan... Skader je bil zadnja glava turškega zmaja na našem slovanskem Balkanu. Ljubljana je slavila to zmago z jur-jevanjem na gradu. V posebnem šatoru so kazali Zekki-pašo... Takrat smo že razumeli, kaj pomeni ta zmaga. •. Ravno pol leta — šest mesecev — je rabila srbska vojska od Kumanova do Skadra. Teh šest mesecev je osvobodila Srbija vse svoje stare srbske pokrajine, srbska vojska je napolnila Balkan in svet s svojo slavo. A ko so Črnogorci s poipočjo srbskih topov zavzeli Skader — Skader ni bil več turški — ampak albanski. Imel je postati glavno primorsko mesto nove države — Albanije, saj ga je branil Albanec — Esad-paša... In Črnogorci niso smeli v Skader. Nasprotno: velesile so zapretile z blokado Črne Gore, če bi Črnogorci ne vpoštevali njih zahtev... Zastonj si tekla, draga kri... Zakaj pa je šlo? Svetovni mir je bil v nevarnosti. Tisti, ki so zmagovali vsled svoje brez-primerne hrabrosti in požrtvovalnosti, so bili Slovani, Balkanci in ti vendar ne smejo zmagati in se ne smejo osvoboditi brez dovoljenja Evrope. Zato je nastala velika kriza med t. zv. trozvezo (Avstrija, Nemčija, Italija) in antanto: Anglija, Francija, Rusija.) Veliki dvoboj med balkanskimi kristjani in Turčijo je bil končan ... Zmagala je pravična stvar... In zdaj so gospodje sekundanti posegli vmes. Bila je nevarnost, da se spopadejo med seboj, kajti balkanska vojna se je končala drugače, kakor so pričakovali Nemci in Italijani. Srbija je prišla do morja, do jadranskega morja... Naenkrat so se vsi evropski interesi križali okoli — Skadra. Kakor da je to najvažnejše mesto na svetu, središče Evrope! Gordijski vozel... Zgodovinska točka ... Črnogorci so morali popustiti. Tisti Skader, ki so gledali nanj stoletja s svojih visokih skal, tisti Skader, ki o njem poje srbska na- rodna pesem — tisti Skader, ki je stal toliko bojev in krvi — ne bo njihov... Zasedle so ga velesile, da razsodijo po svoji previdnosti med zmagovalci in premaganci... Tak je bil naš slovanski Sv. Jurij pred 20 leti. ZačuUJi smo, da se je ves balkanski problem skoncentriral v eno točko — Skader... V tej točki je bil zapopaden tudi paš slovenski problem. Ali bo zmagala s svojimi intrigami Avšlrijja in bomo samo opora njenega pritiska n$ Balkan, ali bo zmagala s pomočjo antante Srhua — in njena roka se bo preko morja bližala nam... Vedeli pa smo, da se za ta lcošček zemlje borita med seboj tudi zaveznici: Avstrija in Italija... Začela se je albanska tragikomedija ... Obe »jadranski velesili« sta delali z vsemi sredstvi, z vero in denarjem, da si zagotovita položaj v Albaniji. Albanci so obe izrabljali z velikim uspehom. Od tega dvoboja je imela biti odvisna nadaljna usoda Balkana... Ko sedaj po 20 letih gledamo nazaj, vidimo, kako je po večnih zakonih zgodovine, propadla v tej igri Avstrija; kako je naravno morala rasti osvobujoča se slovanska sila nia Balkanu, ki je dobila svojo naravno obliko v Jugoslaviji... Dogodek pri Jedrenju je — v zvezi z zahrbtnim hujskanjem nemškega sveta — vodil do Bregalnice in do strašrfe Golgote čez albanske gore — a danes imamo o tem jasne nazore: ostali so oni, ki so po padcu Jedrenja za zahvalo napadali osvobodilno srbsko vojsko — makedonstvujušči — in ostali so oni, ki so dvignili glas proti osvoboditeljem Skadra, češ da sp v nevarnosti .njih »interesi v Jadranskem morjp«. Po dvajsetih letih še isti problem. Takrat je imela Srbija na svoji strani simpatije vsega kulturnega sveta. Danes se namesto nje bori Jugoslavija ... Ali nas pri teh spominih ne prešine misel, da je zmaga mogoča samo z vseipi združenimi silami in da je — po odkritjih zadnjih dni — ta zmaga vprašanje našega življenja in smrti... V tem duhu je treba, da slavimo naš letošnji slovanski Jurjev dan! Naše gledališke in kinematografi Če izvzamemo par povojnih let, je bilo naše gledališče vedno v denarni krizi, pa je kljub temu ustvarjalo in vršilo resno kulturno in jezikovno-vzgojno delo, čegar posledic ni mogoče prezreti, sedaj pa prehaja naš teater v stadij, ki ni več samo kritičen, marveč uprav katastrofalen. Že mesece dobivajo naši umetniki plače v 2—3 obrokih rna mesec kot kako miloščino. Kako upliva tako neredno in strgano prejemanje že itak bornih plač na delavoljnost in delazmožnosti ljudi, ki čez dan študirajo in vadijo, zvečer pa nastopajo, tega pač ni treba praviti. Občudujemo te naše ljudi, ki zdrže iz samega idealizma, nam nudijo resnično umetnost, na katero smo lahko ponosni, pa se puste poleg tega še ocenjevati po raznih več ali manj svetovnih kritikih. Stanje našega teatra in naših gledaliških umetnikov ni nobena tajnost, pa se vendar nihče ne gane. Kakšen halo je nastal, ko so naši slovenoborci branili našo univerzo pred nevarnostmi, ki jih ni bilo, marveč so nastale le kot produkt prenapetih možganov. Naši univerzitetni profesorji so priobčevali intervjuve, izbruhnil je štrajk, nastopala je policija z ognjegasci in le malo je manjkalo, da se ni zrušila vsa Ljubljana! In potem, ko je naša Drama zaigrala igro o Veselem vinogradu! Slovenska kultura se je začela pretepati in prišlo je celo do razkola med našo slovenoborsko-kulturno inteligenco! Sedaj pa molk! Kako to? Ali morda zato, ker denarna jnizerija našega teatra ne nudi možnosti za kaka javna protestna zborovanja z junaškimi govori in vzkliki, ki se tako lepo govore in 'kriče, pri sodišču pa tako junaško zamolče? Ali pa imajo morda prehudega mačka oni naši ljudje vseznali, ki so se hoteii bosti z državo, pa so se morali prepričati, da smo danes, hvala Bogu bolj daleč kot kdaj od Indije Koromandije, v kateri bi imeli svojega kneza ali vojvodo s krivo palico! Naj bo, kakor hoče! Oni molče, zato pa spregovorimo mi, jugoslovanski nacionalisti, čeprav smo baje sovražniki slovenske kulture! Država, banska uprava in mestna občina prispevajo, kar morejo, toda to je premalo, več pa ne zmorejo. In tudi ne gre, da bi se gledališča vzdrževala zgolj iz javnih sredstev, kajti ona so namenjena ne le vzgoji, marveč tudi zabavi in zabavo si naj plača vsak sam. Mi hočemo imeti gledališče, imamo tudi prvovrstne dramske in operne umetnike, nimamo pa publike. Preglejte seznam abonentov in doživeli boste čudo, da velika večina najhujših slovenoborcev ni med njimi. In koliko je, če ne premožnih, pa vsaj primerno situiranih inteligentov, ki so že pozabili, kako se gre v gledališče. Par odvetnikov, par zdravnikov, par trgovcev — pa konec, vsi drugi abomentje so srednji in mali ljudje, ki si pritrgajo od ust denar za gledališče in so danes še edini, žal šibki stebri našega teatra. Kje ste vi mag-natje, ki nosite prsa polna odlikovanj za' delo na narodnem polju in vi, ki imate usta polna divnih fraz o veliki kulturni nadrejenosti slovenskega naroda, pa vas vidi gledališče le takrat, kadar je kaka slavnostna predstava ali pa kadar imate na razpolago brezplačno ložo! Ni jih in jih ne bo! Ž njimi si naš teater ne bo pomagal, zato jih pustimo lepo ob strani. Toda naše gledališče potrebuje denar, najmanj pol milijona dinarjev na leto sicer stojimo pred slavnostnim pogrebom, ki ga bodo naši slovenoborci priredili mrtvi Taliji z lepimi venci, govori in solzami, poleg pa ■Še s psovkami na račun »Belgrada«. Od kod denar? In vir leži v obdavčenju vseh kino-predstav, pri katerih se predvajajo nemški zabavni filmi! Zadnja številka »Pohoda« jo objavila načrt za nemško kulturno propagando v tujini in točka osma načrta omenja propagiranje nemških zvočnih filmov. Naša brezobzirna kino-publika tega itak ne razume in bo še naprej obiskovala razne »sladke«, najslajše zvočne operete iz nemških Jazz-tovaren. Zato je tu samo en izhod: ali bojkot te nemške kulturne propagande, ali pa njeno obdavčenje v prid jugoslovanskega gledališča in jugoslovanske kulture. Ker nočemo biti nasilni in groziti z nasilnim preprečenjem te kulturne propagande Hitlerjeve Nemčije; naslavljamo s tem javen poziv na vodstvo kinematografov v mestu Ljubljani; da pobira pri vsaki vstopnici k predstavam, pri katerih se predvajajo nemški zabavni filmi, poseben prispevek od 0’50 do Din 2'— (po višni vstopnine) od osebe kot poseben prispevek za podporo našega Narodnega gledališča v Ljubljani in te »prostovoljne prispevke« naših oboževalcev nemške kulture vsakih štirinajst dni oddaja gledališču — seveda pod primerno kontrolo! Gospodje lastniki vseh treh ljubljanskih kinov, kot Slovenci in Jugoslovani ste dolžni storiti svojo dolžnost napram našemu Na-Todnemu gledališču. Ne zahtevamo ničesar iz vaših žepov, pač pa iz žepov one publike, ki nori še danes za nemško kulturo! Vi prevzemite le vlogo inkasantov v prid onega Narodnega gledališča, ki je nam, naši kulturi in slovenskemu delu našega naroda mnogo bolj potreben kot pa vsi vaši kinematografi in vsi nemški zabavni filmi! Poziv je javen, pričakujemo prompten odgovor, kajti Narodno gledališče v Ljubljani ne more čakati! lische Kloster«. Vraz je napisal »Citro in tam-buriu«. O naši novi književnosti so medli pojmi, vidi se, da je pisal slovanski del kak vse-znalec čifut, ki je mislil, da je za Slovane vse dobro in da vse to itak ni važno. Mi pa pravimo, da je tega poniževanja po nemških izdajah, ki so namenjene svetu, dovolj in da moramo odklanjati vse nemško književno blago — zato pa tembolj podpirati podobna domača podjetja, ki naj čim prej z dobrimi in temeljitimi deli pometejo nemške leksikone iz naših hiš. Nemštvo in Židovstvo Ustvariti hoiemo prave Jugoslovane! Kdor poniiuje se sam (Jugoslovani v Mayerjevem leksikonu.) Mi Slovenci in tudi drugi Jugoslovani in Slovani smo še danes zvesti odjemalci in naročniki raznih nemških revij, knjig zbirk itd. Lahko rečemo, da ima nemška literatura, z revijami in časopisjem, pri nas in sosednih slovanskih narodih, še vedno toliko trga, da z nekako opravičenostjo označujejo naše pokrajine kot nemški »Kulturgebiet«. Statistika bi nam pokazala porazno sliko, če bi primerjali našo produkcijo s tem, kar proda pri nas sosedna nemška publicistika. Za našo miselnost je značilno to, da je vsa ta publicistika nam več ali manj sovražna ali pa nas prav sramotno ponižuje in omalovažuje. In vendar živi od nas! Vzemimo n. pr. razne občne zgodovine, ki jih pogosto najdemo v naših narodnih rodbinah! Kako je tam podana slovanska zgodovina! Kako malo prostora ima v tem svetovnem krogu 150 milijonov Slovanov! Kako se ponižuje vse, kar je našega ... Pa boste rekli: A kaj, ko nimamo mi takega dela! Res je, a treba je, da ga dobimo! Dokler ga ni, odklanjajmo nemška dela! Istotaka zadeva je s t. zv. konverzacij-skimi leksikoni. Pri nas jih imaš v vsaki kavarni in v vsaki boljši družini. Seveda nemške! Čehi imajo že davno tri svoje. Mi smo dobili »Narodno enciklopedijo«, ki je žal po-vršna in nepopolna. Treba bo čimprej nove izdaje. Za širše sloje imamo Glonarjev »Poučni slovar«, ki ga je izdala »Umetniška propaganda« in »Domači vedež« za ljudske potrebe. Najbolj razširjen je pri nas Mayerjev nemški konverzacijski leksikon. Če se pomisli, s kakšno natančnostjo in temeljitostjo je sestavljen naš slovenski »Biografski leksikon«, moramo stremeti nad predrznostjo nemškega »kulturnega« podjetja, ki v novi izdaji nudi tako netočne podatke o Slovanih in Jugoslovanih, da je to evropska sramota. Mislimo, da so danes Slovani že tako znan narod in da se dajo o njih dobiti tako točni podatki, da bi ne bilo treba takih kričečih budalosti, ko jih o nas nudi svetu ta leksikon. Mi nimamo ne le svoje ljudi v nemškem znanstvenem svetu, ampak tudi na lastnih tleh toliko nemščine veščih ljudi vseh strok, da bi tudi ta leksikon z njih pomočjo lahko odgovarjal svojemu namenu. Toda Nemcem se to ne zdi potrebno. Zato nahajamo v novi izdaji leksikona še vse stare predvojne podatke, večinoma po starih virih in je naravno, da manjka v njem mnogo novejšega iz naših slovstev itd. Ze predgovor kaže da leksikon ni grajen objektivno, ker skuša po katastrofi zopet »pridobiti Nemcem, kar so izgubili« in se zavzema za svoje prijatelje Madžare in Bolgare, dočim seveda Srbi, Čehi, Poljaki, Slovenci ne najdejo milosti v — nemškem leksikonu. Naša imena so še vedno tuja, Ragusa in Spalato sta v Dalmaciji, Mozlabi prebivajo ob morju, Meštro-vič in Cankar sploh nista omenjena in z njima še cel kup naših umetnikov. Isto velja za Čehe in Poljake. Vsem nam očita, kako zatiramo Nemce, navaja napačne številke prebivalstva, zavija našo zgodovino tako, kakor da smo bili od nekdaj podložniki tujcev — tu in tam se kaže prav smešna nevednost, splošno pa prav namerno preziranje in zavijanje. Vemo, da se je isto godilo tudi pri raznih francoskih in angleških enciklopedijah. Čehi so protestirali z uspehom proti taki ignoranci t. zv. kulturnih narodov. Tudi tu bi bilo treba protestirati, posebno na ta način, da bojkotiramo ta leksikon. Če ni sram takih kulturonoscev njih neznanja, bo prav, da jim na drug način pokažemo, da nismo in neče-mo biti več odvisni od njihove kulture in da bomo zaprli vrata takim izdelkom v našo narodno hišo. Tudi kulturno suženjstvo je znamenje — lastne slabosti. Posebno če sprejemamo kulturne darove take vrste, kot je ta leksikon, velja nam verz Koseskega: »Kdor poniiuje se sam, podlaga je tujčevi peti!« Za zgled samo še nekaj najbolj gorostas-nih napak: Narodna odbrana je v zvezi z zarotniki ubila — Franca Ferdinanda. Na Balkanu stanujejo — Torlaki... Narodi Jugoslavije so: Srbi (Hrvati, Bošnjaki, Hercegovci, Morlaki, Bolgari, Macedonci) itd. Subotica je madžarska. Vršac in Bela cerkev nemška... Leskovac, Vranje, Niš, Kumanovo, Knjaževac, Zaječar, Aleksinac so — bolgarska mesta ... Tamburica je — arabsko-perzijski inštrument. Frankopani so — Frangipani... Zrinjski je — Zriny ... Khuen je bil vzor demokrata kakor njegov veliki zgled — Košut. Košut je bil seveda za ravnopravnost narodov in eden največjih borcev za svobodo — zato pa ta leksikon ne pozna »Gorskega venca« in borbe Črne Gore — pač pa prebivajo na Balkanu Montenegrinci. Najhujši sovražniki Nemcev so baje — Poljaki, zato pa ta vsevedec molči o predvojnih hekatistih. Luži-Ških Srbov je še 62.045 ... Gruž je Bucht von Gravosa... Da je slovanska zgodovina vsa narobe, se razume samo po sebi. Karadjordje je Georg Czerny, kakor da bi bil severoslov. rodu. Na Fruški Gori so »griechisch-onenta- Ko je Hitler v Nemčiji začel na nekoliko ponesrečen način krotiti dn upogibati svoje žide, ki so bili čisto zanesljivi nemški državljani, a če to ne, vsaj dobri in trdni Nemci, smo se spomnili tudi mi, da je v Jugoslaviji element, na katerega smo prej malo mislili. Vedeli smo, da imamo pri nas mnogo Židov, in nikdo ni mogel verjeti, da jih je v državi vseh samo okoli šestdesettisoč; kajti vse preveč so se očitovali in kazali. Malo je pa ljudi, ki bi si bili prav svesti, kolikega in kakega pomena je židovstvo za narod, v katerem se je naselilo, in kaka sila je židovstvo na svetu sploh. Hitlerjeve vlade ni nagnilo k zapostavljanju in zatiranju židovstva prepričanje, da židi škodijo krščanstvu in gospodarstvu Nemčije, ampak pristni nemška napuh, ki misli, da 'Nemcu ni nikdo na svetu enak, in ki vidi v židu drugo raso, dočim so take razlike pri drugih narodih bolj zabrisane. Kako je Hitler z židi opravil in kako mučno se je njegova vlada osmešila pred svetom z umikom pred židovstvom, je znano. Zidom sovražni val ni mogel pljuskniti do nas. Zanimivo pa je, da je tisto bobnenje v Nemčiji vzdramilo tudi naše Žide. One na Hrvatskem namreč, kajti mi Slovenca jih jedva poznamo. Nekaj jih je v Murski Krajini. Citati smo, da so zagrebški, varaždinski in nekateri drugi Židje sklenili, da bodo odslej občevali po hrvatski, dn da se bodo tisti, ki danes — v petnajstem letu Jugoslavije — jezika ne znajo, te govorice učili. Res, blagoroden sklep! Zid, ki se povsod na svetu prilagodi narodu tako, da je v Franciji Francoz, v Italiji Italijan, v Nemčiji pa Nemec, ta človek je pri nas osital, kar je bil, Nemec, ter je začutil v sebi Hrvata le takrat, ko se je bilo treba postaviti na ozko hrvatstvo, frankovsko, in širje slovanstvo izključujoče stališče. V zagrebški Iliči, ki je židovska od konca do kraja, je tisti kader malenkostnega hrvatskega patrijotdzma dn pasivnega odpora napram celotni Jugoslaviji. Nekateri Židje so se pri nas začeli stapljati z narodom, — da bi mogli svobodneje in uspešneje živeti svojim sebičnim namenom. Schvvarz je skočil med Črniče, Bar se je premesil v Medveda, Blau je za odtenek spremenil barvo dn je nastopil kot Plavič. Pojavila sta se celo Nada Pfirsichblatt in Milan Hanfstengl, ki se po svoje priporočata. Zdi se, da so taki za nas slabši nego oni pristni Izaki in Abrahami, in Sare in Rebeke, ker so začeli razjedati organizem slovanskega rodu. Doslej se je pri nas — ki bi imeli pač več vzroka nego Nemci — premalo pazilo na židovsko zadevo. Ne rečeni, da hi jih morali ali smeli zatreti ali uničiti, ne, saj smo krotek Film naše zemlje NAŠ MESTNI PARK NaŠ mestni park je dobil po zaslugi mojstra Plečnika, mestnega sveta in mestnega vrtnarja popolnoma novo obliko in vzbuja občudovanje Ljubljančanov in tujcev. Prav bi bilo, da bi dobil tudi popolnoma novo ime in da bi tisti tuji« Tivoli (Tibule) izginil iz Ljubljane. Zdaj bo tudi hotel Tivoli postal mladinski dom. Edino še grad bi nosil staro ime. Svoj čas so tu rekli »Pod Turnom«. Ker je ime tuje, ga ne kaže oživljati. Ako ime »Mestni park« ni dovolj, naj se najde po javnem glasovanju kako drugo primerno ime. Istotako nima smisla »tivolski gozd«. To so prinešena imena iz časa Radeckega in jih moramo izpremeniti že zato, da se ne bo mislilo, da je bila nekoč Ljubljana italijanska posest. Istotako naj dobi drevored ime sokolski drevored ali kaj podobnega. NENASITNEŽI Sedaj, ko se vsled brezposelnosti ne le delavstva, ampak tudi inteligence tako javno obravnavajo vprašanja o delu in službah, vidijo ljudje marsikaj. »'Glad ima velike oči,« pravijo, zato se danes v javnosti opazijo reči, ki bi jih sicer ne videli. Kdo se je prej brigal za službena leta, celo občudovali smo junaka, ki je garal nad službeno dobo, zdaj ga pi'^ ziramo. Izve se takoj, n. pr. da ima ta ali ona učiteljica v Ljubljani že 38 službenih let in še neče napraviti mesta drugi. Govori se pa tudi — dovolj glasno, da bi se slišalo! — o gospodih, 'ki imajo po troje, četvero, petero in še več služ.b, ne oziraje se na njih bogastvo. In ti gospodje hodijo ponosno po mestu, ljudje pa kažejo za njim: »Ga vidite, ki žre in odjeda kruh...« In to godrnjanje je čimdalje bolj glasno. »Ga vidiš, ki je potegnil 86.000 Din še posebej, ker ne pusti, da bi drugi zaslužili...« »Lahko se vozi v avtomobilu, ker odjeda drugim kruh...« Ljudska sodba bo vedno glasnejša. Gorje, če bo enkrat dila! Takrat bodo obsojeni ljudje brez socta* nega čustvovanja in izkoriščevalci j služb. ss=saB=as--BBss=»»======!S=B=a:= DESETDNEVNO BREZPLAČNO BIVANJE NA BLEDU Da upozna posetnike sokolskega pokrajinskega zleta v Ljubljani (Vidov dan) tudi z naravnimi krasotami Bleda, je aranžiralo so- in dober rod; ampak toliko bi morali gledati, da nam naši židje ne bi na vseh straneh škodovali, ker so — Nemci. Nekaj tistih nemških otokov tam v Sremu, Banatu in Vojvodini nam ne bi šlo toliko na živce. Strezi taki diaspori kakor in kolikor hočeš/ čuvaj jo in neguj, na vse zadnje morje le izpere in izpodje tak osredek. In naša slovita narodna manjšina v Dravski banovini! So fabri-kanti in trgovci, pa kaki obrtniki, okoli katerih se zbirajo razni ostanki in konci preteklosti, grude pa le nikjer nimajo nobene. Tak živelj se ne more obdržati, pa bodisi da ga naravno in umetno gojimo. Neka vlada je bila nekoč odredila, da morajo delniške družbe pri nas — to so g<>-jišča nemštva in židovstva — voditi svoje poslovne knjige v našem jeziku. Dobro, tu je že mogoče, da bi se dal zaposliti kak naš človek več. A čemu nikdo ne zahteva, naj naše delniške družbe, katerih solastniki so vedno tudi naši ljudje, dopisujejo vsakomur v mejah države le v državnem jeziku? Koliko tujih nameščencev bi tako moralo prepustiti stolček domačinom in koliko več ugleda in moči bi imel naš jezik! V eni sami potezi peresa je toliko moči, da bi nemštvo pri nas dobilo občuten udarec. Veliko krivde za žalostne razmere v našem narodu nosijo tudi oblasti, ki dele ino-zemcem državljanstvo. »Dogaja se, da Nemec ali žid, često v eni osebi, leta in leta deluje in bogati pri nas. Državo priznava samo toliko, kolikor se je boji. Da bi jo spoštoval in ljubil, tega od tujca ne moremo zahtevati. Tak človek se petnajst ali trideset let med našimi ljudmi ni naučil jezika, ker pač nima razen grabežljive roke ničesar za nas. Cimi pa čuti, da bi moral proč, teče k odvetniku, ki je navadno upliven človek v močni stranki, in ta mu za denar izposluje državljanstvo. Tako imamo novega zida in novega Nemca, ki sta dve novi številki v računu narodne manjšine. Čutili smo, da se je hotelo zaleteti nekaj Židov iz Nemčije k nam in da sta oba glavna rabina — vrhovna pastirja Aškenazov in Sefa rdo v — dobila zagotovilo, da so dobrodošli. Jaz pa mislim, da imamo te slastne palestinske mase ravno dovolj za domačo potrebo. Smelo trdim, da je lahkomiselnih konkurzov in sleparskih poravnav, ki jih doživljamo po vojni toliko, kriva židovska poslovna morala hladnega materijalizma. Nam ni treba novega priliva takih tujcev, dovolj imamo domačega črvivega nemštva. Nam je treba krepke volje, da se zavemo svojega lastnega zdravja in domače moči. In idealov nam je treba. Glavno pa je, da si postavimo velik cilj, ki ga hočemo doseči. Čim dalje stoji, tem večji bodo naši koraki... kolsko društvo Bled večje število 10-dnevnih brezplačnih bivanj z vso oskrbo v najboljših hotelih na Bledu. 'Prijave je poslati Sokolskemu društvu Bled najkasneje do 15. junija. Pri večjem številu interesentov se isti izžrebajo. Prijavi je priložiti Din 3'— v znamkah za odgovor. Po želji se z desetdnevnim bivanjem lahko koristijo tri osebe po 3 dni. Dobrovoljci! Pretekel je rok za vlaganje prošenj za nova uverenja 1929. leta. Mnogo jih je po nevednosti zamudilo ta rok. Vsi ti niso mogli zaradi tega dobiti novih uverenj in zaprosita za zemljo, ki jim po zakonu pripada. Nas savez in poslanci dobrovoljci so se zelo prizadevali ter končno uspeli, da ie po čl. 42. finančnega zakona 1933/34 podaljšan rok za vlaganje prošenj za dobrovoljska uverenja do 30. sept. t. 1. Kdor zamudi ta rok, izgubi za vedno pravico do uverenja — zemlje. Javite takoj podpisani organizaciji ali mariborski, Vrbanova 69., za mariborsko okrožje, sV°l~ točne naslove, da se dostavijo predpis«11® ^ " »kovine. Pravico do uverenja imajo po P * vilniku čl. 1., vsi tisti, ki so stopili v _ ali črnogorsko vojsko za časa vojn: * 1885-86, 1912-13 in 1914 do 5- nmembra 1918. K zadnji voljci: Solunci iz Rusije, Srta J® A mer:ik